rodopisja. Zaradi začasne namestitve še ni opremljen, kakor bi zaslužil. Iz Kočevja nas je vodila pot skozi kraje, ki so bili pred vojno značilno skočevarski«. sedaj pa so v njih nase ljeni slovenski priseljenci, povezani z velikim kmetij sko-gozdarskim posest vom. To so vasi Livold, Mozelj. Rajndol in Knežja Lipa. Ko smo nad Knežjo Lipo prešli najvišji del ceste, se je pred nami odprla Poljanska dolina, ne tista, ki se izteka v Loko, ampak dolina pod belokranjsko Poljansko goro, nagnjena h Kolpi, ki se globoko pod njo vije v prostorni strugi. Poljanska dolina je eden najbolj odročnih koščkov Slove nije, razprostrta med Kočevsko, Belo krajino in Hrvatsko. Obstali smo v Starem trgu, ki čepi na robu suhe police tik nad dolino zelene, samotne Kolpe. Cez Poljansko goro smo dosegli Belo krajino in se čez Tančo goro in rudar sko Kanižarico pripeljali v Črnomelj, kjer nas je kar pozno čakalo kosilo. Popoldne je bilo posvečeno ogledu Bele krajine. Mimo steljnikov, ki s praprotjo in brezami ustvarjajo značilno roman tično, gospodarsko pa nezaželeno idilo Bele krajine, smo mimo nekdanjega že lezarskega Gradaca ob Lahinji in preko Krupe ter mimo arheološko poznanega Kučerja pozno popoldne dospeli v Met liko, ki je bila naš končni cilj. Slikovite hiše nad Bojico, tesno sklenjene ulice in trg, mogočne stavbe starinske Ko mende, proštija, župna cerkev in mestne hiše s stolpiči in grbom so napravile na nas prijeten vtis. Zelo prijetno presene čenje smo doživeli, ko smo obiskali v gradu Belokranjski muzej in nas je rav natelj muzeja, pisatelj Jože Dular, z živo razlago popeljal skozi razstavne prostore in nam razložil zgodovino Metlike. Že leta 1910 so ustanovili Društvo za spo znavanje Bele krajine, ki je imelo na men pripravljati muzej. Leta 1933 so pri Tujskoprometnem društvu osnovali mu zejski odsek, leta 1949 pa je zaživelo Muzejsko društvo, ki mu je tudi naše društvo s pošiljko svojih pravil nekoliko pripomoglo k rojstvu. Kakor povsod, se je tudi metliško društvo borilo in se še bori za denar in za prostore. Belokranj ski muzej je bil odprt leta 1951 in je torej mlajši, a zelo krepki brat našega muzeja. Odlikuje se po izredno okusni, smiselni in pregledni ureditvi. Posebno bogate so etnografska, kulturnozgodo vinska in arheološka zbirka. Z etnograf skega vidika lahko Bela krajina pokaže mnogo svojskega. Tudi druge muzejske zbirke — NOB, umetnostna, prirodo- slovna in numizmatična — so lepe in zanimive. Kakor mi posvečamo posebno zbirko kulturnim rojakom, tako ima tudi metliški muzej posebno sobo, kjer so razstavljena dela metliških rojakov: kiparja Alojzija Gangla, slikarja Julija Papiča in drugih. Muzej varuje tudi spominske zbirke v Zupančičevi rojstni hiši na Vinici in v Ganglovi hiši v Met liki. V tej smo si ogledali dve sobi, kjer so razstavljeni predmeti pisatelja in sokolskega organizatorja Engelberta Gangla ter njegovega strica kiparja Alojzija Gangla. Obisk Metlike smo zaključili v dobrem razpoloženju pred zidanico na griču Veselici, od koder je prelep razgled na mesto in na pokrajino ob Kolpi. V mraku smo )X)tovali čez Gorjance. Dolino Krke je že zajemala noč in Novo mesto se je kopalo v luči, ko smo se spuščali s prevala Na vahti. Ob zadnjem napitku v Novem mestu se je predsednik dr. Pavle Blaznik zahvalil vodji in ude ležencem izleta ter izrekel nekaj vzpod budnih misli v zvezi z bližajočo se tisočletnico Loke. France Planina NIZOZEMSKI »SKANSEN< V letošnjem juliju sem našel prilož nost, da sem si ogledal nizozemski muzej na prostem, »Nederlands Openluchtmu- seum«. ki je pri mestu Arnhemu urejen po zgledu švedskega Skansena. Ustano vili so ga leta 1912 in od tedaj ga stalno izpopolnjujejo. Stavbe so postavljene na zemljišču s površino 53 ha, med njimi pa sta tudi dve jezerci in več gozdičkov. Poleti ga iz dneva v dan obiskujejo množice domačinov in inozemcev, da si ogledajo, kako so še nedavno živeli ni zozemski delovni ljudje, kmetje, ribiči, pastirji in obrtniki, ki jim je civilizacija še temeljiteje spremenila življenje kot pri nas. Ob vhodu na muzejsko zemljišče stoji mitnica z zaporo, kakršnih je bilo včasih vse polno ob cestah in kanalih; da so pobirali mitnino. V vrtni hišici nasproti vhoda prodajajo spominke in postrežejo z informacijami. Obiskovalci plačajo po pol guldna vstopnine, kar je po uradnem tečaju 105 din. Lepe poti med travniki in nasadi vodijo mimo 60 raznih stavb in naprav, iz katerih spozna obiskovalec narodopisne značilnosti raznih delov ni zozemskega podeželja. Po zemljišču je razpostavljenih 12 kmečkih domačij, od najpreprostejše do najimenitnejše. Pre prosta hiša je spletena iz vrhovih vej in ometana, streho ima slamnato, v njej 218 je en sam prostor z odprtim ognjiščem, ob katerem je živela družina, na drugi strani prostora pa se je zadrževala ži vina. Stavba izvira iz 17. stoletja. V dru gih imenitnejših, zidanih hišah je kuhi nja polna medeninaste posode, stene pa so obite s ploščicami, postelje z obilnimi pernicami spravljene v stenskih vdolbi nah, a v sobah je obilo lepo izdelane oprave. Pri kmetijah se vrstijo najraz- novrstnejše naprave in zgradbe: lopa za vozove, kolarna, pekarna, sušilnica za konopljo, belišče platna, dninarska koča. oljarna, mlin za gorčico, papirnica, va- rilnica piva, lopa za šoto, staja za ovce, čebelnjak, oglarska kopa, vaško zna menje, dvižni most čez kanal in drugo. Nekje je prenesena kar majhna vas s preprosto vaško šolo, delavnico za cokle in prodajalno tobaka, kave in čaja. V drugi skupini hiš so nameščene obrtne delavnice z vso opremo in orodjem. Tam spoznaš delo čevljarja, tkalca, krojača, kotlarja in kositrarja, ki je izdeloval cinasto posodo. Zanimivi sta ribiška hiša in ladjedelnica za ribiške barke. Zelo značilni za nizozemsko podeželje so mlini na veter, ki jih je bilo včasih na tisoče, saj dežela ne premore mnogo voda s strmcem, veter pa stalno piha čez pokrajino. V muzej na prostem so jih prenesli sedem, različnih po obliki, ve likosti in notranji ureditvi. Nekateri so za črpanje vode in polderjev, eden je pravzaprav žaga. Lepo jih je gledati, ko počasi sučejo velika krila in se z vetrom obračajo celi gornji deli stavb. V veliki zgradbi je razstavljena bo gata zbirka kmečkih voz. V drugi so razpKjstavljene lutke v naravni velikosti, oblečene v najrazličnejše narodne noše, prikaizane pri različnih vsakdanjih opra vilih. Narodne noše je zbral poseben odbor. Nekje je velik, obdelan vrt, kjer goje poleg kuhinjske zelenjave raznovrstne zdravilne in industrijske rastline. Ni pa videti slovitih tulipanov, ker se z njimi ne pečajo kmetje, temveč podjetni trgovci. Ob velikem travniku za igre in pro slave je postavljena muzejska restavra cija, kjer postrežejo tudi s toplimi je dili. Odpočiješ in okrepčaš se lahko tudi v gostišču na nasprotnem kraju zem ljišča. To gostišče je stalo nad 200 let ob neki prometni cesti in so original nega prestavili v muzej. Naj omenim še nekaj, kar ni brez pomena: na sedmih krajih so urejene sanitarije, zato je vse obširno zemljišče popolnoma snažno. Za skansen skrbi društvo »Prijatelji mu zeja na prostem v Amhemu«. To dru štvo je lani izdalo Vodnik po muzeju z lepimi ilustracijami in načrti. Ko sem si ogledoval ta muzej, sem bil še posebej vesel loškega muzeja na prostem, ki je urejen po istih načelih. Prav tako kot arnhemski, tudi loški skansen vestno predstavlja originalne objekte s terena in prikazuje najizra zitejše narodopisne značilnosti. Ker ima loški muzej mnogo manjše in bolj enotno območje od arnhemskega, ki zajema vso državo, je seveda tudi mnogo manjši. Sodim pa po nizozemskem primeru, da bo s terena lahko prestavil še mnogo zanimivih predmetov, ki se nam zdijo zdaj še vsakdanji, a jim bo sedanji nagli razvoj kmalu odkazal mesto v muzeju. saj nagla civilizacija tudi pri nas spre minja vsakdanje predmete iz preteklosti v etnografske muzejske zanimivosti. Cc bo dovolj denarnih sredstev in vnetih muzejskih delavcev, bo tudi loškemu muzeju na prostem grajski vrt kmaJu premajhen. Janez Planina OB SREČANJU GORENJSKIH IN PRIMORSKIH PARTIZANOV V CERKNEM 7. IN 8. SEPTEMBRA 1965 (Zapiski s pohoda I. bataljona Škofjeloškega odreda) Srečanje gorenjskih in primorskih par tizanov v Cerknem je bilo organizirano v jubilejnem letu 1965 zato, ker se je pred dvajsetimi leti, po zlomu italijan skega fašizma, na Primorskem začela splošna in organizirana vstaja. Dolgih petindvajset let je primorsko ljudstvo ječalo pod fašističnim jarmom, neusmi ljeno teptano in oropano osnovnih člo- večanskih pravic. Na proslavi v Cerknem so se srečali nekdanji borci in starešine proslavljenih enot XXX. in XXXI. divizije in obujali spomine na preteklost, ki je že daleč za njimi, toda še vedno živi v njih. Na slavnostnem prostoru so se pred tribuno zvrstile brigade in odredi. Med njimi tudi italijanska brigada, ki se je med vojno borila na naših tleh v sestavu IX. korpusa, in Škofjeloški odred. Bri gade in odrede so sestavljali nekdanji partizanski borci in starešine ter obvez niki predvojaške vzgoje. Zbranim eno tam in množici je najprej spregovoril nekdanji komandant IX. korpusa, ki je opisal zgodovin.sko pot in pomembno vlogo enot IX. korpusa v času NOV. Za njim je govoril o medsebojnem tova- 219