.^OOvom Po stari navadi, ki jo naši kmetje zelo spoitujejo, so velikonočno nedeljo gospodarji in naši znamci izza politične mize preživeli na svojih domovih. O praznikih so se imeli marsikaj lepega razgovori.i z domačimi, pa so apustili političen razjovor, kakor ga je v velikonočni številki opustil tudi »Slovenski Gospodar«. Niso pa teh navad naši politični nasprotniki. V svojih listih so ravno za Velikonoč naphali kar največ laži. Demokratarji in njihovi najnovejši hlapci, radičevci, so prinesli slovenskemu kmetu za pisanko — kamen mesto jajca, laž namesto resnice. Gospodar, naš znanec, je te laži javno v družbi svojih tovarišev razkrinkal. Dejal je: »Komedijanti, je očital Pucelj našim zastopnikom, ko so priborili pravico slovenskemu jeziku. Pa se je on postavil na noge. On, ki mora vedno hrvatsko govoriti, če govori z načelnikom svoje stranke, vedno mora hrvaško komando poslušalil Meni se zdi, da je ravno on sam komedijo igral v tem slučajul« »Z BJim pa demokrati«, je dostavil sosed. »Ti pravijo, da se zdaj vlečejo za — pravico slovenščine v narodni skupš&ni. Res pa je, da ji niso dali pravice ne oni sami in ne radičevci! Zdaj, ko je SLS v vladi, se vodijo zapisniki tudi v slovenščini, je tajnik skupščine tudi Sloyenec, in sicer naš poslanec Bedjanič. Seveda, nekaj je moral Pucelj govoriti in ker mu j« že vsega zmanjkalo, je pa to stvar naoel, v kateri se je le osmešil!« »Jaz se pa še dabro spominjam«, je doelal tretji, znani živin-orejec v okraju, »da so demokratarji in radičevci trdili, da mi Slovenci sploh nismo narod, ampak pleme. Mi razločujemo razna plemena pri žrralih, ali pri ljudeh rečemo, da je tega in tega narodal Seveda so tudi naš jezik potisnili v kot, ko so bili raa vladi. Dejali so, da slovenski jezik ni nikak poseben narodni jezik, ampak je v takem razmerju do srf>skega jezika, kakor je prleška govorica do pismene slovenščine. Sedaj pa vse te svoje nauke tajijo, pa se postavljajo %2l pravice slovenskega jezika. Zdi se mi pa, da je to res ista komedija, kot so jo v Ljubljani uganjali z avtonomijo. Kar pa Slovencer tiče, pa mislim, da še nikdar ni naš narod v nobeni državi bil na tako rplivnem mestu kot je sedaj po svojem vodrtelju dr. Korošcu, ki je notranji minister naše države. Naš narod je 9 tem popolnoma enakopraven z drughni, vživa celo najvei zaupanja in naš jezik uživa ravno zaradi tega povsod spoštovanjel« »Torej ju Pucelj kozla ustrelil, ko se je t-iko razkoračil«, je pripomnil kmet lovec, ki se je zanimal za novi zakon o posesli in nošenju orožja, in je v to smer okrnil pogovor. »Kakšne sitnosti so bile OoMdtj aaradl strelnega orožja. Puike nM m*H fnetf, ntrrM če sl hil 61«. lor- skefa druitva. Za vsako najmanjio pištolco -i moral imeti orožni list. Te sitnosti in stroški so marsikoga prestraiili, da ni dobil za obrambo svoje hiše pred tatovi orožja. Dr. Korošec je r tem oziru izdelal zakon, ki je že potrjen. Po tem zakonu bodo prišle mnoge olajšave in prav bode, če ga občine, ko dobijo uradni list, ljudem razložijolc »To bomo že poskrbeli«, je rekel gospodar, Jci je bil tudi občinski odbornik. »Povedali pa bomo tudi to, da je vse te olajšave oskrbel naš roditelj dr. Korošec kot notranji minister!« »Kaj bo pa Puclju ostalo«, je vprašal bivši radičevec, ki je že v naprej vedel, da bo gospodar kako šaljivo povedal in je dobil ta-le odgovor: »Pucelj je najslab ši lovec v Sloveniji. Po svojem poklicu je bil pozvan, naj puca na 2erjava. A kaj se je zgodilo? Žerjav je lovca ujel!«