C. Golar: V življenje.
689
V življenje.
In
slišal sem temen koral iz grobov in videl kraljestvo noči, kjer žezlo, zagrnjeno v tul, plameni — A plaho nazaj od trohnobe domov se vrača moj trudni korak.
Življenje, življenje, nebeški ti znak, zbudilo si zopet mi v prsih moči in razbleščalo srce si mi v žar. Kot zvezda visoka gre skozi vihar, iz večnega tira ne pade nikdar — tako naj v življenje bleste iz temin skoz noč in mrakove se moje poti.
In naj bo brez luči moj dan,
naj v temnem požaru moj svod se temni,
z mrakovi v neskončnost obdan —
naj črna bo zarja vrh mojih planin,
a nje ne ugasne mi smrtni orkan
in v zarjo ne sliši se klic iz globin.
Mladost, oj, podaj mi nezmagani let — in dvigni nad morje me gor v nedogled, kjer večnosti sanja brezmejno oko — naj solnce si novo pripnem na nebo, da v noč in vihar mi sijalo bo.
C. Golar.
»Ljubljanski Zvon" 11. XXVIII. 1908.
44