UDK 886.5.091 Vodnik V. 7 Janko Kos Filozofska fakulteta, Ljubljana VODNIKOV VRŠAC IN OPISNA POEZIJA NARAVE Vodnikova oda »Vršac« (1806) se slovenski literarni vedi še zmeraj kaže kot aktualno pesniško besedilo, ki v marsičem osvetljuje strukturne poseb- nosti slovenskega slovstva v dobi razsvetljenstva in predromantike. Razprava analizira vsebinske in formalne elemente Vršaca, predvsem v razmerju do evropske deskriptivne poezije iz prve polovice 18. stoletja, pa tudi do bistve- nih teženj razsvetljenstva in predromantike. Po tej poti prihaja do teze, da ostaja Vodnikov doživljaj narave zvest tradiciji opisnega pesništva, s tem pa tudi razsvetljenstvu, in to v dobi. ko je motiv narave že prešel v območje predromantike in romantike, s tem pa v nove pesniške forme. Vodnik's ode "Vršac" (1806) still appears to the Slovene literary science as a literary text, which is significant even today and which in many respects throws light upon structural particularities of Slovene literature in the period of the Enlightenment and in the Pre-romantic period. In the present study the elements of contents and of form of "Vršac" are analyzed, primarily in their relationship towards European descriptive poetry in the first half of the 18th century, as well as towards the Enlightenment and Pre-romantic move- ment. The above-mentioned way leads it to the thesis that Vodnik's ex- perience of nature remains faithful to the tradition of the descriptive poetry, and with it to the Enlightenment, in the period, when the theme of nature lias transgressed in the sphere of Pre-romanticism and Romanticism, and with this in new poetic forms. Vodnikova pesem — ali po tradicionalni terminologiji »oda« — Vršac, o b j a v l j e n a p r v i č v z b i r k i Ренте za pokusino (1806), j e p o z o r n o s t slovenske literarne vede pritegovala pretežno s filološke plut i v ožjem pomenu besede in man j k interpretaciji , ki bi odkrivala v tekstu pro- bleme. pomembne za historično in teoretsko spoznavanje slovenskega slovstvenega razvoju. Vrsta raziskovalcev se je več desetletij trudila z rekonstrukcijo zunanje podobe besedila, ugotavljala razločke med prvo objavo in Vodnikovimi naknadnimi rokopisnimi popravki, iskala in preverjala zunanje spodbude za motiviko Vršaca, poskušala natančneje dat irat i njegov nastanek ali pa opisovala okoliščine, ki bi kakorkoli utegnile vreči luč na genezo pesmi. Toda le deloma je poskušala prodreti v samo besedilo, v ustroj njegovih motivov, idej in oblik, da bi mu dolo- čila mesto v okviru evropskega in slovenskega pesništva Vodnikove dobe. Takšnih poskusov lahko za zadnja desetletja naštejemo resda zmeraj več, vendar si v marsičem nasprotujejo ali pa še ne zajemajo končnih rezultatov. Prav v tej smeri se v Vodnikovem Vršacu še zmeraj 2f> — Slavist ična revija odkrivajo plodna izhodišča za raziskavo, ki namerava v tekstu poiskati opore za sodbo o globljem duliovno-zgodovinskem in umetnostnem ustro- ju ne le te Vodnikove pesmi, ampak njegovega pesništva sploh, s tem pa tudi smeri, ki so ga oplajale in pomagale formirati njegove temeljne značilnosti. Podlaga takšni raziskavi so seveda filološka dognanja, ki rekon- struirajo Vodnikovo pesnitev v čimbolj zanesljivi zunanj i in časovno prvotni podobi, zlasti s tistimi podrobnostmi, ki prispevajo k pravil- nemu razumevanju nekaterih m a n j jasnih mest v besedilu. Tu ni misliti toliko na filološke opise popravkov, ki jih je Vodnik vnesel v pesem po prvi objavi in ki se nanje opirajo današnje objave Vršaca kot na zadnjo pesnikovo redakcijo teksta.1 Pač pa utegnejo za interpretacijo Vršaca z najširš ih literarnozgodovinskih in teoretskih gledišč biti po- membna dognanja, ki so se zvrstila okoli treh vprašan j : prvič, na ka- teri vrh triglavskega pogorja pravzaprav misli Vodnik s svojim »Vrša- cem«, drugič, kda j je pesem nastala, in tretj ič, k a j pomeni besedna zveza »pod velikim t u k a j Bogom«, zapisana v zadnji kitici besedila. Ob prvem teh vp rašan j vsaj na prvi pogled ni videti, s čim n a j bi bilo pomembno za interpretacijo pesmi. Vendar se ob natančnejšem premisleku izkaže, da je razumevanje teksta p a tudi njegova literarno- zgodovinska določitev v precejšnj i meri odvisna od tega, ali bomo v pesmi videli oris enotnega »alpskega« razgleda z ene same, stalne, kon- kretne gorske točke ali pa jo bomo razumeli kot kombinacijo različnih razgledov, ki jili pesnik poveže v celoto brez vidnih prehodov. V tem primeru mu izhodiščni razgled z »Vršaca« rabi samo za okvir, v katerega nato vključi še druge razglede, s tem pa celotno panoramo Julijskih Alp, t j . znanega gorskega sveta. Odgovor na vprašanje , katera obeh možnosti je prava, bi si olajšali z ugotovitvijo, na kateri alpski vrh je Vodnik mislil z »Vršacem«. Zal raziskave v to smer, čeprav številne in zelo natančne, niso dale pravih rezultatov, zarisale so samo več mož- nosti, med katerimi se razlaga lahko odloča — da je Vodnik ž »Vršacem« dejansko mislil na vrh, ki ga tako imenujemo še dandanes; da mu je bil v mislih sosedni, mnogo višji Kanjavec; ali pa da je z »Vršacem« meril na Mali Triglav. V dolgi razpravi, ki so jo vodili številni kom- petentni raziskovalci, nobena teh hipotez ni bila zares dokîizana, ker 1 Prim.: N. Oinersa, Vodnikove pesmi, Izvestje c. kr. državne višje realke v Idriji za šolsko leto 1911-12, str. 5—31. Pričujoča razprava citira Vodnikov tekst po izdaji Izbrane pesmi Valentina Vodnika, izbral in uredil Alfonz Gspan, Ljubljana 1958. manjka za to popolna dokumentacija.2 Kl jub temu se zdi pretres raz- ličnih argumentov v korist te ali one hipoteze še zmeraj aktualen, kolikor pripomorejo k razumevanju posebnega perspektivizma Vodnikove pesmi. Zoper možnost, da je pesnik z »Vršacem« mislil na današnj i vrh tega imena, govori vsa j 11a videz dejstvo, da v pesmi opevani razgled nikakor ne ustreza razgledu z realnega Vršaca; še bolj pa okoliščina, da ga je pod naslovom pesmi v Pésmah za pokušino označil kot »narviši snežnik za Triglavom«. Toda prvi argument velja samo, če Vodnikova oda zares daje sklenjen razgled z ene same točke, zgubi pa vso težo, brž ko pesem dojamemo kot sestavljenko z več razgledi, tako da ji je začetni pogled z Vršaca samo uvod in izhodišče. Vodnikovo zmotno uvrstitev Vršaca med najvišje Julijce se da razložiti na več načinov — da je ob prvi objavi 1806 pomotoma zamenjal Vršac z drugimi vrhovi; da si je pri- voščil neka j pesniške svoboščine, da bi povišal pomen vrha, ki mu je bil posebno drag, a ga je poznal in upošteval zlasti Zois; da je pr i tem mislil tudi na sosedni Kanjavec. o čemer bo še govor.3 Navsezadnje je potrebno poudariti še dejstvo, da je Vodnik na Vršacu s tem imenom dejansko bil, kot vemo iz Hohenwartovega potopisa, to dejstvo pa v zvezi z naštetimi argumenti, ki se med sabo ne izključujejo, govori v prid realnega Vršaca.4 — Hipoteza o tem, da je z Vršacem mislil de- jansko na sosedni Kanjavec, je imela v geografsko-planinski li teraturi 2 Za razpravljanje o Vodnikovem Vršacu s planinsko-geografskega stališča so pomembni zlasti prispevki: Fr. Orožen, Valentin Vodnik kot turist in tu- ristiški pisatelj, PV 1895; Fr. Orožen. O Vodnikovem Vršacu, PV 1899; H. Turna, Kanjavec in Vršac, PV 1921; Evgen Lovšin, Po sledi za bohinjskim rokopisom, PV 1967. V zvezi z zadnjim prispevkom, ki med drugim objavlja slovenski pre- vod Vodniku pripisanega »poročila« o ekskurziji do Tošca iz leta 1792, je po- trebno pripomniti, da rokopis, ki ga hrani rkp. odd. ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice, najbrž ni Vodnikov iz več razlogov: ker je datiran z letom 1792, ko Vodnik še ni nastopil službe na Koprivnikii in Gorjušali; ker kaže presenetljivo geološko-mineraloško znanje, ki ga Vodnik v tem času pač še ni imel; ker pisava najbrž ni Vodnikova, kot je ljubeznivo pomagal ugoto- viti prof. Alfonz Gspan. Spis, ki sam po sebi ni brez pomena, je torej delo drugega avtorja, najverjetneje Zoisa. 3 Da je bil Zoisu vrh Vršaca posebno pri srcu, dokazujejo njegova pisma Vodniku leta 1795; Zois je bil najbrž tisti, ki je usmeril Hohenwartovo ekskur- zijo tega leta proti Vršacu, nad čimer izraža Hohenwart v svojih dnevniških zapiskih začudenje, ker se mu Vršac ne zdi vreden ogleda. Tudi v rokopisu iz leta 1792, omenjenem v opombi 2/, je Vršac omenjen kot končni cilj ekskur- zije; če je avtor tega rokopisa Zois, ga je morala na Vršac vezati posebna ufiniteta, ki pa ji ne moremo več odkriti razloga. 4 Hohenwartovo poročilo je bilo objavljeno pod naslovom Auszug aus meinen Alpenreisen = Tagebüchern über die krainischen Hochgebirge (v delu Beiträge zur Naturgeschichte. Landwirtschaft und Topographie des Herzog- thums Krain. Herausgegeben von Franz Grafen von Hochenwart. Laibach 1858. Erstes Heft.). o tem vprašanju precej privržencev; težava je le ta, da Vodnik po zna- nih dokumentih na Kanjavcu pač nikoli ni bil in da ni videti razloga, zaka j n a j bi ga imenoval »Vršac«. Vendar se prav v zvezi s tem ponuja razlagi zanimiva možnost, da je v Vodnikovi predstavi o Vršacu Ka- njavec vendarle igral določeno vlogo, to pa tako, da je videl v Kanjavcu višji predel in nadal jevanje Vršaca, zato pa imenoval tega bolj ali m a n j upravičeno »narviši snežnik za Triglavom«. Po tej razlagi hipoteza o Kanjavcu pravzaprav ni v nasprotju s prejšnjo, ampak jo celo smiselno dopolnjuje. — Svoje zagovornike je imela tudi razlaga, da je Vodnik z »Vršacem« mislil na Mali Triglav, vendar se zdi malo verjetna, sa j je pesnik na Malem Triglavu bil in ga je tudi natančno razločeval od dru- gih vrhov. Pretres najbolj znanih teorij o lokalizaciji Vodnikovega »Vršaca« kaže na zapletenost vprašanja , pa tudi na pomanjklj ivost argumentov v korist te ali one hipoteze. Kl jub temu se zdi od vseh še najverjetnejša teza, da je Vodnik s svojim Vršacem mislil na pravi vrh tega imena (2194 m), sa j ga je za trdno poznal po imenu, bil na njem in užil njegov razgled; da ga je imenoval najvišjega za Triglavom, si lahko razla- gamo z več razlogi — s spominsko zmoto, s pesniško svoboščino, s tem, da ga je imel za podaljšek in del sosednega Kanjavca, na katerem naj- brž nikoli ni bil, ali pa, ker je bil Vršac iz ne čisto jasnih razlogov po- sebno domač in drag baronu Zoisu.5 Vse to pa je seveda mogoče samo, če razgleda, ki ga zajema Vodnikov Vršac, nimamo za sklenjen opis enkratnega, zares konkretnega in neposrednega doživljaju z ene same razgledne točke, ampak za sestavljenko mnogih razgledov, vtisov, doživ- ljajev, pa tudi čisto razumskih ugotovitev o bohinjskem pogorju, kot ga je Vodnik poznal zlasti s tehle vrhov, na katerih je izpričano bil: z Vršaca, Malega Triglava, Tičariec, Tošca in še katerega, da ne govo- rimo o njegovih številnih obiskih Bohinja in okoliških planin. V luči takšnega stališča se razkrije, da moramo Vodnikovo »odo« brati in razumeti takole: prva kitica pesmi resda opisuje konkretpn pogled, ki se odpre pred pesnikom, ko siopi na Vršac, toda že druga in tretja kitica ne govorita več samo o tem razgledu, ampak sintetizirata različne vtise in tudi umske sklepe, do katerih je pesnik prišel na podlagi širših izkušenj — z mogočnim skalovjem druge kitice misli na skalnate Julijce sploh, govedo, planšar j i in lovci, o katerih govori t ret ja kitica, niso vidni z Vršaca, ampak so podoba iz življenja v bohinjskem gorskem svetu nasploh; opis v ihar ja in zjasnitve v četrti in peti kitici seveda nista 5 Razlogi za to domnevo so navedeni pod opombo 3. konkreten doživljaj vremenskih neprilik, kot jili je pesnik ugledal z Vršaca, ampak splošen primer nevihtnih trenutkov v alpskem po- gorju: šesta kitica z omembo Savice in dvanajst ih jezer nima več nobene zveze z razgledom z Vršaca, pa tudi ne s kakega drugega vrha. ampak je čista razumska refleksija; sedma kitica opozarja na panoramo alpskih velikanov, vendar ne z Vršaca pa tudi ne s kakega bližnjega vrha, am- pak kot se jih vidi z več višinskih in nižinskih točk, namenjena je prav- zaprav gledalcu v nižini; nasprotno se pesnikova domišljija v osmi in deveti kitici spet pomakne v višavje, razgled, ki ga odstre po Furlanij i , Benečiji, Hrvaški, Švici, Koroški, Štajerski in l jubljanski kotlini, pa seveda ni konkreten razgled z Vršaca ali kake druge točke, ampak kom- binacija najrazličnejših, med sabo razumsko povezanih pogledov, kot jih dajejo Vršac, Mali Triglav, Tičarica, Tošcc in še kak drug vrh, na katerem je Vodnik dejansko bil; vendar je čisto mogoče, da takšne iz- kušnje dopolnjuje po razumsko geografski logiki z vse mogočimi pa- noramami tega gorskega sveta. Zadnja kitica Vršaca sicer ni natanč- neje lokalizirana, njen smisel bi lahko bil tudi čisto splošen, vendar je ena od možnosti za njeno razumevanje tudi ta, da si jo mislimo postav- ljeno spet na Vršac, s katerim se je oda začela, tako da se pesem spet vrne na svoje konkretno izhodišče. Pred nami je torej posebne vrste kraj inski perspektivizein, ki bi ga bilo potrebno pr imerja t i z drugimi primeri pesniškega opisovanja na- rave in pokrajine v 18. stoletju, da bi se natančneje razkril njegov lite- rarni izvor, pa tudi duhovno-zgodovinski in umetnostni ustroj. Vendar je že zda j mogoče trditi, da Vodnikov Vršac nikakor ni podoba narave v smislu neposrednega in zares konkretnega subjektivnega doživljaja, ki izhaja iz enkratne situacije, iz konkretnega prostora in časa, da bi se v takšnem zunanjem okviru lahko sprostila subjektivnost, ki je z vsem svojim bistvom strnjena v čisto določen trenutek svojega psihofizičnega, čutnega in zlasti emocionalnega obstoja. V Vodnikovi odi gre sicer za doživljaje, ki so izrazito empirični, vendar so hkrati razumsko ab- strahirani in preoblikovani, logično preurejeni, kombinirani in predelani v smislu racionalno kontroliranega empirizma. Takšen pogled na Vod- nikovo pesem pa že neposredno uvaja v raziskavo širše problematike, ki zadeva razmerje pesmi do evropske opisne poezije narave, prek te pa razmerje do razsvetljenstva in predromantike, zato se bo k nji v okviru pričujoče razprave še nujno vrniti. Drugo vprašanje , ki ni brez pomena za interpretacijo Vodnikovega besedila in se ga dâ razrešiti s filološkimi metodami, je vprašanje o na- stanku Vršaca. V te j smeri je vrsta raziskovalcev s Francetom Kidričem na čelu prišla do teze, da je pesem nastala že leta 1795, na ekskurziji na Vršac in Mali Triglav, ki jo je Vodnik opravil v družbi z mladim grofom Hohenwartom in jezuitom Pinhackom.6 Teza se opira na Hohen- wartovo sporočilo, da je Vodnik ob petem triglavskem jezeru, še preden so prišli na Vršac, zložil nekaj kitic pesmi s hvalo »stvarniku«; te kitice je Hohenwart po lastnem zatrdilu poslal Zoisu v Ljubljano.7 Podatki odpirajo vprašanje , ali na j v kiticah Hohenwartovega sporočila vidimo že kar prve tri kitice poznejšega Vršaca, od katerih vsaj druga zares vsebuje hvalo »večnemu mojstru«, ali pa samo zametek poznejše ode; nazadnje obstaja še možnost, da je šlo samo za priložnostno pesem, v ka- teri je igrala glavno vlogo hvala »stvarniku«, ne pa opis narave in Alp, za pesem torej, ki je brez neposredne zveze z Vršacem. Večina razisko- valcev se je odločila za prvo možnost, čeprav zanjo ni zares t rdnih ar- gumentov. Kidrič je prišel celo do domneve, da je Zois v svojem pismu z dne 4. oktobra 1795 uporabil za Triglav izraz »veliki Bog« na podlagi Vodnikove pesmi, k jer je ta zveza omenjena v zadnji kitici; torej na j bi Vršac v celoti nastal že v tem letu. Vendar iz Hohenwartovih dnevni- ških zapiskov z gotovostjo sledi, da so na omenjenem izletu nastale komaj tri kitice neke pesmi; poleg tega ni nobenih dokazov, da je Zois izraz »veliki Bog« prevzel iz Vodnikove pesmi, ne pa obratno — da je Vodnik oznako sprejel ustno ali pismeno od Zoisa in jo šele pozneje uporabil za svojo odo. Vsekakor pa s tem datacija Vodnikovega Vršaca v leto 1795 ni nič bolj gotova. Zelo malo je verjetno, da bi bil Vršac v celoti istoveten s kiticami, ki jih je Vodnik mimogrede spesnil v nav- dušeni gorski družbi v avgustu leta 1795, ker je šlo pač za zelo pri- ložnostne verze; Zois, ki mu jih je poslal Hohenwart , jih v ohranjenih pismih Vodniku sploh ne omenja.8 V najboljšem primeru je šlo torej za zelo skromne zametke poznejše ode; ta je morala nastati šele pola- goma med letoma 1795 in 1806, verjetno bliže drugi letnicL Od tod sledi domneva, ki je za pravilno razumevanje besedila najbrž precejšnjega pomena: tekst je v celoti nastal pač šele po Vodnikovem odhodu s Ko- privnika, morda šele okoli leta 1800 in po njem, torej ne več v kon- kretnem stiku z alpskim svetom, pač pa iz spominske distance, ki je po svoje spet samo pospeševala racionalno, logično in abstraktno lite- 0 Gl. France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoi- sove smrti, Ljubljana 1929-38, str. 301. 7 Beiträge zur Naturgeschichte etc., I. knjiga, str. 54. 8 Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859. ramo predelavo neposrednih empiričnih vtisov, iz katerih zajema pesem svoje motivno gradivo. Tret j i problem, ki ga utegne pojasniti filološka rekonstrukcija virov in okoliščin, iz katerih je pesem nastajala, je pomen besedne zveze pod velikim t u k a j Bogom«, ki jo je Vodnik zapisal v zadnji kitici Vršaca, v tesni zvezi s svojo končno željo v verzih »čistga hlipa sred med krogom menim, da že v néb' živim«. Iz Zoisovega pisma Vodniku, na- pisanega 4. oktobra 1795, je zanesljivo videti, da je Zois to oznako uporabljal za Triglav, najbrž z mislijo na staro slovansko božanstvo; od tod se da sklepati, da tudi Vodnikova raba ni bila bistveno drugačna, zlasti ker jo je morda sprejel od Zoisa. Temu nasprotno je mnenje Ivana Grafenauer ja , ki je v svoji razlagi Vršaca poudarjal , da je tu misliti na krščanskega Boga; temu je zadnja kitica res vsaj posredno posvečena.9 Iz konteksta v zadnji kitici je seveda verjetnejša prva možnost, sa j je popolnoma logično, da se pesnik z oznako »pod velikim tuka j Bogom« postavlja čisto konkretno v bližino Triglava. Kljub temu je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da piše Vodnik besedo »Bog« z ve- liko začetnico, kar bi bilo težko mogoče v zvezi s starim slovanskim božanstvom. Zato se da domnevati, da mu je šlo pravzaprav za besedno igro, ki je dvoumna in pomeni oboje — vrh Triglava in obenem krščan- skega Boga, ki ga pesnik v teh gorskih višinah otipljivo čuti nad sabo. Zdi se, da je upoštevanje obeh možnosti najpr imernejše izhodišče za pravilno razumevanje zadnje kitice, s tem pa celotnega teksta, saj se ta prav z zadnjo kitico znova povrne k misli o bogu stvarniku, ki se je pojavila že v drugi kitici pesmi. Za interpretacijo besedila je takšna razlaga v marsikaterem pogledu najplodnejša. S tem pa je povzeto že skoraj vse, kar so filološke metode prispevale bistvenega k rekonstrukciji Vodnikovega Vršaca in s tem k možnostim za literarnozgodovinsko in teoretsko interpretacijo teksta. O tej moramo priznati, da jo je slovenska literarna veda razvijala že ves čas, odkar je stopila Vodnikova poezija v razvid njene znanstvene pozornosti, če- prav mordu v tej smeri še zmeraj ni prišla do zares zanesljivih sodb. Prvo vsebinsko interpretacijo Vršaca, čeprav brez razvite historične ali teoretske podlage, je tvegal že Ivan Grafenauer v svoji Zgodovini novejšemu slovenskega slovstva (1909), kjer je o odi Vršac rečeno, da »poje slavo veličanstvu planinske krasote, ki sili človeka, da se poniža pred njo, in ga obenem visoko povzdigne nad vsakdanjost, da gleda 11 Grafenauerjeva razlaga je del njegovega komentarja k Vršacu v izdaji Vodnikovega izbranega de la (Celje 1935). Božjo krasoto in moč v naravi«.10 To oznako, ki sicer ne ustreza docela tekstu, je avtor nekoliko spremenjeno sprejel v Kratko zgodovino slo- venskega slovstva (1919); v svoji študij i o Vodnikovi poeziji. Valentin Vodnik — pesnik (1918), ki je docela filološko zastavljena, za problem Vršaca ni prispeval novega gradiva niti se ni lotil interpretacije teksta.11 1 udi France Kidrič se je ukvar ja l z Vodnikovo odo zgolj na ravni filo- loškega iskanja oporišč za datacijo in zunanjo genezo pesmi.12 Pač pa je nove elemente za interpretacijo Vršaca prispeval spet Ivan Grafe- nauer v svoji izdaji Vodnikovega izbranega dela (1935), kjer je prvotno razlago močno razširil in dopolnil.13 Pomembna je zlasti formulacija, da je Vršac oda, »spočeta ob pogledu na veličastvo planinske prirode in ob spominu na podobne nemške pesnitve (začetnik planinske poezije med Nemci je bil Albert Haller)«; in pa. da je »Vršac značilen zgled druge vrste objektivne poezije v dobi racionalizma: slovesnega speva v slavo prirodni lepoti in veličastvu prirode, s pogledom na večnega Mojstra, Stvarnika te lepote, ki se mu — velikemu Bogu — sredi pri- rodne lepote zdi kar nekako blizu«.14 Obenem s takšnimi oznakami, ki so tekst že konkretneje zasidrale v literarnozgodovinski in teoretski prostor, je v pesmi odkrival nasprot je med vzvišenim zanosom in opiso- vanjem »preveč realnih drobnosti planinskega rastlinstva in živalstva«.15 Grafenauer ju gre torej zasluga, da je Vodnikovo odo povezal z ev- ropskim opisnim pesništvom narave iz dobe racionalizma, oziroma pra - vilneje razsvetljenstva, predvsem s Hallerjem, pri tem pa že tudi na- kazal problematiko racionalizma in emocionalnosti v tekstu, čeprav je ni do kra ja jasno preciziral. V te j smeri mu je v zadnjem času sledil Jože Koruza, ki pa je zvezo z opisnim pesništvom narave konkretiziral in hkrat i vsebinsko spremenil s formulacijo, da se pri Vodniku kaže vpliv predromantike v njegovem opevanju narave, in sicer v nedo- kazanem stiku z deskriptivnim pesništvom, ob čemer omenja Brockesa in Tliomsona, ne pa I la l ler ja ; o te j poeziji hkrat i pr ipominja , da je »v mnogočein tičala v klasicizmu«. Podobno kot Grafenauer je tudi Koruza v zvezi z Vršacem mnenja, da se »Vodnik v pesmih ne povzpne 10 Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, I. del, Ljub- ljana 1909, str. 26. 11 Dr. lvun Grafenauer, Valentin Vodnik — pesnik. Analizu njegovega pesniškega razvoja in značaja. Knezova knjižnica лХП. zv., Ljubljana 1918. 12 Gl. Zgodovino slovenskega slovstva, 1. c. 13 Valentin Vodnik, Izbrano delo, priredil dr. Ivan Grafenauer, Cvetje iz domačih in tujih logov 5, Celje 1935. O Vršucu razpravlja Grafenauer v uvodu na str. 19 in v opombah na str. 107. 11 L. c. 15 L. c. do pristnega opevanja narave«, češ da prosvetljenska miselnost hromi navdušenje občudovalca gorske pokrajine. Tej misli, ki jo je prvi for- muliral Grafenauer, dodaja nova opozorila na to, da opisuje Vodnik v Vršacu razgled bolj geografsko kot pesniško, da označuje s tega vidika tudi gorska jezera in da ima druga kitica, ki govori o »večnem Mojstru«, razumski prizvok; vse to govori po avtorjevem mnenju o »pro- svetljenskem odnosu do narave«.16 Ob interpretacijo, ki jo je prvi zapisal Grafenauer in napre j razvil Koruza, a jo že tudi razpel med ugotovitev, da se v Vodnikovem ope- vanju narave uveljavlja predromantična težnja, in domnevo, da je pesnikov odnos do narave vendarle razsvetljenski, je kot zanimivo na- sprotje potrebno postaviti teorijo Jožeta Pogačnika, ki jo je Koruza sicer že deloma upošteval, a jo hkrat i previdno omejil. Pogačnik je svojo interpretacijo prvič zarisal v razpravi Predromantični elementi v pe- smih Valentina Vodnika, a jo nato še določneje formuliral v Zgodovini slovenskega slovstva II (1969).17 Bistvo njegove interpretacije je v težnji, da bi Vodnikovo opevanje narave in zlasti odo Vršac čimbolj pomaknil v območje predromantike in celo romantike; te j težnji ne gre samo za zvezo z deskriptivnim pesništvom 18. stoletja, ampak še za druge du- hovne in literarne smeri Vodnikove dobe, ki vodijo stran od razsvet- ljenstva ali se mu že očitno postavljajo po robu. Za takšno razumevanje Vršaca najde Pogačnik med drugim formulacije o tem, da je »Vodnik občutil dualizem narave in duha v herderjanskem smislu«; da je nje- govo doživetje narave postalo »nekam statično, sorodno srednjeveškemu mističnemu občutju Boga«; da mu je šlo za »doživljaj neskončnosti« ali za »saintsimonistično obliko romantične zagnanosti« ali za »neoklasično usmerjenost«, ki izhaja iz Winckelmanna; v tej zvezi tvega avtor še formulo o »sožitju nekakšnega ekstatičnega senzualizma in estetskega platonizma«.18 Konkretneje o Vršacu pa avtor na podlagi citiranih iz- hodišč sklepa, da je že njegova »tema sama izrazito predromantično patetična«; v pesmi so občutne »izrazito predromantične prvine«, med katere uvrsti avtor večji del motivov Vršaca; težišče pesmi je v pred- romantičnem doživetju neskončnega, ki pa je prežeto z optimizmom, tako da gre za poseben »tip predromantike«. 10 Valentin Vodnik, Izbrano delo, Mladinska knjiga 1970. Izbral, uredil, spremno besedo in opombe napisal Jože Koruza. O Vršacu razpravlja urednik izdaje na str. 126—127. 17 Citirana razprava je izšla tudi v knjigi (Jože Pogačnik, Cas v besedi, Maribor 1963). O Vršacu razpravlja avior v Zgodovini slovenskega slovstva II, Klasicizem in predromantika, Maribor 1969, na str. 145—146 in 193. 18 L. c. Na prvi pogled je videti, da doslejšnje interpretacije Vodnikove ode segajo od tradicionalne teorije o povezanosti teksta z »racionalistično« poezijo prek prehodne teze o tem, da je osnova Vršaca predromantična, vendar omejena z razsvetljenstvom, pa do skrajnega stališča, da je pesem s svojim doživljanjem narave izrazito predromantična ali celo romantična, in to v znamenju skrajnih spiritualističnih, panteističnih in mističnih teženj dobe. Ze na prvi pogled je seveda videti, da je zadnja teh teorij v svojih formulacijah očitno pret irana in nerealna. Vendar pa je že samo nasprotje med tako različnimi interpretacijami Vršaca zadosten razlog za ponoven pretres problemov, ki se v pesmi odpirajo v zvezi s pojmi razsvetljenstvo, predromantika in racionalizem, pr i čemer je vnapre j jasno, da ne gre samo za vprašanje Vršaca, ampak za vsebino teh pojmov sploh, bodisi v njihovi evropski razsežnosti bodisi v ožjem okviru slovenskega slovstva. Zato se je v te j smeri nujno lotiti nekaterih v p r a š a n j duliovno-zgodovinske in umetnostne narave, ki se- gajo na široko v problemski obzor literarne vede in sama po sebi se- veda presegajo vsebinski obseg Vodnikove ode, vendar se jih da prav ob Vodnikovem Vršacu konkretneje pretresti. V ta namen je neogibno poseči prav v bistvo teh pojmov in jih s čimbolj jasnim pomenom pre- skusiti na besedilu Vodnikove ode. Izhodišče za takšno analizo in njen osrednji vozel predstavlja tako imenovana opisna poezija narave, ki jo je že Grafenauer prek »pla- ninske« poezije Hallerjevega tipa spravil v zvezo z Vodnikovim tekstom, Koruza pa je že natančneje opisal obstoj tega pesniškega toka v 18. sto- letju, da bi postal jasnejši evropski izvir Vodnikovemu opevanju gor- skega sveta. Ne da bi že vnapre j iskali podatkov o Vodnikovih stikih z opisnim pesništvom narave, je že ob pregledu motivnih in idejnih elementov za zgradbo Vršaca mogoče ugotoviti, da tekst po svojih osred- njih značilnostih nedvomno spada v najtesnejšo bližino takšnega pes- ništva ali vsaj v njegovo neposredno nasledstvo. Med znamenja te bližine moramo prišteti zaporedno nizanje podob naravnega in pokrajinskega sveta, ref lekt i ranje ob teli podobah in nato še teološko oziroma teleološko razumevanje naravne lepote, harmonije in veličine. Vse troje je med bistvenimi sestavinami opisne poezije narave, kakršna se je razmahnila v dvajsetih letih 18. stoletja z Brockesom, Tliomsonom in Hallerjem, nato pa v Nemčiji cvetela vsaj do Ewalda von Kleista v sredini stoletja, v drugih evropskih l i teraturah pa t ra ja la vse do prvega desetletja 19. stoletja kot zapoznelo epigonstvo v času predromantike in zgodnje romantike. Vodnikov Vršac nedvomno spada v ta tok. saj mu ne manjka nobena njegovih značilnih potez, čeprav se seveda pojavl ja jo v njem v posebni podobi, o čemer bo potrebno spregovoriti natančneje in s po- sebno pozornostjo. Edini vidnejši razloček, ki že na prvi pogled loči Vodnikovo odo od reprezentativnih tekstov evropskega opisnega pe- sništva, je zunanj i obseg. Vršac s svojimi desetimi kiticami in štiride- setimi verzi je razmeroma kratko besedilo, medtem ko so Brockesovo Irdisches Vergnügen im Gott, Hallerjeve Die Alpen, Thomsonovi The Seasons, Kleistov Der Frühling ali pa Saint-Lambertovi Les Saisons in Delillovi Les Jardins obsežne pesnitve, kar ima seveda pomembne po- sledice za njihov notranj i ustroj in vsebinsko razčlenjenost. Ta razloček si lahko razlagamo predvsem z znanim Vodnikovim nagnjenjem k malim pesniškim oblikam, ki se pri nekoliko daljših besedilih izkaže tudi kot nesposobnost graditi večje organske celote, tako da namesto takšnih celot nasta ja jo nizi posameznih delov in drobcev, ki jih povezuje adi- tivna tehnika; o tej pr ičuje tudi gradnja Vodnikovega Vršaca. Vodnika in njegovo odo loči od razcveta deskriptivne poezije več kot pol stoletja literarnega razvoja, sa j je tok dosegel svoj vrh že okoli leta 1750. se v Nemčiji s Kleistom podaljšal do sredine stoletja, nato pa do- živel nagel upad, h kateremu je po svoje pripomogla Lessingova krit ika opisnega principa v poeziji in zlasti v deskriptivnem pesništvu narave, kot jo je formuliral v spisu Laokoon oder über die Grenzen der Malerei und Poesie (1766). V Angliji so sestavine opisne poezije sočasno prešle v novejše tokove, zlasti v poezijo noči in grobov, v ossiansko poezijo in celo v grozljivi roman. V Franci j i je bil razcvet te poezije resda poznejši, vendar je do konca 18. stoletja bila prav tako že v upadu. V manjših ali obrobnejših evropskih slovstvih je bila v tem času še lahko aktualna, vendar tudi tu ni moglo biti dvoma, da gre za razmeroma tradicionalno in ne več zelo živo pesniško zvrst. Vse to je razlog, da vodilni teksti deskriptivnega pesništva v Vodnikovem času niso bili več v središču evropske literarne pozornosti. Ali jih je Vodnik sploh natančneje poznal, jih imel v rokah in prebiral? Podatki, ki bi lahko osvetlili to stran problema, so zelo nepopolni in tako se moramo zanesti predvsem na po- sredno sklepanje. V Zoisovi knjižnici, katere seznami so pomanjklj ivi , ne najdemo niti Thomsona niti I lal lerja, pač pa Kleistova dela in Saint- Lambertove Les Saisons; poleg tega pa še Laokoonta in v njem Lessin- govo kritiko deskriptivne poezije — razlogov torej dovolj za domnevo, da je moral Zois poznati in imeti v rokah vsaj še druge na jbol j repre- zentativne tekste opisnega pesništva.19 Skromni podatki o Vodnikovi 10 Seznam Zoisove knjižnice v Državnem arhivu SRS, Ljubljana. knjižnici nam v tem pogledu ne odkrijejo ničesar omembe vrednega.20 Licejska knjižnica je po ohranjenih nabavnih seznamih in katalogih premogla predvsem Kleista, ne pa Hallerja, Thomsona in druge avtorje iste smeri.21 Vendar moramo upoštevati dejstvo, da so seznami teh in drugih knjižnic samo deloma zanesljivi in izčrpni; zlasti za Hallerja je skoraj nemogoče, da ga ne bi Zois, njegov krog in s tem tudi Vodnik vsaj posredno poznali in upoštevali, tako po njegovem pomenu za uva jan je alpskega sveta v evropsko literaturo kot tudi po njegovih znanstvenih zaslugah, o čemer je moral biti poučen zlasti Zoisov brat Kari. Zato lahko s precejšnjo verjetnostjo pripišemo Vodniku bolj ali m a n j neposreden stik ne le s Kleistom, ki je izpričan avtor kranjskih bibliotek te dobe, ampak vsaj še s Hallerjevo pesnitvijo Die Alpen, ki je po analizah Paula Van Tieghema ne le začetek, ampak tudi vzorec za vse druge pesnitve 18. stoletja o planinskem in gorskem svetu, zato pa posredno ali neposredno tudi model za Vodnikov Vršac. Manj je verjetno, da bi Vodnik utegnil poznati Thomsona v angleškem izvirniku ali nemških prevodih, še m a n j že odmaknjenega Brockesa ali pa fran- coske posnetke Saint-Lamberta ali Delilla. Iz teh, še bolj pa iz vse- binskih razlogov se zdi utemeljeno pr imerja t i Vodnikovo odo predvsem s pesnitvama Albrechta von Haller ja in Ewalda von Kleista — zlasti seveda s Hallerjevimi Die Alpen, ki med drugim vsebujejo opis švicar- skega alpskega razgleda, s Kleistovo pesnitvijo Der Frühling pa pred- vsem toliko, kolikor je kompozicijsko prav tako zasnovana kot razgled z višine po bližnji in daljni kraj ini . Takšna pr imer java se zdi tem bolj smotrna, ker lahko z natančnim razborom sestavin, ki jih ti teksti vse- bujejo, ugotovi ne le medsebojne podobnosti, ampak tudi razločke. Še p r e j je pa potrebno z načelnih gledišč pregledati splošno proble- matiko opisnega pesništva narave, ki je za razumevanje Vodnikovega Vršaca prav tako ali pa še pomembnejša, sa j gre za temeljni problem, v kakšnem razmerju je to pesništvo do razsvetljenstva in predromantike, s čimer se odpira problem Vodnikovega razmerja do obeh glavnih smeri duhovnega pa tudi literarnega razvoja v 18. stoletju. O tem, ali je de- skriptivna poezija po svojih bistvenih potezah zavezana razsvetljenstvu ali pa bližja predromantiki , so v literarni vedi mnenja deljena; del krivde za takšno temeljno nejasnost nosi tudi Paul Van Tieghem, ki je 20 Gl. France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva. 21 Seznami Licejske knjižnice so shranjeni v ljubljanski Narodni in uni- verzitetni knjižnici. bil med glavnimi raziskovalci zvrsti.22 V želji, da bi v literaturi 18. sto- letja razbral predvsem tisto, kar je v n j i že predromantično, je segel globoko v prvo polovico 18. stoletja in tu našel začetke predromantike zlasti v opisni poeziji narave, čeprav je moral hkrat i priznati , da je v te j mars ika j takega, kar ni predromantično, ampak še v rodu s klasi- cizmom. Od tod je nastala splošna Van Tieghemova teza. da je deskrip- tivno pesništvo po svojem bistvu predromantično, ker je pač predro- mantično že samo doživljanje narave v nji, da pa je seveda prežeta z mnogimi elementi racionalizma in klasicizma, ki sta predromantiki tuja . Prav takšna interpretacija opisne poezije narave pa povzroča vrsto nejasnosti in dvoumnosti v uporabi pojmov racionalizem in empirizem, klasicizem, razsvetljenstvo in predromantika, in sicer tako, da ni več jasna vsebina teh pojmov niti niso meje med njimi precizno začrtane in historično smiselne. Takšne dvoumnosti se pojavl ja jo tudi v inter- pretaci jah Vodnikovega Vršaca in slovenske razsvetljenske književnosti sploh. Od tod potreba, da se ob Vodnikovi odi pojasnijo nekatera te- meljna vprašan ja o razmerju med razsvetljenstvom in predromantiko, brez katerih je razumevanje tega teksta skoraj nemogoče. Pojmovno nejasnost, ki izhaja iz Van Tieghemove razlage deskrip- tivnega pesništva, je mogoče pregledati z dveh strani. Prva odpira problem, kakšno vlogo je narava pravzaprav imela v literaturi 17. in 18. stoletja, t j . v dobi baroka, baročnega klasicizma, razsvetljenstva in predromantike; druga sprašuje o tem, k a j je bistveno za razsvetljensko slovstvo in k a j za predromantiko. Obe plati sta med sabo tesno po- vezani, zato ju ni mogoče obravnavati ločeno. Kar zadeva naravo v li- teraturi baroka in baročnega klasicizma, je seveda znano, da ji je pri- padalo razmeroma skromno mesto, sa j se je omejevala na elemente, ki so segali naza j v renesanso, iz te pa v antiko, h grškim bukolikom, Vergilu in Horacu.23 Splošno razširjeno mnenje je, da je omejena navzočnost narave v literaturi baroka in baročnega klasicizma v nekakšni bistveni zvezi z globljim ustrojeni teli duhovno-umetnostnih smeri. Zoper takšno mnenje je potrebno opozoriti na dejstvo, da je ravno baročno slikarstvo Italijanov, na primer s Salvatorjem Roso, in še veliko bolj Nizozemcev, sočasno pa tudi baročno klasicistično krajinarstvo, kot sta ga med Fran- 24 Glavno delo Paula Van Tiegheina o tej temi je knjiga Le Sentiment de la Nature dans le Préromantisme européen, Paris 1960. Gl. še uvodna poglavja o predromantiki v njegovem delu Le Romantisme dans la littérature européenne, Paris 1949. 23 O tem razpravlja tudi Paul Van Tieghem v uvodu svojega dela o »ob- čutju narave v evropski predromantiki«. eozi ustvar jala Nicolas Poussin in Claude Lorrain, naravnost epolialno odkrivalo in upodabljalo naravo. Navidezna izločenost narave iz baročne in baročno klasicistične literature 17. stoletja je bila torej veliko bolj posledica specifičnega razvoja literature, njene posebne kontinuitete in v zvezi s tem zlasti njene navezanosti na tradicionalne literarne zvrsti, tragedijo, komedijo, ep, satiro in elegijo, kot pa da bi izhajala nepo- sredno iz strukturnega bistva baroka ali baročnega klasicizma. Sli- karstvo obeh smeri je otipljiv dokaz, da je narava prav v okviru ba- ročnega duha zmogla ali celo morala dobiti izrazito, čisto na nov način pomembno funkcijo. Prodor narave v slovstvo baroka in baročnega kla- sicizma je torej zadrževala predvsem poetika, oprta na klasične vzorce literarnih zvrsti, v katerih je narava že po tradiciji nastopala samo kot delen, obroben ali čisto nevažen element. Toda dejstvo, da se je začetnik nemške deskriptivne poezije Brockes, ki ga nemška li terarna veda vse bolj postavlja na prehod iz baroka v razsvetljenstvo, učil predvsem pri nizozemskih slikarjih, je znamenje, da lahko začetke te pesniške zvrsti vsaj deloma povezujemo že z barokom. Nastanek opisne poezije narave je seveda več kot očitno povezan predvsem s formiranjem razsvetljenstva v Angliji in Nemčiji, saj so Thomson, Brockes, Haller in celo še Kleist, ki so ustvarili reprezenta- tivne tekste smeri, bili v marsikaterem pogledu razsvetljenski avtorji. Od tod je samo korak do teze, da je bila opisna poezija narave ne le po času nastanka in avtorjih, ki so jo predstavljali , ampak prav po svojih najbol j bistvenih potezah povezana z razsvetljenstvom, ne pa šele s predroinantiko, ki se je v odločilni podobi pojavila precej po- zneje, v šestdesetih letih 18. stoletja, svoj vrh pa dosegla šele v sedem- desetih. Vendar se zveza deskriptivnega pesništva z razsvetljenstvom razkri je šele tedaj , ko zavržemo nekatere preveč enostavne, standardne, predvsem pa po svoji vsebini močno poenostavljene predstave o raz- svetljenstvu, ki jih sodobna kul turna zgodovina, s tem pa tudi l i terarna veda nikakor ne more več sprejeti, saj odkriva v razsvetljenstvu veliko bolj kompleksno duhovno-zgodovinsko strukturo.24 Razsvetljenstvo so tradicionalna pojmovanja poistovetila v filozofskem pogledu z raciona- lizmom, v literarnem pa s klasicizmom, vendar ne eno ne drugo ne ustreza pravi naravi razsvetljenske ideologije, kulture in s - t em tudi 21 Prim, novejša dela o problematiki evropskega razsvetljenstva: Simone Goyard-Fabre, La Philosophie des Lumières en France, Paris 1972; 11. IL Tre- vor-Roper, De la Réforme aux Lumières, Paris 1972 (prevod iz ang.); Georges Gilsdorf. Dieu, la Nature et l'Homme au Siècle des Lumières, Paris 1972; Nor- man Hampson, Le Siècle des Lumières, Paris 1972 (prevod iz ang.). slovstva, ki je nastajalo v njegovih okvirih. Prav toliko kot razum, po- dedovan še iz metafizičnih sistemov 17. stoletja, je za razsvetljenstvo značilen kult izkustva, čutnosti in tudi čustva, njegov racionalizem je vseskozi zvezan z empirizmom in senzualizmom, prepleten pa z mno- gimi potezami sentimentalizma. Razum v razsvetljenstvu nikakor ni več sam sebi namen, kot je bil metafizikom baročne dobe, ampak je vseskozi v službi čutnosti, t j . empiričnega človeka z njegovimi težnjami k čutni sreči, izkušnjami, potrebami in občutki; narobe pa je seveda tako poj- movani čutnosti, ki je postavljena v središče razsvetljenskih antropo- loških pojmovanj, tudi razum nujno potreben, sa j ji zagotavlja uspešno realizacijo, jo utemeljuje, uravnava in nadzira. Od tod dvoumni odnos razsvetljencev do racionalizma in klasicizma 17. stoletja — čeprav so v marsičem izhajali iz kartezijanstva, so ga neprestano kritizirali in podrejali na novo ustoličenemu empirizmu; doktrino klasicizma so ve- likokrat zavestno sprejeli za svoj estetski program, vendar so jo ne- hote tudi razkrajali , kot da klasicizem po svojem bistvu vendarle ne ustreza novemu ustroju razsvetljenskega duha. Opisno pesništvo narave, kot sta ga okoli leta 1730 razvila pred- vsem Thomson in Haller, ne samo da v ničemer ni nasprotovalo te- meljnim metafizičnim in antropološkim vidikom razsvetljenstva, ampak je v marsikaterem pogledu njihova dosledna realizacija. Empiristične in senzualistične komponente razsvetljenstva so terjale, n a j se tudi narava odkrije človeku s tistih strani, ki so mu praktično koristne, hkrat i pa tudi njegovim občutkom, čutom in čustvu ugodne, všečne in slikovite. Y takšno razmerje do narave, ki je izrazito empirično in racionalno, je všteta tudi nemajhna količina čustvenosti, afektov in patosa. Vse to razsvetljenstvu nikakor ni tuje, sa j so tudi emocije in afekti del člove- kovega čutnega bistva, ki ga razsvetljenstvo postavlja v središče svojih antropoloških pojmovanj. Pes je seveda, da emocionalnost razsvetljen- stvu nikakor ni mogla postati osrednja ali celo avtonomna sila človeko- vega obstoja, saj bi se s tem dvignila nad čutnost in razum, tadva pa postala odvisna zgolj od človekove »notranje« subjektivnosti; vse to se je zgodilo šele v predromantiki in zares do kra ja z romantiko. Bistvo razsvetljenstva torej ni v tem, da čustvo v njegovem duhovnem in umet- nostnem ustroju ne bi imelo nobenega pomena, pač pa tako, da se je tudi emocionalnost vključevala v posebno doživljajsko strukturo, ki je bila oprta na človekovo empirično čutnost, ta pa usmerjena in kontro- lirana z razumom. S tega stališča opisno pesništvo narave ni v nikakršnem nasprot ju z razsvetljenstvom, ampak z večino svojih značilnosti celo natančno ustreza temeljnim zahtevam razsvetljenske ideologije. Iz empirizma raz- svetljencev je v deskriptivni poeziji nujno sledil izkustven, konkreten in zato eksaktno opisen odnos do narave, kraj inarstva in tudi planin- skega sveta, bodisi v obliki nadvse natančnega, detajlnega, včasih celo dlakocepskega popisovanja, kot sta ga gojila Brockes in Haller, bodisi v podobi zelo splošnih, poetično abstraktnih in normiranih orisov, ki so značilni zlasti za Thomsona. Y središču opisnega pesništva je torej čutnost razsvetljenskega empirizma, ki pa seveda ne more biti docela neodvisna od razuma, pa tudi čustva. Zato se opisnost v deskriptivnih pesnitvah zmeraj povezuje z razumskim moraliziranjem, s poučnostjo ali celo s teologiziranjem o harmonični zgradbi narave in sveta, vse to pa spremlja pridvignjena čustvenost, sentimentalnost ali patos. Zato se v opisnem pesništvu narave že od Brockesa napre j pojavl ja jo skoraj obvezno tile sestavni deli: opisi narave, teološka in moralistična raz- mišljanja, zlasti o nasprotju med razumno naravo in mestno ali dvorsko civilizacijo, patetični zagoni in sentimentalna razpoloženja, zmeraj pa tako, da pesnikova domišljija prehaja neprestano od enega k drugemu, pri tem pa ostaja neomajno uravnovešena, ne da bi se popolnoma pre- dala abstraktni refleksiji ali zgolj »notranjemu« čustvu, tj . subjektiv- nosti v pravem pomenu besede. Prav v takšnem kontekstu je narava postala osrednji pesniški motiv, in to ne v nasprotju, ampak v popolnem skladu z razsvetljensko metafiziko in antropologijo. Predromantičnega je v vsem tem pravzaprav malo ali skoraj nič. V priostreni obliki bi lahko tvegali tezo, da je opisno pesništvo na- rave med tistimi literarnimi zvrstmi razsvetljenstva, v katerih je prišlo do dosledne realizacije njegovega duhovno-zgodovinskega bistva, vse- kakor bolj kot v tistih slovstvenih oblikah, ki jih je razsvetljenstvo pre- vzelo od baročnega klasicizma in so s svojim poudarjenim racionalizmom bolj omejevale kot pa pospeševale novo razsvetljensko perspektivo na svet in človeka. Še nazorneje se izkaže duhovno-zgodovinska in umet- nostna določenost deskriptivne poezije, če postavimo obnjo tekste, v ka- terih je motiviko narave in kraj inarstva prevzela pristna predromantika šestdesetih in sedemdesetih let in jim dala že čisto novo, pravo pred- romantično podobo. Tu ni mislili toliko na odstavke v Rousseaujevem romanu La Nouvelle Héloïse (1761), kolikor veliko bolj na Goethejeve lirske pesmi iz »sesenheimske« dobe, okoli leta 1770. kot sta znani pesmi Willkommen und Abschied in Mailied. Potem ko je teoretsko že Lessing v svojem Laokooniu porušil osnovo deskriptivne poezije, čeprav seveda šele v imenu poznorazsvetljenskega klasicizma, jo je Goethe nadomestil z novim tipom lirike, naravo je postavil v koordinate drugačnega du- hovnega in umetnostnega ustroja, s tem jo pa na пол' način spremenil v pesniški motiv. Y Goethejevih tekstih bi zaman iskali prejšnjo enotnost razsvetljenskega človeka, ki je svoje doživljanje sveta oprl na empi- rično čutnost, a jo hkrat i razumsko omejil, oblikoval in usmerjal. Na- mesto tega je središče pesmi postal konkretni posameznik s svojo en- kratno, avtonomno in zares »notranjo« subjektivnostjo; subjekt doživlja svet odslej iz konkretne subjektivnosti in v konkretni situaciji, brez ra- zumske sinteze, ki bi ga dvigala nad konkreten čas in prostor, v katerem se giblje njegova subjektivnost, v abstraktno sintezo čutov, razuma in afektov. Zato mora izginiti tudi razumsko abstraktna distança do na- rave in krajine, oboje se približa subjektivnosti tako zelo, da vstopa vanjo, postaja njen sestavni del, od nje odvisen, z njo spremenljiv, dojet v konkretnem trenutku subjektivnega časa in prostora. To pa je mogoče samo zato, ker je glavni instrument, s katerim takšna subjektivnost dojema svoj obstoj, postalo čustvo, ki je odslej avtonomno, edino merilo za resničnost in pristnost realnosti, ki jo pesniški subjekt doživlja. Pe- snikov »jaz«, ki govori pesem, ni več razumsko sintetičen, dvignjen nad posamezen trenutek in konkreten prostorski položaj, ampak po- topljen v tok subjektivne zavesti, njene neposredne živosti in intenziv- nosti — tako se Goethe preda ja spominskemu doživljaju svoje nočne ježe k ljubici v Sesenheim ali pa vzklika naravi v sončni osvetljavi svoje »majske« pesmi.25 Med Goethejevimi teksti, s katerimi je motiv narave prešel dokončno v območje predromantične lirike, in pa izidom Vodnikovega Vršaca, se širi razdal ja več kot tridesetih let, vendar je na prvi pogled videti, da ohranja oda še vse bistvene poteze opisnega pesništva narave, s tem pa razsvetljenstva, ki je to poezijo zajemalo v okvire svojih metafizičnih in antropoloških koordinat; nič ni v nj i takega, s čimer bi zares odlo- 25 Goethejeva lirika ne premore pesmi, ki bi ji bila osrednji motiv alpska narava in krajina; ta je tudi v znani pesmi, spesnjeni na Ziiriškem jezeru, samo obrobnega pomena. Za primer, kako so predromantični pesniki obrav- navali alpske motive, bi morali seči k Friedricnu von Matthissonu, ki je bil tudi slovenskim razsvetljencem in predromantikom priljubljen avtor; Zois je imel v svoji biblioteki njegova dela. Matthissonovi pesmi Der Alpenwanderer in Alpenreise (Gedichte, Leipzig 1874, str. 61—63, 80—83) bi pokazali, kako se je takšna motivika ob naslonitvi na Goethejevo mladostno liriko poskušala dvigniti v območje neposredne subjektivnosti, s tem pa že izgubljala poteze deskriptivnega pesništva. Primerjava Matthissonovih tekstov z Vršacem bi zato bila zgolj negativna. 27 — Slavist ična revija čilno prešla n june meje ali celo prestopila v bistveno novo duhovno- zgodovinsko in umetnostno perspektivo p red romantične lirike. Osnova Vršaca je empirizem. uokvirjen v razumsko distanco do sveta in člo- veka: čuti in tudi čustva ji nikakor niso tuji . saj so ji jedro realnosti, ki jo človek dojema v sebi in zuna j sebe, vendar so ves čas podvrženi ra- zumskemu nadzoru in uravnavi. Pesem govori v imenu pesniškega »jaza«, ki je splošen, razumsko sintetičen, abstrakten »jaz«, ne pa kon- kretna subjektivnost, ki se preda ja toku svojih doživljajev v enkratnem času in prostoru, nošena zgolj od čustva, ki ji pr ihaja od »znotraj« kot glavno potrdilo njene človeške resničnosti in avtonomnosti. Takšni du- hovni s trukturi ustreza tudi forma pesmi, zlasti kompozicijska, ki je sicer naravnana v empirično stvarnost, vendar tako, da razumsko po- vezuje, izbira in niza različne strani in izseke stvarnega sveta, ki jih subjektivnost dejansko ne more doživeti neposredno in naenkrat, v kon- kretnem času in prostoru, ampak samo v sintezi izkušenj, razuma in čustvenih vzgibov. Dodobra je v Vodnikovi pesmi vidno tisto posebno zaporedje mo- tivnih in idejnih elementov, ki je bilo za opisno pesništvo narave tako zelo značilno in pravzaprav že kar obvezno. Tudi Vodnikova domišljija se v Vršacu giblje neprestano med splošno refleksijo in detajlno ali splošno opisnostjo narave, začenja z izkustveno podobo, se zmeraj znova zateka k empirični stvarnosti, postavlja vmes zmeraj nove di- daktične ali moralistične refleksije, konča pa s himno »stvarniku«, ki ga narava v svojih pojavih pesniku tako nazorno kaže. Z vsem tem je Vršac tipičen dedič deskriptivne poezije in repertoarja njenih ele- mentov. Vendar je v načinu, kako povzema in razvija motive, ideje in oblike te poezije, opaziti tudi vrsto posebnosti, ki pr ičujejo o tem, da je Vodnik sicer resda sprejel splošni model evropskega razsvetljenstva in v n jem zasnovane opisne poezije, vendar z nekaterimi odmiki, ki morda niso značilni samo za odo Vršac ali za Vodnikovo poezijo, ampak za slovensko razsvetljensko slovstvo sploh. Zato jim je potrebno posvetiti posebno pozornost. Ne da bi že vnapre j hoteli naravnat i analizo Vršaca h končni tezi, je vendarle zaradi jasnejše zastavitve problema potrebno tvegati do- mnevo, da se Vodnikova oda od splošne tipike evropskega opisnega pesništva, s tem pa tudi od evropskega razsvetljenstva, odmika pred- vsem v tem smislu, da sicer povzema njune bistvene elemente, razmerja med njimi in s tem tudi glavne poteze njunih struktur, da pa jili bodisi reducira ali pa jih prestavlja na preprostejšo, s stališča razsvetljenstva tradicionalno ali konservativno raven. Z mislijo o redukciji bi morali označiti zlasti navzočnost estetskih čustev v Vodnikovem doživljanju narave in krajine. V deskriptivnih pesnitvah o naravi, letnih časih, Alpah in planinskem svetu, kot jih najdemo pr i Hallerju, Thomsonu ali Kleistu, estetski elementi resda niso nikoli zares v ospredju ali celo bistveni; skoraj zmeraj se preple- tajo z racionalno utilitarnimi ali zgolj empirično deskriptivnimi prvi- nami, kar je v skladu z osnovno razsvetljensko perspektivo, ki uteme- l juje človekovo čutnost predvsem v razumu, ne pa zgolj v estetskem čustvovanju, ki bi bilo samo sebi izvir. Kljub temu delež estetskih ele- mentov v tej poeziji nikakor ni majhen; Broekesovi opisi na jmanjš ih rastlinskih pojavov, Thomsonove podobe pomladi ali pa Hallerjcv po- gled s švicarskih vrhov v nižavje niso nikoli zgolj utilitarni, racionalno teološki in moralistični, ampak vsebujejo otipljive estetske momente. V Vodnikovi odi se zdi delež estetskega čustvovanja v upodabl janju planinskega in naravnega sveta manjši , če že ne izjemno skromen. Na- mesto estetskih predstav se Vodniku skoraj na vsakem koraku ponu- jajo predvsem poučne, utilitarne ali moralistično vzgojne misli, pogosto se mu opis naravnega pojava ustavi kar na ravni prozaične stvarnosti, ki ni niti refleksivno pridvignjena niti estetsko učinkovita. To se zgodi že v prvi kitici, kjer se v prikazu skalnih višavij zadovolji s prozaično oznako »med sivo plešo v sredi zarod žlahtnih zel j cvetè«. Ta prikaz se tudi v drugi kitici ne dvigne do zares estetskega dojma, ampak iz ne- koliko hladne formulacije »golih vrhov kamni zid« poseže takoj po po- učno moralistični pr imerjavi z »večnim mojstrom«, kar bralca nehote prestavi na tla na jbol j vsakdanje delovne stvarnosti. Brez izrazitih estetskih momentov ostaja tudi t ret ja kitica, ko opisuje živalski in člo- veški živelj v bohinjskem hribovju. Nekaj malega estetskih prvin pre- more četrta kitica v opisu planinske nevihte, predvsem seveda v stavku »giba grom nebeški strop«, vendar ne da bi ga razvila do prave izrazi- tosti. Šele v peti kitici nam Vodnik postreže s pravo estetsko predstavo v verzih »jasno sonce kmal zaséje, iz jezer stokrat blešči«, medtem ko verza o macesnu ostajata spet na ravni prozaične stvarnosti. V kiticah, ki si sledijo do konca ode in med drugim širše začrtujejo razglede z Ju- lijcev, je več kot preveč motivnih možnosti za razmah estetskega čustvo- vanja, vendar Vodnik skoraj dosledno vzt ra ja pr i strogo empiričnem naštevanju, opisovanju iu ugotavljanju, estetski je samo tu in tam kak drobec, na primer v verzu »Švajca bele gor glave«. Po vsem tem ni mo- goče tajiti , da je estetska komponenta v Vodnikovi deskripciji narave zares zožena na na jmanjš i obseg, in to celo tam, k je r bi jo po tradiciji deskriptivne poezije upravičeno pričakovali — v opisu planinskih raz- gledov, snežnikov, daljinskih pogledov, viharjev in nebesnih višav, oblakov in gozdnih predelov, o čemer nudijo dovolj primerov Haller, Thomson in Kleist. Hkra t i moramo priznati, da se Vodnikovi opisi celo v svoji stvarni empiričnosti gibljejo v zelo splošnih okvirih, sa j skoraj nikjer ne posežejo po zares konkretnih detajlih, ki bi lahko postali iz- hodišče za estetske predstave. Toda to je seveda lahko posledica kratke forme, ki ne dopušča razmaha zares konkretne empiričnosti, ki so jo omogočale dolge deskriptivne pesnitve. Vršac premore ob empiričnih sestavinah v precejšnj i meri poučno vzgojnost in moralistično refleksijo, s čimer sledi opisnemu pesništvu, ki je brez izjeme cepilo opise na refleksijo o vzvišenih teoloških, deističnih in moralnih temah. Pri Vodniku se takšna refleksija pojavlja zlasti v drugi in šesti kitici, nato pa še prav na koncu s kitico o »velikem Bogu«. Zlasti v prvih dveh primerih je Vodnikova refleksija v primer- javi s podobnimi mesti evropskega deskriptivnega pesništva reducirana na preprostejšo, vsakdanjo in praktično socialno stvarnost. V drugi ki- tici obnavlja temo, ki je bila deskriptivni poeziji zelo l juba, sa j je s te- ističnega ali pa deističnega stališča pogostokrat opozarjala na harmo- nijo sveta, narave in vesolja, od tod pa teleološko sklepala na boga stvar- nika, mojstra in najvišjega obrtnika; pr i Vodniku se ta teleološki motiv poveže s preprosto mislijo o rokodelcu, ki bo ob naravi lahko s pridom posnemal najvišjega mojstra. S tem se deistični dokaz za božji obstoj zoži na preprostejšo, bolj praktično socialno kot teološko refleksijo. Šesta kitica na jp re j izenači Savico s starim grškim virom Hipokren, kar je še ostanek baroka, ta motiv se pa na koncu kitice sprevrže v poučno mnenje o koristnosti čistega, treznega in zdravega žiyljenja, katerega simbol je čista gorska studenčnica — ponoven primer, kako se Vod- nikova refleksija mimogrede spremeni v praktičen socialen poduk za vsakdanjo rabo. Te vrste redukcija se zdi značilna ne lc za Vodnika, ampak za slovensko razsvetljenstvo nasploh, sa j je tudi iz_ drugih na jbol j reprezentativnih tekstov — iz Linhartove priredbe Figarooe svatbe, iz Zoisove poetike v pismih Vodniku — razvidno, da je evropske razsvet- ljenske ideje in njihovo literarno realizacijo večidel prilagajalo tako imenovani l judski ravni, potrebi in okusu ter jih tako približalo vsak- danj i socialni praksi in koristnosti, zato pa reduciralo elemente, ki so to raven kakorkoli presegali. V lo smer se giblje tudi Vodnikova asimila- cija deskriptivne poetike in njenih estetskih prvin. S stališča evropskega opisnega pesništva se zdi v Vršacu posebno zanimiva tret ja kitica, ki na kratko opeva živalsko in človeško življenje v bohinjskem pogorju. Njene misli so izrečene tako lakonično, da jim je težko določiti jasen pomen, sa j je vsaka stisnjena v okvir štiristopičnega trohejskega verza, vsak verz pa je posebna enota zase. Smisel jim lahko natančneje določimo šele ob pr imerjavi z besedili evropskih pesnikov in njihove deskriptivne poezije. Ti so ob opisih narave obvezno razvr- stili ideje o višji moralni vsebini naravnega življenja v planinskem svetu, zlasti v Alpah, ker jim je takšno življenje predstavljalo nasprotje mestnemu, večidel izumetničenemu, pokvarjenemu in s svojim obiljem škodljivemu svetu. Tako je opeval naravni svet že Haller, podobne ideje najdemo pr i Thomsonu in Kleistu, tako da so za deskriptivno poezijo v marsikaterem pogledu tipične. Po svoji vsebini se zdijo že predrous- seaujevske, toda kot so tudi pr i Rousseau ju še zmeraj zvezane z razsvet- ljenskimi izviri, tako so v opisnem pesništvu narave še izrazito razsvet- ljenske, sa j izhajajo iz iskanja človekove čutne sreče v luči obeh polov razsvetljenske ideologije, t j . razuma in narave, ki razsvetljencem obi- čajno predstavlja idealno utelešenje čutnosti, a je hkrat i razumno ure- jena in zato razumsko preverljiva. V Vodnikovi odi skoraj ni najt i ideje o nasprotju med naravno srečo in pokvarjeno civilizacijo, kar pomeni, da je iz Vršaca izginila idejno izredno pomembna, če že ne kar bistvena komponenta opisne poezije narave. O razlogih za to lahko samo ugi- bamo, vendar so med njimi gotovo navzoči tudi čisto socialni v tem smislu, da za slovenske razmere okoli leta 1800, za agrarni in malo- mestni značaj pokrajine, pa tudi samega življenja v nji dilema med mestnim in naravnim življenjem sploh še ni mogla biti zares aktualna. Kljub temu je v tretj i kitici Vršaca naj t i vsa j skromen odmev te dileme v podobi divjih koz, ki »prosto« skačejo po hribovju, kar si lahko razla- gamo kot primer večje svobodnosti vsega živega v naravi, ali pa v pred- stavi goveda, ki je »od muh daleč«, tj . uživa čist zrak in naravno hrano brez nadležnega mrčesa. Ta drobec nazorno kaže, kako se moralno so- cialne ideje evropskega razsvetljenstva pr i Vodniku k a j hitro reduci- rajo na raven vsakdanje utilitarnosti, dobijo neposredno praktičen po- men in zdrknejo nehote v prozaičnost. Verzom o divjih kozah in govedu sledi v tretj i kitici verz »planšar z Mino po domače«. V svoji prostodušni lakoničnosti je nekoliko ne- jasen, vendar čutimo, da prav gotovo namiguje na zdravo, naravno ve- selost in čisto življenjsko srečo sredi neposredne čutnosti, ki jo uživajo pastirski l judje v naravnem okolju. V tej interpretacij i se zdi verz zelo blag odmev teme o ljubezenski sreči ljudi, ki živijo daleč od mesta; zlasti Haller je v pesnitvi Die Alpen posvetil idilični erotiki švicarskih gorskih past i r jev navdušene, pastoralno obarvane kitice. In spet mo- ramo tudi za ta značilni motiv deskriptivnega pesništva ugotoviti, da je pr i Vodniku reduciran na komaj viden drobec, hkrat i pa tudi vsebinsko poenostavljen, tako da mu je komajda ostalo še k a j malega prvotne razsvetljenske tendence. Ta je tako neznatna, da gre na prvi pogled skoraj samo še za šegavo neproblematičen domislek, ki ne zbuja do- ločnejših vtisov. S tem v zvezi bi analizo razmerja med Vodnikovo odo in motiviko opisnega pesništva laliko seveda raztegnili še na tiste motive v Hallerjevi pesnitvi, ki so bili za socialno političen odmev teh evropskih tekstov odločilni, a jih v Vodnikovem tekstu ni naj t i v nobeni obliki. Tu je misliti predvsem na Hallerjevo demokratično in liberalno hvalnico malemu švicarskemu človeku, kmetu in gorjancu, oziroma njegovi svo- bodi; to Ilaller odkrito postavlja zoper moč in nasilje sodobnega absolu- tizma. Redukcija v tej smeri še izraziteje po t r ju je tezo, da je Vodnikov sprejem opisne poezije narave povezan s posebnim izborom motivov in idej tega pesništva, z izborom, ki je sicer ohranjal njegove razsvetljenske temelje, a jih sproti usklajal z ravnijo, primerno slovenski socialni in politični stvarnosti dobe. Posebno pozornost ter ja razumevanje zadnje kitice Vršaca, ki pri- naša med drugim motiv, podoben motivom v tretj i kitici, t j . zadovoljstvo nad sproščenim, čistim, vsemu preveč znanemu in hrupnemu odmak- njenim življenjem v gorskih višinah. Vendar motiv tudi to pot ni za- stavljen s stališča dileme med naravnim in civiliziranim mestnim življe- njem, pač pa je spravljen v zvezo s témo, ki je bila v evropski opisni poeziji narave prav tako pomembna in z razsvetljenskega stališča skoraj nujna. To je misel na najgloblji temelj čutno-razumne narave, v kateri n a j človek realizira svojo srečo — na boga, stvarnika v deističnem ali tradicionalnem pomenu besede, ki je ustvaril naravo tako, da je vanjo položil svoje zakone, s tem jo pa napravil harmonično, koristno človeku, všečno njegovim čutom in dostopno njegovemu razumu;* prav zato mu ob koncu deskriptivnih pesnitev in njihovega razgledovanja po naravi pritiče obvezna hvalnica v obliki povzdignjene himne ali vsaj patetič- nega razpoloženja. Tako končuje svoje The Seasons Thomson, pr i Broc- kesu se ta hvala pojavlja skoraj neprestano in tudi Kleist končuje spev Der Frühling z mislijo na boga, »den Vater des Weltbaus«. Te razsvet- ljenske himne, napisane večidel v smislu deizma, so se redoma odevale v patetično čustvene in govorniške forme. Y Vršacu se tema mimogrede pojavi že v drugi kitici, k jer je govor o »večnem mojstru«; izraz ima podobno kot pri Kleistu deističen prizvok. Odločilneje se tema pojavi šele v zadnji kitici, kjer se Vodnik nenadoma povzpne do misli o tem, da želi biti »breztelesen« in pa da »čistga hl ipa sred med krogom menim, da že v néb' živim«. V primerjavi z evropskimi deskriptivnimi avtorji je nedvomno tudi ta tipična tema primerno poenostavljena, ublažena in zožena na preprostejšo, skoraj tradicionalno vsebino, sa j doživljaj čiste narave spomni Vodnika predvsem na nebeško življenje po katoliškem verskem nauku, kar se zdi bolj ostanek baroka kot pa pristno razsvet- ljenska podoba. V razsvetljenski okvir uvaja namreč misel na dualizem, na antitezo med zemeljskim in nadnaravnim, ki je bila razsvetljenstvu tuja, če že ne nasprotna. V Vršacu seveda nima več pravega baročnega smisla, podoba rabi pesniku nekoliko neprimerno za izraz občutja, ki je po svojem bistvu vendarle že razsvetljensko senzualistično in empirično. Kljub temu nas znova opozarja, da Vodnikova oda zmeraj znova redu- cira opisno pesništvo narave, z njim pa tudi razsvetljenstvo na prepro- stejše, l judstvu primerne in s stališča tradicije sprejemljive oblike, ne da bi se seveda odpovedala bistvu razsvetljenstva, njegovega duhovno- zgodovinskega in umetnostnega sveta. Od tod se Vodnikov Vršac kaže za slovensko razsvetljenstvo in nje- govo slovstvo izjemno značilen kar v več smereh, ki jih analiza in in- terpretacija teksta nedvomno pot r ju je ta : na jpre j , da se nam v Vodni- kovi odi odkriva eden od zares poznih, če že ne zadnjih podaljškov ev- ropske opisne poezije narave in da je tudi pri Vodniku ta pesniška zvrst ostala še zmeraj izrazito razsvetljenska, sa j ni mogoče odkriti pred- romantičnih prvin, ki bi bile v izrazitem nasprotju z njeno prvotno zasnovo ali bi jo polagoma razkrajale; in drugič, da je Vodnik njeno strukturno bistvo in glavne elemente sicer ohranil, a jih hkrati obnovil v ublaženi, v marsičem reducirani podobi, zlasti če pomislimo na so- cialne, moralne in celo politične razsežnosti, ki jih je zajemala v svojih evropskih različicah, a jih Vodnikova obdelava očitno nima; s te strani ohranja in razvija predvsem misli, ki prenašajo razsvetljensko ideolo- gijo v praktično utilitarno vsakdanjost, opuščajo ali poenostavljajo pa njene globlje, metafizične in antropološke osnove. To je poteza, ki najbrž ni značilna samo za Vodnikovo odo, ampak bi ji lahko sledili skozi celotno Vodnikovo poezijo, iz te pa v širši krog slovenskega razsvetljen- skega slovstva in njegovih najbolj izrazitih manifestacij. РЕЗЮМЕ Статья посвящена оде «Вршац» (1806) В. Водника, которая причисляется к наиболее значительным словенским поэтическим произведениям в периоде до Прешерна. Полупрошедшее литературоведение отнеслось со достаточно большим вниманием к филологической стороне вопроса, пытаясь объяснить мотивацию возникновения произведения, его генезис и датировку; меньшее внимание оно уделяло интерпретации его содержания и формы. Исследование оды в этом направлении привело к противоположным результатам в разрешении вопроса, является ли ода по своему художественному устройству просветительской, или она предромантическая в своем переживании природы и альпийского мира. Статья в этой связи сначала рассматривает более общие проблемы описательной поэзии природы первой половины 18-го века (Broekes, Thomson, Haller, Kleist и др.), а именно в тесной связи с более глубокой метафизической и антрополо- гической проблематикой просветительства и предромантизма. В связи с этим статья указывает на то, что просветительство нельзя отожествлять лишь с ра- ционализмом и классицизмом, гак ка суть просветительской идеологии в эмпи- ризме и сензуализме, которые обоснованы рационализмом и дополнены эле- ментами сензуалнзма. Основываясь на последнем выводе, статья опровергает тезис П. В. Тигема, который причисляет описательную поэзию к предромантиз- му. Статья придерживается мнения, что именно это поэтическое направление с ему присущими чертами содержания и формы отвечает просветительским эмпи- ризму, рационализму, сентиментализму, и прежде всего деизму, и что таким образом оно вполне объяснимо просветительскими предпосылками. Пример ли- рических стихотворений Гёте из 70-х годов показывает, каким образом природа из описательной поэзии перешла в предромантическую лирику и тем получила новые структурные особенности. — Сравнение оды «Вршац» В. Водника с описательной поэзией природы и ранней лирикой Гёте показывает, что ода все еще принадлежит описательной поэзии. Она не сохраняет только все ее сущест- ьенные содержательные и формальные элементы, переплетая эмпирические опи- сания с рационалистической, моралистической и теологической рефлексией, но прежде всего ее структурную суть, ибо в ней переживание природы в рамках абстрактно-синтетичного отношения к реальности, в ней нет непосредственного, эмоционального и субъективного переживания. Наряду с ,этнм ода Водника трансформирует первичную европейскую модель в значительной мере: она ре- дуцирует эстетические элементы описательной поэзии, упрощает дилемму о противоречии между природным и цивилизованным обликами жизни, высшую моральную или метафизическую рефлексию она замешает более простой, обы- денно-утилитарной проблематикой, а деистическую перспективу на вселенную и на бога традиционной мыслью о высшей сверхъестественной жизни, которой все-таки присущ деистический оттсиок. Этими изменениями ода Водника не выходит из рамок просветительства, но приспособляет его к словенской со- циальной, политической и культурной реальности. Статья заканчивается тезисом, что трансформация описательной поэзии в оде Водника могла бы быть типич- ной не только за этот текст, но и за словенское просветительство вообще.