Četrto

BERILO

obče ljudske in nadaljevalne šole.

S podobo našega svetlega cesarja.

Sestavil

Peter Končnik.

Velja 1 K 20 h.

Na Dunaju.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.


*

Ji! Ji 8

Četrto

BERILO

za

otče ljudske in nadaljevalne šole.

S podobo našega svetlega cesarja.

Sestavil

Peter Končnik.

Pregledano izdanje.

Veljd, vezano 1 krono 20 vinarjev.

Na Dunaju.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.

1906.

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane,
ne smejo draže prodajati se, kot je na čelni strani postavljeno.

Pridržujejo se vse pravice.

03(KWZi,'|

I.

Povesti, popisi, pesmi in pregovori.

1. Bog je.

Brezumni je rekel v svojem srcu: „Ni Boga/ 1  Stopi
pod obok neba ponočnega in reci, ako moreš: „Ni
Boga/ 1  Izusti to strašno kletev, in vsaka zvezda nad
teboj bode oponašala pregosto tmino tvojega razuma;
slednji glas, ki plava na nočnih vetrovih, bode obža¬
loval tvojo globoko brezupnost in nespamet!

Ni Boga? Kdo torej je razgrnil ta modri obok in
njegovej širini vpisal žareče črke brezsmrtnosti? Kdo je
upodobil zeleno zemljo z njenimi vedno tekočimi vodami
in široko razprostrtimi deželami in otoci? Kdo je usta¬
novil podstave goram? Kdo zagrinja nebo z oblaki,
kdo ubira ob vršečej nevihti gromu glas in izpušča
blisk, da šviga skozi tmino?

Kdo je orlu dal varno gnezdo, kjer domuje vihar,
ki mu najmočnejši ni kos; in kdo golobu tihotno
prebivališče v logu, po katerem odmeva njegov otožni
glas? Kdo je tebe naredil, človek, s tvojo popolno
lepoto uma in podobe? Kdo je storil svetlobo, katera
ti toliko dobro dč?

Bog je! Vsa narava to razglaša s tako jasnim
izrekom, da se mora razumeti. Velika ta resnica je
prerazloČno zapisana na obrazu vsemu stvarstvu; ne

X. 176. Fol. 137/05. t *

moreš je pregledati. Vidiš jo v nežnem zelišču, vidiš jo
v krepkem hrastu, ki je kljuboval viharju osemdesetih
zim. čisti potočič, ki se šumljaje vijuga po mehkih
tratah in zelenih dolih, in pa strašna reka Niagara, ki
se zaganja v svoj grozoviti prepad, odkoder veličastno
drvi proti morju, edinita se v glasu: „Bog je!'

Sliši se v pihljajočem vetriču in v bučečem viharju,
v votlo donečem gromu in v zemeljskem potresu; raz¬
glaša se nam, ko se nevihta temni — ko vihar divj a
nad deželo, — ko vetrovi nad našimi prebivališči
tulijo ter se na planoti izgubljajo žalostno pojemaje, —
in kadar žareči blisk črno zagrnjeno nebo zdaj tu,
zdaj tam razsvetljuje.

Ne menj svečano je vtisnjena le-ta resnica v našem
duhu, v vesolnej tihoti in v blažnem počitku narave,
kadar vse miruje, podobno rahlemu dihu spečega deteta.
Neizmčrno morje, ko se njegova nepregledna širina
beli od pčn, kadar njegovi valovi vzpenjaje se goram
podobno naraščajo, ali kadar se mračna modrina neb¬
nega oboka krasno odsvita na njegovih gladkih in
blažnomirnih nedrih, potrjuje ta izrek. Migljajoča
zvezdica, ki svoj bleščeči žar izliva daleč črez sežaj
ljudskega očesa, in veličastno solnce na nebu, — vse
— vse — oznanja vesoljni Prvi Vzrok.

In človek, ponosni gospodar vsega stvarstva, tako
prečudno ustvarjen, — vsak člen s primernim svojim
uklepom, — vsaka mišica, kita, žila, ki opravlja svojo
odločno namembo z vso natančnostjo najpopolnejšega
stroja, — in, kar vse drugo preseza, njegova duša,
ki ji je dano uživati najbolj izbrano veselje ali presta¬
jati najgrozovitnejše trpljenje, ki je previdena z brez-
smrtnimi lastnostmi in darovi ter namenjena živeti vse
neskončne veke večnosti, — vse to skupno z enim

glasom razklicuje večno resnico, — da }e bitje brez¬
končne modrosti, ki vlada nad vsem, nerazdeljeno in
najvišje — izvir vsega življenja, studenec vse svetlobe,

— iz katerega izteka vse dobro.

Iz angleščine poslovenil M. Cigale.

2. Ozir v nebo.

Tiakaj gori se ozrimo, Tam kraljuje Oče mili,

Kjer svetov ne zmer’oko: Vidi, šteje nam solzi;;

Jarma žulje potrpimo, Ž njim se bomo veselili,

Tam verige se razspč. Ko nam poka tu sreč.

M. Kastelec.

3. Kako se maščuje pošten človek.

Stari ribic Srečko, od mraza ves trd, nese butaro
drv na hrbtu iz gozda. Truden gre po sneženej stezi
mimo logarjeve-Zelkove biše in hoče crez most na drugo
stran vode k svojej hiši.

„Stoj, starec!“ zavpije logar stopivši iz svoje biše,
„kje si dobil drva? Ukradel si jih!“

Srečko se ustraši in jecljh: „Mož, jaz nisem kradel.
Želko: „Ne laži se mi, starec; v našem gozdu
ležč drva, in tu si jih naložil.“

Srečko: „Verjemite mi, mož, drva sem vejico za
vejico nabiral in nabral, menim, da prav pošteno.
Želko: „Daj mi drva in drugič ne kradi V
Srečko: „Poglejte, mož, drva so samo majhne in
suhe vejice, katere so sem ter tja ležale v snegu / 1
Želko: „Ukradena drva so moja ! 1,1
Pri teh besedah Želko neusmilieno potegne starčku
butaro s hrbta in io vrže črez most v reko, da so se
valovi ž njo igrali. „Zdaj je konec prepira , 11  reče logar
zasmehljivo in gre v hišo.

6

Stari ribič žalostno gleda, kako voda dalje nese
njegova drva, ki jih je s tolikim trudom in trpljenjem
v mrazu nabral, ter sč solznimi očmi odhaja.

črez nekoliko dni je bil gorkeji zrak: led seje po
reki trgal. Kos za kosom plava in se drug na druzega
kopiči. Skrl za skrij o poka in se drvi po reki kakor
ledeni hribi, ki čedalje bolj jezč tek deročega valovja.
Logarjev sin pride ravno iz mesta in hoče iti črez most;
ko pa zagleda tako divjanje povodnih moči, ustraši se
in ne vč, kaj bi storil. Ribič Srečko je pri vodi po¬
pravljal svoj čoln; ko vidi dečka, odsvetuje mu, naj
nikar ne hodi črez most, ker to bi bilo zdaj zelč nevarno.
Dečkov oče Želko vidi in sliši, ko ribič govori z nje¬
govim sinom, ter sinu svojeglavno zavpije: „Pojdi hitro
sčm, pojdi, pa ne poslušaj starca; most se še ne podere;
urno hodi! w  Sin steče, most se strese; še en udarec,
in deček pade na mostnice. Led se nakopiči nanje,
zgrudi se, pade v vodo ter porine tudi dečka v njo.
Dečkov oče tostran vode prestašen vpije na pomoč.
Deček moli roke iz vode in vpije na pomoč, v tem ko
na neki hlod oklenjenega nesejo šumeči valovi dalje
med ledenimi ploščami po reki. Želko obupno sklepa
roke. Kako bi se smel nadejati, da bi ribič rešil
nesrečnega dečka!

Toda stari Srečko srčno skoči v svoj čoln, vesla
med ledenimi griči in med hlodi razrušenega mostu,
otmč dečka iz požrešnega valovja in ga srečno pripelje
na breg k prestrašenemu očetu. „Tukaj vam dajem
sina nazaj , 44  reče z milim glasom; „glejte, nič žalega
se mu ni zgodilo; le nekoliko prestrašen je še.

Želko si ne upa pogledati starčka. Osramoten
dolgo stoji tiho in ne vč, kaj bi rekel. „Odpustite mi,
pošteni starček , 44  pravi zelč ginjen, in solze mu polijč

neprijazna lica; „odpustite mi, da sem vas tako trdo¬
srčno razžalil . 11

„Ali se nisem dovolj maščeval nad vami ? 11  pravi
starček.

Želko: „Torej je bilo vaše maščevanje dobro delo,
razžaljeni mož. Tako se maščuje pošten človek '. 11

Ljubša, kakor slavca petje,

Dražja, ko zlato sveta:

Lepša, ko cvetic vse cvetje,

Je ljubezen bližnjega.

4. Dobra dela.

Visoka lestva so pobožna djanja,

Sloni na nebu, v zemljo se opčra.

Po njej človeka vodi trdna včra,

In z nado se ljubezen nanj naslanja.

F. Cegnar.

5. Hoja in kostanj.

Bilo je rožnega cveta, in kostanjevo drevo je
cvelo v svojej največjej lepoti. Vse drevo je bilo
v cvetju, belo ko sneg; le sem ter tja je kako zeleno
peresce pogledovalo izmed cvetja.

Žalostna je stala boja blizu kostanja in globoko
zdihovala, kolikorkrat je veter potegnil po njenih
temno-zelenih vejah. Dejala je kostanju: „Sosed! kako
lep si pač ti! kako slaba sem jaz poleg tebe! Vsak
človek se rad ozira po tebi; tvoje cvetje diši daleč
okoli, brez števila čebelic leta po tvojem cvetju in
veselo šumljaje nabira strd; tudi ptičica rada prebiva
na tvojih vejah. Sama lepota in dragota te je; name

8

se nihče ne ozri :/ 1  Tako je hoja hvalila kostanj, ker
bi bila rada sama taka.

Na to jej odvrne kostanj: „Sestra! nikar me ne
prehvali, da sem lepši od tebe; hitro mine rožni cvet.
Moje cvetje odleti, tudi poletja bode skoraj konec;
hudi jesenski vetrovi me otresejo, ljudje me otepejo
z drogovi, vzamejo mi sadje in listje. Ves gol ostanem
brez cvetja in zelenja; nobeden me ne bode več čislal.
Ti pa stojiš neprenehoma lepo zeleno oblečena, ravna
kakor sveča, pozimi in poleti se ne izpremeniš.
Daši ne cveteš, tvoja glava je zmerom opletena
s čednim zelenjem, in v trdej zimi pridejo radi ljudje
po tvoje zelenje za božične jaslice, kadar na meni
videti ni nobene lepote. Nikar mi torej ne oponašaj
moje lepote; prav rad bi menjal s teboj / 1

Vsakemu stanu je dal Bog svojo dobroto, svojo
lepoto, veselje kakor žalost; vsak naj za svoje Boga
hvali in zadovoljen naj bode.

A. Slomšek.

6. Šmarnice.

Pripoveduje se, ko je Bog stvaril cvetice, da je vsako
vprašal, kje hoče prebivati; če je rekla: Tu ali tam, nesel jo
je angel in vsadil tja, kamor je želela in se še zdaj nahaja.
Nekatere so hotele stanovati na gorah, druge v dolini, nekatere
na suhej, druge na mokrej zemlji i. t. d. Največ cvetic si je
izbralo polje, posebno pa travnike za svoje stanovanje. V gozd
si niso želele, ker tu hi se ne mogle obračati za rumenim
solncem in bi morale sedeti največ v senci. Zaradi tega v gozdu
ni drugih cvetic nego take, ki ljubijo senco.

Ko je prišel na zemljo prvi majnik in je bilo na poljih
in travnikih vse polno najlepših, pisanih in dišečih cvetic,
bil je gozd žalosten, ker je imel le nedišeče cvetice, pljučnice
in ovčičice. Gozd premišljuje in pravi: „Kaj mi pomaga, da so

9

ptice zopet prišle in lepo prepevajo po mojih vejah? Ptice
se razveseljujejo tudi najraje pri pisanih cveticah na polju in
po travnikih. Ne bode dolgo, in pri meni bode vse tiho in
zapuščeno. Ko bi pa imel lepih, duhtečih cvetic, bilo hi v gozdu
prav prijetno in živo.“ Gozd zašumi in kliče poljskim in drugim
cveticam zunaj gozda: »Ljube cvetice, usmilite se me in
pridite vsaj nekatere k meni, da bode tudi tu lepo cvelo in
dišalo; sicer sem sam in zapuščen."

Pri teh besedah se gozd solzi tako močno, da njegove
solze rose na mejne cvetice na travniku; ena solza pade tudi
v čašo šmarnice. Smili se ji gozd v srce in pravi svojim
sestricam: »Preselimo se v gozd, da siromak ne bode dalje
žaloval; gotovo nas bode rad imel in nam bode za to vedno
hvaležen. Katera gre z menoj? 8

Tako govori usmiljena šmarnica, potegne rahle svoje nožiče
iz zemlje ter gre proti gozdu. Za njo gre tudi več njenih
sestric. Gozd jih kaj prijazno sprejme, in kmalu je bilo tu
tako prijetno, da gozd ne zavida dalje cvetic polju in travnikom.
Tudi ptice so ostale v gozdu in zraven še mnogo drugih živali.
Gozd pa še zdaj hvaležno razprostira veje črez šmarnice in jih
brani vsake sile.

Kdor išče šmarnic, mora imeti dobre oči; kajti gozd jih
iz hvaležnosti dobro skriva ter jih varuje, da bi mu jih ljudje
preveč ne potrgali.

7 . Kresnica.

Prav lep poletni veder je. Mati, uboga vdova, sedi
se sinkom Milkom v hiši pri odprtem oknu ter gleda v lepi
sadni vrt okoli hiše. Prav tisti dan so bili pokosili travo;
v kupih je lepo dišala. Večerno žarenje na širokem robu
jasnega neba gine, in kmalu prisveti v stanico luna ter
sije po snažnih tleh in po perju visoke trte, ki se vije po
hišnej steni.

Uboga vdova podiva. Hudo duti tezo vrodega dneva,
vendar jo še bolj tezi neko hudo trpljenje. Pri vederji, za

10

katero je imela skledo kislega mleka, ni zajela crez dve žlici.
Milko je tudi žalosten, ko vidi, da se milo dela materi.

Pokojni oče je bil zelo priden in varčen ter si je bil
pridelal in prihranil toliko, da si je kupil malo hišo
z vrtom, pa vendar ni bil še brez dolga. Vrt je obsadil
z mladimi drevesi, katera so obetala že lepega sadja. Pokojnik
je nekdaj služil pri najbogatejšem kmetu v vasi. Zelo ga je
čislal posestnik in zaradi tega posodil mu tudi 300 goldi¬
narjev, da si je mogel kupiti hišo. Pogodila sta se, da mu
vsako leto vrne 25 goldinarjev, 25 pa odsluži z delom.
Mož beseda je in izpolnjuje pogodbo do zadnjega leta tako,
da je ob njegovej smrti bilo samo še 50 goldinarjev dolga.
Zdaj pa tudi ta posestnik umre in njegovi dedni nasled¬
niki dobijo med drugimi pismi tudi ono dolžno pismo za
300 goldinarjev. O štor jene j pogodbi in o vplačevanju noben
drug ne ve, kakor sama vdova; dedič terja torej vdovo za
300 goldinarjev. Prestrašena trdi sirota vpričo Boga, da je
njen pokojni mož ta dolg razen 50 goldinarjev že gotovo
izplačal. Toda to nič ne pomaga. Mladi kmet toži vdovo
pri sodišču. Ker vdova ne more dokazati, da je pokojnik
že izplačal 250 goldinarjev, sodišče razsodi, da stoji še ves
dolg. Dedič hudo terja vdovo, in ker ta ne more plačati, dene
ji hišo na boben. Kleče prosi kmeta, naj je ne preganja iz
hiše, in tudi mali Milko prosi usmiljenja; pa vse nič ne
pomaga. Ze drugi dan je bil odločen za dražbo. To zve
uboga vdova stoprav pred eno uro, ko je bila končala delo.
Neki sosed ji je povedal to žalostno novico na poti. Zaradi
tega sedi tako prestrašena in otožna pri odprtem oknu ter
pogleduje zdaj gori v milo luno, zdaj svojega ljubega Milka,
toči grenke solze in zopet zamišljeno in plaho gleda v temno
tihoto. Moj Bog! misli si, sem- li danes pograbila poslednjo
mrvo z vrta, in prve slive, ki sem jih danes nabrala za Milka,
so poslednji sad, ki ga je ubogi deček užil od teh dreves, ki

11

jih je njegov oče tako pridno sadil zanj! Kdo bi bil mislil,
da morda nocoj poslednjikrat prenočujeva na svojem
ljubem domu! Jutri osorej bode to stanovanje že lastnina
kakega druzega, in kdo ve, Če naju ne izžene če ta dan od
hiše. Bog ve, kje prenočiva jutri! Tako zdihuje uboga vdova
in se milo razjoka. Sinek tolaži mater, naj ne bodo tako
žalostni, ker jih nič ne boli in so zdravi, in ker je Bog
dovolj bogat in tudi dober, da bode gotovo pomagal. Mati
sklene roke, tako tudi Milko in oba molita, mati naprej,
smele pa za njo tako-le: „ Ljubi oče nebeški, glej ubogo
vdovo in siroto! V velikej sili sva in nikogar nimava na
zemlji. K tebi zdihujeva. Ne pusti, da bi naju pregnali
iz hiše! Pomagaj nama in potolaži naju'.“

Mati ne more dolgo moliti. Kar zakliče Milko, ki
ima še vedno sklenjeni roki, ter pokaže s prstom: „Glejte,
mati, kaj je to ? Vidite tu lepo lučco ? vidite, kako sem ter
tja leta kakor zlata zvezdica; glejte, žeje v hiši pod stropom P
„To je kresnica, ljubi Milko,“ pravi mati, „taka muha, ki
se o kresu prikaže in se vidi ponoči kakor brleča lučca
ter poletava po zraku. u  „Ali jo smem ujeti ?“ vpraša deček,
pozabi vso žalost in gre za ljubo svetlo stvarco po hiši.
„Joj!“ zakliče deček; ko jo hoče prijeti, skrije se kresnica
za omaro pri steni. Deček pravi: „ Vidim jo že na steni;
stena in tla in vsak prahek se sveti od nje tam, kjer sedi,
kakor bi luna sijala v kotu; doseči pa je ne morem J

„Malo potrpi, “ pravi mati, „že spet prileti po hiši V
Deček počaka nekaj časa, potem pa gre k materi in prosi,
naj mu odmakne omaro, da bi jo potem mogel ujeti.

Mati vstane, odmakne omaro, in deček dobi svetlo
kresnico ter jo ogleduje v perišču; bolj je vesel, kakor bi
ne vem kaj imel.

Mati pa nekaj druzega zapazi, ko odmakne omaro;
nekaj pade na tla, kar je tičalo za njo. Pobere in zakliče:

12

„Hvala Bogu! to je lanska pratika, ki sem je že tolikokrat
iskala. Zdaj se že izkaže, da je oče že plačal dolg. Kdo
bi bil mislil, da ta pratika tiči za to staro omaro! 11  Brž
prižge luč in se solzami v očeh pregleda pratiko. Vse je bilo
na tanko zapisano, kar je že plačal pokojni mož dolga in
koliko je še dolžan. Na koncu je bil podpisan tudi Se pokojni
prvi posestnik pod dostavkom: „Na sv. Martina dan sva
se pobotala z Antonom Ribnikarjem, in ni mi več dolžan,
nego že 50 goldinarjev. “

Mati osupla pravi: „Bog nama je pomagal v sili,
zdaj ne pojdeva iz hiše. On je res ljubi oče ubogih vdov
in sirot.“

Ko mladi posestnik vidi, da je to pisanje resnično,
bilo mu je žal, da je tako neusmiljeno ravnal z vdovo; odpusti
ji ves dolg in pravi: Ce bodem jaz ali če bode kdaj moja
družina potrebovala take pomoči, naj tudi meni in mojim
pomaga Bog, kakor je pomagal vam. “

Po K. Smid-u.

8 .  Deklici.

1. Kar je ptičica brez petj
Kar gredica je brez cvetja,
Kar je brez sadu drevo:
Žena brez Boga je to!

2. Mehko srce ima žena,
Bolj ne čuti stvar nobena,
Kolikrat strašno gorje
Polni revno jej srce!

3. Oj tedaj nikdo na sveti
Njej gorja ne more vzeti,

Oj tedaj edini Bog
Reši revo iz nadlog!

4. Hrani vero, dete moje,
Hrani jo vse dneve svoje!

Naj kar koli se zgodi,

Svojih Bog ne zapusti!

J. P.

9. Sam.

Gorje mu, ki v nesreči biva sam;

A srečen ni, kdor srečo vživa sam!

13

Imaš li, brate, mnogo od nebes,

Od bratov ne odvračaj mi očes!

Duh plemeniti sam bo nosil boli,

A sreče vžival sam ne bo nikoli.

Odpri srce, odpri roke,

Otiraj bratovske solze,

Sirotam olajšuj gorje.

Kedor pa srečo vživa sam,

Naj še solze preliva sam!

S. Gregorčič.

10. Tolbijevi nauki sinu.

Sin! poslušaj besede iz ust svojega očeta in v dno
svojega srca jih posadi s korenino.

Pokoplji moje truplo, kadar loči Bog mojo dušo.
Dokler živiš, spoštuj svojo mater in pomni, kaj je
prestala zaradi tebe. Kadar ti pa umre, pokoplji jo
poleg mene.

Boga imej v srcu vse svoje življenje; varuj se
privoliti v kak greh ali kaj storiti, kar bi bilo proti
zapovedi božjej.

Vbogajme dajaj od premoženja in ne obračaj od
ubogih oči; tudi Bog ne obrne oči od tebe.

Pomozi vsakemu, kolikor moreš; če imaš veliko,
daj veliko; če imaš malo, daj tudi kolikor malo iz
dobrega srca. Tako si veliko založiš za čase ob sili.
Kdor je svojemu bližnjemu milostljiv, sme se z veliko
svestjo zanašati na Boga in upati, da bo milostljiv
tudi on njemu.

Varuj se vse nečistosti, moj sin, in skrbi, da si
ne boš imel nikoli nič napačnega očitati v tej reči.

Ne daj prostora napuhu ne v svojem srcu, ne
v besedah svojih: začetek je on vsega pogubljenja.

Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela; nikoli ne
pridržuj zaslužka najemniku.

Kar nočeš, da bi se storilo tebi, tudi ti ne stori
nikomur.

Svoj krub dčli z lačnimi in potrebnimi in oblači
nagce sč svojimi oblačili.

Pametnega moža vprašaj vselej za svet.

Hvali vsak čas Boga in prosi ga, da naj vodi
tvoje delo in nedelo: vse svoje sklepe opiraj vanj.

Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo, pa
veliko dobrega bodemo vendar le imeli, če se Boga

bojimo, greha varujemo in prav delamo.

(Iz Tob\jevih bukev poslovenil Ravnikar.)

11. Gorje, gorje!

1. Raste rožica premila,
Vsa duhteča, zlatokrila;
Pade nanjo huda slana,
Rožica je vsa požgana;

Oj, gorje, gorje —

Za življenje več ne ve!

2. Ziblje se strneno žito
Ko črez polje morje vlito;
Pride ura huda, vroča,
Vsuje se debela toča; —
Oj gorje, gorje —

Nade vse na tleh leže!

3. Mater sem imel ljubečo,

Ž njo neskončno, sladko srečo;

Pa jo vzela so nebesa,

Več ne vidim nje očesa;

Oj gorje, gorje —

Žalostno mi je srce! L. Toman.

12. Misli.

1. Potrpežljivost je grenko zelišče, a prinaša sladek sad.

2. Človek nima večjega neprijatelja, nego je slaba družba:
ona mu umori duha in dobro ime ter mu vseka rane, ki se
nikdar ne zacelijo.

15

3. Napaka škoduje samo nam, pregreha nam in drugim;
dobra lastnost koristi samo nam, čednost pa nam in drugim.

4. Človek je skrit večkrat v svojem jeziku.

5. Izkušnja je zdravnik, ki pride vselej prepozno.

6. Ni je žalostnejše reči v človeškem življenju, nego je
spomin na izgubljene zlate ure svoje mladosti.

7. Kakor zdrava brana daje telesu zdravo kri, in ta
napolnjuje ostale ude in telesne dele: tako si dober človek
pridobiva iz dobrih knjig lepih čednosti, ki mu iz srca vro
v krepko strojstvo njegovega telesa ter mu bistrijo um, jačijo
voljo in ga napeljujejo k dobremu napredku.

8. V mladosti bi moral biti vsakdo varčen z veseljem in
si nekoliko veselja prihraniti za ono dobo, ki se ne da tako
lahko zadovoljiti. Mladost je že sama na sebi velika sreča.

9. Sebi ne odpusti ničesar, drugim vse.

L. Tomšič.

13. Korist množenja.

Človek ne žabi nobene reci tako lahko kakor
množenja, če prav se ga je dobro naučil v šoli. In
vendar se učimo v šoli za življenje, in modrost ni
v tem, kar vemo, ampak v tem, kako, in ali znamo to,
kar vemo, o pravem času v prid obrniti.

Marsikdo izgubi dan za dnem po dve uri brez
dela ter misli, to nič ne dč. To stori v enem letu
730 ur, v tridesetih letih 21.900 ur, ali 912 izgubljenih
dni. — Periferija zemlje meri 40.800 kilometrov ali
10.800 ur hodd. To je dolga pot. Ko bi se pa moglo
potovati kar naravnost naprej, in ko bi hotel kdo le po
eno uro na dan hoditi, prišel bi v tridesetem letu nazaj
na svoj dom. Iz tega vidimo, kako daleč more priti
človek v svojem življenju, če hoče le po eno uro na
dan porabiti za kako koristno delo. Koliko dalje pa
pride, če porabi vse svoje dni za to, da se vsak dan

16

v vsakem obziru poboljša in da pospešuje svojo in
svojih blaginjo. Kdor pa ne začne, ne more tudi kon¬
čati, in kdor ni zadovoljen z malim na enkrat, ta ne
zvč nikdar, kako se pride počasi do včlicega.

Heb el.

14. Umita posoda.

Prišel je znan in spoštovan sodar iz mesta k nekemu
ne kaj priljubljenemu krčmarju popravljat pokvarjene
sode. Ko dovrši delo, povabi ga krčmarica v slabo
osnaženo izbo ter mu prinese kruha in vina.

„Kako se vam kaj godi, mamka ? 11  začne sodčr.
„Slabo, u  odgovori mu krčmarica; „kajti meščani hodijo
večinoma le k sosedu pit. Sama ne včm, kako je to,
da našega vina nič več nočejo piti.**

Sodar odgovori, kupico pogledujč: „Jaz bi vam
povedal, mamka, ko bi se ne bal zamčre / 1  — „Sele
dobroto bi mi izkazali, zelo hvaležna bi vam bila, ko
bi si po vaših besedah mogla izboljšati to žalostno
stanje.

„Vaš sosed zarčs nima tako dobrega vina, kakor
vi,“ pravi sodar, „a on ima lepo umite kupice, in posoda
se pri njem sveti kakor ribje oko; vaše kupice so pa
nesnažne, vsa posoda je umazana od muh. Najboljše
vino pa, verjemite mi, iz nesnažne posode nikakor ne
diši. Imejte torej lepo umito posodo ter skrbite, da
bodo okna, mize in klopi vse belo očiščene, in gostje
se ne bodo ogibali vaše hiše. a  — Krčmarica si je dobro
zapomnela tč besede. Od zdaj je bilo deklam prvo delo
le umivanje in snaženje. V kratkem pa je bila krčma
tako polna gostov, meščanov kakor kmetov, da dostikrat
še prostora niso našli.

17

15. Trije svetovavci.

„Kako ravnaš, ljubi sosed, da je tvoje gospodar¬
stvo v tako lepem redu? Saj ni videti v tvojih
opravkih nič posebnega. Tudi mi delamo, skrbimo in
gledamo na premoženje, kolikor moremo, in vendar ni
nič poznati. Sosed pravi: „Jaz ne vem, kaj bi bilo
temu vzrok, Če ne moji trije svetovavci, katerim se
imam zahvaliti za vse. ££  „Tvoji trije svetovavci? Koga
pa meniš? — „No, psa, petelina in mačko menim . u  —

„ Šališ se. — „In vendar je tako; glej, pes laja, če
se približuje sovražnik, in to je znamenje, naj pazim!
Petelin poje, ko napoči dan, in to pomeni: vstani!
Mačka pa se umiva, kadar pride ljubi gost, in veli mi:
pripravi ! £t  „Umejem, kaj hočeš reči, dragi sosed. Po
tvojem so potrebne tri reči, da dobro napreduje go¬
spodarstvo: pčzor na vse, kar bi utegnilo škodovati;
delavnost v vsem, kar more koristiti; prijaznost proti
vsakemu, ki nam dobro želi in stori. ££

Po Auerbacli-u.

16. Kmetovavčevo čarilo.

V starem veku je živel v Italiji kmetovavec Furij
Krezln. Bil je prej suženj, a pozneje ga je gospodar
odpustil iz sužnosti. Zdaj si je Krezln z marljivostjo
in varčnostjo pridobil malo zemljišče. To posestvece je
obdeloval tako dobro in umno, da mu je rodilo mnogo
obilneje, nego sosedom dosti obširnejša polja. S tem si
je naklonil zavist sosedov, mislečih, da pričaruje poljske
pridelke s tujih njiv na svoje. Zat6 je bil zatožen ter
poklican pred sodišče.

Ker se je bal obsodbe, ukazal je, naj ga spremi
dostojno oblečena družina, a sin da naj spravi na

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. ^

18

sodišče vse poljsko orodje ter naj prižene tja dobro
rejene vole. — Prišedši pred sodnika, govoril je Krezln,
kažoc na družino, orodje in vole: „To so moja carila,
vi sodniki in sodržavljani! Svojih težavnih del, svojih
skrbi in potnih srag pa ne morem semkaj prinesti in
pokazati vam. 11

Enoglasno je bil za nekrivega spoznan ter se je
vrnil domov na veliko veselje družini in svojcem.

Iz latinskega.

17. Veliki davki.

Bilo je v nedeljo po svetej maši. Ljudje so vreli iz
cerkve ter so silili proti občinskemu obhodniku, ki je ogla¬
ševal, da ima davke v kratkem plačati vsak, ki bi jih ne
bil še opravil.

To slišavši so začeli ljudje govoriti o slabih časih. Eden
izmed množice se obrne do starega, obče spoštovanega in,
kakor je bilo videti na njegovej obleki, imovitega moža ter
ga vpraša: „Kaj mislite, oče Jože, o teh slabih časih?
Ali ne menite tudi Vi, da veliki davki pripravijo našo
deželo ob vse blagostanje?“

Oče Jože pravi na to: „Moji ljubi prijatelji in sosedje!
Davki res niso majhni, vendar mislim, da bi jih lahko
plačevali, ko ne bi imeli še druzih razen tistih, ki jih
plačujemo državnej in občinskej blagajni. Imamo pa še
druge, ki nas huje pritiskajo nego državni in občinski.
Naša lenoba, na primer, nam jemlje dvakrat toliko, naša
prevzetnost trikrat, naša nespametnost štirikrat toliko, kolikor
gosposka. Teh davkov nas ne more oprostiti nobeden, niti
deželni, niti državni poslanec, pa tudi jih nam ne more
izmanjšati. Ce hočemo pa poslušati dober svet, nam je še
pomagati. Bog pomaga onim, ki si sami pomagajo.

19

Nad vlado, ki bi hotela ljudstvo siliti, naj rabota
deseti del leta, bi vsak godrnjal; lenoba pa nam vzame Se
več. Računajte, koliko časa izgubite brez vsakega dela ali
pa v veselicah, ki ne koristijo nič, in videli boste, da prav
govorim. Lenoba je mati vseh pregreh; ona nam prinaSa
bolezni, nas slabi in nam krajša življenje. Lenoba je rja,
ki moči huje razjeda nego delo.

Ključ, katerega rabimo čestokrat, je vselej svetel. Kdor
ljubi življenje, ne zapravlja časa, ker v času teče življenje.
Koliko izgubimo le s tem, da spimo dalje, nego nam treba,
ter ne pomislimo, da speča lisica ne ujame kokoši, in da
bomo dosti spali v grobu. Lzgubljenega časa ne moremo zopet
najti, in kadar pravimo „dovolj časa“, vidimo, da na
zadnje komaj zadostuje. Gibajmo torej roke, dokler imamo
dovolj moči! Lenemu je vse težko, pridnemu vse lahko.
Kdor pozno vstane, ne zvrši dela; preden prav začne, pride
zopet noč! Lenoba lazi tako počasi, da jo uboštvo doteče.
Goni ti opravilo, da te opravilo ne užene! Zgodaj v posteljo
in zarana iz postelje stori, da je človek zdrav, bogat in
moder.  —

Kaj pomaga želeti in upati boljših časov? Premenite
se Vi, pa se Vam premenijo tudi časi. Pridnemu ni treba
takih želj. Kdor se pita z upanjem, je v nevarnosti, da
umrje za lakotjo. Ni kruha brez truda. Kdor zna roko¬
delstvo, ni brez imetja. Kdor hoče delati, temu kruha ne
manjka. Pridnemu možu gleda lakota skozi okno, noter pa
si ne upa. Delavnost je mati sreče, in pridnemu Boa vse
daruje. Delaj danes, ker ne veš, kaj bi te utegnilo zadrže¬
vati jutri. Eden „danes“ je več vreden nego dva „jutri .
Odkladki so odpadki. Lotite se pridno dela: v rokavicah
mačka ne lovi miši. Pa še marljivost sama ne zadostuje;
mi moramo biti tudi vztrajni, ne pa nemarni ali uporni;
treba da pazimo na svoje delo, da se ne zanašamo preveč

2 *

20

na druge. Drevo, katero se večkrat presadi, ne raste tako
dobro kakor ono, ki ostane na mestu. Ne zapuščaj delavnice,
in delavnica ne zapusti tudi tebe! Ce hočeš svoje reči dobro
opraviti, hodi sam. Kdor hoče obogateti po plugu, mora ga
sam v roke vzeti. Gospodarjevo oko koristi več nego njegovi
roki. Mala nemarnost ima včasih hude nasledke. Ce manjka
zrebelj, odpade podkov; če manjka podkov, izgubi se konj; če
konj, jezdec; sovražnik ga je doletel in ubil, kar bi se ne
bilo zgodilo, ko bi bil zapazil, da manjka zreblja na podkovi.
Dobro orodje, lahko delo. Kdor ne zna tako hraniti kakor
pridobiti, ta se mora z delom gonobiti, in vendar ne more
zapustiti novčiča.

Modrega človeka izuči tuja škoda, nespametnega
komaj lastna. Poznam ljudi, ki trpijo lakoto in odtezajo
potrebni kruh družini, da se lepo oblačijo. Marsikdo si
misli: mali trošek nič ne izda; če p a jemljete vedno iz vreče,
pa nič ne pokladate vanjo, kmalu ji pridete do dna. Se
le tedaj cenimo vodo, kadar je ni več v vodnjaku. Hočete
vedeti, kaj je vreden denar, pojdite pa vzemite ga na posodo.
Posojilo je skrbilo. Ce si kupiš kaj lepega, moraš si kupiti
še kaj prikladnega. Ločje je, ustavljati se prvemu poželenju
nego vsem sledečim; revež, ki hoče posnemati bogatega, je-
prav tako smešen kakor žaba, ki se je napenjala, da bi
bila tolika kakor vol. Velike ladje morejo v prostrano
morje, mali brodovi se morajo držali kraja. Kaka nespa¬
met, delati dolgove zaradi reči, brez katerih lahko
izhajamo! Kdor dela dolgove, proda drugim svojo svobodo.
Ce ne morete plačati v dogovorjenem obroku, sramujete se,
ako vas upnik sreča. Ce boste govorili ž njim, boste se ga
bali ter se jecljaje izgovarjali. Sčasoma izgubite vero in
sramoto in onečastite se z grdo in debelo lažjo. Pošten človek
bi moral gledati vsakemu v obraz brez strahu; uboštvo pa,
katerega je človek sam kriv , vzame človeku ves ponos , vso

21

samostalnost in krepost. Prazna vreča ne stoji pokonci.
Kdor ima s čim kupiti si kaj, naj si raji kaj prihrani
za starost in za vsako silo. Solnce ne sije ves dan.
Dobički so kratki in negotovi, troški so pa gotovi in stalni
za ves čas vašega življenja. Pojdite raji spat brez večerje,
nego da vstanete zadolženi. Zaslužite si, kolikor morete,
ščedite pa se svojim zaslužkom, to je prava modrost. Taki
so nauki izkušnje in modrosti. Sola izkušnje je res draga;
ona je pa edina, v katerej se kaj nauči nespametni
Tako je govoril oče Jože.

Po Franklinu poslovenil A. Lesar.

18. Ljudmila.

1. Vrh skaline silovite
Tabor Stari grad stoji;

V nje podnožju bela Pivka
Izpod zemlje se vali.

Tam je bival vitez Ravbar —
Stirsto let je že preteklo —
Roke trde ko železo,

Srca trdega ko jeklo.

2. Tabor stal je sred goščave,
Sred goščave divja zvir,

Ki pod hojo je in smreko
Uživala božji mir.

Vitez pa je dan za dnevom
Lov lovil po temni hosti;
Nikdar mu ni lova bilo,
Nikdar ne krvi zadosti.

3. Solnce njega ni budilo,
Zore nikdar ni zaspal:

Preden zvezde so gasnile,

Je vrh Javornika stal.

Jelen drl je za jelenom,

Pasja tropa v sled hitela;

Al’ ko blisk ’z neba zadela
Vitezova ga je strela.

4. Oj gorje! črez njive rodne,
Koder klasje rumeni,

Pes in lovec za jelenom —
Jelen pa naprej drvi.

Poljsko žito, kmetom nada,

Oj rumena ti pšenica!

Srpi te ne bodo našli,

Našla te bo komaj ptica!

5. Kmetje tečejo pred tabor,
Prosijo moža lepo:

„Če končaš nam plodno polje,
Bo sirotam nam hudo.“

Vitez pa, ko gad razkačen,
Kmete vkaže odpoditi:

„Z grada se mi poberite,
Požeruhi, nikdar siti!“

6. In o mraku spet črez njive, 10. „Blagor,blagor!“ vpijevitez,
Koder klasje rumeni, „Blagor!“ družba zagrmi,

Pes in lovec za jelenom, — Da se grad do zemlje trese,
Jelen pa naprej drvi! In da hrup v nebo doni.

Klasi zlati, dozoreli, Pevcu pa ukaže vitez:

Strti vprek in vprek ležijo; „ Moško vdari strune svoje;

Vitez se grohotno smeje, Lovcem vberi pesem lovsko!“

Kmetom pa oči solzijo. Pevec milo pesem poje:

7. Taborska gospa, Ljudmila,
Vije vsmiljene roke:

„Da premili Bog otajal
V tebi trdo bi srce!“

Ali škoda prošenj blazih,
Prošnjam srce je zaprto;
Preden solnce drugič sije,
Klasje vse je že potrto.

8. Noč razgrne temno krilo,
Vtihne ropot in prepir;

Luna sije na obzorju,

Zemljo ziblje sen in mir.

Le po Starem gradu divje
Se razlega razsajanje;,

Z lovci vitez se raduje;

Vrisk in vino, to je zanje!

9. Noč že jutru sega v roko,
Duri v tabru se odprd;

Stopi v sobo lep mladenič,

In zapoje pesem to:

„Blagor, blagor vsem junakom,
Od Nanosa do Triglava:
Blažena vsa tla naj bodo,
Koder teče bistra Sava!“

11. „Od vrha do vrha
Zelenih planin,

Od roba do roba
Orjaških strmin,

Med hoje naj lovci
Med smreke hite;

Krvava jim igra
Užiga srce!

12. Tam gori naj strelec
Zverino mori;

Tu doli se polja
Naj kmet veseli!

Gorje, kdor ratarju
Oranje tepta!

Plačilo zadelo
Ga bo iz neba!“

13. Ni še zadnji glas iz grla,
Že je silne strele moč

Pevca mladega predrla,

Črna ga objela noč.

Zlata zora se je ravno
V svetlem jutru porodila, •
Ravbar je pri pevcu slonel —
Pevec bila je Ljudmila!

M. Vilhar.

23

19. Dobre misli.

Govoriti in drag druzemu odpirati srce, to je potreba;
razodeto pa v svojo korist obračati, to je omika.

Siromak ni vselej nesrečen. Živalca v majhnej vodi je po
svoje zadovoljna, kakor mogočen som v neizmernem morju.

Ni vse smešno, kar se komu smešno zdi. Kakega človeka
značaj lahko presodiš po tem, čemur se on posmehuje.

Kdor ni mož beseda, tega nikdo ne mara; zvijačnika se
človek boji kakor strupene kače.

Resnica mora večkrat veliko prestati, pa se vendar nikoli
ne zatare.

Vsak dan ima svoj večer; tako ima tudi najdaljše življenje
svoj konec.

Ako hočeš dolgo živeti, moraš že v mladosti zmernost
ljubiti.

Kjer je ljubezen, tam je mir; kjer je mir, tam je veselje;
kjer je veselje, tam je Bog, kjer je Bog, tam ni nadlog.

Dobra dela so podobna lepej jutranji zarji, ki se širi po nebu.

Beseda zapeljiva je sladka ko strd; kdor jo posluša, bode
mu pekel odprt.

Nič ti ne pomaga, če si se dobro učil in se veliko naučil,
ako nočeš nič dobrega storiti.

čas je kakor deroča voda. Če nam kaj prinese, nam zopet
potoma odnese.

čednosti so plemenite cvetice, ki rasto in cvete v dobrem
človeškem srcu.

20. Kmet svojemu sinu.

Ljubi sin! Postaral sem se v potu in trudu; moči
mi odpovedujejo; roke in noge se mi tresd, in kmalu
prepustim tebi vso skrb za dom in gospodarstvo. Izro¬
čim ti dobro hišo; glej, da jo ohraniš tdko. Dobra hiša
se naslanja na dobrega gospodarja. Dober gospodar

24

vedno napreduje v dobrih reččh, rad se uči in pre¬
udarja, ter nikdar ne zapravlja zlatega časa. Ogiblje
se pa nepotrebnega dela, nepotrebnih potov in praznih
skrbi ter svojo družino napeljuje k varčnosti in vsem
lepim krepostim. Skrben gospodar gleda na vse, kar
se dela in godi pri hiši; on zna, kako se streže živini,
kako dela družina doma, na polju in v gozdu. On
v.sacemu delavcu odkazuje delo ter gleda, da se urno
in zvesto dela, pa tudi skrbi, da se dobrim delavcem
ne godi nobena krivica.

Dober gospodar skrbi tudi za čast in poštenje svoje
hiše; potrebne uboge rad sprejemlje in nikogar ne žali
in ne draži. Svoje delo in svoj stan ljubi in zvesto
izpolnjuje svoje dolžnosti. Umen gospodar se izmodri po
drugih škodi, a neumen se izpametuje po svojej nesreči.
Marsikdo ne pomisli, zakaj je obožal. Podedoval je
morebiti mnogo premoženja, a mislil si je, da ga ne
zapravlja, ako tu in tam kaj malega izda. po nepo¬
trebnem. Jaz pa pravim: Če vedno samo jemlješ ter nič
ne pridevaš, gotovo ti izmanjka enkrat. — Vse, kar je
v hiši, varuj in glej, da bode napredovalo za prihodnjost.
Nikdar ne reci: zame je že dobro; drugi naj delajo
drugače. Ali pa: jaz ne bodem dočakal sadii, čemu bi
se ukvarjal s stem in onim delom! Nejevolje in malo¬
pridnosti je dovolj na svetu, nikar je tudi ti ne množi!

Ljubi moj sin svetujem ti tudi, da si sledeče besede
dobro zapomniš:

„Pridnost naj ti hišo hrani,

Kuhar naj ti bode glad;

Red in čednost imej v službi,

Z dobrim srcem hodi spat!"

Iz „Dragoljubcev“.

25

21. Jutro in škrjanec.

Nočne tmine so pokrivale polje in log,- mir in tihota sta
vladala nad prostranim poljem; komaj peresce rastočega žitnega
bilja se je zmajalo o lahnem dihljaju hladnega vetra.

Tedaj pa se jame na vzhodu polagoma daniti; rujna zarja
obliva jutranje nebo; sivkasta, lena megla se razgublja o njenem
prihodu. Zlato solnce, skrito še globoko za vzhodnimi gorami,
pošilja, poslovivši se od naših protinožcev, svoje prve jutranje
žarke k bledim oblačkom, ki obdajejo ondi gori na modrem
nebu svetlo danico, kakor beli jagnjiči svojo pastirico, — osvetli
jih ter obrobi z zlatom.

Tam na njivi med zelenim biljem pšeničnih stebel, sredi
širnega polja, tam med rjavimi grudami v majhnej globelji
pa je prenočil ljubi škrjanček. S prvim svitom se je zdramil in
jel gibati se po razoru. Zdaj se dvigne pevajoč v jasno višino.
Glej ga, kako hitro se vzdiguje v krogu više in više v vedre
višave; — izginil je že očesu, a vedno še čuješ njegovo gostolečo
veselo pesem.

V tem pa, ko se dviga škrjanec veseleč se lepega jutra
pod visoko nebo, vzplava na obzorju solnce popolnoma izza gora,
razlije se kakor prečisto zlato nad krasno naravo, oživlja blesk
srebro-bleščečih rosnih biserov ter pozdravlja zemljo v njenej
jutranjej opravi.

In sredi tega krasnega prizora se ziblje nad prostranim
poljem v sinjej višavi ljubi škrjanček ter drobi svoj: dobro jutro!
Cisto si bil že izgrešil jutranjega pevca ondi gori, le pesem
njegova ti je donela; a zdaj ga zopet zapaziš v višavi kakor
črno piko: jel se je zopet spuščati proti zemlji prav polagoma,
vedno še drobeč svojo pesmico stvarniku v slavo. A mahoma
jo konča, kakor bi odrezal, ter pade v ravnej črti kakor kamen
navpično na zemljo, na njivo, ker ima svoje domovje na
zelenem polju.

Iz „Zvon“-a.

26

22. Strneno polje.

Ko skopni sneg, ko je še vse rjavo po ledinah, in preden
travnik, — zeleni strn na njivi. Kako povzdiguje srce in vedri
dušo to prvo, nežno in upanosno zelenje, nad katerim zgodnji
škrjanec, zibaj e se visoko gori v zračnih krogovih, prepeva svojo
veselo alelujo!

Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se natika na kolence,
in vrhu vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in ponižen, samo
kratkih ur je strneni cvet, toliko bogatejši bode obilni sad njegov.

Skoraj potem začne svetli zor objemati lahko pripogibajočo
se strn: najprvo žolti ječmen, potem bledečo rž ter na zadnje
zlatorumeno pšenico, da povsod tako zorno odseva preko prostra¬
nega polja ter se tako bliščAvo razgrinja s krajev v razore,
kadar zvečer valove vali dalje in dalje po njivah.

In zdaj je tisti čas, da gre kmetič ob nedeljah popoldne
tako rad malo okoli po polju. Kako ugodno, kakor po kruhu,
diši s tega napolnjenega klasja! Kako dobrodejno mu je pri
srcu počasi pohajajočemu po mejah med njivami ter videčemu
tu svojih žuljavih rok stoterni sad, ki se mu zdaj sam ob sebi
naobeša v naročje!

Kako hvaležno se mu dviga oko proti nebesom, premišljuje,
koliko hudih ur se je od setve že drvilo nad vsem tem pred
njim tako bogato nakopičenim blagoslovom; a vendar vsaka mu
je prizanesla, ker sam Bog drži svojo branečo roko nad njim!

Tako morajo posebna čustva tukaj izprehajati tudi slehernega
mislečega človeka.

Kakšen mik opoldne nad strnenim poljem! Nobena
sapica ne dahne, noben klas se ne gane, nobena ptica ne
zaščebetd; še črni murin ter dolgopeta, zelena kobilica, ki
neutrudno precvrčevata ves dan, molčita zdaj. Samo gori se srede
čisto modrega nebeškega stropa solnce sveti in pripeka, da vse
medli in pojema od vročine, da razbeljeni zrak živo migota nad
prepaljeno strnjo.

Ali na večer! Kako tu nad žitom migajo gosti roji komarjev!
Zdaj in zdaj jih razprši lastovka iz vasi priletevši sč svojimi

27

sestricami, da si bliskoma igrajo nizko nad njivami. Za hladnega
večera še prepelica, ko se pod težkim klasjem v razoru napije
rose, kliče kmetu v vas: pet pedi, ped pedi! In ko malo pozneje
debela luna počasi prileze izza gore, oglaša se tudi kosec poleg
strni v detelji: resk! resk! do dneva.

V tem strn tudi dozori. Mrkla in vsa onemoglo polegla
težko tehta v tla, čakaje samo še srpa in prijazno kimaj e
ženjici: pridi me, pridi žet!

In ženjice v četah hite in v vrste se razstavijo po polju,
radostno z veselim in povzdignjenim srcem prepevaj e lepe domače
pesmi, dasi so si dobro v svesti, kako bode bolel ukrivljeni
hrbet, kako bode s potnega čela kaplja pobijala kapljo, preden
se konča to preimenitno delo, velika strnena žetev.

V malo dneh so posnopane vse njive. Kmalo potem cepec
poka na skednju ter na to predal stoka v žitnici.

Kakor je žito s polja, že jesenska mrklost in otožnost
legata preko strnišča. Vendar, da kmetič ne jemlje samo
prežalostno slovesa od svojega ljubega polja, zagrne ga pred
snegom ozimina iznova sč svojim nežno zelenim krilom, lijoč mu
sladkega upa v srce, da se spet povrne čas, ko bode žel,
kar je sejal, kakor stoji zapisano v svetem pismu: Menjavala
bodeta dan in noč, vročina in mraz, setev in žetev: — dokler
bode svet stal! “

J. Ogrinec.

Dan za dnevom z neba, neusmiljeno solnce pripeka,
Žejna, razpokana tla zevajo v jasno nebo!

Tožno glavice vise cveticam, peresa drevesom;
Tožno razlega se glas pivke, ki prosi dežja.
Skrbnim očesom ratdr na polju v nebo se ozira,

V južno ozira se stran, da bi zagledal oblak.
Radostno, glej, zablišči mu oko, oblak je prijadral,
Drugi in tretji za njim, jasno temni se nebo.

Veter potegne, vihar; vrhovi se zibljejo drevju,
Blisk se zasveti in grom votlo po nebu bobni.

28

Šum zasumi! zdaj, zdaj, iz oblakov se vsujejo kaplje!  —
Kaplje se vsujejo, oj!  — suhe, ledene, gorje!

Up je v trenotju pobit, srce je upadlo ratarju:

Upal je milo dežja, toča prihrula je, strah!

Boris Miran (Stritar).

23. Nevihta.

Jutro je bilo soparno. Kdor je mogel, stari in mladi so
delali na polju, da se spravi vsaj to, kar je bilo požetega. Solnce
je pripekalo, da je zemlja pokala pod pekočimi žarki. Ljudje
so se potili, cvetice venele, ptice nizko letale, živina je iskala
sence. Že od jutra so se delale kope na nebu, iz početka
majhne, sive, belkaste, sem ter tja raztresene; čim više je
vstajalo solnce, tem bolj so se množile, valile, vzdigale, sprijemale,
puščaje za seboj dolge repe, temnele in temnele — in opoldne
je bilo vse nebo proti zapadu zakrito s črnimi, težkimi oblaki,
ki so se valili proti solnem Sč strahom so se ozirale ženjice
proti nebu; če tudi so že težko sople, vendar so hitele z žetvijo,
kar se je dalo.

Babica je sedela na klopi pri pragu in boječe se ozirala
na oblake, ki so viseli že nad hišo. Lastovke so nizko letale,
skrivale se celč v gnezda; pajek, katerega je babica zjutraj
gledala, kako opreda in davi muho, skril se je v pajčevino,
perotnina po dvoru se je v hlad stiskala, psa sta ležala babici
pri nogah in hitro sopla in jezik molila iz gobca, kakor bi bila
prišla z divjega lova. Drevesa so stala tiho, noben listek ni
trepetal. Platno z belišča, perotnina, otroci, vse se je spravljalo
in nosilo v hišo. Vse je bilo kakor mrtvo, solnce so zakrili oblaki.

Kar je naglo potegnil veter; blisk je švignil po črnem
oblaku, zamolklo je zagrmelo. Začele so padati debele kaplje,
bliski so švigali po črnih oblakih, grom je bobnel, strašno tulil
vihar. Lilo je, kakor bi se bil oblak utrgal, nebo je bilo vedno
odprto, blisk je švigal za bliskom, kakor bi se goreče kače vile
po nebu. Na hip nastane tišina — zdaj zopet zablisne modro
rumena svetloba križem po nebu in — tresk! — ravno nad

29

hišo. Babica je hotela reči: „Bog se usmili!" Ali beseda jej
ostane na jeziku. — Vihar se je na to polegel, kakor bi si bil
jezo ohladil s tem treskom. Slabše in slabše se je culo grmenje,
oblaki so se razganjali, menili barvo, in že spet so se kazale
jasnice med sivimi oblaki. Nehalo se je bliskati, dež je pojenjal,
vihar se odtegnil.

Kaka prememba zunaj! Zemlja še kakor v omedlevicah
počiva; udje se jej še tresejo, in solnce gleda nanjo še z rosnim
ali žarečim očesom; sem ter tja je še na njegovem licu oblaček,
ostanek strastnega srda. Trava, cvetice, vse je na zemljo
potlačeno, po potih teko potoki, v strugi je voda skaljena, drevesa
otresajo tisoč kapelj, lesketajočih po njih zelenej obleki. Ptice
letajo zopet po zraku, gosi in race se veselč v lužah in potokih,
katere jim je ploha nalila; kokoši skačejo po žužkih, katerih
zopet dosti gomezi po zemlji, pajek leze iz pajčevine; vse žive

stvari hite uživat novega življenja in veselja.

Iz češčine poslovenil Fr. Cegnar.

24. Ahmet in njegov sin Abdala.

Ahmet Metemir, starček sivih las, pokliče nekega
dne svojega sina Abdalo, ki je bil mladenič kakih
dvajsetih let, ter ga nagovori tako-le: „Abdala, znano
ti je, da imam brata v Carigradu, ki te želi k sebi.
Letos je prišla doba, da odideš k njemu. Ponavljam ti
še enkrat jedro dozdanjega pouka; poslušaj: „Glej, da
vidiš vse, kar se d& videti. Uči se modrosti od pogleda
v solnce in od pogleda na črvička v prahu! V sreči
se ne prevzemi, v nesreči ne obupaj! Varuj se plamena
divje jeze; jeza grdi vsako lice. Ljubi vse ljudi, vsi so
tvoji bratje; tega se vedno spominjaj! časti te bodi
vselej skrb in cčni jo po vrednosti: čast povišuje
čednost in jo večkrat tudi plačuje. Bogastva ne preziraj:
ž njim moreš veliko dobrega storiti; puhle bliščobe pa
se skrbno ogiblji! Varuj se laži bolj ko strupa! Poišči

30

si zvestega prijatelja, in če si ga našel, dobro ga čuvaj
in hrani! Vedno bodi trezen ; pijanega se ogni sb senenim
vozom! Ne veruj tistim, ki ne verujd ničesa, in ogiblji
se tistih, ki vse podirajo, nikoli pa nič ne zidajo! To so
moji nauki, to moje prošnje; globoko si jih vtisni v svoje
srce. Vsak dan se spominjaj tistega, ki ti jih je govoril.

Ahmet umolkne, sin mu poljubi roko ter mu
obljubi, da se bo zvesto držal njegovih naukov.

25. Najboljši kažipot.

Sin se je izučil rokodelstva pri svojem očetu.
„Zdaj pa le po širokem svetu!" reko mu skrbni oče,
„da se še bolje izuriš v svojem delu in tudi spoznaš,
kako se kruh služi pri tujih ljudeh. Tudi jaz sem storil
nekatero stopinjo po svetu, in še nikoli mi ni bilo tega
žal! a  Tako so govorili oče in mu našteli še celo vrsto
trgov in mest, kamor naj gre in se pomudi z delom.

„Za božjo volj o!“ oglasč se prestrašena mati, „kaj
pa misliš, oče? O vseh teh krajih še praviti nikoli
nisem slišala in tod naj bi sam hodil revež? Kdo ga
bo varoval, kdo vodil? Naj le ostane dom&; — ljubo
dornh, kdor ga ima, pravi star pregovor. “

Oče na to nič ne odgovorč; sinu mignejo, peljejo
ga pred uljnjak ter mu reko: „Le poglej jih veselih
živaleč, kako vršč in hitč na delo! Daleč, daleč gredč
okrog, in kdo jih vodi na daljnem potu od cvetke do
cvetke? Kdo jih varuje, marljive delavke, da jih med
potjo ne požro sovražne ptice? Kdo jih zopet pripelje
v domači panj, bogato obložene z blagodišečim voskom
in medom? — Ali ne oče nebeški, ki z enako dobroto
skrbi za velikega slona kakor za malo miško? Ali ne
On, brez katerega volje še vrabec ne pade raz streho ? u

31

Na to se obrnejo oče k materi, ki so zadaj stali
pa poslušali! „No, mati, ali ni naš sin več ko le-tč
čebelice ?“ Pri tej priči so mati utihnili in z mirno
dušo pustili sina po svetu.

A. Zupančič.

26. Telovadska pesem.

1. Jutranja zarija, ta nas budi,

„Hitro vstanite 11 , nam žar nje veli.

Vunkaj na polje, na ravno polje!

Vunkaj na skalnate strme gore!

Bistri studenci črez skale teko,

Rožam duhtečim tam lica pero.

2. Nikdar zastonj nas ne vabi ta glas:

Jutranji, zgodnji to pravi je čas!

Hajd, kako zbiramo svoje vrste!

Hajd, kako brzo neso nas noge
Tjakaj črez polje, črez polje ravno,

Tja na visoko, na strmo goro!

3. Radost nam sije iz bistrih oči,

Oj telovadec, ta srečno živi!

Krepka postava in čvrste roke,

Zdravo in mimo je naše srce!

Torej črez polje, črez polje ravno,

Hajd na visoko, na strmo goro!

Kersnik.

27. Vrnitev v domačijo.

V tuji deželi živeč spominjal sem vedno se ddma,
Kakor spominja se zvest matere svoje otrok.

Cesto domdv sem oči obračal iz tujega kraja,
Gledal sem, kaj se godi po domovini okrog.

Stritar.

Mlad mož peš koraka po stezi. Sneg je pobelil
brdo in ravan, drevje in grmovje. Mrak se dela, nobene

32

sape, nobenega glasii ni okrog; le njegova počasna,
trudna stopinja drobi na pol zmrzli sneg, enomerno
škripanje se mu glasi pod nogami. Mnogo let je bil
popotnik na tujem: mnogo let ni spal v domacej hiši,
kjer se je rodil, kjer je zrastel, na postelji, ki jo je
postlala skrbna mati, stara ženica. Videl je dokaj sveta,
velikanska mesta, izkušal in spoznal rod, ki po njih
prebiva. Ali sreče, prave sreče ni bilo zanj nikjer,
nikjer tiste zadovoljnosti, ki jo je čutil nekdaj v otročjih
letih pod slamnato streho rojstvenega doma. In zdaj
se vrača domov.

Dospč gori do vrha ter se ustavi na poti. Pred
njim je dolina, bel plašč je pogrnjen črez njo; sredi
doline stoji mala hiša na samem, njegova rojstvena
hiša. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je malo
okno, na katero naslonjen je v poletnih večerih gledaje
v zvezdato nebo molil večerno molitev; znana mu je
stara jablana in kamenita miza v njenej senci, kjer je
nekdaj pozimi zidal snežene cerkve; znan mu je
klanček za skednjem, kjer se je sč svojimi tovariši vozil
na sančicah, hlev, kjer so bile krave in voli, nekdanji
njegovi tovariši na paši. O tačas mu je bila ta mala
domačija svet, in v tem vesoljnem svetu vse lepo!

Dim se dviga iznad strehe, tanek curek sivega
dima, ki se kroži in vali kvišku, trga in zopet spri-
jemlje, naposled pa razgublja med sive oblake—podoba
našega življenja.

In spomini iz otročjih let obhajajo potnika, podobe
se mu stvarijo v duhu. Vidi staro mater za družino
skrbečo pred ognjiščem, kako zamišljeno roke pod
pazduho križem drži in v ogenj zre in kuha. In „oče
stari, modri mož“, mož trde skorje pa dobrega zrna,
menda ravno živini poklada, števili, če bode kaj izmanj-

33

kalo klaje na zimo, števili, kdaj bo živine za eno tele
vec, kdaj bodo voliči za na prodaj. Sestrico pa si misli
v hiši na klopi pred kolovratom sedečo, kako pridno
prede in marsikaj ugiblje v mladej glavici. Tako si
domišlja potnik; naglo se spusti navzdol. Neznano
hrepenenje se ga polasti, da bi brž videl svoje ljube
iz oči v oči, da bi od blizu videl in nagledal se znanih
krajev prve mladosti.

J. Jurčič.

28. Vrnitev.

1. Ljuba koča, ki domovje
Bila mojih si ljudi,

Zdaj, sirota zapuščena,

Nik do zate ne skrbi.

2. Iz dežele tuje vračam
Sinek zopet se domu;

Tebe še pozabil nisem,

V tebi najdem še miru.

3. Potno palico odložil
Skoraj zopet bom vesel;

Tam pod lipo bom domačo
Spet domače pesmi pel.

4. Želja se mi je spolnila,
Spet radujem se dom&;

Tu v preljubej domovini
Srce moje mir ima.

Iz „Zvon“-a.

29. Izreki.

Življenje človeško podobno je vodi,

Ki vsaka po svojej strugi bodi.

Ko drv pol sežnja v peč bi se delo,

Če zraka ni dovolj, ne bi gorelo,
če ne ropotajo ponoči kolesa,

Zatisniti mlinar ne more očesa. F. Levstik.

če sosed ima krasen dom,
Mu tega ne zavidaj;

Jaz nekaj svetoval ti bom:
Enacega si zidaj!

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05.

3

34

Cvetje narava deli,

V venec pa sam je povij!

Snaga in red
Vzdržuje svet,

Nered in nemir
Je pogube vir.

Nase pazi, svojim živi;

Svojih pazi, zase živi.

Iz „Zvon“-a.

30. Pregovori.

Prave prijatelje izkušamo le v nesreči.

Brez potu ni medu.

Med pravico in krivico ni srede.

Kakor se posojuje, tako se vračuje.

Lažniku se še resnica ne verjame.

Vsakemu se svoje najlepše zdi.

Človek se uči, dokler živi.

Na vsem svetu se vse dobi.

Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena.

Ko denar poide, pamet pride.

človek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku.
Nesreča nikoli ne praznuje. Nesreča ni nikoli ugnana.
Vsaka povodenj se uleže.

Strastna navada, težka klada.

Jezik ukončava več ljudi nego meč.

Izguba je sestra dobičku.

Kdor je zadovoljen, najmenj potrebuje.

Blagd se po niti nabira, pa po vrvi zapravlja.

Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije.

Dobra odgoja brani uboštvu pod streho.

Dokler je drevo mlado, lahko je pripogneš, kamor hočeš.

35

Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti.

Sraga nedolžnosti se ne posuši, v nebesa puhti.

Desetkrat obrni besedo na jeziku, preden jo izrečeš.

Kar se rodi, za smrt zori.

Ako te jedro mika, zgrizi lupino.

Bolje danes kos, kakor jutri gos.

Kdor vpraša, ne zajde.

Kruh, sol jej, pravico govori!

Bolja pamet, kakor žamet.

Povsod dobro, doma najbolje.

Kakor se pozdravlja, tako se odzdravlja.

Nič na svetu ni tako skrito, da bi s časom ne postalo očito.
Kdor ni užil žalosti, ne vč ceniti veselja.

Ako zapovedujeta dva brodarja, potopi se ladja.

Čas vse podorje. čas vžene vse v kozji rog.

Prevelika sila se sama uje.

Potrjen kruh in izkušen svet nikoli ne škodujeta.

Kar si človek naprti, nosi do smrti.

Kakor kdo živi, tako umre.

Smrt vse poravna.

31. Ura.

1. Brez nehanja biješ,

3. Spremljaš naša dela,
Bridka in vesela,

Spremiš jih v pokop;
Kadar nam veselje
Polni srca želje,

Ti ga pahneš v grob!

Vence groba viješ,
Ura! nam iz dni:
Le uhajaj ura,

Kar rodi natura,
Vse enkrat mini.

2. Brž ko smo rojeni,
Noter v grob zeleni
Z nami si ves čas!

Leta nam minijo,

Lica obledijo,

Ti ne greš od nas!

Tvoja trda roka,
Bije brez miru;

Tebi so neznane,
Nimaš tu domu!

Srca slast in rane

4. Ako srce poka,

3 *

5. Kmeta up najbolji
Ti končaš na polji,

Ko vzbudiš vihar;

Kadar ploha suje,

Upa nag vzdihuje,

Kolne te čolnar.

6. Kdor se v sli spozabi,
Roka tvoja zgrabi

Ga brez milosti!

Revežem, cesarjem
Tvojim ni udarjem
Vstavljat’ se moči.

7. Grehov hudobijo,

Ki zaprti spijo

V skritem dnu srca,

Vse o svojem časi
Jezik tvoj razglasi,

Vse na znanje da.

8. Tvoja pesem kliče
Iz grobov mrliče,

Tvoja pesem spet
Črni grob zapahne,

Kadar jutro dahne,

V zori plava svet.

9. Brez nehanja biješ,
Vence groba viješ,

Ura! nam iz dni;

Kmalu boš odbila,

V hladno prst zakrila
Naše boš kosti.

10. Bila boš nad nami,

Ali gluho v jami

Naše bo uho;

Ko boš zadnjič bila,

Zopet poročila
Z duhom boš telo!

F. Levstik.

32. O izpremembi leta.

i. Staro leto je zbezalo
In seboj je odpeljalo
Mnogo želj in sladkih nad.
Tu prinašalo je sreče,
Bane sekalo skeleče,

Bazen bil njegov je sad.

2. Kaj prineslo bode leto
Novo leto zdaj začeto,

Nam odkrito, znano ni.

Ali bo nam srečno, milo,
Ali v revi nas topilo,

Skrito nam je pred očmi.

3. Vendar vemo za resnično,
Djanje dobro in pravično
Da nam bo dajalo mir;
Bratoljubnost in poštenje,

Blago, čednostno življenje
Pravej sreči bode vir.

II.

Iz zemljepisja.

33. Celovec

je lepo glavno mesto koroške dežele. Prostira se na desnem
bregu reke Glane in ob prekopu, ki veze mesto z Vrbskim
jezerom. Se štirimi predmestji šteje 18.000 stanovavcev.
Notranje mesto je skoro v pravokotniku sezidano in ima
ravne, široke ulice.

Od Francozov leta 1809. obstreljeno obzidje se je
večinoma umaknilo izprehajališčem in vrtom. Največji in
najlepši prostor je novi trg s kamenenim zmajem, ki
spominja na pravljice o ustanovljenju tega mesta. Tu stoji
tudi bronast spomenik cesarice Marije Terezije, na kar¬
dinalovem trgu pa 20 metrov visoki obelisk.

Izmed cerkva ste stolna in farna s prosto stoječim,
visokim zvonikom najimenitnejši. Najznamenitejše poslopje
je stanovska ali deželna liiša z lepimi sobanami; knezo-
škofijska palača ima lepe slike. V zgodovinskem muzeja so
shranjene starine, v deželnem pa prirodnine.

Celovec ima dobro razvito obrtnost; posebno slovi
narejanje svinčene belobe, jermenarstvo in suknarstvo.

Družba sv. Mohorja razpošilja vsako leto poučilnih
bukvic med slovenski svet.

Celovška okolica je kaj prijetna in mična. Ako gledaš
se zvonika farne cerkve, pokaže se ti prijazna okolica
v vsej krasoti.

38

Proti vzhodu se odpira neomejen razgled crez obširno
polje, na katerem posamezne hiše in vasi gledajo izmed
gozdnega in sadnega drevja.

Proti jugu meji ravan gozdnato hribovje, za katerim
se onstran Drave vzdiguje mogočno pogorje z golimi
stenami in kipečimi vrhovi. To so Karavanke, ki ločijo
Koroško od Kranjskega.

Na zahodu se med drevoredi blešči plovni kanal, ki
vodi do Vrbskega jezera. Ob jezerskih bregovih stoje krasna
poslopja, sredi jezera pa se dviguje kačji ali samotarski
otok. Za jezerom se ti kaze visoki Dobrač, dravska in
nekatere stranske doline.

Proti severu se razprostira pred tvojimi očmi Gospo¬
svetsko polje z ostanki starorimskega mesta in z vojvod¬
skim stolom.

34. Oj planine!

1. Oj planine , oj planine,
Poznate planine ve,

Kras slovenske domovine,

In pa sinje ve gore,

Ki ste žive skalovite
Straže našega sveta,
Pozdravljene mi bodite!
Kličem tožnega srca,.

2. Vsako jutro zlato zoro
Sem pozdravljal prevesel
In brez dan v zeleno goro
Glasno žvižgal, glasno pel;
Mislil sem, da rože krasne
Meni se razcvitajo,

In da ptiči pesmi glasne
Meni le prepevajo.

3. Kolikrat se v meni glasi
Badosten na vas spomin,

Pred menoj vrste se časi,

Ki sem vžil jih vrh planin;
Ko presrečen na višavah,
Srčnega veselja vnet,

Po ravninah in nižavah
Pisani sem gledal svet.

4. Toda moral zapustiti
Tebe sem, planinski raj!

In med druge ljudi iti
Po poklicu v tuji kraj.

Pes, povsod se da živeti,
Kdor poguma kaj ima;

Pa samo v domači sveti
Zemlji sreča je doma.

39

5. Torej moje srčne želje
Ve zelene ste gore,

Kjer otročje kdaj veselje
Vživalo mi je srce.

Na višinah domovine,

Kjer živi ves moj spomin,

Oj planine, oj planine!

Srečen bil bi gorski sin.

Fr. Levec.

35. Gradec.

Skoro v središču lepe štajerske dežele se prostira na
obeh straneh reke Mure glavno mesto štajerske dežele, zna¬
meniti Gradec. Sredi mesta se vzdiguje precej strm grič,
s katerega imaš krasen razgled črez mesto in prelepo okolico.
Tu vidiš pred seboj množico hiš in palač, katere so po¬
stavljene na vznožju mestnega griča ter se širijo v dolgih
ulicah dalje in dalje. Onostran bistre Mure se iz visokih
tvorniških dimnikov vali gosti dim, tostran pa se razgrinja
lepo zasajena obmestna ravan (glasi]), z izprehajališči. Vrhu
griča, ki ga krasijo lepi nasadi in na vse strani napeljane
steze in stezice, stoji stolp z uro, nad tem pa drugi, v katerem
visi največji zvon v vsej deželi; teza mu je 8900 kg.

Zdaj zelo prostorno mesto, ki šteje 97.000 prebivavcev,
bilo je v srednjem veku čisto drugačno. Notranje mesto je
bilo n. pr. za četrti del manjše in ožje, obdano z nasipi
in zidovjem, skozi katero so držala vrata; v 18. stoletju je
bilo vseh vrat še osem, dandanes pa so samo dvoja. Namesto
sedanjih lepo zidanih predmestij so bila le posamezna,
raztresena poslopja, po večjem so se pa širili le vrtovi
in trate.

Na griču so stale močne trdnjave, katere so se
pomnožile zlasti v 10. stoletju; v njih so bile ječe za

40

državne hudodelnike. Te trdnjave so Francozje večinoma
razrušili leta 1809.

Izmed mnogih spomenikov stavbinske um etnosti omenimo
lepo stolno cerkev, na katere južno-vzhodnej steni je kakih
400 let stara podoba v spomin treh velikih nadlog, katere
so bile Štajersko deželo zadele leta 1480. V spodnjem delu
podobe in sicer na levej strani so v treh oddelkih kobilice,
ki spominjajo na hudo lakoto; na desnej je upodobljena se
svojimi nasledki kuga, na sredi pa grozovitosti turških vojsk.

Za štajersko deželo so torej takrat bili hudi časi.
Najprvo je prišla cela tema kobilic, ki so požrle vse poljske
sadeže. Druga grozovita nadloga je bila kuga, ki se je
večkrat ponavljala. Najhuje je razsajala l. 1384. Tretja
šiba štajerskej deželi so bili Turki, najhujši sovražniki
krščanstva v srednjem veku. Pustošili so vso deželo; do
l. 1704. so jo napadli 20 krat.  — Spomenik cesarja
Franca spominja na blagodejno vladanje tega blagodušnega
moža, spomenik nadvojvode Ivana pa na sosebno štajerskej
deželi prekoristno delovanje tega vljudnega princa.

36. Nazaj v planinski raj.

1. Pod trto bivam zdaj
V deželi rajskomili,

Srce pa gor mi sili
Nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj  ?

Nazaj v planinski raj!

2. Glej ta dolinski svet,
Te zlate vinske griče,  —
Te nič, te nič ne miče
Njih južni sad in cveti
Zakaj nazaj ?

Nazaj v planinski raj!

3. In to ti nič rii mar,

Da dragi srčnovdani

Ti kličejo: „ostani!

Nikdar od tod nikar!“

Zakaj nazaj 1
Ne prdšajte, zakaj!

4. O, zlatih dni spomin
Me vleče na planine;

Po njih srce mi gine,

Saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,

Nazaj v planinski raj!

Simon Gregorčič.

41

37. Ljubljana.

Ljubljana ob Ljubljanici je glavno mesto kranjske
dežele; razprostira se baje na mestu rimske Emone in
šteje 20.000 prebivavcev. Velikih tvornic sicer nima, vendar
ji lepo cvete rokodelstvo in trgovstvo. Izmed lepih cerkev je
posebno imenitna stolna zaradi krasnih slik in podobarskih
izdelkov iz mramorja. Nad mestom se vzdiguje trdni grad
z razgledom po lepi okolici. Tu vidiš kamniške in sploh
gorenjske gore, mično Šmarno goro in njeno lepo cerkev,
obširno sv. vidsko polje, ljubljansko močvirje, katerega je
že nad polovico posušenega. Na tem močvirju, ki daje
Ljubljančanom obilo šote za kurjavo, so našli leta 1875.
prezanimljive ostanke starodavnih staveb na koleli. Nada¬
ljevali so potem izkopavanje in odkrivanje teh važnih ostankov
ter jih shranili v deželnem muzeju.

Ukras ljubljanske okolice je Latermanov drevored
in grad „Podturen“, za katerim se razprostira gost les
z izprehajališči.

Ljubljana se je za časa rimljanskega gospostva imeno¬
vala Emona in je bila po svojej legi za Rimljane važno
mesto. Mimo nje je držala cesta iz starodavnega Ogleja
proti Sisku, Ptuju in na Koroško.

Ze takrat je Emoncem prisvetila luč sv. vere, katero
sta oznanjala sv. Mohor in Fortunat. Ob času preselje¬
vanja narodov je stara Emona mnogo trpela. Najhujši
udarec jo zadene, ko pridrvi do nje silni Atila, kralj
hunski, se svojimi ropaželjnimi divjimi četami. Požigal je
vasi, razdiral mesta.

Enaka osoda zadene tudi Emono. Bogato mesto je
bilo v kratkem prah in razvalina, blizu katere se je potem
sezidala nova Ljubljana. V sledečih stoletjih je večkrat

42

menjala vladarje. Po smrti koroškega vojvode Ulrika III.
se je polasti deški kralj Otakar II. leta 1208.

Ko je propala njegova moc leta 1278. na moravskem
polju, zastavi Rudolf Habsburški kranjsko deželo tirolskemu
grofu Majnhardu. Od leta 1335. pa je pod slavno vlado
habsburške vladarske rodovine. Avstrijanski vojvode so se
večkrat mudili v tem mesta. Leta 1360. obišče Ljubljano
Rudolf IV., leta 1444. pa Friderik, ki je bil ob enem tudi
nemški cesar. Ta je ustanovil ljubljansko škofijo l. 1461.

Veliko je trpela Ljubljana pod napadi krvoločnih
Turkov, ki so pogosto razsajali po slovenskih in sploh
avstrijanskih deželah. Leta 1472. se priklati Osmanov kakor
listja in trave. Vse poplavijo, poteptajo, pomore. Jamejo tudi
naskakovati L jubljano ter sežgo š. petersko cerkev; meščani
pa srdno zgrabijo nevernike in jih odženo. Leta 1528. je
Ljubljana zadnjikrat videla obritoglavce.

Tri leta pozneje začne Primož Trubar pridigovati
novo vero. Tako so nastale verske liomatije, ki so trajale blizu
100 let. Ko se vrne mir in red v deželo, zasijejo mestu
zopet lepši časi. Dostojno je sprejemalo cesarje Leopolda I,
Karla VI., Jožefa II, pa tudi papeža Pija VI.

Ko so se vnele silovite francoske vojske , postala je
L jubljana središče tistih dežel, katere je nenasitni Napoleon
pod imenom ilirskega kraljestva vzel cesarju Francu I.
Pride pa cas, da tudi zmagovitega Napoleona sreda
zapusti. Leta 1812. podrobi v malo tednih prestrašna
zima, grozovita lakota in mec razkadenih Rusov neštevilno
francosko vojsko; pri Lipskem pa je leta 1813. za zmerom
obledel blišč Napoleonovega imena. Cesar Franc dobi odtrgane
mu dežele nazaj. Nepopisna radost prešinja avstrijanske na¬
rode, ki so zopet zbrani pod milo vlado preljub Ijenega
cesarja. Cesar obišde Ljubljano večkrat, najdalje se v njej
mudi leta 1821., ko so se tu sešli vladarji. Razen avstri-

43

ganskega pride tudi ruski cesar Aleksander 1. in Ferdinand,
kralj napolitanski. Druge vlade pošljejo svoje zastopnike,
tako da Ljubljana še ni imela nikdar toliko sijajnih gostov.
Leta 1844. je prišel v Ljubljano cesar Ferdinand L.,
leta 1836. in 1883. pa sedanji vladar Franc Jožef L.

1. Na Kalcu prebivam,
Kjer Pivkin je vir;

Po zemlji slovenskej
Krog mene je mir.

2. Crez ložo planinsko
Triglav mi strmi,

Med zvezde se dviga
In v snegu blešči.

3. Kjer solnce zahaja,
Naš Nanos stoji

In skale bobneče
V doline vali.

4. Snežnik mu je sosed,
Ki megle redi

In glavo zeleno
Prot’ solncu moli.

5. Pod Nanosom trta
Ipavska zori;

Solzi se in joče
In vince rodi.

6. Tam Javornik črni
Zaslanja izhod ,

Po notranjskej zemlji
Pozdravlja naš rod.

7 . Jezero cerkljansko
Mu pere noge,

Pa bukev in javor
Hladita srce.

8. Pošilja črez mejo
Pogled velikan:

Kam plavajo ladje,

Kaj dela Istran.

M. Vilhar.

38. Kranjskej deželi.

Kako si lepa, kranjska ti dežela,
Kako te moja duša je vesela!
Brane ob mejah Alpe te visoke
In daleč v dole segajo ti roke.
Skoz polje se vijo srebrne reke,
Trakovi svetli svatovske obleke,

44

ln kakor misli mile in prijazne
Zibljo ob njih se rahlo cvetke razne.

In hrib in dol in gozdje in gorice

V zrcalu jezer gledajo si lice.

Tam rude v rebrih gor leže obile
In tu srebra tekočega so žile.

Studenci tam. črez Itamnje žuborijo
In tu vode, ki zdravje nam novijo.

Dežela, biser v pisanej luščini,

V mogočnih krasnih svojih Alp sredini,

Ki v zori se blešče v srebrnem krasi
In ko zlato žare v večernem časi!

In biseri so brhke tvoje hčere,

Najlepša diha hiše so vsaktere.

Zaklad, veselje so družini celi,

Saj blagoslov počiva nad njih deli.

In sini skalam tvojim so podobni,

Ki jih ne zmajejo viharji zlobni,

Ki trdno tisočletja že stojijo,

Orjaške glave pod nebo molijo.

In ko nekdaj njih dedje glasoviti,

Tud’ oni z vragom znajo se boriti.

Ob tla pobili Turke so preklete,

Pregnali z doma so francoske čete.

In kakor so doma za svoje drage
Prelivali neustrašno krvne srage,

Tako so tud’ drugod se v hudej sili
Za prapor Avstrije srčno borili.

In kakor v boju hrabri so junaki,

Tud’ v mirnem delovanju so čvrstaki;
ln ko v nebo kipe gora vrhovi,
ln njim navzgor se dvigajo duhovi,

Zatorej v svet črez domovine mejo
Njih svetle misli zmagovito vrejo.

Poleg J. viteza Oebell-a Ennsburškega J. P.

45

39. Trst.

Na bregu stojim in v morje strmim,
Pod mano srdito valovje
Rohni ob kamnito bregovje;

Do neba praši se megleni dim,

V obraz mi brizgajo pene
Od skalne stene;

A stena skalna,

Ostane stalna,

In jaz se na robu ne ganem,

Viharju kljubujem, ostanem.

Gregorčič.

Skrajni zaliv jadranskega morja imenujemo tržaški
zaliv. Ob močno polumesecu podobnej zatočini tega zaliva
se prostira mesto, ki mu je dalo ime, Trst. Prehodimo ga,
počenši od kolodvora!

Kolodvor je bil sezidan leta 1878. Notri so prostori
prav ugodno urejeni in stene kaj okusno oslikane. Lice je
krasno. Pred njim je majhen vrt.  — Stopivši s kolodvora
zapazimo na desne j morje. Obrnimo se proti njemu in
potem na desno stran! Tu vidimo velika skladišča za blago,
katero se izkrca iz par obvodov v železniške vozove, ali
nasprotno vkrca; dalje grede zapazimo tri „molo“, to je dolge
in precej široke nasipe, ob katerih se vrste ladje. Tu je
novo pristanišče, zaprto proti navalu morske sile s kilometer
dolgim trdnim nasipom. Kjer so zdaj skladišča in kolodvor,
bilo je pred nekoliko leti še morje. Celi bregovi so se odkopali,
da se je zasulo.

Obrnimo se nazaj prek obale proti mestu! Kmalu se
nam pokaže novo sezidana ribarnica. Naprej grede pridemo
do velikega, 332 m dolgega in 15 m širokega vodotoka
„Canal grande“; ki ga je dala napraviti cesarica Marija
Terezija. Namenjen je za ladje srednje velikosti, ki se vanj
potegnejo, da oddajo blago v bližnja skladišča, ali pa
sprejmejo iz njih. Na desnej se vidi krasna ilirska cerkev

46

sv. Spiridijona, na koncu pa se dviguje veličastna cerkev
svetega Antona. Crez vodotok držita dva mosta, ki se dasta
odmekniti, kadar ima ladja noter priti ali iziti. Pojdimo
do gorenjega, rdečega mosta, pa črezenj na prostrani trg in
od tod naravnost po ulici v „korso!“ Ta je najimenitnejša
in skoro najdaljša in najširja ulica, ki loči po večjem
novo od starega mesta. Na našej poti od novega pristanišča
smo videli, da ima novo mesto ravne, široke ulice in lična
poslopja. Prišedši na korso krenemo na borsni trg. Tu
zapazimo bronast kip cesarja Leopolda I. in lepo poslopje
stare borse. Dalje vidimo Ter geste j, zbirališče trgovcev, ki
ima štiri nadstropja in se steklom krito dvorišče. Od tod
pridemo na veliki trg, na katerem se odlikuje med drugimi
občinsko poslopje. Na trgu stoji iz mramorja izdelan kip
cesarja Karla VI., ki je dal Trstu svobodno pristanišče.
Nasproti občinskemu poslopju je javen vrt, ki ga obdaje
na desnej c. k. mestodrštvo (nemestništvo), na levej nova
Llogdova zgradba. Skoro nasproti namestniškemu poslopju
in velikemu gledišču moli v morje široki molo sv. Karla,
napravljen za cesarice Marije Terezije, ki je skrbela prav
kakor dobra mati za tržaško mesto.

Z velikega trga naprej grede po obali ribičev dospemo
do malega na kratkem molu stoječega gradiča, v katerem je
urad za pristaniško zdravstvo. Kmalu smo na Josipovem
trgu, katerega krasi bronast kip cesarja Maksimilijana,
brata našega cesarja, ki je sezidal krasni Miramare. Ta
prelepi kip je bil odkrit l. 1875. vpričo cesarja. Skoro kakor
podaljšek tega trga se proteza daleč v morje Josipov molo.
Od Josipovega trga pridemo po obali „Grumuli‘ do top¬
niškega arsenala. Vsled dovoljenja moremo skozi na molo
svetilnice, ki se skoro v polukrogu vije okoli južnega dela
starega pristanišča. Na koncu tega nasipa stoji 33 m visok
stolp, ki nosi na vrhu svetilnico. Žarki njene svetlobe se

47

opazujejo 1(> morskih milj daleč ter oznanjajo mornarjem
v temnej noči bližnje pribežališče.

Vrnivši se od svetilnice skozi arsenal pridemo kmalu iz
mesta v izprehajališče sv. Andreja, do Lloydovega arsenala
in do plinomera. Ta priskrbuje vsemu mestu svečavo;
tisočero lučec miglja vsak večer po obširnem mestu in mu
deli čarobno krasoto. Po prodajalnicah, kavarnah in drugih
javnih in zasebnih poslopjih gori neštevilna množica plinovih
lučec. Kaj mično je gledati te luči z bližnjih višav.

Vrnimo se v mesto pa pojdimo po dolgej ulici starega
„Lazareta“ na lipslci trg. Na desnej tega trga se dviga
c. k. akademija za mornarstvo in kupčijstvo in stara cerkev
sv. Antona, na levej c. k. šolsko poslopje. V sredi je javen
vrt. Obrnimo se od tod v staro mesto!

To se razprostira na podnožju griča, na katerem stoji
tržaški grad in stolna cerkev sv. Justa, pa se vleče po griču
samem celo do vrha. Kadar smo gori na plani pred stolno
cerkvijo, odpre se nam krasen pogled na velik del mesta
in na morje.  — Staro mesto ima prav ozke ulice, da gresta
tu in tam dva človeka prav težko skupaj.  — Od sv. Justa
gremo navzdol v ulico „ Barriera vecchia“, na „lesni trg",
na katerem so cele kope najokusnejšega sadja na prodaj.
Od tod gremo v ulico „del Torrente“, Corsia Stadion ali
pa v „akvedukt“ in od tod v gozdič „Boschetto“, poletno
izprehajališče Tržačanov. Tu vidimo, da se mesto vedno
širi in raste.

Štiri glavne ceste držijo iz mesta; najimenitnejša med
njimi je dunajska cesta do Opčin, umetno in kaj lepo
izdelana. Od Opčin se popotnik ne more načuditi prekras¬
nemu pogledu črez mesto in prostrano morje.

V pristanišču stoji stotero kupčijskih ladij; njih j adrnild
mole kvišku, da je pristanišče podobno okleščenemu gozdu.
Kadar je morje mirno, počiva mornar brez skrbi. Gorje pa,

48

alco se tu ali tam na nebu prikažejo znamenja hudih neviht.
Ce mornarji kaj takega zapazijo, nastane v celej ladjestaji
vriše in hrup. Mornar ji pritrjujejo ladje z vrvmi in verigami
na bregove in sidrovišča. Prižem se valovi kakor bi trenil;
kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove! Kako
ropočejo težke verige, kako škripljejo močni jadrniki! Kakor
lahki čolniči se premetavajo težke ladje, jezna pena se kadi
do vrhu jadrnikov. Glej ga predrznega mornarja, kako pleza
po vrvi gori in doli, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na
desno, kako se ondi v čolniču vojskuje z divjim morjem!  —
Ko potihne morska nevihta, obriše si mornar vroči znoj
s čela ter se brezskrbno vleže počivat.

40. Soči.

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepdti,

Ko ti prozornih globočin
Nevihte temne srd ne moti,  —
Krasna si, hči planin!

Tvoj tek je živ in je legdk,

Ko hod srna s planine;

In jasna si ko gorski zrak,

In glasna si, kot spev krepak
Planinske je mladine,  —
Krasna, si, hči planin!

Kad gledam ti v valove bddre,
Valove te zeleno-modre:

Temna zelen planinskih trav,

In vedra višnjevost višav
Lepo se v njih je zlila;

Na rdsah sinjega neba,

Na rdsah zelenih gora
Lepoto to si pila,  —

Krasna si hči planin!

S. Gregorčič.

49

41. Voltava.

Za  ’ deželo češko sem najkoristnejša reka, ker imam
največje porečje, najdaljši tek ter sem tudi najdalje plovna.
Izviram v Sumavi.

Takoj pri izviru so mi dali ime „ Voltava ‘, in to
ime mi ostane tja do mesta Melnika, kjer mi ponosna
Laba, privalivši se iz krkonoških gor, vzame ime in vodo.
Laba me potlej nosi dalje skozi Nemčijo ter me naposled
se seboj vred izlije v severno morje. To stoji, da bi Laba
brez mene ne imela posebnega pomena; kajti še le z mojim
dotokom dobi ono veliko moč, da more nositi velike čolne
in ladje parnice.

Les je, da sem v začetku slabotna ter se le z veliko
težavo prerijem skozi skalovje in temne prepade, ali že pri
Višjem Brodu, t. j. v južnem delu češke kraljevine, postanem
plovna ter hitim mimo Krumlova in Budejovic, kjer že
nosim po 200 do 300 centov težke čolne z različnim blagom
naložene. V Krumlovu si ogledam glavni grad jako imovite
rodovine Schivarzenbergov, v Budejovicah pa me veseli
gledati ondotni veliki obrt in živahno kupčijo z lesom, žitom,
soljo in premogom. Od Budejovic dalje se valim proti
glavnemu mestu „zlatej Pragi“, ki stoji ob obeh mojih
bregovih.

Tu občudujem pred vsem veliki in krasni praški most,
na katerem stoji med drugimi kipi tudi bronasta podoba
sv. Janeza Nepomučana, ki je bil s tega kraja pahnjen
v moje valove ter je v njih umrl kakor mučenec. Od Prage
dalje se vijem proti severu in se izgubim, kakor vam

sem že povedala, v Babinih valovih pri mestu Melniku.

loan Tomšič.

četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05.

4

50

42. Dunaj.

Pripeljali smo se po Donavi skoro do Dunaja. Malo
pred mestom se obrnemo iz veletoka v vodotok, po
katerem preliva precejšen del svoje vode med deli no¬
tranjega mesta na pravo, pa med Leopoldovim mestom
in Fratrom na levo.

Stopimo iz parnice na desni breg! Tu se iztčza
Franc-Jožefo v-kai (reci k e) s krasnimi palačami in
senčnimi drevoredi. Mostovi, ki vežejo levi in desni
breg vodotoka, mrgolijo ljudi, in kaka množica raznih
vozov drči po lepem, kockastem tlaku! Tu drdrk veliki
omnibus, hitri fijakar, krasen kolčs, in v železnih
kolesnicah le tč čili konji z jako prostornimi vozovi.

Obrnimo se od tod v ulico rdečega stolpa (Roten-
turmstrafie); ona nas pelje v središče mesta. Občenje
je tu tako silno, da le težko drug druzega razumč pri
tolikem ropotu v6z. Zdaj smo na trgu svetega Štčfana.
Pred nami se dviga slavni dom svetega Stefana sč svojim
velikanskim, 138 m  visokim stolpom, katerega smo že
od daleč iz parnice videli kakor znamenje Dunaj¬
skega mesta. Ta najkrasnejša cerkev tega mesta je
ena najlepših vsega sveta in krasen spomenik staro-
nemške umetnosti, začeta leta 1144., dodelana 1. 1433.
Kaka krasota je v tej velikanskej stavbi, na katerej je
videti stolpe sč svojimi predrtimi stenami, grbi, podo¬
bami, rogljastimi progami, slemeni, krožnimi in šilastimi
svodi, kakor velikanska tkanina, ves dom pa kakor
velikanska, krasna in bogato olepšana skrinja, v katerej
se hrani tisoč in tisoč umetnosti. V zvoniku visi
eden naj večjih zvonov, kar jih je na svetu, težak
22.000 kilogramov, vlit iz topov, ki so bili Turkom vzeti.

51

Pojdimo na zvonik, da dobimo razgled po mestu.
Tu se širi pred našimi očmi pravo morje hiš, v katerih
prebiva poldrug milijon ljudi. Proti zahodu se dviga
gora Kahlenberg, proti jugu Wienerberg, proti vzhodu
se širi simerinška goljava, na severu teče Donava.

V tej množini hiš moremo ločiti oddelke, ki se
vlečejo kakor široki obroči okoli sredine. To je notranje
mesto.

Notranje mesto je bilo nekdaj obdano z nasipom
in rovom. V tej ograji je bilo treba ščediti s prostorom
in zaradi tega so tu ulice ozke, trgi majhni, in hiše
se dvigajo do več stropov. Presvetlemu cesarju se je
zahvaliti, da se je odstranilo ovirajoče gradišče. Na
pridobljenem prostoru se je moglo širiti mesto. Tu se
izteza od donavskega pretoka v polukrogu zopet do
njega širok pas krasnih palač. Glavni cesti tega novega
dela mestnega se pravi RingstraGe. S Franc-Jožefovim
kai-jem dela popoln krog in je sb  svojimi drevoredi
in palačami ena najimenitnejših cest na svetu.

Ločimo se zdaj od krasne slike, ki nam jo daje
pogled na vse strani, in pojdimo zopet doli na trg
svetega Stefana. Ta trg, ki je zdaj tako poln življenja,
bilje nekdaj grobišče. Naša pot nas vodi preko Grabna,
enega izmed najlepših trgov Dunajskega mesta, v ko¬
roško ulico (KarntnerstraGe). Ta je v starem delu do
mala še ozka, v novem podaljšku pa široka, ravna in
krasna. Tu se vrsti prodajalnica za prodajalnico, druga
lepša od druge. Na zahodnej strani leži novi trg (Neuer
Markt) s kapucinsko cerkvijo in cesarsko grobnico.
Se malo naprej pa smo pred Cesarskim Gradom. Ta
ima več delov; najstarejši je švicarski dvor. Med
planišči, ki jih obdaje, ste najimenitnejši: notranje
sč spomenikom cesarja Franca I. in Jožefovo s kipom

4 *

52

Jožefa IL na konju. Prostor pred gradom krasita velika
kipa dveh zmagovitih vojskovodov, nadvojvode Karla
in princa Evgena. Na levej se razprostira cesarski, na
desnej ljudski vrt.

Skozi stebre zunanjih vrat pred gradom stopimo
na Ringstrafie, kjer se nam razprostirata pred očmi
velika cesarska muzeja, in naprej na Burgring. Na
pravo se ga drži Franzensring. Tam vidimo državno
zbornico, mestno hišo, vseučilišče; a nad vsa ta prelepa
poslopja molita zvonika krasne obljubne ali Zveličarjeve
cčrkve (Votivkirche).

Od Burgringa na levej pridemo do Opernringa.
Na tej poti zagledamo začetek široke in lepe „Maria-
hilferstralie”, katera drži v cesarski zabavni grad Sclion-
brunn. Opernring ima svoje ime po novem gledišču za
spevoigre ali opere.

Naprej gredč po Ringstrafie vidimo mestni park,
to je kaj prijeten vrt, in na zadnje pridemo zopet do
donavskega vodotoka. Pojdimo črezenj po mostu, ki se
imenuje Aspernbrticke, pa smo v Leopoldstadtu. Naj¬
lepša ulica v njem nas vodi v Prater, svetovno znano
zabavljišče Dunajčanov.

Zdaj so s proprejšnjim dunajskim svetom zedinili
tudi bližnje kraje tako, da sestoji mesto iz XXI okrajev,
med katerimi je staro notranje mesto I. okraj.

43. Pozdravljam, domovina, te!

1. Pozdravljam, domovina, te, o moja Avstrija!

Od Rena do karpatskih sten v krasoti diješ vsa!
Ogledal mnogo sem polj&n v življenia srečnih dneh,
Največ prijetnosti pa vžil sem tu na tvojih tleh.

53

2.  Pozdravljam, domovina, te, gorst te pas meji;
Dežel enaldh tebi se na zemlji ne dobi.

Če širni svet v krasoti vsej ogleda si oko,

Nad vsem ti, moja Avstrija, razcvitaš se lepo!

3. Pozdravljam, domovina, te, ki v pravi svobodi
Delavnost tvojih narodov ti blagodar deli!

Na zemlji mnoga lepa še razširja se lastnost,

Nad vse pa tvojih se slavi ženh in m6ž krepost.

4. Pozdravljam, domovina, te, dežel mogočnih vez!
Pravico vedno le gojiš, krivici staviš jez!

Zatorej, moja Avstrija, domovje srečno ti,

Pozdravlja zvesto te src4, za tebe le živi!

Poslovenil J. Pintar.

44. Evropa.

Evropa se na zemljevidu Tcaze del Azije. Razteza
se v podobi polotoka od vzhoda proti zahodu v morje. Ob
treh straneh zaliva morje suho zemljo. S kopnega tekajo
velike reke v morje.

V severno ledeno morje se izlivajo Pečora, Mezenj
inDvina; v atlantski ocean pa teko: 1. in sicer v baltiško
morje (Ostsee): Neva, zahodna Dvina, Njemen, Visla,
Odra in še nekatere iz skandinavskega polotoka; 2. v se¬
verno ali nemško morje: Laba (Elbe), Vezera, Ren, Skalda
(Schelde), Temza; 3. v „morski rokav ‘ in biskajski zaliv:
Sena, Loara in Garona; 4. v odprto atlantsko morje:
Daero, Tako, Gvadiana, Gvadalkivir; 5. v sredozemsko
morje: Ebro, Podan (Rhone), Tibera , Pad, Adiza in Soča;
6. v črno morje: Donava (z mnogimi dotoki), Dnjester
in Dnjeper; 7. v azovsko morje: Don; 8. Volga, največji
evropski veletok, pa se izliva v hvalinsko morje, jezeru
podobno.

54

Površina Evrope je zelo različna. Kam zemlja visi,
pozna se po teku rek. Največ zemlje je na vzhodu. Po
straneh, katere zaliva morje, so štirje veliki polotoki,
namreč skandinavski, pirenejski, apeninski in balkanski.
Blizu, teh so večji ali manjši otoki po samem ali v
skupinah.

Najimenitnejše gore evropske so:

1. Alpe, ki se od genovskega zaliva vlečejo izprva le
malo razrastene proti severu; pri Montblanc-u, svojem
najvišjem vrhu (4800 m), obrnejo se proti vzhodu ter če
dalje bolj razrastene drže na enej strani do Donave, na
drugej pa do jadranskega morja, ob katerem se dotikajo
Krasa. Dolgost vseh Alp meri 1200 km, širokost pa
150—350 km. Ločijo se v zahodne in vzhodne.

2. Kras je nerazvito gorovje poleg jadranskega morja
po celini kakor po bližnjih otokih.

3. Apenini so razrasteni po vsem italskem polotoku
in na Siciliji; tik teh goril se dvigujeta ognjenika Vezuv
in Etna.

4. Karpati se vlečejo na lok od Donave blizu Požuna
ob ogrskej, moravškej in gališkej meji ter se širijo črez
vse Erdeljsko.

5. Heroinske gore so med srednjim Renom in Odro
po južnej in srednjej Nemčiji in po severo-zahodnej Avstriji
razpostavljene.

0. Jura stoji ob francosko-švicarskej meji.

7. Francosko hribovje pokriva del Francije, seza pa
tudi v Belgijo in Nemčijo.

8. Pireneji se vlečejo ob špansko-francoslcej meji od
nosa de Creus do biskajskega zaliva.

!). Na balkanskem polotoku je najbolj znano pogorje
veliki in mali Balkan.

10. Britanske gore so raztresene po vsem otoku.

55

11. Skandinavsko hribovje pa polni zahodni del
ondašnjega polotoka.

12. Ural loči evropsko nižavo od velike nižave sibirske.

Podnebje je v Evropi zelo različno. Cim bližji so

kraji severu, tem mrzleji so. Tudi vzhodni kraji  so mrzleji
od zahodnih. Zahodni vetrovi prinašajo dež, vzhodni vzro-
kujejo suho vreme; južni gorkoto, severni pa mraz. Ker
Evropa med peterimi deli zemlje edina ne seza v vroči
pas, in ker je nje le majhen kos razprostrt crez mrzli pas,
zato nima posebno velike vročine, a tudi ne posebno
hudegu mraza.

Ugodno podnebje je tudi storilo, da so evropski pre-
bivavci hitro dospeli do višje izobraženosti, in da mala
Evropa tako rekoč gospoduje drugim delom zemlje.

£5. Evropske države.

I.

Po legi se evropske države razprostirajo ali po osredku,
na zahodu, severu, vzhodu ali pa na jugu. Sredi evropske
zemljine so razen naše avstrijansko-ogrske monarhije raz¬
prostrte te le države: nemško cesarstvo, kneževina liechten¬
steinska in republika švicarska.

1. Nemško cesarstvo se sklada iz južnih in severnih
nemških držav in iz neposrednje državne dežele Alzacije
in Lotaringije; vse te so pod vodstvom pruskega kralja,
ki si je za se in za svoje potomce pridejal naslov nemškega
cesarja.

Južne nemške države so kraljestvi Bavarsko in Vir-
temberško, veliki vojvodini Badenska in Hesenska. Imenitna
mesta na Bavarskem so: Munchen (Monakovo) ob Izari,
ima premnogo krasnih poslopij, cerkev in gradov; Augsburg
(bitva l. 955.), Regensburg, Pasov, Nlirnberg, Speier i. dr.

50

Na VirtemberiJcem je pomneti mesta: Stuttgart v lepe j
dolini z vinsko okolico, Tubingen, Ulm.

Glavno mesto velike vojvodine badenske je Karlsruhe;
pa tudi Mannheim, Heidelberg, Baden in Kostnice (Kon-
stanz) so znana mesta. Na Hesenskem je poleg glavnega
mesta T)armstadt-a posebno pomenljiva Moguncija (Mainz).

Izmed severnih nemških držav je prusovsko kraljestvo
najmogočnejše. Glavno mesto Prusije in Nemčije je Berlin
(črez poldrug milijon Ij.); druga večja mesta so: Stetin,
Gdansko (Danzig), Kraljevec (Konigsberg), Poznanj (Posen),
Vratislav (Breslau), Magdeburg, Kiel, Hannover, Kassel,
Frankfurt, Koln, Dusseldorf, Aachen, Koblenz, Trier.

K severnim nemškim državam spada tudi kraljestvo
saksonsko (Dresden — Draždani, Leipzig — Lipsko), velike
vojvodine Meklenburg, Oldenburg in SaskiWeimar-Eisenach,
razen teh še 5 vojvodin,  7  kneževin in 3 svobodna mesta
(Bremen, Hamburg, Lubek).

V drzavnej deželi Alzaciji-Lotaringiji je pomneti
mesta Strassburg, Kolmar in Metz.

Na Nemškem se pečajo večinoma z zemljedelstvom.
Na jugu prekosi Virtemberško v kmetijstvu vse druge
dežele, ki se vendar kaj pridno in umno pečajo ž njim.
Vobče prideluje cesarstvo raznega žita veliko črez potrebo.
Hvale vredno je tudi sadjarstvo in vinstvo, zlasti ob Renu.

Živinoreja je skoro po vseh straneh prav imenitna;
posebno slovi nemško ovčarstvo. Kopanin je Nemčija silno
bogata; v obrtnem oziru pa jo prekose samo Angleži in
Francozje.

2. Liechtensteinska kneževina je med Švico in Pre-
darelskim.

3. Švicarska republika je najbolj gorata dežela
v Evropi; kajti  % njenega površja pokrivajo Alpe in
Jura. Po svojih goratih tleh je Švica posebno pripravna

za živinorejo in planšarstvo. Po mestih cvete obrtnost.
Dežela se razdeljuje na 25 kantonov; najvišja oblast je
zavezno svetovavstvo. Večja mesta so: Bern, Basel, Zurich,
Geneva.

II.

Po zahodnej strani se nahajajo sledeče države:

1. Francoska republika. Francoz je pridelujejo izvrstno
sadje in največ vina na vsej zemlji. Znano je svilnato
blago lijonsko in razno novomodno blago v Parizu; sploh
je francoska obrtnost za angleško najbolje razvita
v Evropi; v nekaterih izdelkih pa so Francozje prekosili
tudi Angleže. Mesta: Pariz (črez poltretji milijon Ij.) je
središče duševnega in materijalnega razvitka lepe Francije;
Rouen (Ruan), Lille (Lil), Lyon, Marseille (Marselj),
Nizza, Toulouse (Tuluz), Bordeaux (Bordo). Na otoku
Korziki je Ajaccio (Ajačo), rojstven kraj Napoleona I.

2. Belgijsko kraljestvo ima mnogo železa in premoga;
izvrstna obrtnost daje dobre puške, najtanjšo platnenino
in najboljše steklo. Glavno mesto je Bruselj ; pomneti je
tudi: Gent, Ostende, Antiverpen, Luttich in Namur.

3. Nizozemsko kraljestvo z velikim vojvodstvom luksem¬
burškim je najnižja dežela v Evropi, sem ter tja še pod
morsko gladino; zato jo je treba z jezovi braniti, da je
morje ne poplavi. Po vsej deželi je zemlja s prekopi pre-
prežena. Lesa nima skoro nič, zatorej rabijo šoto za kurjavo.
Skrbno obdelana dežela se ponaša z izvrstno živinorejo.
Haag je stolno, Amsterdam, pa glavno mesto; Rotterdam,
Utrecht.

4. Veliko - britansko kraljestvo obseza dva velika
otoka:  — Veliko Britanijo in Irlandijo, pa več manjših
otokov. Nikjer v Evropi se ne pečajo tako pridno in
umno s kmetijstvom kakor tu; živinorejo pospešujejo
zlasti lepo zeleni travniki. Anglija ima neizmerne

58

zaklade najboljšega železa; še večja so ji ležišča izvrst¬
nega premoga. Angleži pa niso le prvi obrtniški, ampak
tudi prvi trgovski narod na svetu; njih ladje plavajo
po vseh morjih. Mesta: London (reci Londn) šteje nad
5,500.000 lj., t. j. več nego Štajersko, Koroško, Kranjsko,
Primorsko, Dalmatinsko, Salcburško in Tirolsko skupaj.
To največje mesto na zemlji je središče svetovnega trgovstva.
Liverpool (Livrpul) je drugo angleško tržišče; Manchester
(Menčester) je središče za izdelovanje bombaževine in
druge tkanine, Birmingham (Birminghem) pa izde¬
luje jeklene in medene stvari. Newcastle (Njukesl)
ima največje premogokope na zemlji. Edinburg, Dublin
( Dobim).

Na severu se prostira:

1 . Dansko kraljestvo z glavnim mestom Kopenhagen;
tej državi pripada razen drugih tudi otok Izlandija, ki
je polna lednikov, ognjenikov in vrelih voda.

2. Zedinjeno švedsko in norveško kraljestvo (Skandi¬
navija), Skandinavci se bavijo s poljedelstvom, ribištvom in
rudarstvom. Stockholm je na JO otokih sezidano glavno

f mesto; v Norvegiji je KmisUamvjtiB er g m, (kjer močno
love polenovke) in Hammerfest, najbolj proti severu pomak¬
njeno kupčijsko pristanišče.

V vzhodnem delu Evrope se širi:

1. Rusko cesarstvo.

Severni deli ruske nižave so večji del leta pod snegom;
na jugu in v sredini je izvrstna zemlja za pšenico. Južna
ruska ravnina, ki je spomladi in jeseni podobna neizmer¬
nim travnikom, je poleti suha; pozimi pa mete po
njej burja se snegom. Rusija je prebogata raznih kovin;
a obrt se še le razvija. Zato je žito in živina Rusom
skoro edino bogastvo.

59

Petrograd (nad 1 milijon Ij.) je najnovejše stolno
mesto v Evropi; Moskva je bila pred l. 1703. glavno
mesto; Varšava ima precej živahno kupčijo. Kijev, naj¬
starejše rusko mesto; Nižnji Novgorod je imenitno tržišče
ter ima največji semenj na svetu. O sv. Petru in Pavlu
se tu shaja nad 300.000 Ij. iz dveh delov zemlje. Odesa,
najimenitnejše tržišče ob črnem morju.

Na jugu Evrope štejemo te le države:

1. Kumunsko kraljestvo, ki je bogato žita, goved in
konj. Najimenitnejši mesti ste mu Bukarešt in Jaš.

2. Srbsko kraljestvo: Belgrad, Kragujevec, Niš.

3. Bolgarska kneževina: Sredec (Sojia), Trnovo.

4. Turško cesarstvo. Turčija ima najboljši tobak
v Evropi, suho grozdjiče, smokve in dosti rož za pride¬
lovanje rožnega olja. Turški vladar se zove sultan ali
padiša. Glavno mesto Carigrad (Konstantinopel) ima pre¬
lepo lego.

5. Grško kraljestvo z glavnim mestom Atene, kjer so
■še zdaj imenitna poslopja, pa tudi razvaline iz starega
veka. Krf na istoimenem otoku.

ti. Črnogorska kneževina, kjer je Cetinje glavni kraj.

7. Italijansko kraljestvo. Laško ima milo podnebje;
v nekaterih krajih pa je nezdrav zrak, ki vzrokuje
mrzlico. Na južnem Italijanskem so pogosto pogubni
potresi. Največji zaslužek daje Lahom sviloreja. Dežela
slovi po izdelkih umetnosti, po stavbarstvu, kipih in
podobah; zaradi tega potuje mnogo umetnikov na
Italijansko. Glavno mesto je „večni‘ Rim se slavno cerk¬
vijo sv. Petra. Pomneti gre tudi: Genovo (Genua), Milan,
Benetke, Napolj v prelepem kraju ob zalivu napolitanskem,
Palermo, največje mesto sicilsko.

8. Republika San Marino je nekaj večja od

!). Kneževine Monako, ki meri komaj 15 km 2 .

60

10. Špansko kraljestvo ima neizmerne zaklade razne
soli ter prideluje največ živega srebra v Evropi. Ob južnem
pomor ju rasto izvrstna vina; imenitne so tudi črede pleme¬
nitih ovac (merino). Madrid je glavno mesto; razen njega
so važna: Toledo, Barcelona, Malaga.

11. Republika Andora.

12. Portugalsko kraljestvo z glavnim mestom IAžbono;
Oporto ima veliko živinsko kupčijo.

Primerjava avstrijansko-ogrske monarhije z največjimi
evropskimi državami glede prostranosti in prebivavstva.

46. Severno ledeno morje

je med raznimi oceani najmanjše in med vsemi tudi najbolj
zaprto. Po nekod je popolnoma zamrzneno; celo o poletnem
času plavajo iz njega velikanski ledniki proti ravniku, čestokrat
do 55 0  severne širjave. Tu se vidijo stalni in tudi plavajoči
otoki iz ledu, ki merijo okrog in okrog več sto kilometrov; tam
plavajo velikanski ledniki, katere človeško oko od daleč rado
primerja z raznimi človeškimi in živalskimi glavami i. t. d. Gorje
ladji, ako se je izgubila med plavajoče lednike; gorje ji tudi,

61

ako se je oklene led, da ne more z mesta. Tod se vozi na
ledenih pločah beli medved ali pa plavajoč zalezuje tjulenje.

Tudi v te žalostne kraje, koder narašča mraz poqostoma
do 40. stopnje, prodrl je človek. Zdaj je iskal svojega dobička,
loveč kite, slanike i. t. d., zdaj pa je hotel razjasniti ondotne
zemljepisne razmere. Ni se strašil največjih nevarnosti. Strašna
smrt in najhujše stiske raznih mornarjev niso strašile pogumnih
mož, da ne bi svetu in znanosti odkrili onih ledenih krajev.

Kakor mnogi popred, napotila sta se tudi Avstrijanca
Payer in Wey r preeht se svojimi neustrašnimi spremljevavci
l. 1812. — 1814. v to ledeno pustinjo. Boreč se z vsemi nezgodami
sta zapustivši svojo ladjo „Tegetthoff'‘ po saneh približala se
tečaju do 82'5° ter našla obširno, a pusto zemljo, katero sta
presvetlemu cesarju na čast imenovala Franc-Jožefovo deželo.

47. Vezuv zasuje mesti Herkulanum in

Pompeje.

Herkulanum in Pompeji ste bile rimski mesti, kateri je
z razvalinami v vojni razrušenega mesta Stabiae vred o 'prvem
znanem bljuvanju ognjemetni Vezuv nekaj zasul z gorečo lavo,
nekaj pa zametel s pepelom in ognjeniško žlindro.

Obnožje in obočje Vezuvu krije rodovitno polje in vino¬
gradi, ki dajejo najboljša vina; na temenu in zlasti ob žrelu
ima pa grozovito puščavo črnega kamenja in žlindre, katerej
puhti iz razpok gorka, kisla in žveplena para. Tla so ondi
krušna, noben korak ni stanoviten.

Do l. 19. po Kr. je imel Vezuvov vrh nekoliko drugačno
podobo: bil je namreč bržkone zarastla ravan, na katerej
so črede nahajale bujno pašo. Eazrovanega sedanjega vrha
takrat še ni bilo; le črno, razjedeno kamenje je kazalo, da je
tu nekdaj razsajal podzemljski ogenj; sploh so menili tačas, da
je Vezuv že ugasel ognjenik, ki nima več paliva v sebi. Kar
napoči 24. dan avgusta imenovanega leta, in poguba zadene
vso okolico od vrha gore do morja. Ze nekoliko dni poprej se
je silno potresala zemlja; a prebivavci, vajeni takih prikazni,

62

niso se zmenili za to. Brez skrbi so se bili podali Pompejani
v amfiteater gledat krvavih iger; kar se začne popoldne strašen
oblak iz Vezuva valiti in po zraku razprostirati, zdaj ognjen,
zdaj teman, zdaj pisan. Ta oblak ni bil druzega, nego pepel in
drobljanci zevnlje, ki jih je iztiova vžgan ognjenik bruhnil do
neizmerne višave. Hkratu se je pa slišal podzemlsjki ropot,
podoben najstrašnejšemu gromu; zemlja se je potresala, in iz
vrha je švigal plamen na več krajih. Za tem se je ta ognjeniški
pepel tako namnožil po zraku, da je zakril solnce, in da je
vso okolico pokrila gosta tema, bolj črna ko ponoči, kadar
gosti oblaki zakrijejo luno in zvezde. Nobena lučca na nebu ni
svetila; le strašdn plamen, švigajoč iz gorečega vrhunca,
je razsvetljeval nekoliko to grozno temo; pepel se je vsipal na
zemljo, kmalu potem kamenje. Ljudje iščejo zdaj rešitve, kakor
kdo more: mnogo jih beži na ladje, a mor je premetuje silen
vihar, in voda je odstopila od brega; drugi teko na polje,
a komaj se morejo vzdržati na nogah ob silnem potresu. V tej
gneči ni slišati ničesa nego javkanje otrok, plakanje žensk in
klicanje moških, ki iščejo tu svojih otročičev in žena, tam. svojih
staršev. Ker nikogar ni bilo moč videti, spoznavali so se le
po glasu.

Tako je bilo tri groze polne dni. Ko je četrti dan jel
pepel redkeji prihajati ter je solnce zopet posijalo na ta poprej
tako prijetni kraj, obsijalo je neizmerno plast pepela! Tri
mesta so bila izginila s površja zemeljskega, zakopavši se v črni
grob za več ko poldrug tisoč let. Na Herkulanu stoji deloma
novo mesto Resina, Pompeji se pa zopet odkopujejo. Našli so
v njih ulice in hiše, gledališča, prodajalnice i. t. d. Zanimljivo
je, da so našli pri nekem pekarju prašiča, ki se je ravno pekel
v peči, a pri nekem pekarju lesena peresa in nož, s katerim
jih je rezal. Po zasutih ulicah se še dandanes pozna kolovoz,
po katerem so tekli vozovi.

Vezuv je od tistega časa, ko je zasul Herkulanum in
Pompeje, še večkrat metal ogenj iz sebe. Lava, ki se razlije
iz vulkanov, ohladi se in strdi, a to najprej na površini,
ter se potem zelo počasi strjuje tudi od znotraj. Tako je lava

iz Vezuva, katero je izmetal l. 1858., po 6 letih hila še zmerom
toliko gorka, da so si ondotni vinogradniki v njegovih raz-
poklinah brez kakega ognja kuhali južino.

V Evropi so razen Vezuva znameniti še ognjeniki: Etna
v Siciliji, Stromboli (liparski otoki), Santorino na istoimenem
grškem otoku in Hekla na Izlandiji. Mnogo pa jih je po drugih
delih sveta.

Vulkani, ki poleg vrelih in toplih vrelcev pričajo, da je
gorkota v notranjih delih naše zemlje mnogo večja nego blizu
površine, so povod zemeljskim potresom. Potresi pa nastajajo
tudi po takih krajih, koder ni nobenih ognjenikov, ker se ruši
in razpada zemlja, katero je izpodjedla podzemeljska voda.

48. Azija.

Azija je starodavna zibel človeškega rodu in sveta
domovina njegove omike. Ker je od Evrope proti vzhodu
razpeta, imenuje se navadno vzhodna ali jutranja dežela.

Azija se na severu razteza do ledenega morja in
na jugu do ravnika; zaradi tega so tam najmrzlejši in
najgorkejši, najrodovitnejši in najbolj pusti kraji. Severna
Azija je žalostna puščava. Srednja Azija ima najvišje
gore, izmed katerih ima Himalaja nad 8000 m visoke
vršace in neizmerne puščave in pustinje. Vse drugače
je v južnej Aziji. Tu ne rodi zemlja le sadežev kakor
v južnej Evropi, marveč vse, kar more razveseliti človeško
srce. Raztezajo se tu vedno zeleni gozdi, v katerih rastejo
velikanska drevesa; tu rastejo palmova drevesa, cimet,
bombaž, čajevec, kakovec, cukrov trst, riž, najboljša zdravila
in barvila.

Razen navadnih rudnin se nahaja v Indiji tudi
demant in v Uralu zlato, platina in srebro. Zelo različno
je tu tudi živalstvo. V Aziji so vse evropske divje in
udomačene živali. Po rodovitnih ravninah se pasejo veli-

64

kanski sloni; v gostem bičevju ob rekah pa preže tigri
in levi na svoj plen; po vodah brodi krokodil, v močvirjih
živi neokreten nosorog, po gozdih so razne kače; opice in
ptiči z najkrasnejsim perjem skačejo po drevju, in njih
čudni glasovi se razlegajo po zraku. Po puščavah pa je
vse tiho in mrtvo. Ondod, koder so pota, vidijo se včasih
otovorjeni velblodi; po pustinjah je pa le spomladi in ko
trava raste, polno živalskih čred. Po visokih poljanah so
divji osli, brzonoge gazele in močni bivoli. Po divjih pla¬
ninah živi pižmar (mo.ms).

Azija, ki je P/Jerat tolika ko Evropa, šteje nad 8S0
milijonov ljudi. Ti se, ne glede na primeroma zelo malo
število zamorcev v Arabiji, dele na tri plemena, namreč:
na kavkaško, mongolsko in malajsko.

Kavkaško pleme je razširjeno črez jugozahodno Azijo,
mongolsko po vzhodnej, osrednjej in severne) Aziji, malajsko
pa črez jugovzhodno Azijo.

V Aziji imajo obširna posestva Rusi (Sibirijo),
Angleži (Indijo), Nizozemci, Spanci in Turki; Kitajsko,
Japonsko, Perzijsko in še nekatere so samostalne države.

Največja mesta v Aziji so: Kanton, Peking, (vsako
nad milijon prebivavcev) na Kitajskem, Kalkuta in Bom-
bag (Bombe) v Indiji. Razen teh je pomneti: Tokio na
Japonskem, Irkutsk v Sibiriji, Teheran v Perziji, Smirna
v Malej Aziji.

49. Arabija.

Arabija je velik polotok med arabskim in perzijskim
morjem. Ves polotok je kakih 1000 do 1300 metrov visoka
planjava, zelo podobna puščobnej bližnjej Afriki. Ob morskej
bregovini se nahajajo gore in doline, ki so deloma zelo prijetne
in rodovitne. Osrednja planjava, ki se imenuje Nedžd, je
do dandanes le malo znana. Po večjem je Arabija peščena

65

puščava, katere velik kos spada v znani brezdeževni p>as na
zemlji. Velike reke Arabija nima nobene, še malih brežnic in
pustinjskih rek je le malo. Podnebje je zelo vroče in suho, samo
na višjih planjavah se sapa ponoči zelo ohladi. Turška
Arabija (Hedžas in Jemen) obseza sinajski polotok in zahodno
stran arabskega polotoka ob arabskem zalivu. Sinajski giolotok
je po večjem skalovit in puščoben, sueški in akabski zaliv ga
oblivata. Sinaj in Horeb ste znani gori na južnem oglu. Akaba
je mesto v severnem kotu arabskega zaliva. Hedžas in Jemen
ste najlepši in najrodovitnejši arabski pokrajini; posebno slovi
Jemen po svojih obilih pridelkih daleč po svetu; zato se mu
pravi tudi „srečna Arabija 11 . V Jemenu, zlasti v primorskej
ravnini Tehami, raste najboljša kava.

Meka je rojstven kraj Mohameda in versko središče
mohamedansko. To mesto stoji v širokej, pustej in peščenej
dolini ter ima veliko mošejo z 19 vrati in  7  minareti; v sredi
se stolpovi ograjenega dvorišča stoji Kaba ali sveta hiša, ki jo
je menda Abraham sezidal. V njej je shranjen črni kamen,
h kateremu morajo vsi Mohamedani potovati vsaj enkrat v
življenju. Blizu Kobe je sveti vodnjak Zemzen. Večkrat je po
deset tisoč romarjev zbranih v tem njihovem svetem kraju.

Zemlja, koder koli je primerno namočena, daje obilo raznih
pridelkov: dateljev, kave, raznih dišav, bombaža, južnega sadja
i. t. d. Arabci rede najlepše konje, velblode, osle, mezge in druge
živali. Dragih kovin nimajo in tudi drugih kopanin malo.

Arabski prebivavci so ali poljedelci („felah%‘), meščani
(„hadezi“), ali pa pastirji („beduini'‘).

Beduini, „otroci puščavese  imenujejo vsi pastirski
razvodi, ki se svojimi čredami sem ter tja prehajajo po osrednjej
puščavi. Velblod, dolga arabska puška, samokresi in šator so
beduinu največje bogastvo. Velblod mu je najdražja stvar. On
ga preskrbuje z vsem, celo stanovanje njegovo nosi za njim po
puščavi. Kadar ga tare lakota, služi mu velblodovo mleko
v živež, blato v kurjavo; žejo pa si gasi z mlakužno vodo,
ki jo nosi seboj v mehu. Pekoče solnce in vroči pesek ga ne
nadlegujeta toliko, saj ju je vajen od. mladih nog. Največ

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/06. 5

- 66  -

mu prizadeva vrtinec, kadar začne sukati in odnašati pesek
po puščavi.

Najlepši prizor v puščavi se prikaže proti večeru. Nebo
bolj in bolj rdeči in čarobno obseva široko plan. Sredi neiz¬
merne pustinje stoji beduin se svojim velblodom, kakor mornar
na ladji sredi neobzornega morja. Svojo preprogo pogrne po
tleh ter poklekne nanjo na pol sede, obrnjen proti Meki, ter
opravlja večerno molitev. Zagorela lica mu obseva svetloba
zadnjih solnČnih žarkov; poleg njega pa stoji velblod s po¬
vzdignjeno glavo,  — ne gane se, kakor bi poslušal molitev svojega
gospoda. Nebo otemneva; kolikor bolj se približuje noč, tem
krasnejši je prizor. Vidi se, kakor ko bi solnce lezlo v zemljo.
Nastane večerni hlad. Beduin je opravil molitev, pokrmil
z borno pičo velbloda. Zdaj leže k počitku. Trdi pesek mu
je postelja, nebo se svetlimi zvezdami streha, velblod pa nočni
tovariš. Bleda luna priplava na nebo in obseva planoto, da se
vsak pesek leskeče, kakor bi bila puščava posuta z biserji.

30. Kitajsko in Kitajci.

Kitajsko je ena izmed najstarejših držav na svetu in je
15krat večja od Avstrije: ljudi pa šteje sltoro  77  vseh azijskih
prebivavcev.

Kitajsko, ki mu pa Kitajci pravijo „nebeško kraljestvo^,
je neomejeno samovladarstvo, ki se ne deduje po dedinskem
pravu; kitajski cesar, „sin nebeški“, določa samovoljno svojega
naslednika. Cesar skrbi za vse, za potrebno in nepotrebno, za
veliko in malo. TJkazuje celo, kateri dan se mora zimska obleka
zameniti s pomladansko, pomladanska s poletno.

Kitajci so zelo varčni in premišljeni; niti pedi zemlje ne
puščajo neobdelane; celo na gole hribe in sive skale naneso
prsti, ki jim rodi žita in zelenjadi. Polje obdelujejo tako pridno,
kakor pri nas vrtove. A ne samo pridno, tudi zelo umno se
pečajo Kitajci s poljedelstvom. Popotniki in tujci občudujejo
zlasti njih veliko skrb za gnoj. Glavni pridelek kitajskega

G7

kmetijstva je riž; kadar pa je slaba letina, umre mnogo
prebivavcev te preljudnate dežele.

Kitajci pij6 samo čaj; zato je čajevec kaj imenitna rastlina
za to ljudstvo. Mnogo čaja se izvaža v tuje dežele in sicer ali
po morju ali po kopnem. Veliko dobička daje Kitajcem tudi
sviloreja, s katero se tam peča, sleherni kmetovavec. Cesarica
sama ji je pokroviteljica, kakor je cesar pospeševavec poljedelstva.

Skoro vsak Kita,jec zna brati, pisati in računiti, kar je
tem bolj pomenljivo, če pomislimo, da prebiva v tem cesarstvu
tretjina vsega človeštva. Vse žive dni si beli Kitajec glavo, uči
se in dela preskušnje ; kajti le učenost mu pomaga do višjih
služeb.

Ker Kitajcem pogosto zmanjka hrane in živeža, ker jim
lastna domovina prihaja pretesna, zatd se vedno izseljujejo
v tuje dežele, zlasti v Ameriko.

Doma in na tujem ostane Kitajec zvest svojim šegam,
zaničujoč vse, kar se ne ujema ž njimi. Kitajec je povsod mirna
in krotka duša; točno posluša postavo. Nepokorni otroci se na
Kitajskem kaznjujejo se smrtjo.

Kitajec ima žolto polt in potlačeno glavo, nizko čelo, velike
zgorenje čeljusti, male, zelo vdrte oči, široka usta in gladke,
strumenaste lase, ki mu od temena vise v dolgej kiti.

51. Afrika.

Afriko obliva morje od vseh strani; bila bi popolnoma
velikanski otok, ko bi je na severo-vzhodnem oglu 120 km
široko sueško medmorje ne vezalo z Azijo; a tudi prek
tega zdaj drži globok prekop, po katerem velike morske
ladje prehajajo iz morja v morje.

Afrika je najtoplejši del zemlje. V puščavi Sahari
je poleti podnevi presilna vročina; pesek se razgreje
tako, da bi lahko jajca na trdo kuhal v njem. Potniki
pravijo: „Tu je zemlja ogenj, veter pa plamenf Po
podnebnih razmerah, zlasti po dežju in reških povodnjih

5 *

68

se ravna tudi rastlinje. Poleg suhih in golih puščav se
nahaja jo velike travnate planote, bogato polje in gosti prct-
gozdi. V Afriki rastejo raznovrstne pahne, izmed katerih
ste dateljeva in kokosova palma najimenitnejši za afriške
prebivavce. Tu raste tudi opični kruhovec, pravi velikan
med drevjem. Poleg raznih drugih rastlin rastejo tu tudi
južne koristne rastline.

Tu žive lev in druge velikanske živali. Nahajajo se
tu razne opice, raznovrstni ptici; papiga, brzonogi noj,
udomačeni velblod, požrešni krokodil, povodni konj, dolgo-
vrata žirafa, hijena, zebra, antilopa.

Po gozdih so najmočnejše dišave, najbolj tečne slaščice
in najboljši barvni les; v gorah se nahaja najčistejše zlato.

Afrika, ki je Škrat tolika ko Evropa, šteje le 200
milijonov ljudi, kateri so po večjem zamorskega ali etijopskega
plemena.

Tudi Afrika razpada na mnogo ali samosvojih ali
pa Evropejcem poddanih držav. Zgodovinsko najimenit¬
nejša dežela je Egipet; po njej teče velikanski Nil, ki
stopa vsako leto črez svoje bregove ter se svojo mastno vodo
namaka vso zemljo. Najimenitnejši mesti egiptovski ste
Kairo in Aleksandrija.

52. Sahara. .

Karavana se počasi pomika po peščenih, razbeljenih
saharskih tleh. Poldne je. Solnce na jekleno-višnjevem nebu
stoji navpik ter prehudo pripeka na ljudi in živali. Beduini
so se bolj zavili v svoje plašče, tako da se jim izpod njih
leskečejo le črne oči; sključeni sede na svojih velblodih. Drske-
tanje peska, ki drsi živalim pod nogami v neizmernej, žarečej
daljavi, je edini glas, ki se ušesu glasi kakor šumenje daljnega
slapa. Zastonj se ozira oko po sledu kakovega življenja. Tu ni
videti niti drevesa niti grma, še celo bilke ne.

09

Karavana gine od žeje; kajti izpraznjeni so že vodni
mehovi. Ako hi z viharjem prišel črn oblak in blisk odprl nebu
zatvornice, prineslo bi zevajočim okrepčalo; levovo tuljenje bilo
bi jim ljubo, saj bi jim naznanjalo zaželeno oazo.

Kar se v zraku prikaže temna proga. Mošalah! Zračno
zrcalovanje! Beka, morje podi svoje valove; tanka debla se
vzdigajo in majejo svoje vrhove; zidovi z vihrajočimi zasta¬
vami, mirne kolibe, solnčni vrtovi  — vse, kar koli si domišljuje
človek, vse je ondi razprostrto in visi v zraku. Gorje popotniku,
ki gre za to vabilno prikaznijo ! Vedno umikajoč se privabila bi
ga čedalje bliže smrtnemu kraljestvu, od koder se bi ne mogel
vrniti. Karavana odmolivši tiho molitev se pomika dalje brez
\poguma, brez nade.

Čedalje nestrpljivejša je žeja. Sem ter tja kak velblod
zadnje straže strahotno tuli, opoteka se in trese. Moč mu po¬
jema. Svest si svoje osode leže na pesek, mirno smrti pri¬
čakujoč.

Pa tudi marsikateri človek obnemaga. Potegne si plašč
črez glavo, obrne obraz proti Meki ter si tako bogu vdan po¬
stelje posteljo za spanje, v katerem mu šele po prestanih dolgih
mukah smrt zatisne oči. Tako mrjo v puščavi.  — Črez malo
dni pa se vzdigne veter ter posuje mrliča s peskom, ki ga
zopet odnese nov vrtinec. Karavana pa morebiti srečno dospe
do kake zelenice, kjer se okrepča, ako je vroči samum ne zasuje,
ako ne zgreši pravega pota, ali če je ne napadejo roparski
narodi.

Navzlic tem in enakim nevarnostim, ki prete človeku
v Sahari, tej največjej puščavi na zemlji, vendar že od staro¬
davnih časov hodijo velikanske kupČijske in romarske karavane
po tistih potih prek puščave od severa proti jugu, od vzhoda
proti zahodu.

53. Slike iz jutrovih dežel.

Bilo je 18. avgusta l. 1873; ležali smo  — tako pripo¬
veduje Anton Ukmar  — s tedanjo največjo avstrijansko ladjo

70

oklopnico „Lissa“ (Vis) pred tržaškim pristaniščem ter
slavili z gromom velikanskih topov rojstven praznik našega
najvišjega vojnega poveljnika, presvetlega cesarja Franca
Jožefa I., ko nam dojde nenadoma telegrafi'čno povelje, pripra¬
viti se na daljno potovanje po širnem morju. To povelje smo
vzprejeli z veliko radostjo; kajti izpolnila se nam ho vendar
enkrat srčna želja, ogledati si nekoliko tudi tuja morja, tuje
dežele in do zdaj še nepoznana mesta.

Prva in glavna stvar je bila, preskrbeti blagajnico z zlatom
ter vkrcati vsakovrstnega živeža in pa premoga za tri mesece,
da vsaj za toliko časa ne bo treba trositi novcev po inozemskem
za veliko dražje in čestokrat veliko slabejše blago. Zapustili
smo tržaško pristanišče dne 24. avgusta ter odpluli doli po
jadranskem morju.

Dolga pot je preorati vso Adrijo od severa do juga,
preplavati joniško morje, kreniti okoli Grecije med kikladske
otoke in črez egejsko morje do smirenskega zaliva. Vozili smo se
pa celih deset dolgočasnih dni, v katerih včasih oko ni moglo
zazreti okoli sebe ničesar, nego neizmerno morsko planjavo in
sem ter tja svetlobela jadra samotne ladje, katera se je kakor mi
borila s penečimi valovi, da bi prej dospela do zaželenega
smotra.

Dne 3. septembra ob 5ih zjutraj se prebudim in odidem
na krov, da bi ne zamudil zanimljivega vhoda v smirensko
pristanišče. Bumeno solnce je bilo začelo dvigati se izza malo¬
azijskih hribov ter je čarobno zlatilo visoke gore najužnej strani
smirenskega zaliva; morske obale so preprežene z vilami in
slikovitimi vasicami, skritimi med zelenimi vinogradi, med
visokimi cipresami in sivozelenimi oljkami, da se oko gledavčevo
kar ne more ločiti od te prirodine lepote. Kmalu se nam pri¬
kaže na obnožju malo-azijskih gora obris Smirne, najvažnejšega
trgovskega mesta v vsej Levanti.

Smirna, glavno mesto pašalika istega imena, dviguje se
amfiteatralno po precej visokem hribu. Na njegovem, vznožju se
raztezajo turška pokopališča s tožnokrasnimi, proti nebu kipe¬
čimi cipresami. Takoj na obrežju zapazimo skozi visoke jadrnike

71

trgovinskih ladij na levici velikansko in jako lepo sezidano
vojaščnico in mnogobrojne mošeje s krasnimi minareti, na desnej
strani pa evropski oddelek mesta, ki se že od daleč odlikuje
od turškega po svojih belih, kameniiih poslopjih. Tukaj se naha¬
jajo vsaj čedne in ravne ulice, v turškem mestu pa,  — no,
mislimo si, da je prijel nekdo dobro pest lesenih kolib ter vrgel
jih tja na kup gnoja, da so ostale, kakor so padle; tak vtis
dela turško mesto na tujca, vsaj na prvi pogled. Kakršna
so stanovanja, takšni so tudi prebivavci: kakor bi jih bil veter
skupaj pripodil od vseh štirih strani sveta. Narodni domači
Turki z rdečim fesom ali zelenim turbanom na glavi, visoki
beloobturbani Perzijanci, temnorjavi Arabci, umazani zamorci
in prekanjeni španski Židovi, kateri so se razširili po vseh
jutrovih deželah : to je zmes, katera se nahaja po turškem mestu.
Grkov vidiš mnogokrat, Frankov le malo v teh odljudnih mestnih
krajih.  •— Sredi tega labirinta leži velikanski bazar, kjer so
nakopičeni zakladi iz vseh jutrovih dežel in kjer lahko opazu¬
jemo pravo življenje in gibanje. Tukaj, v tem kotu razprostira
Perzijanec svoje drogocene tapete in orožje, tam zopet Arabec
ponuja lepo dišečega rožnega olja; tukaj vabi pravi moslim,
z vednim čibukom v ustih, na svoje krasno barvane šarenice,
tam oni ponuja vonjavi turški duhan; ta ti sili znamenitih
smirenskih smokev in dateljev, oni sladkega rahatlaka in halve;
tukaj ponuja španski žid prave turške fese, tam oni zopet
arabske vonjave, vsakovrstne dragocenosti in sladkarije. Vsak
meri na tujca, katerega spozna kot takega že od daleč, v nadi,
da se bo dalo kaj prislužiti pri njem.  — Zunaj mesta se
razprostira krasna dolina, kakor je ni kmalu več na svetu.
Tukaj je vse zeleno in z mnogobrojnim cvetjem prepredeno.
Pomaranče in Um,one dosezajo tukaj velikost naših navadnih
dreves; nahajajo se cvetoče aloe, visoke po 7 metrov in črez.
Vasica Narlikioj je skrita v pravem pomenu besede v goščavi
krasno cvetočih granatov ; vsakovrstnega sadja, pesebno grozdja
•— in kakega!  — je toliko, da ga vsak lahko trže brez dovoljenja.
A pri vsem tem se vidi malo življenja, kajti sela so jako redka.
Ta krasni mir motijo samo zvonci karavanskih velblodov, kateri

— 72 —

počasi zaporedoma korakaje preskrbujejo Smirno z jutrov-
skimi dragocenostmi.

Dne 19. septembra dopoldne se nam prikaže nizko obrežje
afrikansko pri Port-Saidu. Sueški prekop! Dežela faraonska!
Starodavne piramide! Ogledat si teh znamenitosti, zbere se nas
deset ter se napotimo na francoski parnici po prekopu do
mesta Izmailia. Tu sedemo na preprosto egiptovsko železnico,
katera nas vozi nekoliko časa po prav prijaznih krajih; a
kmalu izgine zelenje, in kakor bi mignil, vidimo se v neizmernej
peščenej puščavi, katera se razteza do rodovitnih Nilovih nižav.
Pozno na večer dospemo v egiptovsko stolico Kairo.

Zjutraj na vse zgodaj nam pripelje strežaj vsakemu svojega
velbloda in voditelja. Urno splezamo tem za nas nenavadnim
živalim na hrbet  — in hajdi iz mesta črez veličastni Nil proti
zahodu. Naš smoter so bile znamenite piramide blizu majhnega,
umazanega mesta Gize. Ne daleč za tem mestom se nam prika¬
žejo obrisi teh velikanskih čudes staroveškega sveta. Cim bolj
se jim bližamo, tem više rasto iz tal; ko dospemo do obnožja
njihovega, prime nas strah in groza, da smo kar strmeli in
molče čudili se tem velikanskim stavbam.

Egiptovskih piramid je danes še 67; vsaka je bila kra¬
ljeva gomila. Ze 2000 let pr. Kr. so si egiptovski vladarji
izvolili svoja pokopališča pri mestu Gize — na meji med
rodovitno zemljo in puščavo  — ter so si zidali velikanske
gomile, katerim se bodo čudili za nami še pozni narodje. Naj¬
večja je Keopsova, ki meri na visokost 150  m in ima 240  m 2
v podstavi. Herodot, slavni grški zgodovinopisec starega veka,
pripovoduje, da je kralj Keops 30 let zidal to svojo velikansko
gomilo in potreboval za to delo ves ta čas vsak dan po 370.000
zidarjev.

Odločimo se, splezati na najvišjo piramido. Po dolgem in
trudapolnem plezanju dospemo vendar s pripomočjo svojih
voditeljev na vrh, kjer se nam odpre veličasten razgled: vse
druge piramide so stale pod nami; proti zahodu se je videla
libiška puščava, proti vzhodu pa rodovitna Nilova dolina, ki
jo, srebrnej niti podobna, prepreza veličastna reka Nil. Daleč

73

tam na obnožju pogorja Mokotam se razprostira stolišče Kairo
se svojimi svetlimi mošejami; dalje proti severu in tudi proti
jugu pa se vidijo neizmerne, tu rodovitne, tam nerodovitne
planjave.

V najhujšej vročini,  — kajti afrikansko solnce je pripe¬
kalo, da nam je lil pot po obrazu  — vrnemo se proti Kairi.
Komaj dospemo v daljna predmestja, ko zatone solnce, in
v kratkem nastane črna noč. Tukaj namreč ne poznajo niti
jutranjega, niti večernega mraka: solnce zajde, in svetle zvezde
se prikažejo na skoro vedno jasnem nebu.

54. Amerika.

Amerika je na vseh straneh z morjem obdan del sveta
na zahodnej polkrogli, na tistej polovici zemlje, katera je
staremu svetu nasproti.

Amerika je 4krat tolika ko Evropa in šteje kakih
86 milijonov ljudi.

Veliki zaliv atlantskega morja, ki nekako v sredi
zemljo stiska in deli na dva dela, imenuje se od bližnje
dežele mehikanski zaliv. Kar je sveta temu zalivu na jugu,
imenuje se južna Amerika, kar ga je na severu, pa severna
Amerika. Oba ta dela veze medmorje panamsko; otoki
v mehikanskem zalivu se imenujejo zahodna Indija.

Amerika je zelo gorata. Poglavitno pogorje so kordil-
jerske gore, ki se raztezajo na zahodnej strani od juga
proti severu.

Noben del sveta nima tako velikih rek, kakor Amerika.
Reka sv. Lavrencija in Misisipi v severnej Ameriki ste pri
izlivu enaki malemu morju. Največje porečje na zemlji
ima amazonski veletok. Ta teče po 900 km med gorami;
ko dospe v velikansko nižavo, je še 4800 km od morja.
Silno počasi se vali prek ravnine ter se izliva na ravniku
v dveh širokih panogah v morje.

74

Ker se Amerika razteza prav daleč od juga na sever,
ima tudi podnebje zelo različno.

Pri toliko različnem podnebju ima Amerika več pri-
rodnin kakor drugi deli sveta in tudi takih, ki so samo
njej lastne. Pastlinstvo je veličastnejše kakor drugod; ni je
trave tako velike, kakor je po amerikanskih travnih pustinjah.
Velikanskim gozdom v Ameriki, ki napravljajo neprehodno
goščavo, ni enakih na zemlji.

V Ameriki ni tako silovitih živali, kakor v starem
svetu, in amerikanske zveri niso tako divje in strašne,
kakor so v Aziji in Afriki. V Braziliji niso nič menj
lepi ptiči raznih vrst, kakor v južne j Aziji. Po neizmernih
višinah kordiljerskih gord plava kondor, največja ujeda
na svetu. Dvoživek je v Ameriki veliko, toda te kakor
tudi kače in želve so manjše od onih v Aziji; a žuželke,
posebno metulji v lepoti in barveni krasoti prekose one
starega sveta.

Prebogata je Amerika raznih kopanin. Izmed dragih
kovin se dobiva mnogo zlata in srebra in živega srebra;
silno veliko je svinca, cinka in bakra. Neizčrpna so ležišča
železne rude in premoga. Zedinjene države zdaj ves svet
zakladajo s petrolejem. Preobilo imajo kuhinjske soli, solitra,
žvepla, galuna, mramorja, sadre i. t. d.

Ko so Evropci Ameriko našli, prebivali so tam ljudje
enake rasti in sploh rdeče barve. Največji del teh prvotnih
prebivavcev so bili divjaki; nekateri pa so bili že bolj
omikani ter so živeli v državah. Najbolj znameniti državi
ste bili Mehika in Peru.

v

Spanci so prišedši v te kraje prvotnim prebivavcem
pobrali zlato in srebro ter vrhu tega še tako neusmiljeno
ravnali ž njimi, da so ali pomrli, ali so se umeknili v
oddaljene kraje, kjer pomivajo počasi.

— (O —

Za prvimi španskimi naselbinami so prišle še druge
iz zahodnih primorskih dežel Evrope. Evropci so zaceli
tudi neusmiljeno kupčijo se sužnji. Nakupdvali so zamorcev
v Afriki in so jih prepeljavali v Ameriko, da so tam
opravljali najtežja dela. Po tej poti je prišlo v ta del zemlje
mnogo zamorcev, in ker so se tudi Evropci tu sem nase¬
ljevali, so zdaj prebivavci v Ameriki jako različni. V pri¬
morskih deželah na dalje proti severu in po otokih severo-
ledenega morja žive Eskimovci.

Največja mesta v severnej Ameriki so: New-York
(Nju-Jork), Filadelfa, Chicago (Cikego), St. Louis (Sen
Lui) in Mehiko; v juznej: Pio de Janeiro, Buenos Aires,
Santjago in Lima.

55. Živalsko življenje po stepi južno -
amer tkan skej.

Kadar se pod navpičnimi žarki prevročega solnca, ki se
ne skriva nikdar za oblak, posušena trava v prah zdrobi,
razpokavajo se tla, kakor po strašnem, potresu. Luže in potoki
usihajo. Vsa neizmerna planjava je pusta.

Kakor po ledenih severnih krajih živali otrpnejo od prehude
zime, tako dremljejo tu ne gibaje se krokodili in udavi globoko
pod suho ilovico. Povsod napoveduje suša človeku smrt.

Po gostem prahu kakor po temnem, dimu dirjajo lačni in
žejni konji in goveda, ta zamolklo mukaje, oni pa vratove
iztezaje in proti vetru prshaje, da bi po mokrotnem zraku
zasledili kako lužo.

Pa tudi o hladnej noči, kije ondi vedno enako dolga, goveda
in konji nimajo miru. Veliki netopirji jim izpirajo spečim kri
kakor pijavke, ali se jim pa obešajo in zasajajo na hrbet, da
se napravljajo ubogim živalim rane, v katerih se zaležejo
mnogoteri hudi mrčesi. Veliko pretrpe tedaj živali, kadar se
posuši od prevelike vročine voda po tleh.

76

Ko se počenja po dolgej suši navadno deževje, brž se
izpremeni pogled. Modro in vedno vedro nebo, ki je bilo
poprej zagorelo, postaje čedalje svetlejše. Kakor visoke gore se
prikazujejo posamezni oblaki iz daleč od juga, vzdigujoč se
naravnost pod nebo. Ze se pode od obnebja do obnebja. Daljni
grom oznanja, da bode blagi dež.

Toliko da se zemlja zrosi, že poganja mnogotera trava,
dišeča stepa se oblači v zeleno opravo. Veselo skačejo in se
pasejo zdaj konji in goveda. Visoka trava prikriva lepo pisa¬
nega jaguvarja, ki skrit preži ter napada ljudi in zveri. Včasih
je videti, pravijo domači, kako se ob kalužah vlažna zemlja
polagoma vzdiguje, gruča za gručo. Se strašnim ropotom, kakor
iz kake gore, ki ogenj bljuje, frči po tem izpodrita zemlja na
višek. Kdor ve, kaj to pomenja, beži; zakaj velikanska povodna
kača ali pa kak strahovit krokodil vstaja iz mrtvaške jame
svoje, predramil ga je prvi dež.

O deževju naraščajo reke in poplavljajo ravnino. Tako
sili narava prav tiste zveri, ki so poginjale prvega pol leta
po razsušenej prašnej zemlji od žeje, da žive zdaj v vodi.
Kobile beže z žrebeti na višine, ki mole zdaj kakor otoki izpod
vode. Od dne do dne je menj suhega. Ker nimajo dosti paše,
zato plavajo uboge živali kupoma po več ur sem ter tja in se
hranijo za silo s travo, ki moli izpod rjave, penaste vode.
Veliko žrebet potone, veliko jih požro krokodili, kateri jih
z zobmi grabijo, z rogovilastim svojim repom pa pobijajo. Pogosto
je videti kdnj in goved, ki so ušla strašnej krvoločnej kuščarici
ter nosijo znamenja njenih ostrih zob na bedru.

Po A. pl. Humboldt-u.

56. Avstralija.

Avstralijo so odkrili svetu Francozje v 16. stoletju;
natančneje pa se je ta del zemlje spoznal še le konci 18. sto¬
letja. Razen nekaj otočij je vsa razprostrta na juznej poluti.
Kakor Evropa sredi celinske polute, tako lezi Avstralija
sredi povodne ali oceanske in se primerno tudi imenuje

77

Oceanija. Obliva jo okrog in okrog veliki ocean; le na
zahodnej strani seza indijski ocean do njene celine, imeno¬
vane Nova Holandija.

Avstralija, ki je nekaj manjša od Evrope, ima zdaj
nad E/% milijona ljudi, ki so po rodu avstralski zamorci
in malajci, ali pa so naseljenci kavkaškega plemena.

Kar se tiče prirodnin, je v Avstraliji najbolj nena¬
vadno to, da skoro na vseh otokih ni rudnin, večjih Hvali,
sesavcev in zuzelek; vendar pa je rastlinstvo bujne rasti.
Prevazen je tu kruhovec, ki rodi skozi 9 mesecev v letu
neprenehoma toliko sadri, da tri drevesa v tem času rede
enega človeka. Imenitna je tudi rajska smokva.

Izmed živali je tu največ vrečarjev; kenguru živi v
velikih čredah po neizmernih tratah sredi Nove Holandije;
njegovo meso je tečno. Tej celini je posebno lasten tudi
kljunač, kateri navadno živi ob rekah ter si kakor raca
v blatu išče živeža. Evropci so prinesli v deželo razne
domače živali, žito in vinsko trto.

Melbourne (r. Melborn) in Sgdneg ste največji mesti
na Avstralskem.

37. Okoli sveta!

Napotimo se v duhu okrog sveta! V Trstu stopimo
na parnik ter se v 5 dnevih pripeljemo v Aleksandrijo, ki
je najimenitnejše egiptovsko tržišče in pristanišče ob sredo¬
zemskem morju. Angleški ali francoski parnik nas od tod
pelje v Port Said in po sueškem prekopu v Suez. Iz tega
pred malo leti še neznatnega kraja je zdaj postalo precej
veliko mesto. Kako živo je na obrežju! Tu se namreč
druži rdeče morje se sredozemskim ter veze obrtno Evropo
z Azijo, polno prekomorskega ali kolonijalnega blaga.
Po klečevitem rdečem morju dospemo po šestdnevnej

78

vožnji v Aden. Kjer stoji Aden, bilo je nekdaj žrelo pozneje
izgorelega ognjenika. Pogumni in podjetni Angleži so ta
kraj izpremenili v drugi Gibraltar, t. j. v skalnato trdnjavo,
s katere lahko zapirajo pot ladjam, ki hočejo iz rdečega
morja proti vzhodnej Indiji.

Skozi morsko ožino Bab el Mandeb priplava parnik
v indijsko morje ter hiti crez neizmerno gladino. Po 11 dneh
že počiva na svojem kotvišču ali sidrišču pri otoku Ceglon-u.
Pri tem otoku, ki se mu zaradi njegove prerodovitnosti
pravi tudi zemeljski vrt, križajo se morska pota v Bombag,
Kalkuto, Singapur, proti otočju Maskarenov in proti
Avstraliji.

Da pa obvozimo zemljo, izberemo si vzhodno črto ter
pridemo v 24 dnevih mimo Melbourne-a v Sgdneg, ki se
je iz nepomenljive naselbine britanskih hudodelnikov hitro
povzdignilo v prvo avstralsko tržišče. Od tod odplujemo
zopet ter zagledamo teden dni pozneje znameniti dvojni
otok Novi Seeland. Stopimo raz ladjo ter obiščimo njegove
vršace, ki se vzpenjajo še visoko nad ločnico večnega snega,
njegove vrele vode, njegova kadeča se žveplišča ter hitro
odmirajoče prvotne stanovavce, Maori! Svet je tod res lep
in kaj rodoviten, podnebje pa premilo in prijetno; a vendar
ne bi hoteli ostati tukaj. Ze se nas polastuje neka otožnost!
Ilitro torej na brod, da se brže približamo preljube j
domovini! Ko mine 32 dni, prebredli smo neskončno „Tilio
morje“; ladja krene h Kolumbovej zemlji.

V San Frančišku, glavnem mestu zlata bogate Kali¬
fornije, zamenimo parnik s parovozom. Blizu sinjih
oblakov, ob zevajočih prepadih, skozi nepristopne kotline,
prek obširnih planjav in deročih rek divja besni „lilapon‘
ter drdra po neizmernih pustinjah, razširjajoč človeško
omiko tudi tja, koder so popred Indijani lovili volke,
medvede, bivole in antilope. Ko je solnce deseti krat šlo

79

v zaton, prižvižga vlak na vzhodno obrežje amerikanske
zemlje ter se ustavi v New- (r. Nju-) Yorku, največjem
mestu novega sveta.

Ko smo si ogledali njegove znamenitosti, nadaljujemo
svojo pot. V dveh tednih nas ladja v Bremen-u postavi
na celino stare Evrope. Po železnici dospemo v 26 urah
na Dunaj, v 15 urah pa v Trst. ■— Tako smo s pomočjo
sopare v primeroma kratkem času prišli okrog sveta.

58. Nikolaj Kopernik.

Čudo zvezdic mi gori,
Dvema pot enaka ni:

Druga se mim' druge giblje,
Nizko al’ visoko ziblje.

A. Umek.

Ljudje v starodavnih časih so si mislili, da naša
zemlja, solnce, luna in zvezde stoje prav tako, kakor se
nam vidijo na oči. V onej dobi so si ljudje zemljo mislili
kakor kako veliko ravan, nad katero solnce, luna in zvezde
vzhajajo in zahajajo samo  — zaradi prebivavcev.

Pozneje se je dokazalo, da je zemlja okrogla; a vendar
se je še zmerom menilo, da stoji zemlja nepremično v veli¬
kem svetovem prostoru, in da se solnce, luna in zvezde po¬
mikajo okoli nje. Tega mnenja so bili ljudje do 1 6. stoletja.

Šele v 16. stoletju se je našel neki jako učen in
pobožen mož, ki je vse svoje življenje posvetil premišljevanju
božjih stvari v naravi. S korenitimi razlogi je dokazal,
da ne teka solnce okoli zemlje, marveč zemlja okrog sobica.
On je nam razjasnil, da stoji solnce v središču mnogih
planetov, ki se vrte od zahoda proti vzhodu okrog svoje
osi, in tekajo v pakrožnih potih okoli solnca.

Ta mož je bil Nikolaj Kopernik, rojen l. 1473. v
Torunu na Pruskem, umrl l. 1543. kot kanonik stolne

80

Frauenburške cerkve. Njegovo prekrasno delo, v katerem
je neutrudni preiskovavec z največjo bistroumnostjo popisal
vse, kar si je dokazati prizadeval, prišlo je na svetlo
l. 1543.

59. Koledar.

Enakomerno vrtenje zemlje okrog svoje osi vzrokuje
dan in noč; v 24 urah (dan) se zavrti enkrat. Tekanje
zemlje okrog solnca vzrokuje letne čase; da zemlja enkrat
obhodi solnce, potrebuje 365^1^ dni (leto).

Delitev leta na mesece in mesecev na tedne se opira
na lunino pomikanje okrog zemlje in na njene izpre-
membe; kajti od mlaja do mlaja mine skoro 20 i / s , od ene
četrti do druge, n. pr. od mlaja do prvega krajca, pa
skoro  7% dni. Ker pa te dobe ne iznašajo celih dni, tudi
ni mogoče leta po luninem teku razdeliti na enake dele.
Jjuna 12krat obhodi zemljo v 354 dneh, po takem
manjka še črez 11 dni do polnega leta. Ko bi pa hoteli
leto deliti na 12 enakih delov, prišlo bi na vsak del 30 Va
dni. Da se pa ognemo drobcev, odkazali so mesecem
vrstoma po 30 in 31 dni. Da je pa vsako leto tudi
dobilo polno število dni, zato so ustanovili, da naj vselej
po treh navadnih letih pride prestopno.

Ta delitev časa izvira iz starega veka; ker jo je
vpeljal Julij Cezar, imenujemo jo Julijev koledar.

A ta pratika ni natančna. Poznejše zvezdoznanske
preiskave so namreč pokazale, da leto ne iznaša 365 i / i ,
ampak 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund, in daje
zato Julijev koledar za 11 minut in 14 sekund predolg.

Ta nenatančnost Juliievega koledarja je v teku sto¬
letij tako narastla, da je že l. 1582. enakonočje padlo na
dan 11. marcija meseca, da je bilo torej za deset dni
prezgodaj postavljeno.

81

Da se je prišlo tej napaki v okom, ukazal je L 1582.
papež Gregorij XIII., da se mora za tedanjim 4. oktobrom
šteti precej 15. dan oktobra; ukazal je dalje, da naj odpa¬
dejo vsakih 400 let 3 prestopni dnevi, to pa tako, da ostanejo
sekularna leta navadna, ako se njih letno Število ne dd
deliti s številom 4. Tako ste leti 1600 in 2000 prestopni,
leta 1700, 1800, 1900, 2100, 2200 in 2300 pa so
navadna. Nesekularna leta so prestopna, ako se letno število
dd deliti s številom 4.

Ta popravljeni Gregorijev koledar se je precej vpeljal
v vseh katoliških deželah, naposled tudi pri protestantih.
Rusi pa in sploh narodi, ki so pravoslavne ali grške vere,
še zdaj štejejo po Julijevej pratiki ter so že za 12 dni za
nami. Praznujejo tedaj novo leto, ko pišemo mi že
13. januarja.

Cerkveno leto ima nepremične in premične praz¬
nike; premični se ravnajo po velike j noči. Cerkveni
zbor l. 325. v Niceji je sklenil, da naj se velika noč
obhaja prvo nedeljo po ščipu, ki pride za pomladanskim
enakonočjem. Zato velika noč ne more nikoli biti pred
21. marcijem in nikdar po 25. aprilu. Ta dneva sta
torej mejnika velikonočna.

6

Četrto berilo. X. 176. Fo). 137/06.

82

III.

Črtice iz prirodoslovja.

60. Obča svojstva teles.

Vsako telo ima nekatera svojstva, katera nahajamo
tudi na drugih telesih, naj si bodo drugače kakor koli
različna.

1. Vsako telo polni poseben del prostora, je
prostorno,  ima svojstvo prostornosti; ker polni le

"določen del prostora, ima telo svoje meje, katere je
ločijo od drugega prostora. Meje telesa imenujemo pa
ploskve, in te so ravne ali krive na različne načine.
Pa tudi ploskve imajo svoje meje, in tem pravimo
črte; meje teh so pa pike ali točke. Pri vsakem telesu
vidimo, da se razteza na tri strani: na daljavo, širlavo
in višavo; moremo torej meriti na njem dolžino, širino
in višino. Prostor, katerega polni telo, imenujemo
prostornino ali vsebino  telesa.

2. Vsako telo je neprodirno,  t. j. v tistem pro¬
storu, katerega telo polni, ne more biti v istem času
kako drugo; kjer tt stojiš, tam ne more istočasno stati
tudi tvoj tovariš; kjer stoji že ena hiša, tam se ne
more druga hiša zidati drugače, nego če prvo poderd.

Ako vržeš v steklenico, do vrha z vodo napol¬
njeno, železno ali kameneno kocko, ki meri en kubi¬
čen centimeter, pade kocka na dno, in iz steklenice

83

izteče en kubičen centimeter vode, t. j. toliko, kolikor
zaleže kocka.

Zrak, ki nas obdaje, zdi se sicer prodiren; ali to
ni tako. Le povezni kupico v včdo; iz kraja ti stopi
nekoliko vode v kupico, gorenji večji del se ti pa zdi
prazen. Ali tukaj je zrak, in ta je neprodiren, in voda
ne more zavzeti njegovega prostora. Ravno tako je pri
potaplj avskem zvonu.

3. Vsako telo je stan  o vi  to,  t. j. vsa telesa ohra¬
nijo svoje stanje, v katerem so, nepremenjeno, dokler
kaka vnanja sila ne izpremeni tega stanja. Vsako telo,
ki je mirno, ostane tudi mirno, dokler ga vnanja sila
ne gane; temu nasproti pa ostane gibajoče se telo
v stanju gibanja doti4, dokler ga ne ustavijo vnanje
sile. — Sila  je pa vsak vzrok, ki izpremeni ali izpre-
meniti hoče stanje telesa.

Ako zatočiš kroglo, morala bi se premikati vedno
naprej; ali trenje po podlogi in odpor zraka jo počasi
zopet ustavita, čim manjše je trenje in zračni odpor,
tem dalje se giblje krogla.

To svojstvo teles se uporablja na razne načine,
če se omaja kladivu ročnik, udarimo ž njim na kako
trdo telo. Z udarcem se ustavi hipoma ročnik, kladivo
pa se pomakne ob njem navzdol. Če hočemo skočiti
preko kake zapreke (jarka), zaletimo se prej, da nas
brzina tako rekoč vrže preko zapreke. Zamašnjak pri
strojih dela njih gibanje bolj enakomerno. Ako voz,
na katerem sedimo, naglo naprej zdrči, nagnemo se
v vozu nazaj, in ako se voz naglo ustavi, nagnemo
se naprej. Zakaj?

4. Vsako telo je raz delno,  t. j. s primernimi
pripromočld se da vsako telo razdeliti na manjše dele.
Mlinska kamena zmeljeta žitna zrna v drobno moko;

6 *

84

pila izpremenl kovine v drobno pilovino, kladivo jih
stolče v tanke listke. Centigram karmina pobarva 10 kg
vode tako, da se od druge ciste vode prav lahko loči
po svojej rdecej barvi. Dokler je košček pižma v hiši,
polna je vsa močnega duha, in pižern le za spoznanje
ne izgubi od svoje teže.

Telesa se delč ali z orodjem, in takrat se delitev
imenuje mehanična,  ali pa s prirodnimi silami, potem
se delitev imenuje fizikalna.  Daši je i’azdelnost teles
velika, vendar niso telesa brezkončno razdelna, ampak
vsako telo je sestavljeno iz mehanično  nerazdelnih
delkov, katerim pravimo molekuli.  Vsako telo je
torej sestavljeno iz tvarno enakih molekulov, kateri se
držč skupaj z nekako močjo, o čemer nam priča upor
pri delitvi teles. Upor pri delitvi teles je pri tem telesu
večji, pri onem pa manjši. Iz tega sledi, da se molekuli
tvarno različnih teles ne držč enako močno skupaj.
Z ozirom na jakost zveze med molekuli razločujemo
trojno zvezo molekulov ali trojno skupnost, namreč:
trdno, kapljivo in plinavo.  Na fizikalni način se
dadč telesa še mnogo bolj razdeliti. Ako se n. pr. zrno
soli raztopi v kupici vode, potem je nekaj soli v vsakej
kapljici osoljene vode.

5. Vsako telo je luknjičasto,  t. j. vsako telo ima
luknjice ter ne napolnjuje popolnoma vsega prostora,
ki ga zavzema navidezno. Na mnogih telesih, kakor
na kruhu, gobi, lesu i. t. d. vidimo že s prostim očesom
večje ali manjše luknjice. Na drugih telesih se pa
more luknjičavost opazovati le v posebnih okolnostih.

Ako se n. pr. votle krogle iz železa ali kake druge
goste kovine z vodo napolnijo, dobro zamašč in močno
stisnejo, stopi voda v drobnih kapljicah iz njih skozi
luknjice v kovini. Ako položimo kamen za nekoliko

85

časa v vodo in ga potem razbijemo, pokaže se le se
v sredi suh, drugod je okoli in okoli premočen; pustimo
ga pa dolgo časa v vodi, potem bo skozi in skozi
moker. Poslopje zidamo s peščenjakom. Skozi luknjice
v koži se potimo i. t. d.

6. Eno in isto telo ne zavzema vselej enako veli¬
kega prostora; poveča se, ako se raztegne ali ogreje;
pomanjša se, ako se stlači ali ohladi. Razteznost in
stisnost  ste torej obči svojstvi vseh teles; to sledi
iz luknjičavosti. Skoro vsa telesa se raztegnejo v toploti;
ako se ohladč, skrčijo se zopet.

Zamašek, ki tiči preveč trdno v vratu steklenice,
potegne se lahko iz nje, ako se vrat steklenice i-azgreje,
ker ga toplota razširi. Živo srebro se v toplomeru
vzdiguje in pada po raznej toploti. Železni obroči se
devajo razbeljeni na kolesa, da kolo bolj stisnejo, kadar
se ohladč. Pri kovanju denarja se stisne kovina.

7. Vsako telo pade na zemljo, ako se mu podloga
izpodmakne, ker ga zemlja nase vleče. Zemlja pa nase
vleče vsa telesa, trdna, kapljiva in plinava; to pri¬
vlačno silo imenujemo težnost.  Težnost je torej obče
svojstvo teles.

Vsako telo na zemljo spuščeno, a ne vrženo, pada
navpično  (vertikalno) na zemljo. Nit, na katerej je
obešena svinčena krogla, kaže mčr težnosti. Ta mčr
se imenuje navpična, in preprosti pripravi, ki nam jo
kaže, pravi se svinčnica  (kalamer, plajba).

Spiisti na tla kamenček in kos papirja oba isto¬
časno! Kamenček ti pride prej ko papir na zemljo,
ker odpor zraka ovira zadnjega veliko bolj. V brez-
zračnej cevi pa padeta oba istočasno, ker tu ni nobe¬
nega odpora; zemlja vleče torej vsa telesa enakomerno
nase. Pod vplivom zemeljske privlačnosti

86

padajo vsa telesa z enako hitrostjo, če jih
nič ne ovira, n. pr. zrak.

Vsako telo pritiska na svojo podlogo, ker je zemlja
nase vleče. Tak pritisk imenujemo težo  telesa. Koli¬
kor več delkov, kolikor več tvarine  ima telo, toliko
večja je njegova teža. Ako tehta katero telo dva-,
tri-ali štirikrat več, nego kako drugo, ima tudi dva-,
tri-ali štirikrat več tvarine, nego drugo.

Ako vzameš eno leseno kocko, n. pr. en kubičen
centimeter veliko, in drugo svinčeno ravno toliko, mislil
bi na prvi hip, da imate obe enako težo. Ali temu
ni tako, ker kmalu se prepričaš že na roki, da ima
svinčena kocka večjo težo od lesene. Razna telesa
imajo v enakem prostoru neenako število delkov, ne¬
katera več, druga menj ; prva so gosteja, druga redkeja.

Gostota kapljivih in trdnih teles se primerja na¬
vadno z gostoto čiste vode; brezimeno število, ki na¬
znanja, kolikokrat je katero telo težje nego enaka
prostornina čiste vode, imenuje se gostota  telesa. —
Tako je n. pr. gostota železa 7'5, svinca 11’3, zlata
pa 19'3. Železo je torej 7'5 težje nego enaka vsebina vode.

Ako pa tehtamo kako telo na tehtnici, primerjamo
tu težo telesa, ne gledč na njegovo prostornino,
s težno enoto, ki je pri nas gram,  t. j. s težo
kubičnega centimetra čiste vode pri 4° C. Število
gramov, ki jih tehta katero telo, imenuje se njegova
nasebna teža.

Po natančnem tehtanju najdemo, da tehta 1 dm 3
železa 7'5 kg , 1 dm 3  zlata 19’3 kg,  1 dm 3  svinca 11’3 kg
i. t. d. Težo ene kockovne ali kubične ednice kacega
telesa zovemo njegovo primerno težo.  Ta je stalna
in zaradi tega tudi za spoznavanje teles jako važna.

87

61. Težišče.

Da katero telo ne pade zaradi težnosti, mora se pod¬
preti ali podložiti; treba pa ni podpreti mu vseh njegovih
toček. Palica, dasi samo v enej točki (v sredi) na prstu
podprta, ostane mirna; krožeč tudi ne pade, alco je sredi
z navpično iglo podprt.

Tista točka kakega telesa, katero je treba podpreti,
da ne pade zlog težnosti, imenuje se njegovo težišče.

Pravilnim telesninam se strinja težišče se središčem.

Pri svinčnici je visišče ob enem tudi podporilče,
navpično pod podporiščem pa je težišče.

Telo visi mirno, ako je težišče navpik pod podporiščem;
stop ali leži pa takrat, kadar je težišče prav nad podporno
točko ali pa ravnino.

Če hočemo, da telo, ki je spodaj podprto, stoji popol¬
noma trdno in mirno, mora vsaj v 3 točkah, ki pa ne
leže v ravnej črti, imeti svojo podlogo. Njegovo težišče
mora ležati nad ono ravnino, v katerej so one 3 podporne
točke, kakor n. pr. pri 4-kolesnih vozovih, mizah, stolih i. t. d.

Kadar človek stoji, so mu podplati in med njima
ležeči prostor podporna ravnina. Telo torej toliko trdneje
stoji, kolikor večja je podporna ravnina.

Egipčanje so si izvolili za svoja velikanska zidanja
piramidalno podobo. Plesavec na vrvi ima dolg, na konceh
obtežen drog v rokah, Kdor nosi breme na hrbtu, pripog-
njen je naprej; kdor ga nosi v desnej roki, izteza levo
od sebe; kdor nosi kamen z obema rokama, hodi kolikor
mogoče nazaj pripognjen, in kdor je v nevarnosti na katero
stran pasti, hoče ogniti se tej opasnosti tako, da iztegne
roke nehote na drugo stran. Zakaj?

Leseni stebri se veliko lože zvrnejo, nego kameni in
kovinski enake velikosti in podobe. Kadar nalagamo na

88

voz blago različne teze, devamo vselej težje spodaj, na
vrh pa ložje blago in sicer zaradi tega , ker telo toliko
trdneje stoji, kolikor večja je njegova teza in kolikor
bližje je težišče podnožju. Ali je prav, da na nagnjenem
vozu plašno kvišku skočiš?  — Stoječemu brodarju preti
večja nevarnost, da se zvrne, nego sedečemu. Zakaj?

62. Navadni stroji.

Iz trdnih teles dado se napraviti marsikateri stroji; naj-
navednejši so: 1. Vod, ki je raven, nagibčen drog (žrd), vrteč
se okoli nepremičnega naslona. Daljavi pa, v katerih dve sili
pravokotno prijemate ter vod v protivno mer obračati hočete,
ste vodo vi rami.  Razločuje se enakorameni, raznorameni in
enorameni vod. Dva enako težka dečka, ki se hočeta gugati na
deski, podložita jo v sredi, da imata enakoramen vod. Če je pri
raznoramenem vodu prva rama 1 dm  dolga, in če se je prijemlje
1 kg  težko breme, stopi vod v enakotežje, ako se druga —
5 dm  dolga — rama s i /i kg  obteži. Na vodu je torej enako¬
težje, ako je rama sile tolikokrat daljša od rame
bremena, kolikorkrat je breme večje od sile, ali
kadar je učinek bremena enak učinku sile.  Učinek
bremena pa se dobi, ako se breme pomnoži z njegovo vodovo
ramo; prav tako se tudi izračuni učinek sile.

Dolg železen kol imo večji učinek, kakor kratek; lopata
z dolgim ročnikom, klešče in škarje z dolgimi kraki, samokol¬
nice z dolgima držajema, dolga vesla so boljša za delo, kakor
kratka in s kratkimi držaji. Čim daljše ima torej vod
rame, tem večji mu je učinek.  Po zakonih voda se ravna
tudi ključ, nož, sekalo, trlica, slamorezna kosa, luskač orehov
i. t. d. Najimenitnejša uporaba včda pa je tehtnica. Navadna
tehtnica je sestavljena iz prečke  in iz dveh skledic:
jeklena os z ostrim robom deli prečko na dve enako dolgi
rami in dopušča, da se v6d kolikor mogoče lahko vrti okrog
nje na jeklenej podlogi. V sredi prečke stoji navpično na njo
mala šibica, tako imenovan jeziček,  kateri kaže natanko, za

89

koliko se je uklonila prečka iz vodoravne lege. Kakšna je tehtnica
s kemblji?  Tehtnica je samo takrat pravična, ako ste obe rami
enako dolgi, in ako leže točke, v katerih so skledice obešene,
z vrtiščem v istej ravnej črti. Da se prepričamo o pravičnosti
tehtnice, delajmo tako le: V eno skledico se dene kolikor koli
uteži, v drugo skledico pa se potem polaga kar koli toliko
časa, da je tehtnica v enakotežju; ako se potem uteži med seboj
premestijo in ako ostane prečka v enakotežju, pravična je tehtnica.
Kadar je treba naj večje natančnosti pri tehtanju, tehta se stvar
dvakrat na sledeči način. V eno skledico položim stvar, katero
hočem tehtati, v drugo skledico pa devam kamenčke, grahova
zrna i. t. d. tako dolgo, da pride tehtnica v enakotežje. Potem
vzamem stvar iz skledice in pokladam namesto nje toliko uteži
v skledico, dokler ne pride tehtnica zopet v enakotežje. Očividno
kažejo potrebne uteži prav natanko težo one stvari, to pa
tudi takrat, če tehtnica ne bi bila popolnoma pravična.

2. Škripec  je kotač, kateri se vrti okrog svoje osi ter
ima na okolo zarezo, da se dene vanj vrv, s katero deluje sila
in breme. Škripci so negibni in gibni. Negibni se samo vrte,
gibni pa se vrte in premikajo. Z negibnimi se jakost sile ne
more izpremeniti, pač pa njena mer; z ati se imenujejo tudi
namerni ter so mnogokrat prav koristni. Gibni škripec je
v enakotežju, če je sila za polovico manjša od
bremena.  Ako se torej združi, kakor pri vzmožnem
koloturniku,  več gibnih škripcev, dajejo to korist, da se
z malo silo more vzdigniti veliko breme. Ce je breme 8 kg  težko,
zadostujeta pri uporabi treh gibnih škripcev samo 2 kg,  da
je držita v enakotežju. Navadni koloturnik  je sestavljen iz
treh negibnih in iz treh gibnih škripcev. — Škripcu podobno
je kolo na vratilu,  ki ima valjar ali vratilo, na katero se
ovija vrv z bremenom, in kolo, ki je nanj tako nabito, da stoji
navpično na vratilovo os, in da je njegovo središče v njej. Kadar
koli se zavrti kolo, zavrti se tudi vratilo in narobe. Na kolesovem
obodu poprijemlje sila, da je v enakotežju z bremenom na vratilo-
vem obsegu. Breme in sila delate tu po zakonih vdda. Namesto
kolesa so mnogokrat skozi vratilo navzkriž vtaknjene motaroge, na

90

katerih dela sila. To pripravo imenujemo motovilo z motarogami.
Ce pa deluje sila na ročici, imamo motovilo z ročicama, Vitel
se razločuje od prejšnjih v tem, da stoji njegovo vratilo navpik.

3. Strmina  je naprava, katera pomaga reči kvišku in
navzdol spravljati. Eabimo jo kot kozo pri nakladanju in razkla¬
danju sodov, brun, kamenja i. t. d. Ker je na strmini breme
nekoliko podprto, zato trebamo menj sile.

4. Klin  je koničast trd les ali železo, ki se z ostrim
koncem zabija v reči, da jih razganja ali cepi. Zabija pa se
tako, da se mu na hrbet udarja. Cim ožji je klinov hrbet
v razmeru ž njegovo dolgostjo, tem rajše cepi in razganja.
Dleto, nož, sekira, lemež, šivanka, žreblji, pa tudi naši zobje
delajo kakor klin. Klin dobro služi pri vzdigovanju, pri stiskal¬
nicah na klin in kakor zagozda. Kje še?

5. Vijak  je valjar, okoli katerega je ovita strmina, Ako
si mislimo enake vzvoje napeljane po notranjej steni votlega
valjarja, dobimo tako imenovano matico, v katero pride tak
vijak, ki se ž njo popolnoma ujema. Vijaki se raznovrstno
rabijo, zlasti za pritrjevanje in zvezavanje stvari, za stiskanje,
vi’tanje i. t. d.; posebno znamenita je ladja na vijak, ki jo je
izumel Ceh Jožef Ressel,  rojen 1. 1793. v Hrudimu na Češkem,
umrl v Ljubljani dne 10. oktobra 1857.

6. Nihalo  je vsako telo, če je obesimo na nit ali kak
drog tako, da se more gibati v vertikalnej ravnini. Ako se
nihalo premakne iz navpične lege ter potem prepusti samemu
sebi, začne nihati ali kolebati, dokler se popolnoma ne upokoji
in ne pride nazaj v enakotežno lego. Najvažnejša zakona
nihanju sta: a)  Posamni nihaji istega nihala trp&
enako dolgo; b)  daljše nihalo niha počasneje, nego
kraj  še. Nihalo se rabi, da stenskim uram izravnava in poenačuje
gibanje. Kaj je storiti, kadar je ura prehitra?

63. Plavanje.

Ako vlečemo vre iz vodnjaka, ni ga težko vzdi¬
govati, dokler je še pod vodo; kadar se pa vzdigne

91

nad vodo, je mnogo težji. Pod vodo moremo nositi
taka bremena, kakršnih bi zunaj vode še vzdigniti ne
mogli. Koder spravi sč svojimi slabimi močmi človeka
v vodo padlega na br*eg.

Voda torej pomaga nositi bremena. Preden se
telo pomakne v vodo, mora zgornjo vodo, katero telo
izpodrine, nositi spodnja voda. Če pride telo na mesto
zgornje vode, ohrani spodnja svojo moč ter nosi ono
telo, ako ni težje, nego odmaknjena voda. če pa je
večje teže, pada na dno, a ne z isto težo, kakor
na zraku. Izgubilo je namreč toliko svoje teže,
kolikor tehta odmaknjena voda. Kadar pa je v vodo
potopljeno telo ložje, nego po njem odgnana voda,
takrat moli iznad vode: pravimo, da plava. Kolikor
globokejše je telo v vodi, toliko več vode tudi
premakne, toliko več izgubi svoje teže. Zakaj ne
utonemo tako lahko, ako imamo prsi sč zrakom
napolnjene? — Ali je prav, če pri plavanju molimo
roke iz vode?

V navadnej vodi utone kurje jajce, v slanej pa
plava. Cim bolj se voda osoli, tem menj se jajce vanjo
pomaka. V morju se ladja ne pogreza toliko, kakor
v rečnici. Čim gostejša je torej tekočina, tem manje
tone telo v njej.

Z ozirom na to imamo pripravo, s katero se meri
tekočinam gostota; pravi se ji go stom er ali areo-
m eter.

64. Sredolbežnost.

Priveži na en konec niti kamenček, pa ne tako težak,
da bi se nit pretrgala,, kadar ga vzdigneš, nit na drugem koncu
držeč. Zavrti potem nit s kamenčkom, kakor delajo otroci, ko
mečejo svoje na vrvci privezane žoge v zrak, izprva polagoma,

92

potem pa vedno hitreje. Kaj se zgodi? Če je nit slaba in
kamenček prilično težak, pretrga se kmalu nit, in kamenček
odleti v ravnej črti naprej. Mer te črte je navpična na mer,
v katerej je v tem trenotku bila nit, ko se je pretrgala.

Sila, katera je nit pretrgala, imenuje se sredobežnost
in je tem večja, čim daljša je bila nit, in čim hitreje si vrtel.
Ta sila se prikaže povsod, kjer se vrte telesa okrog ene srednje
točke ali črte, os imenovane, n. pr. kolesa. Zato je treba pri
vozu strešic nad kolesi, da ne škropi blato na voz, kadar se
vozimo po blatnih cestah, ker sredobežna sila odtrguje od kolesa
blato, ki se ga je prej prijelo. Zamašnjaki pri strojih morajo
biti močni, ker drugače bi jih sredobežnost raztrgala, kar bi
bilo zeld nevarno. Sredobežnost je tudi kriva, da odleti sekira
ali motika raz toporišče, kadar ž njo zamahnemo, ako ni bila
na toporišče trdo nasajena.

Sredobežna sila se pa tudi uporablja pri raznih pripravah,
kakor pri vejačah ali velnicah, pri sredobežnih sesalkah, ki so
blizu tako urejene kakor velnice. Tudi perilo sušiti je veliko
bolje v takih bobnih, nego ožemati ga z rokami, ker ožemanje
perilo preveč trga.

Naša zemlja je tudi telo, ki se vrti okrog svoje osi. Radi
tega pa tudi ni popolna krogla, ampak je podobna jabolku
t. j. njen premer na ravniku je daljši nego os; pri krogli so
pa vsi premeri enako dolgi.

Sredobežna sila je namreč na ravniku veliko večja nego
bliže tačajev ter vleče dele zemlje od središča proč, tem pa
sledijo drugi od tečajev, dokler ni privlačna sila zemlje ravno
tolika kakor sredobežnost.

Zemlja pa kroži tudi okoli solnca z jako veliko hitrostjo.
Tudi tu hoče sredobežnost potegniti zemljo od solnca, in to bi
se tudi zgodilo, ako bi se zemlja in solnce ne potezali n&se;
tako ste pa obe sili v ravnotežju,  t. j. obe sili ste enako
močni. Enako je tudi pri luni, ki kroži okoli zemlje, in pri
drugih nebeških telesih, katera imenujemo zvezde.

93

65. Občujoče posode.

Ako iz polnega ribnika izpustimo vodo v prazen,
le malo niže ležeč ribnik, vidimo, kako voda v prvem
pada, v drugem pa narašča. To se godi tako dolgo,
da stoji voda v obeh enako visoko.

Taisto prikazen lahko opazujemo, če spojimo dno
kake posode z dnom kake druge s cevjo tako, da more
voda teči iz posode v posodo. Ako polagoma vlivamo
vodo v prvo posodo, vidimo, da teče po cevi v drugo
in da v obeh narašča enakomerno. Ko nehamo doli¬
vati, je vode v vsakej posodi enako visoko.

Posode, katere so tako staknjene, da more tekočina,
ako jo vlijemo v eno izmed njih, teči v vsako drugo
posodo, imenujemo staknjene ali občujoče posode.

V občujočih posodah stoji tekočina
v vsakej enako visoko.

Vodovodi, škropilnica, čajnik i. t. d. so občujoče
posode, katerim se prištevajo tudi vodometi.  Vze¬
mimo cev z dvema občujočima ramama, katerih ena
je dosti daljša od druge. Ako lijemo vodo v daljšo
ramo, hoče voda v krajšej stopiti enako visoko; zaradi
tega šine iz cevi curkoma kvišku. A curek nikdar ni
tako visok, kakor je daljša rama, ker padajo kaplje na
njega nazaj in iz drugih vzrokov.

Fr. Hauptmann.

66. Pumpe.

Kdo izmed vas ne pozna sikalice? Pastirji si jo
narejajo na paši iz bezgovih dčbel, da brizgajo vodo.

Glavna dela sikalice sta na obeh koncčh odprta
cev, v cevi pa neprodušno premičen bat s primerno
ročico.

94

Porinimo bat do spodnjega konca ter vteknimo ta
konec v vodo! Ko potegnemo bat kvišku, vzdigne se
voda za njim; ko pa porinemo bat v cevi navzdol,
beži' voda pred njim iz cevi.

Vzrok tej prikazni je, da vnanji zrak, kadar gre
bat kvišku, na vodo krepkeje pritiska nego notranji,
razredčeni. Zatorej je voda prisiljena, umekniti se
vnanjemu tlaku v cev. Kadar pa gre bat doli, žene
notranji močneji tlak vodo nazaj iz cevi.

Z dolgo sikalico moremo precej visoko vzdigniti
vodo iz vsake posode, tudi iz potokov, rek, vodnjakov
i. t. d. Treba je samo sikalici take priprave, ki brani
vodi po cevi nazaj. Taka priprava pa je zaklopnica,
ki se vtakne v cev niže bata. Kadar teče voda po
cevi kvišku, odprč se zaklopnica toliko, da stopi nekaj
vode nad njo. Kakor hitro pa voda neha vzdigovati
se kvišku, zaprč se zaklopnica že zbog svoje teže;
voda pa, ki je dospela nad njo, ne more več nazaj
in tudi ne, ako se bat porine navzdol. Tako imamo
nekaj vode zaprte sredi cevi, ki ne more ne naprej,
ne nazaj. Treba še vodi napeljati pot iz cevi. Zato
je bat prevrtan, v luknjici pa tiči še ena zaklop¬
nica (čep).

Ko pritisnemo bat na vodo, odpri; se v njem za¬
klopnica in voda šine skozi njo nad bat. Ko potegnemo
bat zopet kvišku, vzdigne ta vodo nad seboj do gor¬
njega konca cevi ali vsaj do postranske cevi (roke),
kjer se iztalca.

Taka priprava se imenuje pum p a sesal k a ali
sesalni smrk.  Rabimo ga, da dobivamo vodo iz
globin. Glavni deli purnpe sesalke so torej: 1. dolga
cev, ki moli sč spodnjim koncem v vodo; 2. zaklopnica

95

v cevi; nad njo 3. bat z ročico in v njem 4. čep.
V ceni se razločuje sesalni smrk od tlačilnega?

Fr. Hauptman n.

67. Elektrika, vzbujena po dotikanju.

Denimo v sklenico redko žvepleno kislino; v to
pa postavimo bakreno in cinkovo pločo tako, da se ne
dotikate; na vsako pločo pritrdimo zgoraj bakreno
žico! Ako potem konca teh žic drug drnzemu pri¬
bližamo, vidimo, da preskoči iskra  iz žice v žico.

Elektrika se torej vzbuja ne le po
drgnjenju, temveč tudi po dotikanju tekočin
z dvema kovinama.  (Namesto bakra lahko tudi
vzamemo ogljeno pločo.) Ta elektrika se po italijan¬
skem zdravniku Galvani-ju,  ki jo je prvi opazoval,
imenuje galvanska.

Pripravi, s katero se vzbuja galvanska elektrika,
pravimo galvanski l&nec.  Ako se žici dotikate,
giblje se elektrika po njih iz bakra v činele. Ta giba¬
joča se elektrika se imenuje galvanski tok.

če se več takih ploČnih parov postavi v posamne
posode ter se zvežejo posamni pari tako, da je vselej
bakrena ploča enega para s cinkovo pločo sledečega
para od zunaj v kovinskej zvezi, pomnoži se moč
tbka ter se dobi galvanska baterija.

Ako pogreznemo obe žici, ne da bi se dotikali,
v raztopino bakrenega vitrijola, prevleče se na cinkovej
ploči pritrjena žica kmalu z bakrom. Raztopina bakre¬
nega vitrijola sestoji iz bakra in drugih tvarin. Gal¬
vanski tok torej razkrojuje tekočine v njih
sestavine.  Na ta učinek galvanskega toka se opira
posrebrovanje in pozlačevanje.

96

O vijmo podkovi podobno mehko železo z bakreno
žico, ki je omotana sč svilo, ter napeljimo vanj tok
galvanske baterije! Zdaj približajmo podkovi košček
železa! Kaj se zgodi? Podkov potegne železo n&se ter
je obdrži na sebi. Postala je magnet! Če pa pretrgamo
galvanski tok, takbj izpnstl podkov svoje breme. Iz tega
se nčimo, da je železo magnetno, dokler ga
obte k a elektrika.  Po elektriki omagnečenemu železu
pravimo elektromagnet.

Elektromagneti in neznana hitrost galvanskega t6ka
se rabijo pri telegrafih.  Pisalni telegraf, ki je zdaj
v navadi, ima dve železni jedri; oviti ste z žico, ki
je zopet sč svilo omotana. Skozi to žico se napelje gal¬
vanski tok; zatč se železni jedri omagnetite ter privle¬
čete prečko na pisalnem vodu, da se zavrti okoli svoje
osi. Ta vod ima na drugem koncu klinec. Ta dela
vtiske na papir, katerega kolesje nad klincem naprej
potiska. Iz tega je razvidno, da mora kratek tok na
papirju narediti piko,  ker elektromagnet ne privlači
več prečke, kakor hitro tok preneha, če pa tok delj
časa trpi, naredi se na papirju črta;  iz zaporednih pik
in črt pa je sestavljena telegrafska abeceda.

Da more telegrafist po svojej volji električni tok
pretrgavati in sklepati, za to mu je ključ,  če se ta
pritisne, je tok sklenjen.

Ako se n. pr. brzojavlja iz Trsta na Dunaj, pritisne
telegrafist v Trstu ključ: s tem je prečka na Dunaju
pritegnjena. Zaradi večkratnega sklepanja in odpiranja
v Trstu bije na Dunaju prečka, kar opozori telegrafista
ondi, da zažene kolesje s papirjem ter d4 znamenje
v Trst, da je pripravljen. Zdaj se telegrafuje iz Trsta,
to je, delajo se na papirju pri dunajskem telegrafu
pike in črte. Kadar je telegram gotov, ustavi Dunajčan

97

svoje kolesje. — Ako je vmes več telegrafskih postaj,
povč se hitro po znamenju, katerej postaji je namenjen
telegram. Žica je napeljana po drogih in sicer po
klobučkih iz porcelana ali stekla.

68. O lečah.

Steklena telesa, ki imajo podobo leče, imenujemo
tudi leče. Leče so ali izbočene  (konveksne) ali pa
jamaste (vbocene, konkavne); izbočene so v sredi
debelejše nego ob robu, jamaste pa ravno narobe.
Da zvemo njih svojstva, naredimo več poskusov.

a)  Prvi je pač, da držimo izbočeno lečo proti
solncu tako, da padajo na njo od ene strani solnčni
žarki kolikor mogoče navpik, na drugej strani pa
podržimo prav blizu leče listek belega papirja.

Na njem zapazimo svetel krog. Ako papir počasi
pomikamo od leče, prihaja svetli krog manjši in svetleji
ter se naposled izpremeni v jako svetlo točko. V tej
točki se papir vname in pregori, v roko pa se spečemo,
če jo molimo do točke.

Iz tega poskusa vidimo, da izbočena leča svet¬
lobne žarke lomi ter jih zbira v eno točko, kjer
se ob enem tudi zbira solnčna toplota. Zaradi tega
imenujemo to točko žarišče,  izbočene leče pa leče
zbiravke.

Ako naredimo tisti poskus z jamasto lečo, ne
dobimo na papirju svetlejega kroga, temveč temnejega,
če odmikamo listek od leče. Vbočene leče namreč tudi
lomijo svetlobne žarke, a ne zbirajo jih, ampak
razmetaj-o: zato pravimo jim leče razmetnice:

i)  Ogledujmo si skozi lečo zbiravko raznovrstne
reči, katere pa so leči bližje, nego je njeno žarišče!

Četrto berilo. X. 170. Fol. 137/05. 7

98

Vse te reci vidimo večje, nego so v resnici. Drobno
tiskane knjige n. pr. se nam prikažejo z velikimi črkami.

Izbočene leče imajo torej povečal  n o svojstvo,
zatorej jili imenujemo tudi večala.  Ker ž njimi dobro
vidimo prav drobne reči, rabimo jib kot drobnoglede
ali mikroskope.  Drobnogled z eno samo lečo je
prav preprosta priprava; so pa tudi izvrstni mikroskopi
sestavljeni iz dveh ali več leč.

c)  Postavimo lečo zbiravko na mizo tako, da je
njena široka plat obrnjena proti oddaljenemu oknu, na
drugej strani pa držimo zopet listek papirja (senčilo)
blizu leče. Na listu zapazimo svetlo podobo, ki sicer
še nima natančnega obrisa. Pomikajmo pa list počasi
od leče! Zdaj se svetla podoba izmanšuje ter dobiva
bolj natančen obris. V pravej daljini od leče zagle¬
damo na listu natančno in čisto podobo okna, proti
kateremu kaže leča. To podobo oknu primerjajoč
vidimo, da je mnogo manjša od okna, ter da je pre¬
vrnjena; gorenji del okna je na podobi spodaj, spodnji
pa zgoraj.

Še lepša je ta prikazen, ako v temnej sobi ta
poskus ponavljamo z gorečo svečo. Onkraj leče dobimo
na senčilu majhno, prevrnjeno podobo plamena.

Izbočene leče torej slikajo od dovolj oddaljenih
svetlih teles prevrnjene podobe.

Fr. Hauptmann.

69. Oko.

Zdaj nam je mogoče, seznaniti se s čudovitimi
skrivnostmi, po katerih je osnovano človeško oko.

Oko se da primeriti okrogle] skrinjici, ki je s ko¬
žami obdana in znotraj črno prevlečena. V njej sta dva
prekata (predala), prednji in zadnji. Prvi, mali prekat

99

se vidi od zunaj, lter je sprednji del ok6 obdajajoče
kože prozoren; drugi veliki prekat se ne vidi od
zunaj. Vsak predal je napolnjen z neko popolnoma
prozorno mokrino. Steno med prekatoma dela pisana,
mavrična  (dožicna) kožica,  ki je pri različnih
osebah različne barve in katera ima v sredini okroglo
luknjico, ki ji pravimo zenica. Mavrična kožica in
zenica v njej se od zunaj dobro vidite. Tik za zenico
leži prozorna, leči podobna tvarina, očesna ali kri¬
stalna leča  imenovana; njen učinek je isti, kakor
pri steklenej leči zbiravki. Na zadnjej steni velicega
prekata, leči kristalnici ravno nasproti, razprostira se
koža mrežnica,  katere posamezne nitke prihajajo od
očesne čutni  c e, ki izhaja iz možganov.

Da vidimo,  zgodi se takč le: Svetlobni žarki,
ki zadenejo v oko, prehitč prvi prekat; kar jih pride
v zenico, šinejo skozi lečo kristalnico v drugi prekat
ter trčijo naposled do kože mrežnice. Ti žarki so
lomljeni, tak6 da naredč na tej kožici majhno, pre¬
vrnjeno podobo tistega telesa, od katerega prihajajo.
Ta vtis se razširja po očesnej čutnici do možganov;

kadar koli se takih vtisov zavedamo, takrat vidimo.

Fr. Hauptmann.

O lep, nebeški dar je luč očesna,

Na zemlji vsaka stvar živi o luči. —

Veselo roža k solncu se obrača,

A slep sedeti mora v temi večni.

Ne bo se veselil več trat zelenih,

Ne pisanega cvetja na livadi;

Ne bo več videl zarje na snežnikih.

Smrt ni nesreča — a življenje in
Slepota je nesreča neizmerna.

Po F. Schillerju Fr. Cegnar.
7 *

100

70. Raztopina, zmes, spojina.

Denimo kos cukra v vodo! Zmerom ga je menj
videti, na zadnje pa čisto nič; a voda se je osladila
ter zgostila. Isto opazujemo, ako denemo v vodo soli,
galuna i. t. d.; voda postane slana, ali ima okus po
galunu i. t. d.

V vodi se raztapljajo razna telesa.

Telesa se raztopč v tekočini, ker stopi tekočina
v njih luknjice in potem zarad silne sprijemnosti tudi
med posamezne in sicer najmanjše delce telesa. Teko¬
čina loči te delce enega od drugega in jih. razprši po
vsej tekočini tako, da se nahaja v vsakej najmanjšej
kapljici po nekoliko delcev raztopljenega telesa.

Tako telesno razdelbo v tekočinah zovemo raz top.
Tekočino, v katerej smo raztopili telo, imenujemo raz¬
topilo;  to pa, kar dobimo pri raztopu, raztopino.

Eno in isto telo ni raztopilo v vsakej tekočini.
Voda raztopi n. pr. sol, cuker i. t. d., žvepla in smole pa
ne. Žveplo pa je raztopno v terpentinovem olju, smola
v vinskem cvetu.

Devajmo sol v vodo! Crez nekoliko časa zapazimo,
da voda ne more več raztapljati soli. Isto opazujemo
pri drugih telesih.

Določena množina topila raztopi tudi določeno
množino kakega telesa. Ne more li topilo od istega
telesa več raztopiti, potem zovemo raztopino nasi¬
čeno.  Topilu povečamo navadno raztopilno moč, če
je ogrejemo. Nasprotno pa izmanjšamo topilu navadno
raztopilno moč, če mu toplino znižamo.

Ako kolikor mogoče na drobno zmeljemo in zme¬
šamo oglje in kredo, lahko že z golim očesom razlo¬
čujemo kredne praške od ogljenih; če to zmes  vržemo

101

v vodo, plavalo bo oglje na vodi, kreda pa se potopi.
V zmesi ohrani vsaka tvarina svoje
s v o j s t v o.

Če raztopimo 32 težnih delov (32 dkg)  žvepla ter
prilijemo potem 200 takih težnih delov (200 dkg)  ži¬
vega srebra, naredi se hitro iz te zmesi neka črna
tvarina. Ako jo razžarimo postane crno-rdece barve.

* To novo telo, kije  od žvepla in živega
srebra bistveno različno, imenujemo
c i n o b e r.

Tako zedinjenje dveh ali več tvarno
različnih teles v novo, od zedinjenih
bistveno različno telo, imenujemo ke¬
mičen spoj.

Tel6, katero dobimo pri kemičnem spoju, zovemo
kemično spojino;  tvarine pa, ki so se kemično spo¬
jile, njegove kemične sestavine.  Vzrok kemičnega
spoja je kemična sorodnost.

71. Enoterne tvarine ali prvine.

Kakor je bilo rečeno, dd se vsako telo mehanično razdeliti
na najmanjše dele, katere imenujemo molekule ali trohice.
Molekuli nekaterih teles se ne dado več z nobeno silo razdeliti,
kakor zlata, srebra, žvepla i. t. d.; molekuli večine teles se pa
dado še razdeliti, vendar ne mehanično, ampak kemično.  Ti
zadnji delci so pa nedeljivi in se imenujejo atomi.  Take tvarine,
ki se ne dado kemično deliti, imenujemo enoterne tvarine
ali prvine;  druge pa, ki so sestavljene iz prvin, imenujemo
spojine.  Do zdaj je znanih 75 takih prvin. Najimenitnejše za
kmetovavca so one, katere sestavljajo rastline in živalska telesa.
Take prvine so: vodenec, kislec, dušeč, ogljenec, klor, žveplo,
fosfor, kremenec, kalijum, natrijum, kalcijum, aluminijum in
železo.

102

Vodenec.

Vodenec je plin brez barve, brez okusa in duha ter je
med vsemi telesi najložji. Vodenec se vname, ako se ga dotakne
kako razbeljeno telo ali kako v plamen, in gori sč slabo svetečim
plamenom, a razvija veliko vročino. Goreči vodenec se spaja
s kislecem in daje zopet vodo. — Vodenca je obilo v prirodi,
toda nikjer ni prost, zmerom je vezan z drugimi prvinami.
Največ je spojenega s kislecem v telesu, imenovanem „voda“, •
katera se skoraj povsod nahaja, potem pa tudi v rastlinah in
živalskih telesih; nekoliko ga je v drugih organskih spojinah,
kakor v cukru, škrobu, alkoholih, tolščah i. dr.

Kislec.

Kislec je plin brez duha in barve in okusa. V kislecu
zgore tleča telesa silno živahno, sam kislec pa ne gori, temveč
le dela, da morejo goreti druga telesa. Kjer ni kisleca, tam
tudi nič goreti ne more.

Kislec je najbolj razprostranjena nekaj prosta, nekaj
vezana prvina, ker se nahaja malo ne v vseh rudninah in ga
je tudi 30 do 80 odstotkov v rastlinskih in živalskih telesih
spojenega z raznimi prvinami. V zraku ga je l /&  ne vezanega,
temveč z dušcem samo pomešanega. Kislec rabijo živali pri
dihanju. One dihajo v sč navadni zrak, katerega kislec se spoji
v pljučih z ogljencem v ogljenčevo kislino; to pa izdihajo živali
zopet iz sebe in zraven tudi ves dušeč in pa vodene sopare.
Zeleni rastlinski deli pa srkajo v se ogljenčevo kislino in jo
razkrajajo v solnčnej svetlobi v ogljenec in kislec. Ogljenec
rabijo za razne ogljenčeve spojine, večino kisleca pa oddajo
zraku nazaj. Vse oglje je napravljeno na ta način iz zračne
ogljenčeve kisline, od drugod ne dobivajo rastline ogljenca.

Dušeč.

Dušeč je plin brez barve in duha; škodljiv ni, ker pri
dihanju in pri požiranju ga mnogo pride v naša pljuča in v želodec
brez vsake škode za naše zdravje. V samem čistem dušcu vendar

103

ugasne hipoma vsako goreče telo, in tudi živali v njem
hitro zaduše, ker nimajo za dihanje potrebnega kisleca.

Naš navadni zrak je zmes iz 4 /s dušca in Vs kisleca, potem
pa je primešano še nekoliko hlapnih tvari, kakor ogljenčeve
kisline, nekaj vodene pare in drugih nečistosti in smradov, ki
izparivajo iz ljudi in živali in iz gnijočih tvari. Ali te se izgube
po neizmernem prostoru.

Eazen v zraku je dušca razmerno prav malo na zemlji.
Nahajamo ga prav redko v rudninah, in le nekoliko več
v rastlinah, obilneje pa v živalskih telesih.

Ogljenec.

Ogljenec je trdno, netalno in nehlapno telo brez duha in
okusa. Ogljenec je glavna sestavina vseh rastlin in živali;
nahaja se pa tudi v velikej množini v črnem in rjavem pre¬
mogu in v šoti, katera telesa so ostanki rastlinskih tvarin.
Cist ali nevezan se nahaja v prirodi kot demant in grafit. Tudi
saje in rastlinsko olje sta ogljenec. Oglje dobimo, ako
rastlinske tvari razžarimo, braneč pristop zraku do njih. Tako
izženemo iz njih vodenec in kislec v podobi vode, ogljenec nam
pa ostane.

O tem se prepričamo, ako gorečo treščico malo po malo
pomikamo v stekleno cev; zunaj gori s plamenom, notri pa samo
zogljeni. V večjej meri delajo to oglarji, ki v kopah oglje
žgejo. Na sredo postavijo kol, okoli njega zlože drva ter jih
pokrijejo s prstjo, nazadnje pa od znotraj po žlebu zažgo.
Skozi prsteno odejo, v katero narede oglarji dve vrsti luknjic,
more le, malo zraka do drv; zato kopa ne gori s plamenom,
temveč le tli. Kislec in vodenec uhajata iz žarečih drv, ogljenec
pa največ ostane neizpaljen. Tako oglje se mnogovrstno rabi
v obrtu, pa tudi za smodnik.

Oglje se na zraku prav malo izpremeni, v vodi in v zemlji
pa skoro nič. Zaradi tega svojstva ožigajo na konceh kole in
stebre, preden jih zabijajo v zemljo.

S kislecem se ogljenec spaja v več razmerah.

104

a)  Ogljenčeva kislina je plin brez barve in duha.
V zraku ga je vedno toliko, da na 5000 litrov zraka prideta
2Va litra ogljenčeve kisline. Ta kislina se neprenehoma nareja
pri živalskem dihanju, pri vrvežu in sploh povsod, kjer gore in
gnijo ogljevnata telesa. Ko bi je rastline ne srkale iz zraka,
bilo bi je vedno več v zraku; tako pa se vzdržuje čudovito ena-
kotežje. Ogljenčevo kislino imajo tudi mnoge pijače, n. pr. mlado
vino, pivo, šampanjec. Voda rada posrka ogljenčevo kislino in
dobi tako nekak kislast, a prijeten in krepilen okus. Ako
segrejemo tako vodo, izhlapi ta kislina iz nje. Kjer se v zemlji
voda sreča z izvirom ogljenčeve kisline, navzame se je tako,
da se imenuje kislica ali slatina.  Sama ob sebi je ta kislina
dihanju škodljiva ter tudi ne vzdržuje gorenja.

Zatorej morajo kleti o vretju odprte biti, da prepih odnaša
škodljivi plin; tudi je dobro, v vodi razmočiti živega apna
in potem belež politi po kleti. Tako apno jako hitro posrka
ogljenčevo kislino.

b)  Ogljenčev okis  (Kohlenoxyd) se dela, ako goreče
oglje nima dosti zraka. Jako je strupen; človeku, ki ga diha,
dela omotico ter ga naposled zaduši. Ta plin je že pomoril
mnogo ljudi, ki so bili tako nespametni, da so v zaprtih stanicah
imeli živo oglje, ali pa zaprli pečno zaklopnico, preden je
ugasnila žerjavica.

Ogljenčeve spojine z vodencem so:

a)  Močvirni plin  se dela povsod, kjer se po stoječih
vodah in močvirjih raztvarjajo rastlinski ostanki. Z zrakom
pomešan in zažgan pokne sč strašno silo. V premogokopih se
ga mnogo razvija; rudarji mu pravijo „treskava sapa“. Koliko
ubogih delavcev je v takej sapi že storilo nesrečno smrt!

b)  Temu plinu podoben je svečavni plin.  Napravlja
se iz premoga, ki se brez zračnega pristopa razgreje do žarenja.
Razvijajoči se plin mora se potem v vlažnem apnu očistiti ter
se naposled nabira v plinohramu ali gazometru. Od tod se
pa pelje po železnih cevčh pod zemljo v posamne ulice in hiše.
Ako se pipa odprč, piha plin iz cevke in se more zažgati.

- 105 -

Kadar plamena več ne potrebujemo, ugasnemo ga s tem, da
pipo skrbno zapremo.

Klor.

Klor je rumenkasto zelen plin in ima poseben, dušeč duh.
Ako ga poduhamo, draži pljuča in sili na kašelj in celo na
krvno bljuvanje, torej je otroven. V vodi se raztopi in jej podeli
vse svoje lastnosti.

Do drugih prvin kaže klor neizrečno veliko sorodnost
in v nekaterih slučajih prekosi celo kislec. Kjer najde vodenec
z drugimi prvinami spojen, ga tako rekoč šiloma nase potegne
ter se spoji ž njim v vodenčev klorec. Ker ga pa ni niti rastlin¬
skega, niti živalskega telesa brez vodenca, zato klorov plin razje
in razdene vsako organsko stvar. No, to nevarno klorovo svojstvo
nam služi na veliko korist. Vse rastlinske barve namreč in vsi
smrdljivi in zdravju škodljivi plini imajo v sebi vodenca; ako
pa pridejo s klorom v dotiko, vzame jim ta vodenec in tako
uniči in razdene barve in škodljive pline. Zato s klorom belimo
in čistimo  ali razkužujemo zrak.

Klor se nahaja skoro samo v rudninstvu, zvezan z natri-
jumom v spojino, kamena ali kuhinjska  sol imenovano. Tudi
v nekaterih rastlinah je klor; ali je pa tem potreben ali ne,
še ni dognano; samo za ajdo se zna, da ne napravi semena,
če nima klora.

Fosfor,

Najčistejši fosfor je brez barve, prosojen, mehak kakor
vosek in se da z nožem rezati. Na svetlobi pa kmalu porumeni,
pordeči in postane moten in neprosojen; na zraku pušča bele,
nekoliko po česnu dišeče pare, ki se v temi svetijo. Razgret
se topi pri 44° C., pri 290° pa vre; na zraku se vname že pri
50° C. ter svetlo in živahno goreč izgori vfosforovo kislino.
Prav zato, ker se fosfor tako lahko upali, je ena izmed najne¬
varnejših tvari. Včasih že zadostuje toplota roke, zlasti če se
zraven še kaj mane, da se upali. Zato se zmerom hrani v po¬
sodah z vodo napolnjenih.

106

Fosfor se topi v eterju, v tolščah in oljih, zlasti v petroleju.
Take raztopine se rabijo za zunanja zdravila. V telesu je fosfor
strašen strup, zato se dela iz fosfora, moke in vroče vode strup
za miši in podgane.

Ker se fosfor tako lahko vname, rabi se za vžigalice ali
žveplenke.

Fosfor je v prirodi precej razširjen, kajti skoro povsod je
v zemlji najti fosforokislih soli; vendar ga nikjer ni dobiti
v večjej množini. Mnoge rastline izpijo iz zemlje fosfornate
soli, ki se v rastlini razkroje, da se fosfor za beljakovine
posebno v semenih porabi, in po teh rastlinah pride fosfor tudi
v živalsko telo. In res je žival zbirališče za fosfor; v možganih,
v živcih, v jajcih, v mesu nahajamo fosfor. Največ ga pa vendar
imajo kosti; ves fosfor v trgovini se dobiva iz kosti.

Kremenec.

Kremenec se nikjer ne nahaja sam zase, ali njegova
spojina s kislecem, kremenčeva kislina ali kremenica
imenovana, je glavna sestavina premnogih rudnin. Za kislecem
sestavlja kremenec največ kopne zemlje.

Ako kremeniti odvzamemo kislec, dobimo kremenec v temno
sivkastih, svetlih, luskavih kristalih ali pa kakor rjavo sivkast
prah, ki se ne da razhlapiti in se v kislecu razgret zopet
ž njim stopi v belo kremenico.

Kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem vrelcu
raztopljena, od koder prehaja z vodo v rastline. Zlasti trave
imajo mnogo kremenice v sebi, da so tanke bilke bolj trdne in
da morejo pokonci stati; brez kremenice bi bile premehke.

Kalijum.

Kalijum je kovina, ki se srebrno sveti, in je tako mehak,
da se da gnesti in z nožem rezati. Sosebno znamenita je pri njem
neizmerno velika sorodnost do kisleca. Na zraku ležeč si kmalu
privzame kisleca, in hitro ga pokrije siva mrenica kalijumovega
okisa ali kalija. Vsem kislečnatim telesom šiloma odtegne kisleca;
zato ga moremo hraniti samo v petroleju, sestavljenem iz ogljenca

107

in vodenca brez kisleca. Ako se vrže košček kalijuma v vodo,
spoji se takoj ž njenim kislecem in razvija zraven toliko topline,
da se oproščeni vodenec vžge in izgori. Vsled nastale vročine
izhlapi nekaj kalijuma; hlapi tudi izgorč, kar se spozna na
vijoličastem plamenu. Sikaje šviga žareča kovina sem ter tja po
vodi, dokler popolnama ne izgori v kalijumov okis, ki se
raztopi v vodi.

Kalijum se nahaja prav pogosto v prirodi, zvezan z raznimi
drugimi prvinami v rudninah, rastlinah in po nekoliko tudi
v živalskih telesih. Kalijum je rastlinam zelo potreben, ker brez
njega ne more rastlina napraviti nobenega škroba. Prideluje se
pa iz rastlinskega pepela in to iz pepeli  k e, iz katere se
zdelujejo vse druge kalijeve spojine, kakor galun, milo in steklo.

Natrijum.

V zunanjih svojstvih je natrijum podoben kalijumu, samo
ta razloček je, da natrijum vržen v vodo jo sicer prav živahno
razkrojuje, ali ne razvija toliko toplote, da bi se oproščen
vodenec vžgal. Le ako položiš košček papirja na vodo in nanj
zrno natrijuma, ki zdaj ne more po vodi sem in tja švigati,
nabere se okoli njega toliko vročine, da začne goreti z rumenim
plamenom.

Natrijum se nahaja v rudninstvu zvezan z drugimi prvi¬
nami. Največ ga je zvezanega s klorom v kuhinjslcej soli,
potem pa tudi v Glauberjevej soli in v sodi.  Dalje se
nahaja tudi v rastlinah, pa jim ni neobhodno potreben.

Kalcijum.

Kalcijum se odlikuje od drugih kovin posebno po svojej
jasnej rumenej barvi. Važen pa je zarad svojih spojin, izmed
katerih mnoge sestavljajo velik del zemlje, kajti velika gorovja
so iz ogljenčevo-kislega apna. Tudi ga nikjer ne manjka v živalih
in rastlinah.

Aluminijum.

Aluminijum je v vseh svojstvih srebru jako podoben, da
se obdelovati in z drugimi kovinami mešati, z bakrom dela

108

sosebno lepo, zlatu podobno zmes. Ne okisa se niti na zraku,
niti v vodi, ako ga tudi razbelimo. Ta kovina sestavlja velik
del zemeljske skorje; kajti poleg kremenice in apna sestavlja
aluminijumov okis, tudi glinica  imenovan, največ rudnin, kakor:
nekatera draga kamenja (rubin, safir,  korund), razne galune,
živce  in gline.

v

Železo.

Železo je zaradi svoje mnogovrstne rabe med vsemi kovi¬
nami najvažnejše. Dobivamo je iz rud, katerih bitni sestavini
ste železo in kislec, s tem, da razkisamo te rude. Ta razkisatev
se vrši v plavžu. Plavž je velika peč iz neizgorne opeke in
peščenjaka in ima podobo dvojnega prisekanega stožca. Do
kisleca ima železo jako veliko sorodnost ter se okisa prav hitro
v mokrem zraku in začne „rjaveti“.  V čistem kislecu upaljeno
gori in meče na vse kraje iskre.

Z ozirom na množino ogljenca v železu razločujemo 3 glavne
vrste železa, namreč: 1. sirovo ali lito, kakršno odteka iz
plavžev, 2. kovno železo, 3. jeklo.

Sirovo železo ima 4—5 odstotkov ogljenca, ki je ž njim
ali kemično spojen, ali pa mu je samo primešan. Lito železo
prve vrste se sicer lahko topi, a jako krhko je. Železo druge
vrste se topi pri 1000° C.; kovno ni, a moči ga je piliti
in vrtati.

Kovno železo ima najmenj ogljenca. Dobiva se iz sirovega,
ako se to na zraku žari, pri čemer izgori ogljenec v ogljenčevo
kislino. Kovno železo je jako vlečno ter se da kovati, v tanko
žico raztegniti in v tanko pločo izvaljati, a tudi variti.

Jeklo dobivamo ali iz sirovega železa, ako mu odtegnemo
nekoliko ogljenca, ali pa iz kovnega železa, ako mu dodamo
ogljenca. Jeklo samo ob sebi ima skoro ista svojstva, kakor
kovno železo. Mehko je in kovno. Ce pa razžarjeno jeklo shla¬
dimo v mrzlej vodi, postane krhko in zelo trdo. Od takega
(kaljenega) jekla se izdelujejo pile, svedri, igle itd. Ce razžarimo
kaljeno jeklo ter ga potem pustimo, da se počasi ohladi, postane
zopet mehko in kovno.

109

Iz železa si kujemo lemež, s katerim brazdimo zemljo;
železen je meč, ki nam brani ljubo domovino in lastnino.
Zgodovina nam pripoveduje o narodih, ki so v obilju zlata
obožali, in zopet o drugih, ki so si z železom odprli pravi
vir bogatstva, namreč obrtnost in trgovino.

V prirodi je železo zelo razprostranjeno, ali čisto se najde
samo v meteornih ali izpodnebnih kamenih.

Navadno je vezano s kislecem, žveplom in drugimi prvinami.
Železa je pa tudi v rastlinah in živalih. Prvim daje zeleno
barvo, brez njega bi postale rastline blede kakor brez svetlobe;
a drugim pobarva kri, da je rdeča.

72. Najimenitnejše kemične spojine.

Prostih, nevezanih prvin je jako malo v prirodi. Večina
jih je vezana z drugimi prvinami v spojine. Nekatere so jako
imenitne za kmetovavca, druge za obrtnika, zopet druge za
zdravnika, in nekoliko jih je pa, ki nimajo nobene vrednosti za
nobenega, ker jih ne znamo rabiti.

Za vse je voda, ki je sestavljena iz 2 delov vodenca in
1 dela kisleca, najimenitnejša spojina, ker vode potrebuje vsak
človek, vsaka žival in vsaka rastlina. Dobra pitna voda ima
v sebi vsekdar nekoliko ogljenčeve kisline in na liter 100—300 mg
trdnih teles. Tako vodo zovemo trdo vodo;  vodo pa, ki ima
samo malo trdnih teles v sebi raztopljenih, zovemo mehko
vodo.  Katero vodo imenujemo rudno, katero pa slatino? Največ
je vode proste, ali ima tudi veliko sorodnost do nekaterih
kemičnih spojin; vezana je torej z drugimi spojinami in dela
ž njimi tako imenovane v o dane ali hidrate,  katerih je mnogo
v prirodi.

Tak hidrat je soli trn a kislina,  ki sestoji iz vode,
kisleca in dušca. Ako namreč ogrejemo zmes enakih tež
solitra in žveplene kisline, razvijajo se sopare, katere se
zaradi kemične sorodnosti spojijo ter pri ohlajenju zgoste. Soli-
trna kislina je tekočina brez barve, je jedka in ima neki
poseben duh. Solitrna kislina se rabi v zdravilstvu, v barvarstvu,

110

za strojbo, za izjedanje in za ločitev kovin, zlasti srebra in
zlata, Rastline dobivajo svoj dušeč skoro samo iz solitrnokislih
soli in iz amonij aka,  ki je spojina dušca in vodenca.

Solitrna kislina se rada dela na takih mestih, kjer živalske
dušečnate tvari gnijo in razpadajo, ter se veže s kovinskimi
okisi, posebno s kalijem v soliter.  To se godi posebno po
hlevih in stajah in blizu gnojišč; večkrat se vidi tudi, da iz
starega zidovja cveto majhni kristali nekega grenkljasto hlade¬
čega solitra, ki je jako škodljiv zidovju, ker ga razjeda.

Soliter je hladečega, slanega okusa. Rabi se za zdravila
in za smodnik; iz njega se dela tudi solitrna kislina, Naj¬
važnejši je pa soliter za gnoj, ker dokazano je, da rastline
skoro samo iz solitra dobivajo potrebnega kalija, da morejo pri¬
pravljati redilne snovi. Prav tako dober gnoj je tudi a m oni jak,
iz katerega pijo rastline svoj dušeč.

Amonijak  je plin brez barve, hudega, bodečega duha in
grize v očeh. Nos nam pove, da se ga obilno razvija po straniščih,
zlasti o vlažnem vremenu. Tudi po hlevih, posebno konjskih,
dela se v velikej množini iz gnijoče scalnice. — Vodo hlastno
požira amonijakov plin, in nasičena raztopina se imenuje
salmijakovec,  ki je čist kakor voda, sicer pa ima duh in
okus in vsa druga svojstva amonijakovega plina. Ljudem, ki so
se skoro zadušili v ogljenčevej kislini, n. pr. v kletih, v katerih
mlado vino vre, pomaga amonijak.

Za zidarja je imenitna spojina kalcija s kislecem, ki se
imenuje kalcij umov okis  ali krajše apno.  Dobimo ga, ako
žarimo ogljenčevokislo apno ali apnenec, ki sestavlja velika
pogorja.

Vročina ga namreč razkroji, plinova ogljenčeva kislina
izpuhti v zrak, apno pa ostane. Apno se žge v nalašč za to
pripravljenih pečeh, apnenice imenovanih.

V vodo vrženo apno se spoji ž njo v apneni  hidrat,
kateremu navadno pravimo gašeno apno.

Pri gasitvi se napihne in naposled razpade v suh bel prah.
Prilijemo li pa več vode, naredi se mleku podobna tekočina,
belež  imenovana.

111

Apno je jako jedko, zato mu tudi pravimo jedko  (živo)
apno;  željno srka iz zraka ogljenčevo kislino ter se zopet
prevrže v ogljenčevo kislo apno, izgubivši vso jedkost, in postane
trdo. Na to se oslanja njegova raba za malto ali klak;
krznarji in usnjarji ž njim kože gulijo. Potrebno pa je tudi
v mnogih drugih obrtih.

Apno, zvezano z žvepleno kislino in vodo, imenuje se sadra
ali mavec  (gips) ter se nahaja na zemlji v velikej množini.
Sadra je preimenitna za umetnike, ki iz nje delajo znane gipsove
podobe, zraven je pa tudi zelo važna za kmetovavca, ker mu
daje preizvrsten gnoj, posebno za deteljišča. Prav tako izvrsten
gnoj daje fosforovokislo apno, kije  glavna sestavina vseh
kosti. Za rastline je zelo potrebno hranivo, ker nahajamo ga
povsod v žitnem semenu. Naše telo dobiva fosforovokislo apno
posebno v kruhu.

73. Dihanje.

Organi za dihanje ali dihala so pljuča in k njim spadajoče
cevi, ki vodijo vanja in iz njih. Pljuča so spletena iz najtanjših
vejic trojnih cevi, namreč: sapnika, pljučne odvodnice in
pljučne privodniee.  Sapnik se cepi v prsih v dve glavni
cevi, ki se razraščate zmerom bolj in bolj in se naposled kon¬
čate v majhne z zrakom napolnjene mehurce, ki so opleteni
z najtanjšimi vejicami pljučne privodniee. V pljučih prihaja kri
v dotiko z zrakom, ki sestoji iz kisleca, dušca in ogljenčeve kisline.

A kri in zrak se ne dotikata neposrednje, ker ju ločijo
pretenke kožice pljučnih mehurcev in lasastih cevčic pljučne
odvodnice in privodniee. Ali te kožice niso neprodorne za pline,
in tako pride (s pomočjo vpojnosti) kislec iz pljučnih mehurcev
v otemnelo, iz srca po pljučnej odvodnici prihajajočo kri, ogljen-
čeva kislina in vodne pare pa v pljučne mehurce. Po tej izmeni
ogljenčeve kisline s kislecem se kri ujasni, in jasno rdeča se
vrača v srce, odkoder nastopi odtok po telesu.

Na potu po telesu se spaja kislec nekaj z ogljenčnatimi
sestavinami v ogljenčevo kislino, nekaj pa z vodencem v vodo.
Otemnela kri se vrača iz telesa v srce in odtod v pljuča, kjer
se zopet ujasni.

112

Ogljenčeva kislina se oddaje skoro edino z dihanjem; voda
pa se izločuje iz telesa nekaj z dihanjem, nekaj pa skozi kožo
in po scalniei.

Kako se zrak z dihanjem izpreminja, kaže se iz sledečih
števil; vdihani zrak ima v 100 litrih:

kisleca 20'96, dušca 79‘00, ogljenčeve kisline 0*04 l,
izdihani pa (tudi v 100 litrih):

kisleca 16*38, dušca 79*55, ogljenčeve kisline 4*07 l.

Kakor kažejo ta števila, izsope se dušca skoro toliko,
kolikor se ga vsope. Vse drugače je s kislecem. V izdihanem
zraku ga je za eno petino njegovega prostora menj, a na
njegovo mesto pride ogljenčeva kislina. Nekaj kisleca se je
namreč z ogljenčnatimi sestavinami v telesu spojilo v ogljenčevo
kislino, nekaj pa z vodencem v vodo.

Pri tem spoju pa se razvija toplota. Zato je dihanje ljudem
in živalim od okolice nezavisen vir toplote. Cim več se v dolo¬
čenem času vsope kisleca, tem več se razvija toplote. Toploto,
katera se razvija z dihanjem v človeškem in v živalskem telesu,
zovemo živalsko toploto.

Pri človeku in pri tako zvanih toplokrvnih živalih, ki dihajo
s pljuči, raste toplina samo do neke od okolice nezavisne stopnje
in sicer zaradi tega, ker se voda skozi kožo neprenehoma izpariva
in se toplota za to izparo potrebna odteza človeškemu in
živalskemu telesu. Tako ima človeško telo stalno toplino 30° R.
Pri otrocih je kri nekoliko toplejša, pri starih ljudeh pa nekaj
hladnejša.

Da se dihanje vzdržuje, je potrebno, da se dovaža telesu
za dihanje potrebni ogljenec in vodenec; zato je treba jedil ali
živil, v katerih se nahajate ti prvini. Taka živila so n. pr.
škrob, cuker, tolšča itd. Ta živila imenujeme ogrevala,  ker
oskrbujejo telo s potrebnim ogljencem in vodencem, katerih spa¬
janje s kislecem je vir živalskej toploti. Živila pa, ki dajejo
one sestavine, iz katerih nareja kri nove telesne dele ali zopet
nadomestuje obrabljene, zovemo krvotvorna.  Ta imajo v sebi
dušeč. Duščeva živila so n. pr. meso, jajca, sir, mleko, žito,
sočivje itd.

Brez dihanja ni življenja; torej so zrak, toplota, svetloba
in voda pravi prijatelji življenju.

o-o-

113

IT.

Priroclopisje s posebnim ozirom na
kmetovavstvo.

74. Narava.

Kamor se koli ozrčm, je polna narava veselja,

Vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko.

Rože cveto ljubeznivo lepč; po dolinah, po gričih
Lepi razširja se duh, rosa ko demant svetli.

S pisanim cvetjem težkč se vdajajo veje zelene,
Čbelice pridne bučč, v satje nalivajo mčd.

Loge oživlja zverina, z grmičev pisanih ptičev
Mih razlega se glas, v travi kobihca cvrči.

Bister tam potok šumljč, rož, travnika žeje gasilo.
Vetra tu v senco ljubi pihljaj! vabijo nas.

Kosec priuka glasčn, žvenčč po vasi kosice,

Mlade ženice pojč, brusijo srpe ostrč.

Pika-nok skednji donč, vršč se kopice prosčne;

Vrt in vinograd ima toliko lepih darčv.

Kamor se ganem, ozrčm, se odpirajo viri veselja:
Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo svetč!

M. Kastelec.

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137'05.

8

114

75. Mavrica.

Biserna lestva se vspenja v oblak,

Spušča se onkraj na zemeljski tlak.

Mavrica pisana, božji prestol.

Angeli hodijo gor in pa dol,

Zlate kropilnice v rokah drže,

Zemljo prežejno klade in poje.

Gori na stolu pa Večni sedi,

Kapljici vsaki on srečo deli:

Pade na polje — rodi zelenjad,

Kane na drevje — obilen sad.

Kaplja na njivo, — da žito zlato,

Kaplja na trto pa — vince sladko.

Sreča se spušča na slčherno stvar,

Kadar zaliva nebeški vrtnar.

S. Sregorčič.

76. Slava in sreča kmetovavstva.

Neka basen govori, da so se nekdaj zbrale vse
žive stvari, da bi razsodile prepir med mečem, peresom
in plugom. Ti trije veljaki so se namreč pričkali, kateri
ima večjo oblast in veljavo. Meč misli, da on je gospodar
sveta, ker pred njim vse, vse trepeta; pero meni, da
ono največ stori, ker preganja temo nevednosti in
razsvetljuje um Človeški; na zadnje pa vstane plug ter
govori prav pohlevno: „Mirno rijem jaz pod zemljo,
pa sem že preobrazil svet; tiha sreča je z meno / 1  Na
tč besede — govori basen dalje — podarijo vse zbrane
živali plugu zasluženi venec. In to po vsej pravici:
kajti kmetovavstvo je najstarejše, najpotrebnejše, pa tudi
najkoristnejše opravilo. Kmetski stan je častitljiv, na
kmetih je mirit in sreče dom.

115

Kmetovavstvo je najstarejše opravilo. V sv. pismu
beremo, da sta zemljo obdelovala in drobnico pasla
že Adamova sina, in da je Bog prvim staršem, preden
so raj zapustili, na srce položil besedo, ki velja še
dandanes, da naj namreč pridno obdelujejo zemljo.

Kmetovavstvo je pa tudi najpotrebnejše in naj¬
koristnejše opravilo človeško. Kakor je Adam, pregnan
iz srečnega raja, v potu svojega obraza obdeloval
zemljo, tako so tudi njegovi potomci z velikim trudom
si dobivali skopi živež. Ti so bili najprej pastirji ali
lovci, kakor nas zgodovina uči. Toda človeški rod se
je če dalje bolj množil; pastirstvo in lovstvo ni moglo
več zadostovati vsem potrebam.

Torej so bili primorani, ako so hoteli ohraniti se,
da so začeli zemljo obdelovati. Sele zdaj je družinsko
življenje bilo mogoče, šele zdaj so jeli zidati vasi in
mesta; kajti poprej so se vedno selili iz kraja v kraj;
zdaj pa, ko so začeli en kraj obdelovati, ostali so vedno
ondi, čakaje obilnega sadu. Tako je nastalo družinsko
in stalno življenje, širiti se je jela omika. Poljedelstvo
je torej temelj in zibel omiki.

Poljedelstvo je pa tudi podloga človeškemu
življenju v tistih državah, ki so že kolikor toliko omi¬
kane in izobražene. Živež je prva potreba človeška.
Ne bahajo se kmetje zastonj, da oni preživljajo sebe
in gospodo, da redč vse stanove. Poljedelstvo nas
brani pomanjkanja in lakote in je najbolj naravna
in najgotovejša pot do bogastva. Kmetovavstvo je pa
tudi obrtu in trgovstvu prava podslomba. Iz vsega tega
se uverimo, da je poljedelstvo najpotrebnejše in najko¬
ristnejše opravilo.

Zato si je kmetski stan kmalu pridobil visoko
čast in slavo po vseh deželah in državah. Nikjer pa

8 *

116

ni bil ta stan že v starem času v tolikej časti, kakor
na Kitajskem. Po vsem cesarstvu častijo kmeta kot
pravega očeta in hranitelja vseh drugih stanov. Cesar
sam ga časti in izpodbuja. Vsako leto se enkrat tako
poniža, da zapusti svoj zlati prestol v Pekingu in
gre orat sč svojimi najimenitnejšimi služabniki. —
V novejšem času je dal avstrijski cesar Jožef II. prav
ginljiv zgled, ker je na svojem potovanju skozi Moravsko
sam prijel za plug ter izoral nekaj brazd. Na mestu,
kjer je tako počastil kmetski stan, postavili so mu
pozneje spomenik.

Stari Slovani so prav lepo in častitljivo obhajali
žetve praznik. Tudi še zdaj imajo pri žetvi najkrasnejše
slovesnosti Slovani sploh; in slovenski kmet, mislim, da
nikoli ne užije toliko veselja, kakor o košnji in žetvi;
dasi mora delati od zore do mraka, da je od potit ves
moker, vendar rad poskoči še zvečer, in domov
gredoč prepeva in vriska, da se razlega po hribih
in dolinah.

Na kmetih je za telesno zdravje dosti bolje
poskrbljeno nego po mestih. Kmet si z delom telo
utrdi in tako veliko laže ohrani zdravje. Hladen, čist
zrak ga obdaja, zdrava, čista voda ga napaja. Pa tudi
na duši so kmetje večinoma bolj zdravi in veseli nego
drugi. V svojej preprostosti delajo dan na dan in se ne
brigajo dosti za abotnosti, katere drugim belijo glave.
Pri njih je še prvotna krepost in čednost doma. Tu se
uživa veliko več nedolžnega veselja ko po mestih. Veliko
več pobožnosti je pri kmetu nego v mestu; kajti kmet
ima več priložnosti, Boga se spomniti nego kdo drugi.
Vsejavši zrno on le od Boga pričakuje blagoslova in
obilne žetve, ne pa od milosti kakega zemskega gospoda.
Le Njega mora moliti, ko seje; le Njega mora hvaliti,

117

ko spravlja težko snopje; le k Njemu ponižno pribeži,
ko mu je nevihta pokončala vso nado.

Glej torej, dragi kmetič, še srečnega se moraš imeno¬
vati v primeri z drugimi stanovi. Nikar torej ne tarnaj
in ne zavidaj visokim gospodom njihove velike časti
in oblasti. Tudi oni imajo svoje skrbi in težave, če te
teži kmetska kamižola, kadar si utrujen od težkega
dela, pomisli, da tudi gospoda, dobro vč, kje jo črevelj
žuli, da tudi ona ne more:

„Kragulja odgnati, ki kljuje sreč

Od zore do mraka, od mraka do dnč. a
Seveda tudi tebi ni vse prav. A vprašamo, kje pa
je kdo, ki mu rožice veselja vedno cveto, ki mu gre
vse po volji? Svet, ljubi moj, — pravi pesnik — je
enak njivi, na katero med zrnjem veselja in radosti
pade tudi marsikatero zrnce tuge in žalosti. Veseli in
zadovoljni bodimo, če se setev tako obnese, da se vsaj
nekoliko skrije nesreče mrklo ščavje pod visoko travico
in obilnim biljem sreče in radosti!

77. Zemlja.

Vsakemu umnemu poljedelcu naj bo prva skrb, da
poznh različnosti zemlje, s katero se pečh in ukvarja.
Kmet, ki ne p o zn d svojega zemljišča niti pravil, po
katerih se pusta, nerodovitna zemlja izboljšuje, ne
opravi mnogo prida na svojem zemljišču; kajti zemlja
rodi drugače po .gorah in zopet drugače po dolinah,
po planjavah in po ravnem. Po hribih in gorah je zemlja
največ namešana z debelim peskom ali gruščem, ker se
je, po velikih dežnih nalivih razmočena, raz visoke gore
spustila ter se razprostrla po nižjih policah, čim bolj
je pozneje ta prst preperela in sprstenela, t. j. čim več

118

se je je prevrglo v dobro prst in prah, cim več je ž njo
pomešane gline in druge trohljive šare, tem plodovitejša
je tudi zemlja. A zemlja po dolinah in po ravnem je
že takoj v početku z najboljšim drobižem in tenko prstjo
namešana ter je tudi od leta do leta tem rodovitnejša,
čim več dežni nalivi drobne zemlje in kremenine
z višjih in nižjih hribov izperd ter je naneso v doline in
ravnine. To dela, da je zemlja po dolinah in ravninah
že sama ob sebi mnogo rodovitnejša, nego li po hribih
in gorah. A tudi gorjanom je dal modri stvarnik pri¬
pomočkov obilo, da si morejo svoja zemljišča popravljati
ter plodovitost zemlje pomnoževati. Zato pa jim je treba
svoja zemljišča dobro poznati in njih svojstva vsestransko
preudariti; potem jim bode lahko zemljišča popravljati
ter vse tako obračati, da jim zemlja da mnogo lepega
dobička.

Zemljo (prst) delimo sploh na tri poglavitne
urvine, ki so: kremenik,  il  (ilovica) in apnenec.
A tč tri vrste zemlje se ne nahajajo nikjer v prirodi
čiste,  to je v svojej pravej, prvotnej podobi, nego
povsod so mnogovrstno namešane z drugimi zemljami.
V kremeniku je vselej nekoliko ila in apnenca,
enako tudi v apnencu nekoliko kremenik a in ila.

Kremenik.

Kremenika ali krem  en  c a je največ v prirodi,
a nikjer se ne nahaja sam zase. Kremenik je sestojni
del najtrjemu kamenu mnogovrstnih razlik: iz njega
so sezidane najvišje gore, in njegova sprstenina se je
raznesla po potopih in povodnjih na vse strani sveta,
koder se v večjej ali manjšej meri nahaja v podobi
z drugimi prstmi pomešanega peska. Ta zemlja je naj¬
težja, ter je največ sam pesek v njej; zaradi tega je

119

ostra in dela zareze na steldenej ploči. Nima niti
duha niti slaja; v ognju se ne izpremenl, in voda, katere
se kmalu iznebi, je ne razmoči; zato ta zemlja ni tako
razmazna kakor ilovica, ugreje se hitro ter dolgo hrani
gorkoto v sebi. — Ta zemlja je jako neplodovita, ako
ni pomešana z drugimi rodovitnejširni zemljami. Ugodna
bi bila morda samo takim rastlinam, ki imajo majhne
korenine, recimo travam.  Po kemijskej umetelnosti
od drugih zemelj ločena je kremenina bela, ostra moka,
ki zaškriplje, ako jo denemo pod zobč.

Kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem
vrelcu, od koder prehaja z vodo v rastline, katerim je
bajt; tako potrebna, kakor človeškemu truplu kuhinjska
sol. Zlasti trave, kamor spadajo tudi naša žita, imajo
mnogo kremenčeve kisline v sebi, zato se morajo pri
košnji in žetvi vedno brusiti kose in srpovi. Ako se¬
žgemo trave, najdemo kremenčevo kislino v njihovem
pepelu. — Nekatere živalce, posebno mehkužci in po¬
lipi, imajo tudi hišice iz kremenčeve kisline.

Zemljo, v katerej se nahaja mnogo kremenine,
imenujemo v gospodarskem oziru sploh peščeno
z e m 1 j o.

Ilovica ali glina.

Ilovice je najmenj na svetu in se tudi nikjer sama
zase ne nahaja. Sama ob sebi je ta zemlja bela in
razmazna. Z vodo zmešana je mehka in gnetna stvar,
ki ne prepušča vode. Zato je ilovica za poljedelca
mnogo vredna, ker njivi zadržuje mokroto, ki je po¬
trebna za uspešno rast. Zmes iz gline, peska in apna
imenujemo lapor,  ki daje najplodovitejšo zemljo.
V močnem ognju se ilovica skrči, oddh vodo ter po¬
tem več ne mara zanjo; trda postane in pusta. Iz

120

mokre in gnetne gline so že v starodavnih časih delali
posodo. Ako namreč mehko glino žgemo,  rekše iz-
žarimo,  dobimo čvrsto in zvonečo robo. Takej posodi
se pridevajo razna imena, kakor je iz boljše ali sla-
bejše gline. — čista ilovica je zelo različna od ilovice,
kakršno nahajamo po poljih in po njivah, čista ilo¬
vica nima skoro nic onih redilnih tvari v sebi, ki so
rastlinam potrebne za življenje; a ilovica po poljih in
po njivah je bolj ali menj namešana z redilnimi tvarmi.
Čista ilovica se samo na površju zemlje izpreminja
v dobro in rodovitno prst, ker samo tu dobiva žival¬
skih in drugih redilnih snovi, s katerimi se pomeša ter
izpremeni v rodovitno prst. Ilovnata zemlja je težka in
mrzla, zatorej jako neugodna marsikaterim rastlinam,
ki ne ljubijo mrzle zemlje. Ilovica sama ob sebi je
nerodovitna, ima pa to dobro, da drži vlago ter se
lahko izboljša, če se jej primeša nekoliko peska in
apnenca. Posebno dobra je ilovnata zemlja solnčnim
njivam, ker je suša tako lahko ne zmore.

Apnenec.

Apnenca je za kremenikom največ na svetu. Vse
naše bele gore so tako imenovano ogljenčevokislo apno,
ki se razpusti v kislinah. Apnenec je pomešan z dru¬
gimi zemljami ter je sestojni del, če tudi v majhnih
primerah, mnogovrstnega kamenja, rudnin, živalskih
kosti in rastlin, čist apnenec je podoben belej moki,
a vendar ni oster kakor liremenik. če je apnenec suh
ter se nanj vlije kaka kislina, takčj začne šumeti in
vrč ti. Apnenec sam ob sebi ni rodoviten, a z ilovico
pomešan nareja jako dobro prst, ki se mnogim sadežem
prilega. Apnenec ne popije toliko vode, kakor ilovnata
zemlja, a vendar mokroto dalje drži, nego peščena

121

zemlja. A tudi apnenec se hitro osuši ter potlej dolgo
drži gorkoto v sebi, zatorej rastline po apnenih njivah
ob suši dosti trpč, ker jim manjka potrebne vlage in
mokrote. Na solncu se apnenec ne strdi kakor ilovica,
temveč razpade v prah. Zgolj apno ni nikakor pri¬
pravno v obdelovanje zemljišč, kakor gola ilovica in
pesek ne. Če je pa zemlja iz vseh treh omenjenih vrsti
primerno pomešana, postane jako plodovita za vsak
pridelek.

Gnilovica in vrtna prst.

Vsa organska telesa segnijč, kadar so odmrla.
Kislec v zraku, gorkota in vlaga pospešujejo razpad,
ki prav za prav ni nič druzega, nego razkroj enj e
prvotnih zvez, iz katerih je telo.

Organska telesa so iz organskih in rudnih snovi.
Kadar telesa gnijo, vežejo se organske snovi iznova;
razpad je podoben gorenju. Kislec v zraku se veže
z vodencem gnijočih telčs v vodo, z ogljencem pa

v ogljenčevo kislino; a dušeč v njih se z vodencem

veže v amonijak. Voda, ogljenokislina in amonijak
z rudnimi deli bivše rastline ali živali je to, kar ostane
po segnitju. Prvi trije izhlapč v zrak, poslednji
ostanejo v zendji ter se ne ukonČajo, niti ne izgubč,

kakor sploh nobeno telo ne more priti popolnoma

v nič. Njegovi sestojni deli se vrnejo tja, od koder so
vzeti, v zrak ali v zemljo, da zopet redč nove rastline
in živali ter tako stopijo v vedni kolobar živlienja.

Taki ostanki strohnelih teles se imenujejo gni¬
lovica  t. j. prava črna prst.  V takej črnici, katera
pride največ od trohnelega lesa, listja in trave, je
največ ogljenca, kakor v rastlinah; a njene sestave
so različne, ker so različni tudi telesni deli, iz katerih

se je naredila prst. Hitreje ali počasneje i-azpada, kakor
že pride s kislecem v dotiko; počasi izgublja rastlinsko
snovno obliko, razpade, poslednjič še izpuhti vodenec
in dušeč, ter ostane samo še nekaj malega prstenih in
solnatik delov. To se najlože vide pri otlih drevesih;
stržen sprstenuje, a obod je še živ ter v sredi otlega
drevesa ostane nekaj prsti, ki diši po kislem.

Gnilovice je več ali menj po vsej našej zemlji,
koder živč živali in raste rastline ter naposled odmrjo
in strohnč. Posebno mnogo je gnilovice po gozdih,
koder stelje ne spravljajo in gozdov. A naš kmet jemlje
gozdom gnilovico ter jo vozi na njivo (v podobi listja,
hojevine, mahii i. t. d.). Gnilovica sama ob sebi je
rjava ali črnkasta, zato jej pravijo tudi črnica in
prhlica. Na zraku ta Zemlja razpada ter jemlje mnogo
vlage in plinov v sč, kar je rastlinam jako koristno.
Vode se močno napije ter jo zadržuje; ker je ta zemlja
temna, vabi tudi solnčne žarke k sebi, rada se segreje
ter se osušena zel 6 skrči. Z rudninami in z zemljo
pomešana, imenuje se tudi vrtna prst,  ker se je
največ dobiva po vrtčh.

Z gnojem pride največ gnilovice v zemljo ter je
jako imenitna, kar se tiče rastlinske hrane. Po njej
dohaja rastlinam dušeč in kalijum, ki sta poglavitna
hrana vsakej rastlini. Gnilovica pripravlja zemljo, da
srka amonijak, ki ni druzega nego duščeva spojina
z vodencem, gosti zrak, raldjh težko prst, peščeno
pa veže ter ji podeljuje potrebno vlago. Navadna prst
po naših njivah ima v 100 delih 3 do 6 delov gni¬
lovice, a dobra vrtna prst je ima po 20 in še več.
Kadar je njiva mokra, p o zn A se že po barvi. Kjer je
osem ali še več odstotkov gnilovice, tam je zemlja
črnorjava ali celo črna.

123  -

Posebna prst je gnilovica samo tam, kjer se je
nahaja več nego polovica v zemlji. To je po močvirjih
in šotiščih, koder so rastlinski ostanki na pol strohneli
ter zgolj en <ili na mokrem. Tu škoduje preobilnost neraz¬
krojene gnilovice brez dušca in hrane. Prst je prerahla
ter gobasta, ob suši se močno izsuši, o deževnem
vremenu postaja sama godla, a kadar je mraz, napihuje
se. Gnilovica ne segnije, nego samo trohni; plemenite
trave na takej zemlji ne morejo rasti.

Taka gnilovica se mora najprej osušiti. Da se ji
odpravi kislina, treba jo je pomešati z laporjem ali
s pepelom; pepel se dobiva s požiganjem šote.

78. Po čem se zemlja pozna.

Ako ti je zemlja med prsti ostra; ako je po njivi
mnogo kamenja ali debelega peska; ako je zemlja
rada suha in ako pri oranju šumi: gotova so to zna¬
menja, da je v njej mnogo — kremenika.  Taka
zemlja rada razpada, ne prijemlje se oralnega orodja,
vodo hitro srka, osorna je in pusta. Pravimo ji:
peščena zemlja.  Na njej posebno rado raste resje,
kurje zdravje, jeticnik i. dr.

Ako je zemlja zategla, razmazna, mrzla in rada
mokra; ako se prstov prijema kakor smola, vodo rada
pije ter se nerada suši; ako ob velikej suši na vec
krajih razpoka, a vendar ne razpade, ter se pri mokrem
oranju nabira na desko orala: vse to so znamenja, da
je v takej zemlji največ ilovice.  Na njej raste pres¬
lica, travna ljuljka, lisičji rep, bilnica, velikonočnica,
bradovičnik, travniška zlatica, repinec i. dr.

Močno apnena ali lapor  n ata  zemlja je sivo-
rjava, posehljiva in vroča. Kadar je mokra, maže se

124

jako, a hitro se zopet osuši ter suha tudi hitro razpade,
če se na suho apneno zemljo ali na lapor vlije moč¬
nega kisa, zasumi in zakipi ter tem dalje šumi in kipi,
cim več je apna v njej. Na apnenej zemlji raste lepi
čreveljc, različne detelje, jeglič i. dr.

Peščeno-ilovriata  prst se kaže po ilovnatej
barvi in primešanem pesku. Na njej raste regrat,
detelja, oves, prosč.

črnica  se odlikuje sč svojo majhno težo in temno
barvo. Po gorkem dežju duhti po trohnelem. Na njej
raste šotni mah, močvirski rožmarin i. dr.

Zelo želez n ata prst  je rumenkasta, rdečkasta,
usnjato rjava, in tudi voda, ki prihaja iz takih tal,
ima enako barvo. Železnati deli, ako jih ni preobilo,
grejejo in mehčajo prst; a kadar jih je preveč, škodu¬
jejo rastlinam.

Po navedenih znamenjih se spoznava prst. Kmetu
koristi mnogo, če zemljo pozni., ker iz tega lahko
sklepa, kako mu je zemljo obdelovati, katere rastline
mu je saditi ali sejati, in kako more zemljo izboljše¬
vati. Kadar vprašamo po kakšnosti oranice, gledati
nam je ne le na zgornjo ali živo prst, temveč tudi
na spodnji svet. Plodovitost se povikšuje, če je pod
peščenico ilovica, ali pa pod ilovico peščenica. Zemlja
je kmetovavcu delavnica, in moral bi jo v vseh njenih
delih prav dobro poznati.

79. Zemljišča naj se izboljšujejo med letom.

Nekateri meseci so posebno ugodni, da se izbolj¬
šujejo pusta ter nerodovitna zemljišča. Ti meseci so:
februar, m a r c i j, oktober, november in
december.  V teh mesecih ravnaj po sledečih pravilih:

125

Meseca  februarja, če je mokro vreme, razmeči
z lopato prav na drobno mravljišča po travnikih ali
senožetih, da mravlje v njih poginejo; tudi krtine in
jamice poravnaj. — če imaš po senožetih jame in
nižave, poravnaj jih ter vanje nanosi blata cestnega
ali pa s potov, luž in ribnikov.

Meseca marcija  posnaži mlake in rove ter izvozi
gnoj in blato na vrte in travnike. Ob suhem vremenu
lepo uravnaj travnike in senožeti ter jih z grabljami
pregrabi; če se je pa mah po njih zaraste], pa jih
prevleci z brano, a to lepo na rahlo. — Napeljuj vode
na travnike in senožeti, a to vselej tako, da bode voda
počasi nizdolu tekla, a ne drla in tudi ne zastajala.
Ako se travniki in senožeti ne morejo namakati, potrosi
jih z neugašenim apnom, sč sadro ali s kako drugo
gnojilno tvarino.

Meseca oktobra  lepo pospravi in potrebi ruŠnje,
kamenje, škodljiva zeljišča po njivah in polju; mahovite
senožeti z brano prav na lahko prevleci; krtine raztrosi,
mravljišča premeči in jamice po travnikih in senožetih
poravnaj, nadležno robidovje požigaj.

Meseca novembra in decembra  odvodi vodo,
ako se na njive ali travnike izteka ter še morebiti po
njih zastaja, odvodi jo proč; a rove, katere je deroča
voda izkopala, zasuj. — Jarke in vodovode posnaži,
blato in gnojilno tvarino s cest, potov, dvorišč, iz luž,
bajerjev in rovov lepo čisto potrebi ter izvozi na seno¬
žeti in puste njive ali na kompostni kup; a to preden
sneg zapade.

Ako vse to storiš, jako se ti izboljša zemlja ter
ze!6 se pomnoži njena plodovitost.

126

80. Rastline.

Rastline so žive stvari, pa brez čutja in brez svoje¬
voljnega gibanja. Kakor vse žive stvari, imajo tudi
rastline trdne sestavine in tekoče šoke; vedno se izpre-
minjajo, in vsak njihov del ima svoje posebno opravilo.
Zivš tako, da jemljo v sč kupljive in plinave tvarine,
katere dobivajo navadno iz tal in iz zraka. Rastline
vselej izvirajo iz podobnih stvari svoje vrste ter se
čudno zelo nmože.

Rastline pokrivajo skoro vso suho zemeljsko po¬
vršino in zraven tega tudi še nekatere kraje morja.
Ker rastline navadno rasto v velikej množini družno
skupaj, zato ima vsak kraj svojo posebno podobo po
rastlinah, ki ga pokrivajo. Kako različen je pri nas že
pogled prijazne, zelene ravni od pogleda resne, mračne
tmine v dorastlem gozdu! Kako zelo se razločujejo
polja z rumeno pšenico, zelena trata in skalnata stena!

Kamor koli pride zrak in voda, toplota in svetloba,
povsod vidimo, da se tla preprezajo z majhnimi, ne¬
znatnimi rastlinami, ki same zopet prej ali pozneje
poginejo, tla pa s trohnobo izpremenč v pripravno pod¬
logo za popolnejše rastline. Tako se s časoma dela
rodovitna prst, v katerej rasto najboljše rastline, ki
rede človeka in neštevilne živali. Kakor živali, tako bi
tudi človek ne mogel živeti brez rastlin, človek ne
dobiva samo največ svojega in svoje živine živeža iz
rastlinstva, ampak tudi najpotrebnejše priprave za
poslopja, za orodje, za obleko in za razne potrebe
v življenju.

Poglejmo mnogovrstna žita, sočivje, zelenjavo, sadje
in vse pične rastline! poglejmo vsa koristna drevesa in
grme, ki nam dajejo potrebno kurjavo, gradivo in les!

poglejmo vlaknate rastline, kakor lan in bombaž, iz
katerih se zdeluje obleka! poglejmo oljnate, barvarske
in druge rastline, ki se rabijo za umetnine in v obrtu!
poglejmo še tiste rastline, ki imajo v sebi tako hude
strupe, kakor najboljša zdravila —: prepričali se bo¬
demo, da je rastlinstvo na veliko blaginjo in srečo
vsemu človeštvu.

81. Rastlinska hrana.

Rastlina potrebuje za svojo rast hrane pi-av tako
kakor človek in živali. Ali pri rastlinah ni tako lahko
določiti, katere hrane jim je treba, kakor pri živalih.
Le poglej živali na zobe ali še bolje v želodec, takoj
zveš, o čem se živi in redi. Pri rastlinah ne moreš tega
storiti, ker nimajo želodca, in vse tvarine, katere so
rastline po korenikah in po zelenih organih, posebno
po listju posrkale v sč, izpremenč se takoj v rastlini
v razne spojine tako, da jih je mogoče le kemično
razločiti.

Največ je v rastlini vode. Če rastlino posušiš,
izpuhti voda, rastlina je mnogo lažja; tvarino, katero
rastlina še ima, imenujemo suho tvarino.  To lahko
zažgeš, pri čemur ti večji del v zrak izhlapi, in le ne-
hlapni kovinski deli še ostanejo kot pepel.  Ali iz tega
se še ne d4 sklepati, katere snovi potrebuje rastlina
za hrano. V njej se nahajajo kemične spojine, kakor
staničnina, škrob, listno zelenilo, smole, soli, cuker,
tolšče, beljak i. t. d.

Ali teh rastlina ni že napravljenih iz zemlje vase
posrkala, ker v zemlji jih ni nikjer najti; torej jih je
morala rastlina sama stvoriti razkrajaj e in sestavljaj e
iz kemijskih prvin.

128

Razen cgljenca, katerega dobiva rastlina samo iz
zračne ogljenčeve kisline skozi luknjice v listju in
zelenih organih, srka rastlina vso drugo hrano po
koreničicah iz zemlje. Da jo pa morejo koreničice
srkati, mora biti ali že v vodi raztopljena, ali pa
taka, da jo sok, katerega rastlina spušča skozi korenike,
more raztopiti.

Najvažnejše prvine, katere rastlina v raznih spo¬
jinah iz zemlje dobiva, so: vodenec, kisleo, dušeč,
žveplo, kalijum, kalcij um, železo in fosfor.

Kakor so poskušnje pokazale, dobiva rastlina vo-
denca in kisleca po vodi in najbrž tudi nekoliko po
drugih spojinah, žvepla in žveplenokislega apna iz žveple-
nokislega amonijaka, ki se nahaja v vsakem hlevnem
gnoju, fosfora pa iz fosforovokislega apna in fosforovo-
kisle magnezije. Kalijuma dobivajo rastline iz solitrno-
kislega kalija in kalijumovega klorca i. t. d.

Vse te in druge spojine morajo biti v pravem
razmerju v zemlji, kjer rastline rastejo. Ali mnogo je
rastlin, katere imajo onih spojin več v sebi, nego katere
koli druge. Tako ima pšenična slama največ kremen¬
čeve kisline, detelja največ apna, korenje največ kalija;
po tem se morejo rastline razločevati na kalijevnate,
apnenate in kremenate.

Kalij evnate rastline  so: pelin, pesa, repa,
turščica, krompir, tobak.

Apnenate rastline  so: lišaji, detelja, bob, grah.

Kremenate rastline  so: žita, trave, ajda,
robinija.

Za take rastline mora torej biti ena zemlja bolj
pripravna nego druga, na enej veliko lepše rasto nego
na drugej. Zato je treba rastlinam prave zemlje izbrati,
ali pa za dotično zemljo pravih rastlin.

129

82. Poljedelstvo.

Poljedelstvu je naloga, da pridela na danem zem¬
ljišču kolikor mogoče največ koristnih rastlinskih snovi;
pri tem ho dobiček tem večji, čim manjejebilo treba
dela in drugih pripomočkov.

Da rastline dobro rasto, je potrebno, da imajo
dovolj živeža in da morejo ta živež v sebe tako spre¬
jemati, kakor velja, kar je pa zopet zavisno od toplot¬
nih razmer, od rahlosti zemlje in od tega, ali more
zrak lahko do korenin ali ne. Da bodo tla dovolj
rahla, za to je mehanično obdelovanje  njivskih tal,
namreč kopanje, oranje, brananje, valjanje i. t. d. ne¬
ogibno potrebno. S tem se ne nareja le prst, daje  bolj
pripravna za razširjanje korenin v njej, ampak pospešuje
se tudi pristop zraka, kateri kemijsko razdeva sestavine
prsti ter tako pripravlja rastlinam novega živeža.

Kako potrebno je, da more zrak neoviran preši-
njati prst, vidi se prav očitno na mokrotnih tleh, ki
z vodo napojena ne pripuščajo vase zraka, da bi ke¬
mijsko deloval nanjo. Mokra zemlja naj se osuši ali
z navadnimi jarki, ali pa z „ drenažo a .

Drugo poljedelčevo delo je gnojenje.  Polje
gnojiti to je: polju dajati tistih snovi, ki so rastli¬
nam potrebni živež. Poskušnje so pokazale, da 2 ha
velikemu polju ena pšenična žetev odvzame: nad 72 kg
kalijevnatih, nad 37 kg  apnenastih soli in nad 145 kg
kremenice, vkup nad 154 leg  rudninskih sestavin.

Med temi je 22 kg  fosforo-kislih soli. Če sejemo
torej na istem polju več let zaporedoma isto žito, je
očitno, da mu odvzamemo prav mnogo onih rudnin¬
skih snovi, tako da jih bo vedno manj e v povrhnej
prsti. In resnično, črez nekoliko let je pridelek naše

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/06. 9

130

žetve vedno bolj in bolj boren, tako da se kmalu ne
izplača več setev.

Temu je vzrok, da rastlina ne najde v tleh tistih
rudninskih snovi, katerih potrebuje za svoj popolni
razvoj, ali ne dovolj, ali pa ne v razpustnem stanju.
Če hočemo neprenehoma žeti, moramo za to skrbeti,
da tlom zopet povrnemo toliko rudninskih snovi, koli¬
kor jih je žetev iz njih vzela. To se godi z gnojenjem.

Najbolj navadni in od nekdaj rabljeni gnoj je člo¬
veško in živalsko blato, pomešano z raznimi odpadki
gospodarstva in poljedelstva. Jasno je, da morajo v njem
biti vse tiste organske in rudninske snovi, katere smo
z žetvijo njivi vzeli in katere ji torej povračamo z gno¬
jem. — Ogljenčnati deli gnoja, posebno slama, rahljajo
tla ter povekšujejo množino prsti in ogljenčeve kisline
v njih, dušečnate tvarine d ajd amonijak. Ta kemijski
razkroj imenovanih tvarl, ki se godi v tleh, je tudi
izvirek toplote. Gnojena tla so vselej nekoliko topleja
od negnojenih. Gnojnica ima v sebi jako mnogo soli,
zlasti fosforovo-kislih; zato je poljedelcu poglavitna
naloga, da prav vestno nabira in spravlja to smradljivo
kapljino. — Sadra, zmlete kosti, pepel iz drv, iz šote
in premoga, izlužen pepel, žgano apno, amonijakovnati
odpadki iz raznih tvornic, vse to je mnogo vredno
gnojilo.

Kolikor bolje poznamo sestavine tal, toliko pri¬
mernejši gnoj moremo izbrati, če dobro poznamo svoje
njive, bodemo jim dajali le tisto, česar jim manjka;
mnogokrat bodemo z nekaterimi vrečami primernega
gnojila dosegli prav tisto, za kar bi bilo potrebnih
mnogo košev neprimernega gnoja.

Nekatere tvai'i so posebno dober gnoj, ker jih je
razmerno le malo treba posuti po njivi, da se njen

131 —

pridelek nenavadno povekša. Te tvari so: sadra, kostna
moka in gvano.

Sadra je iz žveplene kisline in iz apna; žveplo in
apno pa ste bistveni sestavini mnogih rastlin. — Gno¬
jenje s kostno moko jako bogati pridelek, zlasti pše¬
nični. Kosti so namreč iz fosforove kisline in iz apna,
kateri tvarini zopet nahajamo v pšeničnem pepelu. —
Gvano (ptičjak) je rjavkasta, prahu podobna raz-
drobljiva tvarina, ki ostro smrdi po amonijaku. Vozijo
ga z nekaterih otokov in mest južne Amerike zlasti
v Anglijo.

Z večkratnimi žetvami oslabljene njive zadobč tudi
brez gnoja same ob sebi zopet svojo prejšnjo rodovit¬
nost, če se delj ali menj časa neobdelane prepuščajo
same sebi. To ravnanje, ki se imenuje praho pu¬
ščati,  je po nekaterih menj gosto naseljenih krajih
zelb navadno. Ta prikazen se razlaga iz tega, da zrak
in voda v tem, ko njiva počiva, neprenehoma kemijsko
delata na njo ter razdevata njena tla. S tem se naredč
njene razpustne rudninske sestavine zopet v dovoljnej
množini pristopne rastlinskim koreninam prihodnje setve.
Počivajoča njiva se kmalu zaraste s plevelom, zato
vlaga bolj ostaja v njej, njena prst pa se množi.

Prav imenitno je pri obdelovanju njiv tudi kolo¬
barjenje.  Razne rastline jemljo tlom tudi razne
rudninske tvari in sicer tako, da ene in iste tvari
vzame ta rastlina več, druga menj. V tem ko 2 ha
velikemu polju pšenična setev odvzame 62 kg  fosforo-
kislih soli odvzame mu repa, nanj posejana, le 21 kg
teh soli. Ge se torej 3 leta zaporedoma repa seje na
katero njivo, odvzame se ji še le toliko fosforokislih
soli, kolikor z eno samo pšenično žetvijo. Iz tega si
lahko razložiš, zakaj tla, ki so izmolzena za kakovo

9 *

132

rastlinsko vrsto, še dobro redč katero drugo in tretjo.
Na pšenišče se more, če tudi se njiva na novo ne po¬
gnoji, sejati detelja ali saditi krompir, ker ti dve
rastlinski vrsti potrebujete le malo fosforo-kislib soli.
Razum č se zdaj, da ti bode njiva le takrat obilo rodila
vsako leto, ako jo posevaš menjajoč z različnimi rastli¬
nami, ako jo obdeluješ po kolobarju. V to namero
se razdeli polje navadno v dva razdelka; na prvem
naj bodo bilkaste, na drugem pernate ali pa obrtne
rastline. Katerej vrsti je odmeriti več prostora, zavisno
je od zemlje in od tega, imaš li veliko ali malo gnoja.
Po katerem redu se morajo sejati žita in saditi sadeži
po njivah, ne d& se vobče določiti; kajti to se ravnd
v vsakem kraju le po tem, kakšne so njive. Kakor koli
pa si urediš kolobar, pomneti je treba, da ni sejati
bilkastih rastlin za bilkastimi. Kdor pa ima prav dobro
zemljo, ali kdor jo more vsako leto gnojiti, lahko za¬
poredoma seje iste vrste rastline.

83. JPoučljivi povesti za kmetovavce.

V neko vas na Češkem je prišel popotni kmetijski
učitelj in je svetoval kmetovavcem, naj bi bolje pazili na
gnojnico ter jo nabirali v nalašč napravljenih neprodirnih
jamah. A kmetje se za ta nauk niso zmenili, le pivovar
ga je slušal. Izkopal je jamo za gnojnico ter jo vozil na
svoje polje. Nekega dne je njegov hlapec peljal na saneh
gnojnično lodrico. Sani se mu na ledenem potu izmuznejo,
sod se stoči, in gnojnica se razlije slučajno na sosedovo
deteljišče. Ta sosed pa je bil tudi eden izmed tistih, ki so
se prej posmehovali kmetijskemu učitelju zaradi gnojnice.

Zato je bil zelo nevoljen zvedevši, da je pivovarjev
hlapec prevrnil gnojnico prav na njegovo njivo. Drugače
pa je sodil, ko je spomladi videl oni kos deteljišča. Detelja

133

je bila tam še enkrat tako visoka in gosta, kakor drugod,
kamor ni pritekla gnojnica. Tudi druga košnja se je prav
dobro obnesla. Ta razloček se je prikazal tudi pri rži, ki
jo je vsejal na deteljišče. Ob nedeljah  so se kmetje ustavljali
pri njivi čudeč se tej razliki. Zdaj so jeli tudi drugi
vaščani posnemati pivovarja. Pridno so kopali in zidali
jame za gnojnico, katero so potem polivali po deteljiščih
in travnikih.

Amerikanec Franklin je bil poslanik na Francoskem.
Tu je videl, da so kmetovavci posipavali polja in travnike
se sadro, ter se je prepričal, kako ugodno vpliva to na
rast žita, detelje in trave. Vrnivši se zopet v Ameriko,
priporočal je ustno in pismeno svojim rojakom, naj po¬
sipajo polja se sadro; a nihče mu s kraja ni hotel verjeti,
da bi vreča polna sadre katero koli moč mogla imeti do
njive. Franklin pa gre zdaj na deteljišce ter posuje po
njem se sadro velike črke besed: „To je naredila sadra.“
Bujna rasi detelje na posutih mestih je kazala vsakemu,
kdor je mimo šel, veliko vrednost novega gnojila. Zdaj je
ni bilo treba nikomur več priporočati.

84. Setev.

Blagor mu, ki trudi se obilo,

Dan bo prišel, krasni dan plačila;
Kar je roka brazdi izročila,

Klilo bode, cvet in sad rodilo.

F. Cegnar.

Koliko se mora kmet truditi, preden se mu semensko
zrnce izpremeni v tečen kruh! Raznovrstna dela mu je
opravljati: a prizadevanje njegovo je uspešno le takrat,
ako pametno obdeluje svoje polje, in ako Bog blagoslovi
delo njegovih rok.

Naj pred je kmetovavcu skrbeti, da izvrši ona dela,
ki se tičejo setve.  Tu sčm spada gnojenje, oranje,

134

vlaka in setev. Kadar je kmet spravil gnoj na njivo
v posamezne knpe, raztrosi ga enakomerno ter ga
brže bolje podorje. Pri oranju se obrača zgornja prst
navzdol, spodnja pa na površje, da tu na zraku razpade
ter z gnojem pomešana plodovita postane. Kolikokrat naj
se orje njiva, to zavisi od kakovosti zemlje, od kolobarja
in od žita, katero misliš posejati. Za jaro žito odmenjena
njiva naj se že jeseni pripravi za setev, spomladi pa še
enkrat preorje. Kadar se podorava strnišče ali pa gnoj,
naj brazde ne bodo pregloboke; v drugih slučajih pa
je globoko oranje zelo koristno, ker tako dobivajo
rastline več redilnih tvarin ter lože razprostirajo svoje
korenine. Orati pa se ne sme v prevelikej vlažnosti ali
celo v mokrem; to velja zlasti pri ilovnatej zemlji. —
Oranje na ozke ogone je prava potrata. Vsako oralo
mora biti tako urejeno, da moremo ž njim orati globoko
in plitvo. Dobro oralo popolnoma obrača gladko
odrezane brazde ter drobi in rahljd zemljo ; močno mora
biti, a vendar lahko, da ne zahteva preveč vprežne sile.

Po oranju naj se zemlja povlači z brano,  ako ni
premokra in tudi ne pretrda. Brana drobi grudnato
prst, rabi j a površje ter uničuje plevel. Valjar  tudi
drobi kepe ter tlači in stiska rahlo zemljo, da se ji
delj časa hrani potrebna vlaga.

Ozimina se seje meseca septembra in oktobra,
jarenina pa spomladi, kadar je zemlja pripravljena.
Seje se pa z roko ali sč strojem, s tem pa ali na
široko ali po vrstah. Seme naj bo čisto in brez vsake
sodrge, kakor: ljuljke, kokalja in druzega plevelnega
smetja, čistilni stroji dobro čistijo seme ter ločijo
slabejše zrnje od lepšega. Seme mora biti tudi po¬
polnoma zrelo, čvrsto in kaljivo. Da je zrnje kaljivo,
zve se, ako je namočimo in zavijemo v kako volnato

135

cunjo ter je postavimo na topel kraj. če je seme
zdravo, kmalu požene kal vsako zrnce. — Na lalikej
zemlji se seme podorje, na težkej pa se spravi z brano
pod površje.

Kadar potem pohlevni dež zemljo namoči in solnce
prijazno posije, pretrgajo zrnca luščinasto suknjico ter
se razdelč na dvoje, v peresce s kalnim vršičkom in
v koreninico. S perescem se obračajo kvišku, s koreni¬
nico pa se prijemljejo zemlje.

85. Orač.

1. Pomlad že trka,
Hajd na noge!

Nam bo ogrela
Moško srce.

Plug izpod strehe,
Brano na dan,

Jarem na vole,

Kdor ni zaspan!

2. Zemlja je tala;
Svet’ Valentin
Vabi na delo;

Dela sem sin!

Zjutraj naprežem,
Plug že držim;

V desno in levo
Brazde drobim.

3. Seme posejem
V razor spet nov;

Kadar povlečem,

Idem domov,

Sprežem voliče,

S plugom pa v kraj;

Jesen pokliče

Spet ga nazaj. M. Vilhar.

88. Snetje.

Snčtje napolnjuje kot zelč droben, črn prah klasje
in latje nekaterih žit, posebno pšenice, ječmena in
ovsa. Namesto zrnja se razvijo na žitnem klasovju črni,

136

sajam podobni kupčki pralni, katerega pozneje veter
raznese. Z drobnogledom se vidi, da ta prah ni nič
druzega, nego brezštevilna množina drobnih kroglic,
tako imenovanih kličnih zrnec ali trosa. Klična zrna
ležejo na zdrava žitna zrna, ali pridejo kako drugače
na njivo, razraste se pri dovoljnej vlagi in gorkoti ter
narejajo neizmerno drobne niti, ki se zarijč v kalčče
žitne rastline ter ž njimi vred notri v njih rasto, dokler
nazadnje ne prirastd v klas ali lat, kjer zopet na novo
razvijajo klična zrnca.

Kmetovavec poznč, dvojno snčt: trdo, skrito, ali
smrdljivo in rahlo, očito ali prašnato. Skrita snčt se
poznd po teh le znamenjih: bilka, na katerej je snetjavi
klas, je močna, debela in kratka. Ko je žito v cvetju,
ostane snetjavi klas majhen in medel, črnozelen je in
se izpreminja nekako bolj v višnjevo barvo. Snetjavo
zrno je okroglo, lahko in nekoliko krajše od zdravega.
Ako se zrno zmane med prsti, vidi se črno-umazan
prah ki je škodljiv ljudem in živini. — Rahla ali očita
snet se prikaže tudi ob času cvetja ; klas je medel in
je videti, kakor bi bil poln saj; po takem snetjavem
klasu se izpridi in izkazi tudi slama.

Daši je obojna snet huda žitna kuga, vendar je
rahla ali očita menj škodljiva, nego trda ali skrita;
to zato, ker se rahla snčt često izgubi, dež jo raztepe,
in ko je suha, razpiše jo veter; trda ali skrita pa
ostane in se z žitom vred požanje in omlati. Mlatiči,
ki snetjavo žito mlatijo, so črni ko dimnikarji.

Tudi na turŠčici se mnogokrat nahaja turščična
snčt, ki nareja debele, včasih kakor glava velike
črno-rjave brale.

Vlažna zemlja in mlad hlevni gnoj pospešujeta
razvijanje snetja; tudi se snčt poprej loti medlega, nego

137

močnega in debelega zrnja, često se snet zaredi, ako
se žito spravlja v mokrem vremenu, ali če se snopovje
predolgo hrani na kupih, da se zrnje segreje in spari.

Pripomočki, da se škodljivo snetje odvrne, so:
suhe njive, setev zdravega, leto starega semena in
namakanje semena v raztopini bakrenega vitrijola.

Priden kmetovavec skrbi, da se ta huda žitna
bolezen ne prime njegovega žita.

Na rži se prikaže pogosto rožič  ek  (Mutter-
korn), ki izraste nad 2 cm  dolg in moli kakor podol-
gast, rogu podoben izrastek iz rženega klasti. Od
zunaj je črno-vijoličast, znotraj bolj bled ter ima na
koncu od začetka rumenkasto ali rjavkasto kapico,
katera pozneje odpade. Rožiček odpade nazadnje in
se dalje razvija šele prihodnje leto na tleh. Kadar
rž cvete, poganja namreč zopet pravo, popolnoma
razvito glivo, ki ima črtam podobna, neizmerno drobna
klična zrna. Če pridejo ta zrna v rženi cvet, razvijd
se zopet v nove rožičke. Rženi rožički so strupeni in
pomanjšujejo žitni pridelek. Le s tem, da se zreli
rožički nabirajo in pokončajo, more se kaj storiti zoper
pomnoževanje te škodljive glive.

87. Žetev.

Vesel čas je čas žetve. Pa tudi pri žetvi je treba
na marsikaj paziti. Kadar se žetev začenja, mora biti
vse zanjo pripravljeno. Pripravljeni morajo biti srpi,
sploh vse orodje za žetev, kozolci, prav tako tudi
skednji. Tudi delavcev pri žetvi ne sme manjkati. Žito
za žetev ne sme biti premalo, pa tudi ne preveč zrelo.
Čas žetve določuje tudi prihodnja poraba žita. Če se
bode žito rabilo bolj za seme, mora biti bolj dozorelo;

138

če pa se bode rabilo bolj za mlin, ne treba, da bi bilo
popolnoma zrelo, če zrnje ni mlečno, ko ga pretrgamo,
je že za žetev sposobno; kar še pomanjkuje do zrelosti,
izboljša se pri sušenju v kozolcu. Prezrelo žito ne daje
lepe moke; slama je zel6 izpita, suha in menj vredna za
krmo. Prezrelo žito pa se tudi zelo otresa in izpada;
že zaradi tega je potrebno, da se žito požanje, preden
je popolnoma dozorelo. Zanje naj se ob lepem vre¬
menu, in bolje zgodaj, kakor prepozno, zlasti v onih
krajih, koder toča rada pobija. Žito žanjejo sč srpom.
V novejših časih napravljajo kosne (kosilne) stroje,
s katerimi se more tudi žito žeti. Za velika posestva,
posebno po ravnem, so kosni stroji zelo pripravni.
Tudi s koso, ki pa je nalašč za to narejena, kčsč žito.
če je žito suho, mora se precej, ko je požeto, povezati
v snope; mokrotno ali vlažno žito se slabo suši in
težko mlati. V nekaterih krajih suše snopovje na njivah,
pridno je obračajo in o dežju spravljajo v ktipe. T&ko
sušenje je primerno takim krajem, kjer je malo dežja,
v naših krajih pa bi ne ugajalo. Za naše kraje so
najbolj pripravni kozolci, katere cenijo že tudi po
krajih, kjer jih še do zdaj niso imeli. Žanjajo naj se
raje manjši, kakor veliki debeli snopi. Prevelik snop
se težavno sklada v kozolcu in se težko do čistesra
omlati. Ko je žito v kozolcu, treba je paziti, da ne
hodijo nanje miši in druge živali. Kadar se prezrelo in
suho žito naklada, dobro je, da se med lestvice na
vozu devao ruhe, da se ne potrosi preveč zrnja.

Posušeno žito se mlati s cepcem ali z mlatilnim
strojem. Ročna mlatulja opravi v enem dnevu toliko,
kolikor štirje mlatiči v 5 dneh! Delo se torej zvršuje
hitreje in ceneje! Omlačeno žito se čisti, ko je izve-
jano, očisti se nazadnje še na rešetu, pa še bolje

139

sč strojem, ki je napravljen za čiščenje žita. Očiščeno
žito se mora hraniti v dobrih hramih. O e je zrnje še
nekoliko vlažno, ne sme se na debelo po tleh nasuti in
se mora pogosto premešavati•; pa tudi suho žito se ne
sme debeleje kot pol metra na debelo nametati. Žitni
hram mora biti suh in zračen. Varovati ga je pred.
mišmi; domačemu mačku naj se torej včasih dovoli,
da preišče žitne hrame.

88. Str očitate in okopovalne rastline.

Nekatere rastline, kakor: grah, leča, fižol, soja,
bok in cizara imajo svoje plodove vselej v stroku;
zatorej se imenujejo stročnice,  po nekaterih krajih
pa tudi sočivje.  Sočivje se po svojem cvetu prišteva
metulj nicam  ter ima mnogo hobatega perja,
s katerim prejemlje obilo živeža iz zraka. Zato stroč¬
nice ne izmolzejo zemlje tako, kakor žito, temveč za¬
puščajo prihodnjej setvi prav dobro, vlažno in plevela
prosto zemljo. Sočivje najbolje raste na apnenej zemlji,
katerej se ni pognojilo z opresnim gnojem. Grah, leča
in bob je redilna jed ljudem in dobra piča pitalnej in
molznej živini, katerej se polaga tudi slama sočivnatih
rastlin. Zdravniki priporočajo onim ubožcem, ki živč
skoro le ob krompirju, naj bi jedli zraven tudi nekoliko
sočivja, ki napravlja človeškej krvi neobhodno potrebne
beljakovinske tvarine.

Okopavine so one rastline, katere se morajo okopa¬
vati in osipavati. Semkaj se šteje krompir, topinam¬
bur, pesa, repa, korenje, koleraba, zelje, buča in tudi
koruza.

Vse te rastline zahtevajo globoko rahljano in dobro
pognojeno zemljo, katero je treba z motiko ali z oko-

140

palnikom in osipalnikom tolikokrat okopati,
kolikorkrat postaja skorjasta in plevelnata.

Korunu,  kateresra je mnogo plemen, ugaja naj¬
bolj glinasta ali peščena zemlja, najbogateje pa obrodi
na novinah in na požganem močvirju.

Topinambur ali turška repica  je zado¬
voljna z ubožno, peščeno zemljo, ter ne zahteva skoro
nobene strežbe. Ko smo jo zasadili, plodi se sama
dalje, posebno ako pri izkopavanju ne pobiramo vsa¬
kega koščka. Tako ostaja po več let na istej zemlji.
Gomolji so zdrava piča govedu, ovcam in prašičem.
Gospodarjem je zaradi tega prav všečna, ker je lahko
nakopljejo bodi si poleti ali pozimi.

Pesa  se zelo izprevrača. So namreč izprevržki
z belo, rumeno in rdečo korenino. Prvo imajo za
živino, iz druge napravljajo pesni cuker, tretja pa
z rdečkastimi stebli in listi (rona) je kuhinjsko zelišče.
Pesa se seje ali naravnost na njivo, ali pa najprej
v posebne grede, v katerih ostanejo rastlinice, dokler
se dobro okrepč, ter se potem presadč na njivo. Na
take grede se mora seme prav zgodaj posejati, rastli¬
nice pa je treba varovati ponočnega mraza. Ako jih
suša tare, prilivati jim je vode, ki jo je v čebru solnce
že nekoliko ogrelo. Pesa se presaja o vlažnem vremenu
z nekaj prikrajšanimi koreninicami in sicer v vrstah,
ki so 4 dm  druga od druge; v vrsti pa naj bodo
sadičice po 3 dm  narazno. Najboljša pesa je „obern-
dorfska".

Belo ali strniščno repo,  ki daje ljudem sicer
tečno, a vodeno jed, živini, zlasti prašičem in kravam
pa izvrstno krmo, rade napadajo bolhe, posebno ako
je zgodaj vsejana. Nekateri preganjajo te bolhe s tem,
da trosijo po mladih, še prav nizkih rastlinah pepel,

141

saje ali apno. Drugi jih škropi z vodo, katerej se pri¬
meša petroleja, ali v katerej se skuha česen, tobak in
paprika. Dobro je tu pa tam med repo posejati kako
konopljo; kajti njen duh je jako zoprn mrčesom. Drugi
priporočajo vrtno krešo, katera je bolham ljubša od
repe; napadajo torej krešo, repo pa pustč na miru.

Korenja  je več plemen; debelo se rabi za pičo
ter je tudi zdravilo konjem po pljučnih boleznih, po
kašljanju in smoliki oslabelim, rumeno-rdeče pa je
ljudem okusna jed.

Kolerabe  so podzemeljske in nadzemeljske. Zu¬
nanje so s perjem vred za ljudi, podprstne pa za ljudi
in za živino. Dadč se skisati kakor repa in zelje.

Kap lis ali zelje  zahteva močno, srednje zvezno
zemljo, katera mora biti nekoliko vlažna in dobro po¬
gnojena. Kapusu posebno ugaja ovčjak in konjščak.
Najhujši sovražnik zelju je gosenica kapusovega belina,
proti katerej skoro ni druzega pomočka, nego skrbno
obiranje. Najbolje je, da zatiramo jajčka, ki so na
spodnjej strani kapusovega perja; če pa so gosenice že
izlezle, iznebimo se jih, ako polagamo med kapus ko-
šeničico. Na to nežno rastlino namreč gosenice zvečer
zlezejo ter se potem drugi dan lahko sežgč.

Kislo zelje se mora vsak teden po dvakrat čistiti.

če hočemo prav debele buče  (tikve) pridelovati,
moramo tisti kos zemlje, kamor se položi bučno seme,
z lopato prav dobro zrahljati in pognojiti z razkro¬
jenim gnojem. Buča je priljubljena piča prašičem, njene
pečke pa dajč dobro olje. Iz male tikve napravljajo
nekatere kuharice prijetno jed.

Koruza  ali turščica je različnih plemen; najbolj
znana je navadna rumena in pa laški činkvantin, ki
prav hitro zori. Polutanka iz obeh je Vokaun-ova ko-

142

ruza, ki jo kmetje zelč čislajo. Koruzno seme, ki naj
se jemlje iz srede naj lepših storžev, seje se sč strojem,
kadar se ni več bati pomladanskega mraza, v mastno
in rahlo ilovico. Skrbno opleta, redka in večkrat oko¬
pana donaša koruza ne le naj obilnejšega pridelka na
zrnu, temveč tudi vsi drugi njeni deli so gospodarju
v korist.

89. Krmne rastline.

Dosti krme, mnogo živine; obilo gnoja
obilo denarja.

Rastline za klajo so ali trave, divje rastoče po
senožetih in pašnikih, n. pr. latovka, ali pa zelišča,
ki jih je pogosto najti ne le med travami, ampak tudi
nalašč posejanih po njivah in travnikih.

Travništvo  je poljedelstvu najkrepkejša pod¬
pora. Kjer je dovolj sen4 in krme sploh, tam se more
mnogo živine rediti in obilo gnoja pripravljati; oboje
pa je potrebno, ako se hoče prav obdelovati polje.
Previden kmetovavec zato dobro oskrbuje svoje senožeti
ter jih razširja, ako je potrebno.

Senožeti dajejo kmetovavcu brez posebnega truda
bogat in gotov dobiček, kadar jim primerno streže.

Prvi izboljšek suhim travnikom je voda, ki se
more ob določenem času v hladu napeljevati na vse
kraje, da se žejne trave napajajo. Kdor pa ima pre¬
mokre ali močvirne senožeti, naj jim odpeljuje močo
po 1 m  globokih jarkih ali po drenaž  ni  h cevčh.

Drugi izboljšek travnikom je, da se otrebijo n. pr.
mahii, preslice in mlečka, pa tudi lesovja in grmovja;
le tu pa tam naj se puščajo kaka velika drevesa.

143

Da se morajo krtine in mravljišča razmetati, zemlja
pa potem lepo poravnati, razume se Samo ob sebi.

Tretji izboljšek senožetim je gnoj; najbolje jim
ugaja zelo raztanjšana gnojnica, pepel in kompost.
Dobro je tudi, spomladi povlačiti travnike in jih pose¬
jati sč semenom plemenitih travin. Najboljše so: device
Marije proso (Zittergras), pahovka (franz. Raigras).
tratnica (Rispengras), glistnik (Trespe), lisičji rep
(Wiesenfuchsschwanz), rnačji rep (Timotheusgras), bil-
nica (Wiesenschwingel), pasja trava (Knaulgras). Trave,
ki dajo menj dobro in tečno klajo, so: medena

trava (Iioniggras), vonjavka (Wiesenruchgras), ostrica
(Schmiele), pasji rep (Kammgras), kiliec (Fioringras)
in svinjski rep (Liescbgras).

Nekateri gospodarji mešajo med travno seme tudi
nekoliko deteljnega ter potem sejejo to mešanico prav
gosto. Med rastlinami za krmo, katere si kmet prideluje
na njivi, so najimenitnejše tako zvane metuljnice; njim
prištevamo detelje, kakor: meteljka ali nemška detelja,
bela, štajerska, laška, turška detelja i. t. d.

Meteljka ali lucerna  zahteva globoko zrahljano,
apneno-glinasto zemljo, v katero se poseva med jarim
žitom. Drugo ali tretje leto je že popolnoma razrastla
ter daje tako obile košnje, da jo moremo v enem letu
5'—Gkrat kositi; ako ji privoščimo vsako drugo vigred
gnojnice ali pa komposta, ostala bo 8—12 let gosta.
Lucerna je kraljica vseh krmnih rastlin ter daje zdravo
in tečno pico prašičem m govedu. Meteljki je predenica
najhujša sovražnica, ki jo utegne do konca uničiti.
Zaradi tega je treba sejati čisto seme. Kadar pa se
predenica prikaže na njivi, takoj jo je zatreti. Oru¬
menele prostore je prekopati, zgornje ruševje izpo-
drezati, posušiti in potem sč slamo sežgati.

144

Bela detelja je zadovoljna sh  slabejšo, peščeno
zemljo, raste pa tudi v težkej ilovici. Navadno se seje
med drugo, zlasti med rdečo deteljo.

Štajerska ali rdeča detelja  sicer ni
preizbirčna, vendar raste najraje na globokej, apnenej
zemlji. Seje pa se med žitom ter daje po 2 ali 3 košnje.
Drugo ali tretje leto podorana je izvrstna prčdnica
pšenici. Da se je živina ne preobje, polagati je zeleno
deteljo s travo vred.

Laško deteljo  sejejo po žetvi meseca avgusta
ali septembra v pognojeno zemljo. Že pred zimo se
dobro razraste ter reši spomladi živinorejca, nimajočega
ni suhe ni zelene klaje, iz silne zadrege. Po košnji se
njiva preorje in poseje, n. pr. s prosom.

Turškej detelji  ugaja apnena zemlja. Med
žito posejana ostane več let na njivi, dajoč sicer piclejo,
a boljšo mrvo od meteljke.

Vsem deteljnim plemenom je sadra najboljše gno¬
jilo; pozno v jeseni, zarhna v vigredi in tudi po vsa-
kej košnji se raztrosi sadra po deteljišču ter obilo
poplača vse troske.

Sirek  daje prav mnogo tečne zelene pice; vendar
zahteva dobro in močno zemljo, katera se mu prav
tako pripravlja, kakor za zeleno koruzo.

Mohar  raste tudi v revnej in peščenej zemlji
ter pretrpi najhujšo poletno sušo. Meseca maja v dobro
zrahljano in nekoliko pognojeno zemljo posej4n, pokosi
se po cvetu ter posuši. Njegovo seno ugaja konjem,
za govedo pa je pretrdo.

90. Košnja.

Košnja se navadno pričenja takrat, kadar trava
naj lepše cvete. Na tistih travnikih, kjer raste navadni

145

kumin, pravijo izkušeni kmetovavci, da je takrat pravi
čas za košnjo, kadar kumin zori. Pa tudi na vreme
se mora gledati. Travniki poleg potokov morajo se
prvi kositi, če ne, prigodi se kmalu, da jih voda zalije
in da poplavi travo ali pa že seno. Zgodnja košnja
stori, da je seno redilnejše in da se nakosi več otave.

Senčna košnja se na dobrih travnikih navadno
začčnja sredi meseca junija — malo pred ali kmalu
po tem, ali tudi še le pred kresom; otava pa se kosi
proti koncu avgusta ali pa meseca septembra, dokler
je še lepo vreme; kdor pa jo pusti dalje rčsti, jo,
kakor pravi prislovica, „za pečjo suši 1 '. Navadna raz¬
mera teh košenj, senčne in otavine, ene proti drugej
je kakor 12 proti 7.

Trava se mora tik zemlje kositi; varovati pa je,
da se rastlinam prehudo ne poseče osrčje. Ni torej
vsak kosec dober kosec. Kdor po vrhu seče, manje
nakosi, pa je tudi kriv, da otava ne raste hitro in se
travine korenine ne zgostč tako, kakor takrht, ko se
trava odreže tikoma zemlje, če se pokošena trava naglo
posuši, dobi seno kaj prijeten duh, lepo rumeno zelen¬
kasto barvo, in tkko seno je tečna in redilna klaja.
Sušilo je cvet srečne košnje.

Detelja se kosi za seno, kadar je v najlepšem cvetju,
kadar je njiva vsa rdeča, za otavo pa, kadar cvetne
glavice venč in rjavč. Seno in detelja morate se vselej
suhi spravljati, da se ju ne prijemlje zaduhli duh in
plesnoba. če pa to ni mogoče, je dobro, da se med
bolj vlažne lege potrosi nekoliko kuhinjske soli. Sol
posrka preobilno vlago in varuje, da se mrva ne vname,
seno pa postane tečnejŠe.

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05.

10

146

91. Kosec.

1. Sklčpal, nabrusil sem te, o kosa!

Zvoni zeleni travi k pogrebu,

Dokler se bliska biserna rosa,

Dokler ne peče solnce na nebu!

2. Zrela za košnjo, zrela si, trava!

Kaj bi se bala kose jeklene?

Kar je rodila mati narava,

V krilo globoko smrt vse zaklene.

3. Taka postava svetu je dana,

Taka osoda njega oklepa:

Seme zabranja časova brana,

Časova roka zrnje otepa.

4. Žena mogočna dirja po svetu,

Nizko, visoko s koso podira;

Maha po pleši, maha po cvetu,

Večnosti, grobu vrata odpira.

5. V grobu telesa gruda, trohnoba,

V večnost neskončno duša se dviga;

Novo življenje klije iz groba,

Novo življenje večnost užiga.

6. Sklčpal, nabrusil sem te, o kosa!

Zvoni k pogrebu travi zeleni!

Ko bo oblila mrzla me rosa,

Takrat zvonila bodeš i meni.

Fr. Cegnar.

92. Pašniki.

Bolj slabi in slabo zarastli travniki se ostavljajo za
pašnike. Pašniki se nahajajo bolj v planinskih krajih, kakor na
ravnem. Pri pašnikih je treba gledati na to, da niso premokri;
mokri pašniki se morajo izsuševati; pa tudi z gnojenjem, ali
če je presuh, z napeljavo vode se more opešanemu pašniku

147

pomoči. Umno in koristno je tudi, da se pašniki razdele in
zagrajajo z živimi mejami. Potem naj se živina goni enkrat na
ta, drugič na drugi kos pašnika, da si zdaj ta, zdaj oni del
opomore in obraste. Tudi je dobro, da so tam pa tam pri meji
visoka, košata drevesa, kamor živina v vročini hodi v senco.
Ako je v planinskih krajih živina tudi ponoči na paši, napravi
naj se, vsaj za silo, tudi hlev, v katerem ima živina ob dežev¬
nem in viharnem vremenu pribežališče. Na pašniku ne sme
biti ničesa, kar ovira uspešno rast; potrebiti se mora grmovje,
trnje in drugo nepotrebno rastlinje, poravnati je tudi krtine.
Zatirajo naj se na pašnikih vse škodljive plevelne rastline.
Pastirji, ne da bi pri paši lenarili, naj bi raji razbrskavali
kravjake ter pulili znane plevelne rastline, katerih živina
nima rada, in naj bi s pašnikov pobirali kamenje, katero leži
tu pa tam po površju.

Kdor hoče imeti dobre pašnike, mora jih tudi včasih obse¬
vati. Pred zimo prekoplje naj se zemlja, da jo zimski mraz
dobro prešine, in zgodaj spomladi naj se po pašniku posejejo
semena raznih trav in detelj. Pašniki po dobroti se imenujejo
pašniki za krave, za ovce, za svinje i. t. d. Za svinje so dobri
navadno bolj mokri pašniki, za ovce slabi, suhi, za krave na¬
vadni, dobro obrastli i. t. d. Po pašnikih se ne sme prezgodaj

spomladi pasti; tudi se ne sme na pašnik več živine goniti,

kakor kar je pašnik more napasti. Vobče pa naj se živina

raje v hlevu redi, nego goni po pašnikih.

93. Veseli pastir.

1. Zakrivljeno palico v roki,
Za trakom pa šopek cvetic,
Ko kralj po planini visoki
Pohajam za tropom ovčic.

2. Saj tukaj na solnčni višavi
Le sam sem, le sam gospodar;
Živim tu po pameti zdravi,

Za muhe mi ljudske ni mar.

3. Nikomur tu nisem na poti,
Na poti ni meni nikdo:

Kdo čisto veselje mi moti,

Kdo moti življenje mirno?

4. Nikdar ne zmrači se mi čelo,
Nikdar ne stemne se oči;

Jaz pojem in ukam veselo,

Da z g6re v goro se glasi.

10 *

148

5. Naj drugi okoli po sveti
Si iščejo slave, blaga,

Jaz hočem na gori živeti,

Tu sreča, tu mir je doma.

6. Za čedico krotko popeval
Bom pesmice svoje sladke,
Dolincem glasno razodeval,
Kar polni mi srečno srce.

S. Gregorčič.

94. Vrt.

Vrt je ograjen kos zemlje s plodovito prstenino
blizu hiše. Za ograjo mu najbolje služijo žive meje,
v katere se rabijo različne rastline, n. pr. murba,
gaber, glog, smreka, akacija i. t. d.

Prst po vrtčh naj bo globoka, rahla in živa, zato
dobro pognojena, da bode mogla trojne in četverne
pridelke donašati na leto. Pravilno obdelan vrt, zlasti
blizu mest in večjih trgov, redi cčlo družino zvedenega
vrtnarja, dasi morebiti ne meri več, nego 0'5 hektara.
Vrt naj bo dobro zavarovan proti mrzlim vetrovom in
proti jugu obrnjen, kajti zrak in solnce sta osobito
zeljnatim rastlinam neogibno potrebna. Dobro je, ako
moremo vrtu izbrati lego blizu kake vode; kjer to
ni mogoče, treba je izkopati vodnjak ali v vrtu ali
blizu njega. Brez vode ne more biti vrtnar; najboljša
je voda iz bajerjev in pa dežnica. Mrzla in pa apnena
voda se nikakor ne prilega vrtnim rastlinam. Prilivati
jim je, kakor hitro je zemlja suha postala, ne šele,
kadar bi rastline že venele. Zalivati je poleti zvečer,
spomladi in jeseni pa ob jutrih.

Vrt se navadno razdeli v 4 dele: na dvoje po
dolgem in takč po širokem. Ta razdelitev dč do 1 m
široko stezo v podobi križa, katera se posuje s pes¬
kom, da ne bo blata. V sredi, kjer se stezi križate,
naredimo okroglino. Vsak del se nadalje deli v 0'9 m
široke grede takč, da loči gredo od grede stezica do

149

0’3 m  v širini, in da grede lahko zasajamo, okopa¬
vamo in plevemo. V okroglini in ob stezah imajo
vrtnarji navadno cvetice, plodonosno grmovje ali ple¬
menite pritlikovce, po gredah pa raznovrstno zelenjavo,
ki se večinoma množi po dobrem in čistem semenu.
Najboljše seme se dobiva iz stranskih vejic, ker sok
po njih teka bolj počasi, nego po steblu. Razume se,
da mora vrtnar hraniti seme in semenske rastline
na suhem, zračnem kraju.

Sajenice se presajajo že dobro okoreninjene vselej
proti večeru v vlažno, pregreto zemljo. Preden se presadč,
naj se jim korenine nekoliko namočijo v mešanici
iz zemlje, gnojnice in kravjaka.

Ako je katera koreninica ranjena, okrajšati jo je
z ostrim nožem. Paziti pa je tudi treba, da razna
plemena, ki so si v rodu, ne rastejo preblizu vkup ;
zakaj lahko bi se vzajemno oplodila, pleme pa bi se
spačilo, da bi ne bilo ne ptič, ne miš.

Skrben vrtnar ali pridna gospodinja ne da zemlji
počivati, temveč prizadeva si, da ima grede vedno
nasajene.

Vrtnarji napravljajo tudi gnojniščne grede, v katerih
morejo prav zgodaj odgojevati sajenice, varujoč jih
ponočnega mraza. Ko pride dovolj gorka pomlad,
imajo že pripravne sajenke ter jih nemudoma presadč
na pi-osti vrt. Tako dobivajo prav zgodnjo opresnino,
n. pr. kumare, katero prodajejo navadno po visokej ceni.

Najnavadnejše zelenje, ki se goji po vrtčh, je:
beluš,  b rok  o la, jestvena buča, čebula, česen,
dinja, drobnjak, hren, karvijol,  vrtna kreša,
kumara, ohrovt, peteršilj, rajsko jabolko,
redkev, salata, špinača  in  z čl  en  a (celer). Ne-
katero ostaja vse leto na vrtu, drugo pa ne.

150

95. O sadjarstvu.

Lep pomladanski dan je. Iz temno zelenega gaja
stopa brhkih korakov tropica mladeničev ter se ustavi
ob robu gozda, katerega solnce čarobno obseva. Mimo
njih pride kmet, ki korači proti domu dokončavši
delo na njivi. Mladeniči ga vprašajo, katera steza pelje
v bližnji trg, ter mu povedo, da so dijaki kmetijske
šole, ki so sč svojim učiteljem napravili izlet na deželo.
Zdaj pristopi tudi učitelj in reče kmetu : „Kako prijazen
je vaš kraj! Glejte lepih dolin in zelenih holmov! A
vendar me obhaja neka žalost videčega, da ta inače
tako krasni kraj skoro nima nobenega sadnega drevja,
dasi je zanj kakor ustvarjen. Pemalo m en d d cenite,
kmetje, dobiček, ki ga sadjarstvo daje brez posebnega
truda . u

„Ljubi gospod ! w  odgovori kmet, „ni nam neznana
velika korist iz sadjarstva, a postali smo nekaj malo¬
marni, ker pri nas drevje noče nič prav rasti in
ploditi / 1  — „Kako pa ravnate ž njim? 1  vpraša učitelj.
„Prinašamo si močnih divjakov večinoma iz gozda ter
jih pocepimo, kadar zelenč. Nekaj časa sicer rasto,
potem pa se navadno posušč. Hvaležni bi vam bili,
gospod, ako bi se hoteli malo pomuditi v našej vasi
ter nam povedati, kako naj ravnamo z drevjem.'

„Prav rad ustreženi tej želji , 1  pravi učitelj ter
migne dijakom, ki se vzdignejo proti vasi. Tu se
kmalu zbere več kmetov okoli učitelja; ta pa jim
razlaga tako :

„Vaša največja napaka pri odgojevanju sadnih
dreves je, da si jemljete divjake iz gozda, kjer si
navadno ne pridobč močnih korenin ter se zato ne

151

dad6 lepo izkopati, vsaditi. Vrhu tega pa si dobivate
starih divjakov ter jih cepite v precep, kar zopet zavira
vaše sadjarstvo. Ako hočete zarediti čvrsto drevje,
nabirajte peške in koščice ter sadite jih na dobro
obdelane gredice v drevesnici, katerej solnce ne pri¬
peka prehudo. Že v dveh letih vzrastejo za svinčnik
debela, za cepljenje pripravna stebleca, če ste seme
sejali jeseni ali zgodaj spomladi in č'e ste skrbno
pleli in rahljali gredice. Tkko steblece se oplemeni
(požlahtni) z dolago ali s popkom; nikoli v precep,
kar škoduje zlasti črešnjam. Cepi pa se peškasto sadje
na peškasto in košČiČasto na koščičasto.

Mlad kmet zdaj vpraša: „Gospod učitelj! ali se
mora cepiti vsak divjak? 11  „Navadno, 1£  nadaljuje učitelj,
„se ne požlahtnnjejo breskve, slive in češplje. 11

češpljam pa izboljšamo plod, ako jih presadimo.
V novejem času se drevje tudi cepi po 2krat. Sadjarji
so namreč zapazili, da poganjajo nekatera plemena,
n. pr. zlata parmena, kaselska kosmača (Reinette) i. t. d.
na leto 2—3 m dolge šibe, v tem ko pri drugih
zrastejo komaj za 1 /a m.  Če hočemo torej drevesce
hitro kvišku pognati, požlahtnimo je, n. pr. jablanovega
divjaka z zlato parmeno. Kadar je dorastlo 2—3 m
visoko, lahko je cepimo v steblu ali v vrh z drugim
cepičem, ako namreč hočemo dobiti drevo počas¬
nejše rasti.

Velika napaka je tudi, da se cepi in sadi vsako
pleme, katero koli nam kdo ponudi, brez premisleka,
ugaja mu li naša zemlja ali ne. Tu je treba mnogo
izkušnje. Ne sadite preraznovrstnih plemen; a izvrstno
naj bo, kar koli je drevja pri vas! Za cepiče pa se
oglašajte na našej kmetijskej šoli.

152

Kadar se drevč presaja na svoje stalno mesto,
izkoplje se mu 1 m  globoka, 2 m  široka jama, v katero
se okoli drevesa nasuje nove, žive prsti, v katerej še
ni stalo nobeno drevo. Paziti je tudi, da drevje ni pre¬
gosto; zatč se zasaja 8—12 m vsaksebi, ter se mu
razredčavajo pregoste posamezne veje in mladike, da
svetloba lože prihaja do njih in da zrak prosteje veje
med njimi. Da je gnoj tudi drevju zelo potreben,
menda ni treba posebno poudarjati; najboljši gnoj mu
je tnalovina. če je kako drevo na starejih vejah ope¬
šalo, da ne poganja novih mladik, ali če je izgubilo
vsled viharja, ozebline i. t. d. nekoliko svojega vrha,
pomladi se lahko in sicer tako, da se mu opešane veje
odžagajo in porežejo, rane pa z dobrim drevesnim
mazilom zamažejo. — Pridni sadjar pa tudi natanko
izpolnjuje postavo, ki veli: Dolžnost je, da vsako leto
do konca aprila meseca vsak zemljiški gospodor, vsak
uživač in vsak zakupnik svoje sadno in lepotno drevje,
grmičje, seči, vrtne plotove in stene svojim hišam,
po vrtih in po vinogradih, po polju in po travnikih
otrebi zapredenih gosenic, žuželjčjih jajčec ter vseh
mešičkov in zarodkov; — a nabrani goseničji mešički
in jajčeca da se dado ognju, ali da se kako drugače
zatero.

Za slovo vas vabim, obiščite našo šolo; mislim,
da bodete tam videli in slišali marsikaj, kar potem
lahko obrnete sebi v prid.

Kmetje se srčno zahvalijo učitelju ter mu voščijo
srečno pot obljubivši, da bodo ravnali po njegovih
naukih.

153

96. Vinstvo.

„Vin6grad obdelVati
Slovenec mora znati;
Kdor delal prav ne bo,
Naj pije pa vod6.“

A. M. S 1 o m s  e k.

I.

Vinska trta.

Vinska trta je grm s kolenčastimi vejami, katere
se spenjajo sč svojimi žvegeljnu podobnimi ročicami
(viticami) po drugem grmovju in drevju, če ji ni človek
nalašč za to postavil kola Listi so dolgo-peceljnati,
okroglo-srčasti, 3—5-krpi, neenako in debelo napiljeni;
spodaj so kosmati, dokler so mladi.

Mali, rumenkasto zeleni cveti zrasto v gostih
kitali, dišč prijetno, resedi podobno ter imajo petero-
zobčasto čašo in pet venčevih lističev, ki pa imajo to
čudno posebnost, da niso pri dnu zrasteni, kakor je to
gri drugem cvetju, ampak pri vrhu. Venec čepi' torej
na vseh petih prašnikih in na pestiču, kakor okrogla
strešica. — Plod (jagoda) je dvojno- do četverosemenski
(peškast), vrlo sočnat, vrezno sladek in navadno podol¬
govat. Po barvi je grozdje ali rumenkasto, svetlo-
zeleno, rdečkasto ali pa modro.

Vinika ali divja vinska trta je posebno pri pravna
za vrtne utice in za zakrivanje golih sten. Jagode so
ji zelč trpke.

Prvotni dom obče priljubljene vinske trte je Azija.
Že Noe je pripravljal iz njenega ploda pijačo.

V južnem Kavkazu se nahajajo še dandanes naj¬
lepše in največje trte (tudi podivjane), na katerih
zrastejo grozdi po 5 do 7 kg  težki. Podnebje jim tam
posebno ugaja, ker jih velikansko pogorje brani mrzlih

154

severnih vetrov, v tem ko okoli ležeča morja poleti
zmanjšujejo vročino; kajti ta plemenita rastlina pozebe
v trclej zimi in usahne v prehudej vročini; torej ljubi
najbolj zmerno podnebje, vroči in mrzli pas pa sta
ji pogubna.

V Evropo so prinesli Feničani vinsko trto iz Azije
in sicer na južno Francosko že 600 let pred Kr., na
Grško pa blizu 580 1. pred Kr., od koder se je raz¬
nesla po Italiji. Rimski cesar Domicijan je bil sicer
prepovedal trto, a dobri cesar Prob, ki je sam rad
vino pil, zapovedal je, nasaditi jo za Renom in po
Panoniji. Takrat so jo zasadili po Slovenskem,
Hrvatskem, Ogrskem in Srbskem. — Vinska trta
ima tudi mnogo sovražnikov; skoro najhujši je trtna
uš, ki je pokončala že mnogo goric. Da se ne bi
širila ta škodljivka, razglašena je državna postava
s 3. aprila 1875. Kjer in kadar se začuti ta kvarljiva
žival, povsod in vselej treba povedati okrajnemu gla¬
varstvu, katero pošlje vešče može, da pregledajo in
preiščejo vinograd. Ako se jim zdi nevarno, prepovedo
trsje izvažati ter, ako je treba, ukažejo vinograde raz-
saditi in trte porvati. Kadar je tako, plača se gospo¬
darju za kvar odškodnina, katero mu zložijo vsi vino¬
gradniki njegovo dežele.

II.

Vinograd.

Trta ljubi dobro pognojeno, peščeno prst, ne pa
vlažne ilovice ali gline, katera ne preceja dežnice in
snežnice. Tudi novina se ji dobro prilega.

V mokrej, hladnej ali mrtvej zemlji stoječa trta
ne more prav roditi; še ono grozdje, kar ga nerado
priraste, ne bo nikoli prav sladko, ne more dati pit-

155

nega vina. V vinogradih mora biti zemlje na debelo;
v plitvej zemlji ne dobivajo različne korenine zadosti
živeža. Kako ji ugajajo suhotna vulkanska tla, to kaže
vino, ki raste okrog ognjenika Vezuva v Italiji. Z&radi
posebne izATstnosti dali so mu ime: Kristove solzice. —
Trsu se prilega južna, t. j. solncna lega, da ga morejo
solu eni žarki ves dan in od sveh strani ogrevati. Geje
vinograd razen tega v varnem zavetju pred hudimi,
mrzlimi vetrovi, potem se tudi pozčbe ni toliko bati.
Naši predniki so to gotovo dobro vedeli, ker so
zasajali trsje le po solnčnih gričih.

a)  Trtna plemena, iz katerih se po Slovenskem
nareja najizvrstnejše belo Auno, so: rilček beli, tra¬
minec beli, žlahtna mušica rdeča, habševina bela,
šipon. Ljutomerske, radgonske, kapelske, črešnjeA^ske
in mariborske gorice, katere slovč tudi zunaj štajer¬
skih mej, so po večjem s šiponom in belim rilčkom
zasajene. Plemena druge in tretje vrste so: rilček
beli italijanski, plaveč rumeni, žlahtna mušica, bela,
klešec rumeni, žlahtnina rdeča in mušica zelena.

b)  Rdeče vino dajejo: žlahtna mušica modra,
kavka modra, klešec modri, kadarka modra, portugizar
rani modri in tičnilc črnikasti.

c)  Plemena, katera dajo v najboljših legah naj-
žlahtneje vino in dozorevajo ob istem času, so sledeča:
rilček beli, rilček beli italijanski, šipon, habševina
bela, kavka modra, klešec modri in kadarka modra.

č)  Plemena, katerih grozdje precej zgodaj dozoreva
ter še tudi v srednjih legah daje dobro vino, so: traminec
rdeči in beli, plaveč rumeni in klešec rumeni.

d)  Plemena, katerih grozdje zgodaj dozoreva celo
v mrzlih krajih in neugodnih legah, pa vendar milo
vino daje, so ta le: žlahtna mušica rdeča, modra in

15(5

bela. — Po Slovenskem še vedno jako razširjena belina,
lipovšina bela in rdečkasta, zelenika, jakor, šopatna,
peles i. t. d. so trte, katere, zlasti zadnja tri plemena,
bo treba izpodriniti z boljšimi.

e)  Za zobanje najboljša plemena so: žlahtnina
muškatna, kraljeva, bela, pariška, rdeča, muškat sivi,
črni, beli, rdeči ali rjavi, — krhljikovec, pa tudi
moršina modra, plaveč rumeni, portugiška rana modra,
mušica zelena, mušica rana, damascčn rani beli in
Babova rdeča.

f)  Za brajde: moršina modra, gosjenog modri,
izabela modra in cesarski penj.

Posamezna plemena se med seboj razločujejo po
listu, lesu in plodu.

Preden se odločiš za to ali ono pleme imenovanih
trt, treba posvetovati se s kakim zvedenim strokovnja¬
kom; posebno pa je gledati na tla in lego vinograda,
kajti vsak vinograd nima potrebnih svojstev za vsako
trtno pleme. Pri tem pa je še pomneti, da se iz hlad¬
nejšega v toplejše podnebje presajena trta navadno
dobro obnaša, nasprotno pa malokdaj. Najprevidneje pa
ravnil zmerom oni vinorejec, kateri si prirčdi v svojem
vinogradu posebno gredo v poskus različnih trsnih
plemen; le ona plemena, katera so se več let zapore¬
doma pokazala kot najboljša za tista tla in isto lego,
bode odslej zasajal in množil v svojem vinogradu. Tak
trud se vselcdar dobro izplača.

Eno- do triletna živica (ključ s koreninicami) in
pa sajenik (t. j. mlada trta iz pregostega trsja) so trte,
s katerimi se vinograd zasaja. Sadi se naj v vrstah po
1 m  narazno. Vrste naj gledajo proti poldnevnemu
solncu! Vsakega sajenika naj pride v zemljo 4 do
5 dm,  po toliko naj tudi stojč drug za drugim.

157

m.

Delo v vinogradih med letom.

1. Gnoj  naj se po trgatvi in pozimi po vino¬
gradu raznosi in pokrije z zemljo. 2. V e j n i k, kate¬
rega je pripravljati med gospojnicama od vejevja lesko¬
vega, jelševega, hrastovega i. t. d., naj se neobrit, in
dokler so kolovozi še suhi, zvozi v gorico. 3. Trtna
rezatev  dd se opraviti v poznej jeseni, v milej zimi,
in če ti niste bili zadosti ugodni, pa februarja meseca;
to delo se zvršuje sploh takrat, kadar trte niso v muzgi
ali muževne, drugače se trta solzi in izgubi veliko
svoje moči. Škarje, vinjek nabrusi poprej; kajti obrezo¬
vati se mora gladko in vselej 2 do 3 cm nad očesom
tako, da se prvo oko ne zalije ali osuši. Trte, katere
so bile zaradi njihove izvrstnosti ali pa zaradi goliša že
med trgatvijo za pogrobanje odločene in zaznamenovane,
naj rezači prepustč grobačem, če niso ti že pred onimi
opravili svojega dela. — Rozga ali mladika, katero
misliš po obrezovanju prisiliti k večjej rodovitnosti,
mora biti dozorela, močna in zdrava. Slabotnim trtam
nalagaj malo, zastavnim več, najkrepkejšim in malo¬
vrednim pa veliko. Rez&č obreže mladiko na pr. na
eno ok6, to je čep; na dve, tri ali štiri očesa je reznik;
na 5 do 6 očes je šparon, tudi čerunič; na 8 do 12
očes pa bik, konjič, tudi butica. Ključ je mladika s 4
ali 5 očesi na 2 cm dolgem starem lesu, ali tudi brez
tega. Ključ pride za 1—3 leta v trsnico. Pomneti je še
vlaČenice, zaležnice ali mladice in kobile. Zadnja je
suhi les na starej trti, kar morajo rezači tikoma in
gladko odžagati. Rožje naj se v butarice zveže in pri
grobanju porabi mesto vejnika. Vinograd naj vselej svojo
odrezlino nazaj dobi! 4. Pomlajenje  trt se vrši:

158

a)  S cepljenjem v precep kakih 15 cm pod zemljo;
jamica se potem zasuje. Na brajdah se cepi nad zemljo
v lanski, pa tudi v stareji les. b)  Z grobanjem. Pozno
jesensko grobanje je najzanesljivejše. Za ta posel je
treba naj spretnejših in najzvestejših delavcev, da položč
stare trte, ne da bi jih poškodovali, nad 4 dm  v zemljo
in da razpeljejo mladike primerno na mesto, kjer manjka
trt. Vrhi mladik se na 2—3 očesa pristrižejo, sproti
nakolijo in s šibico privežejo, da jih kopači pozneje ne
pomandrajo. c)  Z vlacenico, t. j. dolgo enoletno rozgo,
katera se v locen ušlbi in pri sredi kakih 4 dm  pod
zemljo položi tako, da je njen vrh nazaj nad zemljo
upognjen; njemu se postavi kol, kakor grobanici. ČJrez
leto se ukoreninjena hčerka loči od matere. Pri gro-
banju ne pozabi na gorenjo, solnČno prst, vejnik, gnoj!
Po toči naj se nikoli ne groba! 5. Okopavanje,
zlasti prva kop naj se opravi v suhem in na globoko;
to je „zeleni gnoj 4 ', kateri se vinogradu posebno dobro
prilega. Oslabele trte naj kopači sproti pognojč. Glčj,
da prvo kop dokončaš marcija meseca; pozneje se slepi,
in to je toča brez ledih Kopačeva dolžnost je tudi,
gorenje korenine do druzega, v debelej zemlji celo do
tretjega člena, zlasti pri mladih trtah in lanskih groba-
nicah zvesto porezati, da zamorejo spodnje korenine
toliko močneje poganjati. Druga kop ali prekapanje se
opravi bolj plitvo in sicer o Filipovem, če se vidi
zeleno iz gorice v gorico. Tudi pletev naj se dokončd
pred cvetjem. Jako plevelnate vinograde je po cvetju
v tretjič okopati ali tretjačiti, ako je mogoče. 6. Ko¬
li te v. Prva kop, kolitev in prva vezatev (s šibicami)
je trojno delo, katero je zaporedoma in brez odlašanja
opravljati, kajti v ravno prekopano zemljo dh se kol
globokeje poriniti, da ga potem vihar ne more omajati

159

ali pa podreti. Najboljše kolje je mecesnovo, kostanjevo
in jesenovo; leskovo in jelovo ni trpežno; hrastovo se
na solncn rado usloči. Kol naj bo kratko ošpičen in to
na obeh koncčh, če je kalan. K nizkej trti, zlasti gro-
banici postavi se nizek, k visokej trti pa visok kol in
sicer dm  od trte na gorenjo, v strminah pa na do-
lenjo stran in pa navpik. Tu pa tam rabijo mesto dra-
zega kolja debelo žico, ki je od stebriča do stebriča
napeljana tako, da se nje trta se svojimi viticami opri-
jemlje. 7. Druga vezatev  se vrši z namočeno rženo
slamo, kadar so mladike že kakih 5 dm  dolge. Po
potrebi se veže tudi še v tretjič. Med cvetjem in pa,
kadar je grozdje v meki, ne daj si med trsjem nobe¬
nega posla!

IV.

Trgatev in opravila v kleti.

Pameten vinogradnik skrbno obdeluje svojo gorico;
vč pa tudi, da kakovost vina ni le zavisna od grozdja,
marveč tudi od tega, kako se ravnd z vinom v kleti.
Znano mu je, da mora dobra klet biti suha, snažna in
prevetrovalna ter imeti 6 m  visok obok in proti vzhodu
ali zahodu obrnjena vrata. Dobra klet naj ima vedno
isto toplino (8° R.), zato so ji tla vsaj 6 m pod zemljo
položena. Pravi vinogradnik ima v kleti vse potrebno
orodje (razne vedrice, lakomnico, pipe, natčge, livnik,
metlo, verigo i. t. d.), v zaklenjenej omarici pa žveplo
za žveplanje praznih sodov, toplomer, ribji klej za
čiščenje vina, moštno tehtnico, sodomčrko (vizlro). Vse
to ima prav snažno in v lepem redu. Kadar se bliža
trgatev, pripravlja vso posodo, da ne bo plesnjiva in
smrdljiva, temveč čista in snažna. Ko je sode, kadi,
brente i. t. d. očistil ter stiskalnico (prešo) namočil,

160

začne veselo trgatev. V ugodnej jeseni odlaša branje
tudi že zrelega grozdja, kolikor more, dobro vedoč, da
si tako izboljšuje vino. (Med Dravo in Muro je redko¬
kdaj pred 20. oktobrom dobrano.)

Bere naj se o toplem, suhem vremenu; gnilo in
plesnivo grozdje naj se podbere, podberln pa nalije
v posebno posodo za domačo rabo. Kjer je mnogo
črnine, obere naj se najprej belo grozdje: nezrelo
(martinčki) pa naj ostane za paberk.

Brentač nosi polne brente ter melje grozdje
v grozdnem mlinu, ki je nad kadjo postavljen. 24 ur
potem, ko se je kad napolnila z drozgalico, potoči
se po cevi mošt iz nje ter se izliva v odločene sode,
kateri se pa samo do 1 dm  pod veho napolnijo tako,
da lahko med vrenjem droži izmetavajo; boljše pa je,
ako se to zabrani, veha z grozdnim listjem pokrije,
to pa s kamenom obteži. Tropine v kadi se denč
v stiskalnico. Stiska ali preša pa se v starej slovenskej,
v njej podobnej nemškej preši z večjo karnico, ali pa
v železnej preši na vreteno v sredi koša; najboljša
tč vrste je ona na kljukni drog (Kniehebelpresse). Suhe
tropine se porabijo za ocet (kis) in za napravljanje
vinu podobne pijače. Tudi v suh sod, ki ga mislimo
napolniti, naj se deva razdrobljenih tropin, da se od
njih napnč ter dobrega duha navzame. A nad 24 ur
naj ne bodo v sodu, da se ne vnamejo.

Pri grozdju za črnino služi namesto mlina žična
mreža z lesenim okvirom, katera se postavi na kad.
Na to mrežo siplje brentač grozdje ter ga na njej drgne,
dokler ne popadajo jagode v kad, peclji pa se dend
v stiskalnico; a mošt iz teh je le za domačo rabo.
Ko je kad blizu do vrha polna, premeša se droz-
galica, potem pa pokrije. V to pripraven je iz slame

161

spleten pokrov, da se ž njim zaprti kad kakor kaka
škatljica. Drozgalica naj se 2—3krat na dan dobro
zmeša in vsakokrat zopet pokrije. Ko se je sok v 4—8
dneh navzel barvila od mehov in nekake mile trpkosti
od pešek, pretoči se črnina v sod, tropine pa se
izprešajo kakor one pri belem vinu.

Presni mošt, ki sestoji iz vode, cukra, beljakovine
i. t. d., naj se tehta z mostno tehtnico klosterneuburško,
katera v odstotkih kaže, koliko cukra je v njem. Več
ko je cukra, močnejše bo vino. Kadar mošt vre, raz¬
kroji se namreč cuker v alkohol ali vinski cvet in
v zadušno ogljenčevo kislino, ki odhaja pri vehi. Iz
1 kg  cukra se napravi blizu 0'5 kg  alkohola. Koliko
ga je, izmeriš z vinsko tehtnico in Saleronovo pripravo.

Vino izgubi mnogo svoje sladkobe, ako se med
vrenjem zraku pristop ne zabrani. To se zgodi z vrelno
cevjo (Gfirrohre): sod se s prevrtano piliko trdno za¬
bije, v piliko pa se vtakne cevka, katere drugi konec
je zakrivljen v posodico z vodo. Ogljenčeva kislina,
katera vedno odhaja iz mošta, je tako v vodo napeljana,
iz vode pa v mehurčkih izpuhteva v zrak; zrak pa ne
more med vrenjem v sod, ker je znotraj ta čas večji
pritisk nego zunaj na vodo, zatorej se ne more spajati
z moštom. Vsak dan se mora pogledati, ali cevka še
moli v vodo. Med vrenjem naj bodo kletna okna
odprta. Ko je mošt dovrel, napolnijo se sodi z dobrim
polnežem in zapilikajo, v prevotljeno piliko pa se
vtakne 2 cim  dolga steklena cev, ki je zgoraj s pavolo
zamašena.

Sodi naj bodo polni ko jajce ! Vino naj se pre¬
taka v jasnih in mirnih dneh, nikoli pa kadar jug piše.
Vprvič se to zgčdi koncem decembra, vdrugič pa

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. 11

162

aprila meseca. Izpraznjen sod naj se skrbno izmije,
z žveplom nasiti in dobro zabije, potem pa shrani na
suhem in zračnem kraju.

Fr. Jamšek.

97. Hmelj.

Hmelj je večletna, ovijajoča se rastlina s 6—12 m dolgimi,
na levo se vijočimi zelnatimi stebli. Hmeljev cvet ima v sebi
ono dišečo, grenko tvarino, katera je pri kuhanju piva neob-
bodno potrebna. Zato sadč hmelj na debelo zlasti na Češkem in
Bavarskem; a tudi na dolenjem Štajerskem so se začeli pečati
ž njim. V savinskej dolini ga sade z nepričakovano velikim
dobičkom. Dasl zahteva dosti kapitala in dela, vendar bogato
plačuje trud in obresti.

Hmelju ugaja srednje toplo podnebje ter globoka zemlja,
katere je polovica peska, polovica pa ilovice in apna. Hmeljnik
se mora dobro prekopati in vsaj 65 cm globoko zrahljati. Prva
naprava tedaj stane dosti, posebno ako se delo ne zvršuje
z rajolnim plugom. Ker ostaje hmelj po 18 in še več let na
istej zemlji, potrebuje mnogo gnoja; najsposobnejši je dobro
razkrojen hlevski gnoj, kateremu primešamo pepela ali lugastih
soli. Češki hmeljarji gnoje vsako tretje leto ter računijo na
vsako rastlino 1 kg  gnoja.

Hmelj se zasaja po sadikah korenine; nekateri pa jih
zasajajo najprej v posebne lehe, da se ondi okoreninijo. Okoreni-
njenih sajenk menj potrebujemo, kajti neokoreninjenih je treba
po tri postaviti v eno jamo. Zasaja pa se navadno meseca maja
in sicer i l /z  m narazno, da ima vsaka rastlina l l /i  m 3  prostora.
V 25 cm globoke jame se posade sadike ter se zasujejo z zemljo,
a tako, da jama ni popolnoma zasuta; na nasuto zemljo se
potem nameče gnoja. Ko so kalice pognale blizu 60 cm visoko,
privežejo se na kole sč slamnatimi bilkami. Delavec poklekne,
vzdigne z desno roko po tleh ležeče izrastke, z levo pa pritisne
zemljo ob kolu ter potem priveže mladike. Suha in trda zemlja
se mora pridno okopavati. Poglavitna dela v hmeljniku so
vsako leto:

- 163

Spomladi se mora zemlja od sajenk odkopati, te pa
obrezati, da ne ženo preveč mladik. Zveden delavec obrezuje
meseca aprila vse na novo izrastle mladike blizu pri glavi
korenin. Če se ima hmeljnik tudi gnojiti, nameče se primernega
gnoja, preden se hmeljeva rastlina zopet zasuje z zemljo. Kmalu
izrastejo dolge vrvi, katere se privežejo na pristavljene droge.

Vsaka hmeljeva rastlina mora imeti svoj drog, ki naj bo
vsaj 6 m dolg, raven, gladek, a korenini ne preblizu in na njenej
severnej strani postavljen. Pokatranjen konec naj mu tiči
v zemlji najmenj 54 cm  globoko. Namesto zelo dragih drogov
rabijo nekateri zvež (žico). Ko si vrvce večkrat privezal, stranske
izrastke pa odrezal, osiplji hmeljeve rastline, zemljo pa okoplji
ter očisti plevela.

Hmelj zori meseca avgusta. Kadar mu zarumene češarki
(storži), treba ga je obrati, če je vreme lepo. Prvi delavec poreže
hmeljeve vrvi skoro za meter nad tlemi, drugi izdira drogove
s posebnim orodjem, tretji pa smuče raz njih vrvi, ki se povežejo
v snopiče' ter zapeljajo domov, kjer se potem češarki oberejo.
Pri tem je paziti, da se jim pušča primeren pecelj. Češarki se
razgrnejo v zračnej shrambi, da se drug druzega ne dotika,
ter obračajo z metlo, dokler niso popolnoma suhi. Ko se začenja
pecelj lomiti, sme se hmelj že dve pesti visoko nakopičiti;
kadar se tudi znotranji reclji tero, spravljaš ga lahko na večje
kupe. Če bi se pa češarki segreli, treba jih je zopet razgrniti
da se ne izpridijo. Popolnoma suh hmelj se stlači v velike vreče,
ki tehtajo navadno po 100 kq.

Črez zimo hmeljeve rastline ne trpe; a pomladanski mraz
rad ukončuje mladike. Mrzlo vlažno vreme je hmelju jako
neugodno; prav tako škodljivo je tudi deževje ob trgatvi. Razen
vremenskih nezgod kvarijo hmelj še mnogi sovražniki med
mrčesom. Vseh požeruhov požeruh, mladič pomladnega hrošča,
znani podjed, tudi hmeljevih korenin ne pusti pri miru. Druga
kvarljivka je pokaličina ličinka, katero imenujemo tudi struno.
V družbi teh dveh zajeda hmeljeve korenike včasih gosenica
hmeljevega prelca. Ta blizu dva palca (50 mm)  dolga škod-
ljivka je zamazanobelkasta, včasih jasnejša, včasih temnejša.

11 *

164

Glava in tilnik sta rjavkasta, zadnji člen črnikast, truplo pa
je s kratkimi črnimi kocinami obrasteno. Ni je mogoče drugače
zatreti, nego da se hirajoča rastlina izkoplje, gosenica poišče
in umori. Kjer se podjed in gosenica redi in masti, ne bo tudi
brez uši. Hmeljeve ušice sede vse poletje na spodnjej strani
listja in se kmalu ovadijo po medenej rosi (leščeč povlak,
sestoječ iz lepkega blata, ki je ušice sikajo od sebe), na katere
se hodijo čebele past. Kakor hitro opaziš prve ušice, pregleduj
hmelj pogostoma, obtrguj ali strizi napadene liste in mori ušice.

98. Korist gozdov.

Gozd. ne daje dobička samo, kadar je posekan.
Ne! prepotreben in preimeniten je tudi, dokler sestoji.
Te potrebe in imenitnosti sicer ne čuti toliko posa¬
mezni človek, a čutijo jo celi okraji, dh, cele dežele.
Zlasti tiste, ki so jib nekdaj imele, pa so jih z lahko¬
miselnim gospodarstvom uničile, zdaj po njih bridko
zdihujejo.

S čim pa koristijo gozdi celim okrajem in deželam?

Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo vč,
da v gozdu veter nima take moči, kakor na planem.
Po krajih, kjer so po gorah izsekali gozde, čuti se
kmalu, da po dolinah vetrovi dobivajo večjo moč.
Doline postajajo hladne in menj rodovitne, posebno
sadno drevje mnogo trpi in spomladi rado pozebe.
Dež pada bolj neredno, pogostoma nastopajo suše, dež
prihaja rad z nalivom, nevihte z viharji se množč, in
toča tod rada ropoče.

G6zd hladi poleti zrak in ublažuje vročino. Iz
vsakega drevesa, iz slehernega peresa hlapi vodna para,
pa vzdiguje se tudi iz več ali menj vlažnih gozdnih
t4l. Da se pa more vodna kapljica izpremeniti v paro,
potrebuje toplote, in to mora dati zrak. Zato je zrak
v gozdu hladnejši nego na planem, ne gledeč na to,

165

da se pod košato streho zelenih vej zrak nikoli ne
more od solnca toliko ugreti, kakor zunaj gozda na
planem. Po naravnem zakonu si pa želi hladnejši gozdni
zrak izenačiti toploto z vnanjim gorkejšim, in zat6
veje zjutraj hladen vetrič iz gozda. — Podnevi se
zemlja na solncu ogreje, ponoči se pa zopet ohladi.
Gozdna tla se zaradi zelene strehe nad seboj ne morejo
toliko ugreti, ponoči se pa tudi ne toliko ohladiti.
Gozdni zrak je torej zvečer toplejši od vnanjega, zato
pihlj& na večer hladen vetrič proti gozdu. Takč ubla-
žuje gozd letu veliko vročino in brani, da se toplota
prehitro ne menja, kar je posebno imenitno spomladi
in jeseni, ko mnogim sadežem preti mraz in slana.

Gozd nam nadalje čisti zrak. Po velikih mestih,
kjer se hiša hiše drži in je vmes le malo drevja in
zelenja, onečiščen je zrak po človeškem in živalskem
dihanju in po vsakovrstnem smradnem izparivanju. Pn
ta okuženi zrak diha drevje v se, izpreminja ga ter nam
ga čistega zopet vrača. Zategadelj nas zrak na planem,
zlasti v solnčnem gozdu, tako ugodno oživlja. Zato
silijo meščani poleti na kmete, zatč pošiljajo zdravniki
bolnike v toplice in kopeli, ne toliko zastran vode,
kolikor zaradi čistega zraka, ki ga uživajo ondi.

Suh zrak človeku ne prija, ker draži dihala in je
posebno neprijeten in škodljiv ljudčm, ki bolehajo na
pljučih. V gozdih in blizu njih je pa bolj ali menj zme¬
rom vlažen, ker smo zgoraj čuli, da iz dreves nepre¬
stano hlapi vodna para. Zatč pa po gozdnatih krajih
tudi pogostoma dežuje in poletni dežji prijetno ubla-
žujejo hudo vročino, po brezdrevesnih ravninah in
golih puščavah je pa dež redka prikazen. Na otoku
Malta so posekali gozde in odsehdob močno pogrešajo
dežja, po tri leta ga včasih ni padlo niti kaplje. Pa

166

tudi nasledki dežja so v gozdu vsi drugačni, nego po
goličavah. Naj lije še tako silno ploha, vodeni curki
razbijajo se na vejah in na listju in padajo v kapljah
na tla. Zeleni mah, suho listje in zemlja se napije tč
vode, vsa tla se je nasrkajo do sita; odteka je napo¬
sled samo toliko, kolikor je zemlja ni mogla popiti,
in še ta se le počasi odceja. V dolino prišunu šele
tedaj, ko je ondi voda dolinske plohe že odtekla. Na
parobju takih gozdov pa zato tudi povsod vro izpod
zelenega plašča vrelci in potoki, katerim navadno vse
leto ne zmanjka vode, in ki tudi v dolgotrajnej suši
ne usahnejo popolnoma.

Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah,
kjer so posekali gozde. Za lesom gre kmalu tudi mehka
mahova odeja, ki se je prej širila v gozdnem hladu.
Plohe odnašajo zemljo, za nekoliko let se pokažejo
kamenita gola rebra. Ako zdaj naliva dež, ne zadržuje
ga nič, v silnih hudournikih dere voda navzdol in
seboj nosi kamenje in pesek. Sč strašansko silo pridere
v doline, trga jezove in zagraje, zaliva hiše, vasi in
mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, ondi zasiplje njive
in travnike s kamenjem in peskom, a tam doli zopet
pretvarja zelene loge in cvetoča polja v pusto in ne¬
zdravo močvirje. Daleč po dolinah in ravninah torej
čuti poljedelec in trpi škodo, ako v gorah ne znajo
gospodariti z gozdom.

Silno koristni so po goratih krajih gozdi tudi
zaradi tega, ker človeška selišča branijo sneženih plazov
in gorskih usadov.

Od leta do leta se množč tožbe na' pomladne po¬
vodnji. Te tožbe prihajajo tudi iz krajev, kjer v prejšnjih
časih niso bile navadne. Povodnji nastopajo zmerom
tedaj, ko se začne topiti sneg po gorah, in so tudi

167

nasledek slabega gospodarstva z gozdi. Nekdaj, ko je
bila gora še zarastla z lesom, tajal se je na pomlad
sneg po gozdu le počasi, in snežnica je tudi pola¬
goma odtekala. Zdaj pa se po golih rebrih sneg hitro
topi, vode naglo naraščajo, in po dolinah stopajo Srez
bregove.

človek je gozdom prvi in najsilovitejši kvarljivec.

Fr. Erjavec.

99. Pogozdovanje.

Gozd se omlajuje po naravnem in po umetnem
načinu. Gozdi se zarejajo sami, če od čvrstih dreves
odleteva seme ter pada na rodovitna tla. Pametni
logar skrbi pri sečnji, da gozdu ne zmanjka semen¬
skih dreves. Umetno se gozd omlajuje ali po semenu
ali po sajenkah in mladikah. V suhih krajih in tam,
kjer je zemlja slaba, z mahom in plevelom vsa pora-
stena, pomaga logar naravnemu mlajenju ter poseva
ali zasaja drevje na prazne prostore. Zato prekoplje
ali ves dotični kos ali samo posamezne črte. Če je
zemlja zelo težka ilovica, prekrhlja jo pred zimo, da
jo mraz pretrese in zrahlja.

Popolnoma zrelo, dobro hranjeno in zdravo gozdno
seme se poseva v poznej pomladi ali na široko ali
v vrstah i. t. d. Posevanje na široko, ki se zvršuje
le na rahlej zemlji, potrebuje mnogo semena ter pri¬
zadeva dosti troskov; zatorej sejejo gozdarji rajši po
vrstah, 6 dm  širokih in 9 dm  druga od druge poteg¬
njenih. Tretji način je, da se poseva tu in tam,
koder si zemljo z motiko zrahljal; to se dela po kame-
nitem svetu, kjer pravilnih vrst ne moreš izpeljati.
Najbolj preprosta je setev po luknjah, ker ne zahteva
skoro nobenega pripravljanja. Z navadnim kolom se

168

napravi luknja ter vanjo nameče semena. Po setvi
naj se zemlja primerno zavleče ali pa pohodi, kar je
potrebno zlasti v strmej legi, da nalivi ne odnašajo
prsti sč semenom vred.

Omlajevanja sh  sajenkami so se poprijeli logarji
šele v novejših časih. Ker se na ta način kmalu
zaplodi mladi naraščaj, priporočamo ga osobito za
mrzle, skalovite in strme kraje. — Čvrste sajenke se
dobivajo ali v nalašč za to napravljenih gozdnih sa-
diščih ali pa v gosto zarastlih gozdih. Sicer pa si
lahko napravi vsak gospodar na kakem svetlem pro¬
storu gozdno sadišče in drevesnico. — Za sadišče si
izvolimo proti mrzlim vetrovom zavarovan prostor ter
ga ogradimo z ostrim živim plotom. V 36 m 3  prostra¬
nem sadišču odgojimo sajenk za pol hektara gozdnih
tal. Globoko prekopano zemljo razdelimo v 1—1 1 / 2  m
široke lehe, v katerih izkopljemo plitve žlebiče, ki naj
bodo po 1 dm  vsaksebi. Ko se je seme v žlebiče
posejalo, zakrijemo jih s kompostno zemljo ali z drugo
sprstenino. Da se rastline obvarujejo vročine in mraza,
pokrijemo gredice z vejevjem. Miši, ki silijo k semenu,
pa odganjamo, če namešamo v zemljo, kadar jo pri¬
pravljamo za sadišče, razsekanih brinovih vej ali
razbitih steklenih črepinj. Sadišče je treba okopavati,
o velikej suši tudi polivati, če hočemo pripraviti lepih
sajenk, moramo rastlinice presajati v drevesnico, kjer
stoj e dalje narazno ter se razvijajo uspešneje.

Drevesnica ne potrebuje tako dobre zemlje kakor
sadišče; vendar mora biti 3 dm  globoko prekopana
in s kompostom pomešana. Razume se, da jo je treba
tudi pridno rahljati in okopavati. Sadi se v vrstah,
in sicer tako, da so smrekove in borove sajenke vsaj

169

3 dm,  bukove, hrastove, gabrove in javorjeve pa še
dalje narazno.

Iz drevesnice se presaja v gozd. Najprimernejši
čas je pomlad, preden drevesca poženo perje. Gozdar
naj pazi, da bodo jame primerne. Kadar sadiš enoletne
bore, napraviš s kakim klinom luknjo v zemljo; za
večje sajenke pa treba kopati jame 2—3 dm  globoke.
V teh jamah se korenina enakomerno razdeli, koreninina,
krona pa položi vštritno z zemeljskim površjem. Kjer
je le malo zemlje, a mnogo kamenja, n. pr. na Krasu,
morajo se jame napolniti z dobro prstjo, da se v njej
sajenke hitro vkoreninijo, da morejo potem širiti kore¬
nine v kameniti svet. Sadi pa naj se v pravilnih,
10—15 dm  vsaksebi potegnjenih vrstah. Le gost gozd
daje ravna debla; redko rastoča ženejo bolj v veje ter
ostanejo nizka.

Bor se presaja eno- in dveleten, smreka, jelka
2—3 letni; hrast in bukev sta 5—6 letna najsposobnejša.

Pameten gospodar skrbi, da se mladi naraščaj
dobro razvija. Redko obrastene prostore napolnjuje
sč sajenkami, hirajoča drevesa podpira v rasti, obrezu¬
joč jih ter odpravljajoč jim plevelne rastline, pregosto
drevje pa trebi.

100. Les.

Ce drevesno deblo prerežemo počez, vidimo, da je sredi
debla stržen, kateri se naj lepše vidi pri mladem bezgu, pri
lipi in jelši. Od stržena gredd na vse strani trakasti strženovi
stremeni. Nekateri teh stremenov predirajo deblo do luba, drugi
pa so krajši. V oskobljanej deski se prikažejo v podobi svetlih
lis, in na teh lisah se spozni najlažje, iz kakšnega drevesa je
deska. Na brestovej deski so te lise enake podolgastim črtam,
pri javoru so kakor kratke pegice, pri bukvi se jih več skupaj

170

drži, pri vrbi so pa tako majhne, da se komaj vidijo. Okoli
srednjega stržena se vrste svetlejši lesni krogi drug okoli dru-
zega. Kolikor je teh krogov okoli stržena, toliko let je drevo
navadno staro, ker vsako slednje leto priraste nov krog, in
sicer od zunaj, ne od znotraj. Vnanji les je torej mlajši, zno-
tranji pa starejši. Najlepše se ti krogi vidijo pri borovini, to
je, pri borovcu, smreki, hojki i. t. d.

Les okoli stržena se imenuje srčen ali zrel les ali sred-
njina. Mlajši les okoli okraja je bolj bel in se imenuje belina.
Srčni les je trji od beline. Pri javoru, brezi in gabru ni tega
razločka, kajti pri tem drevju je les vsega debla iste barve.
Zdrav srčen les se v vodi ne namoči toliko kakor belina. Kore-
ninin les je sploh bolj mehak kakor deblo.

Les se izdeluje po dolgem ali poprečno; po dolgem pre¬
rezan les je drugačen kakor les po poprečnem prerezu. Ce žilice
v lesu leže enako po dolgem, lahko se lepo izdeluje; ako so
pa sloke, zverižene in zapletene, rad se les iztrgava pod
skobljem. Prav tenko žilast je javorov, orehov in brestov les,
posebno pa Zelenikov. Ves ta les se lepo lika in gladi.

Les je različne barve; navadno je rumeno belkast, prehaja
pa celo v rumeno, rjavo in rdečo barvo. V južnih vročih
deželah imajo tudi črn les, ki je zeld trden. Les starejših
dreves je bolj temen, les mlajših dreves pa je bolj belkast. Na
posekanem drevesu se barva naglo izpremenl; hrastov, kostanjev
in gabrov les očrni, jelševina postane rumenkasto rdeča, jeseno-
vina pa vijolične barve.

Les ima tudi poseben duh. Borovina diši po smoli; višnjev
les diši prijetno; jagnjed ali beli topol dahne po gnilobi, hra-
stovina pa po kislini.

Les je mehek ali je trd. Mehek les je: jelovina, lipovina,
vrbovina in topolovina. Trd les je: hrastovina, bukovina, brezo¬
vima in brestovina. Srednje trdote je: javorovina, jelševina in
mecesnovina. Les starih dreves je tudi sploh trdnejši mimo lesu
mlajših dreves. Ce je drevo počasi rastlo, ima tudi trdnejši les.
Spoli je pa vsak les poprek bolj čvrst, kakor po dolgem.

171

Trji les je tudi vedno težji. Sirov les je težji mimo suhega.
Pozimi posekan les je tudi težji kakor les, ki je bil poleti
posekan.

Za tesarje se mora les vsaj eno leto sušiti, za mizarje pa
še več. Če les ni dobro posušen, rad poka. Za ladje se mora
hrastov les več let sušiti. Preveč osušen les pa gine. Najbolje
se les suši, če se deblo okrog in okrog svedrasto obeli tako,
da je na pol obeljeno, na pol pa še sč skorjo pokrito.

Najbolji čas za sekanje lesa je okoli božiča. Najbolj trpeč
les dajo: hrast, brest, bukev, jelša, breza; izmed vsega lesa
trohni najpred vrba in topol. Nekateri les je bolj trpeč v mo¬
krim, nekateri pa na suhem. Jelšev les, na primer, delj časa
trpi v mokrem, kakor smrekov ali bukov; nasproti ste pa na
suhem smrekovina in bukovina trpežnejši kakor jelševina. Izra¬
čunih) se je, da trpe pod milim nebom, to je, zdaj na suhem,
zdaj na mokrem, zdaj na solncu, zdaj v senci, zdaj na vročini,
zdaj na mrazu: hrastovina ali dobovina 100 let, brestovina 00,
mecesnovina in borovina k večjemu po 85, smrekovina največ 40,
jesenovina in brezovina po 15, bukovina 10, trepetljikovina,
jelševina in topolovina po 20, vrbovina po 30 let. Zmerom
v mokrem trpe: brestovina 00, mecesnovina in borovina po 80,
smrekovina 50, bukovina 70, do 100 let. Zmerom na suhem
trpe: brestovina 80, mecesnovina 95, borovina 90, smrekovina
50, bukovina 15, trepetljikovina 30, jelševina in topolovina po
25, brezovina 25 in vrbovina 40 let.

Les se rabi za stavbe, za pohišje in orodje, za kurjavo,
za barvo in tudi za zdravilo.

Les za stavbe gre v kupčijo ali v celih deblih, ali v ote-
sanih brunih, stebrih in kolih.

Najbolji les za pohišje in razno orodje daje: javorovina,
jelševina, brezovina, zelenikovina, gabrovina, drenovina, česmino-
vina, hruševina, hrastovina, tisovina, lipovina, brestovina in
brinjevina, pa tudi orehovina.

Veliko lesa služi za kurjavo in na kmetih gabrove in
borove treske tudi za luč. Iz lesa se dela pepelika, smola in
oglje in še celo cuker in papir.

172

Kupčija z lesom daje veliko dobička temu, kdor ga ima
in ga more prodajati brez škode.

Najhujši les pa je „beraška palica", ki raste v vsakem grmu.

Fr. Kočevar.

101. Zlaganje zemljišč.

„Kaj li namerava Potočnik ? 14  vpraševali so se
kmetje med seboj.

Kadar so posedavali vsi vaščani, letal je župan
Potočnik z učiteljem in nekaterimi fanti po polju in po
travnikih. Tu so vlačili verige ter vtikali v zemljo visoke
droge; Potočnik pa je pogledaval črez visokonogo
mizico k drogom, na katerih ni bilo ničesa videti. Včasih
je tudi učitelj pristopil k mizici, napenjal je oči,
kakor bi se ne mogel nagledati postavljenih drogov.
Skoro leto dni je trpelo to opravilo, čemu li?

Učitelj je namreč vedel, kako se merijo zemljišča;
poučil je v tem tudi župana in nekatere fante, ki so
imeli do tega veselje. Oba skleneta, v svojih prostih
urah izmeriti vsa občinska zemljišča. Ko je bilo
dogotovljeno, izdelata natančno karto ter jo obesita
v občinskej pisarni.

Pogosto so zdaj prihajali kmetje; radi so ogledo¬
vali karto čudeč se, kako more na tako malem pro¬
storu vsak kos zemlje zaznamenovan biti. Vsakateri je
brž spoznal svojo njivo, svoj vrt in pašnik. Kar je
kmete še bolj veselilo, bila so števila zapisana v kotu
vsacega kosa, naznanjajoča njegovo prostranost do
decimetra natančno. Zdaj je vsak posestnik vedel,
kolika je njegova njiva, kolik pa travnik. Zapisovali
so si števila, kar jim je bilo v veliko korist pri pro-
davanju in kupovanju zemljišč.

AH reč je bila še v drugem obziru pomenljiva.
Neko nedeljo zbere župan občane pred karto ter jih
ogovori tako le:

„Ko sva z učiteljem merila naša zemljišča, ste
marsikaj ugibali o najinem počenjanju; le redko kdo
je zadel pravo. Naj vam torej povem, zakaj sva
prevzela ono mudno delo, zakaj sva narisala karto,
ki jo vidite pred seboj.

Mnogokrat me je obhajala bridka žalost opazujo¬
čega, kako slabo so nekatera naša zemljišča obdelana,
dasi se trudimo v potu svojega obraza. Mislil sem si,
da bi se dalo marsikaj na drugo stran kreniti, ko bi
se le porazumeli med seboj. Ako bi vladala med
nami zastopnost, lahko bi obdelovali svoja zemljišča
z manjšimi troski in večjim uspehom. 11  „Kako bi bilo
to mogoče? 11  —- vprašajo kmetje soglasno. Potočnik
nadaljuje: „Čas je denar — veli pregovor. Ce si
prihranimo čas, zmanjšamo si troške ter povekšamo
dohodke. Naša posestva so preveč razkosana in
raztrošena. Poglejte si karto! Tu je njiva prvega
gospodarja, poleg nje sosedov travnik, tega se drži
zopet lastnima tretjega lastnika. Ti, Koroščak, imaš
kos zemlje pod vrhom, kos pašnika za logom, neka¬
tere njive ob cesti, druge pri potoku, tretje cel<5 na
onej strani vasi. Kakor Koroščaku, godi se tudi drugim.
Koliko korakov mora gospodar zastonj storiti, preden
obhodi vse svoje posestvo! Koliko časa potratijo posli
izprehajajoč se od senožeti do senožeti! Koliko ur zamu¬
dimo, preden spravimo gnoj na najbolj oddaljeno njivo!

Ko bi pa imel vsak svoje zemljišče lepo zloženo,
lahko bi je obdeloval skrbneje, ali si pa prihranil
delavnih moči. 11

174

Kmetje se zdaj oglasijo rekoč: „Resnica je sicer,
kar praviš; ali ne d4 se predrugačiti. Saj ne moremo
svojih njiv na hrbtu znositi na en kup/ 1  Župan pa
resno odgovori: „Da se, d4, — ako le hočete. Ker
imamo karto občinske zemlje in tudi vemo, koliko
meri vsak kos, lahko si menjamo razkosana zemljišča
tako, da se bodo vsakaterega posestnika njive in seno¬
žeti druga druge držale. Zmenite se med seboj in ne
dajte se strašiti oviram, ki bi se utegnile pokazati tu
pa tam. Preudarite si dobro moje besede ter ne po¬
zabite, da je čas denar/ 1

Glave majaje se razidejo kmetje. Nekateri pa so
vendar jeli premišljevati, kako bi se mogli z mejašem
pogoditi. Kmalu so se vaščani spuščali v razgovore;
preden je minilo pol leta, imeli so štirje posestniki
zemljišča lepo zložena. Laže so jih obdelovali, večja
jim je bila vrednost. Drugi to videč, niso hoteli
zaostati. Polagoma je izginila razkosanost zemljišč
v veliko veselje župana Potočnika, ki je radostno
opazoval, kako si sosedje opomagujejo, kako se jim
širi blagostanje.

102. Nauki za kmetovavca.

1. Obdeluj polje s primernim orodjem ter globoko
rahljaj zemljo, da jo more prešiniti zrak, mokrota,
mraz in gorkota.

2. Sej in sadi le to, kar se najbolje prilega obnebju
tvojega kraja, njivi in njenej legi.

3. Sej o pravem času težko, kaljivo in dobro
očiščeno seme.

4. Pri setvi je kolobariti; menjavaj žito z okopa-
vino, z rastlinami za krmo in drugimi.

5. Pomni, da pregosta setev daje prazno klasje,
preredko pa zima pobira.

6. Zanji o pravem času ter skrbno hrani in po¬
spravi, kar si pridelal.

7. Skrbi za obilo krme in ne imej vec živine,
nego je moreš dobro rediti in oskrbovati.

8. Z gnojeni ravnaj umno in pravilno: napravljaj
tudi kompost, ali na opresen gnoj ne sej in ne shdi
ničesar.

9. Natanko računi, da moreš dobro gospodariti.
Zapisuj vse, da boš vedel, koliko si potrošil, koliko
je dobička.

10. Bodi pobožen, skrben in pošten gospodar.

Po Fried. Muller-ju.

103. Vidra

je zver kunjega plemena. Glave je zabuhle ali ploščnate, majhnih
zaokroženih ušes, malih oči, dolgih brk in ostrega zobovja.
Valjasto truplo se v hoji vleče skoro po tleh, ker je nosijo jako
nizke noge; kožica, med- prsti razpeta, priča plavajočo žival.
Močen rep je za polovico krajši od trupla, ki je pokrito z gosto
in svetlo dlako, katera se ne zmoči v vodi.

Daši je vidra ustvarjena za vodo, vendar teče na suhem
tudi dosti hitro, zvijaje se s truplom, kakor kača. Veselje je pa
gledati vidro v vodi, v njenem življu. Plava in potaplja se
lahko in spretno; vidi se, da ji to ne prizadeva nikakršne
težave. Vidri je vse eno, ali plava z vodo ali proti vodi, na
dnu ali vrhu; v vodi se prekucuje in preobrača na vse strani,
plava na hrbtu ali po strani ležeč. Včasih pomoli glavo iz
vode, da si oddahne; pozimi, ko so vode zamrzle, pride
sopst k luknjam, od ribiča ribam za dušek izsekanim.

Vidra živi največ o ribah. Prežgana tatica dobro ve, kaj
je dobro; kajti postrvi jej gredo posebno v slast. Ako ni postrvi,
tudi ne zameta drugih rib. Lovi pa in mori veliko več nego

176

ji je potrebno. Večjo ribo prijema najrajša od spodaj za trebuh
ter jo iznese na suho, manjše pa sproti požira v vodi. Poleg
rib žre prav rada tudi rake, v sili celo žabe in sploh vsako
žival, katero more zgrabiti. Kar vidra pograbi, ne izpusti več,
tudi človeka ne, ako se je vanj zagrizla; rajša se da ubiti.

Vidra plava daleč po vodi, iz potoka v potok. Ako se je
navadila v ribnik, hitro ga izprazni. Zaradi te škodljive
požrešnosti, zraven pa tudi zastran mesa in kože jo srdito
preganjajo; a skoro ni mogoče, zatreti jo popolnoma, ker je
jako oprezna in prekanjena.

Mlade vidre meso je okusno ter velja za postno jed. Se
več pa je vredna koža, zlasti zimska, ki se stroji v lepo krzno,
iz katerega se izdelujejo sosebno kape „vidrovke‘.

Mlada vidra se za čudo hitro udomači ter postane človeku
zvesta kakor pes. Mogoče jo je celo naučiti, da gre na zapoved
v vodo gospodarju rib lovit.

Fr. Erjavec.

Zgrabljivo zverino sme vsak ubijati, a streljati samo tisti,
ki ima „orožen list“. Zastran divjačine pa veleva postava,
da nikdo ne sme ni goniti, ni loviti, ni ubijati: jelena od
1. novembra do 30. junija, košute in nje telet od 1. februarja
do 30. septembra, srnjaka od 1. februarja do 31. majnika,
srne, srnica in srniČlte od 1. januarja do 15. septembra,
divjega kozla od 1. februarja do 30. junija, divje koze, nje
kozliče in kozice od 1. decembra do 15. avgusta, zajca od
16. januarja do 1. septembra. Prepovedano je tudi, kakršno
koli gozdno žival loviti v pasti ali zanke.

104. Kako ravnati z živino.

Domače živali so človeku posebno koristne, dajejo
mu najboljši, najizdatnejši živež in tvarino za obleko
kakor za stotere druge reči. Zato jim bodi hvaležen,
ravnaj ž njimi dobro  ter strezi jim skrbno.

Kdor hoče dobiček imeti od svoje živine, ravn&
naj po teh pravilih:

177

1. Dajaj živini obilne in dobre krme!
Glad hudo dč ne le človeku, ampak tudi živali. Obilna
klaja se bogato plačuje, kajti „krava pri gobcu molze 4 '.
Molzna živina ti daje največji dobiček, ako jo krmiš
poleti sfe sočno zelenjavo, pozimi pa z dobrim senom
in z različnimi gomolji. Nikdar ne pokladaj pokvarjene
in izprijene krme, prestopaj polagoma  od ene klaje
k drugej ter razdčli si zalogo tako, da boš ž njo izhajal
vse leto.

2. Krmi in napajaj živino vsak dan točno
in redno!  Red je tudi pri živini pol zdravja. Kadar
mora žival dolgo stradati, lahko se potem preobjč.
Nemarni so gospodarji in posli, ki krmijo zdaj zarana,
zdaj pozno, zdaj obilo, zdaj skopo. Ne polagaj preveč
na enkrat, nego večkrat zaporedoma.

3. Hlev imej snažen in v lepem redu!  Skrbi
za zadostno nasteljo, da ne bode živina ležala v blatu.
Gnoj se mora poleti vsak dan izkidati, da se zrak
v hlevu preveč ne osmradh Čist in zdrav zrak je tudi
živini neobhodno potreben. Kar je po manjih in zaprtih
hlevih kisleca v zraku, tega žival kmalu použije; potčm
pa nima druzega dihati, nego nezdravi in škodljivi
amonijak. Zato je treba hleve včasih prevetrati a tako,
da prepih ne zadene živine.

4. Skrbi, da bo hlev primerno topel!  Goveji
živini najbolje ugaja toplina 12—14°, konjem, ovcam,
kozam in svinjam pa toplina 8—10°.

če živina zmrzuje, več j4, da napravi potrebno
toploto životu; kadar pa tudi krme primanjkuje, gine
ji tolšča, živina hujša, da je včasih ni druzega nego
kost in koža. Prehitro ohlajenje utegne živali zelo
škodovati.

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05.

12

178

5.  Čedi in snaži živino! Izhlapevanje skozi
kožo je zdravju potrebno. Kadar so pa znojnice z bla¬
tom in vsakovrstno nesnago zamašene, koža ne more
izhlapevati, kar je rasti in zdravju na kvar. Zaradi
tega snaži pameten gospodar svojo živino vsak dan
s česalom ali s čohlo (štrigel), enako tudi gleda na to,
da mrčes ne nadleguje živine, če postaviš mokro živino
v hlev, ne pozabi, sč slamo jo dobro odrgniti ali cel6
pokriti s čim. Sploh je pomneti, da je Čistota in snaga
pol življenja ter najboljši pomoček proti zoljem. Kar
pa velj& za človeka in za druge živali, veljd tudi
o prašičih. Jako se motijo vsi oni, ki mislijo, da v svi¬
njakih ni treba gledati na snažnost, ter da se prašiči
bolje rede v smradu in blatu. Pametni gospodarji sta¬
vijo prostorne, visoke in zračne svinjake.

6. Rčdi živino lepega, dobrega plemena!
Živina slabega plemena prizadene ti isti trud kakor
živinče plemenite pasme, a dobiček je vendar manjši.

7. Bodi živini milostljiv in dober gospo¬
dar!  človek sme žival priganjati k delu, za katero ima
dosti moči, a ne sme je preoblagati, neusmiljeno na¬
bijati in pretepati. Tudi žival čuti bolečine, katere ji
zadaje človek v svojej brezsrčnosti. Kdor ima živali
rad, komur se smili uboga živina, temu se smili tudi
človek; ta ne preganja in ne zaničuje svojega bližnjega.
Kdor pa grdo ravnd z živino, temu otrpne srce tudi
proti ljudčm.

8. Strezi skrbno obolel e j živini!

Domača zdravila za živino.

Vsak gospodar mora skrbeti, da ima zdravo živino.
A nekatere bolezni se pritepo nenadoma, in gospodar
si ne zna niti pomagati niti svetovati. V tem slučaju

179

je treba izkušenega živinozdravnika, da ozdravlja bolno
živino. Nikoli in nikdar naj se k živini ne klice kak
konjederec ali sleparski mazač.

Bolna žival je navadno bolj žalostna in pobita;
njene oči so mrtve, cesto krmežljive in solzne; mrazi
jo ali ji je vroče; odpovč se več ali manje jedi in
pijači; dostikrat je nepokojna, pogosto vstaja ter se
ulega i. t. d. Kadar zapaziš taka znamenja, hitro po¬
magaj, kolikor znaš in moreš. Dobro je, da ima gospo¬
dar vsaj za prvo potrebo ali za najnavadnejše bolezni
domačih zdravil. Taka so:

Zoper vetrove ali grizenje so kamilice
najboljša pomoč. Rastejo po vrtčh in njivah. Meseca
avgusta se o suhem vremenu naberd, v senci dobro
posušč in v prihodnjo potrebo prihranijo tudi za ljudi.
Kadar je treba, dajo se večjej živali po 1 do 2 dkg,
a manjšej po 5 do 15 g  in sicer tako-le: Kamilice se
denejo v posodo; v to se vlije pol litra kropa ter se
pusti potlej pol ure stati, da se ohladi; ohlajeni čaj
se živini v gobec vlije. Konjem pomaga tudi črna
kava in drgnjenje trebuha.

Za bolne in otekle noge  je koristen senčni
drob,  ki ga je mnogo pod sladkim senom. Drob naj
se skuha ali pa s kropom popari, v kako vedrico vlije
ter živini postavi pod vamp. Bolno živino je treba
z ruho odeti, da vsa gorkota puhti v živino, ali vsaj
na tisto mesto telesa, kjer je treba zdravila. Tudi je
dobro, ako se živini s thko vodo umivajo otekle noge
in rane.

Za prehlajen  j e. če se je živina prenaglo
ohladila, je bezgov ali lipov cvet  dobra pomoč.
Bezgov cvet se natrga ali nareže meseca junija, na

Primorskem že meseca maja, ko najlepše cvete; dobro

12  *

180

ga je treba posušiti, ter se v sili prav tako pripravi in
rabi kakor kamilice, čaj se namreč prehlajenej živini
v gobec vlije, da se potlej zopet poti. Ne pozabi, da
se mora živini koža prav dobro odrgniti sč slamo.

Kužna smolika.  Ta huda bolezen napada konje
in ovce. Kaže pa taka znamenja: konj je žalosten in
omamljen; napnč se mu podčeljustne žleze in vsa
glava zabuhne, a iz nosnic se cedi smrkelj; tudi mu
o teko noge, vrat in prsi. Pri smrkavih konjih in ovcah
so dobra pomoč brinove iagode.  Te se jeseni
nabero in posušč. O potrebi se daje večjej živini po 7,
manjšej pa po 2 dkg  stolčenega brinja z otrobi ali pa
z ovsom, da ga pojč. Kdor ima s takim konjem delo,
naj pazi, da se ne bi sam nalezel smrkavega otrova.

Zoper zapiranje.  Ta bolezen pride od slabosti
črev pri govedu in pri ovcah. Pripomoč in vrlo dobro
zdravilo za vsako tako bolezen je pelin.  Dobro je
torej, pelinovega cvetja in tudi zelišča meseca julija
in avgusta nabrati in posušiti. Poleti se mora zeleni
pelin drobno zrezati ter med klajo pomešati; a pozimi
se suh pelin pomeša med otrobe ali oves bolnej živini.

Bolan želodec.  Živina ima bolan želodec, kadar
piče ne prebavlja, kadar jo napenja, kadar se preobjč
ali snč kaj škodljivega. Pri takih napadih je svedre
ali svišč  (encijan) dober pripomoček in najboljše
zdravilo. Konju se ga dk po 3, govedom po 5 do
5 dkg,  a ovcam, kozam in svinjam po 9 g  na enkrat
med hrano.

Vročinska bolezen.  Včasih se domače živine
loti tudi vročinska bolezen. Pri tej priliki je grenka
sol dobro zdravilo. Rabi se z domačo soljo zmešana.
Konjem se daje na otrobih ali ovsu, govedu, ovcam
in kozam pa na vodi ali kakej piči po dva ali trikrat

181

na dan. Konjem in govedu je zadostuje po 3 do po
7 dkg,  a drobnici po 2 do 3 dkg.

Zoper napenjanje živine.  Kadar se govedo
preobjč sparjene, rosne ali mrazne detelje, ter jo potlej
napenja, je prva pomoč ta, da se mu glava kvišku
vzdigne, ter za jezik vleče tako, da se požiralnik
nategne, odpre ter sapo izpusti. Nato se vtakne klin
med čeljusti ter tako na rogove priveže, kakor da bi
bilo živinče obrzdano. Ta ga sili žvečiti ter sapo
izpuhovati. Ako to ne pomaga, naj se pomeša za
1 žlico salmijakovega cveta  v pol litra vode ter
se vlije bolnemu govedu v gobec. To zdravilo naj bi
imel vsak živinorejec vedno pri rokab.

Druga pomoč  je  ta:  Dve žlici živega apna se
raztopite v pol litra vode; ta zmes se vlije napetej
živini v gobec. To se ponavlja vsako četrt ure, dokler
jo napenja.

Tretja pomoč  je:  Napeta živina naj se pelje
k mrzlej vodi,  kjer se s korcem, golido ali kako
drugo posodo razen glave po vsem životu, a posebno
po lakotnicah z mrzlo vodo neprenehoma kake pol
ure ali še dalje poliva, dokler ne gredo vetrovi od
živine. Potlej naj se živina počasi prepeljuje,  da
se tem lože izpi’azni vetrov in blata. Ako vse to nič
ne pomaga, naj se v levej lakotnici v gorenjem kotu,
tikoma rebra, ako ni posebnega bodala (troakarja)
pri rokah, majhen, ozek nož v vamp zasadi ter cev
gosjega peresa v to luknjico vtakne, da se sapa
izpusti. Taka rana se kmalu zopet zacčli. Zadnje
sredstvo pa naj rabi le, kdor mu je priučen.

Naj tukaj še povemo, kako in zakaj pomaga
polivanje z mrzlo vodo. Ta pomoč se opira na izkušnje
učenih živinozdravnikov, kakor tudi kemijske vednosti.

Kadar koli živino napenja, vri; ji klaja v vampu; tu
je torej velika vročina, katera v njem še bolj razpenja
vodene sopare.  Ako se torej trebuh poliva
z mrzlo vodo, ohladi se vse, kar je v vampu, in
vodene sopare  se izpremenč v kapljice,  katere
ne raztezajo več vampa, ter tako tudi napenjanje
prestane.

Prav uspešno se proti napenjanju rabi tudi go Itn a
cev, katera se vtakne skozi gobec in požiralnik v že¬
lodec, da sopara po njej izpuhti. Strogo pa je paziti:
1. da cev ni zamašena, 2. da se počasi in polahno
v želodec porine, 3. da se pregloboko v želodec ne
vtakne. Toliko je gotovo, da najdeš goltno cev v vsakej
hiši po deželah, koder poznajo njeno dobro pomoč.

Kadar razsaja kužna bolezen, kakor goveja kuga,
črmnica (vranični prisad), ovčje osepnice i. t. d., na¬
znani se to okrajnemu oblastvu. V tem naj se bolno
živinče od drugih loči, da še zdrava živina ne oboli. —
Naj tu še omenimo nekaj o strežbi psom.  Psom je
treba skrbeti za snago, dajati jim dovolj krme in vode
ter paziti, da ne bodo vedno na prevelikem solnčnem
pripeku ali na prehudem mrazu, in da jih ljudjč ne
bi ščuli in dražili. Zelo kvarljiva so jim vroča jedila,
dišave, nedopečen kruh in gnilo meso. Sum en je vsak
pes, ako je čemeren, slinast, smrkav ter nekako posebno
hripavega lajanja. Tedaj ga je treba zapreti in nazna¬
niti županu, če stekel pes popade človeka ali živinče,
naj se rana hitro izpere s kisom, vinom ali slano vodo.

105. Severni jelen in lavna.

Daleč v severu na bregovih ledenega morja živi severni
jelen, kije  tamkajšnjim pribivavcem največji dobrotnik in edina
domača žival, katera jim daje obleko, meso, mleko, sir in maslo ;

183

vrhu tega tudi vozi in nosi tovore. Ako si to žival tanje ogledamo,
nas opomina brž našega jelena; a vendar se močno razlikuje
od njega. Severni jelen je bolj zatrepanega trupa, ima krajše
noge in krajši vrat, nego li naši jeleni, ki se tudi bolj mogočno
in ponosno drže kakor on. Glavo ima neokretno, gobec trobast,
'parklje široke in globoko razklane. Od dolenje strani vratu mu
visi precej dolga griva. Samec in samica imata na glavi tanko,
mnogorogljato rogovje, ki je na koncu plosko, a nad očmi zelo
lopatasto. Vsako pomlad jim rogovje odpade in kmalu potem
zopet na novo raste.

Ce tudi so udomačeni jeleni krotki, vendar posel ž njimi
ni tako lahek, kakor z našo domačo živino. Jeleni so svojeglavni.
Paso se, koder jih je volja, zdaj po gorah, zdaj po nižavi,
zdaj v gozdu, zdaj zopet na močvirju, in človek treba da vedno
za njimi hodi ter zato ne more imeti stalnega stanovanja.
Poglavitna hrana severnim jelenom je neki lišaj, ki povsod na
severu prav obilo raste, in ki si ga žival pozimi s parklji
izkopava izpod snega. Zato prebivavcem mrzlih krajev ni treba
spravljati krme za zimo.

Laponski pastir je velik siromak, vedno mora hoditi za
čredo, da se mu preveč ne razkropi. Poleti ga koljejo komarji,
a pozimi zmrzuje, ker dostikrat nima drv, da bi si zakuril
in ogrel premrle ude. Obupati bi mu bilo, ako ne bi imel
pametnega in zvestega psa, ki čredo varuje v najlepšem redu.
Zvečer ženo psi čredo v neko ograjo, kjer se pomolzejo košute.
Pastir vrže košuti zadrgo na roge ali okoli vratu ter jo potem
priveže na kako klado, ker mu se drugače ne da molsti. Mleko
je sladko in jako mastno; Laponci delajo iz njega vrlo dober
in okusen sir.

Od zaklanega jelena ne pride Laponcem nič v upadek.
Iz krvi si kuhajo neko juho; iz mesa pripravljajo mnogovrstna
jedila, in tudi mladi rogovi, dokler so še mehki, se pohrustajo;
iz mesa izrežejo vse bele kite, katere potem, čehajo na tanke
niti za šivanje. Od kosmatih kož si kroje in šivajo vso svojo
obleko; od ustrojenih kož si delajo koče, na kožah leže, s kožami
se pokrivajo, iz kož naposled si režejo jermenje, uzde in vojke

— 184  -

za vprežene jelene. Tudi iz parkljev, rogov in iz kosti si delajo
raznovrstno potrebno orodje.

Kar je severni jelen za severne krajine in velblod za vroče
puščave, to je lama za gorate kraje v južnej Ameriki. Lama
je večja od srne ter je prav za prav mala kamela brez grbe.
Tudi ona ima žulje na prsih in gležnih ter hodi po blazinastih
podplatih. Od velbloda jo loči raven in tanek vrat, suha podol¬
govata glava in veliki ušesi. — Vse telo je s kuštravo, dolgo,
največ jasno rjavkasto dlako porasteno. Na tankih nogah ima
po dva razdeljena prsta s kratkimi, krempljastimi parklji.

Ta planinska, krotka in prijazna žival je rada v družbi,
bodi si z ljudmi, bodi si se svojimi sestricami; sama se dolgočasi
in žalosti. Ako jo kdo razdraži, položi ušesi nazaj in pljune
nanj neko smrdečo slino.

Lepo je videti tovoreče lam,e, ki prenašajo srebro iz
rudnikov. V dolgej vrsti gredo po vrsti po najslabših stezah
varno in oprezno. Poganjdč ne potrebuje biča, ker ubogajo
na besedo; le ako na potu vidijo kaj neznanega, splašijo se in
razlete na vse strani. Poganjdč ima takrat dosti opraviti, da
jih zopet zbere. Pa ne le kot tovornica koristi lama človeku,
ampak tudi z mesom, mlekom, s kožo in volno.

Fr. Erjavec.

106. Indijski slon.

Največja četveronoga žival, kar jih hodi po suhej zemlji,
je slon. Trup ima okoren in neokreten, stoječ na debelih,
stebrastih nogah Na prednjih nogah ima po pet, a na zadnjih
samo po štiri prste, katerih vsak tiči v posebnem parklju. Koža
je siva, debela, na starost razpokana; le sem ter tja ima kako
ščetino. Glava je debela, vrat kratek, ušesi dolgi in klapasti.
A najbolj se odlikujejo zobje in njegov čudoviti nos. Iz gorenje
čeljusti molita mu dva velika, navzgor ukrivljena zoba, ki
rasteta se slonom vred. Take zobe imenujemo okla. Z okli se
brani slon in napada sovražnika. Kazen teh dveh okel ima
v vsakej čeljusti na vsakej strani po en širok, ploščat kočnjak,
ki je videti, kakor bi bil iz mnogih vštritnih ploč sestavljen.

185

Gorenja ustnica je zrastena z nosom ter se podaljšuje v rilec
ali trobec, ki je na vse strani zelo gibčen. Rilec je slonu
najimenitnejši ud, nos in roka ob enem; ž njim namreč diha,
voha, tiplje in grabi. Z rilcem si trga krmo in jo nosi v gobec;
z rilcem pije in tudi brani se ž njim, ker ima v njem toliko
moč, da drevesa iz zemlje ruje ter konja ali vola z enim
udarcem na tla pobije. Konec rilca ima gibčen mesnat rogljiček,
s katerim, kakor človek s prstom, pobere vsako stvarco s tal,
zaveže in razveže vozel, izvleče zamašek iz steklenice, sproži
samokres i. t. d.

Slon je do 4 m visok in često nad 5000 kg težak. Ta
mnogoparkljar živi v južnej Aziji in na sosednih velikih otokih,
zlasti na otoku Cejlonu. Najrajši prebiva po gostih in hladnih
gozdih, kjer ima dosti vode. Na solncu ni rad; podnevi leži
ali stoji v senčnatih in hladnih goščavah, a ponoči pride tudi
na polje se past in stori mnogo škode. Ob nevihti beže sloni
izpod drevja, boječ se strele.  — Vsak slon popije do 15 hi
vode na dan; tudi se rad koplje in poliva z vodo. Plavati
zna izvrstno. Slon živi rad v družbi; včasih jih je po 50 in
še več skupaj.

Slon se hrani ob vsakršnej zelenjadi; v gozdu lomi in
smuče veje z dreves, muli z rilcem travo ter si jo zalaga
v gobec. Udomačen je tudi seno in riž, a posebno je zaljubljen
v vino in žganje. Ako m.u človek pokaže steklenico žganja ter
mu potem odkaže kako delo, brž se ga prime, naj si bode delo
tem težavnejše; ko je gotov, pride po plačilo, katero treba da
mu človek da brez obotavljanja, ker inače bi se razjezil in
začel strašno divjati.

Daši je slon velikanska in močna žival, vendar je
dobročuten in miren. Človeku ne stori nič žalega, dokler ga
človek ne draži. Slona je lahko ukrotiti; kadar se je udomačil,
je najkrotkejša, najpametnejša in najpokornejša žival. Kmalu
se privadi svojega gospodarja, pozna ga po glasu, umeje
njegove besede in že z obraza čita njegove zapovedi, preden
jih je izrekel. Na gospodarjevo besedo poklekne, da mu sede
za vrat; z rilcem si naklada bremena sam na hrbet.

18(5

V starodavnih časih so rabili slone posebno ob vojni;
privezovali so jim namreč na hrbet lesene hiše, iz katerih so
vojaki streljali s puščicami na sovražnika. Se danes prenašajo
sloni v Indiji ob vojnah živež, strelivo in težke topove, zlasti
po brezpotnih hribih. Bazen tega opravlja slon tudi različna
druga težka dela, nosi in vozi tovore, pomaga loviti svoje divje
brate; o prazničnih obhodih nosi kralje, cesarje in drugo
imenitno gospodo.

Afrikanski slon se razlikuje od indijskega, da ima še večji
ušesi in večji okli. Badi ga love zaradi okel, ki dajo dragoceno
„slonovo kost“. Afrikansha slonova kost je imenitnejša in dražja
od indijske, ker ne porumeni tako hitro kakor ona.

Fr. Erjavec.

10 7. Kit.

Ta velikanska, ribi pobobna pomorska žival je sesavec.
Največji kit je gotovo višji in širji nego največji voz sena in
daljši nego kakih pet vdz skupaj. Tak velikan je kakih 20 metrov
dolg in tehta blizu 1700 centov.  — Na strahovitej, tretjino
telesa obsegajočej glavi ni videti uhljev; oči so majhne, malo
večje od volovskih in stoje skoro v kotu, kjer se usta odpirajo.
Na temenu je zbuček, na katerem ste nosnici; skozi ti luknji
pluska hlap s tako močjo, da se prav daleč sliši. Gobec je
6 m širok ter tako velik in prostoren, da se v njem lahko
skrije čolnič s 6 ljudmi; goltanec pa je tako ozek, da bi človek
komaj pest spravil skozi njega. Jezik je negibek in mehek, 6 m
dolg, 3 m, širok. Zoba kit nima nobenega, a usta so polna
roženih ploč (asov), ki jih imenujemo „ribja kost“. Teh roženih
ploč mu visi preko 300 v gorenjej čeljusti druga tik druge;
srednje so blizu 5 m dolge, sprednje in zadnje pa so nekoliko
krajše. Pod očmi ima na vsakem kraju po 2 l /%—3 m dolgo in
P / 3 —2 m široko plavut. Telo se konča, v 6 m širok in 2 m
dolg plavutast rep, ki pa ni navpično postavljen kakor pri
ribah, ampak vodoravno. V plavutah ima kit strašansko moč.
Zgoraj črnikasta, spodaj belkasta koža je gola, čvrsta in mehka;

187

med kožo in med mesom je tri pedi na debelo same masti,
zaradi katere kita največ love.  — Kit je sploh družna, miro¬
ljubna in plaha žival. Navadno plava pri vrhu tako, da gledajo
nosnice iz vode. Ako zine, napolni se mu žrelo z vodo, katero
odtoči in precedi skozi use; živalce pa, ki so bile v vodi,
ostanejo med resastimi usi kakor na situ in spolze velikanu po
goltancu. Banjen kit švigne kakor strela v globočine, kjer more
četrt ure, nekateri trdijo celo, pol ure biti brez zraka, ker ima
neznansko velika pljuča. Kakor je okornega in neokretnega
trupla, je vendar zelo uren. Nekoliko zamahne z repom in
izgine človeku izpred oči. Kadar beži, lahko dohajg ladjo
parnico. Samica doji mladiča ter ga pod plavuto nosi se seboj.
Njegovo meso je užitno, ako se masti očiščeno dobro speče.

Vsako leto gre sto in sto ladij evropskih in amerikanskih
lovit kitov po severnih in južnih morjih. Na vsakej ladji je do
50 mož, za katere so pripravljeni tudi mali čolnički. Kadar
mornarji zagledajo kita, takoj odvežejo čolničke od ladje;
v vsak čolnič stopi  7 —8 mož, ki se hitro bližajo kitu. V vsakem
čolničku stoji spredaj izurjen ostvar; v rokah držeč težko železno
ostvo, ki je privezana na dolgej vrvi, katera je ovita na
valjarju. Ko se prikaže kitova glava blizu čolniča, zavihti
ostvar ostvo, in ostro železo se kitu zasadi v meso, iz rane pa
se vlije krvav curek. Banjeni kit udari z repom po vodi ter
se zažene v morsko globino; vrv na valjarju se odvija tako
hitro, da bi se užgala, ko bi je ne polivali z vodo. Sape
potrebna žival zopet pokaže glavo iznad vode; a v tem trenotku
jo zadene druga, včasih še tretja ostva. Zopet plane pod vodo,
in to se ponavlja tako dolgo, dokler se kit ne zvrne na hrbet
in ne plava mrtev po vodi. Daleč na okoli je morje krvavo.
Vriskajo vleko lovci kita do ladje, kjer ga na vrveh s škripci
vzdignejo iz vode ter mu najprej odsekajo glavo, iz katere
iztrebijo use. V tem gredo drugi na, kitov hrbet in obsekavajo
s sekirami mast, katero potem izcvro v velikih kotlih. Z mastjo
polnijo velike sode, ki se kot „kiiovina“ razpošiljajo po vsem
svetu. Okoli ladje pa se zbirajo razne ptice, tudi morski volk

preži na svoj delež. Vsa ta družina se bode mastila z mesom,
ki za kitolovce nima nobene vrednosti. Kit srednje velikosti
vrže prodan do 20.000 K.

108. Orel.

Gnezdo svoje stavi
Orel na višine,

Svet s perotjo meri
C rez. vrhe, globine.

S. Jenko.

Tako poje pesnik o kralju vseh ptic, o gospodovavcu v sinjih
višavah. Ze v vnanjej postavi in v vsem njegovem vedenju se
mu vidi neka smelost in drzna plemenitost. Krepko in močno
telo na čvrstih nogah z m.očnimi, srpasto zavitimi kremplji
naznanja drznega roparja. Veliko, bistro in žareče oko in klju¬
kasto zakrivljen kljun daje orlu nekaj veličastnega.

Orel ne mara za družbo. Živi samotno in ne trpi v svojem
okraju druzega orla, še manj pa se druži z drugimi pticami.
Zjutraj, ko so druge ptice že davno zapustile svoja prenočišča
in šle za živežem, orel še mirno sedi ondi, kjer je prenočil.
Ko se je solnce pomeknilo že precej visoko, striplje s perot-
nicama, poravna, si perje ter se spusti v zrak. Včasih kakor
pribit visi v zraku, potem, pa zopet kroži črez hribe in doline.
Iz te neizmerne višave razgleduje svet pod seboj ter preži na
plen. Njegovo bistro oko zapazi pod seboj letečo ptico, ali
katero drugo žival na zemlji. Ako je kaj zagledal, spušča se
v velikih krogih počasi niže, pritegne peroti k sebi, privrši
z odprtimi kremplji na žival, pograbi jo in odnese seboj nad
strmo brezno. Orel napada vsako žival, katero si upa vzdigniti
od tal. Srna, jagnje, kozlič, lisica, pes, kokoš in jerebica, vse
je dobro; tudi krta in miši ne zameta. Zgodilo se je že, da je
odnesel celo otroka.  — Orel gnezdi na strmih, nepristopnih
pečinah, ali pa na visokih drevesih. Samica znese eno ali dve,
redko kdaj tri jajca in vali sama; on pa se suče okoli nje
ter jo zabavlja se svojim umetelnim letanjem. Ko pa se slednjič
izvale se sivim puhom obrasteni orliči, prinašata jim oba obilne

189

hrane. Iz gnezda vzet orlič se da ukrotiti, privadi se človeku
in hiši ter je tako domač , da tudi med kuretino ne dela nika-
kove škode. Orli učakajo visoko starost.  — Kakor drugo zverjad
so tudi orla že od nekdaj radi jemali vladarji v svoje grbe
v znamenje moči, oblasti in mogočnosti. Naj bi se orel avstri-
janski vedno više vzdigoval, oznanjajoč svetu našo moč in slavo!

Razen planinskega orla prebiva pri nas tudi njegov
sorodnik belorepec. Tudi on lovi vse vprek, kar dobi na oči;
najljubše so mu pa vendar ribe. Nič menj predrzen od orla je
sokol selec. Ker je mnogo manjši, ne dela človeku toliko kvari
kakor orel■ Sploh preganja le ptice, a teh pa vsako od vrabca
do race in gosi, daši je ta večja in težja od njega. Hudi
sovražniki drobnim pticam so tudi ostriž, sokolič in škarnjak;
lunj zalezuje povsod gnezda močvirnih in povodnih ptic ter
žre iž njih jajca in mlade.  — Najsilnejši in najpredrznejši,
najpožrešnejši in najbolj zviti ropar pa je kragulj. Od jutra
do večera ne misli na drugo, nego na lov in plen. Kakor volka
in morskega sdma trapi tudi njega vekoveČni glad. Zato ga
močno zatirajo. Marsikateremu neveščemu lovcu pa se primeri,
da namesto kragulja ubije nedolžno kanjo, ki lovi miši po
polju. — Kragulja posnema v vseh napakah in malopridnostih
drzoviti skobec, dasi je za polovico manjši od njega. Med
ponočnimi vjedcvmi ali sovami je v resnici škodljiva samo
velika uharica, ki se ji pravi tudi vir. Sicer podavi tudi
vir mnogo miši in podgan, a poleg teh pa tudi dosti zajcev,
gozdnih kokoši, jerebic, rac in gosi.

Škodljivi so še nekateri drugi ptiči, dasi spadajo med
pevce. Ti škodljivci so: krokar, sraka, šoja, črna in siva,
vrana in srakoper. Krokar je močen, a zelo plah in oprezen
ropar. Po travnikih pobira polže in črve, po njivah lovi žuželke
in miši, kar je vse hvale vredno. Napada pa tudi jerebice in
zajce, krade pticam iz gnezd jajca ali že izlegle mladiče. Zatorej
ne zasluži nobene milosti. Tudi sraka je malopridna roparica,
pred katero si nobena manjša ptica ni v svesti svojega življenja.  —

100

Šoja sicer oživlja naše gozde tako, kakor nobena druga
ptica. Zdaj se ti oglaša se svojim vriščečim glasom, zdaj zopet
s katerim izposojenim, kajti ta šegavka zna posnemati in
oponašati vsacega gozdnega ptica. Kadar je pri volji, tudi
zamijavka, zakukurilm, zakokodače ali zarezgeta kakor žrebe
na paši. A pod to šegavostjo se ji skriva hudobno srce. Malim
pevcem razdira gnezda, izpiva ali vsaj pohablja jajca ter
neusmiljeno mikasti in davi mladiče. Tudi vrana, posebno črna
in siva, ni po vsem nedolžna. — V vrsto škodljivcev devamo
tudi velicega in rjavega srakoperja. Veliki živi v sovraštvu
z vsem ptičjim rodom: manjše, zlasti one, ki so se šele
izpeljali iz gnezda, lovi, nabada na trne ter jih potem žre, na
večje pa se togoti ter jih preganja s krikom. Tudi brat njegov
dela veliko preglavico vsem manjšim ptičkom. Kjer človek dd
gospodariti tema krvolokoma, kmalu ni slišati več nobene ptice;
nekaj sta jih požrla, nekaj pa pregnala.

Vse te omenjene škodljivce je smeti povsod loviti in ubijati,
kadar si koli bodi.

Med ptiči plezavci, vpijati, golobi, kurami,
brsoteki in plovci ni kvarljivcev; le neka močvirnica še,
namreč siva čaplja, dela ribičem veliko škodo. Zaradi tega jo
brez premisleka vrstimo v primeroma malo število onih ptic,
katerim človek ne more biti milostljiv.

Fr. Erjavec.

109. Planinski lovec.

1. Višave grmijo in brv se šibi,

Al' lovca ni groza strmečih čeri.

On smelo koraka
V ledene gore,

Kjer zemlja za pomlad,

Za brstje ne ve.

2. Ozira se podse v megleno morje,
Al' krajev ne loči, kjer mesta stoje.

191

Skoz predrte oblake
Mu svet se blešči,  —

Globoko pod nogo
Polje zeleni.

Frid. Schiller. Preložil Fr. Cegnar.

110 . JPtice selivke.

Ko v krajših jesenskih dneh podlesek poganja na pokošenih
travnikih, ko mrzlejša jutrnja sapa piha po dolini, ko se list
za listom trebi iz orumenelega drevja, začno se ptice zbirati
v večja krdela ter se pripravljati za odhod na dolgo pot.
Takrat večkrat čujemo zvečer in ponoči v zraku čudno šumenje,
čujemo izpod neba zategnjene brlizgajoče in pivkajoče glasove.
To so čaplje, divje race, gosi in druge močvirnice, ki zdaj
pred zimo hite proti toplemu jugu. Glasno cvrče se zbirajo
tačas lastovke po strehah; kakor za slovo obletujejo še enkrat
vse znane kraje. Dolgopete štorklje se posvetujejo dan za
dnevom okrog močvirja; črne vrane in kavke imajo svoje kričeče
zbore na visokem hrastu; krdelo divjih golobov pa nemirno leta
iz gozda na polje, s polja v gozd. Nekega dne pa zmanjka
vsega krdela; črez vode in gore leti v dežele, kjer sneg ne
pokriva polja in gozda, v kraje, kjer ne zamrznejo vode.

Iz rojstvenih krajev žene ptice neka slutnja, da bode tu
gospodovala zima in da jim bode primanjkovalo hrane. Ta
prirojeni nagon (instinkt) se oznanja tudi pri zaprtih pticah,
celo pri takih, M so mlade iz gnezda vzete v ptičnici dorastle.
Ob selitvi tudi one nemirne prihajajo, nekako izbegane so in
tudi ponoči skačejo in frfotajo.

Med našimi selivkami nas navadno že sredi avgusta
zapusti hudournica, kmalu za njo gre kukavica, kobilar ali
volga, zelena vrana in srakoper. Prve dni meseca septembra se
odpravlja slavček, prepelica, penica, šmarnica ali ilovščica,
grlica, čigra in galep. Proti sv. Mihelu se poslove škorci,
lastovke, tresorepke alipastiričke, škrjanci, drozgi in bobnarice;
kmalu za njimi odrinejo taščice, pivke, divji golobje, pribe,
kljunači, liske, žrjavi, divje race in gosi.

Meseca novembra lete skozi naše kraje severne ptice,
n. pr. sloke, črne vrane in kavke.

Ves mesec, včasih še tja do božiča so naše nezamrzle
vode vse polne severnih postov.

Nekatere ptice lete podnevi, druge ponoči; prve navadno
visoko, druge pa nizko. Nekatere potujejo posamezne, druge po
dvoje, zopet druge pa v večjih ali manjših družbah, ki potoma
vedno naraščajo. Manjše ptice lete brez reda raztresene, večje
pa, n. pr. žrjavi, gosi, race i. t. d. se rade postavijo v vrsto,
največ v podobi klina ali Črke V. Tako laže režejo zrak in hitreje
lete. Prvec največ trpi; kadar se utrudi, zaostane in drugi se
pomakne na njegovo mesto, utrujenec se pa postavi zadnji v vrsto.

Vse take ptice, ki vsako leto o svojem času zapuste
rojstveni kraj ter potujejo vedno v isto mer v topleje kraje, od
koder se zopet povrnejo o gotovem času, vse take ptice imenujemo
selivke ali popotnice.

Pri nas pa ostanejo ptice, katere se ne boje niti mraza,
niti snega, katere si tudi v najhujšej zimi vedo najti najpo¬
trebnejše hrane. Take stalne ptice so pri nas: vrabec, strnad,
sčinkovec, povodni kos, stržek, šoja, siva vrana, ruševec, divji
petelin in tudi nekateri ponirki in potapljavci.

So pa še nekatere ptice, ki jih ne moremo prištevati niti
selivkam, niti stalnim. Te ptice se namreč samo umikajo prehudej
zimi. Cim hujše zima pritiska, tem dalje gredo; ako je pa
ugodna, ostanejo v svojem kraju. Tak klatež je n. pr. kos, lisček,
popkar ali kalin, brglez, detel, krokar in orel.

Namen ptičjega potovanja je različen. Mnoge zaostanejo že
v južnej Evropi, v Malej Aziji in po otokih; druge pa prelete
sredozemsko morje ter prezimujejo v deželah severne Afrike;
nekatere pa gredo tja v srednjo Afriko, n. pr. lastovke, pasti-
ričke, kobilarji, kukavice in še druge. Teh malih popotnikov
pogine premnogo med potom. Nekaj jih požro ž njimi vred
potujoče ujede, še več jih opeša in popada v morje, najgrozo¬
vitejši sovražnik jim je pa človek, zlasti Lah.

Daši ima toplo afrikansko podnebje za naše\ selivke obilo
hrane, vendar nobena ne ostane ondi. Za nje so te dežele le tujina,

193

zato tam tudi ne poje in ne gnezdi nobena. Ko se spomladi začne
tajati led po naših holmih, govori jim neki notranji glas, da
v njihovej damačiji solnce zopet topleje sije; čudni nagon jih
žene,  — vračajo se v svoj rojstven kraj in sicer v obratnem
redu. Katere so zadnje odhajale, vračajo se prve; one, ki so
se pa odselile najzgodneje, dohajajo zadnje. Fr. Erjavec.

111. Zaostali ptič.

1. In ti si edini še tukaj ostal,

Oj ptiček, od trume vesele?

In nič ti po sestrah krilatih ni žal,

Ki v južne so kraje zletele?

2. Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
Crez morje široko prenesti;

Strl sredi je poti jo lovec ti krut,

Pri bregu si moral obsesti!

3. Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,

Perut povesuješ krvavo;

Za družbo, za drago, sirota, strmiš
V daljavo črez morsko planjavo.

4. Pač sanjaš o krajih, kjer solnce toplo
Sestricam, družicam se smeje;

Kjer cvetje dišeče in sadje zlato
Blišči od citronove veje.

5. Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,

Ki vbogo srce ti razriva;

Pa pojdi z menoj ko tovariš mi zvest,

In zvesta tovarša živiva! S. Gregorčič.

112. Živali škodljive sadnemu drevju.

Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna
je ta podoba človeškemu očesu in srcu! Ogleduj jo, ali spomladi,
ko se je drevje posulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibe

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. 13

194

pod rumenim in rajnim sadom in se ti izmed orumenelega listja
blešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna,
lesena in krita se slamo, vendar je podoba tihe sreče in zado¬
voljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim
srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne
v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, da je
drevje očiščeno mahu, da je zemlja okoli debel razkopana in
zrahljana, da je šibkim drevesom dana opora in trnjeva ograja,
hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj vč,
da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi
srce? — Tudi! Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi, presaja
in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napačnega, nikar
pa hudobnega srca.

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je
človek imel ž njimi! Lahko rečemo, da niti polje, niti vinograd
delavcu v tolikej meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje
v hiši, bodi si že presno ali posušeno! Pa koliko gotovega
denarja tudi prinese kmetovavcu v hišo! Kaj bi počeli naši
Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko
jim vinska trta že toliko let ne daje več pravega dohodka!
Goriški Brici bi bili brez sadja največji siromaki in morali bi
se izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo za zgodnje
črešnje! In ali ni res, da najubožnejši kraji po Slovenskem so
prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če ga tudi kaj
imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. Žalostna resnica
je, da je tacih zanikarnih in malopridnih gospodarjev pri nas
še povsod preveč, dasi z druge strani radi priznavamo, da je
zadnja leta tudi v tem po mnogih krajih krenilo na bolje. Ako
človek take gospodarje zaradi tega graja, dobi navadno v od¬
govor: „E, pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.“
A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od deset tacih odgovorov
jih devet nič ne velja. Res je, da ne prija vsak kraj vsakemu
sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša
naj se. Če odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se
ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano.
Naposled ti bode vendar obveljalo to ali ono.

105

Brez dela in truda pa ni nikoli in nekjer nič. Pravijo, da
pečena piščeta nikomur sama ne letajo v usta. Dela okoli sadnih
dreves tudi ni ne tolicega in ne takšnega, da hi ga človek ne
mogel z lagotjo zmagovati.

Vrhu tega je še pomneti, da se največ tega dela opravi
v poznej jeseni, pozimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko
delo miruje. Tedaj se strže mah in lišaj z dreves, trebijo se
gosenična gnezda, zemlja okoli debel se gnoji, okopava in rahlja,
cepijo se divjaki, drevesca se obrezujejo in presajajo.

Največ opravila daje pomlad, ko je raznemu mrčesu braniti
na drevje, ali ga trebiti in pobirati z drevja. Pa tudi to delo
ni toliko zamudno in se najbolje vrši o prvih jutranjih urah.
Pri tem poslu je potrebno orodje otepač, katerega si sam na¬
praviš. Na močno palico nasadi tri do dvanajst kg  težko
železno kroglo ter jo s cunjami dobro obvij, da pri otepanju
ž njo ne raniš debla ali vej. S tem otepa čem trkni nekolikokrat
ob drevo ali ob vejo, da se dobro potrese in da mrčes popada
na tla na razpeto ruho ali v kako podstavljeno prestrezalo.

Cim debelejše je drevo, tem težje bi moralo biti železo
na otepaču in s tem večjo močjo bi se moralo trkati. Pri manjših
deblih zadostuje človeška roka, dobra je tudi kakršnakoli
betica, kol ali kij, samo da je na koncu dobro v cunje povezan. —
No hodi si še tako priden, vsega dela vendar ne zmagaš.
Preveč je raznovrstne golazni, ki vrhu tega zna sebe in svojo
zalego navadno tako dobro skrivati, da je človek ne opazi. To
velja sosebno o jajcih, ki so največ toli drobna, da jih pregleda
tudi najostrejše oko. K temu delu je treba poleg bistrovidnega
očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in neumorne marljivosti.
In tacih delavcev ima kmetovavec na ponudbo, a kar je še
najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila, zadovoljni so, ako
jih nikdo ne moti pri delu. Ti zadovoljni pomagači so ptiči
pevci in še nekateri drugi.

Posebno pridni v pokončevanju mrčesov so: žolne, detli,
vijeglavka, smrdokavra (vdod), muhar, mnogovrstne penice,
slavec, črnoglavka, taščica, pogorelček (črnelka), kraljiček,
razne sinice, pastirice, drozgi, volga (kobilar), skvorec, hudournik

13 *

196

in lastavice. Vsem tem ptičem bodi tvoja hiša in tvoj vrt pri¬
jazno zavetje. Ne plaši jih in ne preganjaj; tudi otrokom,
pastirjem in ničvrednim potepuhom ne daj, da bi stikali za
njimi, razdirali jim gnezda in iz njih pobirali jajca in mladiče.
Odganjaj pa, kakor veš in znaš, srakoperje, šoje, srake in
mačke, ki so mladim ptičem v gnezdu velike neprijateljice.
Tistim, ki pri nas prezimujejo ali se na pomlad zgodaj vračajo
in dostikrat stradajo, vrzi včasih kako krušno in mesno drobtino.
Vse ti bodo obilno povrnili. Celo mnogo obrekovani in okleveto-
vani vrabec snaži sadno drevje tako pridno, kakor kateri drugi
ptič; kajti ves svoj mnogoštevilni zarod odgoji zgolj z gosenicami
in drugo tako golaznijo. Z druge strani je res, da zrelih črešenj
in grozdja ne pušča pri miru in da tudi na raznem žitu nareja
mnogo kvare, ali poleg vsega tega pretkani tat človeku več
koristi nego škoduje. Najočitneje se je to pokazalo po krajih,
kjer so vrabca vsled višjega ukaza zatrli, bojda, ker je tako
škodljiv. A nekoliko let potem so jih kupovali drugod za drage
denarje, ker so gosenice ogolile vse sadno drevje. Vse to velja
tudi o ščinkovcu, in sicer v še večjej meri. Ondi pa, kjer ti
vrabec res škodo dela, odženeš ga najbolje s tem, da nekoliko
modrih (plavih) koncev raztegneš prek gredic, katere bi rad
ubranil ciganu. Stara modra nogavica ti da tacih koncev dovolj.

Sinica, brglez, plezavček, muhar, pogorelček, pastirica,
vijeglavka, smrdokavra, skvorec in detli gnezdijo po duplinah.
Ako na tvojem vrtu ali blizu njega ni starih dreves, potem
moraš sam nekaj storiti, da neprecenjeni pomagači ostanejo pri
tebi. Z majhnih deščic jim zbij hišice in obesi jih ali na hišo
kam ali pa v košate vrhove. Videl bodeš, kako radi se bodo
ptiči v njih nastanili. Malim ptičem zadostujejo 18 do 20 cm
visoke in 7 do 10 cm široke hišice. Strešica naj bode napošev
in nekoliko širja od hišice. Leto (luknja) bodi okroglo in imej
do 3 cm v premeru. Pod njim mora biti klinček, da ptič lahko
sede nanj, kadar prileti domov. Skvorcem je treba napraviti
večje, 31 do 47 cm visoke hišice; leto naj se izreže precej
visoko na hišici in bodi 5—6 cm široko. Skvorcem tudi ustrežeš,
ako jim hišico nasadiš na visok drog, tako da stoji nekoliko

197

nad najvišjem vrhom. Hišice naj bodo temne barve, ali, kar je
še bolje, ovijejo naj se z mahom ali posujejo z razdrobljenim
drevesnim lišajem.

Kar se tiče zgoraj omenjenega snaženja od mahu in lišajev,
znano je sploh, da se to navadno opravlja z apnenim beležem;
deblo in veje se namažejo namreč z apneno goščo. Še boljši je
pa navadni lug, zlasti abo je precej močan in ako si na
14 litrov luga pridčl četrt kg  karbolove kisline. Ko je zmes še
enkrat zavrela, namaži ž njo drvo, in kmalu bode čisto.

Fr. E r j a v e c.

Ker pa človek prepogosto z nehvaležnostjo plačuje svojini
dobrotnicam, zato imamo postave ptičem na obrambo. Te postave
pišejo tako: Prepovedano je, koristnim pticam pobirati jajca,
razdirati gnezda ali pobirati mladiče; prepovedano je, imeti
oslepljene vabnike ter ptiče loviti v mreže zagrebače in zatikače,
na zadrge ali zanke.

Zastran lova deli postava vse ptice na tri dele:

1. škodljive ptice, ki se smejo vselej loviti in ubijati;

2. koristne, katerim je vselej prizanašati;

3. take koristne ptice, katere je loviti dovoljeno samo ob
določenem času. — Od 15. septembra do 31. januarja se love,
ako privoli župan, gospodar zemljišča in tisti, kdor ima lovsko
pravico, a včasih tudi okrajna oblast: postolka, srščnar (osar),
dreskač, brinovka, dlesk (krekovi), dlesk nikavec (pinoža),
lisček, čižek, grilec, repnik, brezovček (konopljičica), vrabec
domači in poljski, strnad, kalin, krivokljun. V določenem času
pa ne smeš loviti in ubijati sledečih ptičev: divjega petelina
od 1. junija do 31. marcija, ruševca od 15. junija do 31. marcija,
fazana od 1. februarja do 31. avgusta, gozdne in bele jerebice
od 1. junija do 15. avgusta, skalne jerebice (kotorne) od
1. februarja do 15. avgusta, poljske jerebice in prepelice od
1. januarja do 15. avgusta, divjih golobov od 15. aprila do
14. avgusta, sloke od 1. aprila do 15. avgusta, divjih rac,
divjih gosi, močvirnih in povodnih ptičev od 15. aprila do
1. julija.

198

113. Ujetega ptiča tožba.

1. Oj zemlja širna, zemlja lepa,

Ti cela bila si mi last;

Zdaj ozka kletka me zaklepa,

Ko 'vjel sem se v nesrečno past.

2. Ostrigli, oh, so mi peroti,

Da ni mi moči v sinji zrak;

Črez hrib in plan — gorje siroti! —

Ne nosi reč me vzlet krepak.

3. Ne nosi več me v log košati,

Kjer mnog prebiva zvest mi drug;

Ni moči mi v jeseni z brati

S teh velik trat na topli jug.

4. Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,

Oj senčni gaj, moj rojstni raj;

Glasno tam bratov zbor popeva,

Tu moj izgublja se vzdihljaj.

5. A meni svet je ves ocvetel,

Zaprt sem tužen samotar;

Nikdar ne bodem gnezda pletel,

Gojil mladičev nikedar.

6. Mrjč mi v ječi srce vbogo,

Brezcvetna gine mi mladost . . .

Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,

Ko zlato vzeli ste prostost!

7. A enega mi vzeli niste,

Pa mi ne vzamete nikdar:

To pesmi so srebrnočiste,

To je glasov nebeški dar.

8. Samotno v kletki bom popeval,

Dokler ne poči to srce;

Vam dušo mrzlo bom ogreval

In sebi bom hladil gorje! S. Gregorčič.

IMGolazen.

Golazni prištevamo plazivce (želve, kuščarice, kače) in
dvoživke (žabe, močerade, človeške ribice). Živali te vrste imajo
trdno okostnico, rdečo, a hladno kri ter dihajo s pljuči ali  —
kakor dvoživke vsaj v nekej dobi svojega življenja  — s škrgami.
Plazivci so pokriti z roženimi luskami, redkeje s koščenimi
ščiti; dvoživke imajo le golo, sluzavo kožo.  — Človeku je golazen
z malimi izimki mrzka in ostudna; kajti v teh živalih se strinja
več lastnosti, ki človeka odbijajo od njih. Mnoge imajo nenavadno,
včasih celo grdo vnanjo postavo. Tudi mu ni všeč njihovo
gibanje, naj si že bo leno in počasno kobacanje, ali pa strahovito
hitro šviganje. Izkušnja ga uči, da so nekatere med njimi zaradi
svoje velikosti in moči, druge pa  — daši majhne in slabe  —
zaradi strupa njemu samemu nevarne. Zopet druge, če tudi
neškodljive, postanejo mu mrzke, ako jih vzame v roko; kajti
mrzle so in vlažne, in nekaterim se celo cede iz kože gnusni
in ostri sokovi. Zato se človek ni sprijaznil z nobeno; nobene
ni pridružil svojim domačim živalim,.

Golazen se najbolje ima v toplih in ob enem mokrotnih
krajih. Zato jih največ nahajamo po zaduhlih, soparnih goščavah
vroče Amerike in vzhodne Indije. Cim hladnejše je podnebje,
tem menj je te živali; mrzli sever pa nima nobene več. Na zimo
se pri nas in po mrzlejih krajih sploh golazen zarije v močvirja,
v blato, pod mah, ali pa se skrije v podzemeljske luknje in
dupla, otrpne in spi trdno do prihodnje pomladi. V vročih
krajih se ob času največje vročine mnogo golazni tudi zarije
globoko v blato, otrpne in spi do prvega dežja.

Vsa golazen je več ali menj roparska druhal, katera pa
svojega plena ne trga na kose, kakor zgrabljivke med sesavci in
ujede med pticami, temveč golta ga celega ter se zraven dosti¬
krat napenja in davi, da jo je gnusno gledati. Nažrta leno leži
in prebavlja, potem pa more zopet dolgo stradati, nekatere po
več mesecev, še celd leto dni.

Z drugimi živalimi nima golazen nobene prijaznosti, nobene
tovarišije. Pa tudi med seboj se druga ne zmeni dosti za drugo,

200

vsaka živi zase.  — Vsa skrb za mladiče se kaže po večjem
v tem, da svoja jajca pokladajo na taka mesta, ki ugajajo
mladim.

Golazen raste prav počasi ter učaka primeroma visoko
starost. Zelo je trdoživa; nekatere imajo tudi čudovito lastnost,
da jim izgubljeni udje n. p. rep, noge in celo oko iznova zrasto.

Človek živi z golaznijo v vednem sovraštvu ter preganja
ne le krokodila in gada, ampak vse, kar je njima le količkaj
podobnega. Celd nedolžni martinček in koristni slepec morata
pogostoma trpeti njegovo jezo. Toliko pa je vendar že izprevidel,
da mu dvoživke ne delajo nobene škode, marveč da so mu
nekatere izmed njih, kakor žabe in krastače, živeče ob žuželkah,
polžih in črvih, zelo koristne.

Fr. Erjavec.

115. Trska (riba).

Trska ali polenovka je  Va —1 m, dolga, 7—22 kg težka
riba navadne podobe. Ima tri hrbtne in dve predrepni plavuti;
od dolenje čeljusti jej visi nitkast brk. Trebušne plavute stoje
pred prsnimi na grlu. Rumenkasto siva je in rjavo pikasta.

Trska prebiva v severnih morjih okoli Evrope in severne
Amerike. V morskih globočinah si išče manjših rib in druge
pomorske živali za živež. Februarja ali marcija meseca pa
zapusti globine ter se v velikih množinah prikaže na površju,
potujoča proti bregovom drstit. Na trskino lov se odpravijo
vsako leto velika brodovja iz Francoske, Angleške in severne
Amerike, zlasti proti imenitnemu novofundlandskemu produ, kjer
jih s trnkom nalove vsako leto na milijone centov. Na liste
razpadajoče meso je opresno, posušeno in osoljeno užitno, iz
tolstih j eter pa dobivamo jako cenjeno zdravilo, namreč jetrno olje.

V tem, ko se trske, slaniki in druge ribe jako raz¬
množujejo, prihaja po naših sladkih vodah iz raznih vzrokov
vedno menj rib. To je napotilo ljudi, da so jeli ribe ploditi
umetelno.

201

116 . Žuželke.

Žuželke so drobnega trupla in slabotnih moči. Posamezna
žival tukaj nikoli nima te važnosti, kakor je to pogostoma pri
drugih, večjih živalih; a njihova raznovrstnost in njihovo število
to nadomestuje. Človek bi rekel, da je tu priroda v brezštevilnih
in vedno novih oblikah hotela pokazati, kako veljavnost imajo
majhne moči, ako so primerno zedinjene.

Pri žuželkah nahajamo čuda mnogo nagonov, ki se najbolje
izrazujejo v stavbah za stanovanje in v skrbi za zarod. V tem
obziru žuželke prekose vse druge živali. Ali to delovanje človeku
skoro več škoduje nego koristi. Brez števila teh živalec je vedno
pripravljenih, pokvariti in uničili človeku živež, obleko, stano¬
vanje; celo našemu telesu so nekatere nevarne. Marsikdo bi se
rad odrekel medu in svili, vosku, karminu (košeniljki) in
šelaku (lakovcu), ako bi se s tem mogel odkupiti nadležnim in
škodljivim gosenicam, moljem, muham in drugim sitnim mrčesom.
In vendar bi vkupnost, to je vse druge stvari škodo trpele,
ako bi žuželek ne bilo na svetu. Tako n. pr. se hranijo
nekatere žuželke, zlasti čebele, s cvetnim prahom. Iščoč ta prah
po cvetju prenašajo ga na brazde istega cveta, ali pa na brazdo
druge rastline ter tako pospešujejo oplodbo, ki se brez njihove
pomoči morebiti ne bi bila vršila.  — Rumeno opasani grobar
zasiplje in pokopava mrtve krte, miši in enake živali, ki so
poginile ter kužijo zrak. V zakopane živali leže potem svoja
jajca, da imajo izlezle ličinke takoj svoj živež. Pa tudi med
seboj se preganjajo in zatirajo žuželke, da se njih število
preveč ne razmnoži. Brzd žro škodljive gosenice, kačji pastir
koristi loveč muhe in drug mrčes. Najezdniki nabadajo druge
žuželke ter spuščajo vanje svoja jajca. Iz teh jajec izlezle ličinke
se potem razvijajo in naposled pokončajo svojega hranitelja.
Ježičarica pa vsaja s tankim bodalcem jajce na dno skledice,
kjer sedi mali želod. V sled te rane postane namesto želoda neka
gubata stvar  — tako imenovana jezica.

Žuželke oživljajo nekako ves svet. Kdor hoče opazovati
živahno življenje teh živalec, uleže naj se kraj vode v zeleno

202

travo in videl bode, Itako se te živalce vesele svojega kratkega
življenja. Tu cvrči in brni hrošč, bere in zuje čebela, gosenica
gloje list, metulj se izpreletava od cveta do cveta; tu plešejo po
zraku mušice in komarji, tam leta volkec, navadna enodnevnica,
a po vodi drsa hitro kakor strela drsavec.

Žuželke se najbolje poznajo po tem, da jim je telo z globo¬
kimi zarezami razdeljeno na tri kose; zato jim nekateri pravijo
zavezniki. Glava, prsi in zadek so zloženi iz obročkov, in sicer
prsi zmerom iz treh obročkov; vsak prsni obroček ima na
spodnjej strani dve nogi, zato jih je pri žuželki šest. Vzdolž
trupla so na obeh straneh dušnice. Perotnice ali krila so
prirastena na gorenjej strani prsnih obročkov, samo nekatere
vrste so brez njih. Zelo raznovrstna in popolna so grizala,
sesala, tipalnice in trojno členkovite noge.

Fr. Erjavec.

117. Drobni gostje na žitu

Gredoč mimo žitne njive lahko zapaziš na steblih
marsikaterega drobnega gosta, ki se je sam povabil na
kosilo, jemlje si svoj delež, preden je kmetica nabru¬
sila srp. Tu na rženem lističu vidiš tanko poljsko
pokalico,  ki ni daljša nego noht na tvojem prstu.
Rjava je in sivo dlakava; telo ji je ozko, črna glava
s pilastimi, rdečimi tipalnicami pa majhna. Poljska po¬
kalica ima z mnogimi drugimi hrošči to posebnost, da
se lahko kvišku požene, ako jo povezneš na hrbet; pri
tem se čuje neki pok. Iz pokaličinih jajčec se izvalč
ličinke, ki z veliko požrešnostjo izpodjedajo žitne kore¬
nike; marsikatero steblo mora zbog tega usehniti.

Pokalici je tovariš poljski brzec.  Tudi njegove
ličinke izpodjedajo žitne korenike ter lazijo znotraj po
bilkah od kolenca do kolenca glodaje jih, dokler
ne jamejo hirati. Ko se je pa iz bube izobrazil hrošč,
napada sočna zrnca in žre tako dolgo, da ostanejo

203

same pleve. Ta popolnem črni brzec je torej pravi
izimek svojih sorodnikov; kajti drugi brzci zatirajo
gole polže, gosenice in ogrce ter so zaradi tega koi-istni.

Tudi nekateri metulji prizadenejo žitu dosti škode.

Največja škodljivka je debela, nad 4 cm  dolga,
rjavo siva gosenica ozimne  s o v k e. Izleže se
jeseni, žrč ozimna žita, prezimi v zemlji, spomladi pa
nadaljuje svoje pokončevalno delo. Škodljiva je tem
bolj, ker se podnevi skriva pod zemljo in samo po¬
noči žrč.

Celo poljski godec, znani m ur in, ne živi zastonj
na polju, dasi ni tako škodljiv kakor kobilica
s e 1 i c a, ki prišuml v tako velikih rojih, da solnce
zatemni. Taki roji so dostikrat po več ur dolgi ter
opustošijo vse, kamor planejo.

Koliko nepovabljenih gostov, drobnih in večjih
n. pr. miši, hrčkov i. t. d. mora kmet preživiti, dokler
ima žito še na polju! Ko pa je spravljeno v žitnice,
prikažejo se drugi tatiči. Žitni molj in črni žužek
sta mnogokrat pokončala velike žitne zaloge. Da se
ubraniš teh škodljivcev, odpirati ti je večkrat žitnico,
da jo zrak prepihava, žito pa premetati z lopato.

118. Paša čebelam.

M vsak kraj enako dober za čebele. Gorati kraji,
kjer je dosti vresja, drevja, grmovja in travnikov, so
za čebelorejo pripravnejši, nego li ravnine, kjer je
mnogo polja, a malo sadonosnega drevja in travnikov.

čebelam dajo obilo hrane sadna drevesa, recimo:
črešnja, hruška, jablana, sliva, marelica in kostanj;
a tudi na gozdnem drevju in na grmovju je mnogo
čebelne hrane. Ko začne sneg kopneti, razveseljuje

204

že leskovje pridne čebelice s prvim živežem, posebno
s cvetnim prahom, ki ga neobhodno potrebujejo v za¬
lego. Ker pa čebele spomladi še niso vajene letati,
dobro je, leskovja nasekati ter ga blizu uljnjaka posta¬
viti, da se ondi razcveta in da se ne izgubi toliko čebčl.
Lipovo cvetje čebele posebno ljubijo ter od ranega
jutra do trdega mraka obiskujejo, še celo ponoči osta¬
jajo na lipah. Ker je lipova strd zelo vodena, naberb
je samo tedaj kaj prida, kadar lipe niso predaleč od
čebelnjaka, sicer je preveč poizgubč domov letč.

V zel 6 gorkih letih daje smreka, mecesen in boro¬
vec vrlo dobro pašo; vse polno strdene tekočine kaplja
po vejah. Panji se kmalu sč strdjo napolnijo tako, da
jim je treba preobilno bogastvo odvzeti včasih še po
dvakrat. A ta lesni med se strdi kakor cuker, da ga
čebele pozimi težko uživajo. Dobro pašo dobivajo
čebele tudi na robiniji, krhljiki in česminu.

Med manjšimi rastlinami daje vresje največ strdi,
posebno pomladno, in potem tudi borovnice in mahov-
nice, ki pri ugodnem vremenu panje zelo obogat č ter
čebele najbolj pripravijo na rojenje. Gotovo pa je, da
panje najbolj napolnjuje plemenito duhteča ajda. Močni
panji naberb lahko po 3 kg  na dan. Ta strd je posebno
dobra za srečno prezimovanje čebel.

Zelišča, ki imajo mnogo strdi, so dalje: ogrščica,
turška, bela in nemška detelja. Samo škoda, da čebele
na navadnej rdečej detelji nič ne dobč, ker imajo
prekratek rilček. Rade obiskujejo tudi meliso, resedo,
timijan, kaduljo (žajbelj), koristno in travniško, materino
dušico, kumin, janež, solnčnice, grah, lan, sploh vse
cvetice, ki cveto po zenožetih in njivah.

Včasih dobivajo čebele v soparnem vremenu
nenadoma preobilne hrane na mani, ki se napravlja

205

po nekih uščh, a posebno na sadnem drevju in na
lipovem listju.

Cim več je teh imenovanih dreves in zelišč blizu
uljnjaka, tem več si naberč pridne delavke, in tem
več dobička da ječebelarstvo.

A vendar ni vsako leto enako; zavisno je to,
največ od dobrega, soparnega vremena. Če dežuje ali
mrzel veter piše, kadar ajda ali druge take rastline
cvetč, čebele pri vsej svojej pridnosti nič ne naberč.
A nasproti, če je vreme soparno, nebo bolj oblačno,
če pihljA topel vetrec, tedaj se čebelar ne more zadosti
načuditi urnosti in pridnosti čebelic, ki po bliskovo
iz panja bučč ter kmalu, težko letaje, padajo na pa¬
nj evo brado. _

Čebelica, ljuba hčerka pomladi! —

Med cvetom rojena, med cvetom živiš;

V domovju obdajejo rajske te sladi,

Ko kliče pomlad, pa iz ulja letiš.

Ognejo naj tvojih perot se vetrovi,

Da sever bi tebe nikdar ne moril!

Prijazno vhajali naj bodo ti dnovi,

Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!

Fr. Levstik.

119. Pravilno svilarstvo.

Kako se hrani seme.

Pozimi naj se hrani seme v nezakurjenem, suhem in proti
severu ležečem prostoru, kjer se naj na drobno razgrne in se
obvaruje miši.

Kadar je pozimi mrzlo vreme, naj bodo okna v prostorih,
kjer hranimo seme, odprta; kadar je pa zunaj gorkeje, zaprimo
jih takoj, da se toplina prenaglo ne izpremeni, kar je semenu
zelo škodljivo.

206

Kako se vali seme.

Kadar je murvo v o popje precej napeto, naj se pripravi
seme za valitev. Prinese naj se v dobro prevetreno sobo,
v katerej doseza toplina 10—12° ■■'); tu naj ostane, tudi če na¬
stopi mraz: v tem slučaju naj se dobro zapro okna.

Kadar se murvovo popje že močno razcvete ter se je usta¬
novilo ugodno vreme, naj se položi seme na okvirje s tulom
(gosto drobno mrežo) pregrajeno v valilnej peči ali valilnici,
v katerej je toplina po spodaj nastavljenej svetilnici narastla
do 14°. Pred vsem naj se pazi, da ne ugasne svetilnica in da
se vsled tega ne izpremeni toplina v valilnici. Svetilnični stenj
(toht) naj se očisti dvakrat na dan.

Črez tri dni naj se svetilnica previdno vzdigne tako, da
naraste toplina polagoma do 15°, potem do 16°; zopet po treh
dneh naj se pomnoži gorkota do 18°. — Ako nastopi nena¬
doma mrzlo vreme, da se vsled tega zakesni razcvet murvovega
popja, naj se ohrani v valilnici gorkota, kakršna je — naj je
14, 16 ali 18° — in sicer tako dolgo, dokler ni ugodnega
vremena.

Nikdar naj se ne zniža toplina v valilnici zato, da bi se
zavlekla izvalitev, ker bi se vsled tega morda črviči ne izlegli,
ali pa bi imelo to škodljive nasledke za izvaljene goseničice.
Kadar je toplina v valilnici narastla do 18°, ohrani naj se tako
dolgo, dokler se ne začne seme barvati, to je dokler ne postane
svetlo-sivo; pri istej toplini se jamejo nekoliko dni potem črviči
izlegati.

V jutranjih urah naslednjih dni začenjajo izlezati goseničice.
Gosenice japonskega plemena, zeleno- in beloprejke, se izvale
popolnoma o 18° gorkote; domačemu semenu, katero daje mešičke
pšenične barve, treba pa toplino povikšati do 19° in 20°.

Kdor nima valilnice, naj skrbi, da se bo seme valilo v dobro
prevetrenej, zakurjenej sobi, v katero naj se postavi kaka večja,
z vodo napolnjena posoda. V tej sobi naj se gorkota prav tako
vikša po stopnjah, kakor je potrebno za valitev s pomočjo

*) Po Reaumurjevem toplomeru.

207

valilnice. Blizu semena naj se postavi toplomer, da se vsak čas
ve, koliko toplote je v sobi. Naj se toplota nikdar ne prena-
penja v namen, da bi se seme nagleje izvalilo.

Da se posnamejo izvaljene goseničice, naj se razgrne črez
premreženi okvir, na katerem je seme, angleški tul ali pa
drobno luknjast papir. Na tul ali papir naj se natrosijo zarana,
kakor hitro se pokažejo prvi črviči, — pred 6. uro — mur-
vova perca.

Dve uri po tem, ko so se natrosila perca na tul, prenesd
se z nabranimi črviči v vzrejališče, kjer bodi 18° toplote. Potem
se natrosi še nekoliko perc, da se nabero še ostali črviči.
Pozamezni črviči se izvale tudi v kesnejih urah, a ti naj se
ne rede, ampak zavržejo naj se. Kadar je izvalitev popolna,
dobi se iz vsake unče (25 gramov) semena 35.000 do 50.000
gosenic.

Posebno naj se skrbi, da se istega dnč izvaljene gosenice
stavijo na posebno polo papirja in da se ves čas reje posebe
rede, ne pa skupaj z onimi, katere so se prej ali pozneje
izvalile. Kdor priskrbuje valitev za več svilarjev ali celim
občinam, naj postopa tako: Najprej naj počaka, da je vse seme
izvaljeno. Seveda mora istega dne izvaljene gosenice skrbno
ločiti od drugih Nato naj vzame toliko V* pol papirja, kolikor
je svilarjev, katerim ima črviče dati, te naj po očesu odmeri
na posamezne pole, držeč se strogo pravila, da odkaže vsakemu
svilarju samo istega dne izvaljene črviče. Tako ravnanje se
priporoča nepogojno zaradi tega, ker se po tem načinu pravil¬
neje vpeljana valitev navadno bolje posreči, svilar pa ima
ta veliki dobiček, da mu sviloprejke kolikor mogoče vse ob
istem času spe in se ob istem času zapredo. Ce je toplo vreme,
preneso se izvaljeni črviči v pokritih rešetih k posameznim rejam.

Odgoja sviloprejk.

Prostori, odmenjeni za rejo svilnih črvičev — vzrejališča —
morajo biti primerno prostorni. Za toliko sviloprejk, kolikor se
jih vzredi iz ene unče semena, treba 100 kubičnih metrov pro¬
stora. Svilorejcu bodi skrb, da si izbere za reje take prostore,

208

kateri niso izpostavljeni solnčnej vročini. Sč slamnatimi strehami
pokrita podstrešja se sposobujejo tudi za rejo, kadar so črviči
že odrastli.

Vsa svilarska oprava naj se začetkom aprila osnaži
z vrelim lugom, potem naj se še dobro opere z vodo. Namesto
pranja z vodo služi tudi, če se oprava več dni zaporedoma
postavi na dež in potem na solnce. Ob enem naj se tudi pod
z vzrejališču osnaži z vrelim lugom, stene pa pobelijo; največja
snaga v vzrejališču in pri opravi je glavno pravilo dobre reje.

V vzrejališču naj bo peč, da se za potrebo zakuri ter
ohrani toplina 18°. Posebna pozornost se mora imeti tudi na
to, da se vzrejališče lahko izdatno prevetri, kajti sviloprejkam
ni nobena reč tako škodljiva, kakor nezdrav zrak v zaprtih
prostorih. Bolje je, da trpe sviloprejke mraz, nego da jim manjka
zraka; zato se priporoča, naj bodo okna odprta, dokler ne pade
vnanja toplina pod 13° ali 14°. Kadar je veter, naj se črviči
branijo prepiha s tem, da se zapro okna na tistej strani,
od koder prihaja veter, ali še bolje, da se zagrne celo okno
z gostim tulom, skozi katerega ne more veter prehudo pihati.
Da ne obseva solnce gosenic, naj se na pol zapro okenca na
solnčnej strani, ali pa naj se okna zagrnejo z ponjavami
(štorjami) ali z zagrinjali. V vzrejališčih ne smemo trpeti sla¬
bega duha; tudi naj bode v njih vsak dan posoda sveže vode.

Murvovo perje ne bodi prezrelo, marveč primerno razvi¬
jajočim se črvičem.

Ravnokar izvaljenim črvičem pokladajmo kolikor mogoče
mlada, z ostrim čistim nožem drobno razrezana perca. Cim
večje postajejo sviloprejke, tem bolj razvito in v širje zrezke
razkosano perje jim moramo pokladati; v 4. ali bolje v 5. sta-
rostnej dobi (po 4. spanju) do časa, ko se črviči zapredo,
dozorelo je perje in se poklada celo. Mokrega listja ne smemo
pokladati. Listje naj se nabira v pletenice, a nikar ne v vreče;
nabira naj se večkrat na dan, vsakokrat toliko, kolikor nam
zadostuje za 2- do 3kratno pokladanje. Hrani naj se v suhih
prostorih, kamor ne priseva solnce, in daleč od hlevov. V zadnjej
dobi pokladamo lahko neprašno perje z zelenimi vejicami vred,

209

da le prej otrebimo lesenaste veje. Posebno nam je paziti, da
živali ne onesnažijo listja. Da ne pridejo mravlje do črvičev,
potrosimo pepela okoli nog stojal, na katerih slone lese (peconi);
stojala pa je dobro s kositrom okovati, da ne priplezajo pod¬
gane do črvičev. Tudi mešički (kokoni) naj se hranijo samo na
takih lesah. Slednjič je paziti, da ne pride kuretina do črvičev.

Črvičem pokladajmo po 6- do Škrat na dan, razen kadar
se leve. Pri tem ravnajmo po pravilu: raje večkrat in po
malem piče kakor redkokrat, pa v velikih množinah. Listje
raztrosimo kolikor mogoče enakomerno po vsi lesi. Ker jedo
črviči o mrzlih dneh menj nego o gorkih, bodi nam skrb, da
uravnamo pokladanje tako, da jim ne natrosimo prej druzega
listja, dokler ni prejšnje použito ali zvenelo. Da se popolnoma
odgode črviči iz ene unče semena, potrebuje se počrez 600 do
800 kg  listja, ali 20 do 30 odrastlih murvovih dreves.

Cim bolj se razvijajo črviči, tem več potrebujejo prostora;
zato se morajo vsak dan bolj širiti na lesah. V prvih dobah
širimo črviče tako, da jim pri pokladanju natrosimo nekoliko
pereč črez rob njihovega ležišča in da ležišče samo razdelimo
z drobno ošpičenimi lesenimi klinčki. V poznejih dobah pa nam
je tako ravnati: zjutraj o prvem pokladanju položimo prevrtan
papir ali mrežo na črviče, po vrhu pa natrosimo enakomerno
listja kakor pri pokladanju piče.

Črviče mika jed in kmalu prilezejo na površje papirja ali
mreže. Za nekoliko časa treba toliko privzdigovati papir ali
mrežo, da se vidi, ali so vse gosenice zapustile staro ležišče
in priplazile na listje. Kadar se to zgodi, prenesb se posamezne
papirne pole ali mreže na druge in se tam položč bolj narazno,
da’ zavzemb več prostora nego prej.

Lese se ne snažijo v vzrejališču, ampak zunaj na kakem
oddaljenem kraju; ležišča se prenašajo v košu ali pletenici na
gnojišče. Po tem načinu se izpreminja vsak dan ležišče črvičem,
kateri bi sicer nakopičeni na tesnih prostorih in na trohnečih
ekskrementih in listnih odpadkih lahko zboleli. Da so gosenice,
kolikor se jih vzredi iz ene unče semena, zadosti razširjene,
treba o času, ko se pripravljajo presti, najmenj 60 m 2  prostora

Četrto berilo. X. I7S. Fol. 137/05, 14

210

na lesah. Gosenica mora imeti zadosti prostora, da se lahko
premika, pa da se pri tem ne zadeva v druge gosenice.

Če nimamo prevrtanega papirja ali mrež, prekladajmo
gosenice na murvovih vejicah.

Kadar so se gosenice nabrale na njih, vzamemo veje in
jih preložimo na nove lese. Prekladanje gosenic na murvovih
vejah se priporoča tudi tedaj, kadar redimo sviloprejke na
konjih (kavalonih). Da se ti osnažijo ekskrementov, naj se veje
vsak dan otresejo, a potem se pomete nesnaga izpod njih.

Če je za časa reje vreme ugodno, da ostaja toplina
v vzrejališčih pri 17° in se sviloprejkam poklada enakomerno,
potrebujejo gosenice od izvaljenja do zapredanja in sicer one
japonskega plemena 28—30 dni, domače pa 30—32 dni.

V tej dobi se gosenica znamenito povekša; ker šepa  koža
ter dihala ne raztezajo, morajo se izpreminjati, da se organizem
sviloprejke lahko nadalje pravilno razvija. Koža in dihala se
izpreminjajo štirikrat, to je pri vsakem levenju. Levenje traja
1 do 1 Va dan. V tem času ne užije gosenica ničesa, ne gane
se, spi; glava ji je nekoliko povzdignjena, telo iztegnjeno, in slednjič
izleze iz stare kože, pustivši jo na ležišču. Ko smo se prepričali,
da so se zlevile vse gosenice, zagrnemo jih s prevrtanimi
papirji ali z mrežami in na te položimo murvovo listje; na to
jim izpremenimo ležišče, kakor pri navadnem prekladanju.

Zapredanje.

Če je letni čas vseskozi ugoden, in če je bila soba za
potrebo zakurjena, da se je vedno ohranila toplina 17°, posta¬
nejo sviloprejke v 4 ali k večjemu v 5 tednih godne za prejo.

Nekoliko dni, preden so gosenice godne, pripravijo se pre¬
dilnice, katere se postavijo, če je le mogoče, v posebno sobo.
Predilnice se narede lahko iz pšenične, ovsene, ržene, ječme¬
nove slame, iz bodičevja, vresja; samo na to je treba gledati,
da je gradivo popolnoma suho. Vzemi snopič zbranega gradiva,
zveži-ga na enem koncu sč slamo ali murvovim ličjem in pre-
strizi ga, pa tako, da bo nekoliko daljši nego je oddaljena
lesa od lese; na to razširi snopič kakor metlo in postavi ga

211  -

pokonci med dve lesi; tako nadaljuj, dokler bo ves prostor
napolnjen. Godne gosenice položi v snopiče in razdeli jih tam
enakomerno, potem napolni prazne prostore med snopiči z ostružki
ali slamo, da bo zrak povsod lahko dohajal. Godne gosenice spoznaš
po tem, da je postal njihov život prosojen in nekoliko manjši,
da vedno premičejo glavo in lazijo na lesnih robih, kakor bi
hotele bežati od listja, katero jim je položeno za pičo.

Da se pripravijo vse gosenice presti, mine 2 do 3 dni;
v teh in naslednjih dneh naj se ohrani toplina v sobi pri
18°—19°. če je toplina tako nekoliko zvikšana, zapredejo se
gosenice redneje in hitreje ter se izpremene v kratkem času
v lile, to je, one prestopijo v isto dobo svojega razvoja, ko
imajo metulji izlesti. Posebno naj se pazi, da se gosenice
preveč ne zagate v predilnicah, ker bi se sicer v pretesnem
prostoru lahko zapredle v dvojčke; tudi naj se za časa zapre-
danja ne tresejo lese.

Osem dni potem, ko so se zapredle zadnje gosenice,
poberejo se posamezni snopiči z les; ob enem se previdno
odstranijo mrtve gosenice, če je katera na mestu, da ne one¬
snažijo mešičkov. Nato se razlože posamezni snopiči in pobero
mešički. Pri nabiranju naj se ločijo mešički, popolni, trdi posebe,
pegasti, dvojčki vsaki posebe. Če se ne pobero mešički, ali
če se to ne naredi vestno, bodemo morali prodati jih po zeld
nizkej ceni.

Dokler se ne prodado, naj se hranijo mešički na lesah,
pa da ne bodo plasti višje od 10 cm.

Na trg naj se nesd ločeni, kakor smo poprej popisali, in
na rahlem vloženi v pletenice, da jih zrak lahko prešinja. Za
prenašanje mešičkov, odločenih za seme, rabijo se tudi pletenice,
katere so 60 cm široke in z dvojnim podom ločene v dva po
10 cm visoka razdelka. Vsak razdelek se napolni do vrha
z  mešički, da se preveč ne pretrese. Mešički naj se hranijo na
lesah, dokler se ne prodado.

J. Bolle.

14 *

m

120. Mnogovrstnost živali.

Mnogovrstne živali živč na kopnem, v zraku in
v vodah. Posebno na kopnem nam mnoge živali bijejo
bolj v oči po svojej velikosti in postavi. A mnogo
večje je število malih živalec, katerih pa zato ne

poznamo toliko, ker so nekatere tako male, da jih

komaj vidijo naše oci.

Po zraku letajo velike in male ptice in razen teh
neštevilni roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in
drugih žuželek. Največ živali pa stanuje v vodi, zlasti
v morju. Morje ima v sebi naj večje in najmanjše

živali, včasih v kaj čudnih podobah, da bi človek lahko
mislil, da ima pred seboj kak cvet, ne pa živali. - —
Vsakemu je znano, da pri nas vsaka žival ne živi v
vsakem kraju. Medved, lisica, jelen, veverica živč le
v gozdu; zajec, poljska miš, prepelica, škrjanec na

polju; jelen, divja koza, orel, divji petelin na visokih
gorah; vidra pri vodi, raca, gos, labud na vodi. Postrv
živi le v mrzlih bistrih potokih in gorskih jezerih, krap
pa najrajši v blatnih krnicah in počasi tekočih vodah.

Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toliko bolj
se menjajo živali. Če gremo proti severu, najdemo
sobola, hermelina, bele lisice in druge živali, ki nam
daj6 najlepšo kožuhovino ; ondi vidimo severnega jelena,
belega medveda, morske pse, kita i. t. d.

Še bolj se izpremenl živalstvo, če se spustimo
proti jugu v toplejše dežele, nego so naše. Tu živč
krvoločne zveri, na primer: levi, tigri, hijene; tu se
pašo velikanski sloni, nosorogi, žirafe in velblodi. Tu
so gozdi polni gibčnih in smešnih opic, jezičnih papig
in drugih prekrasnih ptic, katerim se perje sveti kakor

213

zlato in drago kamenje. Po zraku se poganjajo naj¬
lepši in največji metulji, krasni hrošči in druge žuželke
v najčudnejših podobah. Toda tukaj stanujejo tudi
požrešni krokodili, velikanske kače, gosti roji pikajočih
mušic in silna množica vsakovrstnega gnusnega
mrčesa. Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj
posebnega.

Daši so živali med seboj zelo različne, dadč se
vendar po nekaterih očitnih in imenitnih znakih raz¬
deliti na posamezna krdela.

Mnoge živali se ujemajo v tem, da imajo okostnico,
katerej je najimenitnejši del iz vretenec sestavljeno
hrbtišče. Zat6 pravimo takim živalim vretenčarji.
Ti so ali toplokrvni sesavci in ptiči, ali pa imajo
hladno kri, kakor plazivci, dvoživke in ribe. Sesavci
razpadajo zopet v četveroroke opice, prhutarje, žuželko-
jede, zveri (pasje, mačje, kunje in medvedje pleme),
glodavce, kopitarje, dvoparkljarje ali preživače, mnogo-
parkljarje (prašič, slon, nosorog i. t. d.), redkozobe
(kljunaš, lenivec, marvljinčar, pasanec), vrečarje (ken-
guruj), plavutonožce in kitovce.

Enako delimo tudi ptice, golazen, plazivce, dvo¬
živke in ribe na več razvrsti ali plemčn.

Brezvretenčarjem  prištevamo žuželke, paj-
kovce, rake, črve, mehkužce (polže, školjke) in še nekaj
drugih vrst.

Fr. E r j a v e c.

214

V.

Človek in človeško društvo.

121. Človek je gospodar na zemlji.

Bog sam je izročil gospostvo na zemlji človeku,
ko ga je ustvaril. Človek pa tudi uživa to gospostvo,
kar se jasno vidi iz njegovih del. Edini človek more
premeniti zemlji obraz, on edini zapoveduje živalim in
rastlinam, rabi jih v svojo korist, sili jih, da so mu
podložne, in jih izpreminja tako, kakor misli, da bode
imel več dobička od njih. Dokler je bil človek samo
lovec in ribič, ni se kazalo njegovo gospostvo tako
očito. To je bilo s početka pri vseh narodih in je pri
divjakih še zdaj. Lovec ni nikjer stalen. Potika se po
gozdih, kjer je kaj vode in zveri. Za streho mu ni,
najde si jo kjer koli; danes pod pečino, jutri pod
vejami starega drevesa. Potreb nima mnogo. Živi se
z mesom, oblači se s kožami, vode najde povsod.

Tudi pastir nima stalnega stanovanja, ker gre
sč svojo čredo za pašo. Ali vendar je izkušal nekatere
živali udomačiti in privaditi k sebi. Za tč živali je
moral skrbeti ter jih varovati krvoločnih zveri. Toda
pravo človekovo gospostvo se začenja s poljedelstvom.
Poljedelec mora ostati na zemlji, katero si je izbral,
katero je obdelal in posejal v potu svojega obraza.
Kamor koli bi šel dalje, povsod ga čaka iznova
težko delo. Torej se naseli na izbranej zemji in si

215

postavi stalno stanovanje. On obdeluje zemljo; prisili
divjo lesniko, da rodi sočno sadje. Izlepa ali izgrda
je privadil k sebi govedo, ovco, kozo, svinjo, osla,
kamelo, psa, mačko in druge živali. Izumil je ogenj,
ki mu iz mesa divjih in domačih živali in iz raznih
vrtnih in poljskih pridelkov pripravlja okusne in zdrave
jedi. V ognju topi tudi razne kovine in rude, iz njih
izdeluje orodje za hišo in polje, kuje orožje, novce in
druge umetelnosti in lepotije.

Iz lanu, konoplje, volne, svile in bombaža prede
in tke sto in sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje
pohištvo in drugo potrebno orodje. Iz nekaterih ka-
menov in prsti topi steklo in žge vsakovrstne posode.
Iz kamena in lesa si stavi stanovanja, iz kamena
izteše umetelnik lep kip, iz raznih barv napravi lepo
podobo. Človek zida velika mesta, cerkve, trdnjave,
trge in vasi. Seka in krči gozde, nezdrava močvirja
izsuša in izpršminja v rodovitna polja. Velikim rekam
stavi jezove, da se ne razlivajo po njegovih njivah, črez
visoke gore dela ceste, rekam izpreminja struge; dve
reki, dve daljni morji veže s prekopi. Po širocem
morju, po jezerih in rekah plavajo ladje vsake vrste
in družijo dežele in narode, ki so stoletja in stoletja
bili ločeni. Večerne dežele menjajo z jutrovimi, stari
svet menjava z novim svetom svoje pridelke in
izdelke. — V zrakoplavu se človek vzdiguje v pove-
trne višave, kamor se še orlova krila ne upajo. Tla
se oživljajo pod drobnogledom: cele gore se kažejo
zložene iz živalskih teles, ki so prostemu očesu nevidna.-
Kakor blisk švigajo človekove misli po bakrenej žici
po vsem svetu.

Skrb za vsejano rastlino je obračala njegovo oko
že zdavnaj k opazovanju nebesnih teles in drugih

216

naravnih prikazov. Zapazil je povsod veličastno in
krasno soglasje v neizmerne) naravi ter slutil neko
višjo nadzemsko moč, ki vse vlada. Tako se je pri¬
pravljal k spoznanju pravega Boga. Zdaj pa vč, da
se kaže večna previdnost in večna ljubezen ne le
v čudovitem zvezdišču, temveč tudi v življenju malega
metulja, in da se v vseh moččh vselej in povsod razo¬
deva oni veliki duh, modrost večnega Boga, kateremu
se uklanja vse stvarstvo.

Poljedelstvo je začetek človeške omike.

Fr. E r j a v e c.

122. Življenje ni praznik.

Ni praznik, predragi mi, naše življenje,

Življenje naj bode ti delaven dan;

Od zore do mraka rosan in potan
Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!

Ne plaši se znoja, ne straši se boja;

Saj moško dejanje krepčuje mož4,

A pokoj mu zdrave moči pokončš..

Delanje mi ljubi in boj se pokoja!

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,

Kar more, to mož je storiti dolžan!

Na delo torej, ker resnobni so dnovi!

A delo in trud ti nebo blagoslovi!

123. Obrt.

Kar pridelujemo na polju, kar priredimo pri živini,
kar dobivamo iz gozdov, iz rudnikov, to so naravni pri¬
delki. Ali vseh se ne more človek okoristiti kar tako.
Nekatere morajo obrtniki preustrojiti. Med obrtnike Štejemo
zlasti rokodelce in tvornicarje, kateri delajo iz različne
tvarine raznovrstno blago.

217

Obrtnost je vsa tista delavnost, po Jcaterej se sirovi
naravni pridelki preustrojajo za neposrednjo človeško rabo.
Sirove pridelke pridelujejo po vsem svetu; to se ve, da so
različni po različnosti dežel in podnebja. Obrta pa ni
povsod; zavist namreč od posebnih pogojev. Najprej treba
mu tistih prirodnin, katere izdeluje v obrtniško blago.
Kjer ne sejejo konoplje ali lanu, tam tudi nimajo plat-
narstva.  — Drugič potrebuje tistih moči ali sil, po katerih
se gonijo njegovi stroji. Te gonilne sile so posebno voda in
ogenj. Kjer ni tekoče vode in premoga, tam ni velike
obrtnosti.  — Obrt podpirajo nadalje dobre ceste, zlasti
železnice; kajti po njih se razna tvarina in kurivo naglo in
dober kup privaža, blago pa odvaža.  — Obrtu tudi veliko
pomaga izobraženost ljudstva. Cim omikanejši je narod,
tem bolje mu cvete obrtnost. Resničen je pregovor, ki pravi:
nevednost je najdražja reč v deželi.

Dandanes ne zadostuje, da se deček rokodelstva nauči
samo v delavnici, temuč znati mora tudi potrebnih, z do-
tičnim rokodelstvom v zvezi stoječih naukov, če noče zaosta¬
jati za drugimi obrtniki. Zato naj hodi v nadaljevalne in
obrtniške šole.

Kdor se hoče lotiti kakega obrta, mora imeti kolikor
toliko denarja, da postavi potrebne stavbe, da kupi orodja
in strojev in da izhaja vsaj do tja, ko mu začnejo njegovi
izdelki vračevati vložni kapital z obrestmi vred. Kakor
kupcu, treba tudi obrtniku kredita. Za male obrtnike, zlasti
rokodelce, so zastran kredita posebno imenitna posojilna
društva. Kar je bankir za velikega trgovca, to je posojilnica
za malega obrtnika.

Za obrtnika so kupčijske razmere zelo imenitne. On
ne izdeluje blaga zase in za družino, ampak da ga raz¬
proda, da v izkupljenem denarju dobiva plačilo za delo in

218

trud. Blago pa se lahko prodaje tam, kjer je živa kupčija.
Obrtnost in kupčija ste torej druga od druge zavisni.

Obrtnost so v novejših časih povzdignile tudi razstave,
katerim je namen, seznaniti obrtnike s kupci. Obrtniške
razstave obišče mnogo sveta, ogleddvat, pokuševat, kupovat
in naročevat si raznih izdelkov. Vse to se potem po časo¬
pisih razglasi po svetu. Tako zvedo kupci, kje, kako,
v kolilcej množini in po katerej ceni se izdeluje kako blago.
Za izvrstno izdelano blago dobivajo obrtniki na razstavah
svetinje in pripoznalna pisma, ki so jim pri kupcih
v posebno priporočilo.

Obrtnost zavirajo včasih vojske, včasih drugi prigodki.
Ce n. pr. vlada tiste dežele, kamor je obrtnik dozdaj
prodajal blago, nanj udari visoko uvoznino, podraži se
blago tako, da zaradi visoke cene ne najde več kupcev.
Včasih pa tudi kak drug obrtnik iznajde nov stroj, na
katerem se dotično blago mnogo ceneje izdeluje nego na
dosedanjih. Na ta način izpodrine on vse druge obrtnike
iz kupčije. Navadilo si izprosi za svojo iznajdbo še posebno
pravico (patent ali privilegij) od oblastev, da za poseben
okraj in za določeno število let le on sam sme po novem
stroju blago izdelovati. Sicer pa je izkušnja učila, da te
in enake zapreke nikdar ne zaduše obrtnosti, marveč da
po njih obrt dobiva le drugo lice.

124. Rokodelstvo.

Noben kapital ne more biti bolje vločen, nego je oni,
ki je v dobro izučenem rokodelstvu. Ono daje najtečnejši
kruh, vsakdanje dobičke, najgotovejše dohodke; torej je
najstalnejše imetje. Z rokodelstvom moreš dalje potovati
nego s tovorom zlata; njemu je ves svet odprt, in  / njim
ga moreš najceneje in z največjo koristjo prehoditi ter
domov se vrnivši osrečiti svoje ljudi.

219

Ne sramuj se torej svojega rokodelstva, ampak dobro
se ga primi in izuči! Ni rokodelstva, katero ne bi vesčaka
prezivilo in obogatilo, samo če ga hoče marljivo in vestno
opravljati.

Ne ubijaj si pa glave z mnogimi rokodelstvi in ne
trati svoje mladosti z njimi, ampak le enega se izuči do
dobrega in drži se ga stalno.

Kdor menja rokodelstvo in začenja zdaj to, zdaj to,
je nestalen, slaboten človek, ki ne pride do sreče, ampak
si pripravlja pot med prosjake.

Vsako rokodelstvo zahteva veščaka. Kdor se bavi
z mnogimi rokodelstvi, ne zna dobro nobenega. Pet roko¬
delstev, deset sitnosti. Bog te varuj tega zla!

125. Krojaštvo.

Ko so se ljudje razširjali po vsem svetu in se naseljevali
v kraje ostrejšega podnebja, treba jim je bilo skrbeti, kako bi
si telo branili mraza in drugih nezgod. Prva njihova obleka so
bile živalske kože, katere so si za potrebo sešivali s trnjem
ali šilasto kostjo. A ker je bila taka obleka, kakor si lahko
mislimo, brez vsega vkusa, začeli so premišljati, kako bi si jo
naredili lepšo in vkusnejšo, ter so jo mnogokrat popravljali.
Za Abrahamove dobe že so znali volno presti, in kmalu za
tem so iz volnene preje tkali tkanine. Egiptovski Jožef že je
nosil pisano obleko, za katero so ga zavidljivi bratje tako
črtili, da so ga malo ne ubili. O Mojzesovej dobi že so izdelo¬
vali različne prtenine, ovčine in velblodine *). V starodavnej
dobi so nosili dolga oblačila, v boku prepasana. Babilonci so
bili prvi, kateri so izumili igle, ki so jih iz začetka rabili
samo za pletivo in vezenje, a nekoliko kesneje tudi za šivanje.
S takimi iznajdbami je šlo vse na bolje, in obleka je dobila
kmalu lepši in vkusnejši kroj. To se ve, da se takrat obleka
ni tako pogosto menjavala, kakor dandanes. Hlače današnjega

*) TIfanine iz lanu, volne in velblodove dlake.

220

kroja so izumili na Francoskem pred kakimi tisoč leti , in od
tega časa dobivamo prav iz Francoskega do malega ves vkus
ali nošo. A to zeljo francoskega vkusa nam je treba večkrat
zelo drago plačati. Tako se je krojaštvo povzdignilo ter se
bolj in bolj poimenitilo; kajti to ni šala, natanko se naučiti
vseh prememb ter vsako obleko po najnovejšem francoskem
kroju narediti, kakor uče pariške vkusne novine; a gorje
ubozemu krojaču, ako bi tega ne znal narediti!

Torej treba, da si vešč krojač prizadeva, seznaniti se
z najnovejšim vkusom ter da po njem vse kroji in šiva, in da
so tudi suknje tako narejene, da niti najmanje ne pačijo
človeške podobe.

V najnovejši dobi so izumili šivalnice, ki so vrlo dobro
zložene, in s katerimi se more hitreje in lepše šivati, nego
z roko. A vendar niso stvari še tako daleč dognali, da bi
nam krojačev ne bilo treba; kajti tudi na oblačilih, šivanih
na šivalnicah , treba da krojači še mnogo popravljajo in
prešivdvajo, preden so izgotovljena.

h „Vrlc“-a.

126 . Črevljarstvo.

Ze v starih časih so ljudje pazili, da ne bi si pokvarili
nog. Zato so izrezovali les v podobi plesne (podplata) ter ga
z vrvco privezovali pod nogo. Za Mojzesa so že obuvali
črevlje, kateri so pokrivali vso nogo. A Eimljani so nosili
črevlje iz sirove volovske kože ter so jih okoli nog samo ovijali,
a po vzhodnih krajih so imeli plesnice (sandale), katere so
si privezovali z jermeni okoli nog. Imenitnejši Rimljani so
rabili šivane črevlje, iz rdeče kože. Stari Nemci so imeli
z ličjem povezano obutalo iz sirove kože. Črevlje s petami so
izmislili Spanci. V 15. stoletju so Francozje nosili črevlje, ki
so bili zelo koničasti (špičasti) in zaviti. Bogate gospe so si
vezle ne le črevlje z zlatom in z biseri, nego tudi žoke (copate).

Se le v novejših časih so črevljarji začeli delati črevlje
čedne in primerne nožnej velikosti. Največjo zaslugo ima v tem
Peter Canger, kateremu je 1782. leta prvemu na misel prišlo,

daje  treba črevlje narejati po nogi, a ne p o izmišljotinah, niti
po stanu, kakor je bila prej navada, ko so ljudje nosili tem
daljše črevlje, čim imenitnejši so bili. V17.  stoletju so Benečanke
imele tako visoke pete na črevljih, da često niso mogle hoditi.

črevljarji potrebujejo malo orodja; nekoliko šil raznovrstne
debeline, kladivo, klešče, žreblje, nože, dreto, ščetino in smolo.
V najnovejših časih se mesto drete rabijo leseni klinčki; tudi
že šivajo črevlje na strojih.

Črevljarji sede shuljeni pri delu in zategadelj tudi često
bolehajo. Potrebno jim je torej po dovršenem delu izprehajati
se na čistem zraku.

h „Vrtc“-a.

127. Klobučar stvo.

Glava je starejšina vsemu telesu; zato je treba, da jo
najbolje pazimo, ako nam je do zdravja. Zatorej nosimo klobuke;
a mnogo jih je, ki ne vedo, kako se delajo klobuki. Ce klobuk
dobro pogledamo, opazimo takoj, da je iz same živalske dlake,
katera je raznovrstno uravnana ter sestavljena v celoto. Ta
v celoto stepena dlaka se imenuje polst ali klobučina. Polst so
ljudje v starih časih rabili za obleko in za klobuke; pozneje, ko
so začeli sukno tkati, jemali so polst samo za klobuke, a v no¬
vejšem. času se rabi tudi za razno zimsko obutalo. V začetku
so bili klobuki tacega lica, kakršnega je bila dlaka; a pozneje
so jih šarili (barvali) tako, kakor je zahtevalo rokodelstvo
tistih ljudi, katerim so bili odmerjeni. Lovci na pr. so nosili
zelene, pekdrji in mlinarji višnjeve klobuke i. t. d. Šele
s početkom 16. veka so jeli nositi črne klobuke. V tem veku so
klobuke iz bobrove dlake imeli samo cesarji in kralji. A zdaj
že klobuke sploh delajo iz bobrove dlake. Zelo so lepi, a tudi
zelo dragi, zaradi česar bobrovo dlako navadno mešajo z drugo.
Klobuke delajo tudi iz velblodove dlake, ovčje volne, zajčje
dlake i. t. d. Najprostejša polst je iz kravje in telečje dlake.

V novejšem času so klobučarji polst začeli pripravljati
tako, da je notranje lice na klobuku iz slabejše dlake,
vnanje iz boljše. Pred 40 leti so izmislili klobuke, ki se

'ne premočijo. Zdaj jih delajo tudi že iz svile in raznih
rastlinskih snovi.

Klobučarji namočijo dlako, dokler je še na koži, v nekej
ostrej (jedkej) tekočini, deno po dve koži drugo k drugej, da
se nekaj dni strojijo, potem jih posuše ter s posebnim nožem
obrijejo dlako.

Sele zdaj se klobučarjem začenja važno delo, namreč
dlako ali volno pldstiti. Odmerivši na tehtnici, kolikor je treba
dlake ali volne, razdeli jo klobučar potlej na majhne kupčke,
vzame en kupček ter ga dene na klobučarsko tvorilo (model),
nad katerim visi pehalo, podobno goselskemu loku. Z njim
raztepa dlako ali volno, dokler se vsa ne razprši, kvišku ne
vzdigne ter potlej zopet doli na široko ne pada. Iz vsacega
kupčka naredi po eno plast. Dveh takih plasti klobučine
potrebuje klobuk.

Potem se plasti namočijo z vodo, omotajo s krpami ali
valjajo, dokler se ne vpolste, rekše prestvore v polst ali
klobučino. Posle tega se dene polst na lesena tvorila ter nateza
s podvijačem in valom, dokler klobuk ne dobi prave podobe.
Nazadnje klobuke ogladijo, obrežejo in obsijejo.

h ..Vrle-a.

128. Zidarstvo.

Ze v najstarejših časih so ljudje rabili kamenje za zidove
ter so je lepili (vezali) z zemljo.

Lahko se uverimo, da je bilo zidarstvo pri najstarejših
narodih, kakršni so Egipčani, Asirci in Babilonci, v najlepšem
cvetu; to nam pričajo egiptovske piramide in obeliski ter tudi
podrtine v Ninivah in v Babilonu. Pod zasipom, s katerim so
bile pokrite podrtine mesta Ninive, našli so več poslopij, med
katerimi je bila tudi ogromna palača, v katerej je stanoval  —
kakor se sodi po podobah in stenah  — kralj Sanherib pred
2600 leti. Zidovi te palače so še zdaj tako močni, da bi še
lahko stali nekoliko tisoč let. V Babilonu so tudi ljudje našli
zidove, o katerih mislijo, da so ostanki babilonskega stolpa, ki
nam je znan iz svetega pisma; a najbrže so te podrtine

223

razvaline nekega hrama, kije bil bogu Balu postavljen. Ti zidovi
so iz opeke, a brazgotine jim zamazane z zemeljsko smolo; človeku
se zdi, kakor bi bil ves zid zlit iz ene tvari. Z zidarstvom
sta se bavila najumetelnejša naroda: Rimljani in Grki, in sicer
že ob tistem času, ko sta najbolje silila. Trajnost in moč tega
zidovja nam dovolj svedočite, kakšna mojstra sta bila omenjena
naroda v zidarstvu in kako umno sta izdelovala take velikanske
stavbe.  — 1755. leta je potres v Lizboni najmočnejše stolpe
do tal podrl, a rimskih vodovdj (vodovodov) ni mogel kar
nič pokvariti.

A tudi naši dedje so bili možje v zidarstvu. To nam
kažejo stari gradovi , katere še močne in velikanske nahajamo
po domovini.

Umetelnemu zidarju ni dovolj, ako zna zidati po črtežu,
strope in ognjišča narejati in presoditi, je li kamen, opeka,
apno i. t. d. za zidovje dobro ali ne; marveč treba, da tudi
sam zna risati take črteže in sploh vse delo sam izvršiti.
Zatorej naj vsak človek, kdor hoče biti zidar, že v mladosti
skrbi, da se na svoj posel dobro pripravi, drugače bode zmerom
tuj hlapec, a nikoli ne svoj gospodar, niti ne bode mogel
prevzeti nobenega dela sam na svojo roko.

129. Mizarstvo.

Mizarstvo je brez dvojbe že jako staro rokodelstvo. V sve¬
tem pismu starega zakona se bere, da je bila skrinja zaveze
vrlo vkusno izdelana, in da je bil Salomonov tempelj v Jeruzalemu
olepšan s cedrovino. Zgodovina nam dalje kaže, da so Grki
in Rimljani imeli mnogo zelo krasnih mizarskih izdelkov. Tako
se čita, da je imel cesar Neron prekrasne stole, mize in drugo
pohišno opravo, ki je bila jako umetelno izdelana. Rezbarstvo
in mizarstvo se je povzdignilo posebno v srednjem veku; še zdaj
se lahko vidijo na mnogih krajih omare, postelje in druge hišne
oprave z najlepšimi rezbami. Namesto rezeb so začeli pozneje
mnogi mizarji vdelavati v navadni les še drug raznobojast les,
slonovo kost, različne kovine, biserno matico (perlovec), ter so
s takimi rečmi zaljšali omare, mize, stole i. t. d.

224

Nekateri mizarji narejajo samo vrata, okvirje pri vratih
in oknih, pode in druge take stvari pri hišah. Te mizarje
zovemo zidarske mizarje, da jih ločimo od pohištvenih mizarjev,
ki izdeldvajo samo pohišno opravo. Mizarji obkladarji se
bavijo z najdragocenejšimi stvarmi, kakor so: vlaganje zlata,
srebra, raznoličnih kovin, slonove kosti in biserne matice. Vsak
mizar mora znati, kako se les lika z različnimi barvami
(polira); znati mora tudi risati, nekateri celo um.ejo izdelovati
vsakovrstne in najlepše rezbe.

Mizarji potrebujejo mnogo različnega orodja v svojem
rokodelstvu. V mizarskej delavnici vidimo mnogo vrsti različnih
pil, svedrov, stružcev, kladiv, klešč, spon, dlet, obrezilnikov
in druzega enakega orodja. Mizarji izvršujejo svoja dela na
posebnej in nalašč za to narejenej mizarskej klopi.

Ako je mizarju za to, da ga ljudje spoštujejo, ter da je
zmerom na dobrem glasu, prizadevati si mora, da vsa svoja
dela izvrši točno in o pravem času. Na mizarskih izdelkih se
ne smejo videti nikjer razpokline, hrge in vlakna; vse mora
biti lepo uglajeno, čisto in vkusno izdelano. Bes je, da je pri
tacem delu treba dosti časa in truda, ali tako delo se tudi
dobro plačuje, ker gre vsak rajši k tacemu mizarju, ki dobro
dela in je mož beseda, nego k tacemu, ki delo često pokvari
in ga je treba vedno opominjati, da delo izvrši ob dogo¬
vorjenem času.

h „Vrlc“-a.

130. Kovaštvo.

Kovač je prost rokodelec, kateri s kladivom kuje na
trdem nakovalu; posebno imenujemo kovača tistega, kateri kolom
dela okove in konje podkdva. A vsem ostalim rokodelcem,
kateri imajo posel z železom, pridevamo taka imena, katera
označajo njih delo najbolje. Tako zovemo žrebljarja onega, ki
dela žreblje ; kotlarja, ki kuje kotle; orožarja, ki orožje, nožarja,
ki nože, ključalničarja, ki ključalnice nareja i. t. d. Samo-
kovnik (fužinski kovač) izvršuje največje in najtežje stvari:
nakovala, kotve (mačke) ladjam, ali korabljem i. t. d. Namesto

225

navadnega mu služi velikansko kladivo, katero voda goni, da
samo kuje brez njegovih rok, zaradi česar tako napravo Slovan
imenuje samokov. Kovači, žrebljarji, ključalničarji -in or ozar ji
kujejo železo z manjšimi, ročnimi kladivi. Orožarjev je čim dalje
tem menj, ker zdaj orožje največ delajo tvornice ali fabrike.

Kovač si železo kupuje od železninarja. Železno plesmo
(šino), katero potem prekuje v raznovrstne stvari, prvič preseka
k razsekačem na več manjših kosov. Ako n. pr. hoče kola
okovati, odseka od železnega plesma toliko železa, kolikor mu
ga je treba v okove na kolesih. Potem železo razbeli v ognju
‘ter položi na nakovalo, kjer ga često po več kovaških
pomagačev po taktu kuje s kladivi, po 11 do 16 kg težkimi.
Železo se tanjša, da se naposled prestvari v 'šibek obroč. Ko je
kolesno opasilo gotovo, tedaj se sprebijdčem na več krajih prebijejo
skožnjice (luknjice), da se železni obroč prikuje h kolesu.

Kotlarje štejemo tudi h kovačem.. Delajo pa iz rumene
medi in bakra raznovrstno posodje: kotle in kotliče, sklede,
ponve, vrče, raznovrstne 'cevi i. t. d. Kotlarji tudi hiše in zvonike
pokrivajo z bakrom.

Kotlarji kupujejo med in baker, njim že nalašč pri¬
pravljen, rekše tenko razblinjen, ter ga potlej v posebne stvari
'še pripravljajo po svojem načinu. Treba da vsako posodo še
proprej od znotraj pocinijo, preden jo prodado, ker drugače
'bi vse take posode rie bile samo' škodljive zdravju, nego tudi
jako nevarne življenju.

Kleparji narejajo iz kositra in 'rumene 'pločevine razno
hišno in kuhinjsko posodo, cevi i. t. d. Delajo navadno kakor
■kotlarji; rabi jim malo ne isto orodje. Tudi ti hiše in zvonike
pokrivajo 'z železno pločevino.

v Nožarji gotove nože iz železa. V starih časih so ljudje
režali z noži iz kamena, ali da bolje rečemo, namesto nožev so
jabili ostro kamenje in školjke. Stari. Gali, 'Timijani, in Grki
so že poznali nože, a niso ž njimi rezali pri mizi, ker je tedaj
bila navada , že zrezane in zdrobljene jedi na mizo nositi. Pri
obedu ni zatorej bilo druzega treba, nego jedi s prsti devati
p usta. V 13., 14. in 15. stoletju so jeli rabiti nože 'tudi pri

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. il 5

226

jedi; v tistem času se je rabilo več vrst nožev na Angleškem,
Francoskem in Nemškem, a tudi že pri nas.

Vilice so izumili v 15. stoletju; 'prvi so jih rabili Lahi.
Nožarji delajo nože na drobno, a na debelo se gotove v posebnih
tvornicah, izmed katerih je najimenitnejša angleška v Schefjildu.
Prva britev je bila narejena l. 1688., prvi peresni nožič pa
1650. leta.

Ključalničarji ne gotove iz železa samo ključalnic in
ključev, nego tudi razne druge stvari: mline za kavo, okove,
verige , rešetke i. t. d. Homer pripoveduje, da so že v starih
časih poznali ključdlnice in zapore; Lakedemonci so izumili
ključe, katere so pozneje dovršili Pimljani in Grki. Prve
umetelne ključalnice je izmislil Ivan Ehemann v Nurnbergu
1540. leta; potem so Francozje in Angleži izumili raznovrstne
ždbnice (obesilne ključalnice) in jako umetelne sprožnice.
Ključalničarji novejše dobe so v tej stvari že zelo, zelo napre¬
dovali. Komu niso znane umetelne ključdlnice železnih blagajnic ?

Mnogo je še drugih rokodelcev, ki izdelujejo kovine. Taki
rokodelci so: srebrarji, zlatarji, zvonarji, oroždrji, kositrarji,
olovarji.

Zvonarji lijo zvonove iz zvonovine, katera ima v sebi 3 do
5 delov bakra in en del kositra. Ze v prvih časih so imeli
v jutrovih deželah majhne zvone. Egipčanje so jih rabili za nekako
godbo ob slovesnostih in plesih. Hebrejci so s takimi zvončki
lepšali svojo obleko; a Rimljani so ž njimi dajali znamenje,
kadar so hoteli sklicati kak zbor. Namesto današnjih velikih
zvonov so jim rabili bakreni kotli, po katerih so s kladivcem
ali s čim drugim tolkli. Prve cerkvene zvonove je v začetku
petega stoletja uvedel škof Pavlin v mestu Noli blizu Vezuva
na Laškem. Do 12. stoletja so zvonove rabili vedno samo
za zvonjenje; a ko so izumili ure na zvonikih, upotrebljevdli so
zvonove tudi takim uram. Največji zvon v Evropi je v Moskvi,
kateremu je treba 24 ljudi, da morejo ž njim zvoniti.

Kositrarji so imeli v prejšnjih časih mnogo več dela nego
li zdaj. Ni je bilo hiše, v katerej ne bi bilo kositrene posode.
Grkom in Rimljanom je bilo mizno in tudi vse pitno posodje

iz kositra. A ko so izumili porcelan, od tedaj je kositrenih
tako menj in menj, da jih zdaj vidimo že malo kje.

Orožarji gotove raznovrstno orodje drugim rokodelcem,
na pr. dleta, klešče, i. t. d. a delajo tudi kolomere (šestila,
cirklje), ki jih kupujejo risarji, da jim rabijo za risanje.
Orožarji se v nekaterih izdelkih približavajo ključavničarjem,
a v druaih zopet strojetvorcem.

h „Vrtc“-a.

131. Kovaška.

1. Ni možd ga nad kovača,
Prosto svoj obraz obrača,

Si pomiga, krepko nogo
In prečvrsto roko ima.

Dela pridno, tvorov mnogo
Z umom, z dlanjo dokončd.
Spušča uddr ko blisk na uddr,
Uddr na uddr,

In na jeklu jekli
Ko grom mu doni;

Zastonj klad’va nikdar
Kovač ne vihti.

2. Besedo ljubi on prijazno,
Črti govorjenje prazno,

Mož beseda, domačije
Krepek sin in vdruh pravi,

On razdrdbi in razbije,

Kar sovrag v kvar napravi.
Spušča udar ko blisk na uddr,
Udar na uddr,

In na jeklu jeklo
Ko grom mu doni;

Zastonj klad’va nikdar
Kovač ne vihti.

Poslovenil A. Klodič.

132. Hvala kovačem.

Inženir; Leščar, Mohorin, Turjan, kovači; Vinklič, kolar.

Inženir.

Kaj znate vi kovači, razložite mi,

Ker mož sem, ki ceniti vaše delo zna.
Leščar.

Kedo železo zna variti bolje vam
Ko jaz? Moj tike tak, tike tak, tike tak
O zori zbuja vse sosede, k delu jih
Povablja; in ko družim sladko spanje še
Napenja pljučni meh, nateza noga meh
Kovačji moja urno, iz žerjdvice

15 *

Plamen budi požrešni, ki črez noč je spal;
In kakor da pokoja tako ddlzega
Bi bilo njega sram, pa dohiteti bi
Zamudo hotel, koj z jeziki žgočimi
Železo črno liže jezno, barvo mu,

Meččč ga, svojo daje, ktere škrat je sam
Vesel. Pa klešče se železa vsmilijo
Ter v hlad na naklo ga deno. A kladiva
Ne briga milost. V silni žar razbeljena
Kovina ječa, iskre goni sčm ter tja
Pod vdarci klad’va težkega; obupno se
Na zadnje vije, kakor kaže kkukva vdar:

Kot bokla v pestu krog podvozi se vrti,

Al’ vam oklepa kaka sina krog platišč
Ter sili ga z objemom vročim krepko v stik.
Al’ dela trden voz ko močna letvica,

Po vsem kovine uporno moč da si ukrotim,
Hladim po žilah jej gorečih jezo še
Kipečo v vodi. Stiska se železo v njej,

Ker mraz je stresa, pa se vjeda silno v les,
Da les, železo v eno truplo zdita se
Potem stopljena. Delo dela mojstru čast!

Inženir.

Kolar, kaj znate, tudi vi povejte mi!

V i n k 1 i č.

Platišča vsa da stično se mi krožijo
Enakomerno pa da se naslanjajo
Na pesta krog, na tčmelj, kteri daje moč
Kolesu: preček dvoje močnih vsakemu
Podstavljam za podporo trdno; a za to,

Od prečke prečka ravnomčrno da stoji
Oddaljena in tlači vozno breme vse
Enako na vreteno, moj šest&r mi je
Porok. Brez vse zamude teče kakor blisk
Kolo po cesti gladki, ktero roke so

229

Pripravne moje zdelale; le brez skrbi
Življenje drago izročite vozu, ki
Drči na teh kolesih. — Ta je moja čast!
Inženir.

To nam je dober znak, da služi vam šest&r
Pri delu; hlapec tak je dober pomagač.

Recite tudi a i, Turjan, mi svojo čast.

Turjan.

Bi bilo li mogčče cesto ugladiti
Kolesom s klad’vom, batom samim, sodi naj,
Kedor je dela vešč. — Na veke vroči pot
Bi s čela tekel po životu delavcem
In roke močne truda pač bi pešale,

Hotččim po ogromnih skalah dolbsti pot;

A pridem jaz z vrtalom, ktero umno sam
Sem nadil, kdlil, pa se delo koj zvrši.

Ž njim v trdi drob skalovja zvrtam gladko p6t
Za pomagača silnega, za strelni prah,

Ki v strugi mirno spava mu navrtani,

V zavetje dokler delavci se spravijo:

Ko goba tleča životvorno iskro pa
Do njega spelje, čuti brzo silno moč,

Ki biva v njem, in rob razcepi hipoma,

Pošilja grom po stenah, hribih in gorah
Na hvalo mojstru, ki z vrtalom trdim pdt
Napravil jezi je njegovi v skale drob.
Inženir.

In kjer je rob molči nad robom, stena je
Lovila steno, zeval strašno je prepad
Globdki: tam s pomočjo stroja vašega
Prav lahko inženirji cesto speljejo,

Ki veže sela, daljna mesta niza in
Dežele, svet široki sklepa, stiska vkup.

Ljudi povablja, naj ’zročijo brez skrbi
Življenje drago vozu, ki po njej ko blisk
Hiti. Skalovje večno priča vašo čast.

230

(Mohorinu.)

Kaj more vaša spretna roka ustvariti,

Pa vi povejte.

Mohorin.

Saj ne boste delavcem
Veleli, naj z rokami v samokolnice
Opoko, grobljo mečejo, s pestnico naj
Debelo treskajo kamenje, s prsti ga
Izrdvajo. Cempinov, batov in lopat
In drogov zdelam, kolikor jih treba, jaz,

Da delo pojde jim od rok brez vseh ovir.

Inženir.

Ko cesta gladka bo speljana, pridni kmet
Z orodjem vašim delo novo poleg nje
Začne; prekoplje zemljo prej neplodno mu;

Samotna cesta se obljudi vidoma;

Iz trga kupci v trg obilnost vozijo

Pa iz mesta v mesto, ki se širi v kraju prej

Neznanem.

Mohorin.

Sirom4k, gospod, meščan in kmet
Hvaležni nam kovačem slavo pojejo.

A. Klodič.

133. Slcimnikarstvo.

Slamniki so iz slame. Za slamnike se rabi samo 'pšenična
slama, in sicer od jare ali pomladanske pšenice , katera se seje
spomladi na lahko kremenikasto zemljo in precej gosto, da je
slama drobnejša in bolj pripravna. Deset ali štirinajst dni
pred, ko pšenica dozori, ko je torej še zelena, požanje se in
razprostre po zemlji kakor lan. Ko se razgrnjena slama do
večera posuši, zveže se v majhne snopiče, a prav rahlo. Ko
snopiče pripeljejo domov, potegnejo se povezi proti klasu ter
postavijo na klasje. Potem se klasi mikajo tako le: Nekoliko
delavcev si vzame vsak en snop v desno roko ter ga drži toliko
časa, da z levo roko potegne toliko slame iz njega, kolikor je

231  —

more imeti v roki. Slamo pa mora previdno potegniti, da se ne
zlomi, in jo potem z desno roko toliko časa gladi, da jo očisti
plevela in druge trave, da mu torej samo čista in tanka slama
ostane v roki. Tako dela z vsakim snopom.. Tako očiščeni snop
da, pootem druzemu delavcu, kateri izmiče klasje. Za izmikanje
klasja se potrebuje navadno drgalo kakor pri lanu.

Očiščena slama se razgrne na solnčne prostore in se
zvečer, preden pride kaka mokrota, poveže v male snopiče
in postavi na kak suh kraj pod streho. Paziti pa se mora, da
slama ne zavre, ker potem postaja pikasta, rumena in kesneje
še celo trohljiva. Tako posušena slama se potem izbira na štiri
ali poet različnih slam, drobneje skupaj. To delajo posebno
o zimskih večerih otroci. Tako pripravljeno slamo kupujejo
posestniki slamnikarskih tvornic.

Da je slama za prodajo lepša, jo popred tudi žvepljajo.
Zveplja se v malej sobi, katera je obita z deskami, da se slama
ne naslanja na zid, ker porumeni, ako se dotika stene. Slama
se stavi na police, in v sredi sobe se v malem kotliču zažge
žveplo; to je žvepljanje slame.

Slamniške tvornice so tudi na Kranjskem, posebno v Mengišu
in v Domžalah blizu Kamnika.

Tu izdelujejo domači in tuji delavci, posebno tudi Tirolci
na leto mnogo lepih slamnikov, katere prodajejo doma in jih
tudi pošiljajo v daljne kraje.

134=. &teklo.

Steklo se dela iz kremenice. Kremen se najpred na ognju
spraži in potem vroč naglo vrže v mrzlo vodo. To se stori
zaradi tega, da kremen po naglem razhlajenju postane krhek;
kajti mora se, preden pride v topilnik, pod stopami v prah
raztolči. Kremenov prah se potem raztopi v topilniku, in sicer
se doda, pepelika, včasih tudi navadne kuhinjske soli. Tudi
stara steklovina se lahko pretopi na novo. Ce se raztopljenemu
kremenu doda apna, je steklo trdnejše in svetlejše, dodano
železo ga naredi zelenkasto, dodani svinec pa mehko, ki ima
to posebnost, da se lepo brusi.

232

Najbolj navadno steklo je zeleno steklo. Belo steklo je ali
čisto, ali pa le na pol belo. Navadne okenske šipe so iz stekla
na pol belega. Najplemeniteje belo steklo je kristalno steklo.
Slabo steklo je kmalu motno ali oslepi. Crez šipe se naredi neka
tanka mrenica, ki je različne barve. Ta mrenica prihaja vedno
debelejša tako, da se nazadnje celo lušči.

Raztopljeno steklo je gosto kakor strd in zelo raztezno.
Na hladnem zraku se kaj naglo utrdi. Bolj naglo pa ko se
steklo utrdi, bolj je krhljivo.

Za izdelovanje raznih steklenih izdelkov zadostujeta samo
dva delavca, to je, razpihovavec in njegov pomagač. Njiju
orodje je kaj navadno; razpihovavec ima kak poldrugi meter
dolgo železno, ozko cev, katero imenuje piščal. Ta cev je na
obeh straneh nekoliko razbuhla, v sredi pa, kjer jo razpiho¬
vavec drži, je v les vdelana. Z enim koncem te cevi razpihovavec
zajema raztopljeno steklo iz topilnika, in sicer ga zajme vselej
toliko, kolikor sodi, da ga bode treba za tisti izdelek, katerega
hoče narediti. V plošči, ki je železna, kamena ali lesena, so
narejene polukrožne jamice ali nekaki kalupiči. V eno teh jamic
razpihovavec nastavi tisti konec cevi, na katerem visi zajeto
steklo, na druzem koncu pa piha v cev, ki jo med pihanjem
vedno suče ter tako upodablja stekleno posodo, katero nareja.
Pihač mora imeti dobro oko, urno roko, zlasti pa močne prsi
za pihanje. Na dnu vsake votle steklene posode se vidi neki
vtisk, kakor da bi bila tu posoda odlomljena. Navadno je tudi
dno nekoliko vtisnjeno. To pa je zaradi tega, ker je pomagač
na tem mestu železno paličico rahlo pritisnil na posodo, ki se
je do zdaj še zmerom držala na razpihovavčevej cevi. Posoda
se prime pomagačeve železne paličice, odtrga od razpiho-
vavčeve cevi in stoji na pomagačevej paličici, kakor da bi
bila na njo naslonjena. Razpihovavec jo potem še zgoraj s klo¬
basico na novo zajetega stekla zarobi; ko je posoda s tem
dogotovljena, strese pomagač svojo paličico, posoda se od nje
odkrhne, in tam, kjer se je paličica držala, vidi se tisti krh, ki
ga vidimo na dnu vsake steklenice, kupice ali sploh votle steklene
posode, katera ni brušena.

233

Celo Šipe in drugi ploščnati stekleni izdelki se izdelujejo
največ s pihanjem in ne z livanjem; le šipe za zrcala se tu
pa tam lijejo. Plošča, črez katero se v ta namen razlije raztop-r
Ijeno steklo , je navadno iz železa ter mora biti precej debela,
da se ne usloči. Brušenje zrcalnih šip je zelo težavno delo.

D a-si je steklo zelo trdo, je vendar demant še trji, kajti
ž njim režejo steklo. Sicer imajo pa še tudi neke posebne škarje,
s katerimi režejo steklo.

V našem cesarstvu je kakih SCO steklarnic; od teh jih
je 160 samo na Češkem. Vrednost v našem cesarstvu na leto
izdelanega steklenega blaga iznaša 20 milijonov goldinarjev.

Steklo so poznali že 2000 let, Kitajci baje že 3500 let
pred Kristom. Po velikem preseljevanju narodov je ta obrt
še le 13. stoletja in sicer najprej v Benetkah zopet oživel ter
se od tod po malem razširil po vsej Evropi.

F. Kočevar.

135. Preja in tkanina.

Prejo imenujemo tisto nit, katera se nasuče ali naprede
iz prediva. Prejo predejo iz raznih reči: iz lanu, konoplje, volne,
bombaža in iz svile, pa tudi iz dlake nekaterih živali, iz ličja
in še iz več drugih vlaknin. Iz preje se razno tkejo vsakovrstne
tkanine, n. pr.: platno, sukno, katun, žamet i. t. d.

Zelo težko se spozna, iz kakšnega prediva je preja in
tkanina. Posebno težko se spozna, to tam, kjer je že v preji po
dvojno in trojno predivo vkup sesukano. Najlažje se še vidi,
ali je preja od rastlin ali od živalske dlake. Preja od rastlin,
če se zažge, gori naglo, naredi malo pepela in diši po kislem.
Preja iz živalskih tvari pa ne gori rada, in nje dim smrdi.

Čvrsto sukana preja je med prsti trda, rahlo sukana pa
mehka. Da prejo prav spoznamo, nimamo drugih zanesljivih
pomočkov, kakor povekšalni drobnogled in kemijo ali ločbo.

Lepa in čvrsta preja je povsod enaka ter ni tu debelejša,
tam tanjša, tu čvrsteje, tam zopet rahleje sukana, ampak
povsod enaka.

234

Razne tkanine potrebujejo tudi razno sukane preje. Pri
tanjih tkaninah je preja za osnutek od leve na desno, za votek
pa narobe od desne na levo sukana in to zaradi tega, da se
osnutek in votek čvrsteje sprimeta. Sploh se za osnutek jemlje
čvrsteja preja nego za votek.

Preja se z vretena namota na motovilo in z motovila vije
v klopčiče.

Preja se prede na vreteno ali pa na kolovrat. Na vreteno
presti je stareje, kakor na kolovrat. Pri predenju na vreteno
vtakne si predica preslico s kodeljo za pas, z levo roko in
z usti vleče vlakno s kodelje, z desno roko zaganja vreteno
ter s tem vlakno v prejo suče in potem prejo navija na vreteno.
Hrvatice predejo na vreteno stoje in grede in zraven tega še
nosijo kaj. Tudi na Laškem in po nekaterih krajih na Češkem
še predejo tako. Pri nas predice največ predejo na kolovratu.
Kolovrat so izmislili šele leta 1530. na Nemškem. Pozneje so
kolovrat prestrojili tudi za predenje bombaža. Pri nas imamo
dva kolovrata: kranjski in štajerski. Na kolovratu se dokaj
hitreje prede, kakor na vretenu; sicer pa se lahko na vretenu
prede bolj tanka preja, kakor na kolovratu. Prede se tudi na
stroju ali mašini. Predilni stroj prede naenkrat po 30 do
500 niti. Predilne stroje goni voda ali sopara. Na strojih
predejo posebno bombaž in volno.  — Tke se na statvah. Tkalec
najprej prejo osnuje s klopčičev in navije v statve. Tiste niti,
ki so navite po dolgem, so osnutek; niti, ki gredd poprek črez
tkanino in sicer sem ter tja, od kraja do kraja, so votek.
Osnutek je iz celih niti, votek pa ne zmerom. Po osnutku merimo,
kako dolga je tkanina, po votku pa, kako je široka.

Vsaka gladka tkanina iz lanene ali konopljene preje
se imenuje platno. Platno je mnogovrstno. Najdebelejše je
hodnik, najtanjše pa batist. Konopljeno platno ni nikoli tako
tanko in tako belo, kakor laneno; sicer je pa močnejše in
trpežnejše. Poluplatno je tisto, pri katerem je osnutek bombažna,
votek pa lanena preja, ali pa narobe. Preja ali pa potem
platno se beli. Bolje je, če se že preja obeli, kajti platno iz
obeljene preje je sploh bolj trdno, kakor platno iz sirove.

235

Ali je platno dobro, ali ne, spozna, se najlaže po tem, če
se dobro zmencd, kajti pri mencanju se odpravi priustroj
in platno se pokaže, kakšno je bilo pred priustrojenjem.
Kolikor se ve, so stari Egipčanje prvi tkali platno. Od
Egipčanov so se naučili Judje in potem Grki in Rimljanje
presti in tkati.

F. Kočevar.

136. Novci.

Če človek kako stvar tako pogreša, da mu je
neprijetno in težko biti brez nje, pa če ga neka no¬
tranja sila žene, da si jo priskrbi, pravimo, da je taka
stvar človeku potrebna, poželenju po njej pa potreba.
Potrebe so duševne in telesne. Nekatere so take, da
človek kar ne more živeti, ali pa da se vsaj zelo ne¬
prijetno počuti, če jih ne uteši. Take potrebe so člo¬
veku prirojene.  Ako se pa človek svojevoljno kake
stvari privadi tako, da mu je težko biti brez nje, pra¬
vimo, da mu je potreba take stvari privajena,  člo¬
vek mora prirojenim potrebam poprej ustreči nego
privajenim, ker drugače ne bi mogel ohraniti si živ¬
ljenja. Vsak človek pa nima vsega.

Mnogokrat se prigodi, da človek potrebuje stvari,
katero ima drug, in da nasprotno drug potrebuje stvari,
katero ima prvi. Morala bi torej zameniti stvar za stvar.
Zgodovina nam kaže, da so ljudje v prvotnem ljudskem
društvu tudi delali tako. Kmalu pa so se pokazale pri
takej menjavi velike sitnosti. Dogodilo se je namreč,
da je marsikateri potreboval stvari, katere mu sosed
ni mogel dati. Mislimo si na primer krojača. Denimo,
da on potrebuje vina, kruha in drv. Obleka, katero
sešije krojač, naj veljd toliko, kolikor bi potreboval
vina, kruha in drv. On pa ne more najti človeka,
ki bi imel vse te stvari: eden ima vino, drug kruh,

236

tretji drva. Vzemimo drug zgled! Nekdo ima kravo,
katero bi rad zamenil za obleko; a kaj hoče storiti,
če krojač noče krave, ker je nima kje in s čim rediti?

Zaradi takih sitnosti so morali ljudje iskati stvari,
katero vsak rad vzame in zameni za svoje blago, in
po katerej bi se merila cena vseh reči, katera bi torej
imela ceno sama na sebi pri vseh ljudeh.

Taka stvar se je našla v novcih ali v denarjih.
Ker se pa po denarju meri cena drugih stvari, je na¬
ravno, da gre iz roke v roko. Zato je moral biti, ko
so ga začeli rabiti, iz trdnih in redkih tvarin.

Take so plemenitne kovine, zlato in srebro, ki se
dajeta lahko kovati, na manjše kosove razdeliti, pa ju
vendar ne more razjesti nobena kislina, niti rjk.

V začetku so dobivali ljudje v trgovstvu za pro¬
dano stvar malih natehtanih koscev zlata ali srebra.
Pozneje so začeli zaznamenovati na posameznih koscih
njih težo, da bi pri kupčiji ne gubili časa s tehta¬
njem. Ker bi pa človek vendar le veliko časa potratil,
ko bi hotel mero drugega preračuniti na svojo, je
država določila težo in obliko denarju, ki naj bi bil
valjavna mera vrednosti vsem stvarem, ter ga je za¬
čela sama kovati. Zoper ponarejanje pa je postavila
ostre kazni.

Koliko je denar vreden, odloča kovina, iz katere
je kovan, potem teža, in slednjič jedro (čistina) denarja,
to je, ali je kovina več ali menj pomešana z drugo,
menj vredno.

137. Bankovci.

Mislimo si velicega kupca in posestnika, ki ima
v mestu mnogo hiš, denarja in blaga, pa daleč zunaj
mesta obširne dobre travnike. Da bi se na njih trava

pokosila o lepem vremenu, pokliče na košnjo mnogo
senosekov na enkrat. Po končanej košnji jih hoče pla¬
čati in sicer največ z bakrom, ker dobiva veliko dro¬
biža iz svoje kupčije v mestu. Nekateri pa mu rečejo:
„Itak imamo iti drugi teden v mesto kupovat raznega
blaga. Da ne bodemo nosili sč seboj srebrnega in bakre¬
nega denarja, dajte nam nakaznice na vašega denarni-
čarja v mestu, da nam izplača on, kar nam gre. 4 '
Posestnik je s tem zadovoljen in d& vsakemu svoje¬
ročno podpisan list, ki se tako-le glasi: „Tistemu, ki
prinese ta list, izplača moj denarničar deset goldinarjev."
Prigodi se pa, da pride drugi dan krošnjar z raznim
blagom v vas, v katerej stanujejo senoseki, ter jim ga
ponuja na prodaj. Radi bi kupili, pa nimajo toliko
gotovih novcev, da bi mu plačali blago, ter mu pra¬
vijo, da imajo le nakaznice znanega posestnika v rokah.
„E kaj," pravi on, „njegove nakaznice so kakor gotov
denar. Saj je silno bogat in pošten mož. Le vzemite
blago in dajte mi nakaznice, itak moram tudi jaz
v mesto, da si nakupim druzega blaga; nakaznice
skrijem pri sebi laže nego težki srebrni in bakreni
denar." Delavci pa si mislijo: če kupimo od njega
blago za nakaznice, prihranimo si pot v mesto. Tako
je ustreženo njim in krošnjarju z nakaznico, o katerej
ne dvomijo ne oni, ne ta, da se v posestnikove] denar¬
nici izplača v gotovem denarju.

Kar velja za malo, velja še v večjej meri za včliko
kupčijo. Skoro nemogoče bi bilo velikim kupcem pla¬
čevati kupljeno blago z gotovim denarjem, prodajavcem
pa ga sč seboj nositi. Kar voziti bi ga morali. Iznašli
so torej liste, ki sp nakaznice na državno blagajno ter
imajo na sebi natiskano vsoto danarja. Ni pa misliti,
da ima košček z lepimi podobami ozaljšanega papirja

238

vrednost, ki je na njem zaznamenovana, in ki mu jo ljudje
povsod pripoznavajo v državi; to vrednost mu daje
le upanje, da je državna blagajna tudi v stanu, v go¬
tovem denarju izplačati vsoto, ki je na njem tiskoma
zabeležena. Reci se more torej, da državne note, gol¬
dinarji in petaki, niso druzega, nego zadolžnice državne
blagajne, ki tečejo kakor denar.

No, utegnil bi marsikdo ugovarjati, namesto da
si država v denarnih stiskah izposodi denarja, pa naj
dh natisniti papirnatih not, kolikor hoče. To mnenje
je pa po vsem napačno. Vsak vzame papir za denar
le, kadar je gotov, da mu ga more državna denarnica
izplačati, da je nakaznica na gotovo premoženje, na
izdatno zalogo srebra. Če tega ni, izgubi papirnati
denar svojo veljavo.

Država more pa tudi kakej bankovnej družbi
podeliti pravico, izdajati papirnati denar, bankovce,
ki so po tem, kar je bilo rečeno, prav za prav zadolž¬
nice take družbe. Banke so torej zavodi, ki posredu¬
jejo obrat denarja. One bi morale imeti thko zalogo
zlata ali srebra, da bi mogle vse svoje nakaznice ž njim
izplačati, to je bankovce z zlatom ali sb srebrom zameniti.
Ker pa se ne more nikdar zgoditi, da bi prinesli
menjavat ob enem vsi državljani vse bankovce, zahteva
se, da ima banka le toliko gotovega denarja v blagajni,
da bi mogla ob enem zamenjati en del, navadno tretjino
vse vsote bankovcev, ki tekajo med ljudmi.

Da pridejo bankovci „al pari 1 ', to je, da jih vzamejo
kupci po celej zaznamenovanej jim veljavi, stori
kredit,  to je zaupanje, katero ima občinstvo do
umnega gospodarstva banke, ki jih izdaje.

A. Klodič.

239

138. Kup in prodaja.

Pri vsakej kupčiji morata biti najmenj dva: eden,
ki prodaje, drugi, ki kupuje. Kadar sta se prodajavec
in kupec pogodila med seboj, je kupčija gotova.
Prodajavec proda kupcu tisto stvar, za katero sta se
pogodila; kupec pa da prodajavcu tisto ceno, za katero
sta se zmenila.

Razen robe in blaga, premičnih in nepremičnih
reči morejo se prodajati in kupovati tudi nevidne
stvari, n. pr. kakšna pravica.  V sv. pismu se bere,
da je Ezav svojemu mlajšemu bratu prodal za skledo
leče vse pravice prvorodstva. Če je kdo komu kaj
dolžan, more upnik- prodati svojo terjatev do dolžnika
komu druzemu.

Roba ali blago se more prodati na trojen način:
ali gre roba za robo, za kakšno delo, ali za denar.

Ali je roba pogojene cene vredna ali ne, za to
se po kupu več ne vpraša; pogojena cena veže
prodajavca in kupca. Zaradi cene se more kupčija
razdreti le v dveh slučajih. Če je namreč pogojena
cena več ko še enkrat tolika,  kolikor je roba
res vredna, ima kupec pravico terjati, da se kupčija
razdere. Ista pravica gre prodajavcu, kadar je cena
za polovico nižja  od prave vrednosti. Sevčda se mora
to popred dokazati.

Storjena kupčija se razdere, kadar je prodajavec
nalašč prikrival take hibe in pomanjkljivosti svoje
robe, katerih tudi previden kupec lahko zapaziti ne
more. To veljži zlasti o živinskej kupčiji, katero
razdere vsaka, naj si bo katera koli bolezen, ako
kupec v 24 urah potem, ko je prevzel kupljeno ali
zamenjano živino, zapazi, da je bolna, in ako to brž

240

vedeti dA poprejšnjemu gospodarju, ali pa naravnost
svojemu oblastvu. Če v 24 urah kupljena ali zamenjana
Živina pogine, zadene vsa škoda prodajavca ali po¬
prejšnjega gospodarja. Le takrat, ko bi prodajavec
mogel izpričati, da je kupec sam kriv, da mu je obolela
ali poginila živina, tedaj mora ta sam trpeti škodo. So
pa tudi bolezni, katere ovržejo živinsko kupčijo, dasi
se zapazijo še le po 24 urah. Take so n. pr. pri konjih:
kužna smolika, smrkavost, naduha (15 dni), tiščavka,
opbrnost, slepota in kožna črvivost (30 dni).

Kupčija se tudi ovrže, če je prodajavec dal svojo
robo za nekoliko časa na poskušnjo, in če se roba pri
tej poskušnji ni obnesla tako, kakor bi se morala.
Kadar pa tisti, ki je robo imel na poskušnji, ni je
poslal ob ustanovljenem času prodajavcu nazaj, veljA,
da jo je obdržal. — Ako je prodajavec svojo robo
izročil kupcu, ne da bi bil istočasno prejel kupnino,
reče se, da jo je prodal na vero ali na kredit.
¥ tem slučaju je roba kupčeva, preden jo je izplačal.

Kupčija je tudi storjena, če je kupec na račun
kupnine dal kateri koli nadavek.  Ako prodajavec
prejemši nadavek (aro) odstopi od kupčije, mora ga
povrniti kupcu. Kupcu odstopivšemu od kupčije zapade
nadavek; ne gre mu pravica, tčrjati prodajavca za aro.

Najbolj živo se kažeta kup in prodaja na semnjih
in na borsi.

139. Cena.

Vsa skrivnost kupčije tiči v tem, da vč proda¬
javec svojo robo drago prodajati, kupec pa ceno
kupovati. K temu pripomore nekaj sreča, največ pa
razum in preudarek. Prodajavec mora vedeti^ kje in
kdaj se njegova roba prodaja najdraže; kupcu mora

241

biti znano, kje in kdaj se ta ali ona roba najceneje
kupuje. Kdor z drvi kupčuje, nakupi jih poleti, ko
so najbolji kup, proda pa pozimi, ko jim je po¬
skočila cena.

Med prodajavci in kupci je veden boj: stvar, za
katero se vojskujejo in trgajo, je cena.  Prodajavec
bi rad od kupca dobil, kolikor mogoče visoko ceno
kupec pa narobe od prodajavca prav nizko. Kadar je
mnogo prodajavcev in malo kupcev, gre cena nazaj;
ker malo kdo poprasuje po robi, je prodajavec prisi¬
ljen, ceno niže postaviti ter tako z nizko ceno kupca
k sebi privabiti. Za prodajavca je dobro, če ga kupec
išče; kupec pa je vesel, ako mu prodajavec pride robo
ponujat. Roba je dober kup, če se ponuja, draga pa,
kadar se poprasuje po njej.

Blago je drago, če so delavci dragi, kar se pri¬
peti, ako živež ni v dober kup. Cena tudi poskoči,
kadar se mora roba od daleč dovažati. Zato so dobre
ceste, železnice, reke in morja, po katerih se blago
prevaža, na veliko korist, ker se po njih zmanjšujejo
vozni troski.

Visoka cena še ni dragota. Dragota nastane, kadar
je cena najpotrebnejših stvari, posebno živeža, dvakrat
tolika, kolikor je stalo njih pridelovanje. Draginja
zavist posebno od žitne cene; ako poskoči v ceni žito,
ki je najprvi in najizdatnejši človeški živež, podražijo
se tudi druga živila. Draginjo delajo včasih tudi pre-
kupci, zlasti če živež pokupijo in potem prav drago
prodajajo. Sicer pa tudi prekupci previsoke cene ne
morejo udariti na pokupljeni živež, ker bi previsoka
cena živež od drugod v deželo privabila.

Kadar se je živež tako podražil, da navadni za¬
služek ne zadostuje več, da bi si n. pr. dninar mogel

Četrto berilo. X. 176. Fol. 187/05. 16

zanj kupiti vsakdanjo potrebno hrano; ali kadar še za
drag denar ne dobiš živeža: takrat postane iz draginje
lakota, katere nas varuj Bog!

Najnavadnejši. vzroki dragote in lakote so slabe
letine in vojske. V takih hudih časih se lotijo države
velikih podjetij, da dajo siromašnim in stradajočim
prebivavcem dela in zaslužka.

Limito  imenujemo tisto ceno, ki je za trdo usta¬
novljena, izpod katere se roba ne sme prodajati.

Fr. Kočevar.

140. Kaj vedo povedati ded svojim vnukom
o zemljiški knjigi.

Stari Miha Strehar je umel dobro pripovedovati kakor
malokdo. Seveda so se nanašale njegove povesti le na
mestece, v katerem je živel že nad 60 let. Ko je pri¬
povedoval o strašnem požaru, ki je uničil skoro dve tretjini
mesta, o veliki povodnji, ki je pokončala mnogo blaga in
imenja in celo nekaj prebivavcev, ko je opisoval nevihto in
točo, ki je pobila polja pred 20 leti, podrla drevje, vrgla
zvonik z mestne cerkve in razkrila mnogo hiš, poslušala
sta ga trepetaje štirinajstletni vnuk Janko in dvanajstletna
vnukinja Jerica. Kad je pripovedoval otrokoma tudi o pre-
bivavcih, ki so si pomnožili imenje in veljavo s previdnostjo,
pridnostjo, delavnostjo, pobožnostjo in občekoristnim delo¬
vanjem. A vedel je tudi govoriti o marsikom, ki ga je spra¬
vila nevednost ali lahkomiselnost v nesrečo.

Jasnega pomladanskega dneva je šel na izpreliod na
bližnji griček.

„Ljubi dedek,“ vpraša naenkrat deklica, „kaj pa je
premičnina m nepremičnina t

„Otrok, zakaj pa vprašaš ?“

„Danes zjutraj so oklicali na trgu, da bodo prodajali
vso premičnino in nepremičnino našega soseda. Zato bi rada
zvedela, kaj je to. (<

243

„To ti lahko povem/ odgovorijo ded — in začno: „Bilo
je leta 1866., koncem meseca junija." Naenkrat poči glas:
»Sovražniki gredo!« Nekateri ljudje, ki so imeli vozove in
konje, so napregli, so naložili na vozove jedil, pohištva
s perilom, z obleko, urami, denarjem, vrednostnimi papirji,
knjigami i. t. d.; reveži so gnali svojo kravo ali kozo iz
hleva, so naložili svoje imetje na vozičke in vse je bežalo
z otroci v bližnjo goro, ker so mislili, da bodo tam varni
sovražnika. To je bilo žalostno.

Ali vesta sedaj, kaj in kakšna je premičnina?"
vprašajo ded.

„Prav tako! konji, krave, prašiči, ovce, koze, pohištvo,
vozovi, perilo, obleka in nakitje, jedila kakor kruh, maslo,
jajca, meso, z eno besedo vse, kar se da spravljati z mesta
na mesto, je premičnina.  Zemljišče, njive in polje, travniki,
pašniki, gozdi, hiše, hlevi, skednji, koče, fabrike, cerkve in
kapele se pa ne dado premikati, so torej nepremičnine/

Med tem so bili prišli izprehajavci na vrh. Od tod je
bil krasen razgled, pod njimi je bilo mnogo nepremičnine.

„Grlejta, koliko nepremičnine vidimo,” rečejo ded.

„Toliko je travnikov, njiv, vinogradov, polja," reče
Jerica; „kako pa ve vsak posestnik, kaj je njegovo, in se
nikdo ne zmoti, da se ne kregajo in pričkajo.

„Da se ni treba kregati in pričkati posestnikom med
seboj," odgovore ded, „imamo v svoji dragi domovini prav
primerno napravo. Pred kratkim sta bila z menoj v davkariji.
Na nekih vratih sta čitala napis: Zemljiški kataster.
Beseda je za tako mlade ljudi sicer malo težka, vendar pa
ne pravi nič drugega nego: Tukaj so zapisane natanko vse
nepremičnine  vseh občin spadajočih pod to davkarijo.
Najmanjša kmetska hiša in največja graščina, vsako zemljišče
bodisi malo ali veliko ima tukaj svojo številko, katastralno
ali parcelno številko.  Tako so posamezna zemljišča
natanko popisana. O vsaki številki je povedano, ali pomeni
hišo, njivo, gozd i. t. d. Ker je pa izmerjen že od davnih

16 *

244

let ves svet naše domovine prav natanko, se izve tukaj tudi,
koliko arov meri to ali ono zemljišče, vrini tega pa tudi,
koliko kron čistega dohodka donaša na leto svojemu po¬
sestniku. Pri zemljiškem katastru je tudi katastralna.
mapa,  v kateri kaže natančna geometrijska risba, kje leži
dotično zemljišče, ali je blizu ali daleč od kraja, ali je na
desnem ali na levem bregu kakega potoka ali kake reke,
ali je trioglato, pravokotno, kvadratno ali mnogokotno ali
kakršno si bodi obliko že ima.

Tako je urejena nepremičnina v naši domovini, tako se
varuje krega in pričkanja. Zato more nalagati davkarija po¬
sestnikom nepremičnine davke tudi popolnoma pravično.“

„Kaj pa je zemljiška knjiga, ljubi ded?“ vpraša Janko.

,,Kaj še vprašaš, otrok?

Vaš sosed, prijazni gospod Planinar, je vendar vodja,
zemljiške knjige  v našem mestu. Kolikokrat pripoveduje
vašemu očetu o napakah,  katere si nakopavajo nekateri
ljudje glede zemljiške knjige!  Kakor vodi davkarija,
kataster, tako vodi sodišče zemljiško knjigo.  Tudi tu je-
najlepši red. Za vsako posest so namenjeni posebni listi,
zemljiško-knjižne vloge;  vanje se zapisujejo različni
vpisi čedno in lepo. Zemljiška knjiga je zanesljiv svetovavec
in poročevavec. Koliko ve povedati! Hišnemu posestniku je
bilo treba denarja, izposodil si je na svojo hišo 2000 K, ta
vsota je vpisana kot dolg na njegovi hiši; drug sme izpeljati
kapnico na tujo zemljo; tretji sme rabiti stezo po tujem
posestvu; četrti da polovico svoje hiše trgovcu v najem;,
sta-ra ženica ima v neki hiši „kot do smrti.

čigava je kaka hiša, čigavo je kako polje, čigav kak
vinograd, zveš v zemljiški knjigi, kajti za lastnika  hiše,,
polja ali vinograda velja le tisti, na katerega je pre¬
pisano  posestvo.

Kdor pa hoče zvedeti naravno ležo in obliko takega
posestva, pogleda v zemljiško mapo,  ki se vjema
s katastralno mapo.

245

Ko je hotel kupiti vaš dobri oče od gospoda Jelenca
travnik ob vašem vrtu, je šel najprej gledat v zemljiško
knjigo. Travnika ali druge nepremične reči ne moremo kupiti
kakor žemljo pri peku ali kožuh pri krznarju. Samo ustna
pogodba ne velja. Taka menjava posesti mora biti zapisana
v zemljiški knjigi, da velja. Vaš oče je dal pogledati, ali je
gospod Jelenec res lastnik travnika in, ali ni vknjiženega na
tem zemljišču kaj dolga. To je bilo pametno in dobro; kdor
se zanaša na to, kar pravi zemljiška knjiga, pri kupovanju
ali prodajanju ne pride v škodo.

Ko je videl oče, da je vse v redu, je šel z gospodom
Jelencem k notarju, je dal napisati kupno pogodbo — kaj
je to, že vesta iz spisja — potem je šel k sodišču, ki je dalo
prepisati lastninsko pravico do tega travnika od gospoda
Jelenca na vašega očeta.

Tako ravna previden mož. Vaš oče je vedel, da je
dolžen  dati prepisati kupljeni travnik v zemljiški knjigi na
svoje ime. Kdor tega ne stori o pravem času, ga lahko
kaznjuje  sodišče z globo.  Vaš oče je pa tudi vedel, kake
neprilike se rode lahko posestniku, čigar pravica v zemljiški
knjigi ni vpisana.

Vidita, ljuba vnuka, za tako kupčijo treba tudi pameti
in razuma. Vinogradnik Janez Slama pa ni bil ravno
razumen; to kaže tale zgodba.

Gostilničar Leča iz Prekelj je imel svojo hišo in
gospodarstvo. Pred tremi leti okolo sv. Martina je kupil od
vinogradnika Slame ves vinski pridelek za 1000 K in mu je
obljubil plačati takoj 100 K, ostalih 900 K naj se pa vpiše
Slami na korist v zemljiški knjigi na Lečevo krčmo. Slama
je poznal krčmo in je bil zadovoljen. Mislil si je, hiša
zadostuje v varstvo za 900 K, pa ni pogledal, kaj je zapisano
o Lečevi gostilni v zemljiški knjigi.

Cez poldrugo leto dobi Slama uradno naznanilo, da se
bo prodala Lečeva hiša. Sedaj je utegnil teči v nekoliko od¬
daljeni zemljiško-knjižni urad, da bi videl, ali niso vpisane

246

tudi druge terjatve na Lečevi Iliši. Sam sebi ni hotel verjeti,
ko vidi, da so vpisane pred njegovimi'900 kronami še štiri
druge terjatve za 8000 K. Hišo je pa cenilo sodišče samo na
8000 K; ker pa nikdo ni ponudil več, morali so prodati hišo
pod cenilno ceno za 7500 K. „Kdor prej pride, prej melje,' 1
velja tudi o dolgovih vpisanih v zemljiško knjigo; to se
pravi, prva terjatev ima prednost pred drugo, druga pred
tretjo i. t. d. Janko! dobro znaš računati. Izračunaj torej,
koliko je dobil Slama za svoj dolg 900 K od izkupnine za
Jelenčevo hišo!"

„Ne vinarja," odgovori Janko.

„Da, ves denar je bil izgubljen.

Sedaj je tarnal Slama: Oj nesreča! Ali s tem ni zadel
prave. Komur pogori hiša ali skedenj, komur potolče toča
žito na polju, komur poškoduje ploha zemljišče, tak sme
tožiti o nesreči. Slama pa ne. Slama je sam kriv, da je
trpel škodo on in njegovi otroci z njim. Sam je zanemaril
pri prodaji vina dobrega prijatelja, cenega svetovavca,
zemljiško knjigo, ki daje pojasnila vsakemu zastonj. Morebiti
je izučila Slamo izkušnja.^

141. Delniške družbe.

Za velika podjetja, na primer za zidanje novih
železnic, za posušenje kacega velikega močvirja, za
izkopanje vodotokov i. t. d. treba mnogo denarja, ki
ga ne more imeti posamezen človek na razpolaganje,
dasi je imovit. Kakor pa zraste iz več malih potoči-
čev reka, iz več rek veletok, tako se nabere iz malih
vsotic denarja velika glavnica, s katero se d h zvršiti
tudi veliko podjetje. V združenju je moč. To izkušajo
previdni ljudje tudi po vasčli. Kadar jim treba na
primer drazega mlatilnega stroja, katerega si ne more
kupiti en sam, združi se jih več, ki zložijo potrebni

247

denar, da ga kupijo. Ti imajo pravico, rabiti stroj po
določenej vrsti.

Kapital ali glavnica, ki se potrebuje za večja
podjetja, razdeli se navadno na male dele. Vsak, ki
plača v društveno blagajno tak del vse potrebne vsote,
dobi za vplačani denar listino, katerej se pravi delnica.
Ona je v dokaz, da je tisti, ki jo ima, plačal na njej
zaznamenovani del društvenega kapitala. Kdor ima eno
ali več takih delnic, imenuje se delničar, in družbi
delničarjev se pravi delniška družba.

Delničarji dobijo za svoje vloge določene obresti
ali pa delež dobička, ali pa oboje. Noben delničar pa
ne more terjati, da mu družba povrne vplačani denar;
pač pa ima pravico, prodati svoje delnice komur
hoče, in tako na svoje mesto koga druzega spraviti
v družbo. Deležu na dobičku, ki spada na vsako del¬
nico, pravi se dividenda;  kakor je ta večja ali
manjša, poviša se ali zmanjša vrednost delnic. Ceni
vsake delnice se pravi kur s, ki je zabeležen v kurs-
nem listu. Takim družbam da država dovoljenje emi-
tovati, to je, na prodaj postaviti delnice v določenem
številu. Zgodi se pa tudi, da velika delniška družba, na
primer kake železnice, mora vzeti denarjev na posodo
(v zajem). Dobi ga tudi s pogojem, da ima najprej
skrbeti, da plača zanj obresti, preden se razdeli na
posamezne delnice dobiček, ki ga podjetje daje društvu.
Dotične zadolžnice, ki kažejo to predpravico upnikov do
obresti, imenujejo se predstvenice ali prioritete.  Ka¬
pital železniških prioritet je prepisan v prvej vrsti na
dotične železnice in na njihovo premoženje. Prioritete,
od katerih se imajo plačati obresti v zlatu, morajo se
izplačati po imenovanej jim vrednosti v zlatu. Neka¬
tere dežele stavijo za poroštvo, da povrnejo posojeni

248

jim denar in da bodo do te dobe redno plačevale
obresti zanj, svoja zemljišča in sploh svoje nepre¬
mično imčtje. To je zabeleženo na zadolžnicah (obli¬
gacijah), ki jih dajo za posojeni jim denar. Take obli¬
gacije se imenujejo zastavne obligacije.

A. K1 o d i č.

142. Zavarovalnice.

Največje posvetno posestvo vsakega človeka je
njegovo življenje in njegovo premoženje. Oboje pa je
podvrženo vednim in velikim nevarnostim. Človek ne
vč, kje ga čaka nesreča. Nagla smrt pogosto pokosi
gospodarja, da mora svojo družino, katero je redil
z delom svojih rok, ostaviti v največjej stiski in nadlogi.
Temu more pogoreti poslopje, onemu počepati živina,
tretjemu utegne toča žito na polju potolči i. t. d.

Da se take nesreče kolikor mogoče olajšajo,
osnovale so se družbe, pri katerih se more vsak
zavarovati. Imenujemo jih zavarovalnice  ali ase-
kurancij  e.

Ako si je kdo zavaroval življenje, ni se sicer
odkupil smrti — ampak ustanovil si je določeno od¬
škodnino za izgubo, katero prizadene njegova smrt
rodbini, ali komu druzemu. N. pr. rokodelec, krojač,
ima rodbino, ki jo le sč svojim delom hrani in pre¬
življa. Dokler on živi, ima tudi družina svoj kruh;
ko bi pa on zatisnil oči, prišla bi morebiti na beraško
palico. Da odvrne to nesrečo, d4 si krojač svoje
življenje zavarovati ter v ta namen plačuje zavaro¬
valnemu društvu stanovit donesek v določenih, ali
mesečnih, ali obletnih rokovih. Kadar umre, plača
zavarovalnica rodbini vsoto, za katero je krojač pla¬
čeval zavarovalnino.

249

Oče, hoteč svojej hčerki priskrbeti doto, pristopi
zavarovalnici ter se pogodi, da hode n. pr. do dvajsetega
leta svoje hčerke plačeval v rokovih neke stalne prineske
proti temu, da zavarovalno društvo izplača njegovej hčerki
ustanovljeno doto, kadar dovrši svoje dvajseto leto.

Najnavadnejše zavarovanje je ono proti požaru.
Vsak previden in skrben gospodar zavaruje vsaj ne¬
premično imetje proti ognju, dasi dobro vč, da zavaro¬
valnice nikoli ne poplačajo vse one škode, ki jo
naredi požar.

Svetovati pa je, da se kmetje zavarujejo tudi proti
nesreči pri poljskih pridelkih in pri živini. Kdor se hoče
zavarovati, naj natanko prebere pravila zavarovalnega
društva, da vč, katere pravice ima zavarovanec.

143. Obče pravice avstrijanskih. državljanov.

Kdor ne pozna svojih pravic, jih tudi ne more
braniti ali se potezati zanje.

Zato je potrebno, da poznamo postavo od 21. de¬
cembra 1867 1. o osnovnih pravicah avstrijanskih držav¬
ljanov in da si zapomnimo najvažnejša določila.

Za vse deželane v državnem zboru za¬
stopanih kraljestev in dežel veljd obče
avstrijansko državljanstvo.

Naj si bo torej kdo na Kranjskem, ali na Tirol¬
skem doma, v vsakej deželi je avstrijanski državljan
ter uživa pravice in mora izpolnjevati dotične dolžnosti.

Pred postavo so vsi državljani enaki.

Ali si siromak ali pa bogatin, nizkega ali viso-
cega stami, postavi se moraš vdati.

Javni uradi so vsem državljanom enako
dosežni.

250

Kdor je po svojej izomiki in po svojem nravnem
vedenju za katero javno službo sposoben, sme se za
njo poganjati in prositi.

Selilna svoboda tako zastran osebe,
kakor gledč na imovino v državnem ozemlju
se ne krati nikakor.

Vsem državljanom, ki stanujejo v k a-
terej občini in ondi plačujejo zemlj arino,
dobitkovino ali dohodarino, gre pod istimi
pogoji kakor občanom pravica, v občinsko
zastopstvo voliti in voljenim biti.

V državnem ozemlju se sme torej vsakdo naseliti
tam, kjer ga je volja. Pravico, izseliti se v katero
inostransko deželo, ima pa le tak Avstrijanec, ki je
vojaščine prost.

Komur gre pravica voliti ali pa voljenemu biti
v občinski zastop, ta sme večinoma tudi voliti ali
volitev prevzeti v deželni zbor in v poslansko zbornico
državnega zbora.

Lastnina je nepovredljiva: razlastitev
proti lastni k ovej volji se dopušča le ondi
in tako, kjer in kakor določuje postava.

Osebna svoboda se zagotavlja, a le onim,
ki živč zakonito.

Skrivnost v pismih, kadar se komu dopi¬
suje, ne sme se prekršiti; pisma se morejo
odvzemati le ob vojni, na podlogi sodni¬
škega povelja, ali pa takrat, kadar gre za
postaven zapor ali za hišno preiskovanje.

Vsakdo ima pravico prošnje. Peticije
ali prosbe pod skupnim imenom smejo izha¬
jati le od postavno priznanih skupščin ali
društev.

251

Država ima gledč vsega šolstva in od-
gojstva pravico naj višje voditve in naj viš¬
jega nadzora.

Vsi narodi v državi so enakopravni.

144. Obče dolžnosti avstrijanskili državljanov.

Državljani imajo ne le pravice, ampak tudi dolž¬
nosti. čim večje so pravice, katere država daje prebi-
vavcem, tem večje so tudi dolžnosti, ki jih državljani
imajo izpolnjevati.

Prva in najimenitnejša dolžnost vsacega Avstrijanca
je zvestoba.

Zvestim nam je biti svetlemu cesarju in državi,
ki nam z modrimi postavami brani in varuje življenje
in imetek.

Okleni se predrage domovine,

Posveti v blagost srce jej in dušo!

Druga, preimenitna dolžnost vsacega državljana
je pokornost.  Podložnost in vdanost smo dolžni ne
le svetlemu cesarju in postavam, tennič tudi oblastvom,
ki v vladarjevem imenu izvršujejo postave.

„Vsak bodi podložen višjej oblasti, zakaj le od
Boga je vsaka oblast; vse, ki imajo oblast, postavil je
Bog. Kdor se torej ustavlja oblasti, ta se ustavlja božjej
naredbiČ

V božjo čast, v izomiko ljudstva morajo biti cerkve
in šole. K temu je treba duhovskih in posvetnih uči¬
teljev. Da se ohrani mir in pokoj, varnost življenja
in imetka, da se izpolnjujejo postave, potrebni so urad¬
niki. Da se zlajšuje trgovstvo in pospešuje, da se dru¬
gam pošiljajo obilni domači pridelki, da se nam potrebne
reči vozijo iz drugih krajev, morajo se napravljati in

252

ohranjevati železnice, ceste, mostovi i. t. d. Da se od¬
vračajo od domovine vnanji sovražniki, potrebni so
vojaki, katere je treba preživljati, oskrbovati in oprav¬
ljati s potrebnim orožjem.

Ker te naredbe koristijo vsej državi, dolžen je
vsak državlian po svojej moči in po svojej imovini
pomagati ter zvesto in točno dajati zemljiške, užitne,
dohodne in druge davke, ki se mu nalagajo.

„Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar
je božjega/'

Grki in Rimljani so si šteli v največjo čast, ako
so mogli umreti za domovino. Tudi mi bodimo vse-
kdar pripravljeni, žrtvovati življenje in kri za premilo
očetnjavo.

Postava določuje, da je vojna dolžnost obča,
in da jo mora osebno izpolnjevati vsak za vojaštvo
sposoben državljan. Vojna dolžnost se začenjaš 1. dnem
meseca januarja tistega leta po pratiki, v katerem
vojevit človek izpolni svoje 20. leto; službenih let je
dvanajst. Prositi si začasne osvoboditve  zakon
dovoljuje samo edincem takih očetov ali dedov, kateri
se ne morejo sami preživiti, in edincem takih mater
in babic, katere so vdove; tudi edinim doraslim bratom
takih otročičev, ki so brez očeta in brez matere, a to
zopet samo tedaj, kadar bi ti ljudje rčs nikakor ne
prebili brez njega na domu. Bratje, kateri že služijo
med redovno vojsko, ali kateri še niso dovršili 18. leta,
ali kateri si ne morejo pridobivati kruha, — vsi ti,
kadar si njih brat prosi osvoboditve od vojaščine,
toliko veljajo, kakor da bi jih ne bilo na svetu.

Ne žaluj, ako si potrjen za vojaka, marveč veseli
se, da te je Bog ustvaril vrlega junaka. Srčno prisezi

253

na zastavo ter nikdar ne pozabi svoje prisege, dokler
ne doslužiš odločenih let.

Kadar moraš p or o tni ko v ati, opravljaj ta posel
vestno in nepristrano, kajti hudodelca je kaznjevati,
nedolžnega sodbe oteti.

Pravičnost je temelj državam!

145. Kako ravnati z zamrtniki.

Tudi popolnem zdravemu človeku se lahko ne¬
nadoma pretrga nit življenja. Tega udari strela, oni
zmrzne; ta utone, oni obleži iz drugih vzrokov, kakor
mrtev. Marsikaterega teh nesrečnežev moremo spraviti
k življenju, ako mu brž priskočimo ter ga oživljamo,
dokler ni zdravnika.

Kdor obumrč od mraza,  treba ga je sleči,
v sneg položiti in drgniti sfe snegom, dokler se ne
ogreje; potlej naj se mu život briše z gorko tkanino;
položiti ga je na hladno posteljo ter na lahko drgniti,
pod nos se mu drži hrena, čebule.

Zmrzlega nikdar ni spravljati na gorko; gotovo
bi ga umoril nagli izpremin topline. Prav previdno je
ravnati ž njim, kajti vse na njem je krhko kakor steklo.

Utopljenca je položiti na trebuh — ne postavljati
ga na glavo — z gorko tkanino ga drgniti in mu život
vedno preobračati.

Usta se mu otrebijo, jezik potegne vun, obe roki
se mu iztegnjeni vzdigujete kvišku ter zopet devate ob
rebrih. Goltanec se mu naj ščegeta s peresom, a v nos
mu daj njuhati tobaka. Ako vse to ne pomaga, vdah¬
niti mu je čistega zraka, da se mu napravi nekako
umetelno dihanje, da se mu oživč pljuča, če nimaš
ročnega (čebelarskega) meha, da bi mu ž njim polahno

254

spravil zrak v pljuča, vzemi snažno cev ter vdihni mu
svoje sape. Pri tem pa je treba stisniti mu nos in po
vpihu tudi prsi in život, da sapa nazaj ne izteče. Tako
se dela, dokler ne zadiha; a preden je to, mine tudi
po 2 uri.

Trese  en  emu  človeku ali zadušenemu  je
obličje kropiti z mrzlo vodo, drezati ga v nos, v gol¬
tanec ga ščegetati, život drgniti in obkladati s testom
gorjušne (ženofove) moke.

Dobro je tudi preobračati ga in obč roki mu
vzdigovati.

Kogar je strela zadela,  oživiš včasih tudi
v prstenej kopeli.

Izkčpaj jamo v zemljo ter polčži ga golega vanjo,
pa tako, da glava nekaj više leži'. Zagrni ga s prstjo
do obraza, lice pa mu umivaj s kisom  (oetom) ter
devaj mu na glavo mrzle ovitke.

Obešene  u urno prereži vrv, a pazi, da ti ne
pade na tla. Inače pa veljd tudi o njem, kar utegne
pomagati zamrtnikom sploh.

Otrovancu  se d& piti mlačne vode, in s peresom
ga je ščegetati v goltanec, da bi otrov izbljuval, ter mleka,
olja naj pije, da si zamori otr&v.

Kadar si se opekel,  izpiisti vodo iz nastalih
mehurjev, ko si jih previdno predrl s škarjami ali
z ostrim nožičem.

Bolečino maži z oljem ali sč sirovim maslom ter
obvezuj jo z mehkim, tankim platnom. Izvrsten pri¬
pomoček zoper opeklino je bombaževina  (pavola).
Ko si prepuščene mehurčke namazal z oljem, rahlo
priveži nanje navadno pavolo; če se je napila, nado¬
mesti jo z drogo. Zadnja naj ostane, dokler sama ne
pade z opekline.

255

146. Hranitev.

Z dihanjem izgublja telo vsacih 24 ur znatno
množino ogljenčeve kisline in vode — odrastel človek
kakih 960 # ogl. kisi. in 480 ^7  vode—;  takisto od¬
daje mnogo drugih obrabljenih snovi po obistih ali pa
jih izhlapeva skozi kožo na telesnem površju. Vse to
je izguba in se mora povrniti telesu, da ne oslabi.
Izgubljeno mu nadomeščamo z živežem, z jedjo in pijačo.
Odrastel človek potrebuje nadomeščajočih tvarin Vi g do
V10 svoje telesne teže; telo pa, ki še raste in se razvija,
potrebuje več. V 40. letu je telo popolnoma razvito,
in odslej rabi ves živež samo za vzdrževanje telesa.

Vsi deli telesa so narejeni iz beljakovin (in obilne
vode); tč se delajo iz krvi, zaradi česar beljakovine
imenujemo tudi krvotvorna živila.  Nasprotno pa
pravimo tolščam, škrobu, cukru i. t. d. toplotvorna
živila  (ogrevala); dajejo nam namreč ogljenec, iz
katerega se proizvaja ogljenčeva kislina, ki pri dihanju
uhaja iz telesa. Spajanje ogljenca z dušcem v kislino
pa je vir telesnej toploti. Poleg teh organskih potrebuje
telo tudi neorganskih živil; najvažnejša so: voda, ku¬
hinjska sol, fosforo-kisli natron in kali, fosforo-kislo
apno in magnezija.

Živež je vse, kar je užitno in kar ima več ali
manj omenjenih organskih ali neorganskih živil v sebi.
Toda omenjene tri skupine telesnih živil niso v vsakem
živežu enakomerno zastopane. Ako telo ne dobiva nika¬
kršne ali ne zadostne hrane, izgine najprej tolšča,
potem se mišice in kite kemično pretvarjajo, da vzdržu¬
jejo dihanje in izločevanje po koži. Telo se iztroši
samo ob sebi in naj dalj e za 21  dni neha živeti.

256

Vse tri skupine se nahajajo v živalskem kakor
tudi v rastlinskem živežu. Beljakovine so zastopane
zlasti v krvi, v živalskih tkaninah, v mišicah (mišice
so dna rdeča, krvnata in vlaknata tvarina, katero
navadno imenujemo meso), v mleku, v ptičjih jajcih,
pa tudi v žitnem semenju in sočivju.

Toplo tvorna živila se nahajajo v krvi, v mišicah,
v tolščah in v mleku. V rastlinstvu so obilno zastopana
v škrobu žitnega semenja in sočivja ter v gomoljih razno¬
vrstnih rastlin.

Neorganska živila bivajo v vodi, ki sestavlja telo
z 80 odstotki in sploh posreduje vso izmeno snovi.
Voda je bistvena sestavina vsega živeža, ki ima veči¬
noma nad polovico vode v sebi. Kuhinjske soli se na¬
haja po nekoliko v živalskej in rastlinskej hrani in tudi
v pitnej vodi; fosforovokisli natron in fosforovokislo
apno v živalskih mišicah in v kostčh, fosforovokisli
kali in fosforovokisla magnezija v rastlinskem živežu.

Iz vsega tega je jasno, da se živila telesu potrebna
nahajajo v rastlinskem živežu prav tako kakor v žival¬
skem, samo da je v živalskem večja množina krvo-
tvornih, v rastlinskem pa več toplotvornih živil. Zobovje
in vsa prebavila kažejo sicer, da je človeku živeti ob
meševitej hrani, torej nekaj ob živalskej, nekaj ob
rastlinskej ; vendar gre v tem oziru podnebnim razme¬
ram in pa prebavnosti hrane tudi imenitna beseda.
V vročih deželah človeku bolje prija rastlinska hrana,
v mrzlejših krajih pa živalska. Tu kakor tam pa je
potrebno, da ima telo toliko moči, da si iz množine
živeža pripravi potrebno živilo. Tako n. pr. je v rižu
5 odstotkov beljakovin, v govedini pa 17‘4 odstotkov.
Zategadelj bi morali telesu dati riža 3 Va krat toliko
kolikor govedine, da bi telo iz njega dobilo isto mno-

žino tega hraniva, namreč beljakovin. K temu pa je
potrebna večja prebavna moč; če si jo more telo
vzdržati, potem ostane zdravo in čilo, naj se hrani
z rižem, ali z mesom.

Arabec in Beduin živita skoraj zgolj o rižu, o koruzi
ali o datljih, talijanski delavec o makaronih ali o po¬
lenti, češki gor jan o krompirju, kruhu in mleku, delavec
na severu o krompirju in ob ovsenem ali ječmenovem
kruhu. Med vsemi temi se nahajajo ljudjč cvetočega
zdravja, silne moči in pa visoke starosti. Kdor dobro
prebavlja, prebavi z lagoto večje množine rastlinske
hrane, nego človek slabega želodca, prav tako, kakor
močkn hrust v šali, rekel bi, privzdigne breme, ki
slabiču jemlje sapo. Pa tudi tisti, ki uživa malo da ne
zgolj živalsko hrano, je lahko prav zdrav in krepak,
dasi za to trditev ne nahajamo toliko primerov. Kdor
se hrani s krompirjem in dan na dan sedi pri delu
v tvornici, ali pa kdor o mesnini razkošno živeč sedeva
v naslonjaču ali za pisalno mizo, ne more svojih moči
vzdržati v enakotežju. Prvi namreč slabo prebavlja, telo
mu ne dobiva dosti hraniva; pri drugem pa se iz istega
vzroka izmena snovi vrši prepočasi in nedostatno.
Krepko gibanje, zlasti na planem in mnogo dobrega
zraka bi pomoglo obema.

Hrana bodi prebavna in tečna; ako je jedrena,
treba jo je dobro razgristi, zdrobiti in sč slino izpre-
mešati, da jo želodec in čreva do cela prebavijo in se
telo ž njo okoristi do konca.

Kdor si hoče vzdržati dober želodec, sme uživati
tudi teže prebaven živež, ako more prebavo pospeševati
z gibanjem in z bivanjem na planem. Sploh se
rastlinska hrana teže prebavlja nego živalska.

Četrto berilo. X. 176. Fol. 187/05. t7

258

Hrano uživaj v dostatnej meri in sicer tem več,
cim napornejše je tvoje telesno in duševno delo. Ne pij
in ne jej niti prevročega, niti premrzlega. Varuj se, da
ti v jedčh ne prihaja kaka škodljiva stvar v telo. Kako
pogosto se ljudič trujejo (ostrupijo) z gobami, sč starimi
klobasami ali kuhajoč jedila v slabo pocinjenib posodah!
Kake opasnosti pretč našemu zdravju po glistah vsled

uživanja trihinaste ali ikraste svinjine i. t. d.!

Woldrich-Erjavec.

147. Domača lekarna.

Ljudjč živeči na kmetih imajo gledč svojega
zdravja mnogo prednosti pred meščani. Oni so navadno
močne in krepke postave ter niso tako podvrženi raz¬
ličnim boleznim, kakor prebivavci v mestih. A pri
vsem tem, da so kmetski ljudje krepke postave, pri
vsem enakomernem in delavnem življenju jih napadajo
raznovrstne bolezni večkrat, nego hi to kdo mislil.

Vročina in mraz, zlasti pa hitra izprememba iz
enega v drug, vlažen in nečist zrak, nezdrava, od
stranišča oddaljena stanovanja blizu nepokritih gnojišč
in stoječih voda, slaba hrana in nje napačno uživanje,
z organskimi in neorganskimi tvarinami onesnažena
pitna voda, pretežka dela, predolgo počivanje, strasti
so pri kmetih navadni vzroki boleznim.

Največ se jih izcimi, kadar ljudje prezirajo staro
pravilo: „Ne pij premrzle pijače in ne pij je prehitro
ter ne lčgaj na hladna tla, ako si upehan / 1

Ako kdo oboli v tvojej hiši, pokliči mu zdravnika;
nikoli ne hodi k ozdravljuhom ali mazačem. Za nagle
bolezni in za vsakdanje slučaje pa naj ima vsaka
hiša, sosebno če je daleč od zdravnika, nekaj navadnih
in najbolj potrebnih zdravil v domačej lekarni.

259

A ko te zaradi bolnega želodca dere gorečica,
je magnezija dobra pomoč.

2. Kadar je želodec prehlajen, pomaga vroči čaj
iz mete ali polajke; kasne ti pa tudi topla kopel.

3. Če si želodec prenapolnil si ali pa snedel kaj
škodljivega, n. pr. staro meso ali celo meso crkne-
nega živinčeta, pij pijačo, po katerej moraš bljuvati.
Ako si pa še le kesneje zapazil, da imaš pokvarjen
žolodec, vzemi 20—30 g  grenke soli. Dobro se tudi
rabi mana in senesovo (Sennes) perje. Od vsacega se
vzame velika žlica na 0’2 l  vrele vode ter se kuha
četrt ure: potem se precedi in na 3krat — vsako uro
en del — popije.

4. Zoper drisko in grižo je toplota najboljša pomoč.
Pij vročega čaja iz kamilic, polajke i. t. d. ter grej si
želodec in noge. Prav tako ravnaj tudi, kadar te lomi
želodčni krč (žilnik).

5. Toplota tudi najbolj koristi, kadar je človek
prehlajen. Koplje naj se v toplej kopeli, potčm dobro
odene ter pije naj čaja iz lipovega cvetja.

6. Ge te grlo pogostoma boli, dobro si postrežeš,
ako si je trikrat na dan delj časa grgraš z galunovo vodo
(1 žličica belega, v 0'5 l  vode raztopljenega galuna).

Kadar se pa grlo nagloma vname, da težko požiraš,
jemlji ledti po koščkih v usta in sicer tako dolgo, da
neha bolečina. Ko ti je odjenjala bolečina, grgraj z galu¬
novo vodo, a še le drugi ali tretji dan.

7. Proti davici je mir in prav gorka cukrana
voda, ki se mora bolniku prav pogosto dajati, prvo
zdravilo. Ne zamiidi hitro poslati po zdravnika!

8. Ako si se urezal, najbrže zaceliš rano, če jo
zavežeš sč suhim ovitkom tako, da se drži rob roba.

Stare in raztrgane rane je večkrat snažiti z mlačno

17  *

260

vodo. Kadar se je zaradi hudega padca ali udarca
veliko krvi vlilo pod kožo, da je koža siva, črna ali
temno rdeča, maži jo 2. ali 3. dan z arniko, katerej
si primešal polovico vode ali laškega olja.

9. ČJe te boli oko, zlasti po prehlajenju, če te reže
in peče po očesu, kakor bi ti bila vanje padla kaka
smet, miren ostani v temnej izbi. Polagaj na oko suho,
toplo rutico, nikdar pa mrzle, ki sicer s početka hladi,
a v kratkem zelo poliujša bolezen.

Bolnikom je treba pazljive in potrpežljive strežbe.
Zdravil jim je dajati natančno ob določenem času,
hrane pa lahko prebavne. Po nekod imajo navado,
dajati bolniku kuhanega vina, češ, da bi mu okrepčalo
moči, in da bi se dobro spotil. A s tem pogosto
dosežejo le nasprotno, zlasti v vročinskih boleznih.
Blagi mir je bolniku največja potreba, zato ne puščaj
k njemu nadležnih obiskovavcev.

Kadar po osmero ljudi v kacem selišču ali po
troje v kakej hiši oboli za isto boleznijo, tedaj
govorimo, da gre bolezen po ljudčli; podeželna pa se
imenuje, ako seza širje po deželi. Ker ima ozdrav¬
ljanje takim boleznim in tudi osepnicam svoj poseben
pot, dolžni so ljode posebno v tem slučaju, trdno se
držati vsega, kar jim veli zdravnik, ter zvesto osebiti
(osamiti) vsako hišo, v katero je prišla bolezen, dajati
zdrave sape stanovanjem, kaditi s klorovim apnom ter
čistiti sobe in oblačila. Iztrebki obolelih za mačuhom
(legarjem) naj se globoko zakopavajo. Bolnike obiskovati
naj se ljudem prepove;; mrliče pa je takoj iz hiše
odnašati v mrtvaščnico.

Po dr. G. Ipavic- u.

261

YI.

Iz zgodovine.

148. Imenitnost domače zgodovine.

Zgodovina je najpoglavitnejša, najpotrebnejša, rekel
bi — sveta knjiga narodov, ogledalo njih življenja in
počenjanja, razkazovalo njih navad in postav, oporoka
sprednjikov mlajšim, izjasnjevavka in popravljavka seda¬
njega, zgled prihodnjega časa, učiteljica v veliko reččh.
Vladarji in postavo daj avci delajo, kakor jih zgodovina
uči, in gledajo na njene liste, kakor mornar na zvezde.
Modrosti človeški je treba izkušenj, življenje je pa
kratko. Treba je znati, kako so se nekdaj vojskovali
združeni ljudje z viharji strasti, in s kakimi pomočki
je blagodelna moč uma obuzdavala njih burno prizade¬
vanje, da bi napravila red, ljudem želje zedinila in jim
podelila srečo, ki je mogoča na zemlji.

Pa tudi prosti meščan naj prebira zgodovino. Ona
ga pomiruje, ako je nezadovoljen z nedovršenim redom
posvetnih reči, pričaj e mu, da je to navadna prikazen
vseh vekov; ona ga tolaži v nadlogah države, pričaje
mu, da je bilo tudi poprej dosti takih in še hujših, in
država se ni razrušila: ona ohranja pošteno življenje
in oživlja sč svojo pravično sodbo v duši ljubezen do
pravice, katera utrjuje našo srečo in edinost družbe.

Glej koristi! Ali koliko veselja srcu in razumu!
Zvedavost je človeku prirojena. Narodi ne poznajo še

črk, pa že ljubijo zgodovino. Starček kaže mladeniču
visoko gomilo in mu pravi o delih junaka pod njo.
Prve poskušnje naših sprednjikov v umetnosti pisanja
so bile posvečene veri in zgodopisju; narod, dasi
z gosto meglo nevednosti omračen, poslušal je željno
povesti letopiscev. Tudi izmišljene povesti ljudje radi
poslušajo; ali ondaj se jim še le prav priljubljajo, kadar
mislijo, da so resnične. Zgodovina odpira grobe, budi
mrtve, vlagaje jim življenje v srce in besede v usta; iz
razdrtih držav nove zidaj e ter prestavljaj e vrsto vekov
ž zjihovimi različnimi strastmi, šegami in deli, razširja
tudi meje našega obzorja. Po nje stvarjajočej moči
ljubimo in sovražimo in, še ne misleč na korist, vese¬
limo se, premišljujoč različne zgodbe in lastnosti, ki
vnemajo srce, ali pa razsvetljujejo um.

Ako je po besedah Plinijevih vsaka, tudi neučeno
pisana zgodovina prijetna, tem bolj domača. Osebnost
vsakega je tesno zvezana z domovino; ljubimo jo, ker
ljubimo sebe. Mikajo nas Grki in Rimljani, ker tudi
oni spadajo v zgodovino roda človeškega in nam niso
neznani po svojih krepostih, po slavi in po nadlogah;
ali ime avstrijansko nas posebno zanima. Bolj mi bije
srce za Zrinjskega kot za Temistokleja, bolj za nadvoj¬
vodo Karla kot za Scipijona, bolj za Rudolfa Habs¬
burškega kot za Aleksandra Včlikega. Vesoljna zgodo¬
vina poveličuje sč svojimi imenitnimi spomini ves svet,
avstrijanska pa lepša Avstrijo, v katerej živimo. Koliko
lepši se nam vidijo bregovi Donave in Voltave, Kolpe
in Save, zvedevšim, kaj se je v starih časih godilo
po njih! Ne le Dunaj in Praga, Ljubljana in Gradec,
Trst in Gorica, tudi koče aspernske in ladinske so
nam znameniti pametniki in neme stvari nam pripo¬
vedujejo mične dogodbe. Senca preteklih stoletij nam

slika povsod različne podobe pred oči. — Razen po¬
sebne cene za nas, sinove mogočne Avstrije, imajo njeni
letopisi še občo vrednost. Poglejmo prostor države!
Ali se ni čuditi, kako se je moglo toliko dežčl, toliko
različnih narodov, različnih po jeziku in po krvi, po
dušnih in telesnih lastnostih, po šegah in navadah zedi¬
niti v eno državo, v eno tako močno cesarstvo? Tudi
Neavstrijanec, ako le misliti zna, mora čudč se prebirati
letopise tiste države, katere vladarji so po junaštvu
in razumnosti dobili gospodarstvo nad toliko deželami
in narodi ter v tej državi omiko in znanstva tako
razširili, tako poveličali.

Mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Herodot,
mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Tukidid, mične
so zgodbe, ki jih pripoveduje Livij; ali mičnejše so
mi zgodbe domače.

149. Demosten.

Demosten je bil najslavnejši govornik ne le v Atenah,
svojem rojstvenem mestu, ampak sploh med Grki. Od rojstva
sem je bil deček šibak, slabih prsi, tihega glasu, kar vse
ni kazalo lastnosti dobrega govornika. — V Atenah so se očitno
vršile vse sodne obravnave. Ko je Demosten nekdaj na trgu
poslušal Kalistrata in videl, kako je glasoviti govornik vedel
geniti in premagovati srca poslušavcev, kako neizmerna pohvala
mu je slednjič zagrmela od vseh strani, — sklenil je tudi on
postati javen govornik. Urno se loti potrebnega dela, vadi se
raznih znanstev, hodi poslušat modrijana Platona, prebira
zgodovinske spise ter verno posluša izkušene govornike; potlej
sestavi lep govor, nauči se ga dobro na pamet in stopi pred
zbrano ljudstvo. Ali oj groza! Namesto pričakovane pohvale
in slave se mu vse posmehuje, vse ga zasramuje! Zapazili so
na njem hude napake, govoril je tiho zaradi slabih prsi, tudi
nerazločno, glasnika r pa celo izrekati ni mogel; k vsemu temu

— 264  —

je imel še grdo navado, da je eno ramo vedno vzdigal, ko je
govoril.

Demosten je hitel domov; tako ga je bilo sram, da se je
odločil, nikoli več ne govoriti javno. Morebiti bi res ne bil
več mislil na govorništvo, da ga ni obiskal prijatelj, ki ga
je opomnil na vse njegove velike napake. S takimi napakami,
to je zdaj Demosten izprevidel, res se ni dalo kaj opraviti, a
kako vse to izboljšati? Vendar pridnost, trud in trdna volja
vse zmaga, vse premore.

Demosten sklene, naj velja kar koli, izuriti se v govor¬
ništvu ter odpraviti svoje napake. Kar nemudoma se loti dela.
Da bi si bolj raztegnil slabotne prsi in si bolj okrepil glas,
hodil je na strme gore, med potjo glasno govoreč; ali pa je
stopil na morski breg, ko so viharji tulili nad vodo in silne
valove zaganjali ob skalovje, ter je izkušal prevpiti divje šumenje
in bobnenje. Hodil je tudi v klet, jemal v usta kamenčkov, da bi
privadil jezik bolj gladko govoriti. Da bi se odvadil vzdigovati
ramo, stopal je govoreč pod oster meč, ki je visel iznad stropa,
da ga je vselej ranil, kadar je zmaknil z ramo. Vse, kar je
zvedel od prijateljev, ali kar si je sam domišljal, vse je porabil
za svoj uk.

Po takih trudapolnih vajah je Demosten stopil med svet
ter je postal prvi grški govornik, čigar govore, prave bisere
in zglede državnega govorništva, še zdaj občuduje ves učeni svet.

Ljubezen do domovine in navdušenost za vse veličastno
in lepo ste posvetili vsako njegovo besedo.

Ta slavni mož nam je zgled, kaj premore človek, kadar
se za trdno loti kake reči; trdna volja in pridnost premaga
vse ovire.

Demosten je govoril večinoma proti Filipu II., macedon-
skemu kralju, katerega je ljudskemu zboru popisoval kot naj¬
nevarnejšega sovražnika atenske države in grške svobode. Filip
je bil delaven in zvit vladar, kije  znal uporabljati vse okolnosti
v svoje namene. Začel se je vtikati v razpore Grkov, da bi
jih spravil pod svojo oblast. Zastonj je svaril Demosten svoje
rojake pred nevarnostjo, katera je pretila njihovej svobodi od

265

Filipa. Na zadnje so se sicer zedinili proti njemu, a bili so
premagani pri Keroneji 1. 338. pred Kr., in morali so Filipa
spoznati za vrhovnega gospodarja.

150. Aleksander Veliki.

Po smrti Filipa II. je zasedel macedonski prestol njegov
sin Aleksander 1. 336. Osemnajst let star, se je Aleksander
že bojeval pri Keroneji; da so Macedonci Grke zmagali, bila
je največ njegova zasluga. Po bitvi mu je rekel oče: „Moj sin,
poišči si drugo kraljestvo; Macedonija je za te premajhna!“
Ko je zasedel prestol svojega očeta, so se mu uprli podjarmljeni
narodi, A kmalu je upore zatrl in potem se je jel pripravljati
na boj s Perzijani.

Spomladi 1. 334. se je vzdignil z združeno vojsko Grkov
in Macedoncev črez Helespont v Azijo. Ob reki Graniku je trčil
na perzijansko vojsko; to je premagal in polastil se Male Azije.
Prišel je tudi v mesto Gordij. Tu so hranili star bojni voz
s tako zamotanim vozlom, da ga ni mogel nihče razvozlati.
Orakelj je prerokoval, da bode tisti gospodar Azije, ki ga
reši. Aleksander ga razseka in izpolni s tem prerokovanje.
Dospevši v Tars, rojstveno mesto apostola Pavla, je nevarno
zbolel, ker se je pregret kopal v potoku Cidnu. V tem, ko je
hotel zdravilo piti, katero mu je bil napravil zdravnik Filip,
dojde mu od vojvode Parmenijona svarilen list, naj ne zaupa
zdravniku, češ, da je od perzijanskega kralja Darija Kodomana
podkupljen, da naj ga ostrupi. Aleksander dd pismo brati Filipu,
pa pije zdravilo in kmalu okreva.

Od tod se je obrnil proti Isu. Blizu Isa mu je prišel
Darij z ogromno vojsko 600.000 mož nasproti. Aleksander pa
jo je slavno zmagal.

Več ko 100.000 Perzijancev je tu mrtvih obležalo, in mnogo
jih je bilo ujetih, med temi mati, soproga, dve hčeri in en sin
kralja Darija. Darij je bežal v notranji del svojega kraljestva,
Aleksander pa je šel proti jugu in si je pridobil Sirijo in Fenicijo.

Samo mesto Tir, ki je stalo na otoku, ni se mu hotelo
vdati. Aleksander je moral torej mesto oblegovati in polastil

26(5

se ga je še le sedem mesecev po hudih bojih. Potem je šel
v Egipet. To staroslavno deželo je bil 1. 525. podjarmil perzi-
janski kralj Kambiz. Egipčanje so sprejeli Aleksandra z veseljem.

V Egiptu je ustanovil na zahodnem ustju Nila mesto Aleksan¬
drijo, ki slovi še dan današnji zaradi kupčije.

Vrnivši se v Azijo, zmagal je Darija, ki je bil zopet
skupil velikansko vojsko, pri Gavgameli ter je s tem ukončal
perzijansko kraljestvo. Brez ovir je prišel v Babilon, v glavno
mesto Suzo in Perzepolje. Po vseh teh mestih je našel neizmerne
zaklade. Nesrečni Darij pa je bežal iz pokrajine v pokrajino.
Njegov namestnik v Baktriji in Arahoziji se mu je uprl, ujel
ga in umoril, ko mu je bil Aleksander za petami. Aleksander
je dal prinesti kraljevo truplo v Perzepolje in slovesno položiti
v rake v perzijanskih kraljev.

Aleksander je izkušal Macedonce s Perzijani spojiti v en
sam narod. Prijel se je torej noše in šeg Perzijancev in je hotel,
da ga častijo vsi, kakor so se dajali častiti perzijanski kralji.

Leta 327. pr. Kr. se je vzdignil z vojsko proti Indiji,
Indija je dežela, ki slovi v Aziji najbolj po svoji rodovitnosti
in je zdaj pod oblastjo Angležev. Ostanki velikanskih stavb se
še dan danes občudujejo in pričajo o omiki starih Indijancev.
Aleksander je prodrl daleč v to deželo in je zmagal najslavnej¬
šega indijskega kralja, Pora. Spoznavši pa, da ne bi mogel
ohraniti gospostva nad Indijo, vrnil se je v Babilon, kjer je,
32 let star, leta 323. pr. Kr. umrl.

Aleksander ni imel za vladanje sposobnega naslednika.
Na smrtnej postelji so ga zato vprašali, kdo naj bi mu bil na¬
slednik. On pravi: „Najvrednejši!“

Po njegovej smrti je razpadla država v več kraljestev, med
katerimi so bila najimenitnejša: Macedonija z Grško, Sirija
in Egipet. Pozneje so prišla ta kraljestva pod oblast Rimljanov.

V poznejših časih je zopet oživelo perzijansko kraljestvo v ožjih
mejah in se je ohranilo do današnjega dne. Večji del dežel pa,
ki jih je bil Aleksander zedinil v eno državo, imajo zdaj Turki
v svojej oblasti.

267

151. Kartagina.

Sloveča Fenicija je bila majhna, peščena deželica med
sredozemskim morjem in visokim Libanom; na dolgost je merila
le kakih 187 do 210, na širokost pa 38 do 36 kilometrov. V tako
majhnej in kamenitej pokrajini ni bilo kaj opraviti s polje¬
delstvom; zato so se poprijeli umni Feničanje mirne kupčije in
umnega obrta. Sv. pismo jih imenuje kananejce, to je trgovce ali
kupčevavce. Kmalu so bili v prijaznej zvezi z bližnjimi sosedi in
malo po malem z vsemi narodi takrat znanega sveta. Ko se doma
naraste preveč ljudi, pošiljajo naselnike na vse kraje, in ni je
menda ob sredozemskem morju pokrajine, v katerej bi ne bilo
kake feničanske naselbine. Crez 800 se jih lahko našteje; naj¬
imenitnejša med njimi je bila Kartagina.  Ustanovili so jo
v 9. stoletju pr. Kr. na obrežju severne Afrike, ne daleč od
sedanjega Tunis-a. Lega tega mesta je bila za trgovstvo
izvrstna; zato se je mala naselbina povzdignila v mogočno
državo. Srčni in premeteni njeni prebivavci se sčasoma polaste
velikega afriškega primorja. Potem so Kartaginci sami odprav¬
ljali naselbine v Sardinijo, Sicilijo, posebno pa v Hispanijo.
Ko so Feničanje pod težkim perzijskim jarmom izgubili po¬
morsko oblast, prevzeli so jo Kartaginci ter jo razširili zlasti
ob zahodnem sredozemskem morju. V poslednjih stoletjih svojega
obstanka niso bili več zadovoljni s posameznimi naselbinami,
temveč hlepeli so po širokih deželah. Tako so podjarmili skoro
vso Sardinijo in zahodni del Sicilije; a tudi vzhodni so izkušali
v večstoletnih vojskah (480—275) vzeti grškim Siraluižancem.
Ko so jeli Grki pešati, pridejo jim na pomoč Rimljanje, ki so
bili takrat razširili svojo oblast črez vso Italijo. Zdaj se vnamejo
strašne vojske med le-tem junaškim narodom in med Kartaginci.
Tem vojskam pravimo punske, ker so se Kartaginci zvali
tudi Punci.

V prvej (264—241 pr. Kr.) zmagajo Rimljani ter si osvojč
Sicilijo. Da bi domovino odškodoval za to izgubo ter nabral
novih moči za prihodnjo vojno, podvrže Hamilkar južno in vzhodno
Hispanijo. Zavidno so opazovali Rimljani rastočo moč svojega

2G8

nasprotnika. Najnevarnejši sovražnik Rimljanom je bil Hamil-
karjev sin, junaški Hanibal.  Kot devetleten deček je bil očetu
prisegel pred Balovim oltarjem, da bode vedno sovražil Rimljane.
Nikdo ni svoje prisege vestneje izpolnil nego Hanibal. — Dorastel
je v taboru zmagovitega očeta ter se dejansko udeleževal vseh
bojev svojega slavnega svaka Hazdrubala. Ti boji so utrdili
njegov život ter razbistrili mu um. S prostaki je spaval na
mokrih tleh in ž njimi mnogokrat trpel največje pomanjkanje.
Prvi je hodil v boj, zadnji iz boja. Bil je nedosežen vojvoda,
a tudi slaven državnik.

Ko je Hanibal postal vrhovni poveljnik kartaginskej vojski
na Hispanskem, razrušil je trdni Sagunt, za vezno mesto
rimljansko. Za to so poslanci rimskega mesta zahtevali v Kar¬
tagini zadostila; terjali so, naj jim Kartaginci izroče v oblast
svojega vojvoda; a ti jim to odbijejo. Kar naguba Fabij, načelnik
rimskih poslancev, svojo togo (vrhnjo obleko) in reče: „Tu imam
vojno in mir, izvolite si! “ Omahujoč med sovraštvom in strahom
mu zakličejo Kartaginci: „Izvoli sam!“ Rimljan potrese togo in
reče: „Vojno imate!“ Druga punska vojna je bila napovedana.

Takoj zapusti Hanibal Hispansko ter vodi vojsko črez pire¬
nejske gore v Galijo. Nemudoma stopa dalje do visokih Alp,
ki ločijo Galijo od Italije. Ko so vojaki zagledali velikanske
snežnike in golo, sivo skalovje, obide jih groza. A Hanibal jih
potolaži. Nepopisne težave so ga ovirale na mnogo občudo¬
vanem potu črez prelaz malega Bernarda. Ko so jeli vojaki
nejevoljno mrmrati, pelje jih Hanibal na neko skalo, od koder
se je videlo v lepo gorenje-italsko ravnino. Navduševal jih je,
kajti bogata dežela, ki jo vidijo daleč tam doli, bode jim obilno
poplačala nadloge, katere zdaj trpe. Toda navzdol je bila hoja
mnogo nevarnejša nego navzgor. Komur se je izpoddrsnilo, valil
se je po ledu in skalovju v prepad, kjer je poginil strašne
smrti. Vendar je vojska prebredla snežene višave; a samo
tretjina (20 tisoč) vseh vojakov je stopila v blaženo Italijo
(1. 218. pr. K.). Pa še ti so bili vsi razcapani, izstradani in bolehavi.

Kako se ustrašijo Rimljani, ko slišijo, da je Hanibal
v poznej jeseni prekoračil Alpe, da je na italskej zemlji! Po

269

kratkem počitku napade rimskega konzula ter ga sijajno pre¬
maga. Tudi druga vojska, katero so mu Rimljani poslali nasproti,
bila je pobita. Ko so se tretjič sprijeli, prišli so iz bitke samo
posamezni vojaki v Rim ter so pripovedovali o grozovitem
klanju ob jezeru trazimenskem. Nemirno ljudstvo je kar drlo
na trg, da bi kaj več zvedelo. Tu je čulo žalostno poročilo:
Premagani smo v strašnej bitki, naša vojska je uničena, konzul
je mrtev. — Vse je obupovalo, le starejšinstvo ne. Mirno se
je posvetovalo, kaj bo storiti za brambo mesta. Vsled teh
sijajnih zmag so se sicer Hanibalu pridružili nekateri italski
razrodi; vendar si ni upal, udariti na trdni Rim. Mimo glavnega
mesta potegne v spodnjo Italijo. Tu pri Kanali pobije 1. 216.
rimsko vojsko tako pokončevalno, da v Rimu ni bilo rodovine, ki
bi ne bila žalovala za kakim sorodnikom.

Tolika nesreča je rimsko moč sicer potresla, a ne uničila.
Rimljani so nabrali novih vojsk ter jim postavili na čelo pogurn-
nejše vojvode. Sedemnajstletni in še mlajši mladeniči so morali
v vojsko; kupili so tudi osem tisoč sužnjev ter jih oborožili
z obljubo, da postanejo svobodni možje, če se bodo hrabro
bojevali. Hanibal pa ni dobival nobene izdatne pomoči niti iz
Hispanije niti iz Kartagine. V neprestanih bojih se je vedno
krčilo število njegovih vojakov; italski zavezniki pa niso bili
zanesljivi. — Nazadnje pelje Kornelij Scipijon veliko vojsko
v Afriko, Kartagince nadlegovat v lastnej jim deželi, in jih
premaga pri Utiki. V velikej zadregi pošljejo ti po Hanibala,
ki se je bil moral umekniti Rimljanom v najjužnejšo italsko
krajino. Težko je zapustil deželo, v katerej se je toliko let
slavno bojeval; šel je pokoren ukazom domovine ter črez mnogo
let zopet stopil na domača tla. Njegov odhod iz Italije je
zbudil v Rimu neizrečeno veselje; pet dni so praznovali in
radovali se. V kr v a vej bitki pri Zami  (1. 202. pr. K.) premaga
prebrisanega in izkušenega Hanibala prevelika rimska moč.
Kartagina je morala zmagovavcem izročiti vse vojne ladje razen
10 trojeveslenic, v 50 letih plačati 10.000 talentov (25 milijo¬
nov goldinarjev) ter obljubiti, da se ne bo več vojskovala brez
dovoljenja Rimljanov.

270

Potlačena Kartagina si je vendar naglo opomogla. Njeno
blagostanje je zbudilo zavidnost Rimljanov. Katon starejši je
končal vsak govor v starejšinstvu z besedami: „Sicer pa mislim,
da je treba Kartagino podreti." Masinisa, numidijski kralj in
rimski zaveznik, je pogostoma napadal sosedne Kartagince. Ker
se ti sami niso smeli braniti, tožili so ga v Rimu. A rimski
poslanci so prepire krivično razsojevali ali vsaj kralja zavračali
niso. Ko je izpodbujeni kralj zopet napadel Kartagince, ustavili
so se sami. Precej jib dolže Rimljani, da so prelomili sklenjeni
mir, ter jim nopovedo vojno. Tako se je pričela tretja punska
vojna (L. 149,—146. pr. K.).

Še preden so kartaginski poslanci prišli prosit, bila je
rimska vojska že na poti v Sicilijo, od koder je imela takoj
odjadrati v Afriko. Ko so Kartaginci vprašali, kako bi mogli
odvrniti novo vojno, reče jim starejšinstvo, naj pošljejo
300 najodličnejših svojih rojakov kot zastavljence ter naj
izpolnijo vse, kar jim ukažeta konzula. Ta pa sta prišedši
v Afriko zahtevala, naj jima izr o če orožje, vse ladje in druge
vojne zaklade. Da bi se ubranili vojne, izpolnijo Kartaginci to
povelje. Vse ni nič pomagalo! Konzula jim naznanita, da se
mora Kartagina razdejati, a njeni prebivavci da si smejo vsaj
pet ur od morja sezidati novo mesto. Kartaginski poslanci so
bili kar osupli, jeli so jokati in zdihovati. Na kolenih so prosili
trdosrčna konzula milosti ljubljeni domovini. Vse zastonj 1 Ko
se je razglasilo po mestu, kaj še zahtevajo Rimljani, strašno
se je razburilo ukanjeno ljudstvo. Iz tisočerih ust ni bilo slišati
nego obupni sklep: „Rajši umreti nego zapustiti sveta tla mile
domovine!" Zavarovali so mestna vrata in noč in dan se
pripravljali za boj. Strešja so podirali, ker jim je primanjkovalo
druzega lesa za ladje in razne stroje. Gospe so dale vse kovano
zlato in srebro, da so iz njega narejali orožje, in odstrigle so
si lase za tetive. Vse mesto je bilo podobno velikej orožarnici.
Tako so bili Rimljani prisiljeni, oblegovati mesto z vso silo. Dve
leti se jim je uspešno branilo. Ko je pa na pomlad 1. 146. vsled
lakote jela razsajati kuga med nesrečnimi prebivavci, naskočijo
Rimljani mesto ter prod er d vanj. Strašno klanje se začne po ulicah,

trgih in hišah. Kar je ostalo prebivavcev, prodali so zmagovavci
v sužnost. Oropano mesto pa so požgali; 17 dni in noči je
gorela nekdaj slavna Kartagina. Rimski poveljnik je gledal
strašni požar; premišljaje minljivost posvetne moči in slave,
videl je v duhu konec svoje domovine. Ko je ogenj pojenjal,
preorali so pogorišče. Kartagina je propadla, Rimljanom pa je
bila pot odprta do svetovne oblasti.

152. Julij Cezar.

Julij Cezar je bil preslaven rimski vojskovod. Že v prvej
mladosti je izgubil očeta, a mati njegova Avrelija ga je skrbno
odgojevala. Po telesu je bil slab in suh; toda z raznimi
telesnimi vajami, s tekanjem, z borenjem in z jahanjem, se je
utrdil tako, da je pozneje lahko prenašal vse težave v vojni.

Nikoli ni bil brez dela; vsak dan je kaj bral, pisal ali
prelagal. Kadar je prebral kako knjigo, ponavljal je njeno vsebino.
Od svoje matere se je navadil vljudnega vedenja, da so ga
vsi radi imeli.

Nekdaj gre v Malo Azijo, da bi se tu v govorništvu bolje
izobrazil. Po poti so ga zajeli morski roparji, kateri so terjali
20 talentov (skoraj 50.000 goldinarjev) odkupnine od njega.
„Kaj!“ pravi Cezar, „za takega moža, kakor sem jaz, le
20 talentov odkupnine! Dam vam 50 talentov. 1 ' Med tem časom
ni se vedel kot ujetnik, marveč kot zapovednik morskim raz¬
bojnikom. Kadar je hotel spati, zapovedal jim je, naj bodo tihi.
Včasih jim je čital svoje govore in pesmi; če mu jih niso hvalili,
pretil jim je rekoč: „Za to vas hočem pokoriti; kadar bom prost,
bodem vas križal!" Razbojniki se mu posmehujejo in ne mislijo
kaj hudega. Njegovi ljudje prineso obljubljenih 50 talentov;
roparji ga postavijo na suho. Toda komaj je bil prost, pridobi
si nekaj obljudjenih ladij, hiti za razbojniki, vzame jim ladjo
in denar, pelje jih na obrežje Male Azije ter jih da vse križati.

Kmalu potem se vrne v Rim ter prav zapravljivo živi.
Ko je bil postavljen za namestnika na Španskem, niso ga upniki
pustili iz mesta, dokler mu ni bil bogati Kras porok z 850 talenti.

Vrnivši se iz Španskega je plačal vse dolgove, in ostalo mu je
še dokaj denarja. Ko je premagal svojega nasprotnika Pompeja
in njegove privržence ali slednike, bil je oblastnik vse rimske
države. A nekateri meščani niso mogli prenašati njegove ošabnosti;
zarotili so se proti njemu. Med zarotniki sta se najbolj odliko¬
vala Brut in Kasij. Sklenili so, da umorijo Cezarja 15. marcija
1. 44. (pred Kr.). Neki vedeževavec je svaril Cezarja pred tem
dnevom; tudi njegova žena Kalpurnija, prestrašena po sanjah,
branila mu je v svetovavnico; ali Cezar jo je pomiril in šel. Na
potu mu je neki Artemidor izročil pismo, v katerem je bila vsa
zarota razodeta; Cesar pa je pismo nebrano vtaknil v žep. Ko
je v svetovavnici sedel na stol, prosil ga je Tilij Cimber,
da bi pomilostil njegovega brata. Pri tej priliki ga obstopijo
zarotniki. Cezar se vzdigne. Hkratu mu potegne Cimber togo
z rame, in zarotniki ga napadejo z bodalci. Ko je med njimi
zapazil Bruta, svojega ljubljenca, rekel je: „Kaj, tudi ti, moj
sin!“ in zgrudil se je pred stebrom Pompejevega kipa na tla.
Tako je umrl izvrsten govornik, občudovan pisatelj, nikdar
ne zmagan vojskovod, slaven državnik — tako je umrl
največji Rimljan.

153. Konstantin Veliki.

Leta 30. pr. Kr. je nehala doba rimske ljudo vlade,
rimska država je postala cesarstvo.  Imenitnejšim rimskim
samovladarjem se prišteva tudi Konstantin Veliki. Njegov oče
Konstancij je bil kristjanom naklonjen, njegova mati sv. Plelena
pa je bila navdušena kristjanka, ki je gotovo mnogo vplivala
na svojega sina.

Tri sto let so v rimskej državi preganjali krščansko vero.
Premnogo kristjanov so pomorili. Mučeniške smrti so umrli
tudi sv. Florijan, nekdanji rimski vojak, v dolenjej Avstriji,
sv. Viktorin v Ptuju, sv. Maksimilijan v Celju, sv. Mohor in
Fortunat v Ogleju, sv. Just v Trstu in dr. Od nečloveškega
Nerona do grozovitega Dioklecijana štejemo desetero preganjanje;
a brez uspeha so se napenjali neusmiljeni mogočneži. Čim bolj
so z mukami, sč smrtjo in prognanstvom zatirali kristjane, tem

273

bolj so se množili. „Iz mučeniške krvi raste krščanstvo, 1 * je
navdušeno zaklical Tertulijan. — Leta 324. je nastopil Konstantin
samovladarstvo rimskega cesarstva. Konstantin je prvi izmed
rimskih cesarjev očitno priznal krščansko vero; oklical jo je
v zadnjem desetletju svojegu vladanja za državno vero. Izprevidel
je namreč njeno prihodnjost in moč; v novem stolnem mestu, po
njem zvanem Konstantinopolju (Carigrad), dal je sezidati več
krščanskih cerkev.

Zaradi obče važnih dogodeb so se zastopniki cerkve zbirali
v cerkvenih zborih; posvetovali so se ter sklepali, kar je veljalo
za vse cerkvene občine. Taki cerkveni zbori so sodili tudi
o krivih naukih. Prvi vesoljni zbor je bil v Niceji 1. 325. Arij,
duhovnik v Aleksandriji, učil je nevarno krivo vero ter je
začetnik hudemu razkolništvu v vesolnej cerkvi. Sledniki njegovi
so se imenovali Arijanci. Da bi zatrl krivoverstvo, sklical je
Konstantin omenjeni obči zbor. Ta je obsodil krivo vero Arijevo
ter razglasil pravo. Konstantin je tudi drugod podpiral krščansko
cerkev. Ukazal je nedelje praznovati; cerkvam je podaril mnogo
posestev, hiš in zapuščenih malikovavskih templjev. Daši je
Konstantin krščansko vero zelo spoštoval in pospeševal, dal se
je sam vendar šele na smrtnej postelji krstiti. Kristjani in
malikovavci so slavili njegov spomin ter mu dali priimek „Veliki“.

154. Severin in Odoaker.

Po smrti grozovitega Atile, hunskega kralja, v polovici
petega stoletja po Kr. prihrule so divje trume raznih narodov
v rimske pokrajine ob Donavi. Kakor hudourna nevihta se je
valil narod za narodom. Požari in krvavi potoki so bili njih sled.

Stanje podonavskih dežel je bilo jako žalostno. Rimljanje so
tii vladali le še po imenu, in mejna mesta, po rimskih cesarjih
zapuščena, morala so se sama braniti proti nasilstvu barbarov.
Uboge prebivavce, s katerimi so barbari nečloveško ravnali,
čakala je trda sužnost ali pa smrt, in polastila se jih je splošna
obupnost. Poganski in arijanski narodi so podonavske prebivavce
grozovito stiskali, ropali in morili, in pustošili lepo zemljo.

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. 18

V tem silno hudem času se je nanagloma prikazal ob
bregovih reke Donave mož, ki se po pravici imenuje apostol
avstrijski, sveti Severin.

Ta častitljivi mož je prišel kmalu po Atilovej smrti okoli
454. 1. po Kr. rojstvu iz jutrove dežele v tolažbo in pomoč
zatiranih prebivavcev, ter se je naselil v Asturih, majhnem
mestu ob Donavi, na katero so barbari najhuje pritiskali.
Polajševal je stan ubogih prebivavcev, kolikor je znal in mogel;
priskrboval jim je hrano in obleko ter jih izpodbadal k pogumu.
Potoval je tudi po sedanjem gorenjem in dolenjem Avstrijskem,
po Koroškem, Štajerskem in dolenjem Ogrskem. Po rimljanskih
trdnjavah je zbiral razkropljene vernike, jih opominjal, učil,
tolažil in varoval. Kamor koli je prišel, povsod je širil
blagoslov božji med ljudstvom. Barbarske kralje je z mogočno
besedo večkrat tako omečil, da so začeli bolj človeško ravnati
s premaganci. Sveti Severin je bil varuh deželi, rešitelj
zatiranim, oče ubogim, učitelj in voditelj vsem, ki so hrepeneli
po resnici.

Malo ne trideset let je ta apostolski mož neutrujen popo¬
toval od kraja do kraja. Povsod je svetila njegova krščanska
modrost, njegovo trdno zaupanje v Boga, njegova čudodelna
moč in goreča ljubezen do bližnjega. Siromaki so bili njegovi
ljubljenci, in kjer je le mogel, povsod jim je pomagal. Živel je
zelo izpokorno. Prebival je v prav ozkej celici, postelja mu je
bila plahta na trdih tleh.

Postil se je vsak dan do večera, tudi v najhujšej zimi je
hodil bos in gologlav. Ljubil je ponižnost črez vse, a črtil je
napuh in ničemurnost. Zatorej so ga ne samo verniki visoko
častili, nego tudi arijanska ljudstva preko Donave so ga
spoštovala.

Nekega dne pride k njemu zal mladenič visoke rasti, da
bi se posvetoval ž njim. Bil je to nemški knez Odoaker, vojvoda
Herulov, ki je bil sč svojo vojsko na potu v Italijo. Pred častitlji¬
vega starčka stopivši prosi ga blagoslova. Severin, kije  Odoakra,
dasi slabo opravljenega, takoj spoznal, povzdigne roki in reče:
„Le idi v Italijo, ako si tudi v siromaški obleki iz živalskih kož;

Italija ti zameni to obleko z najdražjo lepotino, in kmalu do¬
sežeš veliko oblast."

To prerokovanje Severinovo se je natanko izpolnilo. Odoaker
je premagal sd svojo vojsko Italijo, odstavil rimskega cesarja,
in se imenoval kralja nemških narodov v Italiji. To se je
zgodilo 1. 476., in tako je bilo konec rimskemu cesarstvu
v Italiji.

Odoaker, mogočen kralj, ni pozabil pobožnega moža
sv. Severina. Poročil mu je, da mu hoče izpolniti vse, česar
koli ga bode prosil. Ali Severin ni želel zase ničesar nego
samo to, da bi kralj izpustil nekoliko jetnikov, kar se je tudi
zgodilo. Za jetnike sploh si je Severin mnogo prizadeval, in na
njegovo prošnjo jih je bilo mnogo izpuščenih. Po mnogih krajih
je ustanovil samostanske naselbine, a sam je najrajši prebival
v kolibici pod ozidjem dunajskim. Ustanovil je tudi samostan
„Heiligenstadt“ blizu Dunaja za menihe, živeče po njegovem
redu; ti so njegovo delo nadaljevali in krščanstvo širili po
naših deželah.

Na Odoakrovo povelje se je moralo pozneje od Donave
vse, kar je bilo rimskega rodii, povrniti nazaj v Italijo. Severina
o tej dobi ni bilo več med živimi. Njegovo truplo so vzeli Rimljanje,
vračajoč se domov, sd seboj v svojo domovino, kjer še dan¬
danes počiva v mestu Napolju.

Mogočnega Odoakra je pozneje izpodrinil Teodorik Veliki,
kralj vzhodnih Gotov, ki je sd svojimi podložniki zapustil Panonijo
in Mezijo ter se naselil v Italiji, kjer je ustanovil veliko
vzhodnogotsko državo.

J, Tomšič.

155. Alboin in Gizulf.

(Narodna pripovedka.)

Nekega dne gre Alboin, kralj Langobardov, sd svojimi junaki
na lov na Nanos. Divjačine je bilo tačas veliko; celo bivolov je
bilo tukaj. Lovci se kmalu razkrope; le Gizulf, Alboinov konjar,
ustopi se ne daleč od kralja. Alboin zagleda bivola ter se
spusti za njim. Bivol nekoliko pobeži, pa svest si svoje jakosti,

18 *

276

obrne roge proti kralju in plane hipoma nanj. Kralj, dobro
vajen sukati svoje težko kopje, sune je z vso močjo bivolu
v čelo: ali čelo je pretrdo, kopje podrsne po buči, in kralj
pade pod bivola. Po sreči prileti v tem hipu Gizulf, sune
z močnim kopjem bivola v gobec in ga usmrti. Ko se Alboin

vzdigne in potem nekaj odpočije od silnega truda in strahu,

pelje svojega rešitelja Gizulfa na goli vrh, od koder se je
ravno videlo v Furlanijo. Tu postoji kralj in reče: „Gizulf!
prva vojvodina, ki leži pred nama, je tvoja in tvojih otrok, ker

si me rešil; koža bivolova pa naj ti bode poročno pismo za

tvojo vojvodino. 1 ' — In res, Gizulf je bil prvi vojvoda frijulski,
in koža mu je bila vojvodski grb.

L. Hiti.

156. Mohamed.

V starodavnih časih so tudi Arabci  bili maliko-
vavci; kot pravi puščavniki so častili zvezde ter božjo
čast izkazovali nekemu kamenu v Meki,  ki je bil svoje
dni z neba padel (izpodnebnik). V šestem stoletju (po
Kr.) pa vstane med Arabci oznanjevavec nove vere,
namreč Moh&med.

Mohdmed se je rodil v Meki 1. 571. Ko so mu
starši zgodaj umrli, vzel ga je Abu Taleb, njegov stric,
k sebi ter ga je odgojil za trgovino. Pozneje je bil
kupčijski vodnik v velikej kupčiji neke vdove, katera
ga je tudi vzela za moža. Potujoč po trgovskih potih
ne le po Arabiji, ampak tudi po Siriji opazoval je
običaje in verske razmere raznih narodov. Spozna¬
val je tudi vero židovsko in krščansko in grdo
malikovavstvo svojih rojakov. Židovska mu ni bila
po volji, pa tudi krščanska prav ne, ker ni razumeval
njenih pravih naukov; zato sklene ustanoviti svojim
rojakom popolnoma novo vero. Razne prikazni, ki so
izvirale iz njegove bolehnosti, utrdile so ga v veri

m

v njegov preroški poklic. Šel je v samoto ter začel
premišljevati o verskih rečeh: pripovedoval je potčm,
da se mu je arhangel Gabrijel prikazal in ga izvolil
za božjega preroka. V svojem 40. letu je začel oznanjati
novo vero: njen poglavitni nauk je: Bog je bog
in Mohamed je njegov prerok.

Kristus in Mozes sta mu bila le božja poslanca.
Pridigoval je pa o neumrljivosti duše, o plačilu po
smrti, priporočal molitev in milostinjo. Ti in drugi
nauki so popisani v knjigi, koran  zvanej.

Začetkoma je imel le malo prijateljev in pristašev;
moral je celo bežati pred svojimi sovražniki iz Meke
v Medino.  Od tega bega, lčta 622., štejejo moha-
medanci svoja lunina leta.

Od tod je razširjal novo vero na vse strani, naj-
prvo sč svojo zgovornostjo, pozneje tudi z mečem. Da
je svoje pristaše navdušil za boj, učil je, da čaka
vsakega, ki umre v boju, tam v raju največje veselje,
in da nikdo ne more uiti določenej o sodi.  Mohame¬
dovi verniki so se zatč odlikovali z neverjetnim juna¬
štvom; naj večji strašljivec je postal v boju srčen, ker
določenej osodi ni mogel uiti niti junak niti straho¬
petec, — le junaka pa, ki je umrl v boju za pravo
vero, čakalo je ono rajsko veselje. — Tako si je pri-
bojeval mesto Meko in skoraj vse arabske rodove. Umrl
je v Medini 1. 632.

Njegovi nasledniki (kalifi) so si pridobili mnogo
dežel; gospodovali so celo črez Španijo. Ko so se pa
polastiti hoteli tudi današnje Francije, odgnal jih je
Karel Martel, Karla Včlicega ded. Ko so svojo oblast
razširjali proti vzhodu, pridobili so svojej veri tudi
divje ljudstvo turško. Pozneje je to ljudstvo jelo napa¬
dati bizantinsko cesarstvo, dokler ni dobilo 1. 1453. v pest

278

slavni Carigrad. Od tega časa je krščanstvu posvečena
cerkev „božje modrosti 14  postala mohamedanska mošeja,
in na njenej velikanskej kupoli se je zasvetil namesto
krščanskega kidža mohamedanski polumesec.

157. Opravki starih Slovenov v mirnih časih
in deželna obramba.

Sloveni so se bavili najbolj s kmetijstvom. Največ
jim je bilo mari, da so si pridelovali redilnega žita;
redili so živino in čebelarili. Iz tega se lahko izprevidi,
zakaj se niso radi premikali iz krajev, kjer so si enkrat
utrdili svoja selišča, dasi so jih dostikrat trle vsa¬
kovrstne nadloge in so jim selišča zbog pomnoženega
ljudstva postajala pretesna.

Rokodelstva so bila med njimi tako razdeljena,
da so cele zadruge izdelovale samo ene vrste blago
in so se tudi imenovale po svojem delu. Po očetu se
je sin dobro prijel enega dela, in tako je ostalo roko¬
delstvo v istej družini, v ištej zadrugi. Po takem naha¬
jamo naselbine kovačev, kolarjev, rešetarjev, milarjev,
podobarjev, ščitarjev, lončarjev, lepotičarjev, rudarjev
i. t. d. Izdelke so potem vozniki in krošnjarji po deželi
razvažali in raznašali na prodaj. Pri gradiščih ali više-
gradih so bili najživejši semnji. Okoli njih so postala
kupčijska selišča (podgradje). Samo tukaj so smeli tuji
trgovci (gostje) svoje blago prodajati v ograji. Tudi
domače blago so pogostoma izvažali na tuje.

Sloveni po svojej naravi niso bili bojaželjno ljudstvo.
Poglavitna skrb jim je bila ohraniti, kar so imeli. Za
obrambo tega jim je bil grad, kateri je bil ali sredi
močvirja ali tekoče vode, ali pa na kakem bregu zidan,
tako, da ga je bilo treba samo na enej strani zavarovati
z nasipi. Južni Slovani so svoje gradove stavili v za-

puščenih rimskih taboriščih. Trdnjava sama ob sebi je
bila iz lesa. Še dan današnji se nahaja brez števila
krajev, ki se imenujejo gradišča, naznanjajoč mesto
nekdanjih slovanskih gradov. Ako je okrog grada rastel
gozd, varovali so ga kakor najbolj o zaslombo proti
vnanjim sovražnikom. Skozi ta gozd, ki je bil dosti¬
krat do 1 50 km  dolg, držala so samo na nekaterej
strani pota, katera so posebno varovali. Kjer pa kraj
ni bil zarastel, stavili so Sloveni posebne stolpe. Kadar
se je grad zidal, morali so delati vsi stanovavci. Samo
mejašem, kateri so imeli dolžnost meje varovati in
braniti, ni bilo treba na delo. Kadar je vojna pretila,
nosili so klicarji meč okrog svojih starejšin, kateri so
jim bili vodniki v vojni. Prehode skozi gozde so potčm
založili s kladami, meje na golih krajih bolje zastavili
in gradove popravili. Oimje je bilo starim Slovenom:
mlat (bfet, buzdovan), meč, sulica, lok in puščica, ta sč
strupom otrovana, ščit in šlem. Ogibali so se boja na
planem ter so izkušali sovražnika izvabiti v gozd ali
klanec ali hribovje, ali pa mu škodovati s tem, da so
nagloma planili nanj. Da bi bili v sosednje dežele
plenit hodili, starim Slovenom ni bila navada. Le
malo rodov je bilo, o katerih se to ne more reči. Tuje
dežele so šele potčm posedli, ko so jih zapustili po¬
prejšnji prebivavci.

Po J. in H. Jirečku.

158. Friderik Rjavobradec.

( 1152 — 1190 .)

Friderik I. je bil najslavnejši cesar iz mogočne hohenstaufske
rodovine. Prišteva se najmogočnejšim cesarjem na rimsko-
nemškem prestolu; vedel je ustanoviti in vzdržati notranji mir
ter pri vnanjih (tujih) narodih povišati cesarsko veljavo. Največ
je imel opraviti z upornimi Italijani, proti katerim je večkrat

280

vodil silne vojske. Daši je bil 1. 1162. razrušil ponosni Milin,
moral se je že štiri leta pozneje zopet napraviti na pot v Italijo.
Brez težave dobi v pest večji del rimskega mesta, kjer ga
je papež slovesno kronal.

Toda prezgodaj se je cesar veselil svoje zmage; kajti
nastalo je deževno vreme, širila se je kužna mrzlica, za katero
so nemški vojaki začeli strašno umirati. Z malimi ostanki svoje
vojske biti Friderik nazaj na Nemško; a med potjo se je sam
skoraj ponesrečil. Ko je namreč prenočeval v Suzi, zarotili so
se tamošnji prebivavci zoper njega. Hoteli so ga ponoči v postelji
umoriti. A zvesti vitez, Hartman po imenu, reši cesarja smrtne
nevarnosti. Pregovori ga namreč, naj preoblečen ubeži v nemški
tabor, a on sam da boče leči v njegovo posteljo, da bi
zarotniki ne našli cesarja. Morivci se ob dogovorjenej uri splazijo
v spalnico; a ker cesarja ne dobe, se tudi nad vitezom ne
maščujejo, čudeč se tej izrednej vdanosti in zvestobi. Drugo
jutro se napoti Friderik dalje črez Alpe. Toda italijanski na¬
sprotniki so mu bitro za petami; pretila mu je nova nevarnost.
V tej zadregi je dal cesar veljavnega italijanskega oblastnika,
katerih je bil več seboj vzel kot ujetnike, ob cesti obesiti,
sovražnikom pa je poročil, da čaka ostale ujetnike enaka osoda,
ako bi ga še dalje nadlegovali. To je pomagalo. Italijani so se
vrnili. Friderik pa je s peščico vojakov prišel na Nemško.

Ko je uredil razmere na Nemškem in v Italiji, udeleži se
na svoje stare dni še tretje križarske vojske. A prišedši do
Kalikadna, napete reke brežnice v Malej Aziji, umre nenadoma.
Most prek reke je bil namreč kaj ozek, in vojska se je celo
počasi pomikala prek njega. Stari cesar se je naveličal čakati
ter skoči s konjem v vodo, da bi prišel črez njo; a dereči
valovi odnesd drznega starčka, ki ga mrtvega potegnejo iz vode.
Nepopisna je bila žalost vse vojske.

159. Karel IV.

V začetku 14. stoletja je zasedel češki prestol
Ivan Luksemburški.  Svojega sina Karla je poslal

281

v Pariz na francoskega kralja dvor. Tu se je vzrejal
ter učil raznih državnih in drugih znanosti, tako da
je pozneje v omiki presezal skoro vse tedanje vladarje.
Po o četo vej smrti je Karel postal češki kralj; nemški
knezi ga posade tudi na cesarski prestol kot Karla IV.

(1347—1378).

Karel se je izkazal modrega vladarja. S posebno
ljubeznijo je skrbel za češko deželo in njeno glavno
mesto Prago.

Pospeševal je poljedelstvo in kupčijo, obrtnost in
umetnost. Na njegovo povelje so se nasajali prvi
vinogradi, razširjali hmeljniki, izdelovale so se ceste,
pomnoževal se je tudi dobiček iz rudnikov. V Pragi je
ustanovil stolno cerkev sv. Vida, sezidal predmestji
Malo stran in Novo mesto, kakor tudi velikanski
kameneni most prek Voltave. Tu je 1. 1348. ustanovil
prvo vseučilišče v nemških in slovanskih deželah.
Leta 1356. je slovesno proglasil tako zvano „zlato
pismo 4 ', ki določa, da ima v prihodnje le sedem knezov
izbornikov pravico voliti cesarja.

160. Trst se vda slavnej habsburškej hiši.

Leta 948. je dobil tržaški škof od cesarja Lotarja II.
mesto in okolico v dar. Vsled tega je moral sfe svojimi
vojaki na svoje troške s cesarjem na vojsko, ali mu
vsaj vojake pošiljati na pomoč.

Zaradi tega so imeli tržaški škofje velike troške
in bili so prisiljeni, dolgove delati. Da bi jih plačali,
prodajali so občini gosposke pravice. Tako je mesto
sčasoma postalo samovlastno, to je: dobilo je pravico
vladati se po svojih zakonih.

Mogočni Benečani so bili nevarni sosedje, ki so
svoja posestva v Istri vedno širili ter želeli tudi Trst

282

si osvojiti. Trst je bil takrat malo mesto, ki je štelo
le 5000 ali malo več prebivavcev; bilo je pa dobro
urejeno in bavilo se je s kupčijo, katere si ni dalo
vzeti. Gotovo bi jo bilo izgubilo, ko bi bilo prišlo
pod Benetke.

Svobodi Tržačanov je pretila od beneške strani
vedna nevarnost, in zato niso mogli priti do blago¬
stanja. Benečani so se mesta tudi večkrat polastili,
a s pomočjo mogočnik zaveznikov je moglo vselej
njih jarem otresti, nikdar pa ni moglo doseči stalnega
mini in varnosti.

V miru, ki so ga sklenili 1. 1381. Benečani in
oglejski patrijarhi, zavezniki ogrskih kraljev, bil je
Trst spoznan za samostalno mesto.

Pa kaj mu je to koristilo, ko so mu bili Benečani
tako pohlepni sosedje? Začeli so torej Tržačanje pre¬
mišljevati, da je treba malemu mestu mogočnega
pokrovitelja, ki naj bi ga branil vnanjih sovražnikov,
in da so bili avstrijski vojvode cvet viteštva in poštenja
in najbližji sosedje. Gledč na to, da si mesto ni moglo
pomoči s kupčijo in z mornarstvom brez ozke zveze
z avstrijskimi deželami, in da bi mu bila zveza z Be¬
netkami v vsakem obziru le na kvar, vdalo se je iz
lastnega nagiba vojvodi Leopoldu III. ter je proglasilo
njega in njegove naslednike za prave in naravne
gospodarje in kneze mestu in okolici. To se je zgodilo
30. septembra 1. 1382.

Pod skrbnim varstvom mogočne habsburške vla¬
darske rodovine je mesto bogatelo in tako rastlo, da
šteje zdaj z okolico nad 150 tisoč prebivavcev več nego
pred 500 leti.

Po Kandlerj u.

283

161. Maksimilijan I.

Ob času, ko je Krištof Kolomb našel Ameriko,
vladal je na Nemškem cesar Maksimilijan I., sin cesarja
Friderika III. iz habsburške rodovine Bil je eden
izmed najizvrstnejših habsburških vladarjev.

Osebna in države čast mu je bila nad vse. Po
pravici ga imenujemo „zadnjega viteza 11  ; kajti bil je
v resnici zadnja svetla zvezda propadajočega viteštva.
Bil je pravičen, delaven, velikodušen, častiljuben ter
pokrovitelj znanosti in umetnosti. Njegova priljudnost
in njegov čvrsti govor sta mu naklanjala ljubezen
vseh stanov. Mnoge nevarnosti v vojni in na lovu
je pogumno prebil; povsod se je kazal srčnega in
neustrašenega.

Maksimilijan I. je izboljšal vojaške zadeve ter
osnoval prvo stalno vojstvo v Avstriji. Pospeševal je
tudi obrt in kupčijo. Zatrl je samovoljnost mogočnikov
ter ustanovil državno sodišče, ki je razsojevalo vse
javne prepire državnih knezov in vitezov.

Posebno srečen pa je bil Maksimilijan v svojem
prizadevanju, Avstriji ali svojej rodovini pridobiti novih
dežel. Po svojej soprogi Mariji je podedoval burgundske
dežele ob dolenjem Renu in ob dolenjej Skaldi. Sina,
Filipa Lepega, je poročil z Ivano, hčerjo španskega
kralja, ter tako pridobil svojej rodovini obširne španske
dežele v Evropi in Ameriki. Po Filipovej prezgodnej
smrti je skrbel cesar za svoja vnuka Karla (V.) in
Ferdinanda (I.) ter napeljal pridobitev čeških in
ogrskih dežel. Oni je prevzel vladarstvo v španskih
deželah, ta pa je sledil svojemu dedu v avstrijanslcih.
Oba brata pa sta bila zapored nemška cesarja.

- 284 -

Ponosno je smela habsburška hiša trditi, da v njenem
ozemlju solnce ne zahaja.

Konci njegovega življenja je Maksimilijanu pretila
strahovita nevarnost od divjih Turkov. V državnem
zboru v Avgsburgu 1. 1518. je na pomoč klical državne
kneze, a niso ga poslušali. Nezadovoljen in bolehen
je zapustil svoj ljubi Avgsburg ter se podal v Tirole;
a na potovanju v gorenjo Avstrijo ga je prehitela smrt
v Wels-u 1. 1519. v 26. letu njegovega vladanja.

162. Nikolaj Zrinjski v Sigetu.

Leta 1566. — za nemškega cesarja Maksimi¬
lijana  II. — prišel je turški sultan Soliman
z 200.000 vojaki na Ogrsko. Obrnil se je proti trd¬
njavi Siget, da bi se maščeval nad Zrinjskim,
slavnim hrvatskim junakom, kateri je bil napadel in
ubil nekega turškega namestnika. Največjo slavo pa si
je ta pridobil, da je v tej vojni junaško branil trdnjavo.
Daši je imel Zrinjski le 2500 m6ž, Hrvatov, Srbov
in Ogrov, vendar se to malo krdelce ni en trenotek
obotavljalo, bojevati se za dom in za cesarja zoper
200.000 Turkov.

Z divjo silo drvč ti proti trdnjavi. Pričnejo se
krvavi boji. Junaško se branijo PIrvatje, dasi se boju¬
jejo že nad teden dni. Upor te peščice hudo žali in
b6de prevzetnega Solimana. Od razburjenosti ga
začnejo moči zapuščati; nagle smrti umre v taboru.
A veliki vezir je zamolčal njegovo smrt, da ne bi
oplašil vojakov. Vedno silneje pritiskajo Turki.

Ko je na dan male Gosp oj niče trdnjava nekaj že
pogorela, nekaj pa še gorela in se zaradi pomanjkanja
vode ni moglo gasiti, izprevidi Zrinjski, da je nemo¬
goče, dalje braniti se. Slavno delo hoče tudi slavno

285

končati. Praznično oblečen se postavi na čelo svojih
600 mož — samo toliko mu jih je bilo še ostalo.

Ko se vrata odpro trdnjavi, pridivjajo Turki.
A topovi zagrmijo, ter jih mnogo pobijejo. Z golo
sabljo v roki plane Zrinjski med sovražnike. Dve turški
krogli ga zadenete, puščica ga prebode.

Dolgo se brani majhno krdelce in pobije mnogo
sovražnikov, končno pa se ostali pomaknejo v trdnjavo
nazaj. Od radosti kričč Turki za njimi! Kar se strese
zemlja: v kletčh se je smodnik vžgal in z zidovjem vred
je pokončal 3000 Turkov. Tako so Turki dobili na
zadnje v last le kup razvalin, a izgubili so bili nad
30.000 mož. Junaški Nikolaj Zrinjski in njegovi hrabri
vojaki pa živč v blagem spominu potomcev kot lep
zgled zvestobe do vladarja in domovine.

Po K. Beck-u.

163. Bitva pri Sisku.

Leta 1593. se je razglasila grozna novica: silni
Hasan, turški paša, bliža se Sisku s 30.000 vojaki.
To mesto je bilo sicer utrjeno z okopi, nasipi in vo¬
dami, a premalo je imelo brambovcev. Hrvatje so
v straŠnej stiski; kajti ako pade Sisek, podado se tudi
druga mesta in z mesti postane vsa dežela turška. Pa
tudi na Slovenskem so spoznali veljavo tč trdnjave ter
vedeli, kar pravi narodna pesem: „Ako Turek Sisek
vzame, narobe jim vse pojde/ 1  Zatorej se oborožijo tudi
Slovenci, da bi ohranili svojo deželo. Najprej odrine
Ravbar  sč svojim krdelom na Hrvatsko, potem pride
tudi Andrej Turjaški,  in kmalu je zbranih kakih
4000 Slovencev.

Ž njimi se združi nekaj manjše krdelo Hrvatov,
nekaj Nemcev in Madjarov, tako da stoji blizu 10.000

286

m6ž Turkom naspi’oti. Pa kaj je to proti tolikej mno¬
žici ! A Andrej Turjaški je ojačeval svoje rekoč:
,,Število samo ne volj;'). ampak Boga je treba prositi
zmage!

Na sv. Ahacija dan, to je 22. junija, čakal je
Hasan še takraj Kolpe, črez katero je postavil most
in prišel s 18.000 najboljšimi vojaki, ostalih 12.000 Srbov
in hlapcev je ostavil onkraj, ker so se mu men da zdeli
nepotrebni. Štiri kilometre od Siska se je ustavil;
zadaj mu je bila Kolpa, na levej rečica Odra, ki se
na tistem mestu izliva v Kolpo, na desnej pa most.
Tukaj je pričakoval krščanske vojske.

Ta je bila razdeljena v tri vrste; prvej je zapo¬
vedoval ban Erdody, drugej Andrej Turjaški, tretje j
Redern. Ob desetih se začne boj. Ban je prvi udaril
nad sovražnike; a kmalu se umaknejo Hrvatje pre¬
močnemu Turčinu. Zdaj pritisne Andrej Turjaški; nje¬
govi udrihajo kakor besni po sovražniku, Redern pa
jim vrlo pomaga. Ves preplašen zagleda Hasan paša,
kako se umikajo njegovi janičarji, kako pešajo najhra-
brejši mu vojaki. Kakor blisk udere proti mostu, da
vsaj ondi obrne begoče vrste, a prepozno! Naši so ga
že ustavili.

Bila je velika zmešnjava in gneča, črez most ni
bilo mogoče. Konjiki, pešci, topovi, vozovi, vse vprek
plane torej v valove narastle Kolpe iščoč rešenja, ka¬
terega se ni bilo nadejati med bridkimi sabljami krščan¬
skih vojakov. A nemih valovi pokrijejo Turke, da nikdar
več niso gledali rumenega solnca; pašo samega reka
odnese. Le kakih 3000 jih je preplavalo reko, ki so
oznanili grozno nesrečo. Po ravnini pa je ležalo pobitih
Turkov:

287

Ko snopja za ženjicami,

Ali drobne trave spod kosd,

Kdar Bog nam dobro let’no čUt.

Plen po tej kratke j bitvi je bil kaj obilen. Dragega
kamenja, sabelj, prstanov, konjskih sčdel, krasnih oprav
je bilo na kupe. Pašin prelepi šator, vse njegove drago¬
cenosti so dobili zmagovavci, razen tega še 2000 k6nj,
blizu 40 topov in 12 velikih čolnov.

164. Peter Veliki.

Ruski car Aleks je zapustil tri sinove, med katerimi je
bil Peter najmlajši. Starejši je umrl, srednji je bil nekoliko
slep in nekoliko slaboumen. Peter pa še premlad; zato je
začetkoma vladala njiju častilakomna sestra Sofija. Ona da
Petra po tuje zrediti, da bi se svojemu narodu ne mogel pri¬
kupiti ; a prav to mu je pripomoglo do njegove poznejše slave.
Napravila je tudi zaroto strelcev, to je osebne carske straže,
zoper njega; todh Peter upokorl zarotnike, da sestro zapreti
v samostan ter prevzame vlado.

Da bi se sezanil z naredbami po drugih deželah, napoti
se v tuje države. V Zaardamu na Nizozemskem se je celo
uvrstil med navadne delavce, da bi se naučil ladje tesati.
Podal se je tudi na Angleško ter se potem povrnil v Moskvo,
kjer so se bili strelci iznova uprli; Peter jih je ukrotil ter
ostro kaznjeval. Vojskujoč se z junaškim Karlom XII., mladim
švedskim kraljem, pribojeval si je več pokrajin ter na poprej
švedskih tleh ustanovil novo stolišče (1703. h), ki se je po njem
zvalo Petrograd.

Peter je ustanavljal šole, vpeljal zapadno-evropsko nošo,
povzdignil morsko kupčijo in sploh storil vse, da se je Rusija
približevala evropskej omiki. Ko je 1. 1725. po 36 letnem
vladanju umrl, pridelo je ljudstvo temu čaru naslov Veliki.

288

165. Laudon.

Ernst Gideon Laudon se je rodil 1. 1716. v Liflandiji,
kamor se je bila njegova rodovina preselila iz Skotije.
Služboval je najpred v ruskej voiski proti Turkom.
Ko se je bil 1. 1739. sklenil mir med Rusijo in Tur¬
čijo, šel je na Dunaj, službe iskat v avstrijanskej
vojski. Na tem potu pride v Berlin. Tu ga nagovar¬
jajo nekateri, naj ostane v pruskej službi. Predstavi
se torej kralju Frideriku II. A pripetilo se mu je
prav isto, kar je izkusil tudi slavni princ Evgčn na
dvoru francoskega kralja. Friderik odbije namreč
Laudonu prošnjo, češ, da mu ni všeč njegov obraz.
Zat6 krene Laudon na Dunaj, kakor pred njim princ
Evgčn, ter dobi zaželeno službo — in sicer izprva
v hrvatskem polku. Njegova hrabrost ga je vedla
do vedno višjih časti.

Leta 1756. se vname huda vojna med Marijo
Terezijo in pruskim Friderikom. Ta je bil že od
nekdaj najnevarnejši sovražnik milej cesarici ter ji je
odtrgal velik kos Sleškega. Da bi nazaj dobila, kar
je morala prepusiti pruskemu kralju, zaveže se Marija
Terezija s Francijo, Rusijo in drugimi državami. Ko
je Friderik II, zvedel to zvezo, sklenil je, prehiteti
svoje nasprotnike. Začela se je sedemletna krvava
vojna, v katerej se je zopet očitno pokazalo, kaj more
Avstrija z zedinjenimi močmi vseh svojih narodov.

V tej vojni sta se odlikovala avstrijska poveljnika
Daun in Laudon; oni je sijajno zmagal pri Kolinu in
Hochkirchu, ta pa pri Kunersdorfu in Landshutu.
V kunersdorfskej bitki je Laudon zmagal tako uniče¬
valno, da je pruska vojska v največjem neredu bežala
z bojišča, da je kralj sam komaj ubežal ter pisal

289

obupno v Berlin: „To je strašna nesreča, jaz je ne
preživim. Vse je izgubljeno C Ko bi bil mogel Laudon
porabiti to zmago po svojej volji, kraljeve slutnje bi
se bile bržkone izpolnile. A na zadnje je morala
cesarica Marija Terezija vendar le odstopiti odtrgani
kos Slezijo ter se pogoditi s Friderikom.

Laudon se je zdaj odpravil v svoj grad Hadersdorf
ter se bavil z gospodarstvom. On, ki se mu je
v boju žarilo oko, čigar mogočna beseda je ohra¬
brovala slednjega vojaka, ki ni poznal nobene nevar¬
nosti, on, vzor pravega junaka, bil je v vsakdanjem
življenju malobeseden, skromen, skoro ljudomrzen. Kadar
se je moral pokazati na cesarskem dvoru, stal je na¬
vadno za vrati ali v kotu — sploh na najmanj raz¬
svetljenem kraju. „Kje pa je Laudon?“ vpraša nekdaj
Marija Terezija pri nekej dvorskej svečanosti. „Tukaj, 4 '
odgovori vojvoda Arenberg, „kakor sploh za vrati,
sramežljiv zbog svojih velikih zaslug/ 1  — V Karlovih
varih na češkem se je seznanil z znamenitim nemškim
pisateljem Gellert-om, katerega je že dolgo poznal po
njegovih spisih. Reče mu nekdaj: „Povejte mi vendar,
gospod profesor, kako je mogoče, da ste mogli toliko
knjig spisati, pa Še toliko veselega in Šaljivega. Jaz
tega ne urnem, če Vas vidim/ 4  A Gellert odgovori:
„Povejte mi poprej, kako je bilo mogoče, da ste zma¬
gali pri Kunersdorfu ter si osvojili toliko trdnjav. Jaz
tega ne urnem, če Vas pogledam/ 4  Takrat ga je
videl Gellert prvokrat smejati se, druge krati se je
navadno le smehljal.

Se enkrat je moral Laudon stopiti na čelo avstrij-
skej vojski; že samo njegovo ime je bilo strah sovraž¬
nikom. Cesar Jožef II. je bil namreč kot zaveznik
ruske cesarice Katarine zapleten v vojno s Turki

Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. 49

290

1. 1788. Laudon naskoči turško „nepremagljivo 41  trd¬
njavo Beligrad in jo dobi v pest. Za to slavno zmago
ga je cesar odlikoval z redom Marije Terezije z bri¬
ljanti, katerega je imel pravico nositi samo cesar.
Tako je Laudon dospel do naj višje stopnje slave in
časti; a ni se je dolgo veselil. Umrl je 1. 1794-. Pre¬
prost spomenik v gaju hadersdorfskem poleg Dunaja
kaže njegov grob s pomenljivim napisom: „Tukaj počiva
Laudon. w  Slovenska narodna pesem pa mu je postavila
neveneč spomin; kajti popevalo se bode, dokler živi
narod:

„Glej tak mogočen Laudon je
Premagal vse sovražnike;

In dokler Beligrad stoji,

Naj slava Laudonu slovi . u

166. Na Predelu.

Z Bogom, mati, z Bogom, očo,
Iti mi je v ljuti boj!

Cujte, boben že ropoče,

Bliža se tovar’šev roj!

Predčl loči Koroško od Goriškega.

Kadar se popneš od koroške strani do prelaza
na Goriško, kako ti je lahko pri srcu, kako čist zrak
dišeš, kako se ti prsi vzdigujejo, kako milo se ti pa¬
sejo oči nad prelepim pogledom! Nad seboj vidiš pri¬
jazno modro nebo; na levej strani moli goli velikan
Babji zob (Mangart) svojo sivo-belo glavo drzno črez
oblake, 2800 m  nad morje. Pod seboj gledaš belo
cesto, ki se vije po zelenej strmini proti jugu, dokler
se med prijaznimi travniki in vrti ne skrije očesu. Takoj
pred seboj pa vidiš pod cesto in nad njo sezidano
trdnjavo, ki stoji prav na tistem mestu, kjer je stala

291

pred letom 1848. mala, lesena trdnjava, spomina vredna
iz dobe francoskih vojsk.

Se preden se je bila vnela na pomlad leta 1809.
huda vojna med Avstrijo in Francozi, bilo je skrbeti,
da se zaprejo soteske, po katerih bi mogli udariti
sovražniki v cesarske dežele. Zatorej je bilo sklenjeno,
da se ima utrditi Malborget na Koroškem in Predel
na Goriškem, da se v trdnjavico postavi nekaj baterij.
V ta namen sta bila poslana stotnika Hensel v Mal¬
borget, in Herman na Predel, ki sta se urno lotila
svoje važne naloge. Predelsko trdnjavo je posedlo
222 vrlih Slunjcev, katerim se je pozneje pridružilo
še drugo krdelce istega polka pod poveljem stotnika
Jankovida. V trdnjavi je bilo deset kanonov in živeža
za šest tednov.

Bilo je z večera 15. maja leta 1809. Oddelek sovraž¬
nikove vojske koraka drzno po strmcu proti trdnjavi,
iz katere so neprestano nanje streljali in jih primorali,
da so se umeknili. Ni jim bilo mogoče, bližati se
trdnjavi; izkušali so torej drugo pot pregovora
in obljube, pa tudi zastonj. Zdelo se je, da ne bo
Francozom nikakor mogoče, predreti črez Predel.
Ali glej! nagloma se vse izpremeni. Trdnjavo v Mal-
borgetu, katero je viteški Hensel hrabro branil sč
svojimi vrlimi vojaki, dokler ga ni kruta sovražnikova
roka ubila, prišla je sovražnikom po hudem boju v
pest. Mogli so torej od vseh strani prijeti predelsko
trdnjavico. Hermana pa so pred napadom še enkrat
pozvali, naj se vda. On je pa pozive zavrnil rekoč:
Kdor je poklican braniti domovino, mora biti vselej
pripravljen, zanjo umreti. Pet-šest tisoč sovražnikov
napade torej trdnjavo. Herman sč svojimi se brani

junaško. Ko pa zapah granata trdnjavico, skoči iz

19  *

292

nje z vojaki, ki so bili še živi, v naj gostejše krdelo
sovražnikov in se bojuje, dokler ne pade oslabljen,
krvaveč iz mnogih ran, in skoro vsi njegovi vojaki.
Cesar Ferdinand I. je dal postaviti njemu v spomin
piramido, na katere vznožju leži smrtno ranjen lev.
Pred njim je avstrijanski vojni ščit in povezek palic
sb  sekiro. Na steni piramide se bere napis: V spomin
stotniku Hermanu in njegovim tovarišem, ki so tu
junaško smrt storili 18. maja 1809.

Enak spomenik je dal cesar Ferdinand tudi stot¬
niku Hensel-u postaviti pri Malborgetu.

167. Velika tatva pri Lipskem.

Na boj, na boj, na vojsko krvavo,
Naprej za vihrajočo zastavo!

Ropočejo bobni in trombe pojd,

Y slovd podajemo staršem rok<5,

In mnogo solza iz očesa kane,

Nič srca vojaku ne gane-
Puško na rami,

Pa v prsih sreč,

Strah je pred nami,

Za nami gorjč!

Stritar.

Zima, lakota in vsakovrstna nadloga je bila po¬
končala ponosno vojsko, katero je bil Napoleon I.
leta 1812. peljal v ruske planjave. Pa že črez nekaj
mesecev je stal Napoleon zopet na čelu nove vojske, ki
se je drvila po nemških tleh. V zvezi z ruskim cesarjem
je zdaj stopil na bojišče pruski kralj. Avstrija je hotela
posredovati med nasprotniki. Ker pa Napoleon ni hotel
sprejeti njenih pomirovalnih nasvetov, napovč tudi cesar
Franc I. Francozom vojno ter se pridruži Rusom in
Prusom. Na širokej planjavi, ki se prostira okoli
Lipskega, zbirale so se vojaške čete.

293

Dne 14. oktobra 1. 1813. pride Napoleon v Lipsko,
kjer razstavi tik mesta 180.000 mož. Isti dan je knez
Schwarzenberg,  avstrijanski vojskovod in vrhovni
poveljnik zaveznej vojski, ogovoril svoje vojake tako
le: „Prišel je najimenitnejši trenotek svete vojne;

junaki, razsodilna ura bije — pripravite se na boj!
Rusi! Prusi! Avstrijanci! Bojujete se vsi za isto reč,
za svobodo Evrope, za samostalnost svojih držav, za
svojo slavo! Vsi za enega! Vsak za vse!  S tem
vzvišenim klicem drvite v boj! Temu gaslu bodite
zvesti, in zmaga bo vaša!^

Ponoči 15./16. oktobra so iz tabora zaveznikov
švignile tri bele rakete; na to so se zabliskale na
severnej strani štiri rdeče! Z belimi je Scliwarzenberg
naznanil pruskemu vojskovodu, hrabremu Blucherju,
naj se pripravi na boj; z rdečimi je t& odgovoril, da
je storil, kar se mu je velelo.

Strašna je bila noč; huda burja je vihrala po
planjavi; o polnoči se je ulilo izpod neba, da je
stražam okrog in okrog pogasnil ogenj. Utrujen vojak
še ponoči ni mogel počivati!

Jutro 16. oktobra je bilo oblačno in neprijazno. Ko
so pa jeli ob devetih zjutraj topovi grmeti, razpodili
so se oblaki; jasno nebo je gledalo ves dan na krvavo
bojišče. Zemlja se je tresla pod množico treskajočih
in pokajočih topov. Francozje so se s početlca boje¬
vali s triko pogumnostjo ter se zaganjali v naše vrste
s tako silovitostjo, da so se zavezne vrste umikati
jele. Ko je Napoleon to videl, poslal je v mesto povelje,
naj vsi zvonovi naznanjajo zmago. A preden je
solnce zatonilo, premenile so se razmere na bojišču.
Francozje, katerim so lipski zvonovi še zmerom zmago
naznanjali, pešali so in omagovali.

294

črna noč je pretrgala Ijuti boj ter zagrnila krvavo
bojišče.

Drugi dan — bila je nedelja — molčali so topovi.
V ponedeljek (18. oktobra) bila je odločilna bitva.
Zavezne čete, že po številu jače od sovražnika, silile
so nevzdržno naprej. A tudi Francozje so se vojskovali
s pravo hladnokrvnostjo. Vsak korak naprej so si zavez¬
niki morali pribojevati s potoki krvi.

Večerno solnee je gledalo Francoze na obupnem
begu in diru! Na gričku pa, kjer so stali trije vla¬
darji, pokaže se maršal Schwarzenberg, pobesi svoj
meč in naznani, da je zmaga gotova. S tiho molitvijo
se zahvalijo vladarji gospodu nebes in zemlje za
srečno zmago.

Grom topov pojenjava; vrišč in krik ponehava:
smrtna tihota nastopi. Nad 80.000 mrličev in ranjencev
pokriva bojišče!

168. Naraščanje avstrijsko-ogrske države.

Iz malega raste veliko. Tudi naša monarhija se
je iz neznatnega početka povzdignila v mogočno,
zapovedovalno velemoč.

Ko je bil Karel Veliki premagal Obre, ustanovil
je na popred obrskej zemlji dve mejni grofiji, fur¬
lansko in vzhodno. Prva je obsezala dežele na južnej
strani od Drave do tržaškega zaliva, druga pa se je
pr ostmi la med Dravo, Donavo in Anižo. V 9. stoletju
so Madjari zapustili svojo pradomovino v osrednjej
Aziji ter počasi dalje se pomikajoč naposled si osvo¬
jili nižine ob Donavi in Tisi. Od tod so napadali
sosedne dežele; polastili so se vzhodne krajine ter
razgrajali po Nemčiji in Italiji; a nemški cesar Oton I.

je te liude sovražnike leta 955. na leškem polju pri
Avgsburgu popolnem potolkel ter iznova ustanovil
vzhodno krajino,  katero je Oton II. podelil 1.976.
grofu Leopoldu iz babenberške rodovine.  Cela
krajina je obsezala kakih 20 Ifm 2 ; bila je začetek
sedanjega nadvojvodstva avstrijskega in tako tudi vsega
avstrijanskega cesarstva. Babenbergovci so previdno
in srčno gospodovali v krajini.

Leta 1156. pa ji pridruži cesar Friderik I. (Rjavo-
bradec) tudi še velik kos dežele nad Anižo  ter
povzdigne tako pomnoženo krajino v vojvodstvo. Henrik
Jasomirgott je bil prvi vojvoda. Njegov sin Leopold V.
si pridobi Štajersko  1. 1192., Friderik II. Bojeviti
pa velik kos Kranjskega.  Po smrti tega zadnjega
Babenbergovca, ki je padel leta 1246. v vojni z ogr¬
skim kraljem, bila je več let zmešnjava po zapuščenih
deželah, češki kralj Otakar II. se je bil polastil med tem
časom teh dežel; Koroško pa je podedoval po Ulriku III.,
zadnjem Sponhajmovcu.

Ko je Otakar II. 1. 1278. na moravskem polju
izgubil zmago in življenje, podeli Rudolf Habsburški
1. 1282. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko svojemu sinu
Albrehtu, Koroško pa zvestemu svojemu zavezniku
Majnhardu, kateremu je pozneje zastavil tudi Kranjsko.
Tako so postali Habsburžani vladarji na Avstrijskem
in Štajerskem.  Leta 1335. si pridobč Koroško
s Kranjskim,  28 let pozneje Tirolsko,  1. 1382. pa
se jim pod& tržaško mesto z okolico. Habsburžan
Maksimilijan I., katerega oče Friderik (III.) je bil šta¬
jerske] vojvodini pridružil celjsko grofijo  (1457),
dobil je vsled dedinskih pogodeb pokneženo grofijo
goriško  (1500) ter je napeljal pridobitev čeških in
ogrskih dežel.  Zaročil je namreč svojega vnuka

296

Ferdinanda s hčerjo Vladislava, kralja češkega in ogr¬
skega, in svojo vnukinjo Marijo z Vladislavovim sinom
Lu do vik o m II. Ko je ta izgubil svoje življenje
v bitvi pri Moliaču leta 1526., ne zapustivši nobenih
otrok, sledil mu je v njegovih prostranih deželah nje¬
gov svak cesar Ferdinand I. Leta 1696. dobi cesar
Leopold I. Erdeljsko;  vsled miril, v Belgradu s Turki
sklenjenega (1735), postala je Sava in Donava do dišave
meja med Avstrijo in Turčijo. Pri delitvah poljske
države (1772, 1795) pripadlo je Avstriji kraljestvo
Galicija in Vladi m er ij a; Bukovino  so Turki
prostovoljno odstopili cesarici Mariji Tereziji 1. 1775.
Po končanih francoskih vojnah pridruži se našej državi
še dalmatinsko kraljestvo in salcburška voj¬
vodina,  leta 1846. pa proprejšnja republika krakovska.

169. Anton M. Slomšek.

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra
l. 1800. na Slomu, prijaznem, griču ponikovske župe na
Štajerskem. Dovršivši latinske šole je stopil leta 1821.
v celovško duhovnišče. Kaplanoval je pri sv. Lovrencu na
Bizeljskem in pri Novej cerkvi blizu Celja. Potem je devet
let opravljal službo duhovskega voditelja v Celovcu ter je
postal l. 1838. nadžupnik ali dekan v Vuzenici. Kot celjski
opat je bil meseca maja 1846. izvoljen za lavantinskega
knezoškofa. Leta 1859. je prestavil sedež lavantinske škofije
iz sv. Andraža na Koroškem v Maribor, kjer je umrl
dne 24. septembra 1862.

Slomšek je bil vse svoje dni velik prijatelj ljudskej
šoli in mladini sploh. Pisal je slovenske učne knjige in
sestavil mnogo mičnih pesmic, katerih dosti najdete v svojih
berilih. Izmed obilih Slomškovih spisov in bukev jemljemo

tu v misel samo „ Drobtinice 1 , Jcatere je zadel izdajati

l. 1846, in ki so potem izhajale dolgo vrsto let o njegovem
uredovanju. Drobtinice so se ljudstvu tako prikupile, da
skoraj ni bilo hiše, kjer bi ne bili brali te imenitne knjige.
Zanimljiva knjiga je tudi „Blaže in Nežica“, katero še
zdaj  marsikdo rad prebira.

Da se ne poizgube po raznih bukvah raztreseni spisi
blagega škofa, jeli so se nabirati in iznova na svetlo
dajati.

170. V spomin Antona Janežiča.

1. Vrtnar od zore trudi se do mraka:

Sadi, presaja, cepi in priliva;

Cvetice mraza brani in pokriva,

Kadar preti jim toča iz oblaka.

2. Ves dan po vrtu v solncu pot pretaka;

Da pride bela zima, ne počiva;

In vendar sam sadu on malo vziva,

Gospod je prvi, naj družina čaka!

3. Vrtnar si nam rodil se v Rožnem doli:

Sadil, gojil cvetice poezije

Nam po dobravi, pustej prej in goli.

4. Zdaj ko zelena te gomila krije,

Žaluje dom, ne žabi te nikoli;

Hvaležen zdaj ti slave venec vije!

Stritar.

Anton Janežič se je rodil 19. decembra l. 1828.
v Lešah na Koroškem. Bil je sin kmečkih staršev. Šolal
se je v Celovcu ter je bil po dovršenih višjih študijah pro¬
fesor slovenščine na celovškej realki in gimnaziji.

298

Ni ga izmed njegovih učencev, ki ne bi se rad in
hvaležno spominjal tega prijatelja učeče se mladine. Odli¬
koval pa se je ne le kot učitelj, marveč tudi kot jezikozna-
nec in pisatelj. Napisal je vrsto dičnih knjig. Med temi
so najimenitnejše: ročni slovar slovenskega in nemškega
jezika, slovenska in nemško-slovenska slovnica. Uredoval
in na svetlo dajal je tudi časopisa „Glasnik‘ ter „Cvetje
iz domačih in tujih logov“.

Umrl je v občo žalost 18. septembra 1860.

Janežič je bil mož čistega značaja, zgled pravega
domoljubja, vzor neutrudnega, skromnega, a uspešnega
delovanja narodu v čast in korist.

Dražba sv. Mohor a je svojemu marljivemu prvemu
tajniku postavila krasen spomenik na preranej mu gomili.

171. Tegetthoff.

v

Ob levem bregu Drave na Štajerskem stoji prijazno
mesto Maribor, obdano s prijetnimi slovenskimi goricami,
za katerimi leži Pohorje. Tu v Mariboru se je porodil
27. decembra l. 1827. preslavni vojskovod, podadmiral
Viljem pl. Tegetthoff, poveljnik avstrijanskemu brodovju,
ki je l. 1866. zmagal italijansko silo v boju pri dalma¬
tinskem otoku Visu ter je tako ohranil slovansko Primorje
slavnej habsburskej monarhiji.

Ze l. 1864, ko je Avstrija začela vojno proti dan¬
skemu kraljestvu zaradi dežel Slezvika in Holštajna,
zaslovelo je ime admirala Tegetthoffa. Po vsem cesarstvu
je ljudstvo v tej krvavej vojni občudovalo moža, ki je
s toliko odločnostjo vodil avstrijansko brodovje proti sovraž¬
niku, po številu mnogo močnješemu od naših. Daši je
ta, zmaga koristila samo Prusom, vendar so bili Danci

299

hudo tepeni; kajti po dolgotrajnem krvavem boju moralo
se je dansko brodovje umekniti. S to zmago si je Tegett¬
hoff pridobil slavno ime po vsem svetu.

Dve leti pozneje (1866) se je vnela nova vojna
med Avstrijo in Prusijo. Te priložnosti se je poslužil laški
kralj ter je tudi on napovedal boj Avstriji.

Osodepolni dnevi so se zaceli za našega cesarja Franca
Jožefa. Sovražniki so prijeli od dveh strani našo državo:
Prusi na severu, Lahi na jugu. Lahi so namreč name¬
ravali, udariti na Dalmacijo in si jo prisvojiti. Mislili
so si, da je to kaj lahkega, in da bodo se svojimi vojnimi
ladjami, s katerimi so se zelo ponašali, v hipu pokončali
avstrijansko brodovje. Ali strašno so se varali! Poveljnik
avstrijanskemu ladjevju je bil Tegetthoff, in naši so pri
otoku Visu tako slavno zmagali, da ta zmaga ostane
zapisana v zlatej knjigi avstrijanske zgodovine. Lahi so
namreč vso svojo pozornost obrnili na otok Vis (Lissa),
ki je nekako v sredi jadranskega morja. Tu sem je udaril
sovražnik dne 10. julija 1866. leta in je začel bombe
metati v mesto. Lahi so imeli mnogo več ladij nego naši;
imeli so prek 20 vojnih ladij, mnogo parnic in
železnih oklopnic. Naše vojne ladje so se nemudoma zagnale
v tek od Fasane proti Visu. Razen parnic so vse naše
ladje bile oklbpnice, t. j. z debelimi pločami okovane. Na
teh ladjah so častniki in vojaki že komaj čakali, da uda¬
rijo na sovražnika. Vsi so bili polni zaupanja v svojega
hrabrega in izkušenega poveljnika admirala r Tegetthoffa.
Druzega dne predpoldne zagledajo naši sovražnikovo brodovje.
Tikoma nad otokom je stalo na boj pripravljeno. Bitka
se je začela ob tretji četrti na deset in je trajala do dveh.
V tej krvavej bitki so naši poškodovali Lahom dve najlepši
oklbpnici: a njihovo največjo vojno ladjo pod imenom
„Re d'ltalia“ so naši tako prestrelili, da se je v dveh

300

minutah s 700 vojaki potopila v globočino morja. Samo
lesovje in kakih 200 mornarjev je plavalo po morju in
prosilo pomoči. Ko Italijani vidijo, da nimajo sreče, po¬
begnejo hitro domov, da si ogledajo rane, ki so jih dobili
v krvavem boju z našimi hrabrimi vojaki. To je bilo
20. julija l. 1866. V temi boju si je admiral pl. Tegetthoff
pridobil nevenljiv venec slave za našo monarhijo.

V najlepšej moškej dobi, komaj 44 let star, umrl je
dne 1. aprila l. 1871. Vsa Avstrija je bridko žalovala
po izgubi tako slavnega poveljnika na morju.

V hvaležen spomin njegovih neumrlih zaslug dal mu

je naš cesar postaviti v mestu Pulju, kjer se nahaja največje
pristanišče za avstrijansko vojno brodovje, prelep bronast
spomenik, ki bode še v poznih letih govoril našim potom¬
cem, da bode večni spomin: neumrlemu junaku Viškemu.
Tudi na Dunaju so mu postavili veličasten spomenik
(pred Pratrom). J. Tomšič.

172. Cesar Franc Jožef I. svojim vojakom.

Blago, življenje in kri, visoki vladar, ti darujem;

Bistri v sobi razum, v boju nevžugano dlan.

Tvojemu rodu na čast, na izgubo protivnikom tvojim

Snuje v orsrčju mi duh, visi na bedru mi mež.

Hrast se omaja in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!

Ko je leta 1878. avstrijanski vojsko vod Jožef
Filipovid dobil v pest Sarajevo, glavno mesto v Bosni,
ko je tudi Hercegovino šiloma pomiril Jovanovi d, ko
so nehali nepretrgani boji onkraj Save, in je bil konec
nepopisljivim težavam, katere so pretrpeli naši hrabri
vojaki, zahvalil se jim je presvetli cesar tako le:

„Moje vrle čete so kljubu težavam nenavadno sla¬
bega vremena, kljubu slabim potom in neizogibnemu
vsakovrstnemu pomanjkanju v sijajnih bojih zatrle
upor zapeljanega ljudstva. Z zgledno izurjenostjo,

301

sč staroznano hrabrostjo so ohranile čast naših zastav,
v kratkem času rešivši svojo nalogo.

Zgledna izurjenost, čudovita stanovitnost na težav¬
nih potih, katero so kazale vse čete in vsi oddelki,
zasluži vse priznanje in vso pohvalo. Pokazal se je
uspeh žrtvovalne pridnosti in trudapolnega prizadevanja
mnogih let: ravnokar dobljena slavna zmaga je naj¬
lepše plačilo.

Zahvaljujem poveljnike za premišljeno in veljavno
vodstvo. Zahvaljujem generale, častnike in vojake.
Zahvaljujem končno vse one pri vojski, ki so po¬
magali zvršiti težavno nalogo. Zahvaljujem mornarje
in deželne brambovce za požrtvovalnost in pogum,
za vzajemno sodelovanje. Le tako se je mogla zmago¬
valno končati vojna, katerej bode častno mesto v do-
movinskej zgodovini.

Ponosno in samosvestno gleda vsa vojska na to,
kar je naše orožje dognalo. Naj jo to močno izpod-
buja tudi za bodočnost.

Franc Jožef.

V Gedelovu 19. oktobra 1878.

173. Vojaška.

1. Mi ponosni smo vojaki,
Iz Slovenskega doma:

Po telesu smo junaki
In pogumnega srca.

Za pravico ostre meče
V boju sučemo krepko;

Ko pa kri sovražna teče,
Vsi zavriskamo glasno:

Bog obrani nam Cesarja,
Ljube Avstrije vladarja!

2. Naj sovražnika prihruje
Kakor listja in trave,

Naš pogum ne omaguje,

Nam ne trepeta srce.

Kakor skala vsi stojimo
Zoper moč sovražnih čet,

In ko zmago zadobimo,
Krepko se razlega spet:

Bog ohrani nam Cesarja,
Močne Avstrije vladarja!

3. Vse pod solncem kmalu mine,
Vse se stara, vse mrjč;

Pa ljubezen ta ne zgine,

Ona vekomaj cvete.

Da, ljubezen za Avstrijo
V srcu hrani vsak zmed nas;
Naše želje se glasijo
Danes kakor slednji čas:

Bog ohrani nam Cesarja,
Krasne Avstrije vladarja!

4. Blagost neba naj razlije
Se nad Avstrijo krasno;

Zlata sreča vsem naj sije,

Ki pod njenim ščitom so!
Vez edinosti  naj združi
Nas, sinove njene, vse;

Drug rad druzemu naj služi,
Vseh pa gaslo bodi le:

Bog ohrani nam Cesarja,
Slavne Avstrije vladarja!

Filodemus.


303

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog ob vari
Nam Cesarj a, Avstrij o!

Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

SHabsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije!

Za dolžnost in za pravico
Vsak pošteno, srčno stoj ;
če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!

Naša vojska iz viharja
Prišla še brez slave ni: —

Vse za dom in za Cesarja,

Za Cesarja blago, kri!

Meč vojaka naj varuje,

Kar si pridnost pridobi:

Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi!

Slava naj deželi klije,

Blagor bod 1  pri nas dom&:

Vsa, kar s o lnce je obsije,

Cveti mirna Avstrija!

304

Trdno dejmo se skleniti:
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina,
Večna bode Avstrija!

In s Cesarjem zaročnica,
Ene misli in krvi,

Vlada milo Cesarica,

Polna dušne žlahtnosti.

Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabet
Celi hiši Habsburški!

305

Kazalo.

I.  Povesti, popisi, pesmi in pregovori.

1. Bog je (M. Cigale). 2. Ozir v nebo  (M. Kastelec). 3. Kako se
posten človek maščuje. 4. Dobra dela  (F. Cegnar). 5. Hojka in

kostanj (A. Slomšek). 6. Šmarnice. 7. Kresnica (Po K. Šmid-u).
8. Deklici  (j. P.). 9. Sam (S. Gregorčič). 10. Tobijevi nauki za
sina (.Ravnikar). 11. Gorjč, gorjč!  (L. Toman). 12. Misli (L. Tomšič).
13. Korist množenja (Hebel). 14. Umita posoda. 15. Trije svetovavci
(Po Auerbach-u). 16. Kmetovavčevo čarilo (iz latinskega). 17. Veliki
davki (A. Lesar). 18. Ljudmila  (M. Vilhar). 19. Dobre misli.
20. Kmet svojemu sinu (Iz „Dragoljubcev ). 21. Jutro in škrjanec
(iz „Zvon“-a). 22. Strnčuo polje (j. Ogrinec). 23. Nevihta (Fr. Cegnar).
24. Ahmet in njegov sin Abdala. 25. Najboljši kažipot (A. Zupančič).
26. Telovadska pesem  (Kersnik). 27. Vrnitev v domačijo (j. Jurčič).
28. Vrnitev  (iz „Zvon“-a). 29. Izreki  (F. Levstik). 30. Pregovori.
31. Ura (F. Levstik). 32. O izpr emembi leta.

II.  Iz zemljepisja.

33. Celovec. 34. Oj planinel  (Fr. Levec). 35. Gradec. 36. Nazaj
v planinski raj!  (S. Gregorčič). 37. Ljubljana. 38. Kranjskej
deželi  (Poleg J. viteza Gebell-a Ennsburškega). 39. Trst. 40. Soči
(S. Gregorčič). 41. Voltava (lvan Tomšič). 42. Dunaj. 43. Pozdrav¬
ljam, domovina,  tel  (j. Pintar). 44. Evropa. 45. Evropske države.
46. Severno ledeno morje. 47. Vezuv zasuje mesti Herkulanum in Pom-
peje. 48. Azija. 49. Arabija. 50. Kitajsko in Kitajci. 51. Afrika.
52. S&hara. 53. Slike iz jutrovih dežel. 54. Amerika. 55. Živalsko
življenje po stepi južno-amerikanskej (Po A. pl. Humboldt-u). 56. Avstralija.
57. Okoli svetal 58. Nikolaj Kopernik. 59. Koledar.

III.  Črtice iz prirodoslovja.

60. Obča svojstva teles. 61. Težišče. 62. Navadni stroji. 63. Plavanje.
64. Sredobežnost. 65. Občujoče posode (Fr. Hauptmann). 66. Pumpe
(Fr. Hauptmann). 67. Elektrika, vzbujena po dotikanju. 68. O lečah
Četrto berilo. X. 176. Fol. 137/05. 20

306

(Fr. Hauptmann). 69. Okč (Fr. Hauptmann). 70. Raztopina, zmes, spo¬
jina. 71.Enoterne tvarine ali prvine. 72. Najimenitnejše kemične spojine.

73. Dihanje.

IV. Prirodopisje s posebnim ozirom na kmetovavstvo.

74. Narava  (M. Kastelec). 75. Mavrica  (S. Gregorčič). 76. Slava in
sreča kmetovavstva. 77. Zemlja. 78. Po čem se zemlja poznk. 79. Zem¬
ljišča naj se izboljšujejo med letom. 80. Rastline. 81. Rastlinska hrana.
82. Poljedelstvo. 83. Poučljivi povesti za kmetovavce. 84. Setev.
85. Orač  (M. Vilhar). 86. Snetje. 87. Žetev. 88. Stročnate in oko-
povalne rastline. 89. Krmne rastline. 90. Kčšnja. 91. Kosec  (Fr. Cegnar).
92. Pašniki. 93. Veseli pastir  (S. Gregorčič). 94. Vrt. 95. O sadjarstvu.
96. Vinstvo (Fr. Jamšek). 97. Hmelj. 98. Korist gozdov (Erjavec).
99. Pogozdovanje (Po F. Povše-ju). 100. Les (F. Kočevar). 101. Zlaganje
zemljišč. 102. Nauki za kmetovavca (Po Frid. Muller-ju). 103. Vidra
(Fr. Erjavec). 104. Kako ravnati z živino. 105. Severni jelen in lama
(Fr. Erjavec). 106. Indijski slon (Fr. Erjavec). 107. Kit. 108. Orel
(Fr. Erjavec). 109. Planinski lovec  (Frid. Schiller. Prel. Fr. Cegnar).
110. Ptice selivke (Fr. Erjavec). 111. Zaostali ptič  (S. Gregorčič).
112. Živali škod(jive sadnemu drevju (Fr. Erjavec). 113. Ujetega
ptiča  tožba  (S. Gregorčič). 114. Golazen (Fr. Erjavec). 115. Trska
(riba). 116.Žuželke (Fr. Erjavec). 117. Drobni gostje na žitu. 118. Paša
čebelam. 119. Pravilno svilarstvo (J. Bolle). 120. Mnogovrstnost živali

(Fr. Erjavec).

V. Človek in človeško društvo.

121. Človek je gospodar na zemlji (Fr. Erjavec). 122. Življenje ni
praznik.  123. Obrt. 124. Rokodelstvo. 125. Krojaštvo (iz „Vrtc-a 11 ).
126. Črevljarstvo (iz „Vrtc-a“). 127. Klobučarstvo (iz „Vrtc-a“).
128. Zidarstvo. 129. Mizarstvo (iz „Vitc-a“). 130. Kovaštvo (iz
»Vrtc-a 11 ). 131. Kovaška  (Posl. A. Klodič). 132. H val a ko v a če m
(A. Klodič). 133. Slamnikarstvo. 134. Steklo (F. Kočevar). 135. Preja
in tkanina (F. Kočevar). 136. Novci (A, Klodič). 137. Bankovci (A.
Klodič.) 138. Kup in prodaja. 139. Cena (F. Kočevar). 140. Kaj vedo
povedati ded svojim vnukom o zemljiški knjigi. 141. Delniške družbe
(A. Klodič). 142. Zavarovalnice. 143. Obče pravice avstrijanskib
državljanov. 144. Obče dolžnosti avstrijanskib državljanov. 145. Kako
ravnati z zamrtniki. 146. Hranitev (i. Woldfich-Erjavec). 147. Domača
lekarna (Po dr. G. Ipavic-u).

VI. Iz zgodovine.

148. Imenitnost domače zgodovine. 149. Demosten. 150. Aleksander
Včliki. 151. Kartagina. 152. Julij Cezar. 153. Konstantin Veliki.

307

154. Severin in Odoaker (j. Tomšič). 155. Alboin in Gizulf (L Hiti).
156. Mohamed. 157. Opravki starih Slovenov v mirnih časih in deželna
obramba (Po J. in H. Jirečku). 158. Friderik Kjavobradec. 159. Karel IV.
160. Trst se vdi slavnej habsburškej hiši. 161. Maksimilijan I.
162. Nikolaj Zrinjski v Sigetu (Po K. Beck-u). 163. Bitva pri Sisku.
164. Peter Včliki. 165. Lavdon. 166. Na Predelu. 167. Velika bitva pri
Lipskem. 168. Naraščanje avstrijsko-ogrske države. 169. Anton M. Slomšek.
170. V spomin Antona Janežiča  (j. Stritar.). 171. Tegetthoff
(j. Tomšič). 172. Cesar Franc Jožef I. svojim vojakom. 173. Vojaška.
Cesarska pesem.

20 *

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaju.


I