Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman
Stališča strokovnih delavcev do 
prepoznavnosti učinkov hipoterapije 
Prejeto 14. 11. 2017 / Sprejeto 19. 5. 2018
Znanstveni članek
UDK 615.825:798.2
KLJUČNE BESEDE: hipoterapija, izobraževanje, 
stališča, terapevti, učitelji
POVZETEK – Vseživljenjsko izobraževanje oseb z 
motnjami v duševnem razvoju in z motoričnimi pri-
manjkljaji vsebuje tudi številne (re)habilitacijske 
programe. Ti vključujejo različne nevroterapevtske 
metode in postopke. Raziskava ugotavlja mnenja 
različnih strokovnih delavcev glede učinkov hipo-
terapije na otrokov kognitivni in motorični razvoj. 
Anketni vprašalnik je reševalo 21 terapevtov in 
učiteljev (vsi iz iste ustanove) na začetku intenziv-
nega trimesečnega programa hipoterapije in ob 
njegovem zaključku. T-test je potrdil razlike med 
strokovnimi delavci glede prepoznavanja učinkov 
te terapije na celostni razvoj učencev. Vsi strokovni 
delavci so že na začetku imeli visoka pričakovanja 
glede njenih učinkov. Ob koncu raziskave so učitelji 
(specialni in rehabilitacijski pedagogi) zaznali še 
večje (p = 0.003) učinke hipoterapije na kognitivne 
in motorične vidike razvoja. Mnenje terapevtov (p = 
0.331) je ostalo enako kot na začetku. Menimo, da 
so učitelji, ki so vsak dan spremljali učence v različ-
nih socialno-učnih situacijah, te učinke neposredno 
po končani hipoterapiji bolje zaznali.
Received 14. 11. 2017 / Accepted 19. 5. 2018
Scientific article
UDC 615.825:798.2
KEY WORDS: hippotherapy, education, views, the-
rapists, teachers 
ABSTRACT - Lifelong learning of persons with se-
vere intellectual and motor disabilities involve many 
rehabilitation programmes. They also incorporate 
diverse neurotherapeutical methods and procedures. 
This research deals with the views of various profe-
ssional workers on hippotherapy and its impact on a 
child’s cognitive and motor development components. 
A questionnaire was completed by 21 therapists and 
teachers from the same institution at the beginning 
of the three-month hippotherapy, and again at its 
end. The t-test confirmed the differences between the 
professional workers’ views on the recognition of the 
hippotherapy effects on the integral development of 
students. All professional workers expressed affirma-
tive and favourable views on the effects of hippothe-
rapy already at the beginning. At the end, the special 
and rehabilitation teachers' positive opinion of the 
effects on cognitive and motor aspects of develo-
pment grew significantly (p = 0.003), but the consi-
deration of the therapists (p = 0.331) remained more 
or less the same as at the beginning. We assume that 
the teachers in daily social and curricular contacts 
with the students better recognised these effects di-
rectly after the completed hippotherapy.
1 Uvod
V zadnjih 25 letih se je izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potre-
bami (OPP), zlasti tistih z več primanjkljaji, zelo obogatilo z dodatnimi rehabilitacij-
skimi vsebinami. V Sloveniji ne srečamo več vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki v 
svojo celostno oskrbo ne bi vključeval tudi prostočasnih ali usmerjenih dejavnosti (tj. 
interesnih ali dela specialnopedagoških dejavnosti) (npr. terapije z živalmi, aktivnosti 
s konji, usmerjene vadbe …), kar dodatno izboljša rehabilitacijo in usposabljanje OPP. 
Večina javnih zavodov, ki izvajajo poleg izobraževanja tudi rehabilitacijo OPP, omo-
goča hipoterapijo kot del osnovne in dopolnilne rehabilitacijske dejavnosti. 
Stališča strokovnih delavcev...
31Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
V prispevku predstavljamo izsledke raziskave, ki je bila narejena v vzgojno-izo-
braževalni ustanovi (Cirius Vipava) za gibalno ovirane učence z motnjami v dušev-
nem razvoju (MDR). Tam je hipoterapija del terapevtskega programa, ki pomembno 
obogati osnovno terapevtsko dejavnost (fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo). 
Ustanova je v svojem okolju in tudi širše dobro znana, saj deluje že od leta 1965, izva-
ja pa več osnovnošolskih programov za OPP. V skladu z Zakonom o usmerjanju otrok 
s posebnimi potrebami (2011) izvaja: prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z 
nižjim izobrazbenim standardom, v katerega se vključujejo učenci z lažjimi MDR, in 
posebni program vzgoje in izobraževanja, v katerega se vključujejo učenci z zmerni-
mi, težjimi in težkimi MDR. Ustanova izvaja poleg osnovnošolskih tudi predšolske 
prilagojene programe, kamor se vključujejo OPP z izrazitejšimi razvojnimi primanj-
kljaji.
Z raziskavo smo želeli preveriti stališča različnih strokovnih delavcev do prepo-
znavanja učinkov hipoterapije na celostno (šolsko, motorično) napredovanje OPP. Na 
delo strokovnjakov vplivajo tudi stališča, ki predstavljajo posameznikov odnos do 
presoje in so pomemben psihološki pojem. Zajemajo kompleksno soodvisnost člo-
vekove duševnosti ter njegovo socialno rezoniranje. Na oblikovanje stališča vplivajo 
čustva in posameznikova aktivnostna komponenta. Stališča lahko pomembno vplivajo 
na človekovo mentalno pripravljenost za določen način reagiranja (Pretnar, 2012), saj 
posredno vplivajo na to, kako nekaj zaznavamo, mislimo, ter delujejo na selektivnost 
zaznavanja. Prav slednje smo želeli preveriti z raziskavo pri učiteljih in terapevtih.
Osebe z MDR imajo pogosto manj razvito tudi področje senzomotorike. Moto-
rika je del kognitivne komponente otrokovega razvoja, ki vpliva na razvitost širših 
motoričnih sposobnosti in spretnosti, pomembno pa določa tudi razvitost sposobnosti 
usvajanja šolskega znanja. Cilj raziskave je bil usmerjen v prepoznavanje učinkov hi-
poterapije s strani terapevtov in učiteljev (specialnih in rehabilitacijskih pedagogov). 
Oboji se s hipoterapijo redno srečujejo, terapevti večinoma kot sodelujoči pri njej, 
učitelji pa bolj posredno, z zaznavo učenčeve aktivnosti neposredno po hipoterapiji.
1.1 Kognitivni in drugi spremljajoči primanjkljaji učencev
Prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom 
in Posebni program vzgoje in izobraževanja sta namenjena OPP, ki imajo različne 
intelektualne in motorično-senzorične primanjkljaje. Intelektualni primanjkljaji so po-
membne omejitve v posameznikovem intelektualnem delovanju in njegovih prilago-
ditvenih spretnostih (Carr idr., 2017). Slednje zajemajo področje komunikacije in so-
cialnih spretnosti, veščine vključevanja v širše okolje, organizacijo dela, prostega časa 
in samostojnega življenja (American Association on Intellectual and Developmental 
Disabilities, 2015). 
Motnja v duševnem razvoju se pojavi pred 18. letom starosti, vpliva na posa-
meznikovo intelektualno delovanje in na njegove prilagoditvene spretnosti. Intelek-
tualni primanjkljaji se pri posamezniku kažejo na področjih razmišljanja, reševanja 
problemov, načrtovanja, abstraktnega mišljenja, presoje, usvajanja šolskega znanja 
in fleksibilnega prenosa znanja v nove situacije. Primanjkljaji na področju prilagodit-
32 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
venih spretnosti se odražajo predvsem na spektru posameznikovega celostnega delo-
vanja (Kodrič, 2010) kot nezadostno zadovoljevanje in izvrševanje osnovnih razvoj-
nih in širših socialno-kulturnih pričakovanj glede na posameznikovo samostojnost. 
Z ustreznimi šolskimi in drugimi podpornimi procesi (socialno vključevanje, sistem-
ska pomoč, opolnomočenje …) postopno razvijejo zmožnost večjega prevzemanja 
družbene odgovornosti (Hebel, 2014). Izobraževanje in usposabljanje sta usmerjena v 
kvaliteto socialnih stikov, kar se odraža v njihovem zrelejšem odnosu do drugih oseb, 
v odnosu do skupnosti, v kateri živijo, se šolajo ali delajo (Rutar idr., 2015; Žgur, 
2017a).
Zaradi primanjkljajev na področju adaptivnih spretnosti te osebe, brez kontinui-
rane strokovne pomoči in podpore širše družbe, le težko uresničijo svoja ali družbena 
pričakovanja (Vovk Ornik, 2015). Primanjkljaji prilagoditvenih spretnosti se pogosto 
odražajo na njihovi manj zreli komunikaciji in starosti primernem socialnem vklju-
čevanju (povezovanje z vrstniki, sodelavci, prijatelji). Zmožnosti uspešne komuni-
kacije in socialnega navezovanja stikov z okoljem lahko določajo njihovo aktivno 
participacijo v skupnosti ter oblike zaposlovanja (Žgur, 2017a). Težave imajo tudi pri 
iskanju poklicnega ali interesnega (samo)uresničevanja, delne ali občasne zaposlitve. 
Omejitve na področju prilagoditvenega vedenja definiramo z vidika konceptualnih, 
socialnih in praktičnih vsebin (Vovk Ornik, 2015). Konceptualne spretnosti vsebujejo 
govorno sporazumevanje in izražanje, sposobnost branja, pisanja, številske, časov-
ne in denarne koncepte ter sposobnost načrtovanja lastnega vedenja. Socialne spret-
nosti vsebujejo številne medosebne odnose (vzpostavljanje in vzdrževanje primernih 
in spoštljivih medosebnih odnosov), ki so odraz posameznikove starosti oz. zrelosti 
(McEvoy, 2017). Pomembno vlogo ima tudi posameznikova samopodoba in njego-
va socialna spretnost (občutenje socialne odgovornosti do drugih, do skupnosti) ter 
zmožnost razumevanja in sledenja formalnim/neformalnim pravilom vedenja v raz-
ličnih socialnih interakcijah. Praktične življenjske spretnosti pa vključujejo zmožnost 
posameznika za vsakodnevne dejavnosti (Linehan, 2017) in različna opravila (hra-
njenje, oblačenje, gibanje, higienske navade, skrb za zdravje, dobro počutje, skrb za 
lastno gospodinjstvo, uporaba telefona, upravljanje z denarjem, zmožnost potovanja 
…). Vsebine se fleksibilno prepletajo na vseh stopnjah posebnega programa vzgoje 
in izobraževanja. Izobraževanje v tem programu poteka na šestih stopnjah, obvezne 
so prve tri (Posebni program VIZ, 2017). Program razvija njihovo zmožnost bolj ak-
tivnega, samostojnega in vse manj »nadzorovanega« življenja. Pomembna je vloga 
učenja različnih, tudi v terapijah spodbujenih, praktičnoživljenjskih sposobnosti in 
spretnosti. Prav »učenje za življenje« je pri osebah z MDR pomembno v vseh življenj-
skih obdobjih in okoljih, saj jih tako primerno pripravlja in opolnomoči za želeno ali 
pričakovano (delno)samostojnost. 
1.2 Povezovalna vloga specialnopedagoških in terapevtskih aktivnosti 
Pri izobraževanju in usposabljanju oseb z več primanjkljaji (MDR, senzorično-
motorični primanjkljaji …) moramo upoštevati, da so pričakovane razvojne funkcije 
posledica skladnega delovanja centralnoživčnega sistema (Doherty in Bailey, 2003). 
To vedenje lahko vključujeta tako specialni in rehabilitacijski pedagog kot terapevt 
33Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
(fizioterapevt, delovni terapevt, logoped) v specialnopedagoške in terapevtske oblike 
dela. Znani so pozitivni učinki skupnih obravnav, ki delujejo na bazi seštevanja sen-
zoričnih informacij po refleksnih nevronskih poteh. Spoznanja nevroedukacije potr-
jujejo, da so nevroni, ki so skupaj aktivirani, med seboj tudi bolje povezani (Tancig, 
2014). Medsebojne asociacijske povezave nevronov omogočajo večjo transformaci-
jo informacij, ki se prenašajo preko senzorično-motoričnega sistema. Učinki skupne 
specialno-pedagoške in terapevtske obravnave so lahko večji, saj gre za koherentno 
delovanje medsebojno podprtih tehnik. Takšne obravnave so lahko bolj intenzivne in 
prinašajo boljše rezultate. Skupna, v posameznih elementih dopolnjujoča se ter vode-
na specialnopedagoška in terapevtska obravnava učinkuje na pojav ali preoblikovanje 
razvojnih funkcij (Žgur, 2014). Takšen način dela zahteva tudi dobro timsko pove-
zovanje različnih strokovnjakov. Ena izmed takšnih timskih oblik dela je lahko tudi 
hipoterapija ali različne aktivnosti s konjem. Ustrezno vodena specialnopedagoška 
obravnava, podprta z različnimi terapevtskimi dejavnostmi, zagotavlja celostno nap-
redovanje oseb z MDR. V obravnavi se izvedejo (pedagoško in terapevtsko) spodbu-
jeni razvojni procesi, ki stimulativno delujejo na otrokov motorični razvoj. Izboljšajo 
se številne razvojne naloge s področja kognitivnega rezoniranja: zmožnosti opazova-
nja, sledenja, posnemanja, pomnjenja, koncentracije, ponavljanja …, vse do govor-
no-jezikovnih zmožnosti (Žgur, 2017b). Hipoterapija in druge aktivnosti s konjem so 
tudi pomembno motivacijsko sredstvo. Pri motivaciji oseb z MDR imajo pomembno 
vlogo učitelji in terapevti, ki jih usmerjajo in spodbujajo k zrelejšim oblikam učenja, 
prevzemanja aktivnejše vloge … Hipoterapija tako predstavlja zanje motivacijsko 
učinkovito terapevtsko in učno sredstvo za razvijanje raznih učno-socialnih interakcij. 
1.3 Hipoterapija 
Terapevtsko jahanje zajema širok pojem terapevtskih učinkov, ki jih ni mogoče 
doseči samo z jahanjem na konju, ampak pomeni tudi delo s konjem, ob konju in 
na njem (Gomes Moraes, 2016). Izbira oblike terapevtskega jahanja je odvisna od 
namena in razloga osebe za vključitev v terapevtsko jahanje, strokovne usposoblje-
nosti izvajalca terapevtskega jahanja in šolanja konja (Bordjan, 2010). Hipoterapija 
je oblika fizioterapije, ki temelji na nevrofiziološki osnovi in poteka s konjem in na 
njem (Zadnikar, 2010; Tulay Koca in Ataseven, 2015). Predpiše jo zdravnik specialist, 
običajno fiziater. Izvaja jo fizioterapevt z dodatno strokovno usposobljenostjo. Giba-
nje konja se preko hrbta prenese na medenico jahača, vzpostavi se dinamična stabil-
nost trupa in s tem primerne vzravnalne, ravnotežne in prestrezne reakcije (Zadnikar, 
2010). Hipoterapija (Rugelj, 2007) omogoča vadbo številnih gibalnih funkcij (vzrav-
nave trupa, stabilnosti, rotacije), ki so potrebne v življenju. Raziskave več avtorjev 
potrjujejo pozitivno delovanje hipoterapije na kognitivne in konativne vidike razvoja 
(Lechner idr., 2007; Lee idr., 2014; Gomes Moraes idr., 2016). Hipoterapija omogoča, 
da s pomočjo konja vadimo v pretežno naravnem okolju ter urimo številne učne in 
tudi gibalne funkcije (Corral Granados in Fernández Agis, 2011; Park idr., 2014), ki 
jih uporabljamo v življenju. Pomembni so tudi psihološki učinki (boljša motivacija, 
izboljšanje koncentracije in pozornosti, izboljšanje telesne in prostorske predstavlji-
vosti, pridobitev občutka ugodja, večja samozavest in samospoštovanje (Zadnikar in 
34 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
Kastrin, 2011; Ajzenman idr., 2013). Med pomembne sociološke učinke uvrščamo iz-
boljšave v sodelovanju z vrstniki (upoštevanje navodil, sledenje skupini, navezovanje 
stikov z vrstniki, okoljem) (Corral Granados in Fernández Agís, 2011).
2 Namen in cilj raziskovanja ter raziskovalna hipoteza
Z raziskavo smo želeli ugotoviti stališča izbranih strokovnih delavcev v Cirius-u v 
Vipavi do prepoznavanja in zaznave učinkovanja hipoterapije. Ta je v ustanovi znana 
terapevtska dejavnost, ki se izvaja že vrsto let. Zanimalo nas je, ali obstaja razlika v 
stališčih različnih strokovnih delavcev (učiteljev in terapevtov) do učinkovanja hipo-
terapije. V raziskavi smo postavili osnovno hipotezo:
H1: Obstajajo statistično pomembne razlike v stališčih strokovnih delavcev do 
učinkovanja hipoterapije na otrokovo kognitivno in motorično napredovanje.
3 Metode
Raziskovalni pristop je bil kvantitativen. Uporabili smo deskriptivno in kavzalno 
neeksperimentalno metodo raziskovanja. 
3.1 Vzorec 
Način vzorčenja je bil namenski, v raziskavo je bilo vključenih 21 strokovnih 
delavcev, ki se aktivno in neposredno srečujejo s hipoterapijo (izvajanje hipoterapije 
ali pripravljalne aktivnosti), ter posredno (preko vzgojno-izobraževalnih in prostoča-
snih vsebin). Anketni vprašalnik Likertovega tipa je reševalo 14 terapevtov (sedem 
diplomiranih fizioterapevtov, štiri diplomirani delovni terapevti, tri logopedinje, od 
tega ena specialistka programa Pomoč z umetnostjo) in sedem učiteljic, razredničark 
(profesorice specialne in rehabilitacijske pedagogike ter ena magistrica profesorica 
specialne in rehabilitacijske pedagogike). Vzorec je vključeval vse terapevte iz usta-
nove ter četrtino učiteljev. Izmed učiteljev so bile vključene le specialne in rehabi-
litacijske pedagoginje, ki že več let poučujejo OPP in so imele v razredu učenca, ki 
je bil vključen v program hipoterapije. Sestava vzorca anketiranih je bila naslednja: 
95 % je bilo žensk, 5 % moških; 5 % oseb, starih do 30 let, 29 % oseb, starih do 40 let, 
52 % oseb, starih do 50 let, in 14 % oseb, starih nad 50 let; 52 % oseb z visokošolsko 
strokovno izobrazbo (večina terapevtov), 38 % z univerzitetno, 5 % s specializacijo in 
5 % z magisterijem. 
3.2 Opis merskega inštrumentarija in obdelava podatkov
Stališča do hipoterapije smo preverjali z Likertovo lestvico, sestavljeno iz 19 
trditev o učinkih hipoterapije. Zanesljivost lestvice smo ugotovili s Cronbachovim 
koeficientom, ki je visoka (α = 0,824). Vsebinsko veljavnost lestvice so ocenili trije 
neodvisni eksperti. Rezultati so bili statistično obdelani s pomočjo računalniškega 
35Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
programa IBM SPSS Statistics. Opravljena je bila opisna statistika (procenti, aritme-
tična sredina, standardni odklon) in inferenčna statistika (t-test za odvisne vzorce). 
Strokovni delavci so Likertovo lestvico reševali na začetku in po zaključku in-
tenzivne trimesečne hipoterapije. V raziskavi so sodelovali vsi terapevti, med učite-
lji pa le tisti, katerih učenci (12) so bili vključeni v raziskavo. Anketiranci so se pri 
odgovorih odločali med štirimi trditvami: se strinjam (4 točke), delno se strinjam (3 
točke), ne vem (2 točki), ne strinjam se (1 točka). Vprašalnik je vseboval trditve o 
hipoterapiji, ki vpliva: na razvoj, na senzorno-perceptualno zaznavanje, senzorno inte-
gracijo, pozornost, motorične sposobnosti in spretnosti, gibanje, govor, komunikacijo, 
komunikacijo z odraslimi in z vrstniki, čustvovanje in samopodobo, sprejemljivejše 
oblike vedenja, odpravljanje neželenih oblik vedenja, izboljšanje učenja, sproščanje, 
na vzpostavljanje socialnih stikov, spoznavanje neposrednega okolja, na pozitivno za-
znavanje in dojemanje sebe ter drugih. 
4 Rezultati
Raziskovalno hipotezo, da obstaja pomembna razlika v stališčih strokovnih de-
lavcev do učinkov hipoterapije na otrokovo kognitivno in motorično napredovanje, 
smo dokazali. Enosmerni t-test (tabela 1) je pokazal, da so strokovni delavci zazna-
li pomembno višje učinke ob koncu trimesečne hipoterapije kot na njenem začetku 
t(20) = -2,428, p = 0,013.
Tabela 1: Opisna statistika in t-test za ugotavljanje pomembnosti razlik med začetnim 
in končnim stanjem
Stanje M SD t df p
Začetno 3,56 0,46 -2,428 20 0,013
Končno 3,81 0,21
Rezultati potrjujejo statistično pomembno razliko med odgovori strokovnih de-
lavcev o učinkovanju hipoterapije v začetnem in končnem stanju. Vsi strokovni de-
lavci so že na začetku raziskave imeli pozitivna stališča do učinkov hipoterapije na 
otrokov celostni razvoj. Po zaključku hipoterapije so zaznali še pomembno zvišane 
učinke, vendar ne vsi. V nadaljevanju smo podrobno raziskali razlike med odgovori 
učiteljev (specialnih in rehabilitacijskih pedagogov) in terapevtov glede na začetno in 
končno stanje. Ugotovili smo, da so učitelji ob zaključku raziskave zaznali še več po-
zitivnih učinkov hipoterapije. Enosmerni t-test (tabela 2) je pokazal pomembno višje 
vrednosti ob zaključku hipoterapije v primerjavi z vrednostmi ob začetku hipoterapije 
t(6) = -4,175, p = 0,003. Učitelji so ob zaključku trimesečne hipoterapije še višje oce-
nili njene učinke na otrokovo kognitivno in motorično napredovanje. 
Terapevti so na začetku izvajanja hipoterapije imeli višja pričakovanja glede 
vpliva na kognitivni in motorični razvoj otroka od učiteljev, ob koncu pa se njihova 
stališča niso bistveno spremenila. Enosmerni t-test (tabela 2) ni pokazal statistično 
36 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
pomembnih razlik v stališčih terapevtov ob zaključku hipoterapije glede na začetno 
stanje t(13) = -0,447, p = 0,331. 
Tabela 2: Opisna statistika in t-test za ugotavljanje pomembnosti razlik med začetnim 
in končnim stanjem za učitelje in za terapevte 
Strokovni 
delavci Stanje M SD t df p
Učitelji
začetno 3,23 0,54 -4,175 6 0,003
končno 3,89 0,20
Terapevti
začetno 3,72 0,31 -0,447 13 0,331
končno 3,76 0,20
Rezultati t-testov (tabela 1 in tabela 2) potrjujejo pomembno razliko med stališči 
strokovnih delavcev v začetnem in končnem stanju. Vsi strokovni delavci so že v 
začetnem stanju imeli pozitivna stališča do učinkov hipoterapije, ob zaključku pa so 
zaznali povišanje vpliva le učitelji. Stališča terapevtov do učinkov hipoterapije so se 
manj spreminjala. 
5 Razprava
Raziskava je preverjala stališča strokovnih delavcev glede učinkov hipoterapije na 
kognitivno in motorično napredovanje učencev. Vključevala je strokovne delavce, kate-
rih učenci so vključeni v sistematično izobraževalno in (ha)bilitacijsko obravnavo. Stali-
šča učiteljev do učinkov hipoterapije na motorično in kognitivno napredovanje učencev 
so bila statistično pomembno različna. Strokovni delavci so že v začetku imeli visoka 
pozitivna pričakovanja glede učinkov hipoterapije na otrokov motorični in kognitivni 
razvoj. Ob njenem zaključku pa so stališča terapevtov ostala skoraj enaka (četudi viso-
ka) (p = 0.331), učitelji pa so zaznali večji učinek (p = 0.003). Zaključujemo, da so učite-
lji bolje prepoznali napredovanje učencev, saj so ob zaključku raziskave ugotovili, da so 
učinki hipoterapije še večji. Menili so, da hipoterapija pomembno deluje na izboljšanje 
učenčevega motoričnega in kognitivnega funkcioniranja, kar se je odražalo pri nepos-
rednem šolskem in obšolskem delu. Tudi druge raziskave omenjajo učinke hipoterapije 
na kognitivne in tudi motorične vidike napredovanja (Corral Granados in Fernández 
Agís, 2011; Krejčí, Janura in Svoboda, 2015; Park idr., 2014). Učitelji so aktivno in mo-
tivirano sodelovanje učencev pri različnem vzgojno-izobraževalnem delu (neposredno 
po hipoterapiji) bolj pripisovali učinkom hipoterapije. Izsledke potrjuje tudi raziskava 
avtoric Žgur in Batista (2017), ki je potrdila vpliv hipoterapije na izbrane vidike šolske 
uspešnosti (bralne in motorične sposobnosti učencev).
Sklepamo, da do razlik pri ocenjevanju učinkovitosti hipoterapije med strokovnimi 
delavci prihaja zaradi več dejavnikov, pri čemer gre predvsem za posredno dokazovanje 
napredovanja učencev. Morda so formalni izobraževalni programi za pedagoške delavce 
bolj usmerjeni v postopke ocenjevanja in merjenja znanja (posredno tudi napredovanja) 
in so pri tem bolj izkušeni. Postopke ocenjevanja učencev (opisno, številčno) tudi pogo-
steje uporabljajo, saj so del predpisanega šolskega kurikula. Navajenost na postopke in 
37Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
kriterije ocenjevanja lahko predstavlja večjo občutljivost za vrednotenje učinkov hipote-
rapije. Skupina učiteljev je bila tudi bolj homogena (vse ženskega spola, z univerzitetno 
izobrazbo in magisterijem, stare med 40 in 50 let). Zaradi narave pedagoškega procesa 
so učitelji tudi bolj navajeni postopkov ocenjevanja in upoštevanja izbranih kriterijev 
opazovanja (zaznanih v postopkih učnega procesa). Menimo, da je na rezultat znatno 
vplivalo tudi dejstvo, da so v raziskavi sodelovali samo učitelji, katerih učenci so bili 
aktivno vključeni v raziskavo o hipoterapiji. Učence so lahko opazovali vsakokrat po 
opravljeni hipoterapiji. Četudi je šlo morda le za trenutne pozitivne učinke, so jih bolje 
prepoznali in povezali z izbrano terapevtsko dejavnostjo. 
V skupini terapevtov so sodelovali vsi terapevti iz ustanove, ne glede na to, ali so 
bili njihovi učenci vključeni v hipoterapijo ali ne. Sestava vzorca terapevtov je bila 
manj homogena (več mlajših oseb do 40 let in več starejših nad 50 let). Morda je na 
odločitev terapevtov vplivalo tudi dejstvo, da so učinke otrokovega napredovanja bolj 
povezovali z drugimi terapevtskimi metodami, ki jih uporabljajo pri delu. 
Vsekakor moramo izpostaviti tudi omejitve raziskave, saj je vsebovala manjše 
število učiteljev (čeprav jih je v ustanovi več kot 40). V času raziskave so bili učenci v 
ustanovi deležni še drugih individualnih in skupinskih terapevtskih (fizioterapevtskih, 
delovnoterapevtskih, logopedskih) in specialnopedagoških (integracije refleksov, tak-
tilne integracije …) in športno-rekreativnih obravnav (program Specialne olimpia-
de), zaradi česar ne moremo trditi, da je učenčevo napredovanje izključno rezultat 
hipoterapije. Želimo pa izpostaviti, da je bilo opazovanje učencev specialnih in re-
habilitacijskih pedagogov vezano prav na aktivnosti učencev neposredno po izvede-
ni hipoterapiji. Moramo upoštevati, da pričakovanja posredno vplivajo na to, kako 
nekaj zaznavamo, doživljamo, kako o njih mislimo in nanje emocionalno reagiramo. 
Ta usmerjajo našo pozornost in delujejo na selektivnost zaznavanja (Ule, 2004). V 
prihodnje bi morali preveriti stališča vseh strokovnih delavcev v ustanovi. V raziska-
vo je bila zajeta le dobra četrtina specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Menimo, 
da so dobljeni rezultati spodbudni, saj izpostavljajo zaznavanje učinkov hipoterapije, 
čeprav subjektivno. 
Tudi druge raziskave (Zurc idr., 2013) dokazujejo pozitivne učinke konjev na mla-
dostnike, na njihove osebnostne lastnosti, telesne spretnosti, čustva, znanje in poveča-
no socialno mrežo; ter učinke hipoterapije pri obravnavi raznih razvojnih primanjklja-
jev (Thompson, Ketcham in Hall, 2014). 
Izsledki pričujoče raziskave so podlaga enoletnega raziskovalnega projekta Pe-
dagoške fakultete Univerze v Ljubljani (Aktivnosti s konjem – podporna terapevtska 
oblika pomoči osebam s posebnimi potrebami), ki se odvija v Cirius-u v Vipavi in se 
usmerja v prepoznavo terapevtskih, specialno-pedagoških in socialnih vidikov napre-
dovanja vključenih učencev, ki imajo več primanjkljajev. 
38 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
Erna Žgur, PhD, Barbara Lemut, Janez Jerman, PhD
Professional Workers’ Views on Recognisable Effects of Hippotherapy 
In the last 25 years, education and training of persons with special needs (especi-
ally those with multiple disabilities) have been enriched with additional rehabilitation 
contents. In Slovenia, there are practically no educational institutes not including the 
activities such as pet therapy or hippotherapy, which further improve the rehabilitation 
of persons with special needs. Most public institutes which, in addition to the education, 
implement rehabilitation of persons with special needs, provide hippotherapy as a part 
of the primary or complementary health care activities. Health professionals distinguish 
between the activities performed with a horse, on a horse, etc. from the professional-
ly guided and medically indicated hippotherapy. This paper presents the results of the 
research conducted by Cirius Vipava, where hippotherapy is a part of the therapeutic 
programme, significantly enriching the primary therapeutic activity (physiotherapy, oc-
cupational therapy, and speech and language therapy). The institute has been operating 
since 1965, implementing different primary school programmes for persons with special 
needs (Žgur, 2012). In accordance with the Placement of Children with Special Needs 
Act (2011), it implements: the adapted education programme with lower educational 
standards (includes students with mild intellectual disabilities/ID); special education 
programme (includes students with moderate, severe and profound ID). Both education 
programmes are intended for students with special needs, having different intellectual, 
motor and sensory disabilities. Intellectual disabilities are defined as significant limita-
tions in individual’s intellectual functioning and their adaptive skills (Carr et al., 2017). 
The latter includes: communication and social skills, ability of integration, organisa-
tion of work, leisure time and independent life (American Association on Intellectual 
and Developmental Disabilities 2015). Deficits in adaptive skills are mainly reflected 
in individual’s overall functioning (Kodrič, 2010): as insufficiency to meet the basic de-
velopmental and wider socio-cultural expectations (generally accepted social norms); 
in relation to individual’s autonomy (ability to provide for themselves and their vital 
needs). With suitable educational and other supportive processes (social integration, 
cooperation with non-governmental organisations, etc.) people with ID gradually de-
velop the skills of major social responsibility (Hebel, 2014). The processes of education 
and training are also focused on the quality of social contacts, which reflects in their 
more mature attitude towards other persons, the community in which they live, study or 
work (Rutar et al., 2015; Žgur, 2017a). Due to the deficits in adaptive skills, these per-
sons encounter enormous difficulties to fulfil their own and social expectations without 
continuous professional help and support from the wider society (Vovk Ornik, 2015). 
Limitations in adaptive behaviour can be defined in terms of conceptual, social and pra-
ctical content. Conceptual skills include speech communication and vocal expression; 
reading and writing ability; numerical, time and money concept; regulation of one’s own 
behaviour. Among them we list all those skills we use for everyday social communica-
tion. This includes the ability to act independently, of self-advocacy, of empowerment. 
39Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
Social skills are vital in interpersonal communication (establishing and maintaining 
appropriate and respectful interpersonal relationships) and reflect one’s age or maturity 
(McEvoy, 2017). Practical life skills include one’s ability to perform everyday activities 
(Linehan, 2017) such as feeding, dressing, moving, personal hygiene, caring for one’s 
health and well-being, maintaining one’s household, using telephone, money manage-
ment, etc. In educating and training people with multiple disabilities, it is important to 
consider the fact that the expected developmental functions are the result of harmonious 
functioning of the central nervous system (Doherty and Bailey, 2003). This awareness 
should be taken into account by teachers and therapists during the implementation of 
special education and therapeutic work forms. Positive effects of combination of tre-
atments are generally recognised, and they work on the basis of summing the sensory 
information along the reflex neural pathways. Findings of neuroeducation show that 
the neurons, when activated simultaneously, are also interrelated (Tancig, 2014). Such 
treatments may be more intensive and provide better results. Joint and complementary 
(in individual elements) guided special educational and therapeutic treatment effecti-
vely affect the transformation of developmental functions (Žgur, 2014). This way of 
work requires a good collaboration among diverse experts. Hippotherapy is a form of 
physiotherapy, based on neurophysiological basis, and performed with and on a horse 
(Zadnikar, 2010; Tulay Koca and Ataseven, 2015). It is prescribed by a physician and 
conducted by a physiotherapist with additional knowledge. Hippotherapy is an example 
of such teamwork. Hippotherapy represents a motivationally effective therapeutic and 
learning tool for the development of diverse social interactions. Hippotherapy has been 
introduced in various educational, social and other institutions for the people with spe-
cial needs. Therapeutic riding provides numerous therapeutic effects which cannot be 
achieved only by riding on horseback, but rather working with the horse and beside the 
horse. There are different subgroups of therapeutic riding: hippotherapy, horse-assisted 
ergotherapy, (special) pedagogical riding, equestrian vaulting and sport riding for pe-
ople with special needs (Predan and Demšar, 2007). Some important sociological effects 
include improved social interaction: following the instructions, following the group, in-
teraction with peers and environment (Corral Granados and Fernández Agís, 2011). 
The belief is based on individual’s intellectual functioning, while in forming one’s view, 
an important role is played by one’s emotions and active component. Our views can have 
a significant impact on our mental readiness to react in a certain way. They can have 
an indirect impact on how we perceive things, how we experience certain situations and 
events, the way we think about them and react to them emotionally. Our views focus our 
attention, and thus they influence the selectivity of perception. Our aim was to determine 
whether there is a significant difference between different professional workers (tea-
chers and therapists), in their views on the effects of hippotherapy. 
Sampling manner was purposive; 21 professional workers, actively involved in 
hippotherapy, and 7 teachers, all of them special and rehabilitation pedagogues. Profe-
ssional workers completed the Likert-type scale, composed of 19 statements about the 
effects of hippotherapy, at the beginning of the academic year, and after an intensive 
3-month hippotherapy. The reliability of the scale was determined by the use of Cron-
bach’s alpha coefficient. Research hypothesis, whether there is a significant difference 
40 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
between professional workers, related to their views on the effects of hippotherapy on 
child’s cognitive and motor improvement was adopted. A paired-samples t-test indica-
ted that scores were significantly higher at the end of the therapy than at the beginning 
of the therapy t(20) = -2,428, p = 0,013. Results confirmed the statistically significant 
difference between the professional workers’ answers in the initial and final state. All of 
them had positive views on the effects of hippotherapy on the child’s development from 
the beginning. Those views were further enhanced at the end of the hippotherapy, but 
not in both groups. We determined that at the end of the 3-month hippotherapy, teachers 
(p = 0,003) intensified their views on the positive effects of hippotherapy on the child’s 
cognitive and motor improvement. At the beginning of the research, therapists’ positive 
views on the effects of hippotherapy were higher than those expressed by the teachers. 
At the end of the hippotherapy, the therapists’ views remained more or less unchanged 
(p = 0,331), however high, while the teachers further enhanced their positive views on 
hippotherapy. They all had positive views on the effects of the hippotherapy, but only 
the teachers’ positive consideration of the effects grew significantly at the end of the 
hippotherapy. The teachers believe that hippotherapy significantly affects the impro-
vement of the student’s motor and cognitive functioning, which was reflected at direct 
curricular and extracurricular activities. Active and motivated collaboration of students 
in school work directly after the hippotherapy was attributed to a greater extent to the 
effects of the hippotherapy by the teachers. The research by Žgur and Batista (2017) 
also confirms the effect of hippotherapy on reading and motor skills of students with 
special needs. We can conclude that teachers managed to better recognise specific are-
as of progress in their students. In their view, hippotherapy has an important effect on 
improving students’ motor and cognitive functioning, as reflected in their curricular and 
extracurricular work. They largely attributed students’ active and motivated participati-
on in different educational activities immediately after the hippotherapy to the effects of 
the therapy itself. We can assume that during their studies and professional experience, 
teachers acquired more knowledge regarding the procedures of evaluation. They regu-
larly use the descriptive and numerical procedures for evaluating students, since they 
are a part of the prescribed school curriculum. Their familiarity with the procedures 
and the criteria of evaluation may pose a greater subtlety to the evaluation of the effects 
of hippotherapy. In addition, the group of teachers was homogeneous (all female, with 
Bachelor's and Master's degree, aged between 40 and 50 years). The group of therapists 
was composed of professionals from diverse fields: physiotherapists, occupational the-
rapists, speech therapists. Their position regarding the effects of hippotherapy might be 
the result of their belief that the students’ progress is to be associated with other therape-
utic methods, used by them during their work. It is necessary to recognise the limitations 
of the research, since it included only a small number of professional workers in a short 
period of a 3-month intensive hippotherapy in a selected population. There are also li-
mitations to this research, above all in the small number of the involved teachers. In the 
research period the students also received other individual and group therapeutic and 
special-pedagogical treatments, therefore we cannot assert that the recognised progress 
of students was the result of hippotherapy only. The results of the research are a basis of 
the one-year research Ljubljana Faculty of Education’s project “Activities with Horse – 
41Dr. Erna Žgur, Barbara Lemut, dr. Janez Jerman: Stališča strokovnih delavcev...
a Supportive Form of Assistance for Persons with Special Needs”, which takes place in 
Cirius Vipava and focuses on therapeutic, special-pedagogical and social effects of the 
included students’ development. 
LITERATURA
1. American Association on Intellectual and Developmental Disabilities. (2015). Definition of 
intellectual disability. Pridobljeno dne 5. 1. 2017 s svetovnega spleta: http://aaidd.org.
2. Ajzenman, H., Standeven, J. and Shurtleff, T. L. (2013). American Journal of Occupational 
Therapy, Effect of Hippotherapy on Motor Control, Adaptive Behaviors, and Participation in 
Children With Autism Spectrum Disorder: A Pilot Study. Pridobljeno dne 21. 4. 2017 s svetovnega 
spleta: http://dx.doi.org/10.5014/ajot.2013.008383. 
3. Bordjan, A. (2010). Pozitivni učinki terapije s pomočjo konja na samopodobo otrok s posebnimi 
potrebami. V: Zadnikar, M. (ur.). II. kongres terapevtskega jahanja v Slovenji: Konj – sprejemanje 
drugačnosti. Kamnik: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje - CIRIUS, str. 69–79. 
4. Carr, A. and Reilly, G. (2017). Lifespan development and the family lifecycle. In: Carr, A., Linehan, 
C., O Reilly, G., Walsh Noonan, P. and McEvoy, J. (Eds.). The Handbook of Intellectual Disability 
and Clinical Psyhology Practice. New York, pp. 81–82. 
5. Corral Granados, A. and Fernández Agís, I. (2011). Why Children With Special Needs Feel Better 
with Hippotherapy Sessions: A Conceptual Review: The Journal of Alternative and Complementary 
Medicine. Pridobljeno dne 19. 4. 2017 s svetovnega spleta :http://online. liebertpub.com/.
6. Doherty, J. and Bailey, R. (2003). Supporting Physical development and Physical Education in the 
Early Years. Philadelphia: Open University Press Buckongham.
7. Gomes Moraes, A., Fernando Copetti, F., Angelo, V. R. and Leonardo Chiavoloni, L. (2016). The 
effects of hippotherapy on postural balance and functional ability in children with cerebral palsy. 
Pridobljeno dne 15. 4. 2017 s svetovnega spleta: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles /
PMC5011565/.
8. Hebel, O. (2014). Parental involment in the individual educational program for Israeli students 
with disabilities. Orly Hebel Levinsky College of Education, 29, No. 3, pp. 46–49.
9. Krejčí, E., Janura, M. and Svoboda, Z. (2015). The benefit of hippotherapy for improvement of attention 
and memory in children with cerebral palsy: A pilot study. Acta Gymnica, 45, No. 1, pp. 27–32
10. Kodrič, J. (2010). Psihološko ocenjevanje otrok z motnjo v duševnem razvoju. Strokovno 
gradivo/3. posvet na temo Usmerjanje otrok z Downovim sindromom in drugih otrok z motnjo v 
duševnem razvoju. Ljubljana: Sožitje, Sekcija za Downov sindrom, str. 7–20. 
11. Lee, N., Park, S. and Kim, J. (2014). Effects of hippotherapy on brain function, BDNF level, and 
physical fitness in children with ADHD. Pridobljeno dne 5. 5. 2017 s svetovnega spleta: https://
www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4523801/.
12. Lechner, H. E., Kakebeeke, T. H., Hegemann, D. and Baumberger, M. (2007). The Effect of 
Hippotherapy on Spasticity and on Mental Well-Being of Persons With Spinal Cord Injury. 
Pridobljeno dne 15. 5. 2017 s svetovnega spleta: http://www.archives-pmr.org/article/S0003-
9993(07)01284.
13. Linehan, C. and Noonan Walsh, P. (2017). Living and working in the community. In: Carr, A., 
Linehan, C., O Reilly, G., Walsh Noonan, P. and McEvoy, J. (Eds.). The Handbook of Intellectual 
Disability and Clinical Psyhology Practice. New York, pp. 660–661. 
14. McEvoy, J. (2017). Risk assessment. In: Carr, A., Linehan, C., O Reilly, G., Walsh Noonan, P. and 
McEvoy, J. (Eds.). The Handbook of Intellectual Disability and Clinical Psyhology Practice. New 
York, pp. 827–830. 
15. Park, E. S., Rha, D. W., Shin, J. S., Kim, S. and Jung, S. (2014). Effects of Hippotherapy on Gross 
Motor Function and Functional Performance of Children with Cerebral Palsy. Pridobljeno dne 7. 6. 
2017 s svetovnega spleta: https://www.ncbi.nlm.nih.gov /pmc/articles /PMC4205717/.
42 Revija za zdravstvene vede (5, 2018)
16. Posebni program VIZ. (2017). Pridobljeno dne 12. 6. 2017 s svetovnega spleta: http: www.mizs.
gov.si/...posebnimi.../programi/posebni_program_vzgoje_in_izobrazevanj.
17. Pretnar, T. (2012). Medkulturna analiza stališč učiteljev do inkluzije otrok s posebnimi potrebami 
(Doktorska disertacija). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
18. Rugelj, D. (2007). Ravnotežje in hipoterapija. V: Zadnikar, M. (ur.). Zbornik predavanj 1. 
kongres terapevtskega jahanja v Sloveniji: Konj kot terapevt – danes za jutri. Kamnik: Center za 
izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje - CIRIUS, str. 11–22.
19. Rutar, D., Kralj, R. in Praznik, I. (2015). Hendikep, delo in družba. Kamnik, Medvode: Cirius.
20. Tancig, S. (2014). Nevroedukacija-nova znanost o učenju in poučevanju: kakšne spremembe 
prinaša v vzgojno-izobraževano prakso, raziskave in edukacijske politike. V: Metljak, M. (ur.). 
Posvet 2014: Partnerstvo Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in vzgojno-izobraževalnih 
inštitucij .Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani, str. 23.
21. Thompson, F., Ketcham, C. J. and Hall, E. E. (2014). Hippotherapy in Children with Developmental 
Delays: Physical Function and Psychological Benefits. Advances in Physical Education, 4, pp. 60–69.
22. Tulay Koca, T. and Ataseven, H. (2015). What is hippotherapy? The indications and effectiveness 
of hippotherapy. North Clin. Istanbul; Pridobljeno dne 15. 6. 2017 s svetovnega spleta: https:// 
www.kuzeyklinikleri.com/ en/jvi.aspx?pdir =nci&plng= eng&un = NCI-71601.
23. Ule, M. (2004). Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
24. Vovk - Ornik, N. (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj 
otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno dne 12. 5. 2017 s 
svetovnega spleta: http://www.zrss.si/pdf/Kriteriji. 
25. Zadnikar, M. (2010). Učinek hipoterapije in terapevtskega jahanja na kontrolo drže in ravnotežje 
pri otrocih s cerebralno paralizo. V: Zadnikar, M. (ur.). II. Kongres terapevtskega jahanja: konj 
– sprejemanje drugačnosti. Kamnik: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje - 
CIRIUS, str. 33–43. 
26. Zadnikar, M. and Kastrin, A. (2011). Efect of hippotheraphy and terapeutic horseback riding 
on postural control or balance in children with cerebral palsy: a meta-analyses. Developmental 
Medicine & Child Nevrology, No. 53, pp. 684–91.
27. Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Uradni list Republike Slovenije št. 58.
28. Zurc, J., Dovžan, A., Ahčin, A. in Gašparić, M. (2013). Vpliv konja na mladostnike. V: Maček, 
M. A. idr. (ur.). Znanje in izkušnje za nove podjetniške priložnosti. Naklo, Strahinj: Biotehniški 
center, str. 219–227. 
29. Žgur, E. (2014). Early childhood intervention for children with multiple deficits. V: Devjak, T. 
(ur.). Sodobni pedagoški izzivi v teoriji in praksi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, str. 467–478. 
30. Žgur, E. (2017a). Guided employment - rights and opportunities for people with intellectual 
disabilities. Defektološka teorija i praktika, 18, št. 1/2, str. 74–91.
31. Žgur, E. (2017b). Vloga razvoja motorike pri otroku in njena vpetost v predšolski kurikul - pomen 
zgodnje obravnave. V: Vrbovšek, B., Belak, D. in Žnidar, S. (ur.). Različni otroci - enake možnosti. 
Ljubljana: Supra, str. 35.
32. Žgur, E. in Batista, D. (2017). Vpliv hipoterapije na bralne in motorične sposobnosti. Pedagoška 
obzorja, 32, št. 3/4, str. 77–91.
Dr. Erna Žgur, docentka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelek za specialno in rehabi-
litacijsko pedagogiko.
E-naslov: erna.zgur@pef.uni-lj.si
Barbara Lemut, diplomirana fizioterapevtka, zaposlena v Zdravstvenem domu Nova Gorica.
E-naslov: lemut.barbara@gmail.com 
Dr. Janez Jerman, izredni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. 
E-naslov: janez.jerman@pef.uni-lj.si