PESMI Igor Malahovsky INTERLUDIJ in ne veš ali bi kupil merico pečenega kostanja ali brez veze štel trolejbuse iz stranskih ulic veje hladen veter in ti tiplje po obrazu počasi zapirajo trgovine in godrnja je pritiskajo tipke na blagajnah račun za zadnjega kupca potem zaprto na policah je gorčica z okusom po praznili nedeljah in medlo toploto jesenskega sonca med sprehajalci v oblekah ki zaudarja po naftalinu in te kiju je noč v grlu s svojim obupnim mirom-------— SOBOTA, NEDELJA kaj je nič ne veš ničesar povedati lic in premetavaš nekaj po ustih in buljiš predse in mehanično premikaš čeljust potem tablete za staro mamo in lahko noč 750 in je ura osem ali nekaj več in nimaš besed pa bi rad govoril pa ti tli v ustih nemogoč okus da bi najraje vse izpljunil pred oknom se ziblje drevesce in malo dlje po ulici se stiskajo luči ob zidove na noč lega plitva megla s svojo kredasto prosojnostjo migotajo zvezde skoro bo polegla trava in je pusto tako kot v vseh oktobrih in odmevajo koraki po tleh in kmalu je spet vse tiho in si grizeš prste kot bi jim hotel izglodati samoto pa vseeno bi bila roka še vedno sama — — — SOBOTA, NEDELJA rumeno jutro in se ti vžge majhen ognjenik pa ne vidiš plamenov z otrdelimi prsti vržeš koničasti predmet v rožnato čelo da medlo poči potem pridejo in te odvlečejo v kameniti stolp kjer ždiš svoje ure in gledaš temo okoli sebe več ne lajajo psi sedaj je vseeno kje se ti telo začne in 751 kje konča in ti pogasijo vse lučke še preden bi same dotlele gredo naprej z mlečnim pogledom trava ni več mehka kadar ležeš vanjo skozi zastore soba krade luč oknu brenči komar s svojim frigidnim zvenom sence so polegle in se boriš z izvotlenima rokama obupno proti njim med zobmi ti ostane moker pepel pripravljen za vzadnje — — — POSTLUD1J mirna cesta je pred tabo kako mirna odhajati in priti in se pozabiti nekje na medpotju da te nihče več ne najde prižigajo in ugašajo okna prižigajo in ugašajo jih ko poleže luč do tal krošnja drevesa pride na pobočje s krikom udušenim med koreninami brez jezikov lajajo pod tanko kožo v drobovju v zadnji celici in spenjeni zgrizejo svoje mrzle goltance drobci prsti 752 z vonjem poznih rož in izgubiš tisto kar naenkrat med jutrom in dnem po strehah zdijo dimniki pa ne vidijo cesto pod sabo kako je med hišami položiš roko nad roko in ni konca ali pa v njihovi senci je 753