ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) izvirno znanstveno deio UDK 351.744(450.361 )"1777" prejeto: 1999-10-26 TRŽAŠKO PODEŽELJE IN POLICIJSKI RED IZ LETA 1777. KRATEK SPREHOD MED ČRKO iN STVARNOSTJO Aleksej KALC Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino, IT-34138Trieste, Via Petronio 4 Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, Si-5000 Koper, Garibaldijeva 18 IZVLEČEK Leta 1777 stopi v veljavo na tržaškem teritoriju, to je na agrarnem območju tržaškega občinskega ozemlja, ki sestoji iz sosesk in vasi, Policijski red za tržaško podeželje (Regoiamento di Pulizia di Campagna). Ukrep sodi v okvir reforme in prilagoditve policijskega sistema potrebam vsestransko razvijajočega se mesta in zasleduje dvojni namen: izboljšati javni red in varnost območjai, ki sta trpela zaradi nespoštovanja in ohlapnega izvajanja pravnih norm, ter ustvariti na ta način pogoje za boljšo varnost mesta. V prispevku sta predstavljena historiat in vsebina policijskega reda. V drugem delu avtor s pomočjo policijskih zapisnikov analizira neposrednejše učinke fw!icijskega reda, izpostavljajoč odnos in ravnanje prebivalstva ter pomembnejše problemske aspekte v zvezi z njegovim izvajanjem. Govor je tudi o položaju vaškega župana in njegovi vlogi v okviru policijskega sistema, nazadnje pa se avtor sprašuje o morebitnih dolgoročnih vplivih policijskega reda na razmerja med mestom in podeželjem kot tudi znotraj posameznih podeželskih skupnosti. Ključne besede; javna uprava, policija, Trst, tržaško podeželje, Pietro Anfonio Pittoni, 1777, "Policijski red za tržaško podeželje" THE TRIESTE COUNTRYSIDE AND THE POLICE RULE OF 1777. A SHORT WALK BETWEEN LETTER AND REALITY ABSTRACT In 1777, the so-called Police Rule for the Countryside Order (Regolamento di Pulizia di Campagna) came into force in the Territory of Trieste, i.e. in the rural part of the Trieste municipal area. This regulation was enacted within the reform and adaptation of the police system to the needs of the generally developing free port town and had two basic aims: to improve public order and security of the region, which were insufficient due to the disrespect and loose implementation of legal norms, and thus to create conditions for a greater security in the town. The article presents a coherent account and the contents of the Police Rule. In the second part the author examins, with the aid of various police minutes, the direct effects of the Rule, stressing the attitude of the population as well as some significant aspects of its implementation. The author also present the position of the village mayor and his role within the police system. At the end he discusses the eventual long-term impact of the Rule on the relationship between the city and the countryside as well as on the relations within the single village communities. Key words: public administration, police, Trieste, Trieste countryside, Pietro Antonio Pittoni, 1777, "Trieste Countryside Police Rule'1 271 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) Alrksej KALC TRŽAŠKO PODCŽttJE IN POUCUSK1 RED IZ IETA 17?? 271-288 UVOD Razvojni procesi, ki so od srede 18. stoletja korenito spreminjali tržaško lice in družbeno-gospodarsko Stvarnost, so sproti izpostavljali tudi neustreznosti upravno-političnih služb in potrebo po njihovem preustroju. Ob večanju mestne naselbine, širjenju trgovsko-pristaniških objektov in javne infrastrukture, doseljevanju tisočev novih prebivalcev najrazličnejšega geografskega, socialnega in kulturnega izvora ter pospešenem pomorskem in kopenskem tujskem prometu je prihajalo Je posebej do izraza vprašanje učinkovite policije. Zagotavljanje varnosti, javnega reda in tudi moralnih načel ter jamstev upravno-politično-gospodarske narave, ki so tisti čas sodila med policijske pristojnosti, so predstavljali temeljne opornike rasti prostega pristanišča in politiki privabljanja trgovsko-pomorskega podjetništva ter kapitalov. ZA USPEŠNO RAST LUKE STA POTREBNA VARNOST IN RED V kontekst prilagajanja policije kot osnovnega sredstva "dobrega vladanja" potrebam vse bolj živahnega tržaškega družbenogospodarskega dogajanja je sodi/ tudi Policijski red za podeželje (Regolamento di Pulizia d i Canipagna) iz leta 1777. Pomenil je pravzaprav enega ¡zmed ključnih korakov v strukturni in poslovalni preos-novi policijske uprave, ki jo je od šestdesetih let pa vse do 1801 poosebljal baron Pietro Antonio Pittoni (Gra-diška 1730 - Trst 1807). To je bii eden izmed najmar-kantnejših in najznačilnejših likov takratne tržaške javne uprave. Kot policijski direktor (od 1768) in nato tudi kot okrožni glavar (od 1783) si je prizadeval pospeševati svobodomiselnega in liberističnega duha nasproti monopolnim, korporativnim in protekcionističnim principom, v čemer je kot zastopnik novonastale tržaške merkantilne in kulturne miselnosti videl predpostavke za napredek na vseh področjih družbenega življenja. Kot visoki javni funkcionar in vsestransko podkovana ter vplivna osebnost je zapustil močan pečat ne samo v strukturah in sistemu upravljanja zadev v njegovi pristojnosti, ampak posredno tudi v procesu oblikovanja tržaškega družbenega tkiva, saj je kot garant dobrega reda in javnega blagostanja imel besedo tudi pri uravnavanju dotoka in sedimentacije novega prebivalstva v mestu.1 Pittoni, čigar kariera pri tržaški policiji se je začela leta 1763 v svojstvu asistenta (BC, AD2), je kmalu uvidel okornost in nefunkcionalnost policijskega sistema, ki je klecal pod težo zahtev in nemočno popuščal ohlapnejši veljavi predpisov. Leta 1768 je problem sprožil pred C. k. Komerčno intendanco za Primorje in predložil načrt za reorganizacijo sistema, Ta je deloval na podlagi ieta 1755 izdane instrukcije (BC, AD1), ki je za upravljanje policijskih zadev predvidevala pri ko-merčni intendanci posebno komisijo, sestavljeno iz enega intendančnega svetovalca, enega odbornika, imenovanega s strani sodnega dvora (Corte), dveh provi-zorjev iz vrst magistrata in enega aktuarja. Zadeve so se obravnavale na ravni komisije, ki je pošiljala zapisnike v potrditev intendantu in šele nato odrejala posege izvršilnim organom. Ti 50 zopet morali poročati komisiji in od nje čakati odgovore na morebitne pripombe. Skratka, okorno kolesje, ki je ob redkem sestajanju komisije ote-ževalo reševanje tudi manj pomembnih zadev in močno omejevalo ustanovo v njenih funkcijah. Drugo oviro učinkovitejšemu poslovanju je predstavljalo osebje izvršnih organov, ki ga je Pittoni z znano prostodušnostjo ožigosal za "plačance brez vsakršne avtoritete, poguma in gorečnosti". Mislil je zlasti na biriča, ki naj bi se mu vselej le izgovarjal in "tožil, da nima od česa živeti in da ne more zaupati svojemu moštvu, ker je slabo plačano". Prizanesel pa ni niti nosilcem drugih pristojnosti, od komisarja, zadolženega za izvajanje tržničnega reda (Commissario di Piazza), do ¡usticijarijev (Giustizieri) (AST, CRG, 102,16. 7. 1768; 12. 8. 1781). Temeljni točki Pittonijevega predloga za prenovitev sistema sta bili: prvič, zaupanje izvršne funkcije policijskemu komisarju (Comissario di Pulizia), človeku visokega državniškega in moralnega čuta in ugleda, ki naj neposredno skrbi za izvajanje zakonskih predpisov, meri prek dnevnega stika utrip stvarnosti na terenu in nadzoruje delo podrejenih organov; drugič, pospešitev policijskega postopka z neposrednejšim pristopom in agilnejšo metodo poslovanja. Ta je namesto prejšnjih formalnosti predvidevala sestavljanje dnevnih zapisnikov (Giornali di Pulizia) o vseh obravnavanih zadevah, prek katerih je deželna oblast nadzorovala delovanje policije in po potrebi intervenirala s pojasnili, instruk-cijami in odredbami. Komerčna intendanca je Pitto-nijeva načela sprejela in ga z dekretom 16. julija 1768 imenovala na mesto policijskega komisarja (BC, AD2). Novi prijemi so se ¡udi zaradi komisarjeve zagnanosti in ambicioznosti izkazali za posrečene in njihovi učinki so se odražali v bistveno izboljšanem stanju javnega reda. Intendančna komisija za policijske zadeve, ki so jo bili po letu 1768 ohranili kot nadzorno telo, je tako kmalu postala nepotrebna in so jo zato ukinili odredbah. Zapisnike (Protocolli delle Sessioni della Poiizia di Campagna ali tudi Giornali della Poiizia d i Campagna), ki vsebujejo poročila dekanov (te sta v glavnem zbirala provizorja), biriča, policijskega direktorja in indice iz raznih drugih virov, je nato oddajala v preverbo in odobritev tržaškemu guvernerju (AST, CRG, 102, 12. 8. 1781).7 S časom so se na teritorij raztegnile tudi redne zadolžitve policijskega justiciarja, ki je preverjal točnost mer in uteži in ki je imel takrat (sicer večinoma v mestu) kar precej opravka z uveljavljanjem dunajskih mer namesto beneških. Te se zaradi tesnih trgovskih stikov in številne prisotnosti naseljencev iz Beneške republike še vedno niso umaknile iz rabe, kar je ustvarjalo zmedo in se je nemalokrat izrabljalo za goljufije. Svoj delež so k izvajanju policijskega reda na podeželju prispevali seveda tudi represivni organi, se pravi biriči (barigheflo e sbtraglia) in v izrednih primerih vojska, Med svojim več dni trajajočim obiskom vasi in sosesk julija 1778 policijski direktor Pittoni ni skrival zadovoljstva ob soočanju z župani, kurati in krajani nasploh, ki so mu enoglasno zagotavljali, da se je z uvedbo policijskega reda splošno družbeno stanje vidno izboljšalo in zmanjšalo število nepravilnosti ter hujših prekrškov.8 Podobne izjave in drugi konkretni dokazi, ki jih beležijo policijski zapisniki v naslednjih letih, potrjujejo, da učinek ni bil le kratkotrajna stvar in sad trenutno spodbujenega čuta do javnega reda, ki ga je ukrep nedvomno vzbudil tudi pri običajno manj obzirnih osebkih. Prebivalstvo je, glede na vse težave, ki so pestile družbeno življenje in krhka družbeno-gospodarska ravnovesja, z zaupanjem sprejelo nove upravne ukrepe in izkazovalo iskreno dovzetnost za njihovo uveljavljanje. Seveda, to še ni pomenilo, da so se predpisi avtomatično in v celoti tudi spoštovali ter da so policijski organi in zlasti dekani lahko zmanjšali budnost. DRUŽBENI NADZOR: NRAVNOST, VARNOST IN JAVNI RED Kar se tiče nravnosti in javne morale, je red vnesel ostrejši socialni nadzor, in to ne samo na ravni skupnosti, ampak tudi v zasebno družinsko sfero. Župani so ob svojih rednih obiskih domov imeli priložnost soočati se pobliže z družinskimi situacijami in odnosi med ljudmi, kar je očitno že samo po sebi blagodejno vplivalo, da so "otroci postali (do staršev, op. a.) boij ubogljivi in spoštljivi" (AST, CRG, 104, 12. 7. 1 778) 9 Pogostokrat so tovrstne prekrške kot tudi nespoštljivo vedenje do cerkve, kršenje verskih predpisov in splošnih načel dobrega družbenega vedenja (npr. delo ob zapovedanih praznikih, neobiskovanje maSnih obredov, hujša nesoglasja med zakonci, nasilja v družinskem krogu in razne "nespodobnosti", vse do primerov, ko so 6 Na račun povečanih stroškov, ki jih je imel zaradi teh potovanj, in drugih zadolžitev, ki mu jih je narekoval reformirani policijski sistem, je v imenu izkazovane zavzetosti pri guberniju tudi spraševal za poviSek plače. Ta je znaSala 1000 goldinarjev letno In se od začetka njegove kariere policijskega direktorja kljub naraslim življenjskim stroškom ni spremenila. Poleg tega - je poudarjal - pa ni odgovarjala niti njegovemu rangu v hierarhiji državne birokracije (ASI, CRG, i02, 12.3.1781 ). 7 Tak postopek je vetja! vsaj do leta 1783. Ker je ločeno sestajanje komisije za podeželje in predvsem vodenje ločenih zapisnikov za teritorij pomenilo precejšnjo obremenitev in delno podvajanje pisarniškega dela (v zvezi s tem je Pittoni prav posebno poudarjal nesebično predanost službi aktuarja Tognane von Tonenfelda in si pri guberniju prizadeval za ustreznejše plačilo, saj mu je blagajna izplačevala komaj 300 od predvidenih 500 goldinarjev letno), so nato obravnavo zadev in tudi evidenco podeželske policije združiti 2 mestno. 8 S tem v zvezi beremo v odzivu tržaškega guvernerja Zinzendorfa policijskemu direktorju Pittoniju na predložene zapisnike: "... con somma soddisfazione ho rilevato dal rassegnatomi protocollo della Sessione del 22 luglîo délia Pulizia di Campagna li fortunati effetti prodotti dalt'esatta osservanza del recente Regolamento..." (AST, CRG, 104, 28. 7. 1776). i) V poročilu o stanju na Opčinah beremo o "fefice cambiamento del PopoJo dopo la pubbiicazione det Regolamento", na Proseku izjavo kurata "i costumi e la pietà sono migliorati" in "la gente fréquenta più assiduameme la messa e ta dottrina cristiana" ¡AST, CRG, Î04, 22. 7. 1778). 279 AN NA LES • Ser. hist. sociol. ■ 9 • 1999 • 2 (18) Aleksej K.ALC: TRŽAŠKO POOLŽEIJS: IN POUCKSKI RED ¡Z LETA 1777 ..., 27i-20« se fantje otepali poroke z nosečimi dekleti1 prijavljali policijski komisiji, a tudi sami zglajevali zaostrena razmerja s posredovanjem in spravljanjem sprtih strani (ASI, CRC, 104, 18. 11. 1782, 23. 6. 1783). Kot rečeno, je moralo nad tem področjem vsekakor bdeti predvsem pazljivo oko duhovščine, ki je včasih to nalogo opravljala striktno in mestoma tudi s pretirano gorečnostjo,11 včasih pa skrajno malomarno. Policijska komisija za podeželje je namreč v zapisnikih pogostokrat ugotavljala, da "župniki in kurati ne izvajajo policijskega reda" (A5T, CRG. 104, 18. 11. 1782), v smislu, da ne oddajajo policijski komisiji za podeželje predpisanih poročil. Temu je nedvomno botrovala obsežnost cerkvertoupravnih enot in torej težavno obvladovanje teritorija, zaradi česar je prišlo leta 1785, ob preurejanju cerkveno-upravnih meja (in z namenom odpiranja trivialnih šol), do ustanovitve dveh novih kaplanij, barkovljanske in katinarske, vsake s svojim kuratom.'2 Nedvomno pa je slutiti za mestoma zelo dvoumnim ravnanjem duhovščine v odnosu do policije teritorija tudi drugo, kompleksnejšo problematiko, ki terja poglabljanje v dogajanja na relacijah med cerkvijo in državo ter cerkvijo in krajevno skupnostjo. Tudi na področju javne varnosti je red, kot vse kaže, privedel do izboljšanja in spodbudil doslednejše spoštovanje normativa. Čeprav posploševanja niso na mestu, ker so vladale od kraja do kraja dokaj različne razmere in so se v teku časa seveda tudi spreminjale, lahko vseeno smatramo za pomenjijivo izjavo padriškega župana, da domači mladeniči končno "ne nosijo več. pri sebi prepovedanega orožja" (AST, CRC, 104, 22. 7. 1778).13 V zvezi z varnostjo je bila najmanj problematična (in seveda najmanj sporna) obramba pred škodljivimi in nevarnimi živalmi, če pomislimo, da so od tega kmetje imeli dvojno korist. Skoraj ni zapisnika, da bi ne poročal o okoličanih, ki so se zglašali z lisičjimi, volčjimi ali drugimi kožuhi, ustreljenimi pticami ropa-ricami in celo z živimi živalmi, ter o blagajniških izdatkih za izplačilo denarnih nagrad. Vendar so si osrednje mesto v problematiki javne varnosti in reda delili zlasti potepuštvo oziroma beraštvo in drobni kriminal, predvsem kraje, iz policijskih zapisnikov izhaja, da so se z vprašanjem beračenja in potepuštva soočali predvsem na območjih, skozi katere so vodile pomembne prometnice, kot na primer v Bazovici ali v Zavljah (no škedenjskem ozemlju). Tu so se pogosto zadrževali "tuji prosjaki" (pitocchi bresti) in "nadlegovali mimoidoče" z moledovanjem za miloščino. Včasih pa so se med njimi našli tudi domačini, ki so se temu poslu prepuščali prej iz "podjetnosti" in želje po lahkem zaslužku kot pa prave potrebe. Sam policijski direktor Pittoni je med svojim obiskom teritorija ugotavljal, da je na primer na Proseku gmotno stanje prebivalstva zadovoljivo, tako da nikomur ni bilo treba prosjačiti za vbogajme. A ko se je tujec s kočijo pripeljal v vas, ga je vseeno hipoma obkolila mladina in ga oblegala, dokler ni česa iztržila. Dekanom je torej zabičal, naj poskrbijo, da ta razvada preneha (AST, CRG, 104, 22. 7. 1778). V zvezi z beračenjem in potepuštvom se vsekakor red ni izvajal s polno doslednostjo, saj so tako župani kot ljudje pred revnimi tujci, ki so se pojavljali v kraju, marsikdaj zatisnili eno oko in še kaj več. Dogajalo se je, da so jih mandrijarji po soseskah prepovedim in dokaj strogim denarnim kaznim v brk sprejemali pod streho in jim gmotno pomagali. Zanimivo je, namreč, da so ovadbe zoper tuje berače, potepuhe in postopače prihajale največkrat od provizorjev ali drugih članov policijskega aparata, potem ko so se osebno spotaknili ob te primere na terenu, ne pa od krajanov in županov, ki so ostajali do teh ljudi strpni (AST, CRC, 104, 26. 10. 1778). Ni dvoma, da je tu prihaja! na dan čut človeške solidarnosti in usmiljenja, ki je veleval, da se potrebnemu odreže kos kruha in ponudi suh prostor za prenočišče v hlevu ali na seniku, morda pa tudi sočutja zaradi njegovega konfliktnega razmerja z oblastjo. To se je lepo kazalo v mestu, kjer se je ljudstvo čestokrat postavjalo v bran preganjanih prosjakov in jih iztrgalo iz rok btričev, ki so jih gnali v zapor. Poteg humanitarnega pa je pri tem igral vlogo tudi ekonomski moment. Na območju mandrij, kjer so bile agrarne razmere zaradi tipa poselitve in vodenja posestev drugačne kot v vaseh in je bila vloga soseske pri kmečkih opravilih otežena, so kmetje pogosteje potrebovali ob stalni še dodatno delovno silo. Zato je prisotnost in strpnost do teh tujcev na mandrijah včasih povezana tudi z opravljanjem občasnih opravil, pri čemer se mandrijarji niso zgubljali okrog fiskalnih načel in so v obojestransko korist raje ravnali po zdravi pameti. V očeh policijskih uradnikov 10 Nekaj pogostejših predmetov ovadb in posledični policijski ukrepi: "figlio incarcerato per aver strapazzato genitori" (AST, CRC, 104, 7. 5. 1778); "¡1 figlio perde talvolta il rispetto del podre" (AST, CRC, 104, 22. 7, 1778); "denuncia di uri diseolo, disubbidiente dei genitori'', "donna denunciata per scandalosa", "non convive con la mogiie" (AST, CRG, 104, 10. 8. 1778); "denuncia rnoglie disub-bidiente", "uomo senza religione" (AST, CRC, 304, 6. 10. 1778); "mogiie fuggita dal mamo" (AST, CRG, 104, 22. 5. 1779); "irtgiurte dei figli contro i genitori" (AST, CRG, 104, 1. 12, 1781); "persone che ingravidano ragazze e non vogltono sposarle" (AST, CRG, 104, 18. 11. 1782); "trgiurie a)ia mogiie" - "castigato a pane e acqua per tre gromi", "per aver colpito it padre in punto di oiiesa eol fra-teilo* - "carcerato per 24 ore" (AST, CRG, 104, 1. 7. 1782). 11 Nekateri duhovniki so s pretirano moralistično strogostjo nekajkrat izzvali nejevoljo samega Pittonija (znanega sicer kot človeka, ki se ni ravno izmikal radostim življenja, kar mu je bilo kot visokemu funkcionarju tudi ¡avno očitano} in si za to zaslužili ukGr. 12 Ustanovljeni sta bili z dekretom 27.1.1785 (BC, A D 2). 13 Mišljena so bila dvorezna rezila in bodala ter vse rezilno orodje, ki ni siuiilo pri normalnih delovnih ali kuhinjskih opravilih. 280 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) Aleksej KALC: TRŽAŠKO PODEŽEUc IN POliGISKI RfD 17. LfTA 1777 ..., 271-29« pa je vsakdo, ki ni mogel dokazati, da se smo zadrževati znotraj tržaških občinskih meja, in med temi ni bilo m3lo prostorsko zelo mobilnih ljudi, katerih status je dejansko nihal med bolj ali manj priložnostno zaposlitvijo in beračenjem, veljali za "sumljive elemente", ki jih je bilo treba zatrdi in izgnati. Solidarnost in milosrčnost torej, toda tudi ti dve čustvi sta imeli svoje meje, m to zelo jasne. Nekaj je bilo tu pa tam priskočiti na pomoč siromašnemu popotniku, ki je taval v iskanju prežitka, in morda - kot rečeno - pri tem imeti še kako korist, čisto drugo pa je bilo sprejeti tako osebo v dolgoročnejše breme. Skupnost, ki se kljub priložnostim zaslužka, ki jih je nudila bližina mesta, ni bistveno oddaljevala od načel preži-vetvene ekonomije in v kateri sta bila pomanjkanje in revščina latentna, si ni mogla privoščiti sprejemanja novih članov od zunaj, ki bi oteževali vzdrževanje labilnega družbeno-gospodarskega ravnovesja. Potemtakem se ni čuditi odločnemu odporu Prosekanov proti naselitvi neke osebe, za katero so dvomili, da se je zmožna samostojno preživljati (AST, CRG, 104, 26. 10. 1778). Ravno tako ni mogoče obsojati navidezno neprizadetega in nekrščanskega vedenja prebivalcev Lonjerja in Spodnje Sv. Marije Magdalene, ko so odklonili sodelovanje pri cerkveni nabirki za pomoč revnim (questua per i poveri) iz drugih vasi in dobesedno nagnali delegirane osebe, ki so hodile od vrat do vrat zbirat denarne prispevke (AST, CRG, 867, 22. 9. 1786). Sklicevati so se na princip, po katerem je bila vsaka skupnost dolžna skrbeti za lastne reveže. To se je dejansko v mejah možnega tudi dogajalo, le da so bile družbene razmere, in problem revščine zaradi demografskega pritiska in ekonomskih strukturnih razlik, v nekaterih vaseh tržaškega podeželja bolj poudarjene kot v drugih. Če izzvzamemo obdobja izrednega stanja, je mestno socialno skrbstvo priskočilo na pomoč le v primerih socialne bede, s tem da je sprejelo posameznike v zavod za reveže. Sicer pa se s policijskega vidika problem "domačih" beračev, ki ga moremo do neke mere obravnavati ne samo v ekonomskem, ampak tudi socialno-antropološkem smislu (glede na to, da je ustrezalo tudi določenim miselnostnim modelom), ne more verno zrcaliti v policijskih zadevah podeželja. Iskati ga je treba predvsem v mestu, ki je nudilo tako priložnostnim kot "poklicnim" prosjakom in postopačem iz ožje okolice in širšega zaledja ter drugim pojavom socialne deviacije (vključno s prostitucijo) neprimerno več dobrih priložnosti. Manj obzirnosti kot berači in klateži so bili deležni tatovi, pa naj so prihajali od drugod ali iz domačega kroga, in pa "sumljivi" neznanci. Brez primerjav je težko reči, kolikšen učinek je imel policijski red na preprečevanje kraj, ki so bile kar pogost pojav. Največkrat je šlo za kraje poljskih pridelkov, včasih manjših denarnih vsot, redkeje za drznejše podvige, kot na primer leta 1778 na Opčinah, ko so neznanci naenkrat izmaknili 23 glav drobnice in večjo količino žita (AST, CRG, 104, 26. 10. 1778). Županom je kar precejkrat uspelo ujeti storilce, ki so jih nato policijske oziroma sodne oblasti primerno kaznovale. Med njimi ni manjkalo domačih pobalinov, ki so jirri bile zaradi mladoletnosti prizane-sene zaporne kazni in se je, razen če ni šlo za trdovratne povratnike, katere je čakal poboljševalni arest, zanje navadilo končalo z večjo ali manjšo odmero udarcev po zadnji plati telesa. Večkrat so bili župani ob sodelovanju krajanov uspešni tudi pri zajetju "sumljivih ljudi", kar pa je bite, kot se zdi, lahko nevaren posel, ker so se na Tržaškem pojavljale številne nepriporočljive osebe s takšno in drugačno kriminalno preteklostjo, največkrat iz Beneške republike, ki so se izmikale tamkajšnji pravici. Tako se je dogajalo, da so župan in krajani "osumljence" ovadili in jih na kak način zadrževali, dokler niso prišli ponje biriči. Da je bilo pri tem nekaj tveganja in da je šlo bržkone za izredne primere, pa tudi da so krajani kazali dokajšnjo mero požrtvovalnosti, nas opozarjajo izrecne pohvale in denarne nagrade policijske direkcije, če so se skupnosti izkazale s takimi podvigi (AST, CRG, 104, 15. 12. 1778). Določen učinek je kot filter pred nezaželenimi prihodi na tržaško občinsko ozemlje imel tudi varnostni kordon, ki so ga zaradi vse večjega pritiska na meje raztegnili in dodatno ojačili. Od 15. decembra 1782 je tako pod komando starešine vojaškega polka Giovannija de Gaitnerja mejno občinsko območje stalno nadzorovalo 6 postojank, in sicer na odsekih Prosek-Kontovel, Opčine-Bani, Trebče-Gropada-Padriče, Bazovica, Lo-njer in Zavije. V tričlanskih s puškami oboroženih posadkah (le bazovskemu odseku je bilo zaradi obsega dodeljenih 6 mož) so se vrstili za vojsko sposobni moški iz posameznih vasi in sosesk, v skladu s seznami, ki so jih posredovali župani. Straža je trajala od četrte ure popoldne do šeste naslednjega jutra, za kar je moštva prejemalo 10 soldov na teden, medtem ko sta šla za vsako prijeto nezaželeno osebo 2 goldinarja nagrade vojski (AST, CRG, 104, 30. 12. 1 782). Kot rečeno, je bilo vprašanje varnosti in javnega reda na nekaterih območjih bolj problematično, in med te je gotovo sodil žavetjski pas, se pravi nižie področje Sv. Marije Magdalene Spodnje in Škednja. Tod se je pretaka! dnevni promet s sosednjega breškega teritorija in iz bližnje beneške Sstre proti mestu, zaradi česar je bila pogostejša tudi prisotnost raznih tujcev najnižje baže, ki so skušali prodreti v mesto oziroma so se zadrževali na tem prometnem predmestnem odseku. Tako je v Skednju prihajalo do pogostejših ovadb zoper potepuhe, berače in občasno tudi "nemoralne" ženske, kar kaže na večjo izrazitost problema, ki je zato pri domačem prebivalstvu zmanjševal strpnost in spodbujal reakcijo pristojnih za javni red. Da je bilo območje razmeroma nevarno, opozarjajo tudi pozivi breških in škedenjskih krušaric, ki so se dnevno podajale na mestni živilski trg z doma pečenim kruhom in so s prisluženimi vsotami na 281 ANNALES • Ser. hist. sociol, • 9 • i 999 • 2 (18) Afckscj KALC: TRŽAŠKO PODEŽELJE IN POLICIJSKI KED 12 LETA 1777 .... 271-283 poli nazaj predstavljale vabljiv plen pocestnih roparjev. Za lov na te roparje in druge tatove ter za preprečevanje napadov je moralo na žaveljskem območju nastopiti celo vojaštvo (ASI, CRC, 104, 30. 6. 1780). Pomembno zadevo podeželske policije je nenazadnje predstavljalo zagotavfjanje varnosti in preprečevanje izgredov na plesih. Zabave so bile kar pogoste, zlasti v obliki veselic ob tej ali oni priložnosti, ki so privabile ljudi iz sosednjih krajev in iz mesta. S prirejanjem plesov so si prizadevali izboljšati zaslužek tudi krčmarji, med katerimi so bili tudi taki, ki so svoje gostilniške posle prenesli iz mesta na podeželje, da bi se izognili strožjemu nadzoru mestne policije. Zlasti te krčme so bile - kot se zdi - na slabem glasu in šušljalo se je o nespodobnem ter pohujšljivem dogajanju v njih. Razumljivo je, da se krajevni kler ni navduševal nad preveč razuzdanim veseljačenjem in ga je skušal brzdati s prižnice. Po potrebi pa je odločno nastopil pri policiji, saj so se veselice in zabave čestokrat odvijale kar v času verskih obredov ali drugih dušnopastirskih priložnosti, z odtegovanjem ljudi od verske pobožnosti {AST, CRG, 104, 10. 8. 1778). Kot omenjeno, je policijski red predvideval, da se plesi in množične zabave lahko odvijajo samo, Če je poskrbljeno tudi za varnostno službo. Sprva je izvajanje teh predpisov dvignilo nekaj negodovanja, ko so prireditelji terjali od moških udeležencev ob vstopu na plesišče plačilo za stražo, ki je bila zaupana mestnim biričem (AST, CRG, 104, 31. 8. 1778). Nato je policijska komisija dopuščala dekanom, da so varnostnike izbirali med domačini in samostojno vzdrževali red (AST, CRC, 104, 23. 9. 1779). To je pomenilo v prvi vrsti pregledovanje udeležencev in zaplembo morebitnega orožja, odstranjevanje nadležnih in izzivalnih oseb in mirjenje duhov, ki so se radi razvnemali pod vplivom pijače in razposajenosti kot tudi zaradi medvaških antagonizmov. Mestni biriči so še vedno prihajali v poštev za varovanje večjih veselic. Taka je bila vsako leto v Skednju na dan vaškega zavetnika sv. Lovrenca, ko je prihajalo na zabavo tudi mnogo obiskovalcev izza avstrijsko-beneške meje, med njimi -beremo v policijskih zapisnikih - mnogo "malo-pridnežev". Nemirnih in razgrajaških oseb pa ni manjkalo niti rned domačini, ki niso vselej primerno poskrbeli za red in varnost. Zato je ob tej priložnosti v domeni z dekanom policija pošiljala v kraj po šest biričev. Ti so leta 1782 celo preventivno pozaprii najbolj "vročekrvne" domačine, da bi ne prišlo do izgredov z Benečani (AST, CRC, 104, 18. 11. 1782), Sicer tudi drugod po teritoriju niso najdoslednjeje spoštovali predpisov o varnosti na plesih, zlasti v gostilnah, in najbrž ni naključje, da je v takih primerih prihajalo do krvavih dogodkov in celo clo smrtnih žrtev. Bodisi župani bodisi prireditelji plesov so bili tako zaradi nespoštovanja predpisov pogostokrat kaznovani (AST, CRG, 104, 10. 7. 1779, 1. 7. 1782). PROTIPOŽARNA VARNOST IN BOLJ UREJENA NASELJA Policijski red je deloma vplival tudi na vaško urbanistiko in zunanjo ter notranjo bivalno arhitekturo. Za uresničevanje protipožarnih predpisov je bilo dekanom že na samem začetku naročeno evidentirati vsa poslopja s slamnatim kritjem in tista, pri katerih ognjišča niso bila opremljena z ustreznim dimnikom oziroma je dim uhajal kar skozi vrata in okna. Lastniki teh hiš so biii dolžni v določenem roku popraviti ali sezidati kamine in prt bivališčih zamenjati slamnato kritje s skrlastim ali 5 strešniki, medtem ko so morale nove gradnje itak ustrezati vsem protipožarnim varnostnim normam. Prilagajanja so bila, vendar v mnogih primerih adaptacij iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče pričakovati, ker so za mnoge obvezance, ki so praviloma pripadali šibkejšemu družbenemu sloju, predstavljale visok denarni izdatek. Zamenjava strešnega kritja in izgradnja ustreznega kamina je na primer stala povprečno kmečko gospodarstvo kakih petnajst iet prihrankov. Zato je bilo mnogim dovoljeno, da se normam priplagodijo postopoma in v dolgem roku, s tem da so za začetek odstranili najbolj preteče nevarnosti, na primer opremili kuhinje z napami. Predvsem pa je bila važna odločba, da jim pri tem priskoči na pomoč mesto, ki je zajelo v svoj podporni sistem tudi okoliške vasi. Gradbena direkcija (Direzione delle fabbriche) je tako vnašala v svoj letni proračun 200 goldinarjev, ki so jih okoličani lahko koristili v obliki hipotekarnih posojil za protipožarne adaptacije (AST, CRG, 104, 26. 10. 1778). Fonde za to postavko so ieta 1782 menda še zvišali (AST, CRC, 104, 18. 11. 1782).14 Vse to je prihajalo v poštev bolj pri vaseh, ker je bila v soseskah nevarnost požarov manjša (vsaj načeloma, glede na to, da je v tistih letih zabeleženih nekaj uničujočih požarov prav v mandrijah), zaradi razpršenosti poselitve in trdnejših ter v mnogih primerih novejših gradenj (AST, CRG, 104, 31.8.1783). Gasilska služba je vsekakor dobro delovala, čeprav je bila na območju sosesk prav zaradi oddaljenosti posameznih pristav oziroma zaselkov težavnejša, in Policijska komisija ni štedila s pohvalami prebivalstvu, ki se je vselej izkazalo pri reševanju poslopji, imetja in živine. V hujših primerih, kot leta 1781 na Greti, ko so neukrotljivi zublji pustili brez strehe desetčlansko družino, so pogorelcem priskočili na pomoč tudi gubernij in mestni trgovci na drobno z denarnimi podporami ter mestna občina z brezobrest- 14 V poročilu Antonia Pittoriija dunajskim oblastem o stanju mesta Trsta in njegovega teritorija iz leta 17S6 beremo, da so slamnate strehe do takrat že večinoma izginile, in to tudi pri gospodarskih stavbah. (Dorsi, 1989,143) 282 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. - 9 • 1999 ■ 2 (18) Atekvej KALC: iRŽAŠKO PODEŽEIIE IN POllClfSKI RED IZ LETA 177? .,., 271-268 nim posojilom za obnovo poslopja (AST, CRG, 104, 1. 12. 1781). i z varnostnih razlogov, zaradi funkcionalnejše ureditve in nenazadnje prijetnejšega ter bolj urejenega videza, ki so ga upravitelji skušali vtisniti tudi podeželskemu naselju, so bili lastniki dolžni popraviti razpadajoča in drugače nevarna poslopja ali pa jih porušiti in odstraniti razvaline, kar je bilo glede na splošne gmotne razmere veliko pogostejše. Na ta način so na primer Opčine pridobile trg ("la villa si orna con piazzale") (AST, CRG, 104, 23. 9. 1779). Zravnala in včasih razširila se je marsikatera vaška ulica, za lažji pretok voznega prometa, odpravile so se samovoljne širitve zemljiške posesti v škodo javnih površin, zlasti cest, in nevarnost požarov je ljudem velevala (verjetno v skrajnih primerih ali morebiti zaradi nezmožnosti soglasnega reševanja problema), da so se tudi sami obračali na policijo in zahtevali, naj se sosedje prilagodijo protipožarnim normam (AST, CRG, 104, 22. 7. 1778), Pomembni koraki pa so bili takrat storjeni predvsem za oskrbovanje z vodo, ki je bilo na kraških tleh zlasti v sušnih letih pereč problem. Usihanje vodnih rezerv je poleg gospodarske škode in vseh nevšečnosti povečevalo tudi nevarnost živalskih epidemij, ker se je živina ob redkih trajnejših vodnih virih srečevala z živino sosednjih vasi in bila boij izpostavljena okužbam. Policijska komisija, ki je med svojimi začetnimi obiski teritorija preverjala stanje vodne oskrbe, je tako ugotavljala potrebo po novih vodnih virih. Prosek je zaradi poštne postaje takrat že razpolagal z občinskim vodnjakom, na Opči-nah pa se je gradnja začela kmalu za tem in ravno tako v Križu, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo za to poskrbel proseškt župan in poštni mojster Tomaž Dolenc. Ker je ta možnost splahnela, je prišlo med gradbeno direkcijo in kriško skupnostjo do dogovora, po katerem so domačini "na roboti" opravili izkop jame (AST, CRG, 104, 1. 7. 1732). Nujnost javnega vodnjaka se je izkazala tudi na Padričah in kasneje še v drugih vaseh, ROBOTE: UMNEJE ZA SKUPNO KORIST Kot rečeno, so s policijskim redom sovpadale tudi pomembne spremembe na področju robot, se pravi tlake, ki jo je tržaška občina terjala od kmečkega prebivalstva okolice kot dajatev za uživanje občinskih pašnikov in stanovanjske pravice ("inquillinato"). Temeljile so na že omenjenem preureditvenem robotnem načrtu načelnika gradbene direkcije Carla Dinija, ki je stopil v veljavo z gubernijskim dekretom 5. decembra 1778 ob polnem soglasju gubernijske in policijske uprave ter magistrata in vasi oziroma sosesk (AST, CRG, 104, 15. 12.1778; AST, CRG, 113, 5. 12. 1778). Načrt je nastal zaradi rastočih stroškov za vzdrževanje (in dograjevanje) vse bolj prometnih tržaških trgovskih vpadnic, ki so narekovale sistematične in načrtno vodene posege. Koncentrirana in umnejša uporaba brezplačne robotne delovne sile v te namene je pomenila precejšnje okieščenje dotične finančne postavke. Hkrati pa so upravitelji s točnimi in enotnimi kriteriji za odmero, časovno razporejanje in način opravljanja delovne dajatve hoteli čim racionalneje uravnavati to breme v korist robotnih obvezancev in jih zaščititi pred samovoljnimi terjatvami. Tako je gradbena direkcija, ki je z novim sistemom prevzela upravljanje robot, sklenila z vsakim obvezanim gospodarstvom pogodbo (dajatve so bila oproščena gospodarstva brez polnoletnih oziroma dela zmožnih moških in nosilci javnokoristnih funkcij, se pravi župani, gvardijani, dušni pastirji in učitelji), v kateri so bili določeni vrsta (ročna ali vozna), čas, lokacija, dnevno trajanje dajatve in druge dolžnosti ter pravice robotnika. Domenjena je bila tudi razmestitev delovne sile po teritoriju, in sicer tako, da se je po možnosti upoštevala oddaljenost lokacije,15 županom pa je bila poverjena organizacija in "pravično urejanje" robotnih obveznosti med člani skupnosti (AST, CRG, 113, 30. 11. 1778). Poleg robote na glavnih cestah, ki so jo mnogi opravljali na ozemlju sosednjih vasi ali sosesk, je robotnike čakalo še vzdrževanje krajevnih poti in druge javne infrastrukture. Novi sistem je za obvezance pomenil olajšanje in možnost boljšega usklajevanja tega bremena z zasebno gospodarsko dejavnostjo. S tem, da je povečeval neposredno korist, ki so jo domačini imeli od opravljanja teh del, je do neke mere - kot so se nadejali upravitelji -deloval tudi kot psihološka spodbuda. Vsekakor pa je pozitivno učinkoval na storilnost tako človeške kot živalske robotne delovne sile. Robotniki niso več trošili toliko koristnega časa za pot do delovišča in nazaj, točneje so se držali urnikov in delovnih obvez, kar se je občutno poznalo pri napredovanju del. K učinkovitosti sta vsekakor pripomogli tudi odločnost in nepopustlji-vost upraviteljev, ki niso več dopuščali ohlapnega odnosa do tega predmeta. S tem v zvezi je pomenjljiv primer že omenjenega proseškega posestnika Tomaža Dolenca, ki 26 let ni opravljal robote. Sklicujoč se na to utečeno navado in na svojo vlogo poštnega mojstra, si je 15 Za cesto "za Italijo", ki je vodila z OpCin proti Gorici, so skrbeli robotniki iz Križa, cesto "za Nemčijo", ki se je iz mesta vzpenjala po Škorklji do Opcin in ki je bila Sele v gradnji, so dodefili vasem Prosek, Kontovel, Opčine, 1'rebCe, Bani in Padriče, trgovsko cesto "za Ljubljano" so vzdrževali robotniki iz Bazovice, Gropade, Trebč, Lonjerja, od Banov, Spodnje in Zgornje Čarbole, iz Kjadina, Rocola, s Škorklje, Vrdele, Kolonje, Grete, iz Sarkovelj in od Zgornje ter Spodnje Sv. Marije Magdalene. Slednjima in Skednju je bila dodeljena tudi cesta, ki je prek Žavelj držala v Milje, medtem ko so bili robotniki iz Roiana in delno iz Skednja na votjo potrebam mesta (AST, CRG, 11 3, S. 12. 1778, Tabelia ...j. AN NA LES • Ser. hist. sociol. ■ 9 • 1999 • 2 (18) Alefciej KALC:TRŽAŠKO PODEŽELJE IN POLICIJSKI RED !Z LETA 1 'm ..., 2/1.2B8 ob uvedbi novega sistema prizadeval, da bi Se naprej ostal oproščen obveznosti. Policijska komisija pa je njegove prizive zavrnila, z obrazložitvijo, da je robotna dolžnost enaka za vse in da je med nameni novega robotnega reda tudi ukinjanje vseh piviiegijev, ki so si jih vaški veljaki despotsko izposlovali na Škodo revnejših sovaščanov. Vrh tega je ime! Dolenc zaradi poštne dejavnosti, ki mu je prinašala dobiček, posebno korist od dobro vzdrževanih cest in je bil za take zahteve najmanj upravičen (AST, CRC, 104, december 1779). Ob zaključku razširitvenih de! na cesti v Griži (Strada della Crisa) so na seji policijske komisije za podeželje septembra 1779 vzeli na znanje, da so robotniki opravili zelo solidno delo, kar je bil "veren dokaz o pravilnosti sistema" (AST, CRG, 104, 23. 9. 1779). Sadovi so se poznali tudi v javni blagajni, ki je dolgoročno beležila občuten prihranek.16 Vendar je robotno delo okoličanov, ki je mestni proračun bremenilo le 7 neznatno postavko za predpisani dnevni obrok kruha, zadoščalo le delu potreb. Glavnina opravi! je odpadla na plačano delo, pri katerem je ravno tako sodelovalo krajevno prebivalstvo, med katerim je s časom zabeležena tudi rast podjetniške iniciative in sklepanje pogodb za opravljanje vzdrževalnih del (AST, CRG, 605, 1868/3420, 9. 6. 1787). Dninarsko udeležbo na javnih deloviščih so oblasti močno spodbujale kot obliko dopolnilnega zaslužka, kar je prihajalo v poštev zlasti v obdobjih agrarnih kriz. V letih 1781-1783, ko je na tržaškem podeželju pustošila suša, so se plačana javna dela ponujala kot rešilna bilka za izčrpano prebivalstvo. Leta 1781 so se tako že ob prvih znakih kmetijske krize, še pred običajnim preverjanjem stanja in načrtovanjem posegov na javni infrastrukturi, izdelali posebni načrti, da bi "vaščani dobili v teh nesrečnih časih priložnost služiti si kruh" (AST, CRG, 104, 9. 6. 1781). Podobno je bilo leta 1782 in 1783, ko so posameznim skupnostim namenili denarne fonde za popravilo ceste na Kontovelu, ceste med Bazovico in Opčinami, za vzpostavitev cestne povezave med Lipico in Sežano ter druge pobude, med katerimi tudi za gradnjo vodnjakov, ki jo je bilo treba ob katastrofalnem pomanjkanju vode pospešiti (AST, CRG, 104, 18. 11. 1782). Ves ta čas je veljal tudi ukaz gubernija, po katerem je smela gradbena direkcija najemati za javna dela samo delovno silo iz vrst tržaškega podeželskega prebivalstva (AST, CRG, 104, 23. 6. 1783). Sicer se 'ta kljub pomanjkanju ni vedno odzivalo na delovne ponudbe, kar je oblasti nemalo razočaralo in zaviralo izvajanje načrtov, tako da je gradbena direkcija prek policije spodbujala okoličane k številnejši udeležbi in pogostokrat bila prisiljena reševati problem z najemanjem tuje delovne sile ali z uporabo vojaštva in zapornikov (AST, CRG, 104, !8. 3. 1783). Brez po-globljenejšrh raziskav si je težko točneje razlagati vzroke takega ravnanja. Včasih ga gre pripisati sovpadanju de! s pomembnimi letnimi kmečkimi opravili ali oddaljenosti delovišča in nepripravijenosti delavcev, da bi po več dni zapuščali dom. V ozadju pa so bili še drugi, kompleksnejši razlogi, ki so koreninilt v ustaljenih delovnih tradicijah oziroma vedenjskih modelih in ki jih Pittoni, kot človek in roka prenovitvenega prosvetlje-nega duha, ni mogel drugače kot enačiti z ignoranco, vraževernostjo in iz tega izhajajočo lenobo (AST, CRG, 100,8.11.1776). Mnogo bolj razumljivo je bilo izostajanje od robot, saj je šlo kljub delnemu olajšanju vendarle za obremenjujočo delovno dajatev, ki kmetu ni mogla biti po godu, predvsem če v njej ni videl neposrednejših koristi. Tako je po eni strani policijski direktor Pittoni med svojimi obiski ozemlja ugotavljal napredek pri vzdrževanju cest in delil s krajevno duhovščino pohvalno mnenje o zavzetosti prebivalstva za javno stvar, po drugi pa je policijska komisija prejemala pritožbe gradbene direkcije glede nemarnosti robotnikov, njihove nezanesljivosti in otepanja dolžnosti (AST, CRG, 104, 23. 9. 1779, 23. 6. 1783). Novi robotni sistem je v svojem nacionalističnem duhu vseboval tudi preventivne norme zoper strategije, ki se jih je prebivalstvo posluževalo, da bi ceneje zadostilo tem obveznostim. Vendar teh pojavov ni bilo mogoče povsem preprečiti, nenazadnje zaradi potreb in pomanjkanja delovnih moči pri kmečkih gospodarstvih. Tako se pristojne oblasti včasih pritožujejo nad primeri siepcev, pohabljencev, starcev ali drugih, dela nesposobnih med robotniki, nad pokvarjenimi vozovi, namenoma zmanjšanimi tovornimi površinami in podobnim. Včasih se obvezanci kratkomalo niso javili na delovišču in zanimivo je, da so bili to zopet najbolje situirani kmetje, ki so skušali še dalje na ta način uveljavljati svoj socialni položaj. Očitno so si to lahko tudi privoščili, ker jih je tedaj čakala denarna kazen v višini dvakratne dninarske plače na izostani čas (AST, CRG, 606, 239/95, 25. 2. 1780). Množičnim izostankom pa so navadno botrovale nepravilnosti občinskih asistentov, zadolženih za organizacijo in nadziranje del. Ti so včasih zaradi nemarnega načrtovanja ali samovolje določali robotni čas, ne da bi upoštevali načelo, po katerem robote niso smele sovpadati s pomembnejšimi kmečkimi opravili. Med robotniki in asistenti, ki so ocenjevali prizadevnost prvih in odštevali v posebnih robotnih knjižicah opravljeno obveznost vsakega gospodarstva, tudi niso vladali najboljši odnosi in je včasih prihajalo do hude krvi, tako da je morala posegati v spore policijska komisija (AST, CRC, 104, 10. 7. 1779). 16 Po (sicer spornih) izračunih načelnika gradbene direkcije Carla Dinija je mestna blagajna z uvedbo novega robotnega sistema prihranila v Šestnajstletnem obdobju 1779-1795 64.720 goldinarjev (AST, CRC, 606, 23. 9. 1795, 27- 6. 1795). 284 ANNALES • Ser. hisl. sociol. • 9 • 1999 2 (18) Aäcfcsej KALC; TRŽAŠKO PODE2EUE IN POLICIJSKI RED IZ LETA 1777 ..., 27\-?M Trst 1786 (V. Scussa: Sioria cronografica dt Trieste. Trst, 1863). Trieste nel 1786 (V. Scussa: Storia cronografica di Trieste. Trieste, 1863). POLOŽA} ŽUPANOV Za župane so zadolžitve, ki so jim bile naložene po policijskem redu in drugih predpisih, predstavljale zahtevno delovno breme in odgovornost. Redno pregledovanje pristojnega območja, kontrola nad vsem dogajanjem, organizacijska in vsa ostala opravila kot tudi pogoste poti v mesto na razne sestanke je odjedalo tem ljudem veliko delovnega časa in jih zadrževalo stran od kmečkih gospodarstev. Zaradi tega je leta 1779 policijski direktor Pittoni podprl, deželna gospodarska komisija pa odobrila prošnjo županov iz sosesk (tu je institut župana obstajal šele od začetka Šestdesetih let, po vsej verjetnosti od leta 1761), da bi za svoje župa-novanje kot pomembne oblike dela za javno korist dobivali ustrezno plačilo (AST, CRG, 104, 4. 9. 1779, '29. 4. 1780). Tako je odtlej mestna blagajna maja vsakega leta, ko so se navadno končali županski enoletni mandati, izplačevala županom denarne nagrade, in sicer glede na stopnjo delovnih obremenitev, ki so jih narekovale krajevne razmere. Vaški župani in župana Sv. Marije Magdalene Spodnje ter Škorkije so zaradi mejne funkcije oziroma obsega ali drugih specifik dekanatov dobivali po 12 goldinarjev, župani ostalih sosesk pa po 5 goldinarjev letnega plačila (AST, CRG, 104, 4. 12. 1782). Kaj pa lahko rečemo o njihovi drži in doslednosti pri opravljanju te pomembne javne; funkcije? Mimo splošnih pozitivnih ocen in pohval, ki jih je izrekala policijska komisija, vsakoletnega izplačevanja denarnih nagrad, ki so pomenile prej priznanje za izkazano zavzetost pri deiu kot pa za županovanje samo na sebi, in tudi izrednih premij za požrtvovalnost, kakršne so dodelili vsem županom v kriznem ietu 1783 (AS T, CRG, 104, 23. 6. 1783), je to vprašanje pogojeno s spletom objektivnih in subjektivnih dejavnikov. Župana je vas ali soseska volila iz svoje srede kot človeka, odgovornega za upravljanje in reševanje srenjskih zadev in zastopnika interesov skupnosti navzven. Taisti človek pa je hkrati nastopal kot predstavnik državnih oziroma upravnih struktur in izvajalec disciplinskih, moralnih in drugih, do skupnosti neprijaznih oblastvenih predpisov, kar ga je postavljalo v delikaten položaj in marsikdaj pred kočljive izbire. V policijskih zapisnikih ne manjka indi-cev, ki dajejo slutili kompleksnost te dvojnosti. Omenjena je bila že "prizanesljivost" županov do občasnih beračev oziroma revnih popotnikov in tiha podpora domačinom, ki so sprejemali te ljudi a/i začasne delavce, ne da bi jih prijavili policijskim organom. Tem lahko dodamo primere ukorov in kaznovanj županov zaradi neprijavljenih kraj, njihovega sklicevanja na za-nemarljivost spregledanih prestopkov, zagovarjanja domačinov pred obtožbami provizorjev, dokaj diskretnega uveljavljanja disciplinskih ukrepov zoper nekatere kršitelje pravil dobrega vedenja, zlasti mladoletne osebe, ko je župan čestokrat ukrepal v domeni s starši, pa tudi sporov med župani in vaščani, arestov in sodnih pregonov ie-teh zaradi krivične žalitve županove osebe in podobnega. Le predstavljamo si lahko, kod so potekale meje načelnosti in kaj vse je pogojevalo županovo držo pri odigravanju njegove vloge in uporabi diskrecije, kdaj in kolikšno težo sta imela čut pripadnosti in težnja po varovanju skupnosti pred ingerenco z vrha, a tudi koliko so prihajali do izraza hierarhični aspektt, zavezništva in 285, ANNALES ■ Ser. bist, socio!. - 9 ■ 1999 • 2 (18) Ateksej KALC: TRŽAŠKO PODEŽEUE IN POUCIISKI RED !2 UTA ! 777 271 -283 dinamike odnosov znotraj same skupnosti ler nenazadnje širša statusna razmerja. O slednjem lepo priča primer krvavega pretepa med nekim kavarnarjem in nekim sabljaškim mojstrom med plesno zabavo leta 1782, pri čemer je eden od dveh obležal z resnimi poškodbami. Policijska preiskava je dognaia, da je prireditev potekala brez predpisane varnostne službe, ker župan ni bil poskrbel zanjo iz obzira do lastnika gostilne, ki je bil uradnik gradbene direkcije (ASI, CRGr 104, 1. 7. 1732). Sicer se dekani iz pregledanega gradiva nikakor ne kažejo v dvoumni iuči in napačno bi si jih bilo predstavljati kot labilne, tej ali oni strani vdinjajoče se figure. Če pa se vrnemo h konkretnejšim vprašanjem doslednosti, lahko rečemo, da so pričakovanja vodilnega razreda v odnosu do te javne funkcije presegla realne meje. Očitno je namreč, da se županom nekatere naloge preprosto niso prilegale. To velja v prvi vrsti za zadolžitve v zvezi z vojaško konskripcijo na tržaškem teritoriju, ki jo je policija opravila leta 1777/78. Za nadaljnje tekoče vzdrževanje evidence so bili župani dolžni periodično poročati o vseh nastalih spremembah v prebivalstvu, se pravi posredovati točne osebne podatke o rojenih, umrlih, priseljenih in odseljenih, kar se seveda skoraj nikjer ni obneslo brez velikih vrzeli, tako da je bilo treba naslednje leto popis ponoviti, nato pa so sistem opustili (AST, CRG, 257, 30. 6. 1784). Policijska komisija je dolžila župane malomarnosti, jih karala, jim grozila s prisilnimi javnimi deli in enega celo zaprla. Kljub pomanjkanju vsakršnih namigov na objektivne vzroke pa pri vsem tem ni mogoče zapostaviti dejstva, da so bili župani nepismeni in so to zadolžitev opravljali tako rekoč na pamet. SKLEP Za konec nekaj zaključkov in problemskih iztočnic za nadaljnja raziskovanja. Policijski red za tržaško podeželje predstavlja nedvomno pomembno razvojno točko v zgodovini najožjega tržaškega zaledja. Kljub nelahkemu prehajanju v normalno prakso, kot poleg opisanega opozarjajo Še leta ponavljajoči se Pittonijcvi pozivi, naj duhovščina ljudstvu razlaga vsebino in ga navaja k spoštovanju pravil, je pomenil premik na ravni upravnega in družbenega dogajanja. Mimo neposred-nejših praktičnih učinkov, ki so se bolj ali manj uspešno zrcalili v vsakdanjem življenju, je ukrep pomenil kvalitetni skok v procesu uveljavljanja pravnih načel in sprememb, ki so jih vnašale centralna razsvetljena absolutistična oblast in njene lokalne veje. Pomenil je neposrednejšo prisotnost in stik države s krajevno družbeno stvarnostjo, priznanje višje stopnje veljave vasi in sosesk kot upravnih enot, predvsem pa figure župana v kontekstu policijskoupravnega sistema. Po raztegnitvi privilegijev proste luke na celotno občinsko ozemlje teta 1766 je pomenil še dodatno obliko funkcionalne navezave teritorija na mesto. Od tu dalje se je mogoče vprašati o njegovem dolgoročnejšem obrestovanju. Koliko in kako je na primer ta ukrep deloval na razvoj odnosov med podeželjem in mestom, predvsem na razmerja s strukturami oblasti, ki jih je takrat označevala šibitev pozicij tradicionalne statutarne municipalnosti? Koliko je prispeval k samozavesti podeželskih skupnosti v prizadevanjih za uveljavljanje lastnih interesov pri upravljanju teritorija, ki so prihajala najbolj do izraza v vse živahnejšem sporu s tržaško občino v zvezi s pašniškimi pravicami in občinskimi gozdovi? Koliko in v čem je policijski red na primer vplival na družbena dogajanja znotraj samih skupnosti, kakšne so bile posledice ojačenega županovega položaja in oblasti, tako na osebni ravni kot na ravni hierarhičnih družbenih razmerij? In nenazadnje, kako se je policijski red, kot korak v nastopajočem procesu sekuiarizacije družbe in življenja, odražal v odnosih med skupnostjo in duhovščino? Statistika hiš in prebivalstva v vaseh in soseskah tržaškega teritorija leta 1778. Statistica dede čase e delfa popolazione rfe/ villaggi e detle frazioni del Territorio di Trieste nel 1778. Vasi Hiše Prebivalci Bani 19 90 Bazovica 63 300 Gropada 22 102 Kontovel 93 426 Križ 128 756 Lonjer 33 163 Lipica 13 61 ! Opčine 95 417 Padriče 15 97 Prosek 102 405 Skedenj 82 528 Trebče 46 245 Soseske Barkovlje 59 162 Greta 46 156 Kjadin 48 181 Kolonja 40 125 Rocol 50 220 Rojan 26 109 Sv. Marija Magd. Spodnja 98 288 Sv. Marija Magd. Zgornja 47 232 Spodnja Čarbola 51 131 Zgornja Čarbola 40 197 Škorkjja 74 237 Vrdela 56 256 Skupaj 1346 5884 Vir: AST, CRG, b. 37, Haupt Sutnmariurri deren in dem Triester Bezirk Anno 1777 et 177B Conscribierten Seelen, 31. 12. 177Ö. 286 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) Aíeksej KALC: TRZASKO rODtóEUE IN POLICIISKI REO ¡Z «TA ¡777 271-2Í8 IL TERRITORIO DI TRIESTE ED IL "REGOLAMENTO DI PULIZIA Di CAMPAGNA" DEL 1777. BREVE PERCORSO TRA LETTERA GIURIDICA E REALTÁ Aleksej KALC Biblioteca Nazionale Síovena e degii Studi, Trieste, Sezione Storia, tT-34138 Trieste, Via PeUonio 4 Centro di ricerche scientifiche delia Reptibblica di Siovenia Capodistria, Si-6000 Capodtstria, Via Garibaidi 18 RIASSUNTO Con lo sviluppo dell'emporio, l'aifíuenza sostenuta di nuova popofazione e f'estendersi dell'insediamento urbano s'impone nella Trieste della seconda rrietá del Settecento la necessita di migliorare il sistema di polizia, quale strumento basilare del buon governo. Nel progetto di riforma dell'ufficio e de He procedure, avviaio a partiré dal 1768 con l'istituzione del Commissariato e nel 1770 della Direzione di Polizia, rientra anche l'unione, nel 1777, della polizia del Territorio (cioé del!'agro tríestino) a quella della Cittá e l'introduzione del "Regolamento di Pulizia di Campagna". II provvedimento, promosso dal direttore di polizia Antonio Pittoni, che con vocazione e grande personalitá impersonificó l'istituto per quasi quarant'anni, persegue un duplice scopo: primo, far fronte ai disordini derivanti dalla diffusa inosservanza delle leggi e dall'assenza di organi capaci di assicurarne il rispetto, essendo fino ad allora le competenze della Direzione di polizia limitate alia sola area urbana; secando, garantiré tramite il buon ordine del Territorio anche una migliore sicurezza alia cittá. II nuovo assetto organizzativo comporta la suddivisione del Territorio in 21 decanati, 10 delle vilíe e 11 delle contrade esterne, con a capo altrettanti decani, vale a diré i suppani, eletti annualmente da ciascuna comunitá, i qi/ali hanno il compilo di far osservare il regolamento. A tale scopo vengono dotad di "ampia autor i ta" e "braccio forte". II regolamento, che nel 1781 appare anche in versione a stampa, modificato in alcuni punti e rivisto nel la forma, si compone di otto articoli. Il primo riporta le norme sull'educazione e sull'istruzione pubblica, intese come basi della "vera pulizia" e presupposti per la formazione del buon suddito, in vista anche della progettata apertura nel Territorio di scuole triviali a tenore dell' "Allgemeine Schuhrdnung" del 1774 sulla scuola pubblica obbligatoria. II secondo aguarda la materia piú rilevatite ai finí del "buon ordine" - la sicurezza pubblica - e raccoglie le rególe sui delitti di varía competenza, sul costume, sulla legittimazione delle presenze straniere, nonché quelle sulla vigilanza e su He procedure da osservarsi al fine di mantenere Parea ¡ibera da vagabondi, questuanti, criminali e altra gente "sospetta" o oziosa. Alie disposizioni sugli animali nocivi fanno seguito le rególe con tro gli incendi, che rappresentano un'assoluta novitá per il Territorio, privo in preceden za di qualsiasi normativa precauzionale in materia di fuoco, e quelle sulla conservazione delle strade. Anche in questo campo il regolamento stabilisce Signifícativl cambiamenti rispetto a! passato in quanto si conforma all'allora intrapresa riforma delle corvées (robotte), che gli abitanti delle ville e delle contrade hanno l'obbligo di prestare al comune in cambio dei diritti di pascolo e di "inquillinato", definendone con precisione i tempi, la durata, la locazione e l'impiego. II tutto a favore dell'efficenza, del risparmio e di un impegno meno gravoso per le comunitá robottanti. Infine l'articolo sulfe "Liberta dell'industria, abbondanza e buona q tía lita dei viveri", ispirato ai pr'tncipi del libero mercato, visto come presupposto per il raggiungimento del benessere da parte del produttore agricolo come da paite del consumatore, e come ultimo quello sulla nettezza ed igiene pubblica. Nella seconda parte dei contributo Cautore si sofferma sugli effetti del regolamento nei primi anni dopo i'entrata In vigore, attingendo ai Ciornali (verbali) della Commissione di polizia di campagna, preposta in seno alia Direzione agli affari del Territorio. Effetti positivi, che trovano riscontro nella realtá pratica di ogrti giorno ed in una societá migliorata nei costumi, piú ordinata e organizzata, piú sensibile ai dettami del buon governo ed anche piú direttamente coinvolta nel far valere i principi del bene pubblico. Effetti, peró, che si coniugano alio stesso tempo a situazioni complesse ed a numerosi aspetti problematici e controversi. Ad esempio la scarsa osservanza di certe rególe di sicurezza e l'atteggiamento piú o meno tollerante (degli stessi decani) nei confronti dei "vagabondi" e dei "questuanti", dovuto a motivazioni socioculturali e anche pratiche, connesse con il bisogno di mano d'opera agrícola saltuaria. Oppure la posizione stessa del decano, che viene eletto dalla sua comunitá per gestirne e rappresentarne gli interessi e che secondo ¡1 regolamento si rítrova a dover svolgere compiti spesso ingrati, tra i quali un capillare controllo sociale, irrispettoso perfino delle mura domestiche. Questioni queste, ed altre. che danno la giusta misura per valutare la pórtala del provvedimento e le scelte in certi casi irrealistiche dei governanti, come nel caso del fallimentare utilizzo dei decani per mantenere al córtente l'evidenza dei coscritti militari. II regolamento rappresenta ad ogni modo un passo importante nel percorso evolutivo dell'immediato retroterra tríestino in quanto segna un avanzamento dal punto di vista organizzativo, gestionale e dell'affermazione del dirítto. 287 ANNALES Ser. hist. sociol. • 9 1999 2 (18) Aleksej KAÍ.C: TRZaSKO PODEzEUE >N POUCIjSKI RED 12 LEÏA 1777 .... 271-288 Promuove un rapporto più ravvicinalo Ira il potere governativo ed una realtà locale, toccata direttamcnte dalle grandi trasformazioni del centro. Assume significato, non ultimo, anche in termini di maggiore riconoscimento di funzioni e ruoli. In conclusione l'autore si chiede, tra l'altro, quarto e in quale modo tutto ciù si riflette negli atteggiamenti e nelle relazioni tra le comunità territoriali e l'élite municipale, di fronte al contrasto di interessi che si profila sul piano délia gestione e dei diritti sopra i terreni comunali? E ancora, come e in quale misura la rafforzata posizione del decano/suppano incide sui legami e suüe dinamiche soctali all'inlerno delle comunità/ Parole chiave: amministrazione pubblica, polizia, Trieste, agro triestino, Pietro Antonio Pittoni, 1777, "Regoiamento di Pulizia di Campagna" ViRI IN LITERATURA AST, CRG - Archivio di Stato di Trieste, C. r. Governo del l-itorale, b. 97, 100, 102, 104, 113, 257, 605, 606, 867. AST, CRG, b. 102, Promernoria risguardante gl'affari di Pulizia, 16. 7. 1768. AST, CRG, b. 102, Promemoria risguardante gl'affari di Pulizia, 12. 8. 1781. AST CRG, b. 102, Regoiamento di Pulizia di Campagna per il Territorio di Trieste, in Gorizia, Ces. Reg. Privilegíala Stamperia di Giacomo Tommasini, 1781. AST, CRG, b. 104, s.d., Instruzione per li Suppani delle Ville e Contrade del Territorio di Trieste, Trieste, Stamperia de' P. P. Arment Mechitaristi. AST, CRG, b. 113, 5. 12. 1778, Tabelia... - Tabella per la ripartizione delle Rebotte che contribuiré deve il Territorio di Trieste per l'annuale ripparazione delle Strade Maestre BC, AD1 - Biblioteca civica di Trieste, Archivio Diplomático, Polizia (Intruction fiir die allhiesige Polizey und Sicherheits Commission, Triest, 26/10/1775), 12 A 4/3. BC, AD2 - Polizia (Registro Générale risguardante gli affari li più rimarcabili di Pulizia. Principiando dal-l Anno 1753 fino al 1785), 18 F 2. BC, AD3 - Polizia (Atti e document) della Dírezione di Polizia - Polizia e Annona, 1777, Instruzione Per íi due Sig.ri Provisori della Città in qualità di Assessori délia Ces.a e Regia Commissione di Pulizia, e Sicurezza pubblica dà Sua Imperial e Reale Maestà Clementissima-mente stabilita in questa Città, e Porto Franco di Trieste), 12. 6. 1756, 1/1 F 16. Curiel, C. (1922): T rieste settecentesca. Napoli. Cusin, F. (1932): Le condiziont giuridico-economiche dell'agro triestino nel secolo XVIIÍ. La Porta Orientale, II, 11.3-15. Dorsi, P. (1989): "Liberia" e "legislazione". JI rapporto del barone Pittoni sullo stato della Cittä di Trieste e del suo Territorio (1786). Archeografo triestino, Serie IV, Vol. XLIX. Trieste, 137-185. Fabi, L. (1984): La caritä dei ricchi. Povertä e assistenza nella Trieste latca e borghese del XIX secolo. Milano. Kandier, P. (1846): Dei territorio di Trieste, L'lstria, 25.6,180182. Kandier, P. (1861): Raccolta deile ieggi, ordinanze e regolamenti speciali per Trieste. Trieste. Pahor, D, (1970): Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja. V: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Ljubljana, 235-337, Pahor, S. (1972): Upravno politične razdelitve občine Trst. V: jadranski koledar 1973, 72-80. Schiffrer, C. (1937): Le origini deli'irredentismo triestino (1813-1816), Udine. Sonnenfels, J. v. (1786): Grundsätze der Polizei, Handbuch und Finanz. Wien. Tamaro, A. (1942/43): Fine del Settecento a Trieste. Let-tere del barone P. A. Pittoni (1782-1801). Archeografo triestino, Serie IV, Vol. V-VI. Trieste, 3-429. Trisciuzzi, L. - De Rosa, D. (1986): I bambini di sua Maesti. Esposti e orfani nelfa Trieste del '700. Milano, Vilfan, S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana. Vilfan, S. (1995): Policija, Enciklopedija Slovenije, 9. 69-70. Žontar, J. et af. (1988): Handbücher und Karten zur Vervaltunsstruktur bis 1918 - Priročniki in karte o organizacijski strukturi - Manuali e carte sulle strutture am-ministrative. Graz-Klagenfurt-Ljubljana-Gorizia-Trieste. 288