RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 16 FILOLOŠKO-LINGVISTIČNI ODSEK 4 A. V. ISAČENKO NAREČJE VASI SELE NA ROŽU NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI 19 3 9 RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 16 FILOLOŠKO-LINGVISTIČNI ODSEK 4 A. V. ISAČENKO NAREČJE VASI SELE NA ROŽU NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI 19 3 9 razprava je bila sprejeta na seji znanstvenega društva v ljubljani dne 27. maja 1938 55027 t & izdalo in založilo znanstveno društvo v ljubljani (predstavnik tiskarne france štrukelj) PREDGOVOR Ob naraščajočem zanimanju za slovensko dialektologijo, ki se kaže že po številu važnih publikacij v poslednjih letih, je avtor te razprave sklenil nadaljevati in raztegniti svoje delo, ki ga je pričel že leta 1930. na področju slovenskih narečij na Koroškem. Njegovo proučevanje je bilo spočetka usmerjeno posebno na narečja Junske doline, 1. 1937. se je pa podal na potovanje po Rožu in šel zbirat gradivo po posameznih krajih. Balkanska komisija dunajske Akademije znanosti je v polni meri podpirala ta njegov namen, tako da je 1. 1937. mogel dialektološke podatke zbirati več kot na dvajsetih krajih Ro-žanske doline in zapisovati tudi tekste. Prvotno je nameraval podati celoten prikaz rožanskih narečij, ki sestavljajo pisan konglomerat posameznih krajevnih govorov, o čemer se je mogel kaj hitro prepričati. V svojem poročilu dunajski Akademiji znanosti (izšlo v „Anzeiger", 1938., I—111, str. 1—10) je skušal to ugotovitev prav na kratko podpreti z navedbami; naglasil je, da bi bilo delo o rožanskih narečjih v resnici kar le potreben opis dvajsetih ali še več narečij. Ko je pregledoval gradivo, je hitro videl, da se da to izobilje pregledno urediti samo na ta način, da se najprej sestavijo tabele, a v teh tabelah pri vsaki besedi dotični izrazi — narečje za narečjem — drug poleg drugega postavijo. Izčrpen opis v tekočem tekstu je nemogoč. Tak poizkus se je ponesrečil zato, ker je zavzelo večkrat že navajanje kraja, kjer je dotična oblika bila ugotovljena, več prostora kakor pa gradivo samo. Sestava tabel bi bila pa, dosledno izvedena, knjiga sama zase; v njej bi bile sicer dane oblike, ne pa razlaga teh oblik. Tudi se je pokazalo, da je gradivo, ki je bilo na vpra-šalnih polah naprej pripravljeno, nepopolno. Slehernemu dia- lektologu, ki slučajno nima ugodnosti, da bi popisoval svoje lastno narečje, se pojavijo številni problemi šele v teku dela; njegov naprej pripravljeni material je pomanjkljiv. Dopolnila za vprašalne pole, ki se dajo črpati iz tekstov, so večinoma slučajnostna in v stavkovnem sovisju so oblike po naglasu drugačne. Da bi šel še enkrat na pot, je bilo piscu iz tehničnih razlogov nemogoče; in tako se je odločil med raznimi krajevnimi narečji za eno edino. Dočim imamo za rožansko dolino v glavnem že specialno delo (Scheinigg: Obraz rožan-skega razrečja na Koroškem, Kres I, II), čeprav danes že zastarelo, pa doslej v literaturi narečje kraja Se le pod Košuto še ni bilo obravnavano, dasi se to narečje v važnih, prav bistvenih potezah od drugih rožanskih narečij razlikuje in zasluži tudi v splošni zvezi s slovensko dialektologijo zavoljo svoje posebnosti vso pozornost. Gradivo, ki je bilo avtorju na razpolago in izvira od treh doma živečih domačinov, pa ni bilo popolno. Srečno naključje je omogočilo nadaljevanje z vprašanji tudi na Dunaju, kjer se je piscu v ta namen ljubeznivo ponudil g. cand. med. Traunig iz Sel. Na tem mestu se mu avtor najprisrčneje zahvaljuje. Tako je prišlo do sklepa prikazati selsko narečje v posebni monografiji, splošnih rožanskih pojavov pa se dotakniti samo mimogrede tam, kjer bi bilo to potrebno, ne da bi se seveda tukaj polagala posebna važnost na popolnost podatkov. Mestoma je bilo primerno geografsko razvrstitev posameznih pojavov na Rožanskem narisati tudi v skicah in s tem skromno prispevati k slovenski dialektološki geografiji. Kraj Sele leži kakih 950 m nad morsko gladino pod Košuto in je z dolino, ki teče paralelno s Karavankami, zvezan s prečno dolino Bele. Zveza proti severu z Borovljami je bila do pred kratkim prav rahla. Šele par let gre po novi cesti avtobusna linija. Lahko se reče, da je kraj po svoji legi izoliran. Naseljenci pač niso prihajali od Borovelj sem, marveč je najbolj verjetno, da po široki dolini Freibacha, ki izvira vzhodno od Košutnikovega turna in se izteka v Dravo v šmarjetski okolici. Prebivalstvo občine Sele-Fara je pretežno slovensko. Po ljudskem štetju iz leta 1934., ko se ni vpoštevalo — kakor je znano — pripadnost po jeziku, ampak izjava h kulturnemu območju, h kateremu se dotičnik prišteva, je bilo med 1025 osebami prebivalstva 950 oseb t. j. 92.7% Slovencev (Otto Zell, „Das Ergebnis der Sprachzählung von 1934 in Kärnten", Carinthia I., 2, str. 17). Sele so tudi med tistimi občinami, ki so dobile razmeroma zelo pozno utrakvi-stično šolo, namreč 1. 1923. Občina obstoji iz samega kraja Sele - Fara in pa nekaterih majhnih raztresenih selišč v okolici. Celo tod se dajo ugotoviti jezikovne razlike, ki se pa v nadaljnjem na nje ne bomo ozirali. Govor našega narečja temelji torej na kolektivu komaj kakih 1000 duš, kar moramo imeti ves čas pred očmi, če hočemo razumeti številne spremenjave in ne pravilnosti. Dokončno je bilo to delo urejeno v Ljubljani, kjer je pisec imel potrebno literaturo v polni meri na razpolago. Na tem mestu naj mu bo dovoljeno, da se zahvali Znanstvenemu društvu za humanistične vede v Ljubljani, ki mu je širokogrudno odprlo svojo knjižnico, posebno pa še zato, da je prevzelo tiskovne stroške za to razpravo. Predvsem je avtor zahvalo dolžan svojemu prerano umrlemu učitelju, knezu N. S. Tru-beckoju, profesorju slovanskega jezikoslovja na dunajski univerzi, saj mu je on vzbudil zanimanje za koroška narečja in mu v prvih študijah pri pregledovanju materiala in snovanju načrta vedno stal ob strani z dragocenimi nasveti. Enako je avtor hvaležen g. prof. Ramovšu, ki mu ni le radevolje odprl svojo privatno knjižnico, ampak mu je dal v razgovorih važne pobude ter ga obvaroval raznih pomot. Tudi za njegovo ljubeznivost, da je pregledal študijo še v rokopisu in čital korekture, naj bo prof. F. Ramovšu izrečena srčna zahvala. Ljubljana, v juliju 1938. A. V. Isačenko. GLASOSLOVJE DESKRIPTIVNI DEL Uvod § 1. Splošna, vselej veljavna in v vsakem primeru uporabna definicija pojma „dialekt" ni lahka. Vendar ne bo zgrešeno, če opišemo dialekt kot jezikovno celoto, ki se razlikuje od drugih, sebi jako sorodnih idiomov po svoji zunanji obliki (n. pr. glasovno, morfološko in leksikalično), kakor tudi po svoji posebni funkciji (n. pr. ohlapna občevalna govorica v nasprotju z negovanim govorniškim jezikom, ali govorjeni jezik v nasprotju s knjižnim jezikom). Seveda je pri tem odločilno, kako daleč gre idiomsko sorodstvo, toda kriteriji, po katerih se da to sorodstvo določati, niso v vsakem primeru jasni; časih se tudi nelingvistično tehtajo. Prav v zgodovini slovanskega jezikoslovja imamo mnogo primerov za to, kako smatra neka skupina jezikoslovcev dva zelo sorodna idioma za samostojna jezika, druga jih pa pojmuje kot dvoje narečij enega samega jezika. Sorodstveno razmerje med dvema sosednima in sorodnima idiomoma se torej ne da vedno z lahkoto in brezhibno določati. Po drugi plati pa tiči v pojmu „dialekta" neka prvobitnost, tako da prihaja v običajnem izražanju dialekt v nekako nasprotno razmerje z drugimi, pod umetnimi vplivi normiranimi plastmi istega jezika. A niti na ta način se ne da točno razmejiti. V resnici se da v enem samem jeziku ugotoviti cela vrsta posebnih jezikov, ki se deloma prekrivajo in kažejo na ta način pisano sliko menjajočih se meja, ki neprenehoma fluktuirajo. Navzlic vsemu pa proučevalec narečij ve, kaj naj raziskuje; v vsakem kraju najde generacijo ljudi, ki občujejo med seboj v njim skupni govorici. Pri starejših ljudeh naleti na oblike, ki jih mlajši niso več prevzeli — zapiše jih kot arhaizme. Pri mladini bo kakopak opažal početke novih tvorb. Vse to skupaj tvori narečje dotičnega ozemlja ali kraja; tako se torej tam govori v določeni dobi. Je pa važno, da dialektolog zapiše samo tisto jezikovno gradivo, ki ga sliši med domačini, kadar občujejo med seboj. Iz tega sledi druga možna ožja definicija pojma dialekta: dialekt ima v okviru najtesnejše govorne soseske (n. pr. vaške srenje) funkcijo, da omogoča članom te soseske neprisiljeno medsebojno občevanje brez vplivov od zunaj. Če se situacija spričo kakih okolnosti izpremeni in izgubi naturno neprisiljenost, bodisi da govori domačin z meščanom, z uradno osebo itd., bodisi da govori s tujcem, se takoj izpremeni tudi govorica. Tisti človek, ki govori s svojimi sosedi v neprisiljenem narečju domače vasi, se bo skušal približati govorici tujčevi, kakor že nanese: posnemal bo govorico meščanovo, uradnikovo ali bo pa silil v tuje narečje. Toda zvečine nikoli popolnoma ne more posnemati. Sledovi neprisiljene (dialektične) govorice rinejo povsod na dan: v glasovih, v oblikah in v besednem zakladu. Vendar je treba ugotoviti, da si je v opisanem primeru govorec privzel drugačno funkcijo jezika, funkcijo širše jezikovne skupnosti. V takih primerih se utegne pripetiti, da neprisiljeno vaško narečje in oni drugi, na socialnih ali krajevnih razlikah temelječi jezik ne pripadata dvema različnima plastema istega jezika, ampak področjima dveh različnih jezikov, kot n. pr. na Koroškem: slovenskemu in nemškemu. Za tako možnost, ko se je treba hipoma prestaviti v govorico svojega sobesednika, je seveda dvo- ali večjezičnost neizogiben pogoj.1 § 2. Tako smo začrtali za nas važno socialno omejitev pojma narečja in le-temu potegnili meje tudi v primerjavi z drugimi višjimi jezikovnimi plastmi. Oglejmo si sedaj pojem dialekta z ozirom na obseg po prostoru. Na temelju skušenj, 1 O posebnih in zapletenih razmerah glede na večjezičnost na Koroškem glej piščev sestavek „O večjezičnosti", Slovenski jezik, (1938) str. 113. ki smo jih dobili na Koroškem, smemo trditi, da si je vsled svojevrstnega naseljevanja po alpskih dolinah skoraj vsak kraj razvil svoje lastne jezikovne posebnosti. Komaj si človek te posebnosti zapiše, ga že čaka težavna naloga, kako naj to nadalje obravnava. Predvsem je to docela samo metodološko vprašanje. Na potovanju po koroškem slovenskem ozemlju v smeri od vzhoda proti zahodu dobiš vtis, da narečja postopoma prehajajo drugo v drugo. Od kraja do kraja se da ugotoviti le malo razlik v glasovnem sistemu in prav tako v besednem zakladu. Če se omejimo na glasovno plat in zarišemo na karti vse dognane glasovne razlike, dobimo gosto mrežo izoglos. Ko tako karto natančneje gledamo, vidimo predele, kjer so izoglose redke in pa take, kjer se le-te kopičijo. Sprva bi se torej moglo reči na temelju te ugotovitve, da so predeli z minimalno gostoto izoglos po narečju enote in da nakopičene izoglose predstavljajo ločnice med temi enotami. Toda, če primerjamo to karto z analogno skico, na kateri so mesto glasovnih razlik zarisane leksikalične, vidimo takoj, da se obe karti glede na porazdelitev izoglos nikakor ne ujemata. Težko bi bilo in metodično komaj opravičljivo dajati glasovni plati jezika večji pomen kakor pa besednemu zakladu, dasi se to v dialektologiji ponekod dogaja. Govorci seveda mnogo bolj pazijo na leksikalne razlike narečij kot na glasovne, dasi imajo tudi za te dobro uho in pogosto v zbadljivkah parodirajo narečja sosednih vasi. § 3. Če se držimo, ko sistematično razčlenjamo kakšno geografsko omejeno ozemlje, samo glasovnih kriterijev, se nam odpro različne poti: pot in usoda kakega glasu se dasta zasledovati v raznih narečjih in nam omogočata, da si izberemo historično metodo, ali pa, da vzamemo za podlago svojih raziskav glasovni sistem sam in postavimo kot kriterij za gru-pacijo narečij vsako neskladje v tem in tem glasovnem sistemu. Po koroških oblikah za praslov. repa : rqapa (Kneže pri Gre-binju; Sele), repa (Globasnica), r§pa (Bistrica na Rožu) itd., bi se dala koroška narečja po različnih refleksih glasu -e-, tako kot v srbohrvatski dialektologiji, razvrstiti v qakavska, ekavska in §kavska. Da se pa seveda uporabiti tudi vsaka druga posebnost, a razvrstitev bo seveda drugačna. Pa naj bo razvrstitev taka ali taka, dokler grupiramo koeksistentne sosedne dialekte po diahroničnih, torej historičnih posebnostih, bo klasifikacija neizogibno bolj ali manj prisiljena in izumetničena. Vendar pa je razvrstitev potrebna, kajti spričo nepregledne obilice gradiva in dejstev brez razvrstitve ne bi dobili nobenih rezultatov. Zato si pomagamo tako, da zajemamo po geografskih enotah in kratkomalo govorimo o rožanskih dialektih, ne da bi s tem hoteli posebe naglašati lingvistično afiniteto. Take in enake geografske strnitve so seveda tudi metodično opravičene, vendar le tedaj, če vemo, da nam služijo izrecno le kot pomožni pojmi. S te strani nam prihajajo prebivalci kakšnega kraja večkrat sami na pomoč in sicer z zdevki, ki jih dajejo posameznim skupinam. Tako zadene v podjunski dolini označba Dravci za prebivalce v pokrajini severno od Drave, in Vršani za prebivalce selišč po gričevju med dravskim kolenom in črto Zitara ves — Sinča ves tudi dialektološko utemeljeno realnost (prim. Isačenko I, 55, tudi karto).1 Toda če bi hoteli govoriti o enem rožanskem narečju, bi bilo napačno, saj bi metali docela heterogene pojave v en sam lonec. Ko je 1. 1842. pisal Jarnik svoj „Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj", je razlikoval ziljsko, rožansko in podjunsko narečje. Ta trojitev se je do danes popolnoma obnesla, samo vedno se moramo zavedati, da se pri tej tro-jitvi geografski pomožni pojmi pač uporabljajo, da pa še nikakor ne izražajo lingvističnih sorodstev. Če pa ne izhajamo iz zgodovine posameznega glasu, ampak se oziramo na celotni glasovni sistem, dobimo docela drugačne rezultate. Najprej strnemo vsa tista narečja, ki imajo danes identično intonacijsko strukturo. Potem grupiramo tista narečja, ki imajo enake vokalne in konzonantske sisteme. Pri tem je vseeno, ali izhaja v dialektu A glas §a iz *e ali iz 1 Da se prihrani prostor, so označena pogosto citirana dela z rimskimi številkami. Popolna literatura je v dodatnem pregledu. v dialektu B pa iz akutiranega *e. Isti glasovni inventar je zadosten kriterij za skupno presojo o dveh narečjih, seveda, če gre za sistematično geografsko razvrstitev in za kartogra-firanje. Ako torej dosledno in načeloma razlikujemo med etimološkimi in fonološkimi, to se pravi, med historično nastalimi in današnjimi obstoječimi glasovnimi razlikami, dobimo tudi kartografsko docela različne rezultate. Če začrtamo na karti samo fonološke inačice, nam predstavlja vsako belo polje, ki ga obdajajo izoglose, narečje zase; v tem primeru — seveda edinole po glasovnih kriterijih — je prav toliko narečij, kolikor je na karti belih polj. Tak postopek bi vodil, posebno v Alpah, v nedogled, dobili bi končno nepregledno množico posameznosti, ki bi mesto sistema kazale pisan ato-mizem. V nadaljnjem bomo označbo „rožanska narečja" obdržali, poskušali pa bomo, kolikor je to potrebno, podati geografsko in tipološko razčlenitev. Dasi kraj Sele ne leži v rožanski dolini (kajti pod tem imenom se navadno imenuje samo dravska dolina med Rožekom in Smarjeto), spada sel s ko narečje vendarle v to zvezo. § 4. Jezikovno gradivo, ki ga raziskovalec narečij najde na koroškem jezikovno mešanem ozemlju, je tako bogato in obilno, da ga moreš a priori motriti z najrazličnejših vidikov in v različnih zvezah. Dasi gre v prvi vrsti le za vejo slovenskega jezika, ki je za zgodovino tega jezika posebno važna, nam omogočata njegova lega ob severni meji južnoslovanskega ozemlja in dejstvo nekdanjih medsebojnih zvez med južnimi in zapadnimi Slovani, da proučujemo skupnosti med našimi dialekti in severnimi slovanskimi jeziki, skupnosti, ki pač niso le slučajne.1 Dolgotrajno sožitje Slovencev z Nemci je dalo tem obmejnim narečjem svojevrstno lice, tako da se koroška slovenščina brez zveze s koroškimi nemškimi narečji ne da uspešno raziskovati. Zato vpliva nemščine ne smemo prezreti in ne smemo se omejiti samo na proučevanje slovanskega 1 Prim. Isačenko: „Zur Frage der .zentralsl avischen' Lautverände rungen", SMS. XIV, 56 gl. dela teh slovenskih dialektov. Ne le, da je veliko število izposojenk odločno vplivalo na slovenski besedni zaklad, ne le, da so te izposojenke obenem s krajevnimi imeni dragocena oporišča za zgodovino nemškega jezika — sledovi, ki jih je v obeh jezikih zapustilo sožitje koroških Nemcev in Slovencev, se ne dajo prezreti in pri študiju vsakega izmed obeh teh dveh jezikov se je treba ozirati na celoten kontekst. Razen tega so nam pa koroški slovenski dialekti vse pozornosti vreden primer za jezike, ki so stoletja dolgo tako izolirani po gorovju in po tujejezičnem okolju, da so prisiljeni živeti sami svoje lastno življenje, ki zasluži, da se ž njim pečamo in ga osvetlimo s stališča splošnega jezikoslovja, nezavisno od slavistične oziroma germanistične zveze. Pričujoče delo ima sicer v bistvu slavističen aspekt, ne smejo pa se nikakor pri tem izpregledati ostale vezi z germanistiko in s splošno lingvistiko. § 5. Za primer, kakšne so težave, ki nam jih povzroča sleherni poskus grupacije po objektivnih kriterijih, naj služi ta-le ugotovitev: koroška slovenska narečja nimajo niti ene značilnosti, ki bi bila njim vsem in samo njim skupna. To velja, kakor Lessiak I, 6 izrecno naglaša, tudi za koroška nemška narečja. Dvajset točk, ki jih navaja Ramovš v svojih „Dialektih" (3—6) v karakteristiko za koroško-slovensko skupino narečij, ali niso vsem koroškim narečjem skupne, ali jih pa dobimo tudi zunaj Koroškega. Vsak drugačen poskus, da bi se prikazala koroška slovenska narečja kot skupina, mora izpodleteti, pa naj se pri tem oziramo tudi na dejstvo, da vsak Kranjec brez težave spozna Korošca, naj bo le ta doma iz katerekoli doline. To dejstvo ne temelji toliko na besednem zakladu ali pa na posameznih glasovnih posebnostih, pač pa na tistem kompleksnem akustičnem splošnem vtisu, ki vsakemu Kranjcu zadostuje, da spozna koroško poreklo. Ta splošni vtis sestavljajo: stavkova melodija, ritmika, tempo govora, intonacija in tisti elementi, ki jih fonetika pripisuje artikulacijski bazi. V konkretnem primeru je vsako posamezno komponento težko opisati. Tudi sestava teh komponent je malone v vsaki dolini drugačna. Očividno pa mora biti za Koroško neka specifična glasovna slika, ki karakterizira ta narečja med vsemi ostalimi slovenskimi dialekti. Teh značilnosti, ki se ne dajo registrirati in jih le s težavo opisujemo, ne jemljemo kot pojmovni faktor. Po Buhlerjevi terminologiji nimajo te značilnosti nobene „prikazne funkcije" (Dar-stellungsfunktion), in spadajo med tiste glasovne pojave, ki jih K. Biihler označuje kot „apelske funkcije" (Appellfunktion). Te tako izrazite, a pomena ne izražujoče značilnosti naših dialektov ne spadajo, da govorimo z de Saussurom, „k jeziku" (langue), pač pa h „govorici" (parole). Funkcije, ki jih te značilnosti opravljajo, nimajo jezikovnega značaja. Glede na govorno melodiko v ritmu, po tempu, kadenci itd. se govorec drži govornih navad svoje ožje domovine, vse to je takorekoč neko regionalno znamenje kot kmečka noša, domače šege in navade ter podobno. Zato so te govorne navade tako trajne in odporne, Slovenec jih ohrani tudi, če svoj materni jezik zavrže, obdrži jih tudi v tujem jezikovnem okolju. Prav dejstvo, da te značilnosti ne izražajo ničesar pojmovnega, jih odteza kontroli zavesti. In prav zato jih je tudi tako težko prikazati ali popisati; treba se je zadovoljiti kar samo z opisovanjem. Ljudje že sami opisujejo splošen vtis govorice, ko pravijo, da Borovljanci „pojejo", Podjunčani „sekajo" itd. Kako relativna pa so taka opisovanja, vidimo po tem, da se Nemcu za koroško slovenščino zdi, kakor da bi jo „peli" (prim. Lessiak I, 9/i, ki spravlja to „petje" pomotoma v zvezo z muzikaličnim akcentom; to karakteristično petje zasledimo namreč tudi pri Nemcih iz Borovelj, dasi seveda nemščina nima muzikalnih akcentov). § 6. Ne glede na splošni akustični vtis, kakor rečeno, ni mogoče navesti nobenih splošnih značilnosti za vsa koroška slovenska narečja, ki bi jih samo le-ta imela. Imamo pa še drugo pot: slovenska narečja na Koroškem se dajo karakterizirati z vrsto negativnih značilnosti. V koroških narečjih ni labiodentalnega spiranta v, kot n. pr. v knjižnem jeziku, deloma na Gorenjskem, v Beli Krajini, na Notranjskem, v kraških in savskih dialektih, v vzhodnem delu južne Štajerske in v Prekmurju; koroščina nima glasa l kot Bela Krajina, Rovte, Istra; koroščina ne pozna „zasoplih" vokalov o, i, y, e kot rezijanščina, na Koroškem ni glasu y, ki ga imamo na Krasu in v Istri; prav tako sta na Koroškem neznana istrski mehki s in soška glasovna skupina sc; koroška narečja nimajo glasu ii kot Prekmurci in deloma Dolenjci ter Štajerci; od sosednjih gorenjskih narečij se koroška razlikujejo po tem, da imajo diftonge, dočim je večina gorenjskih dialektov brez diftongov. Vsaka le-teh negativnih značilnosti se da uporabiti tudi za druga narečja; toda v navedeni sestavi so lastne in karakteristične edinole za koroščino. S stališča opisovanja je taka negativna karakterizacija, ko pogrešamo pozitivnih značilnosti, docela opravičena. Če se postavi karakteristika kakega narečja zgolj na historična načela, preti nevarnost, da se historičnim procesom daje važnost, ki je ti procesi za sedanjo sliko dotičnega narečja nimajo. Recimo, da bi hoteli deliti narečja srednjega Roža po obravnavanju dolgega e in bi dejali: v tej grupi je refleks h, v oni pa T (sntex proti snix)\ s tem ne bi ničesar povedali o glasovnem sistemu teh narečij, kajti v prvem primeru je i nastal iz starega i in y (miza), v drugem pa dobimo ie tudi v mnogih nemških izposojenkah (rieman, hrias). Na glasovnem področju nam je mogoče odkriti daleko-sežna skladja med koroškimi slovenskimi in nemškimi narečji. Vsekakor se pa ta skladja nanašajo samo na posameznosti. F. Ramovš IV, 109 pripisuje rožanski uvularni /■ nemškemu vplivu, a kako naj si razlagamo, da nima nobeno drugo koroško slovensko narečje uvularnega r, ko vendar drugod nemški vpliv ni bil nikjer manjši. Nastanek uvularnega r na Rožanskem je treba iskati brez dvoma v zvezi s prehodi guturalov v tem predelu, kjer sta prešla g > h, k> q ter se je tako na splošno pomaknila artikulacija nazaj (prim. tudi Ramovš III. 2). Težko bi se dalo utemeljevati, če bi hoteli diftonge ua, id v koroških slovenskih narečjih spravljati v kavzalno zvezo s takimi di-ftongi v nemščini. Kajti tudi po drugih krajih na slovenskem jezikovnem ozemlju, po katerih nemški vpliv ni bil tako močan, dobimo te diftonge, ki imajo svoj izvor v splošni diftongiza- cijski tendenci slovenskih dolgih vokalov. Nemščina je brez dvoma vplivala na slovenščino tudi v glasovnem oziru, toda ta vpliv se ne kaže na izoliranih glasovnih pojavih; da se razumeti, kakor je to naglasil R. Jakobson (Remarques,TCLPII), edinole v zvezi s celotnim glasovnim sistemom. Zato, ker se nahajajo glasovi n, m, l, u, i v obeh jezikih, ne bo pač nihče sklepal, da obe jezikovni skupini v kakem velikem obsegu soglašata. Bistvene razlike med slovenščino in nemščino so neprimerno važnejše kot pa slučajna soglasja. Obe jezikovni skupini odločilno loči v konzonantizmu razvrstitev šumevcev, ki je izvedena v slovenščini in nemščini po različnih vidikih (v slovenščini nezveneči : zveneči; v nemščini fortis : len is), v vokalizmu pa zlasti akcent. Akcent Besedni naglas § 7. Za vsa slovenska narečja je značilno naglašanje; pri tem naglašanju imajo muzikalne višinske razlike v eni besedi odločilno vlogo; slovenščina je „politonična". Dočim v koroških nemških narečjih glas raste ali pada v sintaktičen ali emocionalen namen (vprašanje, dvom, jeza itd.), pa ima v slovenščini vsaka beseda svojo odločilno melodično modulacijo, „tonski profil".1 Različne intonacije, rastoče ali padajoče, utegnejo dvema, sicer enakima besedama dati različen pomen ali jih pa morfološko diferencirati; Sele: rast inf. — rast subst.; quäs „klas"- quäs „kvas"; qQapat inf. „baden"- qQapat sup.; hriga „griva"- hriua < nem. Reue; uäs nom. sg.- uäs gen. pl. itd. V najtesnejši zvezi z muzikalno intonacijo je v slovenskem kvantiteta vokalov. Tudi v tem je jasen in principialen razloček med nemščino in slovenščino: nemška narečja nimajo proste kvantitete, 1 S. Pirchegger je pod vplivom Sieversove analize zvoka poskušal dokazati podobne odnose tudi v nemških mürztalskih narečjih. Zavoljo Pircheggerjeve izrazito subjektivne, ušesno fonetične usmeritve, se z njegovo tezo ni mogoče ukvarjati. trajanje vokalov je podvrženo zakonom delitve zlogov, in sicer so dolžine v odprtih, a kračine v zaprtih zlogih (prim. Lessiak I, 40), v slovenščini je pa kvantiteta prosta, to se pravi, da ni odvisna od nobenega zunanjega znaka. Načeloma velja to z eno edino omejitvijo: slovenska beseda more imeti eno samo dolžino, ki dobi muzikalno intonacijo (prim. avtor I, 56). Iz tega sledi, da more imeti slovenska beseda en sam naglas, različno od nemščine, kjer sta v sestavah lahko po dve na-glašeni mesti in po dve dolžini šualhaus, lösepuax „Lesebuch", spatsirwög „Spazierweg" in pod. Prevzete v slovenski kontekst, ohranijo take besede po navadi obe dolžini, a rastočega poudarka morebiti samo ena: rqtqfqpjdlc „Rotkröpfchen", pgrlhüdn „ Perlhuhn"; večinoma pa imamo po dve dolžini v padajočem tonu: fgtunkspatnila „Rettungspatrouille", šuihdrson „Schwiegersohn", mašinhugf „Maschinengewehr", perkfräindahäuz „Bergfreundehaus", päunklükar „Baumspecht" itd. V Pleteršnikovem besednjaku so te tujke notirane brez navedbe naglasa, akcen-tuirani zlog je označen samo z dolžino. Kako naj sodimo o teh sestavljenkah v slovenski zvezi? V slovenščini so nam znane številne sestavljenke, ki se pa, kakor kaže glede na naglašanje drugače ravnajo kakor nemške. V nemščini nosi en del kompozita vedno močnejši akcent, ostali deli imajo kvečjemu postranski akcent, v slovenščini pa imajo mnoge sestavljenke oba akcenta. Prav poučna je v tem oziru slovenska metrika; Prešeren, ki je svoje pesmi sam z naglasi opremil, piše sestavljenke skupaj (Mokrocveteče) ali jih pa deli z vezajem (cveteco - lične, kratko - časne), vedno jima pa postavlja oba akcenta. V Prešernovi umetniški liriki se očividno odraža nemški način naglašanja z razlikovanjem med glavnim in postranskim akcentom, kar je sicer slovanščini tuje.1 V prvih navedenih dialektičnih oblikah z dvema dolžinama so same take 1 Ruščina ima poleg starih sestavljenk kot n. pr. 6orocji0B, Äp0B0ceK nove kot n. pr. rpoMKoroBopHTeJib, qpeBOBemäTeJih „Bauchredner" napoßo-30CTp0HTCJlbCTB0. V starejših primerih je univerbizacija popolna, kot se vidi na prvih predtonskih delih sestavljenke; vsi imajo praviloma izpremenjene nenaglašene vokale (akanje); v novejših oblikah pa ni v prvih sestavnih besede, ki jih ne moremo označati ne kot izposojenke, ne kot tujke. So to nemške besede, ki se v slovenskem kontekstu „citirajo". Za take „citatne besede", to je pisec pokazal že drugod (VI, 5 si.), slovenska glasovna pravila ne veljajo; razen tega se nam pa ti navedeni primeri n. pr. pâuaklâkar itd. že po tem razodevajo kot docela tuje blago, ko zadržijo k v narečju, ki vsak k spremeni v q. Naj nam bo na tem mestu dovoljen ekskurz glede na kategorijo o takozvanih slovenskih sestavljenih glagolih z ločljivim prefiksom po nemškem načinu — to kategorijo nemški jezikoslovci pogosto citirajo. Gre za oblike, kot n. pr. cûd dât „zugeben", lôz iët „losgehen", bëq pëlât „wegfahren", nâx prit „nachkommen", hôr pëlât sd „sich aufführen" in dr. Take in enake oblike se navadno navajajo za dokaz, da je nemščina tako močno vplivala na verbalni sistem slovenskih dialektov, da se da v omenjenem sestavljenem verbalnem sistemu pre-verb po nemškem načinu od debla ločiti : či šoy. nâx „er ging nicht nach". To trditev, ki jo je prvi izrekel Lessiak (Germ.-roman. Monatsschrift II., 1910, 281), so za njim lingvistično manj upravičeni možje večkrat ponavljali (prim. O. Graber, Volksleben in Kärnten, str. 133; F. Koschier „Der Heimatkreis", Celovec, zv. 3, 2). V resnici je stvar drugačna. Prav to, da imamo v takih primerih dva naglasa (lôz iët) in večinoma tudi dve dolžini (cüa dät), kaže, da nimamo opravka z enim, sestavljenim glagolom, pač pa z adverbom in glagolom. Zlogov bëq, nax, eus, loz itd. ne moremo smatrati za prefikse, prav tako ne zlogov hôr, sqûaz, döu, uèn v zvezah hôr pëlât „hinauffahren", tç il za sqûaz iët „es ist zum Durchgehen", uèn uidit „aussehen", dou. prêt „unterkommen". Ti poslednji primeri so posebno značilni, kajti vsi so prevodi nemških sestavljenih glagolov, kjer je nemški verbalni prefiks postavljen kot adverb zdaj delih niti akanja niti ikanja, kar nas opravičuje, da postavimo dva naglasa: paravozastrait'il'siva, crèvavissàt'il etc Zdi se, da se taka aglutinacija slovanskemu jezikovnemu občutju upira, pa tako iz tega občutja slovenščina in ruščina obdržita dva akcenta, ki jih varujeta anorganične univerbizacije. spredaj, zdaj zadaj, kakor je pač vsakikrat zadevni nemški vzorec zahteval. Resnični verbalni prefiksi se od debla ne dajo ločiti, prim. zloge: za-, pre-, po-, o-, pra-, u-, na-, od-, pri-, dar-, n. pr. zamadita, prežuiduat, požriata, osirata „iibel beleumden", pranqsta, umriata, odnqsta, poqazata, parnqsta, darbarata „erfra-gen" gl. nem dial. tarfrQgv>. Neutemeljena je tedaj trditev, da se v slovenščini po nemškem vzorcu preverb od debla loči. V navedenem imamo nadaljnji primer za že izrečeno mnenje, da univerbizacijo sestavljenih besed ovirata dva akcenta in pogostoma tudi dve dolžini. Za eno kategorijo oblik pa se zdi, da je proti pravilu, po katerem sme slovenska beseda imeti eno samo dolžino. To so gen. sing. mask. in neutr. adjektivov z -a<-aha; prim. Sašel-Ramovš „Narodno blago iz Roža": drilja, tretja, bila < belega, mihana, horeca itd. Take oblike so, ob njih pa obstoje vedno, kakor to na drugem mestu pravilno naglaša tudi Ramovš (III, 15), polne oblike z -aha, -iha torej drdiaha, biliha. Sporadični izpad intervokalnega -h- je znan samo v nekaterih rožanskih narečjih, tako n. pr. v Slov. Plajberku, je pa omejen samo na manj negovano plast narečja. V ljudski pesmi ne stoji končnica -a nikoli kot stopa, zmirom je navedena kot -aha, -iha, kot zvemo to tudi pri Šašel - Ramovšu, 47: „Šribarja Šrajbarja z biliha hrada". Zato lahko rečemo, da končnice -a ogenj, qçral < Karl, snqua, bqlar< Waller; gen. sing, snçpa, bçba, quqpa, „klôpa", hrqba, sqçfca, uqna nem. Lohn, qnçfa, stgrža, trqta, otfçqa; šqha Plet. šoja, nçua, šrqqa, usqqa, pçstru, qqmat, bçhat, mqqa, rçqa, hçru< orel, bçndliha < Wandlung. b) kratki padajoči: bqb, quçp, snçp, hrçb, qqï, dbqr, otrçq, šrqq, obçq in ubçq < globok, squ okô, plur. hoč < oči, ho s < gosi, zob < zobje; — imperativ: mgaz, qgpdl „grabe"; — neut. adj. host, topu, hrozan; — inf. prost, nost; — hotl < hoteli; — nom. plur. qnof, grof, uon. d) brez naglasa: pgtgqa (nom. pgtaq), qgnara kanarček, potega apoteka, pghgian, fargž, britgf, coparniia, instr. sing. mgqga, roqga. Vsak nenaglašeni o je u-ju zelo podoben, tako da se izgovarja pogosto tudi nenaglašeni u kot g: grtas > vres „resje", gbgq in ubQq < globok. e Kakor imamo v našem narečju tri različne o, tako ima tudi e za vse tri odgovarjajoče foneme: diftong qa (ali ea), ki stoji samo v dolgih zlogih, in odprti q ter zaprti e, ki sta lahko oba v dolgih ali kratkih zlogih. 1. a) dolgi rastoči: l§at m.< leto, mqast m., u$atar, s^am\, r%ap, S % al i krajevno ime, sedež našega govora, horqau, litgau, mqaua, nibqasax, bč§aua, ii š§ast, ti spadam, lqača, ž§atu fem., pqata, imqana, tilgata, iribqata, gš§at < ušes, uqaiim, gdqahnim, mqačim, poč§anim, Igadar. b) dolgi padajoči: d§an, u§as, m§ax, l$a.d, imqa, na zqatu, qorqan. 2. a) dolgi rastoči: sestra, mqtua, pš§n m., ž§na, čqu m., m^duid, m}du§da, iqlin, iilqna, rmqn, rm$na, nqs\m, t§pim, p§čim, mqlim, rš§t, tqh\, plodim, peja „Ferse", m§ia, i§čmin, iičmqna, lqtit, s^dit, grqmi, žrqhl, šuejar, potqqa. b) dolgi padajoči: qral§stu, česana, zil§n n., ml§n n., na-poi§n n., p$ri, p§č, ndqla „teden"; akk. sg. iqn\ pl§x Blech, qgnuixt§r „kondukter". c) kratki padajoči: hl§b, dqd. 3.a) dolgi rastoči: predha „pridiga". b) dolgi padajoči: hetar Eiter, lerar Lehrer. c) kratki rastoči: ščera < hči, zemua < zemlja, uremana, pel\m; imperativ: peč, reč; inf. hgdret, zapret, zauret, pgžret, umret. 4. V nenaglašeni poziciji da vsak e glas /, napet in moten glas med e in i, ki stoji tudi za nenaglašeni i: iqčm¡n — ¿¡črnina, mqduid — miduqda, iql\n — i\lqna, hdic} < jajce, ¡mqa, iilesa, driuiasa, nibiasa. e Večina rožanskih narečij pozna glas e, napet srednji vokal ki napravlja nekako tak akustičen vtis kot nemški dialektični o, a nima okrogle labialne artikulacije. V Selah je ta vokal samo v naglašenih zlogih. V nenaglašeni poziciji se strne z /. a) Dolgi rastoči: ndela, žehnana, talesa, qrec\ pl. Krätze, lecat < Lebzelt, iestrax < Estrich, žejja, pleixa, ceina, letra< Leiter. b) dolgi padajoči: u disetax, u diuetax, čiiešpalna. c) kratki rastoči: nom. plur. ršeU qres k nom. sing, qrias; plur. mask. preteriteta: žauel, horel, l\tel, mel\ loc. sing, u snex\ u les, na brex; nom. sing, dreu, sen< seno, neb, cent, čehal iz nem. Kegel; metana, n. Mette, p\teln, uelaq; iehrat < igrat let < iti. Za kratki padajoči e primeri manjkajo. V nenaglašenem zlogu stoji za e glas /: dreu : dr\uqas, neb : njbgas. ud, za Oba ta dva diftonga, ki jih srečavamo v mnogih koroških narečjih, stojita samo v dolgih zlogih. a) Dolgi rastoči: gen. plur. hüab k hgaba, uüaz k uüaz voz, qüa\ h qgi, muaž k mož, qüas h qua s kos, uiidd h uqda, potiiaq h pQtaq; — stüadanc, šuaštar. — Gen. plur. ž lan k žqna, siastar k sestra-, ndial „praznik"; ti fmian, siačam, uian > Wien (Dunaj). b) dolgi padajoči: nGač, nüas, Büax, rüax, qüas, muari, püaly, qrias, sniax, lias, briax, xliau, uasiau, nom. pl. miast, liat\ iiam, uiam; biau, liap, šiast, ußiar, pipiau, üsian, obia, dhia, nfbiasa, qoliasa. U, i Glasova u in i dobimo samo v naglašenih dolgih zlogih. V nenaglašeni poziciji utegne po okoliščinah stati tudi u, če se ne strne z g, dočim je i v nenaglašeni poziciji nemogoč. a) Dolgi rastoči: müxa, qüsar, qüia, uüraq < urok, šiipa; gen. sing, qrüxa, püia k plug, s cüham n. Zug', adj. mase. čii-dan, süx; zarüqana verrückt, uüx lug, brüst < brusiti; tribax, čita, ščtina, čimpat nem. Kindbett, sliboc < slivovec; hižua nem. Geissei, gen. sing, biqa, dima; — fem. adj. siua. b) Dolgi padajoči: čudiž, matul, spüuat nem. bauen, hauün nem. Alaun, uüs< vbšb; — Idi, sliptr, ilzara fem., tallr, sin, rlu\ž, žnidar, Itqof nem. Leihkauf, hltx, hlce svn. wtze „Fegefeuer", sqrtusan, ilu < il, z nepričakovanim nazaliranim f. c) nenaglašeni u: u'rqmi, pQsttu, uräpc, ž§atu, bohästu, ie zhübu, zqnstu, us§ha < vsega, ii fiQtu, ii fiQru, ü hgdu. a Nedoločni oporni vokal a stoji lahko v naglašenih in ne-naglašenih zlogih. Vedno je kratek, je pa lahko kot tak rastoče kakor tudi padajoče intoniran. V naglašeni poziciji se po artikulaciji približuje zamolklemu 13, vendar imamo tukaj individualne razlike. a) Kratki rastoči: lad < ljudi, daž, nom. pl. pas < psi, uän, nas < danes, sax n. «3 suho, Vax < igo, iasqat, pazdac „Kornblume". b) pax < plug, baq < bik, dam < dim, sla, nom. sing, pas, iax < jug, mahua, stazda, čabar, sanca < senica, ßsqat sup., spal nem. Spiel. V nenaglašeni poziciji je a redukcijski produkt katerega koli vokala. V naglem govoru utegne nadomeščati vse vokale: sani g. pl. sani, pQtaq < potok, u§tar< veter; najdemo ga tudi v neetimološki poziciji, ko rahlja konzonantske skupine, n. pr. mašiau < šmelj, čmelj itd. Ta vokal ima posebnost, da lahko fakultativno in v vsaki poziciji tudi docela izgine. Fonološki sistem selskega narečja nam v diagramu kaže ta-le rezultat: dolgi vokali a Qa (¡a Q € o e e Ud 19 u i kratki rastoči kratki padajoči nenaglašeni a a a o e e q e § o a / a a u Konzonantizem § 14. Bistvena razlika med slovenskim in nemškim kon-zonantskim sistemom je, kakor smo že na kratko pripomnili, ta, da se v obeh jezikih šumevci grupirajo po različnih značilnostih : nemška narečja ne poznajo zvenečih šumevcev, imajo pa mesto teh šibko artikulirane konzonante (lenes) nasproti močno artikuliranim (fortes), slovenska dele šumevce v zveneče in nezveneče. Po tem smemo soditi, da je vitalnost koroške slovenščine jako žilava, kajti pri Hrvatih v Burgenlandu, ki žive sredi nemškega ozemlja šele kakih 400 let, se že jasno kažejo početki po nemškem načinu, to se pravi, da se glasovni pari kot p : b, t: d nič več ne ločijo po zvenu, ampak po intenziteti (fortis : lenis). Pri Slovencih, ki živijo mnogo dalj časa v neposrednem stiku z Nemci kot burgenlandski Hrvatje, se pa kaže slovansko stanje brez bistvene izpremembe. Res da se ponekod na Koroškem, tako n. pr. v podjunski dolini severno od Drave, v ziljski dolini, v blaški okolici, na vzhodnem Rožanskem, (Grabštajnu, Tinje, Šmarjeta, Žihpolje) in končno individualno tudi skoro v vseh koroških narečjih zveneča b in d artikulirata z manjšo zaporo kot odgovarjajoča nezve-neča p in t. Mestoma je ta zapora tako zrahljana, da sta ta dva glasova spirantizirana 5, d, in v izglasu, pred absolutno pavzo, postaneta kar

b: bagon < Waggon, bqqsal < Wechsel, Sila < Villa. V vseh teh besedah izgovarja Nemec zu; pod vplivom pisave se sliši v nemškem občevalnem jeziku tudi že fila mesto Villa. Res da imamo tudi primere kot ulan < Wien, čeprav samo posamič. Navzlic artikulatorični in akustični bližini nem. zu in slov. b, doni le-ta nemškemu ušesu tuje. Ker je substitucija vsakega nemškega zu s slov. b dosledna in skoraj brez izjeme, Nemec Slovenca tudi, kadar le-ta nemško govori, po tem substitucijskem glasu hitro prepozna. Neštete zbadljivke kažejo na ta razloček, ko pretiravajo nemškemu ušesu nepravilno zveneči izgovor 5 (mesto zv), ki ga nemščina ne pozna2. 1 Glasova d in 5 stojita v ziljski dolini v vseh pozicijah; F. Ramovš navaja, da stoji d samo v absolutnem izglasu (I, 27) in I. Grafenauer pravi (I A XXVII, 197) da ima glas d „v slovenščini običajni izgovor". s Taka zbadljivka je n. pr. bos epa bar bon bain besar bar „was etwa war', wenn Wein Wasser war'". Spirantizacija d-ja pred vokali, oziroma oslabitev in rahljanje zapore se nam utegne pokazati v raznih stopnjah. Pogosto se d sicer še apikalno izgovarja, a zapora je le nepopolna, tako da se sliši lahak šum; v drugem primeru se izgovarja d interdentalno brez opaznega šuma. P. Lessiak (1,14) omenja, da se sliši ta izgovor y >h v slovenščini (Sbornik Matice Slovenskej XIV, 56). Šele poznejša natančna raziskava je pokazala, kako je v resnici s to rečjo; o tem je pisec na kratko poročal v „Anzeiger der Akademie der Wissenschaften in Wien, philos.-hist. Klasse", 1938, I—III, 4. Cela rožanska dolina z izjemo nekaterih zapadnih krajev (Rožek, Ledenice, St. Jakob) točno razlikuje med pridihnjenim h, ki izhaja iz g v vseh pozicijah razen v izglasu in stoji kot protetičen glas pred besedami z vokaličnim vzglasjem, torej: nqha, hqta, hläiza < Gleise, ho sam < osem, häpna< apno in glasom x, ki nadaljuje stari *x: xläb, iuxa, muxa, suxa, uxu, xaba, xuda, houxa, str§xa, xum, kraj. ime, nem. Kumm, xran, gen. sing. plexa k nem. Blech. V teh besedah imamo čisto izrazit gutularen spirant. Tako je etimološka razdelitev teh dveh glasov skoraj v vseh primerih dobro ohranjena. Izjeme kot hqtu < *xoteh, nahata < nexati so osamljene. Ta razdelitev se odraža v substituciji nemških guturalnih glasov. Vsak nemški pridihnjeni h postane h: h§lma nem. Helma „beloglava krava", henqst nem. Hengst, hačapeč nem. dial. hačapeč (poleg paralelne izposojenke iz občevalne nem- ščine hečep§č) häizal nem. Häusel „stranišče"; nemški g je postal v starejši plasti izposojenk redno h: hása nem. Gasse, hižua nem. Geissel, hiuie nem. Galgen, prédha nem. Predigt, hlix stvn. gilí h, fijhrat nem. Fingerhut, toda enako tudi v mnogih novejših tujkah, kot haz < Gas, charlan < Zigarette in celo v besednih sklopih kot hQrniks < gar nichts. Pred jasnimi vokali stoji za g, kakor moramo pričakovati, palatalizirani refleks: ¡ift < Gift, häu[e < Galgen, g pa v raznih primerih tudi ostane in takrat učinkuje kot signal za tujstvo, za neizvršeno asimilacijo besede: ctgal nem. Zügel, krigal < Krügel, rigal < Riegel. Vidi se torej, da glas g Rožancu ne dela nobenih težav; Rožanec ga redno in brez truda v nemščini govori, ne da bi ga dosledno nadomeščal s h. (V mnogih slovenskih narečjih, tako n. pr. v Istri, kjer je g prešel v y, imamo pa enake odnose kot v južni velikoruščini ali ukrajinščini, kjer se vsak g avtomatično nadomešča z y, tudi tedaj, ko se govori v drugem jeziku, n. pr. v nemščini, italijanščini oziroma v velikoruščini.) Navzlic tej okolnosti, ki bi Rožancu omogočala prevzem nemških izposojenk z g, kakor delajo Slovaki s svojimi izposojenkami iz madžarščine, pa večinoma vendarle substituirá vsak nemški g z h. Po drugi strani se pa nemški x (ki je na Koroškem z manjšim šumom opremljen kot v visoki nemščini) v slovenskem vedno nadomešča z odgovarjajočim x: plSx, pléxa Jaule, ki podaja še dolg vokal *jüg (danes jug). V tem primeru je zajet slovenski -g kot -k, dočim kaže oblika Jauch, ki je tudi znana nekaterim govorom, v izglasu na zelo star izgovor slovenskega izglasnega -g kot -x. Jauch kaže v izglasu isti refleks kot nem. dial. Stuax iz slov. stôg „kozolec". Omembe vredne sta nadalje obliki häniuatx „Handwerk", täuarx „Tagwerk" (mezda) s za nemški afri-cirani -kx. Večinoma pa mlade izposojenke v narečjih ne dajejo enotne slike; v Selah se imenuje avstrijski kovanec si//h z nezvenečim sapnikom, šili ha itd., v Bilčovcu pa šilmkh. Glasova c in č sta pravi afrikati. Akustično veljata ta dva glasova enako kot v knjižni slovenščini. il, m, n § 16. Dočim v celi ostali rožanski dolini nazalna konzonanta m in n na vokalno okolje nič ne vplivata, pa imamo v selskem narečju pred nazalnimi konzonanti in za njimi tudi nazalirane vokale: nuač, muxa, mçast, nüas, uümsat, znî. Vendar je podoba, da je nazalizacija sledečega vokala fakultativna, ker je v vseh takih primerih ni in se tudi ne opaža pri vseh osebah. Palatalni n je v enem delu Rožanske doline postal pala-talni nazalni f, v drugem pa in. V tretjem delu, zahodno od Stebna, je n razpalataliziran v jin (gl. si. 3). I iz n ima na vse sosedne vokale, kratke in dolge, naza-lizirajoč učinek: qQi, säi< sanje, usaqdgi, squsiau „skušnjava", cöpiqi< copranje, h§iat Plet. „popačeno iz: nehati" (?). V Selah prehaja nazalizacija celo na predhodnji zlog sfiau, hqhli< ogenj, haht< jagnje, hähita kjer i, glas ii oziroma njegove nadaljnje reflekse; Sele: pälqart nem. Pankert, rilqca nem. Ring, häiq nem. Gang, pomafaiqa nem. Pomarange, filhrat nem. Fingerhut, cui^har nem. Zwinger, Podgorje: uanqadra kraj. ime Langwiede, stralqdlnd, nem. dial. štraokalan, ki izhaja iz slov. *stronka, Plet .strok', ctnqat, „kimati"; a ostane v št am ga (loc. sing, na štaiže, prim. F. Ramovš, 1,244 in Isačenko, III, 59) süioqan, bändlinha, šranke (Ledenice), päun-klukar nem. dial. paumklukhar „Baumspecht". Obratno pa Nemec palatalni slovenski n nadomešča z ra, prim. kraj. ime Drasing za slov. dražili. r, I, a, i § 17. Med najizrazitejše značilne poteze rožanskega konzo-nantizma spada uvularni izgovor glasu t. To posebnost zapazi vsak koroški Slovenec; Rožanec je ne izgubi niti tedaj, ko govori nemško. Značilno je, da tudi rožanski Nemci govorijo r, sicer pa na Koroškem uvularnega izgovora nikjer drugod ni najti. To velja vsaj za domača slovenska in nemška vaška narečja. Samo mestni govor pozna v veliki meri „finejši" uvularni r. Bilo bi pa vendarle tvegano pripisovati rožanski nemški in slovenski r mestnemu vplivu, kajti zakaj naj bi bil tu mestni vpliv močnejši kot pa drugod? Ne glede na vse to, je glas r eden izmed najbolj konservativnih glasov; obdržal se je ne-izpremenjen ne le v vseh slovanskih jezikih, ampak se skoroda prav nič in nikjer ni od praindoevropske dobe do današnjih dni izpremenil. Če se ne oziramo na asimilacijske in disimilacijske pojave, ki jih je težko zajeti in vkleniti v okvir kakega zakona, moramo reči, da r praviloma alterira samo z glasom /: piirbal iz nem. Pulver. Uvularni rožanski r je pač v zvezi s splošnimi artikulacijskimi pogoji tega narečja, v katerem teži toliko glasov po tem, da se artikulirajo v zadnjem delu ustne votline, tako laringalni q iz k, laringalni h iz g in tudi precej zadaj tvorjeni a. Morda je r iz r najprej bil vezan na določeno soseščino (na prim. na a, tako v skupini at za zlogotvorni r). Poudariti je treba, da rožanski r prav za prav nima nobenih tresljajev, marveč samo en sam gib, dočim podjunski r izrazito vibrira (v vzglasju ima 2 do 3 tresljaje, med vokali po 1 do 2). Kljub temu je odporen in se je v vseh položajih obdržal, tako tudi na koncu zloga, bodisi da zlog zapira ali da je za njim celo še kak soglasnik (v takih legah je v nemščini r zginil): stQrž, šporhert\ šuaštar, fuatar, ngxpor. Dostikrat je prav težko ugotoviti, ali je sonornik še v vokalični funkciji ali pa je že prešel v a + sonorni soglasnik. Tako je n. pr. v zabeleženem ndSla glas n nosilec prvega zloga, v prst pa je pred r že kratek s, torej prav za prav parst. Narečje pozna naglašeni a (iax, qrax, rai), zato bi mogli in smeli r enostavno smatrati za ar.x Takšno, le fonetično pojmovanje pa ne bi bilo v skladu z vsem glasovnim sistemom, kajti r se vendarle povsem tako uporablja kot drugi nosilci zlogov: more biti dolg ali kratek, mora imeti dolgo rastočo ali padajočo intonacijo, prim. šršan nom. sg. proti šršan nom. pl. Takih lastnosti a, ki je vedno kratek, nima. Zato smemo ar v dolgih zlogih imeti za poseben enoten fonem.2 V nenagla-šenih zlogih je drugače: tu se ar tudi fonološko razveže v a + r, saj je a v taki nenaglašeni legi zelo pogosten. Zato so na prim. gen. pl. siastat, u^atar, srebat < srebro, kar se tiče nenaglašenega zloga, identični s prastar > piostor, huapac, tQraq, tribax itd. Na začetku besede imamo za r različne pojave: rm§n, rž (Sele); arm§n, ari (Podgorje); harmqn, harž (Smarjeta). Glas l je „srednji" l, kakor je splošno znan jezikom po srednji Evropi; tudi nemški l je tak. Po t in d se izgovarja lateralni /: hartal, hotl, pr§dl< predli. V kosih padežih imena lad< ljudje, je začetni /- nezlogoven; dat. Id§am, lok. ldiax so enozložni. Soglasnik u stoji v starejših izposojenkah iz nemščine tudi za nemški l (uušno za lustig, uux za luge) in za drugi sestavni del nemških diftongov: hriua za nem. reue; dalje nadomešča nem. zv (ufimšat, linduafn, guaihel). Koroška slovenščina ne pozna labiodentalnega spiranta v (tudi koroška nemščina ga nima). Vsi tisti primeri, v katerih se pojavi v, n. pr. violca „Veilchen", folksvgr, niso izposojenke iz nemških narečij, ampak iz mestnega oziroma knjižnega jezika, ali še točneje: to so citati iz pismenega jezika, ki izražajo po večini nove pojme. Ta v dobimo v besedah kot vim „čistilo Vim", vol/i „pasje ime" in kar je omembe vredno, tudi na neleksikalični plasti jezika, v govoru z živaljo: ve „stoj!" za konje. Izgovarjava labiodentalnega v koroškemu Slovencu ne dela težave, saj je v njegovem govoru udomačena nezveneča varianta /; f dobimo v pravih slovenskih besedah, ki spadajo v področje 1 Gl. O. BpoK-b, O^epKt (})H3iojioriH aiaB. pt™ § 77,106. 2 To je tudi Skrabec pravilno dojel. Prim. njegove duhovite opombe v Jezikosl. spisih, str. 56—7. tako imenovanega „posnemanja glasov": ftqat, füqat, kakor tudi v številnih izposojenkah: zgfa, nqfqfa „Genovefa", zefa „Jožefa",fält „Valentin", f§lan „Feliks", farian „Florijan", žejja < Seife, föuz < Vogelhaus, fäncat etc. i odgovarja nezložnemu u: je sonant brez šuma. Stoji za slovenski j in za nemški i kot drugi sestavni del diftongov ei, ai: pleixa Bleiche, bäisat weissen, hmäina, räital, Plet. raj-telj, žlaifat. i stopi epentetično tudi pred st v ö i star, müdj.st < most in pred c v p%ič, /e|'c. Izglas § 18. Dočim je v enem delu slov. koroških narečij zven iz-glasnih konzonantov zatrt, torej -d > -t, -b > -p, -z > -s itd., je pa zven v celi rožanski dolini dobro ohranjen. Tako n. pr. v Selah: nom. sing. ¿>§6, brQb, hräd, l§ad, mgaž, dšž, uuaz, lok. sing, na uQaz < Igg. To pravilo velja samo za izolirano povedno obliko, v stavkovi zvezi pride seveda do razumljivih asimilacij: žehnan /a sät tugiha talesa /e/s mesto säd tuqiha. V nekem oziru se selsko narečje loči od vseh ostalih rožanskih narečij. Ima namreč vrsto konzonantov, ki bi jih pisec imenoval „intenzivne". Stojijo samo v izglasu in se v izgovoru od normalnih konzonantov razlikujejo po jačji napetosti zapore, oziroma ožine. Zveneči b, d, z, / so nekaj daljši kot normalni glasovi, nezveneča t, p se glasita skoraj kot aspirirana fi, ph. Večinoma se vežejo s kratkim rastočim akcentom, kot v nom. plur. bob, qi}dp, hröb, otroc, hräd, fšet, hds, sod, uäs, qres, uaš lok. sing, na nos, na peč, par mrä par mräc; inf. scä/, sräL Lahko pa stojijo tudi v dolgem zlogu, mät< mati, Intenzivni so lahko vsi šumevci, z izjemo glasu q; ker h sploh ne pride v izglas, ta glas seveda ne more biti intenziven. Skrajni zahod rožanske doline, okolica blaškega jezera pri Stebnu, ima prave aspirirane okluzive tipa snoph, scäth; to narečje ima pa tudi kx v otrökx, gh v ruagh < rog,

< zob. S podrobnostmi štebenskega narečja, ki je v marsičem zanimivo in značilno, se na tem mestu ne moremo pečati. Geminacija § 19. Nemška koroška narečja poznajo geminacijo konzo-nantov, v slovenskih je pa geminacija izredno redek in slučajen pojav. Slovanski jeziki na splošno nimajo dolgih in geminiranih konzonantov, tako nam je umljiva poenostavitev skupine *ll iz dl, ki je dala povsod l, samo v nekaterih slovaških narečjih je še ohranjena -U-. V ruščini je glasovna razlika med BHJUia in BHJia nekorektna in samo pismeno podana, in -hh- participi-jalnih in adjektivnih oblik kakor OflHOBpeMeHHbiH, hckpehhhh se kot „učena" oblika prenaša tudi na take primere, kjer etimološko ni opravičena (BbmaHbiH = vydannyj). V naših narečjih dobimo le prav osamljene oblike z dvojno konzonanco, tako n. pr. v Slov. Plajperku: mlnna, mlnna šiša, predikativno minam, „klein"; v Selah ugttca < vodica, qatt < kaditi, poslati < posoditi, zamatt < zamuditi, ššit < sušiti. Vse te geminacije se pa dajo v malo skrbnejšem govoru z vmesnim a razvezati. V nagli in nepazljivi izgovarjavi pa ni težave niti za najbolj nenavadne konzonantske zveze: nom. pl. tribš, ščtina, urapc in dr. Preglejmo še enkrat konzonantizem selskega narečja v naslednji tabeli: zaporniki priporniki afrikate sonorni zveneči nezveneči zveneči nezveneči normalni intenzivni nosni oralni norm. int. norm. int. norm. int. norm. int. labialni b b P P (5) m v Iabiodentalni (v) / / dentalni d d t t z Z S S C C n l palatalni ž Ž S š C C J i velarni X X laringalni 9 h uvularni r HISTORIČNI DEL Zgodovina glasov selskega narečja § 20. Gradivo za zgodovino glasov v našem narečju poteka vseskozi iz govora samega, ker ni nikakršnih pismenih virov, ki bi podajali sedanjo ali nekdanjo jezikovno obliko narečja. Seveda je zato metoda izključno spekulativna; veliko oporo in dokajšnjo bogastvo nudi še primerjava z drugimi rožanskimi in koroškimi govori, pomembne pa so tudi izpo-jenke iz nemščine. Za absolutno datiranje pridejo v poštev le slučajnostni zapiski krajevnih imen, če izkazujejo zadevne glasovne izpremembe; kar velja za najstarejšo jezikovno epoho alpskih Slovanov in za nadaljnji razvoj, to more veljati tudi za staro dobo našega govora; lingvistične kombinacije, ki ga to gradivo dopušča, nam pa vendar dajejo vpogled v nekakšno relativno kronologijo posameznih glasovnih pojavov. Posebne zemljepisne in gospodarske razmere, v katerih se je celih 1250 let razvijala koroška slovenščina, dajejo dia-lektologu še posebne naloge in vidike. Poleg zakonitih glasovnih izprememb, menjave kategorij itd. je treba posebno in vedno imeti v mislih dejstvo, da je naš govor dolgo vrsto stoletij izpostavljen nemškim vplivom; vsi znaki dvojezičnosti so bistvena oznaka postali. Izposojenke, ki so tolikokrat izpodrinile domače besede, pa dostikrat oteže ali otemne našo raziskovalno pot. Včasih ni pravih primerov, besedni in oblikovni zaklad postane omejen in se močno reducira; dočim sem na pr. acc. pl. raqe pogosto slišal, pa nikakor nisem mogel dognati, kako se glasi nom. pl. O pravih glasovnih zakonih je prav za prav težko govoriti. Pomislimo samo osnovno dejstvo: vseh Seljanov je nekako tisoč; mladi rod, ki naj bi novostim ukrčil pot, je nekaj sto duš močan; vpliv velikega kolektiva, ki bi korigiral in normaliziral, je ničeven, saj veliko jezikovno občestvo tu sploh ne eksistira; zato so individualne novosti in variante vsakdanja stvar, nihče ne pazi nanje, se jih niti ne zaveda. O strogi shematizaciji glasovnih pojavov zato ne more biti govora; smemo govoriti le še o normah ali tendencah, kakor se izraža Ramovš v svojih dialektoloških študijah. Tudi ne smemo pozabiti, da v teh goratih krajih ne posnema sin očetovega govora, marveč vnuk posluša svoje stare starše, njegovi starši so tako vse dneve na polju in v gozdu in se ne ukvarjajo z otroki (gl. moj članek v Slov. jez. L). Sicer se je govor v Selah dokaj samostojno razvijal, ima pa vendar dovolj pojavov, ki so vanj prišli najbrž iz govora v Borovljah in iz onega v Smarjeti; izolirane oblike in besede potekajo pogosto iz teh dveh zunanjih virov. Take besede so predvsem števniki, verski in cerkveni izrazi in nemške izposojenke, ki jih je Seljan šele posredno prevzel. Tudi po dve besedi živita včasih druga poleg druge: priadanha in predha (druga je mlajša). Zaradi svoje izolirane zemljepisne lege in revnih prometnih zvez bi pričakovali v govoru naše gorske vasi razne arhaizme; pa jih ni; narobe, če ga primerjamo z drugimi rožanskimi govori, bomo zlahka ugotovili, da je naš govor izredno novotarski in je na skoro revolucionarni način izpremenil svojo obliko. To velja tako za konzonantizem in za vokalizem, ki ima veliko število fonemov (devet dolgih in osem kratkih vokalov, dočim imajo drugi rožanski govori navadno le sedem dolgih in komaj da šest kratkih), pa tudi za akcent (naš govor ima nov kratko-rastoči poudarek) in za oblikoslovje. Posebne pojave oblikoslovja, kjer so posamezne gramatikalične kategorije kakor sing. proti plur., mask. proti neut. pri pridevnikih itd. izražene z nekakim „prevojem" in ne s končnicami ter izkazujejo nekakšno „notranjo fleksijo", bomo ob zgodovinskem pregledu glasovnih pojavov še posebej upoštevali. Glasovna in oblikovna norma se stalno prepletata; vpliv analogije je močan, pa ne vedno enoten. Vse te prave ali tudi samo dozdevne nepravilnosti in posebnosti so koncem koncev le nekakšna obramba proti ger- manizaciji; jezik teži po naravnem uravnoteženju, ki ga skuša doseči tudi z nenavadnimi nepreračunanimi izrasleki in celo hibami. Številni takšni zunanji in notranji faktorji so zavirali in zavajali naravni razvojni tok; prav zato bomo mogli očrtati le glavne razvojne težnje. § 21. Najprej pa hočemo dati še nekaj pripomb glede glasovnega stanja v prvotni alpski slovanščini. Glasovna vrednost praslovanskih nosnih vokalov je v slavistiki takorekoč dognana in splošno sprejeta, kar se tiče njihovega oralnega elementa; glede nosnega elementa je na splošno veljalo mnenje, da sta q in g bila prava nosnika. N. Trubeckoj RES V, 24 si. je podvomil v nazalno-vokalični značaj teh glasov; zanj je bilo izhodišče dejstvo, da poljski nosniki, bodisi v knjižnem jeziku kakor tudi v mnogih dialektih, niso nosni vokali, marveč glasovna zveza vokala z nosnim konzonantom. Take zveze so pred zapornikom in afrikato v zaprtem zlogu (zqb = zomb, kqt = kont, rqka = renka), dočim so pravi nosni vokali le pred spiranti = geš, zvqs = vos). Dalje je sklepal takole: homogeni vokali o in e se pač ne bi razvili v diftongične zveze on, en, saj je njihova nosnost njihov bistven element in procesa o v on nikjer ne zasledimo, nasprotno pa je proces on v o v jezikih zelo pogosten; zato poljskih oblik zomb, renka ne gres matrati za razvojni rezultat nekdanjih o, e, marveč se ¡je v njih staro stanje ohranilo. Le v nekaterih poljskih dialektih je povsod, v vsakršni legi, nastala prava nosna izgovarjava za psl.*0, Za prvotno slovenščino naj dajejo gradivo jezikovni odnosi med slovenščino in romanščino (Ramovš IV. 26 si.); v teh odnosih bi naj bila izražena tudi eksistenca nosnih vokalov za tedanjo alpsko slovanščino. Da se pa na vse te pojave in odnose gledati tudi še s posebnim upoštevanjem teze Trubeckoja. Najstarejša imena, izposojena iz alpske slo-vanščine, imajo za slovanski *q skupino vokala z nosnim konzonantom: 860 Labenta, 888 Laventa, slov. Labot, nem. Lafan(t) in tako si odgovarjajo Carantanum : *KorQtan%, Lontsach : *Iq-čach% (danes Lansach), nem.-dial. štrankahn : strQk% ali za *§: 898 Zuentiboch : Sv^top-blk-b, Zzvenkach : *svqiachb, nem.-dial. Pranter, Gepranter (poleg gapatar) : *p(r)qtro. Za y in *§ imamo torej najprej an in en. Seveda je možno reči, da gre v teh primerih za substitucijo; vendar pa vasluži upoštevanje še dejstvo, da o in e nista vedno substituirana z an, en. V bri-žinskih spomenikih, ki so pa že iz mlajše dobe X. stoletja, sta ta dva glasova kaj redko zapisana z on, un, en (poronfo, vuenfih, mogoucka, funt, vuerun), navadno beremo samo o, u in e, čeprav je slovenššina v ti dobi gotovo že imela prave nosne vokale. Da bi to pisarsko omahovanje podajalo zares tudi jezikovno omahovanje med glasovi, ki naj bi bili zdaj bolj, zdaj manj intenzivno nazalni, se mi ne zdi verjetno, posebno še zato ne, ker imamo zdaj mogoncka, zdaj mogoki, zdaj poronfo, potem pa porufo. Po poljskih primerih bi mogli soditi, da je bil razvojni štadij, ki se nam v brižinskih spomenikih kaže, tak, da se je nazalizacija pred spiranti in morda tudi že pred zaporniki že izvršila (iefe = ježe, zod.it = sodit), dočim se je pred afrikatami še starejše stanje ohranilo (poronfo = porončo, vencih, mogonta in današnji dialektični primeri miasanc, uenč, lenča, srenčno (po Koroškem in Štajerskem, predvsem pa na Zilji) bi pred c in č potem prav do danes staro stanje obdržali. Proti takšni pisavi v brižinskih spomenikih imamo pa v IX. stol. vedno an, en, za *q, prvič najdemo pisavo brez n v Knesaha 891 (v legi pred spirantom), v X. stol. pa ta način pisanja čedalje bolj prodira (Globzach za dan. Glantschach iz *glQbočach'b). V nadaljnih dobah sreča-vamo zelo pogosto dvojnice kakor Zwenkach: Zwaekach, Zzuan-tendorf \ Zzuattendorf, Globsach : Glombtschach, Wankendorf : Wackendorf za *v§ta vbsb (v bližini je Mala ves pri Globasnici), gaprantdr : gapratar (patern Lexer WB. 18); iz tega odseva različna doba izposoditve, ko se je stara oblika zgubila, je nova izposojenka nastala. Ime *Svgfah je bilo na prim, dvakrat izgovorjeno in po tezi Trubeckoja bi si bilo razlagati to prevzemanje tako, da je Zwenkach izposojeno v dobi pred razvojem en > e, drugič pa p o tem razvoju in najbrž celo že po opustitvi nazalnega izgovora sploh (Zwaekach). Če bi za alpsko slovanščino do X. stoletja sprejeli še diftongične zveze tipa o, e + n, potem bi tudi bav. jungiro, zuunskčn, Sigimunt dalo najprej v slovenščini še *joi3gbn>, *i}onščiti, žbgmonH in šele ob prehodu v X. stoletje bi v toku splošne nazalizacije nastali v njih nazalni o. Končno bi domneva, da ima alpska slovanščina v IX. stoletju še on in ne že o, ne prišla v nasprotje z osnovnim poznim praslovanskim zakonom o odprtih zlogih; spomnimo se, da je tudi ime Karla Velikega šele v začetku IX. stoletja sprejeto in izkazuje metatezo tolt > tlat in tako bi mogla nekako v isto dobo spadati tudi monoftongi-zacija on, en v o, e, ki se seveda ni izvršila v vseh dialektih ob istem času in na isti način. Večinoma doba pravih o, S ni bila dolgotrajna (prim. Meillet, Slave commun2,61); za ziljski dialekt bi smeli reči, da se je raznazalizacija že izvršila prej, preden je v vseh pozicijah nastala monoftongizacija, in v ti dobi bi imeli poleg dob, roka še vedno lenča in zato je raz-nalizirala v teh zadnjih primerih samo e, ostalo je torej lenča', isto bi veljalo za uenč in miasanc. Koliko več verjetnosti gre takšnemu pojmovanju kakor pa naziranju, da se je več raz-vezalo v jilenč, za to seveda kakih jasnih ali določnih znakov ni, kvečjemu moremo govoriti o večji ali manjši verjetnosti in naravnosti. Le podjunsko narečje je do danes ohranilo prave nosne vokale. Pri tem je treba omeniti še dejstvo, da ima v slovenščini (kakor v poljščini) začetni q- skoro vedno in povsod prote-tični v- {vogel, vod, vose, votel, voz, vozel itd.), kar bi kazalo po naravi na to, da je bil q- ozek glas (če primerjamo stalno protezo pri psi. •s- in y-); dalje vemo, da je menjava med q-in vq- že zelo stara, v nekaterih primerih gotovo predhisto-rična. Ali refleks za *q je tako po starih zapiskih (gl. gori in prim. Wanndal < *vondoh, Wandelitzen < vondoltnica) kakor po današnjih govorih izrazito široke narave; v Podjuni imamo zanj skoro a, v Rožu q, v Selah Qa (zqp, tfQgu, uQzak — UQhle, UQhu, UQzak, uQtu — ZQab, dqab, tQača, usahle, ugatu, uQatua). Ce ima q- protezo in če je protetični glas nastopil le pred ozkim začetnim vokalom, tedaj bi v še starejši dobi ne imeli v začetku *Qn, marveč nekak *%n, ki je praviloma dal ; slov. dial. oblike pavok, pavuk proti pajeak, pajsk, ki jih je izvajati iz *pa-'bnk in imajo obakrat zevni glas (v, j), bi potemtakem kazale na •sn > o in bn > e. Tudi v poljščini je, kakor že rečeno, vseskozi protetični v- pred začetnim *q- (wqz, w$ziel, zuqda; polabsko vus, vuntak; krajevna imena na otoku Riigen: Wampand 1207, Vanscno-zvitze 1314); dalje ima polabščina obliko pojank (Lorentz, VA, XXIV, 5-7). Teza Trubeckoja, da izvirajo Iehitski in bolgarski nosni vokali iz Hn in *bn, bi potem veljala tudi za alpsko slo-vanščino. R. Jakobson TCLP II., 39 govori sploh o tem, da je ena skupina slovanskih jezikov imela sprva zveze polnih vo-kalov z nosnimi konzonanti, druga pa — lehitsko - bolgarska in k nji bi prišli še slovenski koroški govori — zveze 6 z nosnimi soglasniki; v prvi je prevladoval vokalični element, zato se je laže izvršila monoftongizacija, ki ji je sledila raz-nalizacija, v drugi pa je bil vokalični element slabši, jačji je bil nazalni del diftonga in zato so se v lehitščini, bolgarščini in podjunščini (deloma tudi v ziljščini) te nazalne zveze še do danes ohranile. Za alpsko slovanščino bi bila kronologija teh pojavov nekako takale: %,n, bn > on, en (do IX. stol.) > o, e (še v , .v \ s °> s (Podjuna) času bnz. spomenikov) < ^ g (drugod)< Da sta se v toku razvoja sprva ozka %>n, bn = un, in razširila v on, en, ni nič čudnega, saj nam je ta pojav iz mnogih jezikov znan (prim. franc. in > $, un > o). § 22. Z onemitvijo izglasnih šibkih reduciranih vokalov in b (ta pojav je za slovenščino že izkazan v brižinskih spomenikih) se je izpremenila v marsičem struktura konzonan-tizma in na nov način so se tudi akcenti porazdelili. Onemitev se je vršila seveda postopoma in z njo vred tudi gori omenjene posledice, predvsem izpremembe akcentskega značaja. Kakor izkazujejo današnji slovenski govori istočasno po več razvojnih stopenj pri redukciji vokalov (na prim. tati : tata : tat), tako je bilo pač nekoč tudi z & in z a, ki je iz njiju nastal, dokler ni preko fakultativne uporabe naposled popolnoma onemel. Ko je končni & pešal, tedaj se je poudarek z njega selil na predhodnji zlog; kvaliteta novega poudarka se je uravnala po splošnih fonetičnih odnosih besedne melodije ali tonskega profila. Ker je predtonični zlog bil rastoč, je tudi tak preseljen poudarek bil rastoč. Kvantiteta novopoudarje-nega zloga je sprva ostala neizpremenjena, torej bobi > bob, chlevi > xlev. So pa bile tudi različne besedne kategorije, ki so najbrž že pri neki še starejši metatoniji premaknile končni poudarek; nekatere izmed njih kažejo tudi pri debelski prvotni kračini novi dolgi akut (tako n. pr. gen. pl. žen, vod), druge pa imajo sicer kratkega, je pa starejši kot oni v tipu bob, to so primeri koža, sedm, nom. pl. sela i. dr. Čeprav imajo nekateri ruski govori (lekinski) v vseh teh primerih za o isti refleks ©= uo (kcoii, kotža), zahtevata pa slovenščina in srbohrvaščina vendarle razlikovanje. Staroakutirani zlogi krava, češ. krava, rus. KOpOBa; mesto, češ. misto) so se v južni slo-vanščini skrajšali v *krava, mesto in v srbskohrvatskem razvoju je ta rastoči poudarek prešel v padajočega: krava, mjesto, kakor rak, čas. Slovenščina pa za take *e ne kaže v vseh dialektih istega refleksa kot za stalno dolgi e (na prim. hlev, snšg z ozkim e) in s tem priča za starejšo obliko *krava, misto; te oblike so bile v akcentskem in kvantitetnem pogledu povsem take kot koža in zato se vse obravnavajo na isti način. Razdobja, v katerih so nastali rastoči poudarki, so gotovo zelo obsežna, vidno pride pa ta časovna razlika na dan v današnjih različnih vokaličnih kvalitetah: vod (dial. vud) proti koža (dial. kuoža) proti b()b, konj. Zdelo se mi je potrebno, to omeniti, ker hočem za podlago in izhodišče razvoja posameznih glasov imeti glasovni sestav, kakršen je bil v slovenščini nekako ob koncu prejšnjega tisočletja. § 23. Pri premiku slov. padajočega poudarka so nekateri primeri povsem enostavni; oko, zlato je dalo oko, zlato (obenem so se skrajšale dolžine, s katerih je poudarek prevzet in so zdaj postale prediktične); nos®, šestb se je podaljšalo v nds, šest; tbgbk® je dalo fog&k. Tam pa, kjer izvira dolgi padajoči poudarek iz starejšega rastočega (tkzv. novi cirkumfleks), se premik ni izvršil: nom. pl. mesta, I. sg. prez. vidim, delam; adj. siti; oblike kakor zdravje, hruška in še cela vrsta tvorb s su-fiksi, ki se pričenjajo s b (-bca, -bba, -bma itd.). Ali je morda tudi tu kaka kronološka razlika med primeri tipa mšsta in onimi s sufiksi z -b-? Po današnjih refleksih moremo zlahka ugotoviti, da med starim in novim, po meta toni j i nastalim cirkumfleksom ni nikakršne razlike niti kar se intonacije, niti kar se kvantitete tiče; v selskem narečju imamo sntdx in nom. pl. miast < *mSsta. Razlika je le v tem, da se metatonirani cir-kumfleksi obdrže na svojem prvotnem zlogu. Lehr-Sptawinski je menil, da se cirkumfleks ni premaknil, če je bil sledeči zlog dolg, na pr. vidim; ali takih primerov ni dosti. Ponekod gre morda za vplivanje v okviru morfoloških kategorij; tako se je pri nevtrih občutila norma, da se singular poudarja drugače kot plural: gnezdo — gnezda, seld — sela, rešeto — rešeta in pole — pola, more — mora; pri takšnih odnosih bi se moglo pojmiti, da ob premiku oko > oko alternacija mesto — mesta ostane neizpremenjena. V primerih siti, zdr&vje bi mogli slutiti, da se je metatonija izvršila šele ob onemitvi -b-; ob tem času pa se je premik v tipu oko že dogajal in zato bi ti novi, mladi metatonirani primeri ne bili več zmožni, da premaknejo poudarek. Pri vidim so razmere še bolj nejasne; Vondrak je izhajal, kar ni neverjetno, od sestavljenih glagolov, ali razne analogije, prepletanja in poenostavljenja ni moči zajeti z eno samo formulo (prim. Prispžvky k nauce o psi. prizvuku, Spisy fil. fak. Brno, 5, 31 si.). § 24. Paralelno s temi in takšnimi akcentskimi in kvanti-tetnimi izpremembami so se pričele ob koncu prejšnjega tisočletja javljati v alpski slovanščini tudi kvalitetne vokalične izpremembe. Tako se je e, ki je bil ob priselitvi Slovanov v Alpe, širok a-jevski glas, v dolgih zlogih pričel zoževati, prav tako tudi vokal 0. Tendenca zoževanja dolgih vokalov zajame, kakor je to na tolikih mestih poudaril Ramovš, ves slovenski glasovni razvoj. Če imamo danes v naših govorih za i široke glasove, potem potekajo iz skrajšanega e; *lelo, delo, mesto dado smiselno s tem razvojem v selskem narečju Igat, dqau, mqast. Na drugi strani pa se refleksi za g in Q ne morejo izvajati iz ozkih glasov, saj ima selsko narečje pqat, zQab. Seveda je vse zavisno od različne širokosti glasov in posebe še od tega, v kakšni stopnji širokosti je glas bil ob času, ko se je zoževanje pričelo; kajti sicer bi zelo enostavno bilo reči, da bi tudi za g in q morali imeti ozke glasove; iz tega še ne sledi, da je imela takratna slovenščina po več širokih, namreč različno širokih e-jev in o-jev, marveč le to, da so se oralne širine drugače obravnavale kot pa nosne vokalne širine; tu pa postane nosni element oni faktor, ki je oviral zoževanje in ga je oviral dotlej, dokler se raznazalizacija ni izvršila. Vmes pa je refleks e že ozek postal, dočim se na mladem raznazaliziranem širokem e-ju iz g šele prične vpliv zoževanja. Vemo pa še to, da je v južnih slov. dialektih, ki so po vsi priliki preje raznalizirali g in q, v resnici prišlo do enakšnih rezultatov za š in g (na prim, v gorenjščini, v primorskih in rovtarskih dialektih). Koroška diferenca ozkih refleksov za e, e, o v dolgih zlogih na eni strani proti refleksom za g, Q postane tako priča za dejstvo, da so v koroščini nosni vokali še eksistirali kot nosni, ko se je omenjeno zoževanje oralnih vokalov že vršilo (prim. Ramovš, Kratka zgod. si. jez. str. 170). V tem oziru najdemo zgovorno potrdilo tudi v rezijanskem dialektu, ki kaže razmerje e (e) : g > T: e (Ramovš III. 35). Ob istem času in zaradi istih novih pojavov (onemitev šibkih % in b, premaknitev poudarka, zoževanje v dolgih zlogih, daljšanje starih kračin v tipu nos) je nastalo tudi dan, max za staro dbnb, m%xi,. V nadaljnjem razvoju se je a razvil do širokega e-jevskega glasu, ki sovpade z onim širokim e-jem, ki stoji za psi. g. Tako moremo nekako za prvo dobo sedanjega tisočletja za slovenščino določiti sedem dolgih vokalov, namreč: u, T, e, o, p, p, a. Kako hitro se je vpliv zoževanja izrazil, je seveda težko reči; dokler še ni bil izrazit, so vsi ti vokali bili za odnosno stopnjo širši in manj napeto artikulirani. Dolžina je bila v sledečih zlogih: 1) v cirkumflektiranih zlogih (ne glede na to, ali gre za stari ali novi cirkumfleks), kakor glux, sin, snšg; šest, nos, pet; mex< m%x-b, den, zob; grad in siti, mesta, zdravje; 2) v akutiranih dolgih zlogih (stari in novi starejši akut in akut, ki je nastal po akcentskem premiku): klobuk, hudič, hlev; žen, vod; rep, kpt; krat; 3) v predtoničnih podedovanih dolgih zlogih: duša, zima, zvezda, ppta, spsed, travi. Poleg tega so nove dolžine nastale po skrčenju dveh vo-kalov, med katerima je / onemel; njihova intonacija zavisi od intonacije prvotne neskrčene glasovne skupine: me < moje, pas < pdias. V nadaljnem razvoju je bil posebne važnosti pojav podaljšanja vseh rastočih kračin v nezadnjem besednem zlogu, s čimer so nastale nove dolžine. Te so deloma sovpadle s starimi (jutro >jutro, riba, krava), glede e-jevskih in o-jevskih pa velja sledeče: vsi štirje e-ji (iz e, e in a) so se zlili v en sam širok glas, e; o se je zlil s širokim refleksom za q; leto, jetra, sela, odehnem dobe torej enakšen široki f (v Selah pozneje §a), koža in toča enakšen široki p (pa). Ce povzamem vsa ta dogajanja in zlivanja posameznih glasov, dobim za te zgodnje dobe sledeči pregled: I. Dolgi ozki e poteka iz: 1.) starocirkumflektiranega e (sneg); 2.) cirkumflektiranega e (šest); 3.) novocirkumflektira-nega e (nom. pl. mesta); 4.) novoakutiranega e (hlev); 5.) no-voakutiranega e (zgodaj podaljšanega) v tipu gen. pl. žen; 6.) predtoničnega e (zvezda) in 7.) iz skrčenega oje > e (me). II. Dolgi široki e je nastal iz: 1.) cirkumflektiranega g (pet); 2.) cirkumflektiranega a < b (mex, din); 3.) staroaku-tiranega, pozneje podaljšanega g (j$tra); 4.) staroakutiranega š (mesto); 5.) novoakutiranega § (rep); 6.) novoakutiranega e v nezadnjem zlogu (sfla nom. pl.); 7.) novoakutiranega », » (od?xnem) in 8.) iz predtoničnega g (peta). III. Dolgi ozki o je nastal iz: 1.) cirkumflektiranega o (n6s); 2.) iz zgodaj podaljšanega novoakutiranega o v tipu gen. pl. vod. IV. Dolgi široki p izvira iz: 1.) vsakega dolgega (ali podaljšanega) cirkumflektiranega, staro- in novoakutiranega q (zgb, kgt, tpča); 2.) v predtoničnem zlogu iz q (sosed); 3.) iz novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu (kgža). Pri nadaljnem zgodovinskem razvoju hočemo kar ta glasovni sestav dolgih vokalov imeti za osnovo; ne bomo se preko teh, na opisani način nastalih osnovnih ozkih in širokih e-jev in o-jev ozirali nič več na to, iz kakšnih psi. vokalov so ti nastali, tako da hočemo zasledovati kar usodo ozkih e, ö in širokih e, p. § 25. Refleksi za a. Dolgi a se je povsod, kjer je že od nekdaj bil, ohranil dozdaj neizpremenjen. Pridružil se mu po novem podaljšanju nekdaj kratki, staroakutirani u (burja < burja, psi. bürja) in pa nekdanji predtonični dolgi u (duša < duša). Kakih posebnih in zaznatnih kvalitetnih izprememb ta a ne kaže; po nekaj primerov za vsako omenjeno lego hočem navesti: a) qüra, [ütar< jütro, gen. sg. qrüxa k nom. qrax,puha : pax iz plug, idha : ßx iz jug, po takih primerih tudi ciiha : cax iz nem. Zug; müxa; s premaknjenim poudarkom tribax, gen. tfibxa, lok. u tribs, nom.pl. tribš; — b) pod cirkumfleksom: hrušqa, sužba, čudiž, sux, hux< gluh; — c) duša, gen. sg. qlüca, fem. tüia, xüda, hüxa, süxa, püsta', brusam; — č) pod novim akutom: qluč, luč, matül itd. Dalje imajo dolgi u mnoge izposojenke, ki so deloma že zelo stare: hauun „Alaun", uüxarn „geizig", ifümSat „wünschen", spuuat „bauen", uüx „Lauge", šupa „Schuppen", züpa „Suppe", püstub „Buchstabe". V besedi fiuš, pl. gas je u sicer sekundarnega izvora, vendar dokaj star (o razvoju skupine m- gl. Ramovš, Rad 243). Kar velja za dolgi a, to tudi za dolgi X, kakor vidimo iz sledečih primerov: a) šiša poleg s/sa, žit m. iz žito, lipa, hriua, gen. dima, biqa, miš, nom. pl. bič iz biki, riba, miza, čita, sqr-nina „revmatizem", ščtina, fem. siga, tixa, neutr. nizaq, šitar < hitro; — b) sin, sina', itu < il, q ort tac „Bienenstock"; — c) zima, Ü biua < bylä, pošiulat (pošljem in pošiljati sta se prepletla); — č) pod novim akutom: xudic, slfpir. Prav tako tudi v izposojenkah: zixar, hižga „Geissel", hiž#i{q „Peitschenschaft", ribat, ¡¡ribat, hllx, Itqof „Leihkaufžnidar, hlce „vice", qrtspam poleg qrtaspam „Christbaum" (druga oblika kaže vpliv domačega qrias „kres"), šintdl „Schindel", britof, fiihrat „Fingerhut", šilih „Schilling" itd. § 26. Refleksi za dolgi ozki e. Vsi slovenski koroški govori izkazujejo po svojih današnjih refleksih nekdanji splošno koroški e; ohranjen je še v obirskem govoru (šest, hrex), po diftongizaciji je dal ia (v Podjuni, na zapadnem Rožu in na Zilji; sniag, šiast, griax; zbiazda) in samo majhen pas vzhodnega Roža je diftong ia poenostavil v 1, ki se s starim T strne. Le v Ledenicah sem opazil poseben pojav; dočim govori starejši rod stalno kris, sič, slip, smlx, hnizdo, mix itd., so pa otroci, ki hodijo že v šolo, govorili ia, dasi pri besedah s starim T (šiša, zima, šitro) take „diftongizacije" nikdar ne govore. V tem pojavu bi mogli videti izraz mešanja dialektov, krajevnega ali pa časovnega, kajti otroci so mogli svoj ia prevzeti iz govora svojih starih staršev, in res sem mogel ugotoviti, da so samo prav stari vaščani govorili ia (in tudi ua), srednji delovni rod pa že T (in u). To je lep primer, kako preskoči glasovni zakon eno generacijo in kako je naša anomalija nastala; vsekdar seveda ni možno takim anomalijam najti točnega vira. Naš selski govor je v pasu z ia, prim. sntax, qñas, smtax, líap, sliap, míax, lias, bríax, uriauc < vrelec, dbia, obla, štast, gačiar, ¡¡stan, paptau, očtasa, dr¡uiasa, qoliasa, oftas < vres, caliasiaq, mšiaii; za akutirane zloge prim. uíam, iíam, biau, biaua, xliau, hríax, (pros za ñas) hríasanc¡, gen. pl. Han, siastar, nibías, ocias, lok. pl. rgiíax k füah c rog, Idiax k lad < ljudje, saníax k sän < sani, inf. pozñat, odríat, um fíat; s čiam; novo-cirkumflektirani primeri: nom. pl. mlast, liat; nekdanji pred-tonični zlogi: mlíaq, z&iazda, čriašia, suiača in šuiača, hníazd, sríada, qríahat<*krehät „schimpfen", zmiariat, hlíat< dleto. Dvo-glasni ia najdemo v celi vrsti mlajših in starejših izposojenk; pri teh izvira iz e, pri onih substituirá nem. dial, ia, torej Itaua i stvn. lioa „Leuchte", priadaha (poleg mlajšega pr§dha) in ñaman, ki ga ni mogoče izvajati iz običajnega slov. rémen, -e'na; ñaman ima poudarek vedno na prvem zlogu (gen. ñamana; pa je tudi stara izposojenka še v rabi: i%rm\n, Hrmqna z enakšnimi glasovnimi odnosi, ki jih imamo pri ¿e/jn, \ilt¿na; mqduid, mi-dugda). Posebej navedem še atributivne oblike pridevnikov: t¡ zjlian tráunaq, ti zjliana tfáua, ti rmtan pámal proti tráunaq Ü z§l¡n, traiga ü z\lqna; cirkumfleks v teh oblikah ni orga-nično razvit (prim. rus. prvotnost, izraženo v razmerju 3&/ieH : 3eJiéHbiH, 3e;ieHä : 3eJiéHaa), marveč analogičen, prenesen s tipa star: stari, ki je svojo akcentsko alternacijo oddajal zelo produktivno vsem drugim pridevniškim tipom (gl. Ramovš VI, 217). Da je ta analogija že zelo stara, vidimo pa prav po primerih, zgoraj omenjenih, kajti v njih je cirkumfleks zadel še e pred diftongizacijo, kakor priča govor v Slovenjem Plaj-berku s svojim zaltna, rdiča (poleg zälana, radeč). Zanimiva sta tudi sup. piač, piat proti inf. pqčt < peči, pqat < péti. Beseda ripa, slov. réva je v selskem govoru najbrž izposojenka iz sosednjega i-jevskega pasu, saj bi se morala sicer glasiti *riaua. Od mlajših izposojenk omenim ufan „Wien" (ime Dunaj ni znano), šiabat „schieben", hfias „Gries". § 27. Refleksi za 0 kažejo povsem isti razvoj kakor e-jevski; v obirskem govoru imajo torej še p, v podjunskem, vzhodnem rožanskem in ziljskem ter v našem govoru pa ua, dočim je v osrednjih in zapadnih rožanskih govorih ü (gl. sliko 4). Pripomniti pa je treba, da tudi v ua-jevskem pasu ni dal vsak 0 glas ud. Za Žihpolje pomni nüac, nüas proti prosu, senu, nebu, vSmartinu ob T. govore prav tako quas, rüax proti stü, iamnu\ skratka, končni padajoče poudarjeni -d se je razvijal vsaj deloma drugače kot -d- v notranjem besednem zlogu ali v zaprtem končnem zlogu. Ce pa je na končnem -6 rastoči poudarek, imamo zanj isti refleks kot v notranjosti: dila < kdo. Pojav je razumljiv, saj pri -ua je vsa poudarna sila zgoščena na u-ju in zato a opeša. Vendar pa ni po vseh zadevnih govorih rodil ta pojav popolnoma enakšnih rezultatov. Kjer je u iz ua ostal dolg, ostane končno padajoče poudarjanje (senu); kjer pa se je poudarek premaknil na sprednji zlog, tam je najbrž ua = üa prešlo sprva v -ü in tako dobimo popolnoma skladnost med sen < send, pros < proso in pu noč < noči, kjer je od nekdaj kračina bila (gl. doli); zapovrstni štadiji bi bili prosua, prosu, prosa, pros (v Poljanah, kjer govore glöhü gl. Ramovš VII, 151, so seveda razmere drugačne, saj tam dolžina ni vezana na poudarjeni zlog). Na osrednjem Rožu je razvoj ö > ua > S splošen, prim, za Ledenice: nuč, stü, sanu< seno, uüd, gtrüq, dü< kdo (v Ribnici ob Vrbskem jezeru je še nuač, düa, otrüaq). Naš govor ima, kakor že omenjeno, tudi ua: nuač, qüas, nüas, büax, rüax, müari, püali, büar< bor kraj. ime, jfüaz, hnüai, ifüau < ot „pivo", stüa, müast, düam „domov", huspüad, srüati adj. (k sirota gl. Ramovš VII. 133), u hüaro; v novoakutiranih zlogih: gen. pl. uüad, udaz, quai< könj, qüas, otrüaq, potüaq, analogično tudi rüaq < rQk%, züab, müaz, hüab < gQbt; imp. püa{\ düa < kbto; s qüam; pri določnih adj.: na ti uistiačam pämalna (v Bistrici: na t{ usüqam dragesa; beseda: stüadanc „Ziehtbrunnen" proti običajni obliki stüdanc je nova tvorba. Ta ua je v izposojenkah povzel nem. dial, ua; tisti govori, ki imajo sicer razvoj ö, e v ua, ia in še nadalje v ü, T, imajo pa za nemški ua, ia vendarle diftonge (ua, ia) v svojem glasovnem sestavu. Približno se da po načinu pisave krajevnih imen doba postanka diftongov iz ö in e opredeliti. Kraj Schiefling pri Vrbi se glasi nemški danes šiafliag (ta ia poteka iz starejšega ua, ki je po preglasu nastal iz ua); že sredi XIII. stol. je zapisano Schueflich, za kar smemo nastaviti slov. škuafiče z di-ftongiranim ua < o. Ime pa je moralo biti od Nemcev prevzeto vsaj še v XII. stoletju, ker bi drugače ne bilo deležno prehoda sk > sch. Ta konjektura nam stavi slovenski proces o > ua (in e > ia) v dobo XII. stoletja. § 28. Refleksi za e. V teku razvoja je široki dolgi ki smo ga že zgoraj omenili v primerih pet, mex, deri, rep, pfta, svoje območje razširil; z njim je namreč sovpadel kratki široki e, kakor hitro so se vse nezadnje besedne količine podaljšale, vsled česar je e prešel v na prim. leto, sela, odexnem, jgtra. Današnja razlika nom. sg. mqast : nom. pl. mtast kaže na nekdanje razmerje mesto : mesta (kvantitetno in zato tudi kvalitetno nasprotje). Bila je torej nekoč v razvoju slov. govorov doba, ko je široki e mogel biti i v dolgih, i v kratkih zlogih (rfip : leto) in šele po podaljšavi, ki je mlajša od te dobe, imamo opravka z dolgim p. O takšnem razvoju pričajo vsi rožanski govori s svojim § (srednje široki e): pet, mex, deri, rep, l?to (ali lqto) p?ta, iftre; ali primeri z novoakutiranim e-jem: sedam, trptča < tretji (preko tretki). Samo selski govor je šel preko tega skupnega rezultata p še za eno stopnjo dalje in je f diftongiral v §a ali ga (drugi del diftonga stremi po maksimalni odprtosti, giblje pa se pri posameznih govorcih med a in a). Primeri za ta glas so potemtakem sledeči: a) pod starim cirkumfleksom: pqat, dau$at, dasgat, r§ad, ¡m§a; čqast, u$as, l$an, d§an, m%ax\ b) pod novim akutom: r%ap, hr§am (hreaš, hrq, hr$ma, hrasta, hrqam, hr§asta, hr§ia); c) predtonična dolžina: pqata, trasam, predam, z§aba sfgača; č) pod starim akutom in z novo podaljšavo: qolean m., c§asta, rqapa, m§ast m., Ifrt m., br$aza, samr$aqa, nitasta, s§adua, lqaz#a, udarca < veverica, p§asam, ¿/ horqau < gorelo, horqal < goreli, litqaua, s^am\ < sem<$, igatre f., /gaca, ž$atu, nač§adan, tikata, žrib^ata, pihata (ali ha b j ta k nom. hahi a (pata, rid) nastaviti za starejšo dobo *im§na t. j. nominativna oblika im% se je vselila tudi v kose padeže in tako premenila staro *imena (kar bi v selskem govoru dalo *imiana). Vplivala pa so še debla na -nt, kjer je tudi v kosih padežih bil upravičen (selsko: žribqata, trgata; podj. žrebata, telata); o velikem vplivu nt-imen pričajo še nove tvorbe podj. src&ta, perata, ušita (proti običajnemu slov. peresa, ušesa) in tako si je misliti, da je imq, imqna nastalo tudi v naslonitvi na nt- fleksijo. Dejstvo, da si selsko /mqana in podj. im&na odgovarjata, kaže na to, da je analogično *im$na zelo staro. — Pri drugih deblih na -n nam drugačna akcentuacija zakrije pogled v medsebojni odnos obeh vrst (semana, firemana). Namesto pričakovanega *liad ima selski govor l§ad; zdi se, da je padajoči poudarek (obenem z enozložnostjo) prepeljal to besedo v vrsto besedi tipa d§an, m%ax (prim. sicer mlajši, a bistveno enakšni pojav v rus. nejl, JibRa, JihjiOM, jibAbi, kakor da gre za *JibR-h). Več besedi pa ima -ga-, kjer bi pričakovali -e-. Po starih oksitonih z mlajšim pomikom poudarka (sgs/ra, žg/ia, mg/ua) se nam kot izjema pokaže t¡ slasti, t¡ sqadmi, ki pa jo vpliv besed tj pqati, ti dauqati zadostno pojasni. Dalje so nom. pl. -s- debel: diluyas, qol§as, nib§as; lok. pl. u n\bqasax (čir sa u nibgasax; qáqar u n¡b§sax taq na zqmal) poleg gen. sg. drfuiasa, qoliasa in gen. pl. qolias, usías, n¡bias; očividno so to vendarle pravilne oblike, ki izvirajo iz psi. *drévésa z novoakuti-ranim -e- (isti tip kot rus. BopÓTa, 03épa), dočim so drugi slov. govori posplošili akcentuacijo edninskih padežev (drevesa; vendar pa še pravilno nebesa, ušesa). Pri nqasu (poleg ngsu; pri r§qu nimamo take variante) gre tudi za pravilno obliko (nésh), le ngsu, rqqu sta analogična po fem. nqsua {nesla). O dat. pl. Idqam (proti gor. Idem) in dat. lok. segar, gen. pl. segar k ščera za hči gl. v oblikoslovju. Pri suqta (nam. * sukata), kjer gre za obratni pojav (g namesto pričakovanega ga), imamo opravka z vplivom cerkvenega in šolskega izgovora; tudi pod-junščina pravi sug/a nam. * suata (Oblakova navedba podj. svgt JA. XI. 401 je napačna, je tudi sam ni zabeležil, marveč jo je iz pismenega poročila župnika v Globasnici prevzel, kakor sem že RES XV, 57 poudaril). Besede i§zaq, zqlam, tfgst bi morale imeti -ga- (pqata < p$ta) in ne -g- (kakor žgrca < žena); po svojem razvoju so torej enakšne knjižno-slov. j$zik t. j. ostale so končno poudarjene dotlej, da se je predtonična dolžina skrajšala, na kar so sovpadle s tipom žena in z njim delile nadaljno usodo (o postopnem premiku končnega poudarka na predhodni zlog in o analogičnih pojavih, ki se s tem javljajo gl. Ramovš IX, 57 si.). § 29. Kakor sta se ozka o, e razvijala popolnoma na enakšen način, tako tudi široka p, g; v Rožu imamo torej za p srednje odprti p, v našem govoru pa diftong med q& in pa. Kratki rastoči ó je po podaljšanju dal p, pa naj si je bil to naslednik psi. p (tpča) ali pa etimološki d pod novim akutom (kpža); te mlade in one stare dolžine so se zlile v enem samem refleksu. Ta rožanski p (zgb, qpt, spsad, tpča, kpža) se zdaj tudi nič ne razlikuje od nekdanjega predtoničnega o v tipu ngha < noga, ugda < voda. Selški govor ima za p diftong pa: a) pod padajočim dolgim poudarkom: zgab, sgad, qugap, hgas, uQax noga in prav ta oblika je obdrževala analogično končno poudarjanje preko dobe mgka > mp&a (v Podjuni tudi nimamo *roka, marveč raka t. j. obliko s še mlajšim premikom, z onim, ki ga predstavlja tip magla in s katerim se vrsti tudi premik zobi > *zobi, zabi > žaba, zato obakrat že a za nekdanji o); še druge oblike kažejo na vpliv besede noga, tako gen. pl. ruaq po nuax. Zgodi se tudi, da ista oseba govori zdaj mgaqa, zdaj mgqa, mgaž in mgž; tu gre pač za dialektično mešanje, ki ga celo morda nazaliranost zloga pospešuje. Stevnik osam in hgsam smo kot dialektično izposojenko že zgoraj, obenem s sqdam, pojasnili. Pod vplivom gtrgqa je nastalo potgqa. Pri plur. okna nastopajo mlajše analogične oblike v slov. dialektih zelo pogosto (Ramovš X. 234); v Selah se je nom. pl. hoqan k nom. sg. hgqan, ki je moškega spola, uravnal po bgb : pl. bob, snQp : snop. Oblike prgsam, xgdam so se izenačile s tistimi oblikami, ki so imele nekoč končno poudarjanje (na prim. imp., t- part., inf.). Besedo nola rabijo Seljani samo v očenašu: zni sp tvgia uola; tako -v- v tvgia kot ugla s svojim -o- (nam. *ga) sta tuja, iz cerkvenega govora vzeta. Diftong pa nadaljuje nekdanji široki p tudi v nekaterih izposojenkah iz nemščine: šrgat „Waldteil", trgaš t „Trost", zgatal „Sattel", zgala „Saal", zgaft „Saft", nQat „Not" (ima pomen: trud, dosti dela, napora), Igaz „Los" itd. Nekatere izposojenke so pač mlade in tam potem oa substituirá odnosni nemški diftong. § 30. K stalno dolgemu a se je pridružil z znano podalj-šavo še staroakutirani, sprva skrajšani, nato v slovenščini podaljšani a tipa krava. Rožanščina ima zanj a, po nekaterih krajih se pa mečje izgovarja (a). Za Sele s srednjim a prim. hrSd, straufe „zdravje", mácqa, uas, prax „prah", mráq, quás „klas", sad, gbuáq „megla", namáran „len", dha, oba; acc. sg. brád, huáu < glavo; qrál, mái, qouác; (za *uas, rus. bójioc, imamo lias < last)] tfáua, xuáua, hápan mase. < apno, háic¡ n., urápc; brátar, brátra, mama, urana, mát, sráqa, suáma, qráua, žaba, ráda, pgtqána, háhgca < jagodica, uástouca, hábouq < jabolko, stára, boháta itd. Samo tiste izposojenke, ki so bile prevzete pred nem.-dial. labializacijo a >Q, imajo a: qrámar, hása, hábax (stvn. habuh), háqsna „Achse", hámpízan „Ambos + Eisen", žnabu „Lippe", hams „Gemse", hári pl. „Karren"; mlajše imajo seveda g: šngua „Schnalle", spQrhat in špghert. Iz nem. difton-gov ai in au nastaneta slov. a{, au: laižna, žlaifat, rafal, hiizal, hmáina, báisat „absehmalzen", šrauba itd. § 31. Refleksi za r. O prvotni slovenski kvaliteti tega vokala je težko reči kaj določnega; na njo moremo v splošnem sklepati le po izsledkih, ki jih nam nudijo drugi vokali. Bri-žinski spomeniki pišejo ali r+vokal, ali vokal+r (creztu, erifken, priuuae; mirzcih, mirze, zopirnicom; mrzna, raztrgachu). V krajevnih imenih srečamo v posebni glasovni soseščini tudi ur: Fürnitz < Brnica, Wurdach «a Vrdéchb. Težko je tudi reči, kdaj je slovenščina dobila pravi vokalični r (v zgornjih primerih je treba vedno upoštevati še možnost substitucije). V mnogih slov. dialektih je r prešel v ar, ar (Ramovš IV. 167), v rožan-skem pa je pravi zlogotvorni r (v poudarjenih zlogih more imeti ali rastočo ali padajočo intonacijo) ohranjen: prst, selsko sršan. Pod starim cirkumfleksom in akutom in v predtonični poziciji je r dolg: cry, obrua, rž (Bistrica; v Slov. Plajberku tudi Kar ž), prt, trd, smrqal „Rotzbub", braz sqrba (v SI. Plaj- berku: brasqrbt); catrtaq; urba, u'ftlii „Löwenzahn", trda, strti, lliržim. Posebno je omeniti, da je dolžina tudi v tipu *krüh, kjer imajo drugi vokali kračino: uft, prst, odru. § 32. Že zgoraj (§ 24) smo govorili, katera doba nam je za osnovo naših jezikovno zgodovinskih izvajanj, namreč doba, ko je ndsh že prešlo v nös, lagak v lagak, oko v oko. S temi izpremembami je slovenščina zgubila kratki padajoči poudarek; kjerkoli je bil zlog kratko poudarjen, tam je bil poudarek rastoč, tako v zlogih s starim skrajšanim akutom (krava, rak) kakor v zlogih z novim akutom na prvotnih kračinah (sela, kon). V ti dobi imamo torej le tri akcente: dva dolga, rastočega in padajočega, in enega kratkega, ki je po svoji naravi in izvoru sicer rastoč, služi pa, ker mu jezik ne nudi kot nasprotje kratkega padajočega, le kot znak ekspiratorno po-jačanega kratkega zloga. Zanj vemo, da mu v večini slov. dialektov in tudi v knjižnem jeziku danes odgovarja tudi kratek poudarek, ki je, objektivno vzeto, padajoč, kar je umljivo, saj proti koncu vsaka beseda tonično pada in v ta splošni besedni padec se je tudi poudarek kot padajoči vlegel. Kjer in kadar pa je zadevni zlog glasovno rastel (tako v nezadnjem besednem zlogu), tam je s porastom zlogovne višine tudi sam ostal rastoč ali pa, če gre za mlajše pojave, ki niso več v historični zvezi z omenjenim prvotnim tam nastane rastoč poudarek (prim. na Gorenjskem brät, pečen proti magla, čabar poleg čabar). Zato moremo skratka govoriti kar o kratkem poudarku sploh. Za ta zgodnji čas vemo, da dobi slovenščina za psi. zvezdä svoje lastno zvezda in skratka govorimo o premiku akcenta; če upoštevamo ne samo zunanjo razliko med izvorno in novo akcentuacijsko obliko, marveč še to, kar smo že zgoraj na str. 17 si. (§ 9) ugotovili glede rožanskega mliqd in kar smo pravkar povedali o tonični menjavi prediktičnih zlogov, moremo tudi za postanek oblike zvezda reči, da je rast prvega zloga bila tako močna, da je še sledeči zlog v svoj melodični potek zajela in s tem je bilo na novo določeno, kateri zlog je smatrati za nosilca iktusa in obenem tudi, da ima rastočo intonacijo. Pri besedah, ki so imele samo kratke zloge in zgornji nevtralni poudarek, moramo razlikovati dva tipa: 1.) besede s poudarkom na zadnjem zlogu: noga, zelen; 2.) besede s poudarkom na nezadnjem zlogu: krava, jagoda, hiša. Povedali smo tudi že, da je končni poudarek postajal muzikalično padajoč (v odprtem zlogu najbrž bolj kot v zaprtem) in da so besede drugega tipa v neki poznejši dobi poudarjeni zlog podaljšale. Za umevanje tega podaljšanja je potrebno, da si predočimo nekdanje kvantitetne in akcentske razmere. Dolgi vokali so bili ali rastoči (kräl'), ali padajoči (grad), ali nepoudarjeni trava, kratki pa so bili ali poudarjeni (krava, noga), ali pa ne. Ta prvotna porazdelitev, ki je slonela v vsaki kategoriji na lastni osnovi in na posebnih načelih, je morala prej ali slej vesti k poenostavitvi. Prvi korak na ti poti predstavlja dejstvo, da se dolgi zlogi v neiktični legi, in sicer najprej v legi po iktusu, skrajšajo: gen. sg. kräve > kräve. Nato so zginile pred-tonične dolžine t. j. vse dolžine so se uvrstile v sestav muzi-kalno intoniranih vokalov. S tem je bilo doseženo tole razmerje: v dolgem vokalizmu velja načelo muzikalne intonacije, v kratkem pa dinamične akcentuacije (ekspiratorno jake, iktične kračine — nepoudarjene). Skladnost med obema, t. j. poenostavitev je možna, če se muzikalična intonacija sploh opusti in se le ekspiratorna izprovede (tako v ruščini), ali se tudi pri kračinah znova intonacijsko razlikovanje vpelje (štokavščina), ali pa se kratki zlogi mehanično razporede. V slovenščini je bil vsak kratki poudarek v zadnjem zlogu padajoč, v nezadnjem zlogu pa rastoč; ta porazdelitev je branila, da bi se muzikalne intonacije v sestavu kratkih vokalov znova uvedle; dokler se je govorilo toča, vola, koža, se je govorilo tudi noga, zvezda s kratkim nevtralnim (v muzikaličnem pogledu) poudarkom in zato tudi ni treba misliti na možnost prehoda brät > brät že v tem času (o taki možnosti se je izrazil Ramovš IX, 49). Da se oba vokalna sistema uravnotežita, je slovenščina fiksirala iktus v besedah s kratkimi zlogi na zadnjem zlogu; zadnji zlog je nekak znak za mejo, po kateri pride nova beseda. Ta vloga, narekovana po določnem zunanjem znaku, že kaže, da je dinamični akcent kot tak opuščen. Zato je odslej pojem „poudarjen : nepoudarjen" v razvoju kratkih zlogov brezpomemben; izpremembe moderne vokalne redukcije jasno pričajo o tem; na pr. v rožanščini dasta prediktični kot poudarjeni kratki e glas a (žana, zalan, ialan, madgad, xlab), ali v podjunščini imamo za enakšne o enakšne reflekse (nuaga < noaga < ngga < ngga in buap < boap < bgb). V slovenskem verzu so kratki poudarjeni zlogi enakovredni z nepoudarjenimi (gl. avtor V, 53). S tem je bila odpravljena neuravnovešenost med dolgim in kratkim vokalizmom; tu so dolgi poudarjeni zlogi z muzikaličnim akcentom, tam kratki nepoudarjeni (brez mu-zikaličnega akcenta). Odkar je noga s svojim končnim poudarkom pomenjalo le še konec besede, mejo pred sledečo besedo, je pa beseda kakor krava, kdža svojemu poudarku dala poseben pomen in ker je jezik enačil poudarjeni zlog z dolgim, je ta zlog postal dolg. Vsi na ta način iktični nastali oziroma iktično dojeti kratki nezadnji besedni zlogi se podaljšajo, bodisi da je njihov akut stari skrajšani ali pa novi na prvotnih kračinah (krava > krava, koža > koza), kakor pričajo refleksi e-jevskih in o-jevskih vokalov: tgča > tgača, k$ža > qgaža, brqza > brgaza, s$la > S$ali (za prvotno psi. g m o, e in e). Kvantitetne in akcentske razmere so po teh pojavih ustaljene tako, da so vsi dolgi vokali muzikalično intonirani in iktični, kratki vokali so pa tako v melodičnem kot dinamičnem pogledu nevtralni. Po nekod se je to stanje ohranilo, tako na pr. v Reziji in tudi za rožanščino se navadno misli, da je na ti razvojni stopnji obstala. Za njo pa je treba stvar bolj podrobno razbrati. V akcentološkem pogledu moramo razlikovati tri rožanske pasove: 1.) osrednji pas, ki ga predstavlja govor v Bistrici; 2.) vzhodni pas, zanj naj daje primer govor v Zabčah in 3.) selski govor. Bistriški govor kaže končno poudarjanje v primerih, kakor uoqng, uosa, smoua, Ipppta, uohin, tgraq, na mgsta, pu ngča, gen. sg. qgna, žana, sastra, zamla, zalan, ona /e, spledua, stazda, mahua, taman, tamna, paqdu (v vseh teh oblikah je končno poudarjanje staro, vokal v predtoničnem zlogu pa kratek; moremo torej govoriti o „ohranitvi oksitoneze"). Poleg tega so besede, ki so imele staro baritonezo in imajo danes, objektivno fonetično vzeto, tudi končno poudarjanje; v pred-hodnjem zlogu pa je rastoča dolžina. Težko je določiti, ali je ta končni poudarek res tipično padajoč; kakor sem že § 9. obrazložil, gre pri njem za višek toničnega porasta, s katerim sovpade tudi intenzitetni višek; označujem ga kot nekak nevtralni kratki poudarek enostavno z znakom \ Takšni primeri so qgža, M trg, sedam, bratar, qapla, qraua, haubqo, uqradua, qgleng, m§sto, letg, breza, buča, muxa, žito, štira, ti peta, tftr? in isti tonski profil imajo nekdanja oksitona tipa zbizda, hgba, apno, ¿ice, brada, huaua, duša, huuxa, žiua itd. Ta tip (psi. zvezda) je povsem sovpadel z onim, ki je imel rastoči poudarek na predzadnjem zlogu. Nekaj izjem kaže analogično vplivanje tipa s kratkim predtoničnim vokalom (žana), tako hamno, Hahpg „vogel", iazaq. Stavčna melodija, poseben pomenski poudarek in pod. moreta izpremeniti to leksikalično poudarjanje: k ugu se glasi gen., če ga samo povem, ugua, v stavku je tudi ugua rabno; če je povedno mgia posebej poudarjeno, slišiš mgia šiša, tako da se izprememba tiče i mesta, i načina poudarka; zunanji vzroki določijo intonacijo, podaljšajo zlog; njih besedni poudarek je s tem izkazan kot mejni besedni znak, kakor smo že gori rekli, zato so te besede (tamngta, žana) za jezikovni čut pravzaprav brez poudarka, gl. še str. 20 in 22. Ker je vsak njihov zlog rastoč, mora ob posebnem stavčnem in pojmovnem poudarku dobiti rastoč povzdig, odtod primeri spladane, rajana, shjfajana (Ramovš III. 15), ki še nimajo pravega stranskega poudarka, marveč le opisani povzdig. Ali ta slučaj nam kaže, kako je žana pričelo dobivati v posebnih zvezah inačico žana, žana, ki jo je isti zunanji moment podaljšal tudi v žana. Tonični in intenzitetni višek, ki je na končnem zlogu bil avtomatiziran, ni zadoščal za potrebno pomensko naglasitev v stavku in zato je predhodni rastoči zlog dobil poseben povzdig in tak zlog je zdaj občuten poudarjen, čeprav je omenjeni višek še vedno na končnem zlogu. Za bistriški govor moremo intonacijske tipe besed po- 6* dati na sledeči način: 1.) rastoči ^ (xliu, qral); /' (zbizda, qraua, žana)\ (qgleng, lopota); 2.) nerastoči v. (šest, snix); S. (hrušče, liqgf, mačqa); (prosu, uqu, uuči); \ (jahddca, uhrlca). Govor v Zabčah kaže v vseh primerih že izpremembo tonskega profila; rastoče niso več besedne enote, marveč posamezni zlogi; qraua ima takole melodično pot S', tako vedno le sriada, zbiazda, suiača, traua itd. in za bistriško kombinato-rično obliko žana ima ta govor vedno gsa, uoda, hora, lapgta, potaq, nadbad, ialan, sastra, paqua, raqua, stazda, mahua, taman, pasa, paqu. V nezadnjem besednem zlogu je kratki poudarek rastoč, v končnem ali edinem pa padajoč (utroq, zalan so redke analogične izjeme, sicer je premik stalno izvršen; bob, nož, qgn, pšan), fonologično pa gre za nevtralni kratki poudarek prav zaradi stalnega premika. Ta način poudarjanja ima tudi sosedna podjunščina (Djekše, Kneža, Vobre, Grebinj, gl. avtor II. 48). Glej sliko 5. Selški govor pa ima že ono stanje, ki je znano veliki večini slovenskih dialektov in tudi knjižnemu govoru. Za prvotno žena imamo tu žena in pod poudarkom je vokal dolg; prim. smQua, ugda, nQha, hgra, rQsa, Qsa, qQza, qQsa, tgraq, hqhil, hgqan, lapgta, tamnQta, gen. sg. sngpa, bgba, ngža, dbQta, ugua, hrgba, qQia, otrqqa\ m§tua, sestra, ž$na, p§qua, r§qua, i$lin, mgdifid. Ce pa je v prvotnem predtoničnem zlogu a, tam ostane kračina tudi pod premaknjenim akcentom: stazda, magua, tamna. Glede postanka te dolžine velja isto, kar smo zgoraj navedli za pojav koža > koža. Tako nam imenovani trije rožanski govori predstavljajo tri zapovrstne razvojne stopnje: žana, lopota (Bistrica) — žana, lapota (Zabče) — ž§na, lapota (Sele). Ko je selski govor imel stopnjo žena, sestra, vokalna redukcija še ni bila toliko razvita, da bi vplivno izpremenila kvaliteto kratkih e in o, ki sta še bila široka e in o; difton-gizacija dolgih ozkih in širokih e-jev in o-jev (v ia, ua; §a, Qa) pa je že bila izvršena in tako imamo ž§na, Qsa z dolgima širokima monoftongoma. Drugod se je v rožanščini staro stanje delj obdržalo in kratki g je prešel v a ali a (sastra; studanc, spsad; rman, xlab, zalan), naj si je bil poudarjen ali ne; zato tudi žana in žana. Primeri kakor iazaq, iazaq, selsko i$zaq, p^ta, tr§st so se tudi v rožanščini kakor v drugih slov. narečjih uvrstili v tip žena. § 33. Najmlajši akcentski premik, ki ga je selsko narečje doživelo, je v tem, da se poudarek z dolgo padajočega končnega zloga premakne na predzadnji zlog. Novi kratki rastoči poudarek v tipu dko< oko je za naš govor karakterističen. V soseščini ga pozna še podjunski dialekt in vzhodni rožanski govori, le da je tamkaj kratki poudarek brez izrazite intona-cije, sploh torej kratek: pka, lopa< lepo', hgka (Smarjeta), qqa (Zabče). Na zapad od Zihpolja do Baškega jezera in ob Vrbskem jezeru ta premik ni znan: prosu, Ipu, uuči, drahu, senu, stabru, zuatu, masu, maxqu; Smartin nad Vrbskim jezerom: okhu, oči, gasi. V ziljskem narečju pa zopet naletimo nanj, samo da je po posebni ziljski podaljšavi novopoudarjeni zlog že dolg: pkd< oko, okd. Ta premik, ki je nastal v mlajši dobi, že po razpletu moderne vokalne redukcije, je najprej opisal in pojasnil F. Ramovš VII. 151 si. in po njegovih predavanjih so o njem pisali še A. Bajec CJKZ III. 40-42, L. Tes-niere „Les formes du duel en slovene" str. 15 (s približno geografsko skico o razprostranjenosti v priloženem Atlas lingui- stique, št. 8), dalje gl. še Ramovš Hist. gram. VII. s. v. Akcent oko; končno je Ramovševa izvajanja po predavanjih objavil S. Bunc Slavia occid. 12, 126 si. Za koroške govore pride ta premik v veljavo samo, če je končni zlog odprt (pri zaprtem zlogu ostane končni poudarek: uičiar, i}sian, pipiau, hospuad, muaduast, hauQab). Selško narečje ima še izrazit kratek rastoč poudarek: oko > oko, danes hoq; dalje je poudariti, da se je končni iz-glasni, nekdaj poudarjeni vokal, že reduciral in je onemel. Kon-zonant, ki je po ti onemitvi prišel na konec besede, pa je dobil, če je šumevec, posebno intenzivno artikulacijo; nekatere osebe izgovarjajo te konzonante že aspirirano. V sledečem označujem take intenzivne konzonante s črto spodaj ali zgoraj, kakor že znak črke to dopušča (b, p). Tako se besedi ¡ax < jug in j[ax < igo razlikujeta i po akcentu, i po končnem konzonantu; enako pas nom. sg. in pas nom. pl., ki spada v drugo kategorijo besedi kakor uho > uax, meso > mas. Ker so pa refleksi enakšni, hočemo najprej našteti skupine, v katerih se javlja rastoči poudarek in ojačeni končni konzonant. 1.) Nom., akk. sing. dvozložnih nevter s prvotno dolgim padajočim poudarkom na odprtem končnem zlogu, tip oko, ki se v Selah javlja kot hoq ali uoq; drevo > dreu, srebro > srebr > srebat, zuat, telo > tejf, neb, sen, qou, mas, uax, igo>iax; nom. akk. pl. oči > hoč. 2.) Nom. pl. padajočih moških enozložnih samostalnikov tipa mdst, in ženskih tipa ndč : mostt > most, nost > nos, uoz, sod, qres, rogi > rgi; gosi > hos, quop, reč, uas < vasi, uaš < uši. 3.) Ista oblika moških samostalnikov, ki pa imajo v knjižni slovenščini končnico -je: ljudje, v Selah * ljudi >*ladi, lad (prim. na Rožu Idi), moži > mož, zob. 4.) Ista oblika enozložnih moških samostalnikov tipa bob: knjižno slov. bpbi< bobi, rus. 6o6bi, sel. bob; qol, rou, gol, quop, (knjižno klop, pl. klppi), snop, hrob, qdi (kpnji), dbor, trot_, rep, otroc; tu je treba navesti še nom. pl. horal, hohii in hoqan k nom. sg. hqru, hQhil, hQqan < orel, ogenj, okno (zadnje ime se je maskuliniziralo), gl. še doli, in dalje tudi izposojenke, ki so prešle v domači poudarni tip bob, na prim, uqti < nem. Lohn, pl. uon, gen. sg. UQna kakor bgba, qnof, qrof\ dalje še had, sg. had, pas k sg. p§s (knjižno psi) in pl. fem. sanje > sat. 5.) Dat. lok. sg. samostalnikov, ki so v prejšnjih treh točkah navedeni: na most, na nos, na uoz, u sod, mož sam rqqua, futar sam hos parngsua; dat. Box < Bogu; gtfoq, par gtroq, udu, pat dbor, qdt sam s:en dau; u les, u snex, u brex, na peč, pu noč, par mrac, u h rax. 6.) Adjektiva neut., nom. acc. sg. gosto > host, lahko > uaxq, temno > taman (mask. se glasi taman), toplo > topu (mask. tgpu), grozno > hrdzan (mask, hrqzan), strašno > stfašan (mask. strašan), lepo > lop (mask. Itap), suho > sax (mase. sux); te oblike so rabne seveda tudi kot adverbia: do brčulin (do Borovelj) s/ uaxq s cuham pel\m; predikativno (adv.) rabljeno: sax ia bou „suho je bilo"; liatašan l§at ¡i biu sux „letošnje leto je bilo suho". 7.) Nom. akk. pl. mask. adjektivov pod 6.): host, hrozan, stfašan itd. 8.) Imperativi glagolov na -i: nes < neši, peč, qol (rus. kojih ; slov. kolji), nazhab (rus. ry6H), reč, mouz, qgpal < kopiji, pros za nas. 9.) Infinitivi primarnih glagolov: iet, peč t-, dalje nekdanji končno poudarjeni infinitivi: prost< prosit, nost, qatt „kaditi", scat_, srat, zamatt „zamuditi", [eztt „jezditi", zapret, hgdret, pgžret, umrel itd. Iz teh primerov sledi, da je kratki rastoči poudarek nastal, kadar se je padajoči poudarek s končnega odprtega zloga premaknil na predzadnji zlog; okd, ki je dalo (kakor v ro-žanščini sploh, čeprav preide dolgi padajoči o v drugih pozicijah v ua) praviloma oku, se je razvilo v *oku in lok. dvoril je očividno istočasno dalo *dvbru. Glede zadnjega preskoka je treba takoj omeniti, da izkazujejo sosednji govori v oblikah lok. peči, noči (isto velja za oblike imperativa in infinitiva) na osnovnem vokalu drugačne reflekse kot v obliki žena, v Podjuni na prim, peča, ngča, inf. nest, plest, peči proti žiana, uada gl. avtor II. 48. V teh primerih se je namreč končno na- glašanje obdržalo dalj časa kot v nom. žena, in sicer prav do novejše dobe (spomnimo se, da se po mnogih gorenjskih krajih še zdaj naglaša po vaša, na peča itd.), ko se je ta kratki padajoči poudarek s končnega zloga preselil na sprednjega obenem z dolgim padajočim v obliki *oku, gl. še Ramovš III. 22, 23, 26. Šele nato se je končni vokal reduciral in ko je preko čedalje šibkejšega -a naposled zamrl, tedaj je njegovo pojemanje in slednjič onemitev povzročila izpremembe v vokalni kvaliteti poudarjenega zloga in tudi v kvaliteti zdaj končnega konzonanta; more pa se skratka reči, da je sploh novi rastoči poudarek imel posebno silo in ta sila je ves novi poudarjeni zlog po svoje premenila, kar se kaže prav na vokalu in končnem konzonantu (tako že Ramovš IV. 240). Da je novi poudarek rastoč, je po naravi njegove nekdanje predtonične situacije upravičeno; da se oko in bobi takorekoč obravnavata na enakšen način, to tudi ni nič čudno, saj kar se intonacijske besedne linije tiče, sta si oba primera povsem enaka in naposled tudi ni izključeno, da je bil končni -u v *oku samo nekaka nadkračina; v ostalem gl. glede tega premika izvajanja F. Ramovša v objavi S. Bunca, Slavia occ. 12,126. Pripomniti je še, da nas vokalične alternacije, kakršne imamo na prim. v oblikah otrgq, gen. gtrgqa, dat. gtroq, gen. pl. otruaq, torej g : g : g : ua, pri znani povezanosti vokalne kvalitete in kvantitete (posredno torej tudi akcenta) v slovenščini naravnost silijo, da računamo pri premiku akcenta s končnega zloga na predzadnjega s kronološkimi razlikami. Ker imajo vsi ti primeri premaknjen akcent zaradi enakšnih intonacijskih pogojev v celi besedi, zato se sam po sebi rodi zaključek, da izhaja gtrgq < otroku, bob < bobi, dočim se je že prej govorilo ottgqa, bgba t. j. v nekih sklonih, ki imajo končnico -z ali -u, se je končno naglašanje dalj časa ohranilo kot na prim. v gen. s končnico -a. Takšno analogično obdržanje končnega naglaše-vanja nam je tudi drugod in še v drugačnih primerih in zvezah za slovenska narečja pogosto izpričano gl. Ramovš IX. 56. § 34. Novi rastoči poudarek na kratkih zlogih je jako izrazit; melodično se jasno dviga in njegova ekspiratorična sila postopoma raste. Končni konzonant tega zloga (kajti prej poudarjeni končni vokal je že onemel) je zato pod to silo dobil svojevrstno artikulacijo; šumevci takega zloga se točno razlikujejo od navadnih šumevcev v drugačnih legah. Zveneči h, d, z, z sicer niso postali nezveneči, so pa zelo krepki; zapora je zelo intezivna, pripora postane ožja: b, d; z, ž. Na enakšen način je pri nezvenečih zapornikih -p in -t v novo-poudarjenem zlogu zaradi krepke zapore prišlo skoro že do začetka aspiracije (p, i se že nagibata k ph, t h), spiranti in afrikate s, š, x, c, c pa so postali fortes. Če je nekoč pred -a bil -h-, se je po onemitvi -a spremenil v krepki -x : fax <*iaha, igo; dat. lok. sg. Box. Laringalni -q ne kaže nobene posebnosti; njegova narava je bila takšna, da ji ti novi pogoji niso mogli dati kakega posebnega značaja. Ti konzonantični pojavi so vezani na to, da so istozložni z vokalom, ki je neposredno pred njimi in ima novi kratki rastoči poudarek. Novopoudarjeni rastoči vokal se je zožil in odslej se razlikujeta singular in plural gornjih tipov 4 in 6 po treh oznakah: 1.) različen poudarek; 2.) večinoma različen končni konzonant; 3.) večinoma različen korenski vokal. Zoženje je spremenilo o >o, e > e in a >a, prim, hoq, nos, zob, bob, otroq, na most, pu noč, topu < toplo, host < gosti, qol < koli, inf. nost < nosit; — srebar, reč, u snex, peč; — zuat_, uas, par mrac, strašan < strašno in strašni. Dalje se je polglasnik a (z njim večkrat tudi a, ki je nastal po moderni vokalni redukciji) spremenil v d, pa ne vedno; meso >*masa > mas; uho > uax; uši > uaš proti iax < igo, nom. pl. pas < pasi; razmerje med a in a ni jasno, verjetno pa je, da je narava sosednjih konzonantov vplivala tudi po svoje na zoženi kratki vokal (sledeči m je mogel drugače vplivati kot x, odtod uaxq < uaxqu, lehko proti taman< tamno). Razvoj a >a je umljiv; pod poudarkom je najprej postal napet (kakor v bolgarščini), nakar se je počasi razširjal in se spreminjal nekako tako kakor nekoč a < b, ■s v srbohrvaščini in južnozapadni slovenščini, ali kakor se je v dialektičnem razvoju spočel iz starejšega a v podjunskem narečju. Tega splošnega akcentskega premika pa izjemoma ni deležna beseda imS, čeprav so intonacijske razmere zanj podane;, glasi se im$a, pričakovati bi pa smeli vsaj če že ne *pm. V drugih slovenskih narečjih, ki poznajo tovrsten akcent-ski premik, je praviloma akcent tudi pri imš premaknjen, tako v Poljanski dolini jeme, v Reziji jirne, v Podjuni hlma, v Gu-štanju jimea (Ramovš III. 24; VII. 153). Najbrž so kosi padeži vplivali na to, da se je staro naglaševanje obdržalo tudi v nominativu (gen. im^ana). Ker so te vokalične in konzonantične spremembe samo posledica intenzivno poudarjenega rastočega zloga, ki je zadnji ali edini, zato jih tam, kjer eden izmed danih pogojev ne nastopi, ne najdemo. Če se novi rastoči poudarek nahaja na prim. na nezadnjem besednem zlogu, potem intenzivna kon-zonanca odpade, saj pri takem sestavu preide konzonant k sledečemu zlogu, torej ni v vplivni meji poudarjenega zloga; v besedi stebar je zato e sicer praviloma zožen, glas b pa je normalen. V nom. pl. hoqan (moško ime: okni za prvotno okna po maskulinizaciji), horal< orli, hdhli < ognji imamo praviloma opravka z našim akcentskim premikom (tip bobi); novemu rastoče poudarjenemu in zoženemu vokalu sledeči konzonanti q, r in h so že v sledečem zlogu, ki je sekundarnega izvora, zato ne dožive nobene spremembe (q in r je itak nista zmožna). § 35. V nekaterih primerih ima selsko narečje kratek rastoč poudarek, ki pa je drugačnega izvora kakor ta, ki je nastal po premiku « - > J (-); njegova narava pa je enakšna; ker v teh primerih konzonantične istozložnosti s poudarjenim voka-lom ni, zato v njih ni intenzivnih konzonantov. Tako imamo soua, droua (prvotno drva je dalo draua in po velarizaciji a > o današnjo obliko; podobni primeri so tudi v drugih slovenskih narečjih pogostni gl. Ramovš III. 90) proti gqda\ tu gre pač za ohranitev starejšega, še kratkega glasovnega sklopa ou. Moremo obenem navesti tudi one pojave slov. narečij, kjer se dolgi diftongi skrajšujejo in naposled je tudi v knjižnji slovenščini sova krajše kot noga, meja krajše kot žena. Pridržana kratkost pa je tudi tu, v zvezi s poudarkom, rodila zoženost vokala. Druge vrste pa je na prim. gen. sg. uQiia instr. uQuam, nom. akk. du. i}Qua, ki kaže že s svojim širokim q na drugačno razvojno pot; ne bilo bi nič čudnega, če bi imeli *uoua\ pa tudi uQua je umljivo, saj ne predstavlja nič drugega kakor tako zelo znano posploševanje nominativne oblike v kosih padežih, in nom. se glasi i}Qif, kakor so pravilni, upoštevaje naš akcentski premik, tudi dat. lok. jzojz, nom. pl. gol. Končno imajo kratek rastoč poudarek stalno kosi padeži samostalnikov mat, sgam}, utqmy, gen. matir}, semana, uremana; lok. matar, ureman; pl. matiri, semana itd. V to skupino štejem še sledeče besede hahi < jagnje, gen. hahita; merquca „opica"; habaq < jabolko; hahoca < jagodica in morda še kako. Tu imamo opravka s starim dolgim rastočim poudarkom, ki se je skrajšal, pri čemer se intonacija nič ne spremeni. Kakor se po primerih vidi, se to krajšanje dogaja predvsem v predpredzadnjem zlogu; krajšanje je mlado, samo dialektično (tudi nekateri podjunski govori ga izkazujejo), še ne po kakem določenem pravilu razvito, marveč kot refleks ritmičnega gibanja podano; ž njim bi mogli zato vzporediti krajšanje v primerih pitšln, sqolč, binqašt}. šqqrc in pod. Vokalna redukcija § 36. Že po tem, ko je bilo nasprotstvo med dolgimi in kratkimi vokali jasno izraženo s tem, da so dolgi iktični in mu-zikalno intonirani, kratki pa akcentsko nevtralni t. j. nepou-darjeni, se je začela nova težnja, ki je stremela za ohlapno artikulacijo kratkih vokalov, kar je umljivo, saj se je vsa pozornost, vsa skrbnost koncentrirala na iktičnih vokalih. Prav tako se ni jezik oziral kar nič na različnost intonacije kratkih vokalov in zato tudi v selskem dialektu dožive kratki vokali, naj si bodo v kakršni koli legi, enakšne izpremembe svoje kakovosti, tako da so te izpremembe tudi posredna priča za odpravo intonacijskih razlik pri kračinah in obenem je vokalna redukcija, upoštevajoč pozornost, ki se je dolgim vokalom posvetila, neposreden učinek uvodoma navedenega in že prej obrazloženega nasprotja. Vokalna redukcija (gl. Ramovš, VII. 132 si.; Kratka zgod. 150, 224 si.) je nastopala polagoma. Sprva se je pojavila ohlapna artikulacija in asimilacijski vpliv srednjega ali jačjega vokala more svojo barvo tudi nepoudarjenemu vokalu vsiliti prim. rož. Igpota < lepota, lop < lopo, lepo. Obenem s tem peša-njem artikulacije, ki izpremeni ozke vokale i in u bolj kot e in o, najmanj pa vokal a, se javi težnja, da se sistem kratkih vokalov reducira na minimum vokalnih fonemov; ta težnja zlije celo vrsto vokalov na srednja vokala a in a, ki sta še najbolj odporna in odtod tako pogostno slovensko akanje, odtod rožanski e > a in za slovenščino tako značilni a, ki poteka iz kar najbolj različnih vokalnih virov. Včasih so novi akcentski premiki zavrli redukcijo in dali novo poudarjenim, prej že po redukciji delno izpremenjenim vokalom, novo oporo in silo; iz takih primerov moremo sklepati in dognati starejše faze moderne vokalne redukcije. Se mlajša doba nam kaže, da se tudi a že izgublja in da se še ohranjena o in e gibljeta v smeri na u in i. V selskem narečju moremo zaslediti oblike vseh različnih razvojnih stopenj: noga > ngga, žena > ž§na sta s svojim širokim p, g iz stare dobe; razvoj oko > uoq nam nudi primere iz naslednje razvojne dobe in novi poudarek nadaljno redukcijo zavre; ostali kratki vokali pa ali zakonito oneme ali pa se porazvrste po jasnih zakonitih vidikih. Zaradi preglednosti hočemo posamezne vokale posamič obravnavati. «. — Ta dva najožja vokala sta v kratkih rožanskih zlogih dala a. Redukcija je gotovo že dokaj stara, kajti akcentski premik uxo > #ax se je preko iiaxa vršil in novi poudarek je zadel že a< u. Isti redukcijski rezultat ima rožanščina v zlogih s kratkim padajočim poudarkom (qrax < kruh), v absolutnem in stalno nepoudarjenem izglasju (na pr. v dat. lok. sg. o- debel in a- debel, končnici -u in -i) ali -u, -i, ki sta zaradi omenjenega akcentskega premika zgubila dolžino in postala nepo-udarjena; prim. qrax, pax < plug, iax, nat, nač, meš, sar, baq, rat, sat, dam, ali izposojenke cax, šmas, spal. Redukcijski produkti v novopoudarjenem zlogu tipa uoq imajo delno izpre- menjeno kvaliteto; razvoj je bil nekako takle: uxo, uxä, uaxü (z redukcijo prediktičnega u > a), uaxu, uaxa (z redukcijo po-iktičnega u) in končno dobimo uáx; na enakšen način je uši dalo uaš in ti dve končni obliki izkazujeta onemitev izglas-nega -a (izprememba konzonanta in novo poudarjenega vokala pa zavisi od novega rastočega poudarka gl. § 34). Drugod je a neizpremenjen: sbx < suhö, i'dx< ibhd, iahu, iahä, igö; dalje pdstniq „pustnik" t. j. februar ali marec, uažna < južina, qaxiia, pašč^at k pišii, iašpac < izbac „Rauchküche" ; za onemitev nekaj primerov, kakor -ica > -ca : uästouca, hähoca, hospginca, čtlqa!ca< činkljica, sanca < sinica, pangučca „Kaulquappe", hgasanca< gosenica ali tríbx < trebuh itd. Glede izglasne redukcije v selskem govoru, podane na prim. v na peč, pu noč, na most, nest, kaže govor v Rožeku še starejšo stopnjo: peča, pu ngca, na mgsta, inf. nésta, peča; nom. pl. boba, snopa, dat. lok. sg. utrgqa proti selskem bob, snop, otrgq z običajnimi glasovnimi pojavi, ki se rodé ob novem rastočem kratkem poudarku. Stalna onemitev končnega -a iz u, i je v marsičem izpremenila tudi morfološko strukturo selskega govora. Brezkončniška oblika nom. pl. otrgc (proti sg. otrgq) je seveda tudi pri izposojenkah v rabi: pl. háms proti sg. häms, zuač: zuäq „Schlag"; ali pri adj. pl. siu : sg. sou, stráfi : strgu, hgast: hgst. Primerov z obdržanim ne-poudarjenim -i, -u v večzložnih besedah sploh ni, v enozlož-nicah so pa tudi redki, prim. t}, slov. ta; m\, si iz enkl. mi, si; če stoji -u v nepoudarjenem zadnjem zlogu, izvira iz starejših konzonantičnih skupin -au, -al, na prim. zqatu < žetev, r§qu < rekal, ali pa iz skupine -vo, kakor buhästu < bogastvo. Odtod izvira nesimetričnost nepoudarjenega vokalizma, ki smo jo že gori str. 33 pokazali. Izglasni novi -u, ki se je pridružil voka-ličnemu sistemu, izvira sicer iz konzonantičnega sistema; pridružil se je šele tedaj, ko je bila vokalična redukcija -u>a >0 že izvršena. e, o. — Srednja vokala e, o sta bila zaradi napetosti v neiktični legi že zgodaj široka. V teku razvoja sta doživela marsikatere izpremembe, ki kažejo neki paralelizem pri obeh glasovih srednje odprtosti. Kakor smo že omenili, je bila usoda vokalov e in p v prediktičnem zloga z ene strani (žena, voda), v zadnjem ali edinem zlogu z druge strani (zel?n, bob) popolnoma ista, ker kratki poudarek, ki je bil stalno vezan na zadnji ali edini zlog besed tega tipa in tako rekoč „avtomatiziran", ni mogel vplivati na kvaliteto vokalov. Tako najdemo v podjunščini že omenjene oblike žiana, zalian, nuaga, bgap, kjer ia, ga izvirata iz širokih §a, Qa < q, v rožanščini pa običajno žana poleg žana, zalan poleg zalan, npha poleg noha, bpb, torej vedno paralelni razvoj kratkih vokalov e in 0 brez ozira na njihovo lego v besedi in na naglas. Na rožanski razvoj e > a so gledali od Scheinigga dalje kot na pojav vokalične harmonije. Če dobro pregledamo zadevne primere, ugotovimo, da prehod e > a ni nič drugega kot razvoj nepoudarjenih kratkih vokalov v smeri k nevtralni, indiferentni jezični legi, kakršnega smo videli tudi pri razvoju i, u>9. Ne gre torej razlagati žena > žana za vpliv zadnjega „naglašenega" zloga na predhodni e-jevski zlog, saj v primerih žalezg, lateua, daqle, nabes, parfta, uačtr, iasen, papiu nimamo niti sledu o kakem temnem zadnjem vokalu. V Selah vidimo nekoliko posameznih stopenj redukcije vokalov e in p. Pod premaknjenim akcentom imamo široke glasove: ž$na, r$qua, sestra, iašqt, pš§n-, — n$ha, ggda, qQsa, bghat itd.; povsod drugod, torej v neiktičnih legah, preide e v /. To velja seveda za vsak e, naj bo že iz starega *e, *e; ta pojav je splošen in ustvarja nekakšno „ikanje", tako da stoji v slehernem zlogu z etimološkim e dandanes avtomatično ¡, na prim. igrmin — Htm§na, mqdu\d — midu§da, dalje alternacija med III. pl. in ostalimi oblikami prezenta: UPQa proti tžpim, n}SQa : n§sim, piČQa : pqč\m. Dočim ostane v rožanskih govorih -e, kadar je za končnico, ohranjen in ne preide v -a (daqle, tale, gen. sg. rgqe, nohe), je pa v selskem govoru vsak izglasni -e prešel v -/: sqam\, tql\, žr^bi, pqr\: gen. sg. in nom. akk. pl. sestri, rQČj, zeml\, muši, hual} < glave, bradi; akk. pl. otroci, potici. V Selah je vsak kratki o zožen v o, drugod na Rožu je celo že pogosto v u prešel: hust: ho s, zubt: zpb, uuči, utrpq, huubgq, ubuaq, quuač v Bi- strici proti selskemu gtrQq, piiangst, pQtaq : pgtgqa, poqti, gbia-š{na, prgstar: pfgstgra, pfagbuačt, naperi : naporna, qou : qo-lqas. Povsod pa govore haugab. V nekaterih besedah ima selski govor a namesto / < e; take besede so izposojene iz drugih rožanskih govorov, na prim. stuadanc, hantres < Interessen „obresti"; maraqal, fancat „Krapfen", xran, gen. xtana „hren". a. — Kratki a je v selskem govoru ohranjen: l$ača, miza, namazana, zatuqana, natuičina (torej v izglasju kakor v pred-iktičnih zlogih). Drugod na Rožu govore večkrat malo bolj sprednji in mečji a; tak izgovor je le individualen in mlajši rod ga ne pozna več. V Selah imamo a le pod novim kratkim rastočim poudarkom: uas < last, par mfac, uastouca, u hfax, nom. pl. hrad in v izposojenkah žuaq, hijaž rai itd. a. — Primarni a iz b v krepki legi in sekundarni a sta v našem dialektu ohranjena, seveda sta poudarjena na prim. v pas, mahua, stazda, čaber; nepoudarjen a more onemeti, če soseščina glasov to omogoča: šqgrc. Skratka vidimo, da tudi v selskem dialektu deluje moderna vokalna redukcija tako kot v drugih slovenskih narečjih. Manjša pozornost, hitra govorica moreta glasove tudi tam reducirati, kjer bi jih po običajnih redukcijskih normah smeli pričakovati še v polni vrednosti; ali takih primerov so tudi drugi govori polni in za nje ni najti trdnega pravila, ker ga zares ni. Taki primeri so: cgsar, c}saria; ptgstar, pigstgra; qra-mar (poleg qiamar); pratgq (poleg prgrgq), namahgč, nasrqaca, iizara (poleg izaia), tarpantin, u diselax, habax in hapx, masiau in mšiau; pri nekaterih je videti, da je soseščina glasu r vplivala. Končno omenim še pojav, ki je za rožanščino vendarle omembe vreden: zapadni del govori izglasni -o (mliqo, leto, uoqng, na hurg Št. Jakob) v vzhodnem delu je zanj -a (mliaqa, Ifta, hoqna, na huara Žihpolje); tako tudi še v podjunščini mliaqa, ¡¿akna; selski govor leži v a-jevskem pasu, a -a je vedno onemel: mgast, mliaq, h'gqan (zato tudi maskulinizacija nevtra), gl. si. 6; akk. sg. a- osnov: %Qd, mux, huau< glavo, brad itd.; III. pl. rez. qradim, qqpam, ki se glasi torej tako kot I. sg.; pomožni glagol pa ima v I. pl. srna (enklitično), v III. pa sa. Asimilacijski pojavi Rožanski govori, z njimi tudi selski, imajo motni vokal e, ki je zelo podoben nemškemu o, le da ni zaokrožen. Cela vrsta izposojenk iz nemščine ga ima za nem. o, ob, najdemo ga pa tudi v slovenskih besedah. Sprva ta e nič drugega ni kot asimilacijski produkt kratkega e; Ramovš opiše njegov postanek tako, da je e prešel v e „če je bil v njegovi soseščini takšen glas (vokal ali konzonant), ki je napetost in premik v višjo jezično lego podpiral (vokala i, u; palatalni konzonant; postdentalni konzonant)" III, 12. Današnje neb poteka iz starejšega nebu in motnost vokala e moremo z naravo sledečega zloga vezati. Sprva je bil e samo kombinatorična varianta e-ja, ki je nastopila v zgoraj omenjenih legah. Odkar pa je izglasni -a onemel, je e postal avtonomen, kar je lepo razvidno iz neb, kjer stoji e pred labialom. V Selah e ni toliko pogosten kot v drugih rožanskih govorih, ker je v nenaglašenih zlogih prešel ali v a, ali pa v i (uasiau, dr&u proti driuqas). Tako ima selski govor e v nom. pl. raset, lok. sg. na led, u snex, u les, na brex, nom. sg. sen, diet}, neb, v plur. part, sma mel< imeli, sa horel< goreli; dalje za i v iet < iti (drugod na Rožu ieta), iehrat leč, šeist < šest, dočim ima selski govor tu vedno e. Koroška narečja so iz svn. sufiksa manjšalnic -e dobila produktivni sufiks; podjunska oblika zanj je -ei, rožanska -ei (ätey, nemški dialekti pa so si izposodili slov. sufiks -ca), v Selah govore pa -/: uz/ „ščene", gani „pujsek", o7r/ „boter", ptmpi, lüli (otroški izraz za penis), ctzf „mamma", mali „Amalija", štefi, ^Szi, mäqsf, hrqhi „Gregor" (bistriško: mdlei, štefei, rezei, mäqsei). V izposojenkah imamo e na pr. lecat „Lebzelt", cehal „Zapfen" (< keoel), čedra < tsödra „kurze Pfeife" (gl. Kluge DEW 215), mežnar (< mösnvr), pesarniša (križanka iz nem. posar „besser" in slov. komparativnega sufiksa -¡še); za nem. ai, ki je iz svn. i, ga najdemo v čela „Keil" (nem. dial. khail), reitar „Reiter, Sieb". To so mlajše izposojenke, kajti starejše so svoj i prenesle v slovenščino: cila „Zeile", šribat „schreiben", hicj iz svn. zvize z vzglasno menjavo, kakršno imamo pri hoq poleg uoq, blisak „fleissig"; najmlajše imajo pa ai, čeprav govori nemško narečje še ai, ki pa prehaja v občevalni govorici v ai: haitašan < nem. dial. gaitaš „geizig", bäisat „weissen", hläirn < glaim, svn. gelime „knapp". Zveza ei ali že iz nje monoftongizirani e podaja tudi svn. ei, ki je v nem. narečjih dal ä: žeifa, nem. dial. sä/n „Seife", pl&xa, dial. nem. plahn „Bleiche", ceina in cena, nem. dial. tsäna „Handkorb", svn. zeine (gl. Lessiak I. 70, 72, 79 si., kjer slovensko naglašanje ni vedno točno). Za razvoj svn. ei v dial. ä je treba sledeče stopnje sprejeti: ei > ai, ae, a$ >ä in v izposojenkah se te stopnje jasno odražajo; svn. zeine je izposojeno kot ceina in e je zaradi i prešel v e; stopnjo ai kaže hmäina, häiiua (Bistrica) poleg hižiia in uižua (Sele) „Geissel", nem. dial. gasi; räi, rdia, svn. reie „Tanz"; stopnjo ag najdemo v tagl „Teil" (Slovenj Plajberk) in končno ä v cdxan „Zeichen", štamac „Steinmetz". Soseščina glasu u vpliva na naravo kratkih vokalov; seveda prav nič ne odloča način postanka ki more biti za nekdanji g = w in t in ker je l > g mlajši pojav, so tudi te asimilacije iz mlajše dobe, nekako od 16. stoletja dalje. Praviloma imamo za vokal+u v poudarjenem zlogu ou: sgu< siv, strop < zdrav, žgu < živel, šgu < sat, bou < bylo. V kratkem rastoče poudarjenem zlogu pa se vokal še dobro drži: dreu < drevd. V izglasju da vokal + ]} enostavno -u: žgnstu f. < ženstvo, bg-hästu m. c bogastvo, qralQstu. m. < kraljestvo (zaporedne stopnje so bile: -uo, -ua, -¡f, -a$>-u ali pa naravnost -fia>-u; ž§tu, pgstru moreta kazati na -au > -u, dasi je zadnja beseda izvedljiva tudi iz -tri} > -trru). Za končni -al, -il, -al v moški obliki i-par-ticipa imamo vedno kar samo -u: rqqu, xgdu, qrädu, pädu, pl^du, dtalu itd. Kvantiteta in akcent v izposojenkah § 37. Za zgodovino slovenske akcentologije je vprašanje, ki je podano v naslovu tega poglavja, zelo važno, saj je morala slovenščina izposojeno besedo uvrstiti v neki akcentski tip. Pri tem vsrkavanju tujih besed so bili razni zunanji znaki večkrat zelo odločilni; prvotni nemški kvalitetni odnosi, zlogovna sestava in tudi število zlogov pridejo v prvi vrsti v poštev. Lessiak je v svojem opisu nemškega narečja v Porničah svoja opazovanja takole povzel: „In der älteren gruppe der lehn-wörter im windischen spiegeln sich die ursprünglichen quan-titätsverhältnisse mit ziemlicher consequenz wider. Der quantitativen Verschiedenheit im deutschen entspricht eine Verschiedenheit der musikalischen accentuierung im windischen: zwei-und mehrsilbige wörter mit ursprünglich kurzem Stammvokal sind musikalisch oxytoniert, d. h. sie haben den hochton (') auf der letzten silbe; umgekehrt haben solche mit ursprünglich langem Stammvokal den hochton auf der stammsilbe. Einsilbige wörter mit ursprünglich kurzen vokal sind kurz mit fallendem (") accent, zuweilen auch lang mit steigendem accent ('), solche mit ursprünglich langem vokal sind lang mit ebenen ton (")". Mda. von Pernegg 44, Anm. 1. Že v našem uvodnem, de- skriptivnem delu smo rekli, da Lessiakova interpretacija slovenskih akcentov ni zadostna; ne le da Lessiak ni upošteval Valjavčevih bogatih, vsebinsko in po gradivu zelo obsežnih in izčrpnih študij (razprava „Prinosi k naglasu u novosloven-skom jeziku" je začela v Radu izhajati 1. 1878., dočim je Lessiakova študija za 25 let mlajša, iz 1. 1903.), je Lessiak še v tem pogrešil, da je skušal obrazložiti slovenske pojave z ger-manističnimi metodami in s pojmi, ki jih je ad hoc skonstruiral. Uho je imel dobro, slišal je prav, razlagal pa je po lastni nemški jezikovni navadi in je s tem napravil le zmedo in še celo germanistom je zaprl pot do pravilnega razumevanja muzikalične intonacije. Ce pravi, da slovenščina „hätte keinen ausgeprägten wort- und satzaccent, wol aber einen stark entwickelten musikalischen accent; es „singt", wie man zu sagen pflegt" 1. c. 9. op. 1., tedaj ta formulacija pravi, da je pravilno mislil, pa napačno formuliral, saj vemo, da imajo slov. kor. dialekti zelo izrazit besedni akcent, le da ta ni dinamičen kakor v nemščini, marveč muzikaličen. Lessiak ta dva pojma zamenjava in njegov „Hochton" označuje intenzitetni in melodični višek. Za uvrstitev nemških izposojenk v slovenski into-nacijski sistem ne velja tako enostavna formulacija, kakor jo omenjena Lessiakova opomba predstavlja. Najstarejše izposojenke moremo deliti v dve skupini: a) besede, ki so imele v nemščini kratko poudarjen debelski zlog, in b) besede z dolgo poudarjenim debelskim zlogom. Ze prej smo povedali, da je v neki slovenski jezikovni dobi (po onemitvi šibkih % in b) samo dolg zlog razlikoval intonacije in da je beseda, ki je bila brez dolgega zloga, le z dinamičnim povzdigom enega izmed kratkih zlogov posebej poudarila. Takoj je jasno, da morajo enakšno zgrajene nemške besede preiti v ta slovenski tip; stvn. habuh, segen, vazzen, chuhhina, ki imajo vse zloge kratke in začetnega poudarjenega, dado v slovenščini *habuh, žegen, bäsati, kuhina in se uvrste v domači tip *jagoda, delati (s skrajšanim starim akutom) in *sela, koža (z novim akutom na kračini); vse te besede so pozneje doživele znano podaljšanje *kräva > kräva in imajo danes rastoči besedni profil. V Selah odgovarjajo tipu hähoca, dgafiat, S§ali izposojenke häbax, žehan, bäsat, qux\la (poleg mlajšega qaxfia), v rožanskih govorih imajo vse te besede tonsko obliko (tu velja princip besednega, ne zlogovnega naglašanja), torej häbax, kar izraža Lessiak s svojim häbäx; isto velja za qrqša iz stvn. kresse, iesax < ezzich, selsko žiiat sinnen (s pomenom „mögen"), hüta „Hütte", säfat „schaffen" itd. Svn. kračina da najprej tudi kračino, ki se po obstoječih slov. akcentskih zakonih podaljša. Nemška beseda s poudarkom na dolgem zlogu je v slovenščini dobila na zadevnem zlogu dolgi padajoči poudarek, ker je nemški poudarek bil smatran za padajočega, saj je objektivno fonetično tudi zares padajoč. Tako so nastali takšni-le odnosi: stvn. žile > slov. dial. čila; stvn. ilen > slov. hilat; stvn. bäbes > slov. papiž (Sele), papaž (Sv. Jakob); stvn. hriuwa (z dolgim diftongom) > hriua. Enozložnice nam kažejo isto; nemško kračino sprejme slovenščina kot kračino, ki ostane, ker v enozložnicah slovenščina podaljšanja ne pozna (kakor bgb, ¿e>x < jug, tako tudi stvn. vlec > slov. bl§q, bläq, stvn. schaf > slov. šqaf, stvn. smach > slov. žmax, stvn. grunt > slov. hrant), nemška dolžina se sprejme kot slovenska padajoče poudarjena (stvn. nit, schrot dado v slovenščini nid, srQat). V srednjevisokonemški dobi pa so se kvantitetne razmere izpremenile. Koroško-nemški dialekti le posredno še kažejo na staro stanje, kajti zdaj je kvantiteta zavisna od zunanjih faktorjev. V današnjem odprtem zlogu so vokali samo dolgi, današnji zaprti zlogi pa imajo kratke vokale. V onih so se torej stare kračine podaljšale, v teh pa so se nekdanje dolžine podaljšale. Čeprav je to pravilo zelo enostavno, ga vendarle nepregledna vrsta zakonov o zlogovni meji prikriva in s tem zatemnuje. Kolikor zmore današnja veda, se čas postanka teh novih kvantitetnih razmer ne da točno ugotoviti. Slovenske izposojenke izkazujejo kaj pogosto še staro razmerje; današnji nem.-dial. khrQmmr ima zaradi delitve khrQm-mr kratek q, a slov. qrämar izkazuje še dolgi ä in nasprotno je slov. pläx iz nem. plex s kratkim vokalom, dočim ima današnja nem. be- seda zaradi spiranta x v izglasu dolžino o : plox gl. Lessiak I. 42). Transponiranje nemške dolžine v slovenščino kot padajoče poudarjene dolžine je vsekakor še za svn. dobo veljavno: svn. kiche > slov. dial. čixa „ječa", likof > Itkgf, riben > ribat, ivize > hici, cena, leitra, žeifa gl. gori. Pride pa čas, ko podaja slovenščina nem. dolgi diftong z dolgim rastočim zlogom ; vzemimo svn. ou, ki je dal au in končno a; iz ou izvirajo slov. škQpa, šqgpiaq (svn. schoup), UQpa (svn. loube) „veža", cdprat (svn. zoubern) in vsi imajo v slovenščini dolgi padajoči poudarek; naslednjo stopnjo z au kaže caumar (svn.*zoumcere), kor.-nem. tsamr, darlauhat (kor.-nem. drlabm), obe imata dolgi rastoči au in takšno je tudi najmlajše zastopstvo, ki izvira že iz nem. razvojne stopnje z a : zamar, nem.-dial. samr, svn. soumoere. Tu se jasno vidi, kako je v stari dobi slovenščina podajala nem. dolžino s padajočo, v mlajši pa z rastočo dolžino. Pa tudi ta pregled ni popolnoma jasen; tako imamo pQna < Bahn proti šnQla < Schnalle in nemščina ima obakrat dolžino, obakrat gre za mlade izposojenke (nem. a je obakrat že prešel v q) in vendar zdaj slov. g, zdaj pa g. Ta razno-ličnost velja tudi za najmlajše izposojenke. Zvečine imamo v slovenščini cirkumfleks, če ima nemška beseda dolžino in če je enozložna ali poudarjena na koncu: qšir „Geschirr", puls, quattr, qanon, patron, bagon, qarfigl, štacign, qond\qt&r, fazon. Pa tudi pri onih z naglasom na začetnem zlogu, ni cirkumfleks nemogoč: šilih, qoraža, qQlaž „Gulyas", dasi imajo nekatere istovrstne in istodobne izposojenke rastoči poudarek: Qdlar, pgt§qa> zgatal, bglar. Najbrž gre tu za različne vplive, analogije, ki jih ni mogoče dokončno opredeliti in morda so tudi nemški dialekti s svojim razvojem in stalnim vplivanjem sproti odločevali in tudi izpreminjali poudarno slovensko obliko. Pomisliti moramo, da govore koroški Slovenci oba jezika in popis nemškega jezika, kakor ga govore koroški Slovenci, bi mogel najbrž tudi marsikako zapletenost kvantitetnih in na-glasnih odnosov pojasniti. Tak študij bi bil seveda tudi brez dvoma velike koristi tako s slavističnega, kakor tudi z ger-manističnega stališča. Konzonantizem § 38. Dočim je vokalni sistem slovenščine in posebej še ro-žanščine doživel mnogo izprememb, ki so globoko segle v njegovo sestavo, je pa konzonantični sistem skoro brez posebnih ali važnejših pojavov; to nasprotje je dovolj obrazloženo, če se spomnimo, da sta bila glavna in skoroda edina izpreminje-valna faktorja v vokalizmu kvantiteta in ž njo zvezane inovacije intonacijskega značaja in prav te so se močno izpre-minjale v teku slovenskega jezikovnega razvoja. Konzonantizem pa je konservativno ohranjen in osnovni strukturni znaki so isti kot so bili nekdaj; le posamezni pojavi, izjemni in izolirani glasovni prehodi se javljajo bolj pogosto. Nekdanji palatali-zirani soglasniki so sovpadli z nepalataliziranimi in kvaliteta teh se v glavnem ni nič izpremenila; kakih glasovnih premikov, ki so na pr. za nemščino tako značilni, v slovenščini ni. Omenili smo že, da je staro načelo, po katerem so soglasniki razdeljeni v zveneče in nezveneče, še zdaj veljavno in se ga nemško načelo, po katerem so šumevci po intenzivnosti razdeljeni v fortes in lenes, ni prav nič dotaknilo; stara opozicija šumevcev p : b, t: d, t: d, s : z, š: ž se vzdržuje do danes. V nekaterih govorih preidejo nekateri zveneči zaporniki v pripornike (b > 6, d > p), drugod, tako na Rožu, je artikulacija zvenečih b, d manj intenzivna kot je pri odnosnih nezvenečih p, t. Vse drugo pa ostane pri starem. Najbolj pogostna je spirantizacija pri glasu g, ki je na Rožu preko y prešel v h. Pojav more biti iz mlajše dobe, tudi če ni spočet v gotovo mladi dialektični težnji, ki podpira pojemanje artikulacijske sile pri zvenečih zapornikih, more pa biti tudi iz starejšeJ|dobe, če ga geografsko vežemo s podobnimi pojavi v češčini, slovaščini, lužiščini, ukra-jinščini, beli in veliki ruščini in za ta primer bi mogli govoriti o poznem praslovanskem dialektičnem pojavu; ta in nekatere podobne pojave s približno enakšnim obsegom imenujejo v slavistični literaturi „centralno" slovanske. Stara grafika piše sicer g', ali vemo, da se je ta znak uporabljal tudi za glas r; prav zato točnega dokaza ni lahko izpeljati. Šele ko je y prešel v h, se prične zanj uporabljati znak h; ali pri h je že zaključek pojava podan, dočim je razvojno utemeljena predhodna stopnja y mogla eksistirati dolgo dobo in morda da je segla prav še v pozno praslovansko epoho. Že Sahmatov, OiepK-b ÄpeEHtnuiaro nepioaa HCTopiH pyccK. H3. § 62, str. 36, za njim Trubeckoj C6opHHKt Mn-neTHM-b 267, sta ga stavila v to zgodnjo dobo in s fonološkimi konjekturami sem skušal to domnevo podpreti v SMS XIV, 56 si. Ne glede na te domneve pa je jasno, da gre pojav g > y (in še dalje v h) vzporedno s popuščanjem zapore pri b in d (tudi ta dva se deloma spirantizirata) in z razvojem vseh guturalnih glasov v rožanščini. Isto premaknitev s predela zadnjega jezika in mehkega neba v grlo (g > h) nam kaže tudi rožanski pojav k>q (v opisnem delu str. 35 smo že poudarili, da rožanščina še točno razlikuje med h < g in etimološkim *), dočim je prvotni x ohranjen. Nemci so slov. x substituirali v vzglasju s kx, ki se je do danes razvil v kh : khr$an < slov. xren, khQÜsax < xóuce „Kaltschach" (kraj. ime), khaitsax < xpdasax „Keutschach", khrQs < xrast „Krass" (kraj. ime); v sredi besede je slov. x substituirán z nem. jc, ki dá v koroških nemških dialektih h : taihn < *tixa. § 39. Rožanščina je k, g, x pred e in i izpremenila v č, j, s : čisu < kyseh, v Selah čas^au, č§bar< Käfer, cíp¡t < kypéti, säc< vsaki, otrQci acc. pl. Skupina sk dá v takšni legi sc : ntamšč < nemški; mašč$iš, uašč§iš imata šč< xk. Prehodna stopnja v razvoju g>j je bil palatalni f, saj bi sicer ob doslednem pa-ralelizmu s k morali imeti *dž za g; takšno prehodno stopnjo z y izkazujejo nova grščina, nizka nemščina in švedski jezik. Za noge govore zdaj nQÍ¡, za roge : / str v starejši dobi našega dialekta in v predelu, ki je zdaj že po-nemčen; krajevna imena Strieden, Strajach (v dolini ob zgornji Zilji; k sreda gl. avtor III. 59, Kelemina ČZN XXI, 73). O skupinah dl, ti je bilo vse že do podrobnega povedano gl. Ramovš I, 191 si.; IV. 47si.; Tesniere RES. XI, 89si. § 41. Sonorniki so zelo konservativni. Glas r se je premaknil bolj na noter in je dal r. Palatalni T je sovpadel z navadnim /, velarni t pa je v vsaki legi prešel v u, gl. pri Ramovšu 1.23 si. Koroščina ni nikdar imela glasu v (labiodentalni pripornik), marveč ima od nekdaj, od praslovanske, da, od indoevropske dobe dalje neizpremenjen t}. Nezveneči labiodentalni / imajo samo izposojenke in besede, ki ta glas posnemajo gl. str. 42. Tudi i se je dobro ohranil, onemel je le med samoglasniki v oblikah, kakor bojati > bati, poj as > pas, v pridevniških končnicah -ajego >-ega, -ujemu >-emu itd.; na novo je nastal pred st v muaist < most, hrasta r < oster (tako na Rožu in Podjuni; selski govor pa ima m&ast, upstar). Glede raznih metatez, konzonantičnih asimilacij in disi-milacij najdeš dovolj gradiva v izčrpnem delu F. Ramovša HG II. Konzonantizem. OBLIKOSLOVJE SPLOŠNO Člen Odnos koroške slovenščine in nemščine zahteva tudi pojasnitev postanka in funkcije člena v slovenščini. P. Lessiak kratko pove, da „das Kärntner Slovenische den Artikel, wenn auch nicht in demselben Umfange wie das Deutsche, kennt" II. 278, III. 10. Res je, da slovenska koroščina, prav tako pa tudi druga slovenska narečja, večkrat rabijo samostalnike in pridevnike s proklitičnimi besedicami, kakršne služijo nemščini kot določni člen, dočim drugi južnoslovanski jeziki takih zvez in določil ne poznajo. Iz tega pa še ne sledi, da imajo te slovenske proklitične besedice značaj določnega člena. Nemški člen je predvsem spolnik, ki razlikuje v ednini tri spole; večkrat nadomešča tudi fleksijske končnice; pogosto razlikuje ednino od množine in včasih je edini znak za sklon. To so najvažnejše funkcije nemškega določnega člena. Niti ¿ne od teh funkcij nima omenjena slovenska proklitična besedica, ki je prvič brezspolna, drugič nesklonljiva in tretjič za vsa števila enakšna, namreč tp ti na srednjem Rožu in v Selah, ta na zapadnem Rožu in nad Vrbskim jezerom, // praga qlüc, fem. tj muäßa ščera, nevtr. // prue uoqnä (citati so iz Šašel-Ramovševega „Narodnega blaga z Roža" 21, 13, 11; iz te zbirke navajam še druge primere in jih deloma z lastnim gradivom dopolnjujem). O kaki sklanji ni nobenega sledu gl. gen. akk. sg. al maš še ti hüdä mäcqa (6); qa ¿e meua tj prgä utroqä (6); akk. fem. da se g tj prdgo Idižo gleze (8); instr. cöprnce stöpija s ti hudim u zvezo (11); pret ti šlinim puham (46); lok. sg. na ti usuačim dreg (Sele), plur. ti huda so cäqila (24), ti mrtla (16) itd. Prav tako v Št. Martinu ob T. ta gflča trägnakx; pa bom bagön šiabu na ta pfäuo strän (Brnca). Skratka, to ni nikakršen spolnik, kakor bi se na prvi mah zdelo. Tudi njegova uporaba se omejuje na maloštevilne primere, in sicer stoji: 1) pred substantiviranimi pridevniki: da H ti pruua tj žiuiha r^tau, PQle pa še ti mftliha (Sele); f/ huda „hudič"; tj muäda dbä (6); ie ut ti hüdä use uadaua (12); ti žiua praga (14); — 2) pred vrstilnimi števniki takrat, če ima enakšna nemška zveza določni člen: an oča pa na mata sta me'ga tri sina, ti prua zy.a räda, ti driiia m\n, ti tretia pa čista naq (24); par roist^ ti tretiä utroqä (6); tj štarteha mäinqa „4. maja" (Šmarjeta), ti daseta utroqä (42); tako tudi v univerbiziranih tvorbah kakor ti pruabart „prvič"; — 3) v zvezah adjektiva s substantivom na isti način kot v nemščini: ie to säm t'i huda düh „der böse Geist selbst" (9), za ti ynilim muriam (13), našdu t'i zyablana dnär u nei (13), udära t'i sridno qäco (20), hrei na fi bliina hribar (20), // bülä bificqa qoiiä (21), fi muäisä brätra (22), t'i srebrna zäqal (24). Slovenski proklitični tf (ta) ima z nemškim členom samo eno skupno službo, namreč določevanje. V primeri z nemščino je v slovenščini vendarle redek (na 46 straneh imenovane zbirke narodnega blaga sem naštel le 69-krat besedico ti; prevod v nemščino pa je pokazal to število določnega člena že na dveh straneh). Kakor že rečeno, je enakšna raba besedice (i (ta) tudi v drugih slovenskih narečjih znana in običajna gl. Ramovš III. 54, 10; češko ten, ta, to, ti v službi določnega člena je bolj razširjeno kot slov. ti (ta), skoroda takö se rabijo kot nem. der, die, das. Tu se ne oziram na pogostno ta v starejših slovenskih knjigah, ki zanj vemo, da je le suženjsko prenesen iz nemških predlog (prim. naslove Trubarjevih knjig: „Ta slouenski Kolendar", „Ta perui deilliga nouiga Testamenta" itd.). Le tam, kjer je bilo treba razlikovati med določno in nedoločno adjektivno obliko, kakor to nemščina razlikuje, je slovenščina uporabila definitivno členico ti, ta, obenem z njo pa tudi seveda nedoločni člen en, ena, eno. S tem je treba Lessiakovo trditev izpopolniti. Nedoločni člen je narejen po vzorcu bavarskih narečij; tudi obseg njegove službe je isti, saj se rabi v vseh številih (nemški knjižni jezik tu pozna samo ednino). V ednini stoji tam, kjer ga ima tudi visoka nemščina: pqle an cloiičan pršu; pa pustdual tli an mašinuer, pa tam par härtalna änaha; tam sam äno khozö ifidu (Šmartin), ambft je tüda an popötnaq pršu (5), horna mčž je q anoma päura hodü itd. V množini odgovarja slov. nedoločnem členu v nemščini anš: moram pa iet noham häni dQri trt uürj (Sele); žilam ustät hänj trt ttadni; anl qrajnca präuala „gewisse Krainer erzählten" (13). Poudariti je treba, da je nedoločni člen vedno poudarjen (tako tudi v nemških dialektih), dočim je definitivna členica tj, ta nepo-udarjena in proklitična. Tako sta nedoločni člen in števnik a/i, äna sovpadla. Spol V vseh slovanskih jezikih teži razvoj za tem, da se število praslovanskih deklinacijskih tipov, ki ni bilo majhno, čim bolj zmanjša. Fleksijske kategorije skuša jezik poenostaviti in pri tem se opira na razne vidne zunanje znake; zdi se, kako hoče na vsak način doseči nekakšno idealno stopnjo, kjer bi vsakemu spolu odgovarjal poseben fleksijski tip in zapadno-slovanski jeziki so na ti poti prišli že dalj kot južnoslovanski. V slovenščini so glasovne izpremembe deloma motile ta obli-koslovni razvoj; otrditev konzonantov je združila raznovrstne tipe (moške o-jevske in t-jevske osnove), vendar se kljub takemu sovpadanju še zdaj bore vsaj posamezni skloni za nadaljno eksistenco, tako da ima vendarle še vsak spol po nekaj različnih fleksijskih tipov, čeprav je razlika včasih res da omejena le na nekaj oblik ali le na nekaj besed. Spol je v slovenščini izredno dobro ohranjen; v vseh treh številih, v odvisnih sinsemantičnih besedah (pridevnik, zaimek), povsod je prav dognano izražen in zato se javlja celo tam, kjer ga nekoč ni bilo (v množini pri osebnih zaimkih, v množini glagolske flek-sije pri preteklem času). Vse to velja na splošno za slovenski knjižni jezik in tudi za vsa slovenska narečja. Samo razni dialektični glasovni pojavi pričenjajo rušiti to shemo (predvsem redukcija in onemitev izglasnih vokalov), tako tudi na Rožu, kjer je znana maskulinizacija nevtra, dočim je feminizacija omejena le na nekaj primerov. Maskulinizacija nevtra ni povsod enakšna; v Djekšah, Šmarjeti, v dolini Bele je pravzaprav šele spora-dična, v Selah je pa strogo in dosledno izvršena. Ker je -o, prvotna končnica nevter leto, mesto, okö, uhö, zaradi posebnih glasovnih in akcentskih pojavov onemel, dajo te oblike tudi obliko na konzonant, kar je karakteristična oblika za nom. in akk. moških imen: /ga/, mqast, uöq, jiäx; funkcionalno so to zdaj prava maskulina in z njimi zvezane besede imajo zato tudi maskulino obliko: liatašan lqat biu süx. Seveda s to maskulinizacijo nevtrum kot gramatična kategorija ni zginil, marveč še ostane, na pr. v brezosebnih stavkih (oblika njegova se od maskuline razlikuje): sax |j bdi} < suho je bilo. Določ-Ijivost spola je torej popolnoma lahka. (Oblakov dvom Arch. f. slav. Phil. XI, 411 ni utemeljen). Spola ne moreš vedno določiti po končnici nom. sg.; beseda, ki se končuje na konzonant, more biti ali moškega ali ženskega spola (raq : hgas), beseda na -u tudi tako (buhästu, qralestu, znábu, hándu: žgnstu iz ženstvo, postru, ž§atu). Edina nevtralna substantiva v selskem govoru so ona na -i, ki izvira iz nekdanjega -e ali -g, torej háic¡ < jajce, puali, müari, s§am¡, urqm\, t§l¡, žr$bf, hah¡; ta imena z osnovo na -nt, ki so označevala mlada živa bitja, so po spolu pritegnila k sebi še ona imena, ki se končujejo na -/ iz hipokorističnega sufiksa -e/ (iz nem. -é) in značijo tudi mladiče: úz¡ „psiček", gani „prašiček". Nova maskulina tipa mgast so v vsi fleksiji izenačena z maskulini, na pr. nom. pl. nos < nosi in míast < mesta, oba brez končnice, nom. akk. du. nüasa in mgasta. Pri pridevnikih včasih ni razlike med moško in srednjo obliko, kar zavisi od glasovnih pojavov. Isto obliko imamo na pr. biau, taman, strašan, čudan, dgux, sgu < siv, naš, različno pri töpu H bou < toplo je bilo proti ßx tgpu < jug je topel, hrozan n.: hrgzan m., Igp m.: lia p m., strgu m.: stráu n., z//#n n.: z§lin m., host n. : hgast m., sax n. : süx itd. Po raznih akcentskih in kvantitetnih pojavih ter z njimi združenimi vokalno-kvalitetnimi izpremembami razlikovanje posameznih kategorij ni več vezano na končnice in je preneseno na vokalične in akcentske diference. Zato je na pr. končnica -o (ali njen ostanek a-) selskemu govoru tako tuja, da jo domačin v cerkvenem besedilu napačno razume; v očenašu govore: posfigčan na bqad ti}oi ¡m%a in nabqad izgovarjajo brezsmiselno skupaj, ker jim je nevtralna oblika posgigčana ali posvečeno nerazumljiva. V oblikah preteklega časa je razlika med moško in srednjo obliko tudi ohranjena in izkazana ne po končnici (samo primer f$s sam squ : souncj ¿'/ šua q hnäd prim. svn. ze gnaden) marveč po razlikah v osnovnem vokalizmu: hgru proti hofgau za nekdanje goreh : gorelo, l§tu : litqau, žou : žiugau za živeh, -lo. Pri izposojenkah so razni zunanji znaki odločevali o tem, kakšen spol naj ima prevzeta beseda v slovenščini. Nemška ženska imena, ki so se končevala na vokal, so v slovenščini ženskega spola: nqlqa, metana, šaiba, färba, žauba, häsa „Gasse", Žida, qresa, suqrca „črnka (krava)", bralna „rjavka", bula < Fülle. Če se je nemško žensko ime končevalo na konzonant, se je uvrstilo med takšna na soglasnik se končujoča slovenska imena in je zato moškega spola: čirfat < Kirchfahrt, qanon, qamst < Kunst. Posebna redkost je pQna< Bahn, kjer že nemški femininum določi tudi slovenskega. Nemška mas-kulina so tudi v slovenščini obdržala svoj spol, nemška nevtra pa so v slovenščini maskulina, tudi v onih govorih, kjer se maskulinizacija slov. nevter ni izvršila: füatar (das Futter), qüfar (das Kupfer), pürbal (das Pulver), huaž (das Glas), bQs (das Flos), pläx (das Blech), spal (das Spiel), färoz (das Pfar-haus) itd.; vsa deminutiva na -Z so tudi moškega spola. Izglas na konzonant je določeval spol; in ni znano, da bi kak nem. nevtrum obdržal svoj spol tudi v slovenščini. Število in skloni Dvojina je v selskem govoru po funkciji znana. Pri glagolu se dvojinske oblike točno razlikujejo od množinskih, torej je čut za dvojinsko situacijo izrazit. Tudi osebni zaimki so obdržali svoje dvojinske oblike. Samo pri samostalnikih nima naš govor posebnih dualnih fleksijskih končnic, dasi so drugod na Rožu vsaj za dat.- instr. (-ama) v rabi. V nominativu (in akk.) služi pri moških in srednjih imenih za končnico -a, pri ženskih pa -/. Glede rabe sklonov se strinja selski govor s knjižno slovenščino. V nikalnih stavkih seveda objekt ni tako dosledno v genitivu, a akuzativ uporablja tudi navadna pogovorna slovenščina; poleg cemam caita; al ha pa na sniax niša siala, pa čl ha bgii (pa ha čl boy) Zabče, slišiš tudi: pgtte pa čisam mayzno ueč dgbiu (Podgorje). Posebej je treba omeniti le brezpredložni dativ kot dativ cilja (smeri): bo iútar šua doxtar „k doktorju"; tor // pa sgsad bíu s qQiam, srna pa qap šua horta pqrkfiáindam „zu den Bergfreunden t. j. zum Haus des Vereins der Bergfreunde". Instrumental se rabi vedno s predlogom (s, z). Oblika noham se rabi adverbialno (poleg cfüas = zu Fufi) in je dativ, razumljiv kot prevod iz nemščine (prim. na Kranjskem x nggam). NOMINALNA FLEKSIJA A. Ženska a-jevska deklinacija Substantiva na -a so praviloma ženskega spola; izjeme so moška osebna imena n. pr.: ÍQza, míxa, hánza, tina (Martin), lúqa. Mesto potencialnih osemnajstih končnic se pri teh besedah v vseh treh številih razlikuje samo šest v enem samem paradigmu; in sicer: -a v nom. sing., -/ v gen. sing., nom., akk. pl. in du., -o, -pa v instr. sing., -am v dat. plur. in du., -am, -ám v instr. plur. in du. in -ax v lok. pl. du. Oblika, ki karakterizira večino sklonovih končnic, je končnica 0, to se pravi, da končnice sploh ni. Končnico 0 imajo ti-le skloni: dat, akk. in lok. sing., nom. du., gen. plur. in du. Posamezni skloni brez končnice se pa skoraj vedno razlikujejo med seboj po alternacijah izglasnega soglasnika ali pa po izpremembi akcenta. Treba je najprej razlikovati dva tipa pri deblih na -a: tip, ki ohrani naglas vedno na debelskem zlogu in pa tip, ki ima v instr. sing., du. in plur. naglas na končnici. Naj pripomnim, da je instr., kakor tudi v knjižni slovenščini, dosledno vezan s predlogom, da torej ni samostojen sklon. Za primer prvega tipa navedem muxa, ki ima tole sklanjatev : Sg. nom. muxa pl., du. mús¡ gen. más¡ máx dat. más máxam akk. máx müs¡ instr. máxo müsam lok. más másax Po tem tipu se pregibajo vse besede s prvotnim naglasom na deblu: rgaža, ngaša, gpaža, sqQafia, Iqaca, zúpa, ndela, ndtala, baba, quobása, urána, qrápa, háhoca, uastóuca, mñcqa, mama, cqasta, br$aza, samr§aqa, tqapa, žaba, tqača, sr§ača, šiša, lipa, miza, riba, žlica, buča, srmsa, dalje vse izposojenke iz nemščine: laižna, riiqca, šalca, hasa, qanalia, prqdha, ceina, m$tquca, štapia, šnqua itd. Po drugem tipu se pregibajo besede s prvotnim naglasom na končnici, ki prihaja do izraza v instr. vseh števil. Za te besede je značilna izprememba naglasa v akk. sing.: uQda proti akk. sg. uQd, huaua proti akk. sing. huau itd. Za primer naj bo ngha: Sg. nom. /iQha du. no/ pl. nqii gen. nQii nuax dat. tiqi nqham akk. nqx n&i instr. nohqa nohim lok. ngl nqiax Tako se sklanjajo stara oksitona qQsa, qqza, rgsa, smQga, uQda, hqra, hpQla, tamngta, mgtua, sestra, zemua, žqna, m§j[a, mqqa, rus. MyK&, traua, zaria, zbiazda, srida, rqqa, mahua, duša, zima in še več drugih. Ta deklinacijska skupina se da imenovati „močna" ali „mrtva", ker ni več produktivna; to se pravi, da ni več za vzorec novim tvorbam. Vse nove tvorbe gredo po prvem primeru (mdxa). Gornja delitev besed a- deklinacije se nanaša predvsem samo na končnice. Vidimo pa, da se posamezni primeri ne razlikujejo po končnicah nego tudi po izpremembah vokalov, konzonantov in naglasa. Te korenske alternacije, ki igrajo važno vlogo, so vredne, da si jih natančneje ogledamo. I.) Pojavi palatalizacije. Stari guturali, ki jih v naših narečjih zastopajo q, h, x, se izpremenijo pred prvotnimi pa-latalnimi vokali v č, j, š. Odtod izprememba v gen., dat. in lok. sing., kjer je gen. -g v Selah dal -j, dočim je -i v dat. in lok. izginil. V množini in dvojini se pojavlja izprememba praviloma v nom. in akk. pred končnico -/ iz -g in gre analogično lahko tudi na instr. in lok. Pogostno je kolebanje med glasovno zakonitimi oblikami in med analogičnimi tvorbami, zlasti v instr. plur.: noham in ngiam, tgqam in ročam, mdšam in mdxam. V lok. plur. je prevladala skoraj povsod palatalna analogična končnica, samo posamič se slišijo oblike kot sitqaxax\ pravilna oblika je stt§ašax, tgčax, ngiax, mdšax. Beseda tgqa predstavlja izjemo zato, ker kaže v sing. izpremembo q : c, in sicer v dat. in lok. po psi. drugi palatalizaciji pred starim -e, ki je odpadel: tgac (poleg tega v dat. tudi že tgq) ter temu analogno tudi v gen. rgci namesto pričakovanega rgč} (kakor mgči k mQqa). Besede z debelskim -h- izpremenijo ta glas v brezkončniških oblikah glasoslovno v -x, saj glasu -h v izglasu ni, torej: ngha proti akk. sing. ngx, gen. pl. in du. nuax. II.) Menjava jj — /. Za le-to veljajo enakšna pravila kot za palatalizacije starih guturalov. Korenski -u iz -t in -v stoji samo pred končnicami s prvotnimi zadnjimi vokali, torej v sing. v nom., akk. in instr., v plur. in du. pa v gen. in instr. Vse druge oblike imajo deloma zakoniti, deloma pa analogični -/-. Beseda cgqua (coklja) se torej pregiba: sg. gen. cQqli, dat. cgqal, akk. cgqu, pl. dat. cgquam, akk. CQqli, instr. cQquam, lok. cQqlax. Analogično po tem zgledu gredo vsi drugi primeri, to se pravi, da se kaže izprememba zz — / tudi v tistih primerih, kjer je zz iz etimološkega v, ki prvotno seveda ni mogel alte-rirati z /. Imamo torej: huaua < glava, huali, hual, huau, huauQa in huauo, hual; plur., du.: huali, huau, hualam, huali, huauam, hualax. Če je n. pr. v oblikah s sprednjevokalično končnico po glasovnih zakonih stal /, ki izvira iz l', n. pr. gen. sing. z|m// K „Dreschelband"; — 3.) ue — g: quast — qost, qgstiga, qgstmi; nuač — noč, muač — moč, sua — sol; muaduast— muadost, staruast — starost; — 4.) te — e; plač — pec, smiat — smčf, riač — reč; — 5.) u. — a: uuč — uač, uuš — uaš; — 6.) a - d: stran — stran, stuar — stuar; — 7.) fz — raz. Historično pogledano je nadomestitev starih končnic v pluralu z ustreznimi končnicami a-jevske fleksije pojav, ki ga dobimo v mnogih narečjih. Tudi v ruščini ga poznamo: Mbi-UI&M, MbllUžlMH, Mbimax. Nekdaj jako produktivna fleksijska skupina, ki je tvorila številna abstrakta tipa smrt in je imela na razpolago tako tvorne sufikse kot -ostb, -estb, je bila nekaj časa tvorna tudi še v našem narečju. Iz izposojenega adjektiva *šuax, danes šugx (mlajša izposojenka zavoljo a > g), je nastal abstraktum šuaxuast. Toda ta oblika je po moji sodbi osamljena, tako da danes ni mogoče nič več tvoriti novih besedi na -uast. Sg. nom. hQas gen. hos dat. hos poleg hgas akk. hgas instr. hgsiga lok. hos du. hos pl. hos hos hosam hos hgsmi hosax Iz knjižnega jezika prihajajo sicer nove tvorbe te vrste, n. pr. narodnost, toda v ljudsko govorico ne prodro. Tako je bila n. pr. v češčenamariji stara oblika hnadi s ti pogna v novejšem času nadomeščena z milosti polna; oblika milosti pa ni bila prav razumljena, že zavoljo nenavadne končnice -i ne, in napačno tolmačena kot miuu s ti (= si ti) pouna, kar seveda nima smisla. Nekaj težave dela uvrstitev samostalnikov na -u. Le ti utegnejo izhajati iz docela različnih temeljnih končnic in se tako-le vrstijo: fem. i-deklinacija: misu iz mysh, — fem. S-de-klinacija: cirqu, ž}nitu, molitu, rašidtu, postrru s stalno menjavo u — u — l, torej u cirqal, cirquax poleg cirqlax itd. V to skupino spada stari kolektiv iqnstu iz ženstvo, ki je postal zavoljo svojega pomena femininum in se pridružil a-jevski deklinaciji; končno imajo izglas na -u tudi stara nevtra kot qral%stii ter več izposojenih maskulinov: handu < Handel. Beseda qri ima v gen. dat. lok. qru, v instr. qruga. Praslovanska r- debla so prešla skoraj v vseh narečjih v kosih sklonih v a-jevsko deklinacijo, kar se končnic tiče, sicer pa so osnovo ohranila. V Selah se glasi nom. sing. mat_ < mati, ostali skloni imajo vdevek -ar-: gen. matarj, dat. akk. lok. matar, instr. matarg; plur. nom. matarl, gen. matar itd. To prvotno razlikovanje v osnovi pa je naš govor pri besedi hči opustil; po kosih padežih se je osnovni element ščer-prenesel tudi v nom. in s tem je bila beseda povsem prepeljana v a-jevsko skupino: ščera: gen. sing. ščeri, dat. akk. lok. ščqar, instr. ščerg, plur. nom. akk. šce//, gen. šč^ar, dat. ščeram, lok. ščerax, instr. ščeram, dual. nom. ščgar. B. Moška V toku stroge vokalične redukcije so v selskem narečju, kot smo videli, odpadle končnice -u, -i. Na ta način je prišlo mnogo sklonov, zlasti v moški deklinaciji, ob končnice. Do popolne strnitve takih primerov brez končnic pa le ni prišlo, ker je razvilo naše narečje vse polno korenskih alternacij v fleksiji istega imena: bile so tako vokalne kakor tudi konzonantične menjave, a tudi akcent je bil dobro služil za razlikovanje sklonov, včasih celo v večjem obsegu kot se to dogaja v drugih slovenskih narečjih. V selskem narečju ima maskulinum vsaj 4, a največ 6 končnic za vsa števila. Tako reflektira na pr. ottQq s štirimi sklonskimi končnicami: gen. sing., akk. sing., nom. akk. dual. -a (otrQqa); instr. sing., dat. pl. -am (gtrQqam); akk. pl. -/ (gtrgči); lok. pl. -ax (gtrgčax). Vsi ostali skloni so brez končnic, a se vendarle razlikujejo po glasovnih in akcentskih izpremembah med seboj: nom. sing. gtrgq: dat. lok. sing. gtroq, dalje nom. plur. otrgc : gen. plur. gtruaq : instr. pl. gtruac. Več kakor 6 končnic nima v selskem narečju nobeno moško ime. Sklonske oblike, ki utegnejo dobiti za posamezne besede različno podobo, so te-le: gen. pl. -azz, produktivna t. j. pravilna oblika, ali -f, neproduktivna, mrtva oblika, instr. pl. -mi pri nekaterih enozložnicah ter slednjič končnica lok. pl. -iax, ki je prav tako omejena samo na nekaj enozložnic. Delitev na produktivno in neproduktivno vrsto končnic je zelo važna; kajti jezik je za nemške izposojenke jako dovzeten in le-te seveda uvršča v produktivno fleksijsko skupino. Vendar so imele nekatere končnice nekaj časa dovolj moči, da so se tudi pri takih besedah uporabile, kjer bi jih ne pričakovali. Tako je n. pr. s končnico -mi z-jevske deklinacije, ki je prešla na mnogo besed o-jevske in zz-jevske sklanje. Danes je ta proces zaključen in končnica -mi je samo v osamljenih besedah znana. Navadno produktivno fleksijo kaže večina izposojenk, na prim.: Sg. nom. paur du. paura pl. pagr gen. paiera dat. pâur akk. pâura pàurdu pâuram pâuri s pâlir pâurax instr. s pâuram Iok. pâifr Skupina besed z gornjo vrsto končnic je po številu najbolj obsežna. Vsaka nova beseda, ki prodre v jezik, se pri- ključi temu tipu, tako na pr. šraub, häist, iQaz, zqaft, štl}h < Schilling, qaffidl, špas, qölaz< Gulyas, müstar, šuQhar< Schwager itd. Tudi slovenska maskulina gredo večinoma po tem vzorcu, tako: döux, qräl, sfn, quäs in mnogo drugih. Ob tej priložnosti se moramo ozreti na kategorijo besed, ki je za selsko narečje posebno značilna. Vsa stara nevtra na -o, ki so ob vokalni redukciji svojo končnico izgubila, so namreč prešla v maskulinsko skupino. Strnitev je vsekako omogočila identičnost nom. in akk. sing.: tako pri starih mas-kulinih, kakor tudi pri nevtrih, ki so kot rečeno končnico izgubila, ta dva sklona nista imela končnice, ostali skloni pa so bili že od nekdaj identični. Strnitvi v singularu je sledilo nato tudi izenačenje v pluralu. Prvotno so imela nevtra tudi v selskem narečju staro končnico -a v nom. in akk. pl. V toku XVI. stol. se pričenja ta končnica umikati fem. končnici e < g. Že pri Trubarju čitamo poleg pravilne končnice -a primere kot pifme, teleffe, kolene. V raznih narečjih se je končnica -e iz a-jev-ske deklinacije v nom. in akk. pl. raztegnila na vsa nevtra, n. pr. v vseh rožanskih narečjih (prim. Gutsmann, Windische Sprachlehre, 16—18), kjer imamo: qorite, miaste, qulene itd., tako tudi v goriškem kraškem narečju (prim. Štrekelj, „Morphologie", 416) in drugod (prim. Oblak, Arch. f. slav. Phil. XII, 27). Ta oblika se je razširila tudi v selskem narečju, že samo ime kraja S$ali<*sele nam to priča. Ko je ta beseda izgubila zvezo s svojim etimonom selo (ki ga je izpodrinila beseda *vbsb > ugas), je sga// kot plurale tantum svoj spol izpremenilo in je postalo navaden femininum. Vsa ostala nevtra so se pa najprej v singularu tako trdno uvrstila v maskulino deklinacijo, da so nato pričela tvoriti tudi plural po maskulinskem vzorcu. Prvotno *mtaste je postalo v nom. miast po vzorcu paur itd. To izenačenje, ki si ga je mogoče razlagati samo kot morfološko izpremembo kategorije, je seglo tako globoko, da je prišlo pri nekdanjih nevtrih do novega razlikovanja med nom. in akk. pl.: mtast proti mtastf, prav tako kot paur proti päuri. Vendar so pa stara nevtra ohranila svoj gen. pl. brez končnice: mtast < mest*. To pa ni povzročalo nobene motnje v maskulinski deklinaciji, kajti mnogo starih maskulinov v gen. pl. prav tako ni imelo nobene končnice, n. pr. gtruaq, uuaz, qddi, quas < kos h kos. Celo verjetno je, da sta prehod nevter v maskulinsko deklinacijo in s tem vezana obogatitev brez-končniških oblik v gen. pl. pospeševala analogično širjenje te oblike pri starih maskulinih, tako da so pričele besede kot zQab, muast tvoriti gen. pl. brez končnice po tipu uuaz: zuab, muast, pgtuaq itd. Stara nevtra na -o, ki so prešla popolnoma v maskulinsko deklinacijo, flektirajo zdaj, na prim. mgast in haboq < jabolko, takole: Sg. nom. mqast haboq plur. mlast habgc gen. mgasta habgqa miast habgq dat. mqast — miastam habgqam akk. mgast haboq miasti habgqi instr. mgastam haboqam miast haboq lok. m§ast habgq mtastax habgqax Neproduktivne deklinacijske skupine kažejo druge končnice. Stalni primeri se tukaj komajda dajo postaviti, kajti skoraj vsaka posamezna beseda se pregiba malo drugačno. Singular je glede pravilnih končnic popolnoma nespremenjen, v pluralu se pojavljajo ostanki i-jevske deklinacije; le-ti se kažejo tudi v takih besedah, kjer niso historično upravičeni. Za primer navajam ruax dreu — driuiasa (rabi se tudi izposojenka pamal) ter končno uoq ali hoq — očiasa, ki se v pluralu uoč< oči takole pregiba: gen. uočias, instr. uočmi, lok. ugčiax. Semkaj moramo prišteti tudi uho, besedo, ki je prešla v vseh koroških narečjih k ¿-deblom, v selskem narečju pa je maskulinum: ijax, ošgata, nom. pl. gšgat. Že pri ženski fleksiji smo imeli priliko opažati prevladujočo vlogo korenske fleksije, kadar gre za razlikovanje med skloni. Pri maskulinih so alternacije v korenu še vse bolj izrazite kot pri femininih. Razlikujemo konzonantične in vo-kalične alternacije ter akcentske menjave. I. Konzonantične alternacije. Stari guturali, ki jih zastopajo v narečju q, h, x < g in x < x se menjajo pred starimi i-jevskimi končnicami z ustreznimi palataliziranimi kon-zonanti. Ta menjava je ali stara (po zakonih prve palataliza-cije): i'ax — žiasa, uoq — uoč, uax — gšqata, ali pa nova (po zakonih tretje palatalizacije): gtrgq — plur. nom. gtroc, pgtaq — nom. pl. pgtoc. Pri nekaterih besedah imamo rezultate tretje palatalizacije v lok. sing., kjer je treba mesto sicer pričako- vane končnice -u nastaviti -i iz -e: uQax < log — lok. uqaz, mraq — par mrac, tribax — u tribs. Ker je lok. sing, v vseh de-klinacijskih skupinah vedno identičen z dativom sing., pride tudi ustrezna lokativna oblika v dat. sing.: uQaz, tribs itd. Isto menjavo dobimo tudi v instr. pl., kjer je očividno ana-logičnega izvora: z otruac za *otroky, s potiiac za *potoky. V skladu z glasovnimi zakoni je menjava v nom.: otrgq, plur. otfoc — ak. pl. otrQČi — instr. pl. otruac; vrsta x — h — i je v pax — s puham — pl. pui\ ta vrsta je produktivna, da se je prenesla na razmeroma mlado izposojenko: cax < Zug — cu-ham — cui; vrsta x — s - š: tribax — u tribs — tribs. Primeri za možne analogične uplive so številni in nepregledni. Opaža se tendenca, da ostane debelni konzonant v singularu nespremenjen; tako se da razložiti, da je x prodrl v vse oblike besede ruax (gl. str. 104), enako gen. sing, ugaxa < loga, dočim se v drugih besedah ta x< g menja s h< g: Buax, gen. Bqha, dat. Box, instr. z Buaham, lok. Box, ali pa ¡ax < jug, gen. juha itd. V lok. pl. se ravna debelski konzonant po nom. pl. (u ttibsax k tribs) ali pa po akk. pl. (otrQcah k gtrQČf). V pluralu kaže ruax zopet tendenco po generalizaciji de-belskega izglasa, kakršen je v nom. pl., zato roimi. Isto tendenco po posplošenju enovrstnega debelskega izglasa v vseh sklonih zadevnega števila dobimo tudi pri besedah z izglasom na u: uqu, uQua, yog, uijuam, udu in pl. udi, uual, uolam, uolmi, uolax, dasi bi pred končnicami na -am, -ax pričakovali u. Končno je za fleksijo izrednega pomena menjava med normalnimi in intenzivnimi konzonanti. 2e pri konzonantizmu smo povedali, da zadeva ta menjava vse šumevce razen q. Ta menjava nastopa praviloma samo pri enozložnicah s padajočim tonom in se pojavlja v nom. pl.: sg. quQp — pl. qffop, hauQab — hauob, sqad — sod, qrias — qres itd., ali pa samo v lok. sing, v primerih prvotno oksitonirane lokativne oblike tipa rus. b flecy, Ha neiii: u les, na peč itd. Med konzonantične alternacije je treba šteti tudi konzo-nantski vdevek med deblo in končnico pri besedah, ki imajo izglas na r. Razen v primerih kot masa/- — masätia, u{xar — uixäria, kjer je / zakonit in izhaja iz starega -r-, dobimo v mnogih primerih ta vdevek sekundarno: moužar — mguiaria, hetar — hštafia < Eiter, šuaštaf — šuaštaria itd. Pri tem je treba vedeti, da nikakor nimajo vse besede na -r tega i - jevega vdevka, prim. ptQstar — ptgstQta. Tukaj omenim še osamljeno obliko: daž — dažia. Pod nemškim vplivom so nastali primeri, kjer se menja izglasni -l v nom. sing, z -In- v vseh ostalih sklonih. Podlaga temu je nemški pluralni -n v nudi — nudln, slov. dial. nüdal — nüdalni. Ta -n- se je vrinil tudi v singular, in tako nastanejo oblike kot: pämal, gen. pämalna, zgatal — zgatalna, tabarnä-qal(na), maräqal — maiäqalna, prihal — prihalna< Prügel, här-talna < Garten. Ta tvorba je postala tako produktivna, da je prešla celo na prave slovenske besede z izglasnim -l< -i: smrqal — smrqalna. Slovenščina s to tvorbo ni osamljena, saj jo najdemo, seveda zopet pod nemškim vplivom, tudi v sorbščini. Tvorbe, ki jih navaja Lessiak (II, 278) in za katere meni, da so posnete po nemškem preglasu, kot n. pr. ainfQl — ainfela, haupstQt — haupšteta, niso slovenske in spadajo v kategorijo „citatnih" besed. II. Vokalične alternacije. Menjavo vokalov v istem paradigmu spremlja po navadi menjava akcenta. Historično pogledano so vokalične kvalitetne izpremembe samo rezultati primarnih akcentskih mutacij. Spodaj navedene vokalne menjave niso produktivne, treba jih je torej vrednotiti podobno kot prevoj pri nemških krepkih glagolih ali pa preglas v nemški deklinaciji. To, da so sempatja analogične tvorbe vendarle možne, ne nasprotuje splošnemu pravilu. Menjavo imamo v naslednjih primerih: 1.) Sing, casus recti — vsi drugi skloni: a) d - a: zuäq, gen. iuäqa, nom. pl. žuač; huai — gen. hfiaža; ta tvorba nastopa v izposojenkah, a ne prehaja na mlade, nove izposojenke. Semkaj spada še xtän — xräna; b) a - u: qrax — qruxa, pax — puxa, cdx — cuha, s t ax — stuha, qamst — qumsta, tamšt — tumšta; c) a - i: sar — sira, dam — dima, šmas — šmisa < Schmiss, spal — spila. 2.) Dat., lok. sing. nom. plur. — vsi ostali skloni: a) ua- o; m Gasi — most, hn&ai — hnoi, uuaz — uoz, quas — qgs itd. b) ta - e: lias — les, bttax — brex, snfax — snex itd. c) §a — e: l%ad — na led. 3.) Dat., lok. sing., nom. pl. — gen. pl. — vsi ostali skloni: o- ua- q: gtroq — gtruaq — gtrgqa. Največkrat se singular in plural razlikujeta po menjavi vokala in naglasa: a) qa— ta: mgast — miast, Igat — liat, dgau — dial', b) ga —g: m§až (mdž) — mož, zQab — zob, haugab — hauob, sgad — sod; c) ga-e: rgap — rep; d) g - e: rašgt — rašet; e) g - o: dbgr — dbor, hrgb — hrob, srigp — snop, rgu — rou, gtrgq — Qtroc, bgb — bob in vse ostale besede te skupine. Omeniti je treba, da je bila ta skupina svoj-čas produktivna in je pritegnila vrsto besedi k sebi, tako n. pr: stgrž — storž; trg t — trgi, UQn — VQn < Lohn, ki se sicer na Rožanskem glasi ugn, qrigf— qnoj, qrgf— qrof; od dvozložnic imajo takšno menjavo hgtu — horal, hgqan — hoqan, h$hii gl. str. 74. f) S — d: htad — htad, uas — uas, had — had. Pogosti so primeri, ko se nasprotje med singularom in pluralom izraža s spremembo akcenta: pas — pas, raq — rac, quis — quas; ta tvorba je postala produktivna in se uporablja v vseh primerih, kjer ni drugega znaka za ločitev med singularom in pluralom: paur — paur, sršan — sršan, hams — hams itd. Več besed ima v nom. sing, iktus na prvem zlogu, v vseh ostalih sklonih pa na drugem: mgduid— midugda, igljn — iil§na, igrmin — iirm§na, prtač — partiča, faclat — faclgta, qQŽax — qgžuxa, pQtaq — pgtgqa; v nekaterih primerkih je nom. sing. enozložen, ostali skloni so pa trozložni: piqšč — prišiča. Zgodovinsko se selsko narečje glede na končnice pregledati ne da. Sili, to vidimo, h poenostavitvi fleksijskega tipa; posamezne praslovanske kategorije so izginile docela, n. pr. u-jevska debla, ki jih zastopajo samo še ostanki: pičouii kot pl. za ptač in pa oblika duam poleg mou za *domovb. Kakor vse kaže, sta se nekaj časa, tako nekako je sicer v večini narečjih, v lok. sg. dve končnici borili za prevladje. Ne oziraje se na nekatere izjeme na u.Qaz, u Pliparc, u tribs, je prevladala končnica -u. Značilen je za asimilacijo poedinih deklinacij prehod takozv. konzonantičnih debel v vokalične deklinacijske skupine. Gen. sing. matari ne zastopa direktno starega matere z etimološkim -e, marveč mlajše * mater g, kar nam spričujeta podjunski obliki matura (nom. pl., gen. sing.), kajti tukaj more izglasni -a izhajati edinole iz raznazaliziranega a< Prav tako je s prehodom nevtralnih s-ovih debel v skupino maskulinov na -o. V pluralu je po večini v dat. in lok. prevladala končnica a-jevske fleksije. Končnici -am, -ax sta najbolj pogostni in najbolj pravilni. Ta pojav sega jako na široko (prim. Strekelj 385) in to ne le v slovenščini, ampak tudi v drugih jezikih. Kar je novo in takorekoč revolucionarno v selskem narečju, je to, da se brani propada deklinacije, ki mu preti. Vokalna redukcija je uničila razne končnice v sklonih in tako je narečju grozilo osiromašenje v oblikah. Do takega osiro-mašenja je v mnogih rožanskih narečjih že prišlo. Tako n. pr. dobimo v Zabčah v gen., dat., akk., instr. in lok. sing. ter v nom. in akk. pl. eno in isto obliko sastrv. Zoper to strnitev je selsko narečje izrabilo dana sredstva: menjavo vokalov, palatalizacijo, akcentske variacije, ti pojavi so postali, deloma — nekako obenem z vokalno redukcijo — celo v novejšem času, produktivni, zato da z notranjo fleksijo nadomeste pomanjkanje oblik v sklonih. V tej zvezi bi kdo domneval, da se je selsko narečje po nemškem vzorcu ravnalo in je postavilo podobno razmerje, kakršnega imamo v nemščini pri fleksij-skem preglasu: gQst — g§st (Gast — Gaste) itd. Narečja po dolinah so, pod večjim vplivom nemščine, posamezne sklone najbolj strnila, selsko narečje pa si je ustvarilo komplicirani alternacijski sistem prav zato, da se nemškega vpliva obvaruje. Znano je, da se je v nemščini tekom glasovnih izprememb stari germanski sistem končnic samo še v sledeh ohranil in Trubeckoj je v svojem članku o slovaški deklinaciji SMS, XV pokazal, kako so jeziki v geografični soseščini nagnjeni k izenačenju fleksijskega in sklonskega sistema. Zaradi slovenske vokalne redukcije in odpada mnogih končnic je pretila selskemu narečju podobna nevarnost poenostavitve sklonskega sistema. Jezik pa si je vendarle ohranil eno najvažnejših slovanskih jezikotvornih posebnosti, ki je v nasprotju z nemškimi. Kakor je bil vpliv nemščine na naš leksikon in našo sintakso velik, tako brezpomemben pa je na naš fleksijski sistem. Narečja so praviloma ohranila 6 sklonov, so bila torej bolj konservativna kot je n. pr. srbsko ali hrvatsko, kaj šele bolgarsko. Selškega narečja deklinacija je zato tako pisana, ker se je narečje borilo zoper osiromašenje v sklonskem sistemu. Nevtra Nevtralna kategorija iz našega narečja ni docela izginila. Kakor so bili glasovni momenti za prehod v maskulinsko de-klinacijo merodajni (odpad izglasnega -o in -u), tako so zvečine tudi zadržali nevtra v njihovi kategoriji. Na zunaj se danes kaže nevtrum s končnico -/, ne glede na to, ali izvira iz -g ali iz -e. Samo v dveh semantičnih kategorijah so bila nevtra produktivna: pri delih človeškega in živalskega telesa ter pri hipokorističnih tvorbah. O omenjeni produktivnosti te kategorije smo že govorili; skoraj da ni izposojenke, ki bi bila ohranila v slovenščini svoj domači srednji spol. Deklinacija nevtralnih samostalnikov se je popolnoma prilagodila maskulinom razen v nom. in akk. pl., kjer imamo -a, ne pa i < g, kar bi pričakovali. Od starih debel na -jo imamo obliko src/, ki je prešla k deblom na -nt (deli telesa), prav tako hdicf po enakem principu v pomenu „ovum" in „testiculus". Edini zastopnik nekdanjih jo -debel je s6ync/, ki ima pravilne sklone gen. sdy.nca, instr. s souncam, lok. na sounc. Vse druge besede na -i se porazdelijo na debla na -n in -nt: sgami, semana, seman sgami, semanam, seman; pl. semana, seman. Enako ur^mf, gen. urgmana (brez pričakovane akcentske spremembe *uremena). Semkaj spada tudi brgami. Osamljeno je imga kot edini nev-trum na -ga s fleksijo imgana, jmgan itd. Besede *vymg narečje ne pozna; znana mu je le izvedenka uinčaq. Beseda pifaman je maskulinum. Debla na -nt so pritegnila celo vrsto besedi k sebi, prim. t pgri, gen. pirgata; tako še imena živalskih mladičev: t§li — tllga.ta, hahi — hah}ta < jagnjeta, žrgbi — ir\hgata. Te besede se v nom. sing. ne razlikujejo od hipokoristikov kot: gan\ < onei, uz\ < uzei, ki pravtako pomenijo mlade živali, so pa maskulina in flektirajo: ganiia, uziia. K žrgbi spada nadalje še ptšči — piščgata, nasprotno je pa gči, gčgata po svojem pomenu maskulinum. Beseda dekle je postala femininum in se glasi dgqi}a. Skupina nevtralnih samostalnikov se je ohranila zato, ker je v jezikovni zavesti smisel za nevtrum še živ. Tudi pri pridevnikih, vsaj v neosebnih stavkih, se mask. in nevtr. ločita: topu j/ bou proti ugatar j/ tgpu. Na ta način se je mogla obdržati tudi oblika siu pgri medtem, ko je moška sou v tvorbah kot neb // sou obligatna. Maloštevilnim abstraktom na -stvo je do danes ostal njihov srednji spol: qralSstu, bghastu; ti primeri so čisto osamljeni. PRONOMINALNA FLEKSIJA Selško narečje izrazito razlikuje med nominalno in pro-nominalno fleksijo. Razlika v nom. sing. in plur. sicer ni očitna, ker so zaradi odpadlih končnic -i in -o in zaradi izenačenja nevter v pluralu s feminini stari razločki zabrisani. Pač pa se pokažejo v večini kosih padežev. S pronominalno fleksijo se druži večina zaimkov, vrstilni števniki, glavni števniki od 1—4, adjektiva mask. in neutr. in vsa adj. v pluralu (brez razlike spola). Edinole singular ženskih adjektivov spada v nominalno fleksijo in se pregiba po vzorcu a-jevskih debel: d<)ra <3 dobra, gen. dgi-}, dat., lok.: dgr, akk. dgr, instr. dgro.1 Brez pomena je, ali je adjektiv predikativno ali atributivno uporabljen; pri femin. adjektivih ni niti najmanjšega sledu o kaki pronomi-nalni fleksiji. Zato tudi ni razlike v fleksiji med določno obliko ziliana in nedoločno zil§na, med rmiana in rmqna. Moški in srednji adjektivi pa se glede na fleksijske končnice popolnoma skladajo s pronomini. Enako so identične tudi vrste pluralnih končnic za pronomen in adjektiv. Zato obravnavamo obe kategoriji skupaj. Za primer pronominalne dekli-nacije dam pronomen 3. osebe in zaradi preglednosti navajam še femininum. V gen., dat. in akk. imajo osebni zaimki enkli-tične ali proklitične skrajšane oblike; kako se le-te rabijo, o tem bomo še govorili. Sg. m. nom. hgn n. hon. f. hona pl. m. hon f. n. honi gen. leha, ha ff j/ iex dat. lom, m lei, j/ Tam akk. leha, ha lq, 0, Iga f#, lax instr. z lim z lQa z tam lok. lom lei i?x Primerjajoč s tem fleksijo mask. in nevtr. adjektivov, vidimo, da se vrste končnic vjemajo. Sg. m. nom. sux n. sar pl. m. suš f. n. suxi gen. suxiha siixih dat. suxim suxim akk. suhiha, sax suxi instr. suxim suxim lok. suxim suxix Vezni vokal je pri adjektivih vedno -/ in je težko reči, ali gre za končnice tipa -ega, -emu, ali tipa -ega, -emu. V lok. 1 Druga narečja imajo še v dat. in lok. sing. -ei. sing. je -fm lahko iz -em, -ém ali pa je bil po analogiji prevzet iz instruméntala (prim. tudi Strekelj, Morphologie 466). Značilna je popolna strnitev dat. in lok. v singularu. Uvaževati je treba tudi identičnost gen. in lok. plur. ter dat. in instr. plur., kar velja i za pronomina i za adjektiva. Slovenščina ima v narečjih in v knjižnem jeziku to posebnost, da rabi adjektiv kot akuzativni objekt v genetivu, če stoji ta sam brez substantiva in to tudi tedaj, če se ne nanaša na živa bitja: pa pustaual tle an mašinuer, pa tam par hártaln anaha (Smar-jeta); ta raba je za slovenščino značilnost zase. Zdi se mi, da bi se ta pojav dal razlagati s strnitvijo adjektivne in prono-minalne deklinacije. Pronomen tvori akuzativ ednine vedno enak genetivu za maskulinum (osebni zaimek ono tudi v nevtru): sam ha uidu se utegne nanašati na maskulinum in na neutrum. Znak akuzativne oblike je torej za moški in srednji pronomen -ha. To razmerje se je preneslo na adjektiva. Da ne bo snov preveč nepregledna, obravnavamo v naslednjem najprej pronomina, a nato adjektiva. Po vzorcu hgn, hona, hon gredo vsi svojilni, kazalni in vprašalni, kakor tudi večina ostalih zaimkov razen osebnih zaimkov za 1. in 2. osebo in zaimkov iz debla *jb. Ker se pregiba ženska oblika vedno po vzorcu a-jevske deklinacije, se v naslednjem nanjo ne oziramo. Pri svojilnem zaimku bi pričakovali kot refleks novoaku-tiranega ó oblike *múai, tuúai; takih oblik pa v Selah ni slišati. Zanje imamo: mgi, tugi po mg\a, tuQia. Nevtrum se glasi mgi, tugi. Pripomnim, da je v molitvi oblika: tvgi, tvgia {tvgi }m%a, tvgia uóla, sád tvgi\ha talesa) tujka, ki jo razloži cerkveni vpliv. Fleksija se glasi: mgi}ha, tifgi}ha, dat. mqi¡m, tugiim, akk. mgiiha, n. mgi, tugiiha, n. tifgi, instr. z mQÍ¡m, s tugiim, lok. mQÜm, tugiim; plur. m.: mgi, f. n. mgi}, gen. lok. mgüx, dat. instr. mgiim, akk. mgi}. Slišijo se tudi oblike mgiih, mgiim, tugi}h, tugiim s posplošenim vokalom nom. pl. mask. Enako flektira sugi, sugia, sugi. Raba refleksiva pa nikakor ni tako običajna kakor v drugih slovanskih jezikih, kar je pač vpliv nemščine, ki refleksiva te vrste nima. Oblike naš, naša, naš in uaš, uaša, uaš, se pregibajo kot navadni adjektivi. Za posesiv 3. osebe ima narečje mnogo oblik: za mask. sing. JihQU, iihQua, ¡¡hoji poleg Jehou, za fem. sing. len, Jena; vprašalno je čihgu, čjhQ^a, čihou; vsi flektirajo adjektivno. Dalje ima naš govor za dual. lun, luna = eorum amborum ter za plural Jax, ki je nesklonljivo. Vprašalni zaimek se glasi dud < kt>do in qa{. Pregiba se: qgha, qQm, qgha, instr. in lok. quam, oziroma: Čeha, čem, instr. čiam, lok. čiam. Relativ z -r je docela živ, torej duar in qar. Izmed ostalih interogativov, ki vsi flektirajo kot adjektivi, spadajo semkaj qaqšan, qaqšna (qaqšen, qaqšna pomeni „quivis"), dalje qiir, qtfra, qiaf „qualis", tiar, tiara < kateri, qaq, qaqa „qualis", qaq „quomodo" itd. Od kazalnih zaimkov so v rabi tile: tf, ta, tua, gen. teha, ti, dat. lok. tim, ta in t, akk. teha, tua, toda zatQa „zato", fem. tua, instr. tim, tua. Plural je večinoma razširjen z -le : tlli, fem. tali itd. V dualu je tudi tfb& < ti dva, kjer se pregibata oba sestavna dela: s t§m bema. Od debla *jb so v rabi oblike pQdi< pod-rib, uai< irb-n%, nai< nanb. Zaimki uas, usi, uas in usaq, usaqa, usaq se pregibajo pravilno, kakor tudi sam, sama, sam, torej sami ha, sami ¡td. Iz teh primerov vidimo, kako se pronomen in adjektiv prepletata. Mnogo besed, ki imajo dosledno le pronominalno funkcijo, se pregiba z isto razširjavo debla -/- kot adjektivi. Posebno tematično fleksijo imajo osebni zaimki v 1. in 2. osebi: ias, ies, prva je povedna, druga proklitična oblika; mani, mani, s manga, man. Ta pronomina imajo dual v vseh oblikah: mba, gen. akk. lok. n&i, dat. instr. nama. Plural: mi, gen. ak. lok. nas, dat. instr. nam. ti (tj), tqbi, tab, tqb\, s tab in slabša, tab; dual. uba, gen. akk. lok. dat. instr. uama\ plural: u{ (g/), gen. akk. lok. fias, instr. dat. uam. Razen tega so v vseh sklonih, z izjemo nom., oblike: sgi/, sa, dat. seb, sa, instr. s sabga. V gen. dat. akk. imajo osebni zaimki tudi skrajšane oblike (glej str. 112). Le te so za 1. osebo: gen. akk. ma (m), dat. m, za 2. osebo ta (t), dat. t, za 3. osebo gen. akk. ha, dat. ma, m, fem. gen. dat. J/, akk. //, Jga; refleksivno sa, s, in v pluralu ustrezna oblika 3. osebe. V rabi pa nikakor niso edinole en-klitično. Slišijo se stavki kot n. pr. ha či u§č, m sam r§qu „mu sem rekel". Vsi števniki se pregibajo pronominalno oziroma adjek-tivno: adn, ana, an; dbš, dbta, bte, gen. biax, dat. biam, instr. blam, lok. biax. Stevnik za tri navadno ne razlikuje spolov: tri, gen. lok. triax, instr. dat. trtam; enako štir, z izjemo instr. št}rmi (glej str. 105). Ob tej priliki naštejmo še druge štev-nike: pgat, šiast (šgst), s§dam, hosam, dju§at, disgat, anaist in hanaist, banaist in banaist, trinaist itd., baist. Ostali števniki za 30, 40, 50 se tvorijo z rqd-b, kar brez dvoma redi snopov na polju označuje: trir\d, štirrid, pqat rtad, šest rtad itd.; stua, taužant sta nesklonljiva. Oblikovanje višjih števil je posebno zapleteno: 150 se imenuje pou biax stua, 250 pop triax stua, 362 pou stirjx stua pa banaist. Tukaj naj pripomnimo, da so koroški Slovenci v izražanju valute jako konservativni. Dasi je imela Avstrija v zadnjih sto letih zaporedoma goldinarsko in kronsko veljavo, šilinge in v najnovejšem času so prišle marke, stari ljudje navzlic vsemu še računajo na rafniš = Rheinischgulden, 1 šilih je pri tem veljal 5000 riiniš. V ljudski govorici in pri kartah se sliši včasih tudi ime starega novca šttbarc = Stuber. Ordinalia se brez izjeme tvorijo z definitivko ti, torej: ti pruu, ti drui, ti trqt, ti čatrt, ti p$at, ti š^ast, ti sqadm, ti h flektira uai§aqiha in uaižačjha. Značilna je okolnost, da je nekaj nemških adjektivov prešlo v govorico, a jih slovenščina ni vzela v svoj deklina-cijski sestav. So to primeri kot n. pr. fouš, fest in feist, f$rtdq, frai, l'eddq itd., ki imajo eno samo obliko za vse tri spole in so nesklonljivi: ana feist d§qua, ana fouš žgnsqa. To posebnost imajo tudi druga slovenska narečja. VERBALNA FLEKSIJA Verbalna fleksija rožanskih govorov je v glavnem in bistvenem delu takšna, kakršna je v knjižni slovenščini; iste oblike so se ohranile, iste zgubile, če gledamo na psi. oblikovno bogastvo. Pri tem se ne oziramo na dejstvo, da je knjižni jezik večkrat segel po novih oblikah, ki si jih je na učeni način priredil — redko da zaradi prave potrebe, večkrat le zaradi učenega posnemanja stare cerkvene slovanščine (v živi govorici se uporablja sqHiiš kot adjektiv ali celo kot adverb, knjižni jezik more tak deležnik pret. časa kot pravi deležnik t. j. kot glagolsko nominalno obliko sploh tvoriti in tudi uporabljati). Ker je zaradi onemitve končnega -i v inf. nastal sovpad s supinom (vsaj na videz), zato je razlikovanje med obema oblikama vezano ali na alternacijo korenskega vokala, ali — bolje rečeno — na razliko v naglaševanju. Deležnik us/maApc je po obliki sicer izkazan, je pa to pravi adjektiv, tako tudi nikalni nimafiQČ; zveze z glagolom moči ni več čutiti, kakor tudi ne pri urQČ z vreti itd. Vsi ti pojavi so znani, pravtako dejstvo, da so participialne konstrukcije v vseh slovanskih jezikih neznane, da pa jih knjižni jeziki pod tujim vplivom vendarle pogosto imajo (prim. ruska par-ticipa in gerundiva, ki vsa potekajo iz cerkvene slovanščine, dočim so imena kakor rpCMyHHH, ropsMHH, slov. vroč adjektiva). Tako tudi v selskem govoru ni sledu več o imperfektu, aoristu, part. pras. pass., kondicionalu, gerundivu in o sistematičnem razlikovanju med dovršnim in nedovršnim glagolskim likom (vidom), s čimer vsaj deloma sovisi opisni futur z born + t-part. Vse torej tako kot v drugih slovenskih dialektih; dočim so šla narečja v glasoslovnem oziru včasih po kar najbolj različnih potih, se je slovenska jezikovna enotnost v morfologiji, posebno še pri glagolu, trdovratno ohranila in tudi kak redek arhaizem (na prim. rezijski imperfekt in aorist) nič ne moti. Dualna verbalna konštrukcija, ki se je v nekaterih narečjih že opustila, je na Rožu stalno v rabi: torij pa sçasad bîu s qQÎarn, sma pa qap sua horta. Glede posameznih glagolskih oblik hočem v sledečem podati nekaj gradiva in pripomb. Prezens ima v selskem govoru te-le končnice : sg. -m, -š, -0 (se glasi vedno na vokal); du. ma, -ta, -ta; pl. -m< mo (zaradi onemitve končnega -o ; za sg. in pl. prvo osebo služi torej ista oblika); -ti (-st'/); -¿'o (pri tematičnih glagolih) ali -¡i in -ça (pri primarnih glagolih), prim. umiiaio, poiqraio, raiaio poleg umiiëio, pozçrëio, ràiëio] pçcii in picça, zçnii in zinqa, dalje samo huQiii za glojejo, mquzii, gçazfi „vežejo", Içazii, siačji, V '¿iif mçHi, bîiii, qôlii, hqariii „orjejo", mçaèii, hqcii, in nasprotno tudi samo zrqa, nfsça, t\pqa; v knjižni slovenščini odgovarja temu stanju -jo in -o, le to je še pripomniti, da se -ajo v selskem govoru zvečine ohrani ali le delno asimilira, dočim se je -ejo asimiliralo enostavno v Drugod po Rožu prehajajo oblike z osnovnim -e- v isto skupino, v kateri so oblike z osnovnim -a- (zaradi prehoda e > a), torej briiaio, rižaio itd. Glede konzonantičnega elementa so se končnice za I. osebo zenačile -m : -ma : -mo, kar je tudi v drugih narečjih pogosto. Imperativ je ali brez končnice (poqrî, umi, nés), ali pa se končuje na -j (pri tematičnih glagolih: nabasal). Izguba končnega poudarjenega -I je zaradi preskoka akcenta rodila znane spremembe v korenskem vokaličnem in konzonantičnem delu: nesî > nés, inf. nèsti, prez. nçsim ; uçaz, uçaztl, uçazim (v inf. ostane -I- zveneč) ; peč, reč, qôl (qçaiim), qçpal< kopiji, prez. qQpam, nazhùb (prez. hûblim), môuz (môuzim). Starejše akcent-ske alternacije se kažejo v oblikah puai, stûai. Po Rožu govore v infinitivu še v končnici -a < -i, v Selah se je pa že zgubil. Kot občutena končnica se -t prenaša tudi v tiste infinitivne oblike, ki se glase praviloma na -č: pra-obgačt, p§čt, siačt, tqčt; vendar se vedno govori samo liač. Glede razlike med inf. in sup., gl. gori povedano o akcentski in s to povezano vokalični alternaciji, prim. inf. šašt: sup. šašit, s$st: siast, qqpat: qQpat „graben", qQapat: qQapat „baden". Pri mnogih glagolih se javlja razmerje, da je infinitiv rastoče, supin pa padajoče poudarjen (to je v bistvu podedovano stanje), seveda pa to še ne velja za normo, po kateri bi govor mogel vsepovsod ustvarjati razmerje med inf. in sup. Particip pret. pass. je tvorjen zvečine na -n, le pri nekaterih glagolih s korenskim i in e (psi. i, y, g) je oblika na -t znana. Ta particip je živ, tudi pri prehodnih glagolih običajen: pobäisan, nažeifan. Glede veznega vokala veljajo glasoslovni zakoni, zato se menjata / in e < e, dočim a ostane: pečin, pičena, pičgn; zhäblm, zhablqna, zhabl§n; napQÜn, napoföna, napgign', mqlin, mlqna, mlqn; riašin, -a, obiašin,-a pri stalnem poudarku. Drugi rožanski govori kažejo za prvi primer še starejšo akcentuacijo (upoštevaj še njihov prehod e > a) : pačan, •a, -a (v zbadljivki pomeni pačan tudi „spočet": suačan, sua-cän — za mizo pačan — za dürim qrscän — ie xüisa qa šršan). Pretekli čas se na običajni slovenski način opisuje: sam+ f-part. Tudi za končni zlog participa veljajo znani pojavi, da se nenaglašeni vokal z l javlja kot -u, naglašeni pa kaže asimilacijsko vplivanje istozložnega -u: n$su, rqqu\ brgu : brdua, cuou : cudua, žou : zauqua, sog : siaua, šog : šua; v množinski obliki ima moška tvorba -l < -li, ženska -// < -le: hqtu proti hotal; hgru, hor§aga : hgrel, hordah', Iqtu., lit§aua : litel, li^alj, Posebej je treba omeniti particip glagola biti, ki se glasi: big, boga, bog < bytö. Pod nemškim vplivom se izraža koroški Slovenec večkrat v nekaki pasivni konštrukciji, ker slovanščina pravega pasiva v ind. prez. ne pozna, razen če ga refleksivna oblika ne nadomešča. V sledečem stavku imamo na prim. enostavno podani nem. pasiv v prevodu („wird" da „bode") ali pa kako drugače opisan: u pasšna (bazen : bassin) hgstäne šttrnist dni nqtra, potla bgda otpft (wird aufgemacht), bgmo ha uan zugzila na puäc, pgšla sa prida farlgdan (kommt er verladen : wird er verladen) pa bo naprei posuän na ¡fašče (v Italijo; iz govora stro-jarja v tovarni Brnica v Ziljski dolini). Pretekli in prihodni čas ter pogojnik so opisani. Pomožni glagol ima tole sprego: sam, s, ii — sma, sta, sta — smo (sme), sti, so (sa, s) in pa bom, boš, bo — boma, bosta, bosta — bom, bost}, bgi(a). Te oblike so večji del nenaglašeno rabljene, stoje pa pred participom na -t: sam rqqu, // pokäzaua; v daljših stavkih pomožni glagol ne stoji na prvem mestu: ¿es s/ bom u gianaxtax düam pqlu; mqü reč bgm pa u b'röulax pa'r t§t püstu. Pri pogojniku se je veznik če s sledečin bom združil v eno samo besedico (v drugih rožanskih govorih ta popolna uni-verbizacija ni nastopila, pač pa je znana v centralnih slovenskih dialektih); tako se opisuje pogojnik v Selah z /-participom, pred katerega pride čem < če bom, čeuš, čebo — čema, čeuta, čeuta — čem, čeut}, čebg\. Imperativ se glasi bgad in je vedno naglašen. Nikalnica se običajno ozko združi z glagolom. Pri samostalnikih in pridevnikih se koroška nikalnica glasi na- (po Rožu), n}-, na- (Sele), na prim. nasrqacan, nicqadan. Pri glagolu se je nikalnica še bolj poudarila; uporablja se naq, nič in z njimi združeno in asimilirano nastanejo glagolske oblike qnisam, čisam, čis, či, čemam itd. Obakrat imamo opravka z dvojno negacijo: na-q-n ozir. nič-n-; ta način je znan tudi nemškim narečjem in je verjetno, da so slovenske zgornje tvorbe nastale po nemškem vzorcu. Stara razdelitev oblik prezentovega in infinitivovega debla velja v glavnem še danes; če poznaš eno obliko tega in onega debla, moreš stvoriti vse druge. Toda poudarek je večkrat spremenil debelsko obliko, tako da nastanejo v prvotno isti vrsti različne debelske oblike. Poleg pravilnih, produktivnih vrst imamo tudi nepravilne, pogojno nastale, neproduktivne. Produktivna, zelo bogata — kar velja za vse slovanske jezike — glagolska vrsta zajame glagole na -am, -as, -at, -ag in vanjo pridejo tudi vsi izposojeni glagoli. Nekaj primerov podajmo: strialat, pqlat, qüxat, räiat, meudat < melden, bäsat, rgtat < retten, hugrat < währen, mečlat, poigrat, zaqüplat < verkoppeln, büclat < zuutzeln (zviti cigarete), umliat, pücat, zhürhlat < gurgeln, mäuznat (k mägina < mala fužina), farlgdat, šiabat, spg-qat < verpacken, šglat < schälen, bärat < (er) fahren, rämat < rammen, quämfat „coire", uižuat, ribat, žlaifat, bäisat, spuäquat, uümsat, spüuat < bauen, šauflat, räubat, cöprat, darläubat, hrtiiat, märtrat, qriahat, zmiariat, säfat, birmat, uäruat, hglat, fäirat, prižuiauat „prežvekovati", osirat, prinašat, uščaulat si itd. Njihova kompozita so pravtako poudarjena. Za primer sprege vzemimo: sajam, šifaš, šafa — šafama, šafata, šafata — šafam, šafat}, šafaio; imp. šafai (šafei), šafaiti; inf. šafat; sup. Säfat', pret. sam šafau, prih. bom Säfau, pog. čem šafau; trpnopret. del. našafan. Nekateri glagoli, ki ne spadajo v to vrsto, so sekundarno sprejeli v III. pl. končnico -aio: briüm ima poleg briiü tudi briiaig, riažii poleg riažaig, ugažji poleg ugažaig, pgašlaig. Tudi vsi glagoli na -ujg, -ovati so zdaj v ti vrsti; pravtako je k pgtqggat nastal prez. pgtqguam, dasi je tudi pgtqüiam še v rabi; ohranjeno pa je uariim, uäruat. Križanje teh vrst je rodilo oblike kakor na prim. uščaulat, posipat, spiaulat (k pevati); k izposojenki märan iz nem. maerelin je stvorjen glagol marnuat gl. Ramovš I. 144. Kjerkoli najdemo pri teh glagolih kako vokalično alternacijo v debelskem zlogu, je ta posledica različne akcentske narave, ki je stara in podedovana (prim. stari akut v inf. proti novemu cirkumfleksu v prez. in pod.): diauam, -aš, -a proti dguat, sam dguu, fem. Ü diaua. Glagolnik vseh teh glagol se glasi na -a£z : ribali, žeifali. Druga produktivna glagolska vrsta se v prezentu končuje na -/m, -iš ali -im, -iš, v inf. na -t-, v nji so združeni stari /-glagoli (pomnoženi z novimi tvorbami, med katerimi so tudi izposojenke), stari glagoli z vrstno spono -ng- in pa glagoli na -e: masärt, masär}m k masär, qgxärt, qgxärim k nem. Koch, nafilit za nem. anfüllen', pgtisnit in potisnt, pgtlsnim, prdnt, prdnim (proti trajnemu p'rdit), poqlgqnim, pgqlSqnU (proti qlgcat); uidt < videti, uidim, -/s, uidu, uidua, uidel. Nekateri glagoli te vrste imajo stalno poudarek na osnovi, drugi pa samo v nekaterih oblikah (predvsem v imp., inf. in moški obliki /- in n- participa). Vezni lokal (prvotno i, e in e) ima vedno obliko -/- ozir. -i- (prim. tudi ngsim). Glagoli s stalnim poudarkom na osnovi so na prim. na-fillt, ridšit, riašim, -/s, imp. naš, part. riašin, -a; siižat < služiti; praut, rgit, xott < hoditi, xgdim, -iš, xgdu, xgdua, pilt, posgatt < posoditi, posgadim, pgsgadu, posgadua, pgsgaiin,-a; žgnit, žgn}m, -/s, sam se žgnu, gžgiin; sqgčat, sqgčim, sqgču; zamatt, zamudu. Iz nekdanje druge vrste spadajo sem od^axnit, gdqaxnim, od§axnu; pgtghnit, pgt§hnim, pgtghnu i. dr.; dalje sta se sem uvrstila pgčgant, pgčganim, pgčganu in zaqlin}t, zaqlin\m, za-qlinu. Iz tretje vrste sta bghatat in uidt. Glagoli z menjajočim se poudarkom kažejo seveda temu odgovarjajočo vokalično alternacijo v poudarjenem zlogu, prim. inf. sašt, sup. šašit, prez. šašim, -iš, -i; inf. qatt< kaditi, qadim, sup. qadit; pret. sam sašu proti šašiua, qadu proti qadiua; part. pas. f. šaš§na; zhabt < zgubiti, zhabim, -iš, imp. nazbiib, part. zhablin, zhablgna itd. Izvzemši žensko obliko preterita, ki ima za nekdanji e sedanji ga, so glagoli z osnovo na -e vseskozi zenačeni z glagoli na -i; goreti > hgrti, prez. hgrim, -iš, -i; pret. hgru, fem. hgr§aua, pl. m. hgrel, fem. hgrgali; Igtit, litim, -iš, -i, Igtu, litgaua, l\tel, litgali; žiut, žauim, pret. žou < živel, fem. žiugaua; bgl{t, bgli, bglu, bglgaua. Dočim govore drugod po Rožu teu, tega < ch tel%, -a, ima pa selski govor samo oblike choteti: hgčim, hQtu, hoteaua, pl. m. hotal, fem. hgtgali (o nepravilnem h za x gl. pri konzonantizmu). Posebno glagolsko vrsto tvorijo glagoli, ki imajo i-jevski prezens in a-jevski infinitiv: hgariim proti hgrat, pgašljm : poslat, hugiim : hugdat, ugažim : ugazat, Igažim : Igažat itd. Deležniki se glase pgslan, hugijn, -a, ugazan. Vsi drugi glagoli ne kažejo nobenih posebnosti. Po običajni delitvi, ki se ozira predvsem na glas, na katerega se osnova konča, jih hočem nekaj navesti: 1.) izglasni konzonant je gutural: inf. pgčt, sup. plač, prez. pgčim, -/s, -/, imp. peč, pečtf, pret. pqqu, pqqua, peqal, pgql\; part. pgčin, pičgna, p\čgn; rqčt; strač, strižim, strihu; seč, slačim, siaqu; uleč, uliač\m, ultaqu, pragblgčt. — 2.) izglas na labial: t§pst, iqp\m, -¡š, III. pl. tipQa, t$pu, t$pjn, tip§na; SQpt in sgpst, SQpim, sgpQa, sgpu; zqpst, zqab\ mi, z$abu. — 3.) izglas na s, z: moust, mouzim, III. plur. mguzii, mouzu; hrist, hrizlm, hrizu; nest, n%s\m, III. pl. nisQa, nqsu, n§sua; rast, rastim, rastu. — 4.) izglas na dental: qrast, qradim, qradu, qradua, uqradin; past, padim; plest, plgadim, vendar pa s -/-: mest, mqtim, m$tu, m§tua; cuast, cuatim; od glagola „iti" se rabi inf. iet, hgdit < od-iti, pridim, imp. prid, inf. prit; pret. čas ima šdu, šua, šla; v prez, je hrqam. — 5.) izglasni konzonant je sonornik: pgžft, ž rti m. III. pl. žrga, žaru, žarua; dft, dqarim, daru, pradtt; mliat in mlet, m§l}m, III. pl. m§lH, mloii, mliaua, zmliat; umriat, umaru, umarua; začn^am ima ob sebi še obliko začnem in zato novo stvorjeni inf. začnjt4, uzamim, uz$u; qlat, qglim, III. plur. qgl\i itd. — 6.) osnova se končuje na vokal: ubat, biiim, bty, ubit; čat, čuiim, čou in čuu, čuua; rat, rliim, rou, riga; qrat, mat. Končno je še omeniti skupino raznih nepravilnih glagolov: dat, dam, daš, da, dama, dasta, dam, dasti, daig; dau, da.ua, dan: uiadat, uiadu, uiadiia, uiaš, uia, III. pl. uiaig; iiast, iiadu, iiadua, III. plur. iiaig, imp. ita, ilaty, scat, sup. scat, prez. ščim, imp. našči; smiam, smiaš, smoi}, smiaua; znat, znam itd. O TVORBI BESED IN O SLOVARJU Vsi trije tipi slovanske tvorbe besedi, namreč tvorba z osnovo, obrazili in predponami ter kompozicija, so v selskem narečju še popolnoma živi in tvorni. Prvi način je seveda omejen na eno samo skupino, na vokativ nekih osebnih imen. Vokativ, ki je seveda poseben stavek zase in ne sklon, zaradi česar spada pod to poglavje in ne v oblikoslovje, je bil v praslovanščini izražen ne s kako posebno fleksijsko končnico, marveč s prevojem osnovnega vokala: *rabo-s proti rabe, žena proti žena > ženo. Pri nekaterih osebnih imenih razlikuje selsko narečje posebno vokativno funkcijo od navadne apelativne s tem, da podaljša osnovni vokal: nom. f$U za Valentin proti vok./ sovpadla, je predlog u z gen. zginil (tako v vsi južni slovanščini). Dodati je še, da pomeni sqüaz z akk. knjižno „zaradi", qual pa ima pomen nem. „in der Nähe". Koroški slovenski besedni zaklad je zelo z nemškimi izposojenkami prepojen. Starejša plast je izposojena iz kor,-nem. narečij, mlajša pa (in to velja tudi za kor.-nem. narečja) iz nemškega občevalnega jezika; prav te vdirajo v novejši dobi v čedalje večjem obsegu (uprava, promet, tehnika jim odpirajo pot). Ce teh ne upoštevamo, se nam odkrije zelo zanimivo dejstvo, da je namreč koroška slovenščina tudi v svojem besednem zakladu zelo konservativna in starinska. V sledečem bomo to le za nekatere stvarne skupine osvetlili. Čebelarstvo. Koroško leži na križišču dveh čebelarskih kultur, stare kranjske in stare bavarske kmečke čebeloreje. Iz nemščine si je Slovenec izposodil le imena za orodje in izvrševanje čebelorejskih opravil. Domače besede so: čabgaua poleg starejšega bačgua, ti-Qt, mätaca, rgi, sQad „panj", strd, uasaq, baceliiaq, sät, satoui'i, qoritac „Bienentrog", pila „Flugloch" (pilka „Spundloch"), cqunca < čelnica; tuje pa je päuar-stoq < Bauernstock (mlada izposojenka, prevzeta šele s tkzv. bavarsko Stockkulturo), raušal „Schwarmfänger", šnapal < Schnabel „Flugbrett". Domače živali. Imena zanje so slovenska; krajevne razlike najdemo na prim, za prššč v Selah, na zvrhnjem Rožu govore Qni'i, pa tudi v Selah slišiš Qan\. Izposojenka je qastrün, rezani žrebec je šnic, nerezani ciläq, drugod caläq; iünc pomeni samo bička. Imena za krave pa so skoroda vse same izposojenke (imenovane po barvi, progah, lisah): sgQrca (ima že kor. g < a), füqsa, bräuna, štgrna „z belo liso na glavi", fiqla (nem. rickelt „rdečka z belimi progami"), hirsa „rjavka", h§lma „z belo glavo", bänza „rumenka", zqmla „semmelfarben", bäisa „belka", ctqa „progasta", š§q. Govedo priganjajo z A&js, pri napajanju ga vabijo z dedede in zraven z usti srebajo; ovce kličejo bice, bice in bčei, bč§i, koze z ne ne ne, svinje s s§s§se in huis; kokošem kličejo nününü. S konji in psi govore po največ le nemško (tg, tg < da, da; auf marš); konja poženo s klicem hio, h\q, ustavljajo ga z b§i in hümpq, zavija na klic bist har. Tudi pasja imena so navadno nemška: trqf, vol/j, bäld'i. Perutnina ima slovenska imena: hQas, räca, piši'}, qüra, hosiäq, racman; puram pravijo smarqäua qüra (izposojenke so qapün, fasän, pQrlhüan). Druge živali. Samo lovec pozna dobro gozdne živali in ptiče, zato ima kmet v svojem jeziku le bolj splošna in skupinska imena. Tako je häbax < stvn. habuh, nvn. Habicht splošno rabljeno za vse roparske ptice (po narodni etimologiji je v zvezi z besedo xaba „perut" nastalo tudi xäbax); znana so imena sakhglač (Smartin na T.), khäiia, šoja, čop „Kauz", slakhopär, ali v Selah hQru (poleg izposojenega Qdlar), iäistraf, ŠQha, soua, pühar „Kauz"; iz Smartina navedem še: hirqbaua qüra, i'iribica, iareb (poleg rgphgndal), žouna (poleg pänqlgqar), šqgrc (poleg Staral), štor qua (poleg štoax < Storch), uräpc (poleg špQc), ciiqalca, cäizalc, sanca, qüas, drüaz, šngpf, tj uelč piteln, ali hgrna patqln, ki /p/ca, kadar poje. Imena kač so ^ tale: slipit ali slapir, beloruska (Ledenice) ali uädna khäca (Smartin), madrös, ta r{äua qäca ali tudi pgskhgkx, kräic?gtar, za kar je v Selah häd, dalje qüScar in quščdr (iz tega je nem. dial. kuškr). Netopirju pravijo mtacniq, kar pomeni tudi še „Nachtschwärmer". Skupinsko ime č§bar je iz nemščine, xrQašč pa je le „Maikäfer"; qliaščaf „Hirschkäfer. Omenim še böuxa, uš, stinica, ubäd, müxa, matül in mätal (tako v Ledenicah), mšiau (Sele) poleg ščam$l drugod po Rožu, pgd[iad „Engerling", qrisnic (Bistrica) „Nachtfalter", hQasenca poleg usenca, pančučace „Kaulquappen", qrgata. » Rastline. Drevesna imena so dobro ohranjena: iagat, lipa, göusa, büqou, iädou < jedla, macäsan, dQab, iasiqa, samrqaqa, smgluid, grba itd. Imena za cvetice so — kakor tako pogosto v slovenščini —, deloma nova (razne legende in pravljice so jih rodile) ali pa izposojena, prim. rgaia, rQza, nglqa in nahalč, ölmrägs, tozmatin, hospgnca „narcis", srüataci (prim. nem. dial. Hascherln = Stiefmütterchen, slov. mačeha), qüriaca „zvonček", jahličie, „šmarnice", pazdac „Kornblume"; stara imena so mäq, töuax in grias < vres. Imena za jagode so večinoma domača: smüqalca „Erdbeere" poleg hähoca < jagodica, črnica, mälan, santrQzanca in mürni „Brombeere", mäuqalni „Stachelbeeren", ripsalni, hrQlc} „Wacholderbeeren" (iz nem. qralle), hränzalnuü poleg hrändalnuü „Preiselbeeren". Imena žitnih vrst so razen hgda < Heide, slov. ajda vsa domača. Zanimiva so imena za krompir: na Rožu je najbolj razširjeno ime hrgščf t. j. prevedeno nemško (Grund)birne, na Zilji so čompe, v Bistrici repica, v Slovenjem Plajbergu repa. Dalje je treba navesti selsko špinica proti pšgn; za lan pravijo pre'ia. Hišno orodje (gl. M. Murko II) ima takšnale imena: ¡¡ičita < sekira, qliaščf, hräble, quopäta (lopata se je povezalo s kopati), uilqe „senene vile", piua „Feile", mütqa < motika, iäha, höbu, šo#, gen. šiua „šilo", öince, räzbat < razvor(a) „Wagendeichsel", iespa, c\liasiaq itd., vmes pa je tudi dosti izposojenk, predvsem za izraze konjske opreme: häutra „ Halfter", vendar pa uäiat, qšia < Geschirr, et hal „Zügel", hižua in gižua, uizunaq „Peitschenschaft", uižuat „kutschieren" (gl. Sašel-Ramovš str. 106 s. v.jizvati), p'Qq, päica. Krajevne leksikalne posebnosti domačini dobro poznajo in po njih spoznajo tudi, odkod je kdo doma in če z njimi govore, jih tudi sami uporabljajo, čeprav sicer niso njihovemu lastnemu govoru rabne. Po vsem Rožu pomeni hqra „gozd" in to pomensko razširitev so sprejeli tudi Nemci in njihov Berg pomeni Wald. Za gora pa uporabljajo kribar in puanina, regionalno tudi Itas, ki pa v glavnem še vedno označuje „Holz" za razliko od dreuu „Baum"; za Sele velja tale vrsta sinonimov xtibai, puanina, hQia : uQax, lias : dreu, pämal < Baum. Prav med dvema sosednjima vasema naletiš na besedne razlike, na prim. med Podgorjem in Svečami: qandeua < candella proti suiča, čista < Kiste : sqrina, hgdar : peter < pgtro, brina „Tannenast" : höuje < gotovje, qütte < plur. korita „vorderer Schlittenteil" : qrtiča, ali med Zihpoljem in Svetno vesjo: šapun proti uadir „oselnik", šelam : štarc „tat", marnuifat : püunat „govoriti". Imena praznikov: bianaxti < winahten, sugt dgan, šanštgfij, šanfgstrj, ngu Iga t, sugt tri qräl, suiačnca, cuätna ndgla, uelč citrtaq, — p§taq, qrstanca, horustälj, }}elqa nuač, binqast}, Božja tjl^as, brätarna, šampgčri, iielqa in maua hospö'inca, suinsuät, usex uiarnax duš, Samquäuzgu, ofgnt, quätarna bila < vigilia, šantaufarčj (iz šant + nem. Auffahrt). Cerkveno proščenje je sinam; nedela ima tri izvedenke: ntadala „Woche", ndgla „Sonntag" in ndiau „praznik, sopraznik". Že po teh imenih vsakdo more zaključiti, da te in take izposojenke niso omejene samo na koroško slovenščino, marveč da so tako rekoč v istem obsegu znane tudi slovenščini tostran Karavank. Predvsem pa velja to za izposojenke starejše dobe. Posameznosti na tem nič ne spremene; če ima koro-ščina liaua < *lioa „Leuchte", žgbtat < *sefern „moliti", ima pa narobe kranjščina marela proti koroškemu strgxa. Materialna kultura je prihajala s severa in tako koroški Nemci kot Slovenci so jo iz istega vira zajemali; koroški Nemci so bili le najbližji posredovalec za te stvari in imena, ki so pritakale z Bavarskega; zato ker so te besede sprejete iz vsakokratnega občevalnega jezika, je umljivo, da se število izposojenk v slovenščini takorekoč krije s številom besedi, ki jih je nemška koroščina sprejela iz kulturno višje nemščine. Tudi v skupnih izposojenkah se zrcali slovenska lingvistična enota. Vsaj za starejšo dobo o kakem specifičnem koroško-nemškem kulturnem vplivu ne more biti govora, marveč le o nemškem vplivu po koroško-nemškem posredovanju. Domači govor koroškega Nemca in Slovenca je po svoji funkciji intimna domača govorica; občevalni jezik pa je na socialno višji plasti; zato je značaj teh izposojenk le socialen, ne pa nacionalen. To velja za danes in nekoč je bilo prav tako. Besede kot hudštar, ždmat, papiž, fâra, pûtar, zçmua, zögt < sold „vojna", hänß, prçsa, pâsat, skçf itd. so brez dvoma izposojene iz socialno višjega jezika kakor pa je nemški koroški dialekt; na drugi strani pa morejo biti sqäf< schaff, uQpa < laube, qr'qf in qräp < Krapfen, cap > Zipf, ceux < Zeug izposojenke iz narečja v narečje. Tudi slovenščina je dala nemščini marsikako besedo; običajno pa je ta izposoja omejena le na nemška narečja, redko da jo sprejme tudi nemški občevalni jezik (Kren, Jause, Jauk); ker so že znane, jih kar na kratko nekaj navedem: tçlkn, motšne < močnik, štrankalan < strqk-, Pogatschen, Potitzen, Qrl< oralo, arlinkx < oralnik, grûdn, Içahn, kauka< kavka, grqie< ograja, tsénitsn, közn „kozolec", stuax, prantar, änatsn < ojnice itd., gl. Strekelj CZN V. Tudi slovenizmov ima koroška nemščina dokaj, na prim, i gç liagn = iès hréam liač; ozua< aber ima isto pogostno rabo kot zgoraj omenjeni slovenski pa. Dobesedno prevajanje je za dvojezičnega človeka kaj naravna stvar, odtod na prim, v koroški slovenščini tako pogostni besedni red nemškega stavka: an iç na tç farbçltar šou, da sa patrîp tar Ste lala „und der Verwalter ist darauf eingegangen, dass sie den Betrieb eingestellt haben". Ce pa ima koroščina präu za dexter, rectus, justus, tedaj tega nima pod plivom nem. recht (tako misli Lessiak II. 278), marveč gre tu za izredno često evropsko homonimijo (prim. rus. češ. polj. pravo, franc, droit, angl. right), le knjižno slov. desno je osamljena starina. Isto velja za kraj „finis" in „locus", ki je v obojnem pomenu tudi v ruščini podan in zato ni treba vpliva bav. Ort\ žiuQt tudi ni vplivan po stvn. lip „vita" in „corpus", marveč je domača starina (rus. jkhbot „Leib, Bauch" poleg „Leben"). Kjerkoli se stikajo jeziki tako, da je eden občevalni, drugi zato manjšinski, povsod tam je izposojevanje stvari in njihovih imen enostavna stvar. Večkrat pa se ti na prvi pogled zdi čudno, zakaj zgine domača beseda, ko vendar z izposojenko ni bila sprejeta nikakršna nova stvar, zakaj na prim. nem. tšrošn < črešnja, slov. fâulast, barva, farba, riaman poleg /g/m/n itd. Tu gre — kakor že zgoraj rečeno — za citatne besede, ki se pa polagoma vendarle ustalijo, čeprav jih govorec sprva uporablja le kot prevod, citat, iz malomarnosti, saj ve, da ga bo vsak razumel, ko sta oba dvojezična; takih dvojic je še polno (čas in catf), marsikatera je pa že en svoj člen zgubila. Prav v modernem času se vpliv občeval-nega jezika čedalje bolj čuti in vse polno citatnih besedi teče dan za dnem v koroško slovenščino; promet in vsa prometna sredstva prenašajo svoj tempo tudi v sprejemanje novih besedi. Zato je umljivo, da se čedalje bolj pojavljajo tudi v koroškem slovenskem časopisju, saj je dostikrat tudi težko narediti primerno in dobro slovensko besedo, na hitro pa že celo ne; ta naravni in hitri tok se ne ustavi tudi pred prizadevanjem koroške slovenske inteligence, ki se kajpak da trudi, da bi omejila rapidno naraščanje nemških izposojenk. PRIMEREK SELSKEGA GOVORA Ies sa bom u uianaxtax düam pelu; u Sqalax žilam ustát hanj tri ttadni; cebo sníax, bo ša prag gustan. Do Brpgljn s j gaxq s cúham peljm; hád tám moram pa iét nóham hán¡ dQrj tri gúri; mQÍ¡ reč bom pa u Bfpulax par t4i püstu; jax bo pa tj dqan naš furman düam parpelu. Na su§t bil bó pa rájtam sastra túd düam paršga. Do pügna sam siaqal pa nči šaštg, sam pa qošt (Kost) nabásu sam pa pganin šdg. Tor jj pa soasad big s qqanam, sma pa qap šga horta pérkfrijndam. Tor jj pa ddg zbásu, pQlj sma pa hlqdga s hanjha dóg gačal. Sta žj prej u catrtaq hor Iqazga u Qošiit dbS študenta s Calogca j pa adan smrt ubog sa, han pa ši žig big, pa gan s Qosúti ni mohu. PqI pa rQtunkspatrüla paršga s Calogca, u hadnjstjx do pügna, ta qüale šiast mqž mQČna; ij šga horta, da j j tjprúga tj žig j ha r&aga, polj pa šj tj mrtljha gan s peč dobiga. To jj pa hgqru ud hádnjstjx pa do š§stjx zgjčira, da s jax ddg dobil perkfraindahauz. Tam pa jj soasad z haram big, ha jj dog zapi¡lu. Očj naš čir s g njbqasax, posu§čan-na bqad tvQj jm§a, prid nam tvqj qral@stu, zni s j tvpja gola, qaqar u nibqasax, taq na z§mal; dej nam naš usaqd§[ qrax, hutpust nam našj dogjj, qaqar tud mi hutpasttmu (!) našjm dugžniqam, qna upql nas hu squštag, tqmuač riaš nas usqha xudjha am. Česana Marta hnadj s ti (migu s ti) pogna, Buax j j štabna. Ti sa žehnana mid žjnam, žehnan jj sad tuQjha tjlesa Jejš. Su§ta Marta Mat Bgžja p ros za nas hriašančj sada n na našj šlšj smrtnj uur am. RÉSUMÉ Das Material für die vorliegende Arbeit wurde im Sommer 1937 anlässlich einer dialektologischen Exkursion nach Südkärnten gesammelt. Der ursprüngliche Plan, die dialektische Gliederung des sog. Rosentales in einer Monographie darzustellen, scheiterte aber an der Fülle des Materials und an der Verschiedenheit der Ortsmundarten in diesem Gebiete. Der Autor entschloss sich also, eine einzige Mundart herauszugreifen und sie weitgehend im Zusammenhange ihrer Nachbardialekte zu erforschen. Am geeignetsten erschien dem Verf. die Mundart des Ortes Zell-Pfarre am Fusse der Košuta in den Karavanken zu sein. Dieser etwa 950 m hoch gelegene Ort liegt in einem Paralleltal der Karavanken und ist verkehrsmässig vom eigentlichen Rosental abgeschnitten. Sprachlich stellen die Eigentümlichkeiten der Zeller Mundart besonderes Interesse dar, weil hier im Laufe der Geschichte Wandel stattgefunden haben, die nicht nur für die slovenische Dialektologie als aufschlussreich gewertet werden dürfen, sondern auch vom Standpunkt der allgemeinen Linguistik bemerkenswerte Erscheinungen bieten. Es wurde versucht, eine deskriptive und eine historische Darstellung einer Mundart, die von kaum 1000 Seelen gesprochen wird, zu bieten. Nach einer kurzen methodischen Auseinandersetzung mit dem Begriff „Dialekt" unterstreicht Verf. die Tatsache, dass der Begriff „Rosentaler Dialektsgruppe" (Rožanska dialektična skupina) lediglich als geographischer Hilfsbegriff angesehen werden kann, dem nur wenig sprachliche Affinitäten zugrunde liegen. Was die Rosentaler Mundarten gemeinsam haben, ist der allgemeine akustische Eindruck ihrer Sprache, der sich aus Satzmelodie, Sprachtempo, Sprechrhythmus u. ä. zusammensetzt und der nach de Saussure's Terminologie nicht zur Sprache (langue), sondern zur Rede (parole) gehört. Die einzige Möglichkeit, die Kärntner slov. Mundarten zu charakterisieren, scheint in einer negativen Charakteristik zu liegen. Die Mundarten besitzen nämlich kein einziges objektives Merkmal, das ihnen allen und nur ihnen eigen wäre (§ 6). Die tausendjährige Symbiose mit den bairischen Mundarten Kärntens bedingte eine weitgehende Beeinflussung unserer Mundarten (Mda.) durch die bair. Dialekte. Wichtig ist aber die Feststellung, dass in neuerer Zeit nicht mehr die d. Mda., sondern die städtische Verkehrssprache auf die slov. Mda. einwirkt, ein Einfluss, der sich in den deutschen Dialekten genau so geltend macht. Der deutsche Einfluss berührt in erster Linie Wortschatz und Phraseologie, während das Lautsystem und die Morphologie von ihm so gut wie unberührt bleiben. Der musikalische Akzent ist allen rosent. Mda. eigen. Seine Realisierung ist aber von Ma. zu Ma. verschieden. Im mittleren Rosental steigt der Steigton auf der ersten Silbe eines mehrsilbigen Wortes derart an, dass die folgende Silbe den Tongipfel zu tragen bekommt (ribä). Im östlichen Gebiet, dem auch die Ma. von Zell angehört, steigt der Steigton nur über der betonten Silbe (zgna), vgl. Skizze S. 68. Der Unterschied in der Betonungsweise liegt also vor allem in der verschiedenen Gestaltung des „Tonprofils" des Wortes (§ 9—11). Der Satzakzent und die „Satzmelodie" in einem affektlosen Behauptungssatz ist dadurch gekennzeichnet, dass im Gegensatz zum Deutschen der Stimmton im zweiten, fallenden Satzteil nicht die unterste Grenze des Stimmregisters erreicht. Dadurch ergibt sich der Eindruck eines charakteristischen „Singens" (§ 12). Das Vokalinventar des Zeller Dialektes ist sehr reich. Man muss aber unterscheiden, in welcher Akzentstellung die einzelnen Vokalphoneme vorkommen und in welcher Stellung sie fehlen. Von den zwei a- Lauten steht das normale „italienische" a in allen Stellungen mit Ausnahme der kurz-steigend intonierten Silben, in denen nur ein palatales a steht (S. 28 f.). Die drei Phoneme der o-Gruppe (ga, q, g) und der e-Gruppe (ga, e) sind ebenfalls an die Betonung gebunden (S. 29—30). Die Mundart besitzt den gespannten mittleren Vokal e, der dem ö nahesteht, aber keine Lippenrundung aufweist. Dieser Vokal ist auch in anderen rosent. Mda. bekannt. Ferner finden wir in unserer Mundart die Diphtonge ua, ia (nur in langen Silben), und die engen Vokale u, i, die im Wesentlichen auch nur in Langsilben stehen. Der indifferente Vokal a steht dagegen nur in kurzen Silben (vgl. schematische Darstellung S. 33). Der wesentliche Zug des slov. Konsonantismus ist der Umstand, dass er zwei Hauptgruppen von Konsonanten, u. zw. stimmhafte (b, d, z, z) und stimmlose (p, t, s, s) kennt. Die d. Mda. haben dagegen den Unterschied von lenis und fortis. In manchen Gebieten wird b und d vor Vokalen aspiriert zu b und d (34), in Lehn- und Zitatwörtern substituieren Slove-nen deutsches zu mit b (34). Der Laut d ist nicht interdental, sondern apikal mit unvollständigem Verschluss. Die Gutturalgruppe ist in Zell durch die Phoneme q, h, x vertreten, von denen h niemals im Auslaute stehen darf. Im An- und Inlaute unterscheidet sich laringales gehauchtes h vom gutturalen Spirans x ganz deutlich (huäua — xuäua). Im NW des Rosentals ist, diesmal wohl unter deutschem Einfluss, k > kh, im Auslaut zu kx geworden (S. 38). In Zell werden vor allem lange Vokale vor und nach nasalen n, m und f fakultativ nasaliert. Die Verteilung des *n ist im Rosental eine recht mannigfache (vgl. Skizze S. 40). Das / kommt in Lehnwörtern, aber auch in einheimischen expressiven Bildungen vor, das v nur in deutlich als solche wahrgenommenen Zitat- und Fremdwörtern (S. 42). Im Auslaut gelten in Zell besondere Regeln: alle Geräuschlaute mit Ausnahme des q werden in Silben mit kurzem Steigton „intensiv" gesprochen (hob, qifdp). Ge-minierte Konsonanten treten nur sporadisch auf (S. 44). Die Geschichte unserer Ma. kann nur in Form von Konjekturen dargestellt werden. Das Material sind die Lehnwörter, Ortsnamen und ältere Urkundeneintragungen, die Methode eine komparative. Zum Lautstand des ältesten Alpenslavischen wird bemerkt, dass die Annahme von echten Nasalvokalen als Fortsetzung der ursl. *q, g in dieser Sprache nicht ohne-weiters notwendig ist. Anknüpfend an Trubetzkoy's These vom ursprünglichen Charakter der ursl. *q, q, die als Verbindung von reinen Vokalen mit Konsonanten dargestellt werden (RES V, 24), versucht Verf. auch für das Alpenslavische zu zeigen, dass die ältesten Urkunden keineswegs eindeutig für das Vorkommen von Nasalvokalen sprechen, vgl. Labenta 860, slov. Labot, d. Lafdn(t), Zuentiboch 898, < *Sv$top%lk'b, etc. Die Freisinger Denkmäler spiegeln einen bereits fortgeschritteneren Stand wieder: nasalierter Vokal vor Spiranten und vielleicht schon vor Verschlusslauten (jefe = ježe, zod.it = södit), dagegen Verbindung von reinem Vokal plus Nasalkonsonant vor Affrikaten, poronfo = porončo, vuenfih = vencih, mogoncka = mogonfa (vgl. die dialektischen Formen uanč, mia-sanc in Kärnten und anderswo, in denen sich das Nasalelement gerade vor Affrikaten bis heute halten konnte). Vor Spiranten trat die Nasalierung am frühesten ein; die erste Schreibung mit e für findet sich gerade vor Spiranten: Knesaha 891. Wenn man nun in Betracht zieht, dass der sog. „dunkle" Nasalvokal *q im Anlaut im Slovenischen, ebenso wie im Polnischen und Polabischen stets eine v- Prothese aufweist (vgl. sle. vogel<*Qgbh, vozel, voz) und hält man sich dabei vor Augen, dass solche o-Prothesen im Urslav. nur vor den beiden „dunklen" Vokalen *% und y standen (v-ydra, v-'bpiti), dann könnte man die ursprüngliche Qualität des *Q im Alpenslavischen als eine Verbindung *®n, und folglich als *bn annehmen. Die Chronologie der angenommenen Lautwechsel wäre dann: 1.) Öffnung von ■bn, bn zu on, en (vor dem IX. Jhdt.); 2.) Nasalierung on, en zu ö, e (Fr. Denk., heute im Jauntal); 3.) Entnasalierung 6, e zu p, e. Als Ausgangspunkt für die lautgeschichtliche Untersuchung unseres Dialektes wird jener Lautstand angenommen, den man für die Zeit unmittelbar nach dem Abfall der schwa- chen Halbvokale ansetzen darf. Die Metatonien hatten bereits stattgefunden, doch unterschieden sich die auf verschiedenem Wege entstandenen neuakutierten Silben voneinander. Der aus der Akzentzurückziehung von einem b auf die vorhergehende Silbe resultierende Steigton war lang, wenn er auf eine alte Länge zu stehen kam: kräl < körtb, er blieb kurz, wenn er auf eine Kürze fiel: kön < köiib. Lang war der Steigton auch in den Gen. Plur.-Formen wie žen, vod. Der alte Akut war aber, wie dies Fr. Ramovš nachweisen konnte, gemein-südslavisch in nichterster Silbe gekürzt worden: *kräva, skr. krava. Die Quantitäts- und Akzentverhältnisse spiegeln sich im Zeller Dialekte in erster Linie durch Qualitätsverhältnisse der Vokale wider. Die von Fr. Ramovš immer wieder betonte Tendenz des slov. Vokalismus, lange Vokale zu verengen (und im weiteren Verlaufe zu diphthongisieren) kommt in Zell dadurch zum Vorschein, dass langes e, ö (ob neu- oder altaku-tiert, neu- oder altzirkumflektiert) zunächst enges e, g, das kurze e, ö (u. zw. sowohl die etymologischen alten Kürzen wie die Produkte der obengenannten Kürzung alter akutierter Silben) offene Reflexe e, g zeitigt (vgl. S. 54). Im folgenden wird nicht mehr die Geschichte der urslav. Laute *e, *e, *o, *q usw., sondern ihrer zusammengefallener Produkte untersucht. Langes ü und X blieb im Wesentlichen unverändert (§ 25), enges e und ö ergab in Zell und im östl. Rosental die Reflexe ia und ua, die zu T und ü monophthongisiert wurden (§§ 26, 27). Die Zeit der Diphtongisierung g>ua lässt sich annähernd aus der Schreibung Schlief lieh für *škofiče (XIII. Jhdt.) fixieren. Die langen e und g (sowohl aus altem *§, *g, als auch altaku-tiertem e, e und o und altem gedehnten b) ergaben in Zell die Diphtonge §a, ga (individuell auch e§, gä), vgl. §§ 28, 29. Einige Abweichungen von dieser Regel werden S. 60—61 angeführt. Das lange ä blieb im Rosental im Allgemeinen unverändert, ebenso das lange f (§§ 30, 31). Seit der Verschiebung jedes Falltones auf die folgende Silbe (oko > okö), bzw. Dehnung des kurzen Falltones in Ein- silbigen (nos > nos), was um die Zeit des Schwundes der schwachen Halbvokale stattgefunden haben muss, hatte das Slovenische den kurzen Fallton verloren. Es blieb nur eine einzige kurze Betonung, die etymologisch auf alten kurzsteigenden Akzent und gekürzten Altakut zurückging. Damit war in den kurzen Silben die Unterscheidungsmöglichkeit von kurz - steigender und fallender musikalischer Betonung verlorengegangen. Der aus der Kürzung des alten Akuts entstandene kurze Akzent stand stets nur in nichtletzter Silbe (kräva, hiša), andererseits gab es Wörter mit kurzbetonter Endsilbe vom Typus nogä, zelen. Solange diese beiden Worttypen nebeneinander bestanden, war der Kurzton in musikalischer Hinsicht neutral, wenn auch phonetisch der Kurzton in nichtletzter Silbe zur fallenden Aussprache tendierte. Nach der Kürzung der nachiktischen Längen (gen. sing. *kräve > kräve) waren unbetonte Längen nur noch in voriktischer Stellung möglich, Typus zvezdä. Das prosodische System dieser Epoche des Slovenischen war ausserordentlich kompliziert: einerseits war die musikalische Betonung ausschliesslich an lange Silben gebunden, aber es gab daneben lange Silben ohne musikalische Betonung; anderseits war der kurze, nichtmusikalische Akzent an keine bestimmte Wortsilbe fixiert. Um nun ein Gleichgewicht in dieses System hineinzutragen, mussten verschiedene Veränderungen stattfinden. Die langen Silben wurden alle in das System der musik. Betonungen eingefügt („Akzentverschiebung" zvezdä > zvezda), die musik. neutrale kurze Betonung wurde auf die einzige, bzw. letzte Wortsilbe fixiert (nogä blieb also zunächst). Diejenigen Wörter, in denen der kurze (phonetisch wohl steigende) Akzent in nichterster Silbe stand, erfuhren eine Dehnung des iktischen Vokals und reihten sich ebenfalls in das System der lang steigend intonierten Wörter ein (kräva > kräva). In akzentologischer Hinsicht sind im Rosental drei Zonen zu unterscheiden: 1. Zentrales Gebiet mit steigtonigem Wortprofil: Ippotä (alte Oxytonese), iütro, Ipti? (Verlängerung der Steigtonigkeit alter Barytona auf die Endsilbe, s. S. 67); 2. Ostliches Gebiet mit kurzer, bereits zurückgezogener Betonung: höra, lapöta, und 3. Zell, mit gedehntem zurückgezogenen Akzent: hgra, hpqta (vgl. Skizze S. 68). Die Mundart von Zell machte in neuerer Zeit noch einen Akzentwechsel durch: jeder lange Fallton und jeder kurze Akzent wurde von einer offenen Endsilbe auf die vorangehende Silbe zurückgezogen und ergab einen neuen kurz steigenden Akzent, wodurch das alte urslovenische Verhältnis der vier musikalischen Betonungen in neuer Form wieder hergestellt wurde. Es handelt sich im Wesentlichen um die Typen okö > hgq, nom. pl. bobi zu bgb (s. Zusammenstellung S. 70 f.). Der neue kurze Steigton veränderte die Qualität der Vokale, auf die er zu stehen kam: a > a, g > g, g > e, a < a. Die nun einsetzende Reduktion der unbetonten Vokale, die sich in Zell radikal auswirkte, brachte zunächst die Schwächung der auslautenden u und i zu a, und schliesslich völligen Abfall der Reduktionsprodukte (okö > oqäa > oqu > oqu > gqa > hgq). Dieser Abfall bedingte eine qualitative Veränderung der nun in den Auslaut getretenen Konsonanten: alle Geräuschlaute mit Ausnahme des q wurden in Wörtern mit kurzem Steigton intensiv artikuliert: bgb, neb < nebö, mäs < mgsö etc. Akzentverschiebung, Vokalveränderung und Konsonantenverstärkung hatten tiefgehende morphologische Veränderungen zur Folge. Die Vokalreduktion hatte alle auslautenden -o schwinden lassen, was die Maskulinisierung der Neutra mit sich brachte: leto > Igat mask., (vgl. S. 91,110), ferner den Zusammenfall der meisten Flexionsendungen der Nomina, deren Zahl für die drei Numeri mit je 6 Kasus in Zell zwischen 4 und 7 schwankt. Gegen völligen Schwund der Deklination hat sich die Mundart in der Weise geschützt, dass die verschiedenen Alternationen im Stamme genügende Kasusunterschiede darboten. In einem Wort wie gtrgq unterscheidet man folgende Wurzelalternationen im Akzent, Vokal und Stammkonsonant: dat. lok. sing, gtroq, nom. pl. gtrgc, gen. pl. gtrüaq, instr. pl. gtrüac. Dieses Wort kann kraft der reichen Wurzelflexion leicht mit vier Kasusendungen auskommen. Im Vergleich zu den anderen rosent. Mda., in denen das auslautende -a nicht überall geschwunden ist, zeigt der Zeller Dialekt eine grosse Fülle von Wurzelalternationen. Alte Wurzelablautsformen sind hier natürlich immer gut erhalten. In vielen Fällen besteht vom heutigen Standpunkt zwischen den verschiedenen Kasus ein und desselben Wortes kein Zusammenhang mehr: nom. sg. baq, nom. pl. bič; nom. sing, ßx, nom. pl. žias (igö, ižesa). Die Maskuli-nisierung der Neutra schnitt tief in das System der Adjek-tiva und teilweise auch des Verbums ein (Präteritalformen). An die Stelle der im Slavischen allgemein üblichen Endungen treten Wurzelveränderungen (Adj. mask. süx — neutr. sbx, Prät. mask. sing, žou, neutr. sg. žiugaii, mask. pl. žfuel, fem. pl. ziuqal etc.). Die Vokalreduktion führte in Zell, im Gegensatz zu anderen rosent. Dialekten, nicht zur sog. „Vokalharmonie", d. h. Wechsel e > a in unbetonter Silbe vor betonten dunklen Vokalen, žena > žana. Die unbetonten Vokale e und o verengten sich in unbetonter Stellung zu i und einem dem u nahestehenden o. Man kann diese Erscheinung, die heute lautgesetzlich und ausnahmslos ist, als eine Art „Ikanje" bzw. „Ukanje" ansehen, vgl. S. 78 f. Die Erscheinungen der Assimilation spiegeln sich im Vokalismus durch die Entstehung des Vokals e aus e in Silben vor betontem u, i, palatalem oder postdentalem Konsonant: horel< goreli, sen < senü< send. Die von Lessiak gegebene Formel für die Akzentverhältnisse in slov. Lehnwörtern aus dem Bairischen (Mda. v. Pernegg, S. 44, Anm. 1) wird verworfen, weil Lessiak nicht nur die musikalischen Akzente der slov. Mda. unrichtig hörte, sondern vor allem die wichtigen Vorarbeiten (Valjavec „Prinosi k naglasu") nicht berücksichtigte. Es wird versucht, an Hand der verschiedenem Akzentvertretung der ahd. und mhd. Längen bzw. Kürzen im Slov. eine relative Chronologie der Entlehnungen zu geben (§ 37). Der Konsonantismus weist wenig Veränderungen auf, die das ganze System betreffen würden, ist dagegen reich an Einzelerscheinungen, die zum Grossteil bereits in der erschöpfenden Arbeit Fr. Ramovš's „Hist. gramatika slov. jezika, II. Konzonantizem" zusammengetragen sind. Die Formenlehre umfasst die nominale, pronominale und verbale Flexion. Es wird die von germanistischer Seite, zuerst von P. Lessiak, geäusserte Ansicht zurückgewiesen, das Slov. hätte einen dem deutschen vergleichbaren Artikel. Die wichtigsten Funktionen des deutschen Artikels („Geschlechtswort") sind die Unterscheidung von Zahl, Kasus und Genus nichtflektierter oder kaum flektierter Wörter. Keine einzige dieser Funktionen kommt dem slov. Wörtchen ti (sonst auch ta) zu, das in unserer, wie auch in anderen Maa. lediglich die Funktion der Unterscheidung bestimmter und unbestimmter Adj. besitzt. Wir bezeichnen dieses Wörtchen als Definitivpartikel. Das grammatische Geschlecht ist in unserem Dialekt nicht durch äussere Merkmale bestimmt. Die Maskulinisierung der Neutra führte zu keinem völligen Schwinden der alten Neutra, die noch durch die Stämme auf -e und vertreten sind (häic/ < jajce, s§am} < semg). Wörter auf Konsonant oder auf -u sind sowohl mask. (päur, mgast, qralqstu < -stvo) wie fem. (nat < nitb, zqatu < žetev). In Lehnwörtern richtet sich das Slovenische nach äusseren Merkmalen: konsonantisch auslautende Wörter werden, ohne Rücksicht auf ihr Geschlecht im Deutschen, als Maskulina, vokalisch auslautende als Feminina übernommen. Fälle der Übernahme eines Neutrums mit Beibehaltung seines Genus im Slov. sind Verf. unbekannt (93). Der Dual ist seiner Funktion nach lebendig, formal besteht er nur beim Pronomen und Verbum. Beim Subst. fehlen besondere Dualformen (93). Die fem. Nominalflexion lässt sich in eine a-Klasse und in eine /-Klasse einteilen. Beide Klassen haben produktive Formen, in denen der Akzent immer auf der Stammsilbe bleibt (in diese Gruppe gliedern sich die neueren Lehnwörter ein) und eine nichtproduktive Gruppe mit Endbetonung in einigen Kasus. Die Erscheinungen des in unserer Ma. so wichtigen Stammwechsels in der Flexion werden besonders registriert (96-99, 100-101). Ebenso unterscheiden auch die Maskulina (und die damit zusammengefallenen Neutra) einen produktiven Typus mit festem Akzent auf der Stammsilbe und einen toten Typus mit wechselndem Akzent. Unregelmässige Wörter werden S. 104 angeführt. Auch bei den Mask. spielen die Alternationen eine überaus wichtige Rolle (105-109). Diese Wechsel im Konsonantismus, Vokalismus und Akzent der Wurzel werden als eine Erscheinung aufgefasst, die den durch den Zusammenfall, resp. Abfall der Flexionsendungen gefährdeten slavischen Bestand der Flexion als solcher schützen sollte. Die pronominale Flexion umfasst die Mehrzahl der Pronomina, die Ordinalzahlen, die Kardinalzahlen 1—4, die mask. und neutr. Adjektiva im Singular und alle Genera des Adjek-tivums im Plural. Im Singular flektieren die fem. Adjektiva nach der Nominalflexion. Die Paradigmata sind S. 112 angeführt. Im Allgemeinen bietet die Nominalflexion nur wenige Abweichungen von der anderer slovenischen Mda. Auch die Verbalflexion zeigt im Vergleich mit dem Konjugationssystem der anderen Dialekte so gut wie keine Abweichung, was den Formenreichtum betrifft. Die Verbalendungen des Präsens sind zwar lautgesetzlich verändert worden, spiegeln aber den alten Lautstand wider. Die III. Plur. Präs. weist verschiedene Endungen auf: -ig (bei thematischen Verben), -/i oder -ga (bei Primärverben), vgl. S. 118. Im Imperatif finden wir teils Endbetonung (pgqri), teils Stammbetonung ([nabäsai), wobei der Auslautvokal lautgesetzlich auch schwinden kann (nes < nesi). Zum Unterschied von den anderen ro-sent. Mda. die die Infinitivendung -ta behalten haben, ist in Zell, wie auch anderswo, der Infinitiv mit dem Supinum zusammengefallen, obwohl viele Verba noch beide Formen durch Akzent- oder Stammwechsel unterscheiden (qgapat : qQapat, säst: sasit). Zu vermerken sind die dem Deutschen nachgebildeten Passivkonstruktionen vom Typus bgda gtpft = wird aufgemacht. Durch Zusammenziehung von ce und bodem ist in jüngerer Zeit ein neues Hilfsverbum für den Konditional geschaffen worden, welches cem, ceus etc. flektiert. Beim Verbum biti und imeti lautet die Negation qnisam oder cisam aus na-q-n- bzw. nic-n-. Vom heutigen Standpunkt aus besitzt unsere Mda. zwei produktive, regelmässige Verbalklassen: die Verba auf -am, -as, -at und die Verba auf -im, -is, inf. -t. In dieser zweiten Gruppe sind die alten Verba mit der Formans -i-, -nQ- und -e-zusammengefallen. Durch phonetische Prozesse ist der Bindevokal vom heutigen Standpunkt immer ein -/-. Man muss auch hier Verba mit fixierter und wechselnder Betonung unterscheiden. Die alten -e- Verba haben nur in der Singularform des fem. Präteritums ihren alten Themavokal als -ga-erhalten (S. 122). Auffallend ist der beinahe völlige Schwund der in anderen slav. Sprachen so produktiven Verba auf -uj'q, -ovati. Die Primärverba sind zwar in lautlicher Hinsicht stark verändert, in morphologischer Hinsicht dagegen, ebenso wie die alten slav. irregulären Verba dati, vedeti, jesti, sehr konservativ. Es kann zusammenfassend festgesellt werden, dass sich die slovenische Sprachgemeinschaft besonders deutlich in der beinahe vollkommen gleichen Entwicklung der Flexion im Allgemeinen, besonders aber des Verbums zeigt. Sporadische Archaismen in verschiedenen Dialekten ändern nichts an dem Gesamtbild. Während sich die lebenswichtigen Wörter des Bauernlebens in allen slav. Sprachen weitgehend gleichen, sind es gerade die „kleinen" Wörter, Konjunktionen, Adverbialia, Partikel, die oft sogar von Mundart zu Mundart wechseln. So finden wir im Rosental die sonst unbekannten Wörtchen zadgl „weil", bdl „oder", al „wenn", sowie eine grosse Gruppe sogenannter „Orientierungswörter", z. B. täla „dort unten", tgli säla „hier unten" (S. 127). Es werden einzelne Gruppen des Wortschatzes kurz behandelt: Bienenzucht, die vorwiegend slavische Terminologie aufweist, Haustiere, Vögel, Insekten, Bäume und Blumen, Hausrat, Kalenderfeste. Dabei werden die manchmal von Dorf zu Dorf abweichenden Formen angeführt. Was den gegenseitigen Einfluss der deutschen und der slovenischen Mda. in Kärnten betrifft, so äussert er sich beinahe ausschliesslich nur im Wortschatz und in der Phraseologie, während Lautstand und Morphologie von ihm so gut wie unberührt bleiben. Eine grosse Zahl auch älterer Lehnwörter kam in die slov. Mda. nicht aus den deutschen Nachtbardialekten. Beide, das Slovenische und das Deutsche in Kärnten entlehnten zahlreiche Begriffe einer sozial höherstehenden Sprachschicht, vgl. huästar „Pflaster", zämat, päpfi, fära, pütdf „Butter", etc. Die Rolle der deutschen Mda. war dabei nur die des Mittlers. Wie sich bereits die kämt.-slov. Akzent- und Quantitätserscheinungen, ferner die Flexion, seit ältester Zeit bis auf den heutigen Tag als gemeinsame Äusserung der slovenischen Sprachentwicklung darstellen, so äussert sich auch in der weitgehenden Ubereinstimmung vor allem der älteren Lehnwörter im kämt. Slovenischen mit den Lehnwörtern in anderen slov. Mda. die engste sprachliche und kulturelle Gemeinschaft der Slovenen. Die Zahl der von den Slovenen direkt aus den Nachbarmundarten entlehnten Wörter ist im Vergleich zum ererbten Wortschatz gering. Einige Fälle von lexikalischer und phraseologischer Beeinflussung der deutschen Mda. durch das Slovenische werden gestreift. Von Lehnwörtern gilt, dass sie, infolge der weitgehenden Zweisprachigkeit, zunächst als „Zitatwörter" eindringen, sodass die alte Form neben dem Zitatwort bestehen bleibt (catf neben cas). Oft besteht keinerlei Notwendigkeit der „Entlehnung", da der Begriff in der Mundart einen alten ererbten Namen trägt. Die Zweisprachigkeit lässt aber den Sprechenden gar nicht dessen gewahr werden, dass er eigentlich ein fremdes Wort verwendet hat, weil er bei seinem ebenfalls zweisprachigen Gesprächspartner das Verständnis des Zitatwortes aus der anderen Sprache voraussetzen kann. So ist es nicht immer leicht, eine genaue Grenze zwischen assimilierten Lehnwörtern und noch nicht angeglichenen Zitatwörtern zu ziehen. BIBLIOGRAFIJA A. Belič, Prilog za slavenski akcenat, RS V, 164 si. „ Akcenatske študije, 1914. J. Grafenauer, Zum Akcente im Gailthalerdialekte, JA XXXVII, 197 si. A. Isačenko, I: Les dialectes slovènes du Podjunje en Carinthie, Description phonologique, RES XV, 53 si. „ II : Les dialectes slovènes du Podjunje en Carinthie, Etude historique, RES XVI, 38 si. „ III: Zur Frage der „zentralslavischen" Lautveränderungen, SMS, XIV, 56 sl. „ IV: A propos des voyelles nasales, BSL, XXXVIII. 2, 267. „ VI: Bericht über kärntner-slovenische Dialektaufnahmen, Anzeiger der Akademie der Wissensch, in Wien, philos.-hist. Klasse, 1938, Nr. I. —III. 1 sl. R. Jakobson, Remarques sur l'évolution phonologique du russe, Travaux du Cercle Linguistique de Prague, II. J. Kelemina, Nove dulebske študije, ČZN XXI, 57 sl. J. Kurylowicz, Le problème des intonations balto-slaves, RS X, 1 sl. T. Lehr-Spiawinski, Najstarsze prasiowianskie prawo cofania akcentu, Symbol, gramm. in honorem Ioannis Rozwadowski II, 85 sl. „ O jakošči intonacyj praslowianskich. RS IX, 254 sl. „ Sur les origines des intonations en slave commun, Atti del III Congresso Intern, dei Linguisti, 1933., 379. P. Lessiak, I: Die Mundart von Pernegg, PBB XXVIII, 1903. „ II: Alpendeutsche und Alpenslawen in ihren sprachlichen Beziehungen, Germ. - rom. Monatsschrift II, 1910., 274. III: Die Einheit Kärntens, Klagenfurt 1919. M. Murko, Enklitike v slovenščini, LMS1, 1891. in 1892. „ II: Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südslaven, Mitteil. d. Anthropol. Gesellsch. in Wien XXXVI, 1906, 12 sl. R. Nahtigal, I: Freisingensia: II. Zastopniki prvotnih nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih CZN XII. 77 sl. „ II: Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung I. 1922. „ III: Slovanski jeziki, Ljubljana 1938. V. Oblak, Nominaldeklination im Slovenischen, JA XI, 395, 523; XII. 1, 358; XIII, 25. S. Pirchegger, Die slavischen Ortsnamen im Mürzgebiet, Berlin 1927. „ Untersuchungen über die altslovenischen Freisinger Denkmäler, Berlin, 1931. F. Ramovš, I: Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonantizem. „ II: Dialektološka karta slovenskega jezika. „ III: Historična gramatika slov. jezika, VII. Dialekti. „ IV: Kratka zgodovina slovenskega jezika. „ V: Razvoj psi. ê v slovenskih dolgih zlogih, ČJKZ VI, 8 si. „ VI: K poznavanju praslovanske metatonije, Slavia VI, 205 si. VII: Slovenische Studien, JAXXXVII, 123, 289. „ VIII: Razvoj skupin Vb, Vb v slovenskem jeziku, Rad 243, 1 si. „ IX : Akcent v tipih zvèzda, žena in mag là, Lud Slow. I, A, 48. „ X: O slovenskem novoakutiranem o, Južnosl. Fil. II, 227. W. Steinhauser, Kritika Pirchegger je ve knjige: „Die slav. Ortsnamen im Mürzgebiet", JA 42, 187 si. I. Sasel in F. Ramovš: Narodno blago iz Roža. Arhiv za zgodovino in narodopisje, knj. II. 1—124, Maribor 1936—7. K. Strekelj, Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes, Wien 1887. L. Tes ni ère, Sur le développement des nasales en slovène, BSL XXIV. 1., 150 si. „ L'accent slovène et le timbre des voyelles, RES XI, 89. „ Les diphones tl, dl en slave, RES XIII, 51 si. N. Trubeckoj, I: Polabische Studien, Wien 1929. „ II : Zur allgemeinen Theorie der phonologischen Vokal- systeme, Travaux du Cercle Linguistique (TCL), 1,39 si. „ III: Die phonologischen Systeme, TCL IV. „ IV: Gedanken über Morphonologie, TCL IV, 160. „ V: Phonologie und Sprachgeographie, TCL IV, 228 sl. „ VI: Les voyelles nasales dans les langues léchites, RES V, 24 sl. „ VII : Anleitung zu phonologischen Beschreibungen, B r no 1935. VSEBINA Stran Predgovor ..........................................1 GLASOSLOVJE Deskriptivni del Uvod........................................5 Akcent — Besedni akcent........................13 Stavkov akcent........................24 vokalizem......................................27 konzonantizem..................................33 Izglas........................................43 Geminacija....................................44 Historični del Zgodovina glasov selskega narečja..................45 Vokalna redukcija................................75 Asimilacijski pojavi............... Kvantiteta in akcent v izposojenkah..................82 Konzonantizem..................................86 OBLIKOSLOVJE Člen........................................89 Spol........................................91 Število in skloni................................93 nominalna fleksija A. Ženska a-jevska deklinacija......................95 i-jevska deklinacija......................99 B. Moška...................101 Nevtra ...................110 pronominalna fleksija..............111 verbalna fleksija................ O tvorbi besed in o slovarju............124 Primerek selskega govora..............134 Résumé.....................135 Bibliografija...................147