Iz velikih dni boja za naše življenje
Lenartovi so živeli za revolucijo
Tistega marčnega dne leta 1943 je bilo pri Lenar-tovih na Belem pri Polhovem Gradcu kakor v pred-dverju samega pekla. V hišo se je od nekod nateplo krdelo belogardistov, ki so sodelovali v hajki na partizane v bližnji Belški grapi, in zdaj so tu priprav-Ijali »končen obračun« z ujetimi »banditi«, ki so jih ta dan zajeli.
Poveljnik belih Vošnar je dal v kuhinjo, ki so jo na hitro spremenili v zasliševalnico, pripeljati tudi mla-do aktivistko Liziko Jančar-Majdo. Hotel je u nje po vsej sili iztisniti kar največ važnih podatkov, pač o partizanskih postojankah, bolnišnicah in taktiki, a je očitno naletel na povsem gluha ušesa. Dekle je mol-čalo kot grob, ali pa je zasliševaJcu tu pa tam odgo-
varjalo kvečjemu s smehom. To je belogardističnega kolovodja, ki je močno zaudarjal po žganju, do kraja razkačilo:
»Govori! Govori! Govori!« je tulil, da je odmeva-lo od sten in razbija) s pestjo po mizi.
Toda dekleta to ni premaknilo. Tudi udarci, ki so začeli deževati po njem ne. Ostalo je kot nepremag-ljiv zid, preko katerega belogardist ni mogel. Biia je to meja med dvema svetovoma. Zaripli zasliševalec je uvidel, da lahko ta zid prema^ i le če ga podre. Pa so padli trije streli, eden za drugim, in v kuhinji je bilo slišati le še stok umirajočega dekleta, ki je zgrmelo na tla.
Tako se spominja tragičnega konca ilegalke Lizike Jančar Frančiška Belec, Lenartova Frančiška, ki je
vse to tedaj doživljala iz sosednje sobe. Ta dogodek jo je pretresel kot le malokateri v minuli vojni, pa četudi so se na Belo in njen dom znesle vse bridkosti tistega časa.
Liziko Jančar so potcm, ko pravi Frandška, beli odvlekli na travnik pred hišo, s krvjo oškropljeno kuhinjo pa potresli s pepelom iz peči. Frančiška je lahko s svojimi brati šele naslednji dan dobro videla sledove grozodejstva. Liako so zagrebli le v plitvo, lcomaj nekaj pedi globoko jamo in iz zemlje so se še dobro videli kosi oblačil. Rablji ji niti poštene jame niso privoščili. Čast junaškega dekleta sta potem rešili Frančiškina brata Janez in Franc tn eden od sosedov, ki so na hitrico stesali primerno krsto in zakopali zmrvljeno truplo globlje v zemljo. Po osvo-boditvi so ostanke Lizike prenesli v Polhov Gradec.
Lenartova domačija je bila tačas kakor čer sredi razburkanega morja, ob katero so nenehno butali valovi neizprosnega vojnega dogajanja. Po hiši so tudi sicer pogosto stikali Italijani in beli in tu okoli je včasih tako pokalo, da si domači tudi po ves dan niso upali ven. Še posebno hudo je bilo, kot se spominja Frandška, med hajko v Belški grapi, ko so tudi Nemci nabijali z bližnjega Goljeka, kjer je potekala okupacijska meja.
Vendar pa Lenartovi niti za hip niso podvomili o izidu vojne. Vedeli so, da čas neogibno dela za borbo pravičnejšega, kajti slepilo iz terorja in nakradenih idej, ki je nosilo liktorske in nacistične znake, ni moglo preživeti katarze časa. Lenartovi fantje so v najtežjih dneh k hiši prinašali partizanske ranjence in skupaj z drugimi domačimi tudi sicer poskrbeli, da so partizani lu našli kar najbolj varno zatočišče. Nekateri so semkaj celo redno prihajali po mleko.
To je moralo Italijanom in belim slejkoprej priti na uho, kajti lepega dne so prišli po Frančiškinega zaročenca in ga odvlekli v Polhov Gradec. Potem so ga odpeljali naprej v Dravlje in tu ustrelili. Za Fran-čiško je bil to udarec, ki jo je zaznamoval za vse življenje. Se ena smrt in to bližnjega. Toda zlo, ki sledi zlu, človeka sčasoma spravlja v otopelost. Bole-čine ne sežejo več do živega in vse, kar zaznava v sebi, je le še upanje, da bo tega nekega dne konec.
Branko Vrhovec