Starši, podpirajte učenike! (Konec.) aNi navada, dabiučenika zmirom hodili vprašati, tudi nočemo gospode zmirom nadlegovati." — Takih nadležnosti, dragi moji! se učeniki nič ne bojimo, radi vatn bomo razjasnovali, česar bote želeli, tudi nam je na tem, da iz vaših otrok kaj postane, in nam ni vse eno, ali otroci kaj znajo ali nič, ali so lepega vedenja ali razuzdani. Mi učitelji poznamo svoje dolžnosti; odgovorni srao Bogu in svojim prednikotn za učenje in obnašanje vaših otrok, tedaj podpirajte nas, a mi bomo pa vas, šola in dom naj vzajemno delata, in le potem je pričakovati kaj prida za mladino. Še marsikaj bi rad povedal, kar se tiče nravne odgoje vaših otrok, toda v kratkih versticah se ne da vse povedati, vendar k sklepu še nekaj. Starši in vsi rejniki prav dobro veste, kako smemo, kako ne smemo otroke v šoli kaznovati, tedaj o tem ne govorim dalej; a gotovo ne veste, ali o svojem času nočete vediti, kako neznansko razposajeni, prepirljivi, neubogljivi in jezični so dostikrat vaši otroci, koliko napak, da ne rečem hudobij, je že videti nad paglavci pri 6 ali 7 letih. Vi gotovo ne verjamete, kolikrat in kolikrat mora učitelj opominjati, svariti, da! prositi — kdo se bo tedaj čudil, da# se nazadnje naj bolj poterpežljivi človek vsega naveliča, in se razjezi. So pa nekateri, ki doma svoje otroke z naj ljubeznjivimi priimki pitajo, na herbet otrok ali kamor koli, da nič ne de, vsipljejo se bunke, kakor toča ob hudem vremenu, — a taki starši postanejo sila rahločutni, močno jih serce zaboli, slišati da je učenik njih otroka pokregal, v kot postavil ali za nekaj časa v šoli prideržal, ali celo enmalo po koži potipal. — To je vendar jasno kot beli dan, da se brez kazni ne shaja pri otrocih, da se mora šola kot odgojilnica po previdnosti posluževati tudi pokoril, da mora za čutnega človeka, ako drugo ne pomaga, tudi čutljiva kazen biti. Ako je pa to resnično, mora vsak pameten človek spoznati, da starši sila napačno ravnajo, kedar svoje otroke zagovarja in se hudujejo nad učenikom, slišati, da je bil njih otrok kaznovan ter učenika vpričo otrok in pred vsem svetom obirajo, iz komarja narejajo slona — a ljubeznjivi otročiček se skrivaj v pest smeja in duhta, kako bo zanaprej še bolj živo nagajal in učitelju, ali pa skerbnemu ateju in dragi mamici še večjo sitnost in težavo napravljal. Ni tedaj čuda, da učeniki v takih otrocih vidimo svoje naj hujše trinoge, in pri takih otrocih svoje zdravje počasi zgubljamo, ter dan za dnevom traja ta nejevolja in dražljivost pri terpinih — učiteljih, to pa človeka poslednjič vendar le ugonobi in pod grudo spravi. Primerilo se je že, a ne pisatelju tega sostavka, da je učitelj otroka za uho prijel, ker pani bilo ničesa pokazati, nareže si ljubeznjivi dečko uho s sklepcem, da pride tako okervavljen domu. Tedaj, starši! ako mislite, da se je vašemu otroku krivica zgodila, pojte sami k učeniku in poprašajte ga, kaj je bilo, kaj se je otroku zgodilo? tam bote resnico zvedeli. Ako spoznate, da je otrok po pravici in zasluženji bil kaznovan, posvarite ga še vi, in enkoliko kaznujte — a ne preveč, sicer se otrok preveč preplaši — samo toliko, da otrok spozna, da se mu v šoli ni krivica zgodila iu da je bil res kazni vreden. Ako je pa učitelj otroka prehudo kaznoval, — kar ni nemogoče in se včasi po nesreči zgodi, pomislite vendar, kaj se pravi, 60 do 100 otrok v eni sobi podučevati, mir in red obraniti, in jih vendar le nekaj naučiti, vsako uro sto in stokrat opominjati, svariti; ako dalje pomislite, da gre to dan na dan, dopoldne in popoldne, uro za uro, gotovo ne bote učenika preostro sodili. Sarai veste, da vam poterpežljivosti zmanka, ko imate še le 2 ali 3 otroke pred sabo, zakaj se bote pa čudili, da ima tudi pri učeniku poterpežljivost svoje določene meje. Ako je pa učenik predaleč segel, in se je ravno vašemu otroku kaj zgodilo, storite naj bolje, ako mu to kar na ravnost brez daljnega posredovanja poveste. Učenik bo spoznal, da se je nemara prenaglil ali prehitel, stvar se bo med vama poravnala, in imeli bote več zadostenja in zadovoljnosti, ko bi bili storili še toliko potov. Kjer vlada zmernost in pravo spoznanje in vsestranska pravičnost, poravna se stvar v zadovoljnost obeh strank. Pa čemu pišem te verstice? Tisti, ki bi bili naj bolj potrebni slišati kaj takega ali enakega, tega ne bodo brali; učeniki, ki bodo morda to brali, sami to dobro vedo; a stvar je ta-le: mi učeniki smo dolžni svetu, vsem kateri se zato brigajo in našim prednikom odkriti naše razraere, govoriti resnico in povedati uzroke, zakaj da mladina slabo napreduje. — Da v kratkem povzamem! Mladina slabo napreduje, ker doinača hiša šole celo nič ali jo premalo podpira, mladina ne napreduje, ker starši bi radi imeli nravne in učene otroke, učenik naj stori ta čudež, a oster in pravičen ne sme biti, vse le z lepo. — Fant, le pij, pa pijan ne smeš biti! je rekel kmečki mož svojemu fantu. Pervo je sinek ubogal; pil je pridno, a poslednjič je bil vendar le pijan, vse očetovo opominovanje ga ni varovalo omotice v glavi. — Tako starši z zgledom podirajo, kar z besedami stavijo, radi bi imeli dobre otroke, strah in groza jih spreletava, ko vidijo in slišijo, koliko žalosti hudobni otroci staršem na glavo nakopujejo, a vendar se jim vsakteri zameri, kdor jim otroke strahuje — a kaj rečem — strahuje, zamera je že pri nekaterih takrat, kedar učenik otroka ne pohvali zadosti; otroci zapovedujejo materam, matere pa očetom; očetje pa učenike presojujejo, kakor jih doma slišijo presojevati. Tako je po večjem. Pridenimo pa še to, kar vsak sam vidi, kdor le gleda z odpertimi očmi, to nanireč, da se nejevera in samopašnost in ž njo pa tudi revščina in edinščina čedalje bolj širi, vzlasti med delalci, in imeli bomo pred sabo sliko naše mladine. — Da bi otroke prav izredili, morali bi poprej izrediti starše; to pa učeniki ne morejo, to stori le cerkev in deržava.