PRITOŽBE PODLOZNIKOV VICEDOMSKEGA URADA NA KRANJSKEM V LETU 1634
HELFRIED VALENTINITSCH
V zadnjih desetletjih je položaj kmečkih
podložnikov v posamemih območjih nekda-
nje notranjeavstrijske deželne skupine tako
na slovenski' kot tudi na avstrijsiki strani*
bolj kot prej v ospredju zanimanja. Drugače
kot dosedanje raziäkave, ki se ukvarjajo
predvsem s položajem podložnikov na ple-
miških zemljiških gospostvih, pa obravnava
ta prispevek pritožbe deželnoknežjih kmetov
na Kranjskem, pritožbe, na katere je avtor
slučajno naletel v štajerskem deželnem arhi-
vu v Gradcu. Tema je tem bolj mikavna, ker
izvirajo te pritožbe iz časa neposredno pred
kmečkim uporom, ki je leta 1635 zajel ve-
like dele Slovenije. Nič manj pa ni zanimivo
ravnanje grašlkih osrednjih oblastev, ki so
na Krcuijskem — podoibno kot v Celjski če-
trti' — posegla vmes v prid kmetov in sku-
šala odpraviti vsaj najhujše nepravilnosti.
V splošnem je iz razlogov, v katere se tu
ni mogoče podrobneje spuščati, prišlo v teku
16. in 17. stoletja v vzhodnih habsburških
alpskih deželah do občutnega poslabšanja
pravnega in socialnega položaja kmetov.* Res
pa je, da so se posamezni pojavi tega po-
slabšanja tako po času kot tudi po pokra-
jinah močno razločevali. Eden izmed glavnih
vzrokov tega poslabšanja je bila želja zem-
ljiških gospodov po povečanju lastnega kme-
tijskega obrata na pristavah. S tem pove-
zano povišanje dajatev in tlake je prizadelo
posebno kmete v poljedelsikih predelih Voj-
vodine Kranjske in nižins&ih delov Štajer-
ske. Na drugi strani so podložniki na de-
želnoknežjih gospostvih, kolikor ta niso bila
zastavljena zasebnim zemljiškim gospodom,
vsaj od časa do časa uživcdi nekak izjemen
položaj, tako da jih splošni razvoj ni toliko
prizadel. Tu pa se pokaže, da je od začetka
tridesetletne vojne dalje slab zgled zasebnih
zemljiških gospostev (ne glede na to, ali so
bila cerkvena ali svetna) začel vplivati tudi
na položaj deželnoknežjih podložnikov.
Ob koncu srednjega veka zelo oibsežna po-
sest deželnega kneza na Kranjskem se je v
16. stoletju s prodajami in zastavitvami če-
dalje bolj zmanjševala.^ Vzrok so bile ne-
nehne finančne težave HaibSburžanov, te pa
so bile zopet posledica turških bojev, viso-
kih stroškov za vzdrževanje dvora in drugih
potreb postopoma razvijajoče se »modeme
države«. Proces zmanjševanja deželnoknežjih
zemljiških gospostev se je še bolj pospešil od
začetka 17. stoletja dalje predvsem zaradi
visokih stroškov, ki sta jih povzročili usko-
ška vojna (1615—1617/1618) in tridesetletna
vojna. Precejšno vlogo je igrala tudi rado-
damost cesarja Ferdinanda II., ki je iz svo-
jega komornega premoženja obdaroval razne
cerkvene ustanove in protežirance.*
V letu 1628, ko je cesar dosegel v Nemčiji
vrhimec svoje moči, je imel na Kranjskem
le še malenkosten del nekdanje deželno-
knežje posesti v lastni upravi. Najpomemb-
nejša gospostva, ki so ostala v deželno-
knežji upravi, so bdla razporejena okrog de-
želnega glavnega mesta Ljubljane, kjer je
imel tudi sedež kranjski deželni vicedom^ kot
nadzorni in hkrati kot prvoinstančni organ.
Kot navaja vicedom, je prešlo v prejšnjih
desetletjih kakih 40 deželnoknežjih gospo-
stev v roke zasebnikov.^ Celo iz posestev, ki
so bila neposredno podrejena vicedomskemu
uradu, je bila prodana ali darovana drugim
gospostvom vrsta vasi in zemljišč. Tako so
na primer ljubljanski jezuiti in kapucini do-
bili v dar travnike in vrtove vicedomskega
urada, ki so ležali pred mestnimi vrati. V
bližji okolici Ljubljane je imel cesar v lastni
upravi le še župe Kožarje, Golo (Nagolin) in
Šentvid, poleg njih pa še vzhodno od mesta
razsežni gozd Stango, v katerem je bilo ve-
liko divjadi in ki je bil zato pridržan dežel-
noknežjem lovu.
Okrog Ljubljane naseljeni podložniki vice-
domskega urada so morali poleg tlake, ki so
jo opravljali deželnemu knezu, večkrat na
leto delati na tlaki tudi jezuitom in kranj-
skemu deželnemu glavarju Janezu Ulriku
knezu Eggenberškemu, ki je na ta način raz-
bremenjeval svoje lastne kmete. Poleg tega
so deželnoknežji podložniki morali odrajto-
vati vicedomu deloma denarne, deloma na-
turalne dajatve, na primer v lesu. Povrhu
so deželnOknežje kmete priložnostno prite-
govali k izredni tlaki. Šlo je predvsem za
vozno in vprežno tlako, za udeležbo pri de-
želnoknežjemu lovu, za opravke ob deželnem
dednem pvoklonu in pri potovanjih članov
cesarske družine skozi Ljubljano. Med usko-
ško vojno si je deželni knez prihranil znatne
stroške z vozno in ročno tlako, saj so morali
njegovi podložniki prevzeti dobavljanje pre-
skrbe v Gradiško, ki so jo oblegali Benečani.
Po začetku tridesetletne vojne so morali
vedno znova prevažati vojni material v ljub-
ljansko orožarno, kamor so dobavljali tudi
pesek za vlivanje topov.
K boljšemu razumevanju dogodkov, ki jih
nameravamo opisati, utegne pripomoči krat-
ka označitev osebe in življenjske poti teda-
njega kranjskega deželnega vicedoma Okta-
vija PanizoUa (Ottavio PanizoU). Njegov oče
Jožef PanizoU je izviral iz italijanske rod-
bine, ki je imela v hab^urškem delu Fur-
lanije in v Goriški grofiji — ne ravno bogato
155
— posest. Kot nekateri drugi katoliški ple-
miči njegove ožje domovine (npr. iz rodbin
Attems, CoUoredo, Strassoldo itd.) je stopil
v deželnoknežjo službo. Deželni knez si je s
smotrnim podpiranjem teh rodbin, ki dotlej
v drugih notranjeavstrijskih deželah niso bile
ali so komaj bile zastopane, ustvarjal krog
oseb, privržencev svojih protireformacijskih
načrtov. Ta krog se je dal uporabiti za na-
sprotno utež domačemu, večidel protestant-
skemu plemstvu. Vdiranje oziroma napredo-
vanje te skupine, ki se je pomnožila tudi
z uradniškim plemstvom, so spremljali še
drugi pojavi, med drugim uvajanje novih
pravnih pojmovanj in pogostoma tudi ne-
poznavanje domačih pravnih izročil.
Jožef Panizoll, ki mu je bila od leta 1608
dalje kot »verskemu reformacijskemu komi-
sarju« poverjena rekatolizacija Kranjske,' je
bil med 1607 in 1620/21 na položaju kranj-
skega deželnega vicedoma." Izmed njegovih
sinov (Carl, Johann Baptista, Ottavio) je
Oktavij okrog 1601 prav tako stopil v de-
želnoknežjo službo.** Prave temelje za svojo
poznejšo kariero pa si je Oktavij Panizoll
postavil v uSkoški vojni. Kot vrhovni pro-
viantni mojster je vodil preskrbo habsbur-
ških čet, ki so se bojevale v Furlaniji. Ta
položaj je brez sramu zlorabil za svoje za-
sebne posle.12 Čeprav je opravljal svojo
dolžnost na očitno korupten način, si je
ohranil naklonjenost vplivnih dvomih kro-
gov (kazno je, da je bil Eggenberg eden iz-
med njegovih odločilnih protektorjev), tako
da je leta 1626 postal kranjäki deželni vice-
dom.*' Čeprav se je moral tudi na svojem
novem položaju večkrat zagovarjati zaradi
večjih primanjkljajev v svojih uradnih ra-
čunih, se mu je vendarle kmalu posrečilo
postati nepogrešljiv. Tako je kot deželno-
zborni komisar zastopal cesarja na kranjskih
deželnih zborih in je bil kot tak udeležen
pri pomembnih političnih in finančnih zade-
vah.
Zdaj se je začel Panizoll hitro vzpenjati
na socialni lestvici. Kmalu potem, ko je bil
po vzdignjen v barona starograjskega (von
Alteiiburg), je postal grof. Leta 1628 je bil
zaradi svojih zaslug imenovan za državnega
dvornega svetnika (Reichshofrat).** Dne 30.
oktobra 1631 je zase in za svoje moške
dediče-potomce prejel naslov dednega soko-
larja na Kranjskem (Erbfalkenmeister in
Krain), ki je bil uveden posebej zanj, le da
s tem naslovom niso bili zvezani kaki po-
sebni dohodki.'^ Vzporedno s tem vzponom
je svojo privatno dejavnost popolnoma pre-
ložil na Kranjsko in je — drugače kot nje-
gov brat Karel, ki je še naprej obdržal po-
sestva na Gradiškem — prodal svoj delež na
furlanski rodbinski posesti.'« Okrog 1630 je
pridobil blizu Ljubljane stoječi grad Jama
(Gruebhof)," ki ga je po svojem dednem
sokolarskem naslovu preimenoval v »Fal-
kenau«. Zdaj je smotrno poskušal izgraditi
svojo posest v večje gospostvo, bodisi s tem,
da je kupoval in jemal v zastavo deželno-
knežja posestva," bodisi s tem da je zame-
njeval zemljišča s cerkvenimi osebami, ki
so imele premoženje okrog Ljubljane. To
gospostvo naj bi po njegovi smrti prevzel
njegov najstarejši sin in naslednik na polo-
žaju dednega sokolarja.
Da bi dosegel ta cilj, se je Panizoll brez
pomislekov posluževal vseh sredstev, ki jih
je imel na voljo kot deželni vicedom. Na
eni strani je pritegnil dežebioknežje podlož-
nike h gradbenim delom za grad Jamo, na
drugi strani se mu je samo v letih 1628
do 1633 posrečilo dobiti od cesarja »milostne
naklonitve« (Gnadengaben) v višini 19.000
goldinarjev.^" Ker cesar za ta namen ni imel
gotovine, je dovolil PanizoUu, da je pode-
ljene naklonitve jemal iz dohodkov kranj-
skega vicedomäkega urada. Podobno kot
drugi deželnoknežji uradi pa tudi kranjski
vicedomski urad ni imel prav velikih do-
hodkov. Res so dohodki iz raznih mitnin in
iz dajatev podložnikov med 1629 do vključno
1632 znašali 88.014 gld, toda tem dohodkom
so stali nasproti stroški v višini 68.910 gld.^*
Cesarjeva velikodušnost je kaj kmalu imela
neugodne posledice za podložnike vicedom-
skega urada. Da bi kar najhitreje prišel do
svojih »milostnih naklonitev«, je Panizoll po-
snemal zgled zasebnih zemljiških gospodov
in zvišal dajatve in tlako kmetov. Ko je bil
vicedom 1633 tako nesramen, da je cesarja
zopet zaprosil za finančne in siceršnje na-
klonitve, je Ferdinand II. odbil to prošnjo
s pristavkom, »naj ga s takimi prošnjami za
milost pusti pri miru za lep, dolg čas«.^^
V letih 1631/1632 se je položaj Ferdinan-
da II. spričo hitrega napredovanja švedske
vojske tako poslabšal, da je moral stisniti
iz svojih dežel, kar je le mogel. V prvi vrsti
so za namene vojskovanja pritegnili denarne
vire, s katerimi je cesar neposredno razpola-
gal (dohodke iz deželnoknežjih gospostev,
mitnin in rudnikov). Da bi ustregel čedalje
bolj nujnim zahtevam graške dvorne komo-
re po denarju, je vicedom naložil deželno-
knežjim podložnikom nove dajatve. Panizoll
pa je pri tem pozabil računati s kmeti, saj
so vsa bremena skupaj presegla komaj še
znosno mero in so ogrožala nadaljnji obsta-
nek podložnikov. Najprej so se kmetje po-
služili najbolj preproste možnosti za protest,
s tem da so v teku leta 1633 prenehali od-
dajati svoje dajatve. Posledica tega je bila,
da vicedom ni več mogel nakazovati v Gra-
dec denarja, ki ga je zahtevala vlada, in
dvoma komora je zato postala pozorna.
156
Proti svojim siceršnjim navadam so se
graška osrednja oblastva odločila za hiter
postopek. 2e v juniju 1634 so naročila se-
kretarju dvorne komore Martinu Liecht-
stockfu, naj pogleda, kaj se dogaja v Ljub-
ljani.^' Poleg tega naj bi zaslišal podložnike
zaradi njihovih davčnih zaostankov. Komi-
sar, ki je imel vsa pooblastila, je že v av-
gustu 1634 prispel v Ljubljano, kjer se je
brez odlašanja pojavil na vicedomskem ura-
du in zahteval, naj pripeljejo preden j ne-
pokorne podložnike. PanizoU ni mogel dru-
gače in jih je brez ugovora drugega za dru-
gim privedel. Liechtstock je vprašal vsakega
kmeta, v kateri veljavi (kranjski ali nemški)
je plačeval svoje dajatve oziroma davke, ko-
liko so znašaU zaostanki vsakega posamezni-
ka do konca leta 1633 in od kod so izvirali
ti zaostanki. Tako so podložniki žup Kožarje,
Šentvid in Golo, prav tako pa tudi drugi
okrog Ljubljane raztreseni deželnoknežji
kmetje dobiU priložnost predložiti komisar-
ju svoje pritožbe, ta pa je te pritožbe poslal
naprej graäki dvomi komori.**
V posameznostih so se sicer podložniške
pritožbe razločevale, najpomembnejše skupne
točke pa laihko takole povzamemo:
1. Najtehtnejše pritožbe so bile naperjene
proti temu, da so morali lanetje opravljati
tlako trem različnim gospostvom, in sicer
vicedomu, deželnemu glavarju in Ijubljcm-
skim jezuitom. Ze sami jezuiti so zahtevali
delovne storitve deželnoknežjih podložnikov
tri tedne v letu, tako da so morali kmetje
zanemarjati svoje njive in travnike v času,
ki je bil najboljši za žetev.
2. PanizoU je odpravil dotlej običajne od-
daje lesa vicedomskemu uradu in je od kme-
tov namesto tega zahteval denarno nadome-
stilo v višini 1 gld 4kr za en peljaj.
3. Podložniki so bili sicer dolžni oddajati
od vsake hübe po en tovor sena, zdaj pa so
morali doplačati še 5 do 6 reparjev, če pred-
pisane količine niso zmogli.
4. Baje je vicedom db smrti ali ob odhodu
imetnika neke huibe zahteval od njegovega
naslednika namesto prej običajnih 4 reparjev
tako imenovani »mitni ali primščinski de-
nar« (Mueth-oder Anlaihgeld) v višini 20 gld.
5. Zadnja točka pritožbe je bila naper-
jena proti temu, da je vicedom zviševal tla-
ko,*' pri čemer pa so se zviševanja pri po-
sameznih kmetih močno razločevala.
Podložniki šentviške župe so imeli še po-
seben razlog za pritožbo, saj so med uskoško
vojno izgubili pri vožnjah precej konj. Vrh
tega jim je vicedom neposredno pred komi-
sarjevim prihodom v Ljubljano naložil na
vsako hubo po 2 gld robotnine za prevoz no-
vih topov, ki so prihajali s Koroškega v
Ljubljano. Najibolj pa so se pritoževali za-
radi PanizoUovega poskusa, da bi uvedel no-
vo tlako za zidanje svojega gradu Jama
(Falkenau). Zato je dotlej običajno 16-dnevno
tlako zvišal za 8 do 12 dni v letu. Kmetje
so bili sicer voljni izpolnjevati svojo staro
dolžnost do tlake, proti kateri se še nikdar
niso pritoževali; odločno pa so se zoperstav-
Ijali novim zahtevam. Prav odkrito so ko-
misarju grozili, da bodo z ženo in otroki za-
pustili svoje 'kmetije in s svojimi tožbami
šli osebno pred cesarja, če bi ostalo pri novi
»neobičajni in neznosni tlaki«.
Ižanski podložniki in podložniki na Golem
so se prav tako pritoževali proti novi tlaiki,
uvedeni pred štirimi leti, namesto katere pa
so morali kmetje še pred izpolnitvijo vseh
drugih dolžnosti do gospostva plačevati od
hübe po 4 gld in od kaj že po 1 gld odkupnine.
Ker so še 'povrhu plačevali nove dajatve v
nemški in ne v kranjski veljavi, niso več
zmogli svojih siceršnjih davkov in dajatev.
Nekateri drugi podložniki vicedomskega
urada so se pritoževali, da morajo tlako na
travnikih deželnega glavarja opravljati do
sedem dni letno namesto dotlej običajnih štiri
dni. Posebno so bili kmetje zagrenjeni za-
radi dejstva — nam se zdi samo po sebi raz-
meroma malo pomembno — da jim je upra-
vitelj deželnega glavarstva med delom dajal
dosti manjši hlebec kruha kot prej.
Kako je vicedom poskušal vse, da bi kar
najhitreje prišel do denarja, osvetljuje pri-
tožba nekega kmeta, ki je moral plačevati
letno 1 gld 30 kr za mlin, ki je bil opuščen
že pred 30 (!) leti. Ta primer je tipičen in
ne potre'buje komentarja.
Ko je zaslišal podložnike, je Liechtstock
poskusil s iposredovanjem in prigovarjanjem
odpraviti najhujše zlorabe. V navzočnosti
kmetov je zato konfrontiral vicedoma s pred-
loženimi pritožbami. Pod pritiskom očitkov
je ta priznal, da je tlaka za tri različna go-
spostva za kmete »nekoliko težavna« (etwas
beschwerlich). Ker pravni položaj posebno
glede tlake v prid jezuitom ni bil popolnoma
pojasnjen in se je Liechtstock bal odprtega
spora, je prepustil rešitev tega vprašanja
dvorni komori. Kar zadeva odkupnino za od-
daje lesa, se je PanizoU zagovarjal, da je
hotel s tem preprečiti popolno iztrebljenje
cesarskih gozdov. Poleg tega je kmetom do-
kazal, da ni zahteval 1 gld 30 kr odkupnine,
temveč le 30 kr. Liechtstock je zato izrekel
kmetom ukor in jim ukazal, naj v prihodnje
ne prihajajo več z neresničnimi trditvami.
Vprašanje doplačil pri oddajah sena so ure-
diU. Zde^a se je sprejemljiva PanizoUova,
razlaga, da je doplačila jemal le zato, da bi
kmetom ne bilo treba jemati sena zopet na-
zaj. Komisar je kmetom naročil, naj v pri-
hodnje pripeljejo cel tovor sena, vicedomu
pa je prepovedal jemanje doplačil, s čimer so
kmetje soglašali. Pritožbe proti zviševanju
157
dajatev ob spremembi imetnika kmetije je
mogel Panizoll s pomočjo svojih uradnih ra-
čunov zavrniti kot neupravičene.
Nasprotno pa se zaradi vicedomovega upi-
ranja ni posrečilo zadovoljivo rešiti pritožbe
proti zviševanju tlake, tako da je morala po-
seči vmes dvorna komora. Ker so se pod-
ložniki šentviške župe še naprej zoperstav-
Ijali temu, da bi delali na tlaki več kot
16 dni na leto, in ker so ponovno grozili s
tem, da bodo zapustili kmetije, je komora
sklenila, naj ostane pri starem. Tudi je uka-
zala vicedomu, naj podložnikov zaradi svojih
lastnih posestev ne obremenjuje več, kot je
dopustno. Svoj sklep je utemeljevala, »da
iz posebnih razlogov imamo tehtne pomisleke
proti temu, da bi pustili obremenjevati ali
preobremenjevati uboge podložnike proti nji-
hovim starim običajem in pravici«.^« Kljub
nedvoumnemu povelju je Panizoll vztrajal
na povišanju tlake na 20 do 24 dni, »ker
drugi podložniki (mišljeni so kmetje zaseb-
nih zemljiških gospodov) svojim gospodom
po deželnem običaju opravljajo dnevno tlako
ali pa morajo plačati 12, 15 ali 20 gld«."
Glede pritožb ižanskih podložnikov in pod-
ložnikov na Golem je prišlo med dvorno ko-
moro in vicedomom do podobnih nasprotij.
Ker je večina kmetov prebivala v hribih ali
v nerodovitnih predelih, je Liechtstock pred-
lagal omejitev tlake oziroma odkupnine za-
njo. Dvorna komora je sprejela njegovo mne-
nje in je določila letno robotnino na 2,5 gld
za hubo in na 6 soldov od kajže.^* Nasprotno
pa je Panizoll, sklicujoč se na sosedna gospo-
stva, v katerih so kmetje plačevali za hubo
po 8 do 12 gld robotnine, še naprej zahteval
od hübe po 4 in od kaj že po 1 gld kranjske
veljave. Končno pa se je moral vicedom
vendarle podrediti odredbam dvorne komore
in umakniti tako zvišanje tlake kot tudi zvi-
šanje robotnine.
Tudi komora si ni upala na lastno odgo-
vornost odrediti odpravo tlake za jezuite in
deželnega glavarja, kakor so zahtevali kmet-
je. Zato je to vprašanje predložila v odločitev
cesarju. V svojem poročilu je sicer ugoto-
vila, da gre pri tej tlaki za »prastare in no-
torne pravice«,^' je pa vendarle svetovala,
naj se »ubogi podložniki« oproste teh dodat-
nih bremen. Ferdinand II. je sprejel to pri-
poročilo in je z resolucijo z dne 25. jsmuarja
1635 odvzel jezuitom in deželnemu glavarju
tlako svojih podložnikov.^" Poleg tega je de-
želnemu vicedomu še enkrat zabičal, naj pre-
ostale tlake ne prenapenja.
Toda nekaj časa je kazalo, kakor da bi se
vsaj kmetje kozarske župe ne mogli dolgo
veseliti svojega uspeha, saj je cesar dne 31.
marca 1635 to župo z vsemi pravicami vred
zastavil za 40.000 gld prav — Oktaviju Pani-
zollu.8' Vicedom pa s tem vendarle ni dobil
priložnosti, da bi se kmetom maščeval, saj
je že v teku leta 1635 umrL^^
Deželnoknežji podložniki so bili na začet-
ku leta 1635 oproščeni svojih dodatnih bre-
men ravno še o pravem času. 2e v maju
1635 je del kranjskih kmetov sledil zgledu
svojih sosedov v Celjski četrti in se je uprl
svojim zemljiškim gospodom.'' Sele v poletju
istega leta se je plemstvu s pomočjo grani-
čarjev posrečilo zatreti ta upor. Poseg dvor-
ne komore in z njim povezano, vsaj kratko-
trajno izboljšanje življenjskih razmer dežel-
noknežjih kmetov je bilo najbrž med glav-
nimi vzroki, da se ti uporu niso pridružili.
Zadeva pa s tem še ni bila končana, ker
niti jezuiti niti knez Eggenberg niso pristali
na odvzem tlake. Sele v avgustu 1635, ko se
je položaj na Kranjskem zopet kolikor toliko
pomiril, sta jezuitski rektor Matija Klinka
in eggentoerški upravitelj Janez Krstnik Jä-
ger protestirala proti cesarski resoluciji.'*
Klinka se je skliceval na klavzulo v cesar-
ski ustanovni listini, po kateri naj bi se tlaka
deželnoknežjih kmetov jezuitom nikdar ne
odvzela.'* Hkrati je zahteval letno odškod-
nino 80 gld. Dvorna komora je imela to zah-
tevo za daleč pretirano in je ponudila 50 gld
iz dohodkov vicedomskega urada. Eggenber-
ški upravitelj je šel s svojimi zahtevami še
dlje in je zahteval letno odškodnino 480 gld.'*
Zdi se, da je o tem vprašanju prišlo šele
po daljšem času do kompromisa, ki pa de-
želnoknežjih podložnikov ni prizadel, ker so
bih še naprej dolžni opravljati tlako le še
vicedomskemu uradu.
OPOMBE
Uporabljeni viri so v celoti v Štajerskem de-
želnem arhivu v Gradcu. (Citirani spisi dvome
komore so navedeni s kratico HK.)
1. Izmed številnih novejših slovenskih publi-
kacij naj iKJsebej poudarim: B. Grafenauer,
Kmečki upKjri na Slovenskem, Ljubljana 1962
in S. Vilfan, Rechtsgeschichte der Slowenen,
Grazer rechts- und staatswissenschaftliche Stu-
dien 2il, Graz 1968. Obe deli vsebujeta številne
nadaljnje navedbe literature. — 2. Za razmere
na Štajerskem predvsem: F. Posch, Steirische
Bauern- und Agrargeschichte, v: Die Steier-
mark, Land-Leute-Leistung, Graz 19712, str.
949 sl.; Idem, Bauer und Grundherrschaft, v:
Der Steirische Bauer, Veröffentlichungen des
Stmk. Landesarchivs 4, Graz 1966, str. 49—52.
G. Pferschy, Beobachtungen über Ursachen von
Bauernunruhen in der ersten Hälfte des 17.
Jahrhunderts im Herzogtum Steiermark, v: Ra-
dovi 5, Zagreb 1973 (v tisku). — 3. G. Pferschy,
Der Streik der Untertanen der Herrschaft Po-
gled im Jahre 1633 und seine Beilegung, v:
Mitteilungen des Stmk. Landesarchivs 21, Graz
1971, Str. 117—128. — 4. S. Vilfan, o. c, str. 174
sl. — 5. O. C, Str. 176 sl. — 6. HK 1629-1-71: 1629
je prejel cesarski komorni služabnik Janez Ju-
158
rij Diener (Sluga) v dar dve podružiji (Unter-
sassgründe) v župi Kožarje. — 7. O vicedomski
komorni upravi prim. S. Vilfan, o. c, str. 194.
— 8. HK 1628-11-45. — 9. J. Loserth, Akten und
Korresipondenzen zur Geschichte der Gegen-
reformation in Innerösterreich unter Ferdinand
II., 2. Teil, Fontes Kerum Austriacarum, 2. Ab-
teilung, Bd. LX, Wien 1907, str. 474. — 10. J. W.
Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain,
Laybach 1689 (Ponatis Ljubljana/München
1970/71), IX. knj., str. 82. — 11. HK 1630-IV-121.
— 12. H. Valentinitsch, Ferdinand IL, Die inner-
österreichischen Länder und der Gradiskaner-
krieg, v: Johannes-Kepler-Festschrift der Uni-
versität Graz (V tisku). — 13. Kot v op. 10. —
14. Stmk. Landesarchiv, Landrecht, Schuber 824,
Heft 10. — 35. Prav tam, prim. tudi J. W. Val-
vasor, o. C, IX. knj. str. 12. — 16. HK 1632-IX-
104. — 17. Prav tam. O gradu Jami iprim. J. W.
Valvasor, o. c, XI. knj. str. 291. — 18. Brez-
uspešna pa so ostala Panizollova prizadevanja,
da bi dobil v zakup tudi urbarialne dohodke
vicedomskega urada (HK 1631-V-48). — 19. HK
1632-IV-lO, — 20. HK 1633-1-20. — 21. HK 1633-
III-39. — 22. Kot v op. 20 (ihn mit dergleichen
Gnadensanlangungen auf eine gute, geraume Zeit
zu verschonen). — 23. HK 1634-VI-86. — 24. HK
1634-IX-95. — 25. Zvišanje tlake je zadelo pred-
vsem kmete, naseljene okrog Ljubljane. Zato
niso mogli obdelovati lastnih polj in so morali
omejiti svoje zasebne opravke s prevozništvom.
Donosni zaslužek v tovorništvu in prevozništvu
je štel med najpomembnejše postranske opravke
kmetov, v posameznih primerih celo med glav-
ne možnosti zaslužka. Prim. k temu tudi po-
datek v J. W. Valvasor, o. c, II. knj., str. 261
o preživljanju kozarskih kmetov. — 26. HK 1635-
11-29. (Das wir aus sonders habenden Ursachen
erheblichs bedenken tragen, die armen undtert-
hanen wider derselben alten Gewon- und Ge-
rechtigkeit belegen oder überlestigen zu lassen.)
— 27. Kot v opombi 24. V svojem opravičilnem
pismu (HK 1635-11-29) na dvorno komoro je Pa-
nizoU ponovil svoj zahtevek na povečanje tlake
z utemeljitvijo, »da so ti in vsi drugi vicedomski
podložniki zavezani z dnevno tlako kot podlož-
niki drugih gospodov« (»das diese und alle an-
deren vizedomischen Untertanen mit der täg-
lichen Robot (sie!) wie anderer Herren Unter-
tanen verbunden sind, weil die anderen Unter-
tanen ihren Herren landesgebräuchig täglich
roboten oder sonst 12, 15 oder 20 fl. zahlen müs-
sen«). — 28. HK 1635-11-29. — 29. ... uralte und
notorische Gerechtigkeiten. Ta formulacija ni
popolnoma ustrezala resnici, saj sta obe tlaki
prišli v navado šele pod vlado Ferdinanda II. —
30. Kot v opombi 28. — 31. HK 1635-III-161:
Zastavno pismo je vsebovalo določilo, naj Pa-
nizoU podložnikov ne »sili in ne obremenjuje«
proti urbarju in staremu izročiJu. — 32. J. W.
Valvasor, o. c, IX. knj., str. 82. — 33. B. Grafe-
nauer, o. c. str. 300 in A. Dimitz, Geschichte
Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr
1813, 3. Theil, Laibach 1875, str. 407 sl. — 34.
HK 1635-VIII-32. — 35. HK 1636-11-60. 36.
Kot V opombi 34.
159