Štev. 3.
Leto I.
Posamezna številka stane «50 vin.
J ugoslovenski
Urejuje Srečko Puncer.	Velikovec, 31. grudna 1918. Izdaja nadp. Fr. Malgaj.
Uredništvo in upravništvo v Velikovcu, Glavni trg štev. 37. — List se mora plačati, številka po 30 v., najmanj za 20 številk naprej. Cene inseratom so: cela stran 100 K, pol strani 60 K, %; strani 40 K, ‘/4 strani 35 K, '/s strani 30 K, l/c strani 25 K, 'ys strani 18 K, Vk, strani 10 K, 7lL, strani 14 K. — Popusti: pri 2—5 kratni objavi 15%, pri 6—lOkratni 25%, pri 11—20 kratili 35%, pri 21—
50 kratili 50%. — List izhaja od slučaja do slučaja po potrebi.
Franjo Roš:
K veliki maši.
Plul je kragulj, njegova Srha perot v brezdnu temin je igrala nad nami trudnimi, bednimi, v mučni omami s temo ugaslih oči, iščočimi pot.
V molk svojih duš smo skrili bolesti ost, branili večno luč pred viharji; v skali so stali naši oltarji, ko je telesa klonita k tlom bridkost.
Samozavest nam v breznadju umrla ni, v srdu ponosa je še živela neugasljiva izpod pepela in prilivali smo ji src krvi.
Ali planil je žar iz noči morja, vzhoda sijaj do zahoda razpel je, naša srca solncu otel je, k veliki maši zaplulo je plat zvona.
„Kod dodje do glave i oca po glavi. “
Miodrag D. Stoiljkovič.
Dogadjaji koji se u Korušci odigravaju dosta nas plaše i brige zadaju. Oni nas ne plaše niti pak tako velike brige zadaju nas radi, več radi samih nemaca, š t a čemo mi s a njima raditi? Mi smo sa njima, u svima mestima kuda se naša odelenja nalaze, postupali onako, kako to dolikuje jednome narodu koji je dovoljno civilizovan i kultivisan, — dok oni sa našim — slovenskim — narodom postupaju na najsvirepiji način, po staroj austrijskoj metodi — metodi denunciranja, hapšenja i ubijanja. Mi ne ubijamo niti pljačkamo, dok to nemci u najširem i najstrašnijem obimu čine; mi ne napadamo kao kakvi zlikovci na tudju imovinu, niti ljude koji su na spavanju napadamo, ubijamo i interniramo, dok to nemci još uvek čine; mi ne gazimo ugovore, a časntt reč postujemo, dok nemci, sve ugovore koje su sobom potpisali, sramno gaze, a zadatu časnu reč pod noge bacaju. Sve to, sav taj zlikovački rad nemačkih bandita, ne može i
ne sme nekažnjeno ostati. I to je ono sto nas plaši i što nam tako veliku brigu zadaje. Mi ne možemo vise nikakvih obzira imati prema ljudima, koji ih prema nami nemaju. Nikakve čovečnosti niti humanitosti prema ljudima, koji te osobine ne poznaju; „Oko za oko, zub za zub !“ Za našu braču, koja ovde u Korusci, u granicama Jugoslavije, u svoj oj otadžbini, u svojoj sopstvenoj kuči, od zlikovačke ruke padose, tražičemo naknade. Mi tu naknadu moramo tražiti; mi smo to dužni, mi smo to obavezni, ne zato što to mi hočemo več što to od nas šeni palih žrtava zahtevaju, to zahteva ona nevino prolivena krv njihova, to zahtevaju njihovi, na domu ostali, mili i dragi, koji ih tako. željno očekivahu da im se, posle sedmogodisiijeg ratovanja, ponova, u zagrijaj vrate, a koje oni nikada vise videti ne mogli, — oni to zahtevaju od nas i mi to moramo učiniti. Krv se samo krvlj u oprati može i tam o gde je samo jedna kaplja svete srpske krvi kanula, potok če teči od onih koji su na torne radii: da se ona prolije. Neka nentačka gospoda to ne zaborave i neka dobro upamte da če jednorn doči djavo po svoje i da svaki onoj ko zlo cini, zlu ima i da se nada. Mi smo mogli zaboraviti sve ono što su Srbiji punih tri godina činih; mi smo mogli zaboraviti što su oni naše žene, sestre i čerke obeščasčivali, naše očeve, braču i sinove vešali, ubijali i internirali, a naše kuče rušili i palili, ali ovo što sada čine nečento zaboraviti, i to, nas goni da se i na sve ono što je prošlo setimo . te da i za to računa potražimo. Neka se gospoda koja to krvavo kolo vode ne v ara ju da če moči kazni koja, ih učekuje umači, ne; načičemo ih mi svuda pa m a se oni i pod zemljont sakrili.
Onako isto kao što je srpski vojnik strpeljivo punih tri godine čekao tamo po albanskim gudurama na sveti trenutak pa da svom šilom udari na zlikovce, koji ga haraju i pijačkaju i da ih za njihova nedela kazni, tako isto strpeljivo stoji taj isti smeli junak ovde, u Korušci,-na svome ognjištu u svojoj sopstvenoj kuči, u svojoj domovini i nemo posmatra na sve ono što zločinci čine, i čekače sve dotle dok ga to strp
ljenje ne izda, a onda: vsakom po zasluzi. „Kad dodje do glave i o ca po glavi"; Kako ko zasluži, onako mu se i plača, vele naše narodne poslovice, a mi velimo švabama samo to, neka nas ne gone da te poslovice u praksi privedemo. Neka ne idu u lov na tigrove ko ji mirno leže, kad več za njih sposobnog oružja nemaju, jer če ga time samo uljutiti i nadražiti.
Mi pitamo nemačku gospodu, one koji predvode razbojničke bande po Korušci sledeče:
1.	Da li je njima poznalo da su srpske trupe deo ententine vojske i ako im nije poznalo, hoče li pokušati da se u torne uvere.
2.	Da li im je poznato .da ententine trupe imaju pravo posedati sva ona mesta u bivsoj austro ungarskoj monarhiji, gde to oni zashodno nadju, i kad to oni zashodno nadju, a ta se torne niko nesme odupirati niti tom protiviti i ako im nije poznato žele li ovo upoznati.
3.	Misle li oni prestati sa napadajima na srpske posadne trupe.
4.	Ko je inspirator sviju dosadanjih ispada proti-vu srpskih trupa učinjenih ?
5.	Dali je sa tim solidarno nemačko nacionalno veče u Celovcu.
Na ova pitanja trebamo odgovora. Ne budu li nam ga, ta gospoda, u najkračem zveku hotela dati, mi čemo se umeti opredeliti.
Na nemački je živalj da zlikovce pronadje sam i da ih nagna da poštuju tudja prava, ako i sam ne želi da se kao solidaran sa krivcima oglasi, u kome bi se slučaju i prema njemu upravljati znali.
Mi rekosmo i učekujemo da posle ovoga neče trebati više govoriti, a ako i ono bude, onome koga se tiče, nejasno, onda .čemo drugojačije govoriti i drugojačijim peroni pisati.
To je naša poslednja.
Za novo leto.
Srečko Puncer.
V končani svetovni vojni je razpadlo vse, kar je bilo zgrajeno na krivici proti božjim in človeškim zakonom. Mogočna nasilnica Nemčija leži na tleh premagana, brezmočna. Znjo je strta surova moč, oborožena krivica in lažna prosveta. Tudi njna dekla Avstrija, ki si je zadnjih sedemdesel let umetno podaljševala svoje nenravno življenje je padla.
Avstrije ni več, ostali pa so njeni otroci, narodi. Dedščina, ki nam jo je zapustila mačeha je krasna, dragocena in, neprecenljiva, a objedeni trpka in grozna. Dobili smo slobodo. Iz hlapcev in robov smo postali neodvisni možje in proste žene, ki imamo pravico in dolžnost soodločevati v javnem življenju, a poleg slobode smo morali prevzeti v svoj račun i društveno, nravno in gospodarsko anarhijo.
Naš lepi materinski jezik je dobil zopet svoje mesto v soli, občini, pri glavarstvu, železnici v trgovini
j in tovarni. Nič več nas ne bo v Korotanu sodil nemšk ! sodnik ki je delil pravico samo Nemcem, za Slovence pa je imel le bič v rokah. Velikanska posestva tujih grofov in baronov postanejo skupna last naroda. Vidimo gozdove sredi doline, ki jih je gojil plemenitaš za lov in zabavo. Posekali jih bomo in razorali v ! plodne njive, da bo žita dosti tudi za siromaka.
| Neizmerno bogastvo leži zakopano v naši zemlji jugoslovenski: premog, železo, svinec, srebro in zlato. Treba samo dvigniti ta zaklad. Nas delavec je hodil delat v Ameriko, na Prusko, v Vestfalijo — za tujca, ker mu domovina ni smela dati dela. Temu bo sedaj konec. Dela bo doma dovolj in tudi dobrega zaslužka.
V naši državi ne bodo vladali kakor v stari Avstriji knezi in baroni, ampak možje iz ljudstva, ki uživajo radi svoje zmožnosti zaupanje. Ti možje, ki si jih bo izvolilo ljudstvo bodo njemu odgovorni, da bodo delali samo to, kar je splošnosti v korist. Kolikor pravice, toliko dolžnosti in odgovornosti, bo veljalo načelo v javnem delu. Postranskega pomena je, ali živimo v republiki, ali kraljevini. Glavno je, kako si bomo to državo uredili, kake zakone, kako ustavo in upravo si bomo dali. Država, to niso kralj, ministri generali in uradniki, država, to smo mi, narod, ki vladamo po svojih izvoljenih zastopnikih.
S tem, da smo si priborili lastno narodno državo, Jugoslavijo, in slobodo, pa smo dobili šele okvir za sliko našega državnega življenja. Platno za sliko je se belo in nedotaknjeno. Ob nas je odvisno, ali bo slika lepa, prikopljiva, mojstersko delo, ali bo grda, zoperna, šušmarska. Kakor bomo delali, taka bo slika.
Vojna je zupustila grozne sledi anarhije, brezvladja. Ljudstvo popreje mimo, pošteno, delavno, vneto za napredek in prosveto, postalo je razdražljivo, nepošteno, dostikrat surovo in nasilno. Krivice in težko trpljenje, ki ga je moralo prenašati ljudstvo ta dolga vojna leta, ga je vrglo iz pravega tira, s poti pravice, resnice in poštenja, Bogataš je tlačil in izkoriščal reveža do sleduje kaplje krvi. Človek je bil človeku volk. Trdosrčnost in izsesavanje bogatih slojev, rodilo je odpor in mržnjo ,med revnimi sloji. Ker država ni ščitila revežev, izgubili so leti, zaupanje do nje in zakona, ter so si hoteli sami na lastno pest priboriti kos kruha in pravice.
Priznati moramo, da revno ljudstvo ni moglo drugače ravnati. Ljudstvo brez pravne zaščite v državi se mora zateči k samopomoči, ki ni vedno zakonita. Sedaj, ko smo dobili svojo državo, ki naj ne pozna razlike med stanovi,-je dolžnost vlade, pa popravi krivico, ki se je godila nepremožnim slojem, bodisi delavcu, obrtniku, nižjemu uradniku, s tem, da takoj zapleni del premoženja vojnih dobičkarjev za preskrbo cenenih živil in obleke in da zniža visoke cene. Poleg slobode treba dati ljudstvu tudi kruha, dela in izobrazbe.
Zraven pravične ureditve društvenega vprašanja je glavna naloga bližnje bodočnosti, preosnova in
Jugoslovanskega Korotana.
HTMIH—iTHIII I IIIIHIIHHIIi
Krvava j usti ca.
Te „Podobe iz sanj” so bile napisane v letih strahote 1914—1917. Zato je razumljivo, da marsikatere beseda ni tako postavljena, . kakor bi po vsej pravici morala biti in da je marsikatera zastrta in zabrisana. Vendarle pa naj ostane vse, kakor je bilo; za ogledalo teh težkih dni in za spomin.”
Jeseni leta 1917. Ivan Cankar (Podobe iz sanj).
Znano je, kaka grozodejstva so zakrivili nemški in madžarski vojaki na Srbskem, vemo pa tudi, kako so besneli avstrijski vojaški poveljniki tudi na Slovenskem. Za čas vojne se je vpeljala vojaška justica tudi za civilne osebe in sicer za gotova hudodelstva, kakor žaljenje Veličanstva, veleizdajo in podobno. V ožjem vojnem ozemlju se je uvedel preki sod za taka hudodelstva, za taka hudodelstva, za katera smo v mirnih časih komaj vedeli. Toda vojni čas s svojim miljejem je dal ljudem slabega nagnjenja in nizke moralne kvalitete priliko, da je dobila vedno v njih tleča hudobija in zverinska nrav duška ter da je z vso elementarno silo bruhnila na dan ter mogla slaviti pod zaščito vojaške vsemoči prave orgije! Oficirjem, ki so bili poživinjene nravi, je dal službeni opravilnih pri- j liko moriti lastne vojake s tem, da so tolmačili najne- j dolžnejše opazke ali kretnje za bojazljivost (zaghaftes Benehmen) ali pa nepokorščino samo (točka 33 vojaškega opravilnika 1. del). Tako so lahko dali duška svojemu zverinskemu bolestnemu poželjenju.
V zaledju pa so vojaške živine slavile svoje krvave orgije z vpeljavo krvave justice, ki je bila še toliko slabša, ker ti ljudje niso morili ljudi v afektu, ampak premišljeno in povsem zavedno pod krinko, pravosodstva potom vojaških avditorjev. Najnedol-žnejše opazke so proti boljšemu prepričanju proglasili za veleizdajo in žaljenje Veličanstva, češ da je to utemeljeno v zakonu !
Pribijemo, da je bil vrhovni vodja, ki je vpeljal se za vlade Frana Josipa to krvavo justico, nadvojvoda Friderik, ki je sedaj žal pravočasno zbežal v Švico, njegova pomagača pa Evgen in Boroevič z enim največjih krvnikov, tedanjim kvartirnim mojstrom, pozneje ministrom Landvvehrjem. Da se je zgražal nad tako justico sam cesar Karel, ki jo je odpravi! in odstavil Friderika, da se je celo v nemškem državnem zboru našlo nekaj poštenjakov, ki so to pečetje obsojali, je tudi znano.
Svoja krvava nagnjenja so udejstvovali pri V. armadnem zboru s tem, da so nagli jurističnega pomagača, človeka čisto pozverinjene nravi — generalnega avditorja Boublika, katerega so tudi Nemci nazivali | s častnim priimkom „der bohmische Bluthund". Ta
kreatura je bila namreč baje češki renegat, kateremu se je vsak spodoben Čeh v Ljubljani izogibal. Ta pa si je za" svoje krvavo rokodelstvo zopet izbral iz množice dodeljenih mu avditorjev posebno „ambici-jozne“ in zato „sposobne“ hlapce.
Da pa se nam ne bo očitalo, da pavšalno kritiziramo nečloveško delovanje zverin v človeški podobi, navajamo v sledečem slučaje, o katerih eksistirajo nepobitni akti in priče! Tudi to so in sicer še straš-nejše podobe, kakor jih je videl v sanjah največji slovenski genij. Evo jih :
1.	Na morišče je tiral avditor Bytzek nekega Ljubljančana, ki je bil vrhu tega težko pohabljen in je nosil v grlu srebrno cev. Ta nesrečnež je izrekel v šali ne preveč neresnične besede, da zdaj cel svet nori in stari cesar tudi. Z ozirom na to, da je tedaj začela vojsko Nemčija, oziroma Viljem II. s svojim zvestim zaveznikom Franom Josipom zoper celi svet, in da si je moral vsak otrok izračunati na prste, da je zmaga nemogoča in se tirajo milijoni ljudi, zlasti avstrijski slovanski narodi v boj proti svojim bratom in v mesnico za gospodstvo Nemčije ali bolje dveh dinastij, je bila — milo rečeno — blaznost in je izgovoril ta preprosti Ljubljančan, če tudi v šali, pravzaprav najopravičenejšo kritiko. In radi tega ga je dal slovenski renegat Bytzek ustreliti, ne da bi ga pri tem kaj pekla vest.
2.	Drug avditor Julus je gnal na morišče gorenjskega kmeta Brenceta, ker je rekel o priliki rekvizicije vozov, „da ako cesar — (mislil je pri tem cesarja Frana Josipa) — nima vozov) naj nikar ne vodi vojske in da bi bilo njemu tako ime kakor fantu — kletnemu dečku Francu, edini priči, ki mu je prinesel poziv na oddajo voza, — bi se dal prekrstiti, in da bi bilo boljše, da se je cesar zvezal z Rusijo, nego z Nemčijo.“ Ta slučaj je tudi v nekem drugem oziru znamenit, ker bo pravična usoda zadela tistega, ki je' pravzaprav zakrivil na podel način smrt tega človeka.
Isti avditor je tiral na morišče dezerterja, ki je bil po njegovem mnenju po nedolžnem ustreljen, ker ni storil svoje dolžnosti njegov — zagovornik, ki je bil tudi — avditor !
3.	Tirali so na morišče 4 ruske ujetniki, ki so kot Rusi hoteli uiti čez soško fronto v Italijo, to je v deželo, ki je bila zaveznica Rusije. Naravnost izmislili so na kompetentnem mestu, da so hoteli Rusi špijoni-rati (!) in da so zato, ker so žične ovire prerezali, na fronti imeli namen delati zoper vojno moč (Kriegsmacht) avstrijske države! Vsakemu poštenjaku pa je jasno, da Rusi niso hoteli drugega, kakor zbežati iz ujetništva, kar je bila njihova naravna pravica. Tudi Boublik ni smatral te obtožbe za gotove, zato je poslal, kakor je
imel, navado v takih slučajih, posebno „vnetega" avditorja ali pa višjo šaržo, da je spravil obtožbo na tak način „skozi“. Smrtna obsodba je bila odvisna od razpravljajočega avditorja Višina, ki je baje po rodu Hrvat, — žalostna mu majka! Opravičeval je ta mesar svojo vest s tem, da je upal, da se bo našel med prisedniki sodišča vsaj eden, ki ne bo glasoval za smrtno obsodbo. Ergo sam ni bil prepričan o opravičenosti obtožbe kot jurist, dočim so bili ostali sodniki — navadni oficirji, ki so sodili kot avstrijski, manj inteligentni hlapci, Torej je zakrivil sodbo proti svoji boljši vesti iz strahu pred „višjimi". Ali pa je kdaj opravičljivo, da žrtvuje človek štiri človeška življenja za — skledo leče ? Pojasniti moramo takoj tukaj, da je bila smrtna obsodba' izključena, ako je le eden izmed prisednikov, torej predvsem avditor sanvodrekel svoj glas za obsodbo. Ako se je slednje zgodilo, se je moralo takoj pretrgati postopanje po prekem sodu.
4.	Ustreljen je bil neki trenski kočijaž, ker se je zoperstavil „višjemu", — ki je bil menda „korporal“ ! To »zoperstavljanje" se je izvršilo na ta način, da je zamahnil z bičem, ne da bi bila nastala najmanjša poškodba. Razpravo je vodil v Sežani dr. Pavliček, ki se je pozneje škandaliziral — čujte! — nad pristojnim komandantom, ker je sodbo, kakršno, je Pavliček predlagal, potrdil.
5.	Znano je, da je avditor dr. Hofler (menda sodni svetnik v Celovcu !) spravil na morišče celo vrsto dezerterjev s hladnokrvnostjo, ki se je gabila celo njegovim nemškim kolegom.
6.	Oče sedmerih otrok, Ribničan Kovač, se je vrnil odlikovan s hrabrostno svetinjo na srbskem bojišču, v svojo domovino ter v pozni uri v gostilni rekel, „da imajo Srbi prav". Nekateri so razumeli to njegovo izjavo tako, da so sploh Srbi v pravici, on pa se je več kot verojetno zagovarjal, da je mislil, da imajo Srbi prav, ako se branijo in imajo pravilno taktiko, da se umikajo nemški premoči. Vkljub dvomljivemu dokazu je tiral avditor Julus Kovača pred preki sod in ga dal obsoditi na smrt. To je pač najhujši, naravnost zverinski slučaj. Sodbo je potrdil generalmajor Landvvehr, ki se ni oziral na 'to, da je bil Kovač ravno v vojski proti Srbom odlikovan za hrabrost in da je oče sedmerih otrok, s cinično pripombo: „Was kummern mich seine sieben Kinder!" („Kaj ne briga njegovih sedem otrok!“)
Kakor pes leži pokopan ta blagi Kovač na suhem bajarju in vendar ni bil vreden niti Bytzek niti kak drug krvolok obrisati prahu z njegovih čevljev! Kovač je bil čisto navadno — umorjen in vsi, ki so pri sodbi sodelovali, so navadni morilci!
Vsa ta grozodejstva pa je naravnost bolestno razpoloženi krvnik Boublik užival s tem, da so mu morali praviti vse posebnosti obnašanja nesrečnih žrtev v zadnjih trenutkih. Nekoč je izjavil, da nima nobenega interesa na kazenskih slučajih, v katerih ne more spraviti obtoženca pred puško ali na večala.
Res ponosni so lahko na take sodbe generalni
avditor Boublik, Boroevič, Landvvehr, Friderik, Evgen in vsi drugi, ki so sokrivi istih. Naj zamolčimo danes imena tistih žalostnih junakov, ki so se prostovoljno javili za žalostni kordon, ki je spremljal te žrtve iz Št. Peterske vojašnice na morišče. — dvakrat žalosten tisti oficir, ki je prevzel prostovoljno vodstvo take eksekucije!
Nekateri izmed njih so že zbežali. Ali pa jih morda vendar ne bo dosegla vkljub temu pravična . usoda, je drugo vprašanje. Kajti nepobitna resnica je, da se vsaka krivda maščuje že na tem s Vetu.
Na suhem bajarju v Ljubljani poleg dolenjskega kolodvora, takozvenem ,,Boublikovem britofu11 — (naj mu ostane za večno to ime!) — leži pokopanih nad 40 takih, žrtev, — grozno število! In koliko jih leži še drugje za fronto, kjer so imela svoj sedež razna vojaška sodišča!	(Konec sledi.)
KOROŠCI!
Po tisočletnem jarmu, najkrutejšega zatiranja Vam mogočna jugoslovenska država prinaša popolno svobodo.
Jugoslovenska armada je zasedla med navdušenjem prebivalstva velik del našega Korotana in kmalu bo ves v naročju naše matere Jugoslavije, koja Vam hoče uspostaviti Vaše stare pravice.
Pravične razdelitev posesti, soudeležba dobička iz Vaših rudnikov, katere so dosedaj izkoriščali samo tuji, Vam sovražni ljudje, us-postava Vašega materinskega jezika v vseh šolah uradih in oblastvih Vam je v Jugoslaviji zagotovljena.
Ne dajte se premotiti po raznih plačanih ovaduhih in nemškem, s strupenim sovraštvom do Vas prožetem časopisju, ki ščuva in ruje proti Vam, videč, kako razpadajo verige, s katerime so Vas imeli nemški mogotci vkovane skozi stoletja. Najvbje poveljstvo na Koroškem.
Razpis.
Pri okrajnem glavarstvu v Velikovcu je namestiti štiri pomožne pisarniške moči, in spo-polniti mesto uradnega sluge. Dve tretjini teh službenih mest ste pridržani izrečno vojnim invalidom, če sicer dokažejo sposobnost zn nje.
Pogoji: dopoljeno 17 leto, jugoslovensko državljanstvo, nravnostno spričevalo, telesna in popolna službena sposobnost ter znanje obeh deželnih jezikov v besede in pisavi. Morebitne prosilke morajo biti neoženjene ali vdove brez otrok, Prednost imajo za pisarniška mesta prosilci, kateri so vešči stenografije in strojopijsja.
Pravilno kolekovane in opremljene prošnje naj se vlože do 15. prosinca 1919 pri okrajnemu glavarstvu SHS v Velikovcu.
Okrajno glavarstvo Velikovec, dne 23. decembra 1918.
Vodja urada: Kaki.
poglobitev duševne in telesne vzgoje. Glavni del vzgoje pripada šoli in društvom.
Šolstvo treba preustrojiti novemu času primerno. Prenovljeni ljudski in meščanski soli treba priklopiti obvezne strokovne šole za vse stanove. Srednjo in visoko šolo treba istotako modernizirati. Kako in koliko ne morem tukaj razpravljati.
. Poleg šole pripade velika vzgojna naloga prosvetnim društvom. Vsak trg, vsaka vas mora imeti svojo čitalnico z gledališčem in knjižnico, svoje izobraževalno društvo, kjer prirejajo poleg domačih članov strokovni potovalni učitelji, zdravstveni nadzorniki in drugi prosvetni dalavci razgovore in predavanja kraju in času primerno. Vsak zdrav fant in dekle mora biti član telovadnega društva, ki smo-treno vzgaja telesni razvoj. Kajti danes rabimo bolj nego kedaj poprej zdravih, železnih ljudi. Treba samo pomisliti, koliko invalidov se ne bo več vrnilo k delu, ki ga bo v bodoče še več kakor pred vojno. Pokreniti treba abstinenčna društva in zakonito omejiti uporabo alkohola, ako se že popolnoma ne prepove. Alkoholizem, pijančevanje je rak—rana našega naroda, ki jo treba izlečiti makaki z ostrim nožem—kaznijo.
Prosvetne iu nravne naloge, ki nas čakaja v pri-njehodnji dobi so tako velikanske, da ne smemo zamuditi dneva, temveč moramo takoj pričeti z delom. Vsak izgovor je obtožba. V smislu dela kličem vsem zavednim prosvetiteljem v Korotanu in Jugoslaviji.
Veselo novo leto!
Razne novice.
Narodni Svet za mežiško dolino v Prevaljah
na Koroškem je poslal povodom ujedinjenja sledečo brzojavko:
Njegovi kraljevi visokosti regentu Aleksandru v Beogradu. Narodni svet za mežiško dolino na Koroškem zbran pri svoji seji dne 23. decembra t. L, prevzet duha popolnega ujedinjenja in demokratizma poz-- dravlja podpisani iz vseh jugoslovenskih političnih strank obstoječi odbor iz vse duše nerazrušno jedinstvo vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev na njihovem celem teritoriju in želeč skorajšne rešitve onih Jugoslovenov ki še danes trpijo pod kruto pestjo Italije, Madžarov in Nemcev.
Bog živi našega vladarja Petra, našega regenta Aleksandra kot prestavitelja naše krvi, naše pravice, naše svobode, našega demokratizma, našega jedinstva, trpljenja in vstajenja.
Narodni odbor največjih industrijskih do sedaj brezpravnih koroških občin Guštanj, Prevalje, Možica, Črna, Tolsti vrh, Kotlje, Št. Danijel in Miheliče.
Za Narodni odbor.
Andrej Oset, Predsednik.
Pliberk. Finančno deželno ravnateljstvo v Ljubljani je imenovalo predstojnikom davčnega urada SHS
j v Pliberku gospoda davčnega oficijala Antona Prudiča iz Litije ter kontrolorjem gospoda davčnega asistenta j Frana Ramorja iz Kranja.
Pliberk. Narodni svet za Pliberk in okolico naznanja, da ima svoj sedež v Pliberku. Tajništvo je v libuški občinski pisarni. Pod njegov delokrog spadajo občine : mesto Pliberk, Bistrica, Libuče, Blato, Globasnica in Žvabek. Začasno pred-j sedstvo predstavljajo gg. Karol Doberšek, predsednik.
! nadgeom. Josip Gvajc, I. podpredsednik, Ivan Šepic, 11. podpredsednik, Franjo Miiller, tajnik, Val. Brand-| statter, blagajnik. Predsedstvo je vedno na.razpolago in radevolje daje potrebne informacije.
Narodni svet za Pliberk in okolico.
K. Doberšek, preds.	Fr. Miiller, tajnik.
Pliberk. Narodni svet za Pliberk in okolico je v svoji zadnji seji dne 18. XII. 1918 soglasno sklenil odločno protestirati proti nasilnostim- nemških oziroma nemškutarskih oblastnikov, ki jih uganjajo nasproti slovenskim duhovnikom, učiteljem in kmetom. Obrača se nujno do vseh južnih bratov za izdatno pomoč iz najhujše stiske in jih prosi iskreno hitre / rešitve.
Nadalje odločno protestira proti nasilnostim, ki so se godila našim bolnikom v deželni bolnišnici v Celovcu, ki smo jo pomagali postaviti Slovenci in v katero ne sme več noben Slovenec.
Konstatira, da so se ob koncu vojske začenjala in se vršijo po slovenski Koroški ona nasilstva od strani Nemcev oziroma nemčurjev, kakor začetkom vojske in se boji, da se uniči ves slovenski živelj v Korotanu.
Karol Doberšek, predsednik N. S. Franjo Miiller, tajnik.
Pliberk. Furor teutonicus nemških zdravnikov. Celovška deželna	bolnišnica je bila sezidana s
pomočjo slovenskega ljudstva; tudi k vzdrie vanju iste so do danes prispevali slovenski davkoplačevalci. Zdravniki so plačani tudi z našimi davki in z našo pomočjo se vzdržava vse osobje do zadnjega pisarja. — Za to službo boginje usmiljenosti so na mestu samo ljudje blagih src, ker imajo opravila z najrevnejšim človekom, t j. z bolnikom.
Ali kaj delajo ? Dne 4. 5. in 6. grudna t. 1. so ti ljudje vrgli raz sebe krinko in so se pokazali kot popolni barbari: Izgnali so iz deželne bolnišnice vse bolnike jugoslovenske krvi, češ, teh ne zdravimo več! Dogodili so se pretresujoči slučaji! Bolniki so prpsili milosti, kajti mnogo jih je bilo, ki niso bili za prevo-žnjo sposobni, mnogo celo takih, ki so bili dan poprej operirani na težki bolezni, mnogi na poti okrevanja. Vsi ti so morali ostaviti bolnišnico, njihovo bolnico, lastno hišo. — Ta čin je vreden onih leta 1914 in zahteva kakor oni neštevilni slučaji zadoščenja. Mogotci v bolnici so si hoteli s tem činom postaviti vreden jim spomenik, a usmiljenost ga bode podrla kakor vse one iz leta 1914.
Obtožujemo v vas! Vsak slučaj naj vam bo' glasen memento, o katerem bodete dajali odgovor ne svoji vesti, ki je nimate, ampak slovenski javnosti. Davno nam je že znano, da so vaši nemški kolegi po deželi izvrševali službo ,,Sudmarke“, „Schulvereina“, volilnih in drugih političnih komitejev, akoravno so
bili od države oziroma dežele nastavljen Molčati smo morali. Prišel pa je dan plačila za nje in prišel bo tudi za vas v Celovcu. Tedaj se bode tudi pokazalo, koliko smo vam zaupali. Vemo, da je bila slovenska Koroška v tem oziru raj nemških zagrizencev. Pa od sedaj ne bo več to! Mi vas obtožujemo!
Koroškonemške tolpe kršijo premirje.
Nemci zasedejo St. Pavel in Labud. Odbii napad na Dravograd. Barbarsko počenjanje Nemcev.
Dne 24. grudna je bilo sklenjeno med | nemškim vrhovnim poveljstvom v Celovcu in ! jugoslovenskim poveljstvom v vzhodnem Korotanu tridnevno premirje, ki bi moralo poteči 27. grud. ob 6 uri zvečer. To premirje so porabili Nemci v to da so se organizirali za boj. Napad, ki so go zvršili dne 27. t. m. v zgodnji jutranji uri na St. Pavel in Labudsko dolino se jim je žal posrečil. Z malo izjemami so Nemci ujeli vso ondotno srbsko posadko ki je štela 150 mož. Prodrli so proti Labudu. Nesramno kršenje sklenjenega premirja po Nemcih in dejstvo da so že drugič zavratno napadli načrtoma srbske, antantine čete kliče po maščevanju, ki tokrat ne more izostati. V naslednjen podajem o dogodkih v St. Pavlu sledeča poročila:
St. Pavel v nemških rokah.
Ljubljana, 28. decembra. Ljubljanski korespondenčni urad objavlja iz uradnega vira: 25. in 26. decembra so se nemški kmetje pod vodstvom civilno oblečenih nemško-avstrijskih častnikov oboroževali in zbirali. Ko so bili zbrani in organizirani, so udarili na St. Pavel. Ko se jih je 27. t. m. bilo z vseh strani zbralo dosti veliko število, so St. Pavel obkolili. Skoro je iz Volšperka po Labodski dolini na pomoč prišel večji nemški oddelek in za S t. P a v e 1 se je vnel boj, ki je trajal več ur. Nemcem se je posrečilo St. Pavel zavzeti in prodreti proti jugu v smeri na Labod (Lavamiind). Nemce so vodili civilno oblečeni
! častniki. Očitno je, da so ljudstvo pobunili ! nemški agitatorji.
Napad na Sp. Dravograd.
Maribor, 28. decembra. Danes so nemške čete, prodirajoče iz Labodske doline, napadle Sp. Dravograd. Naše čete so napadalce porazile in jih prisilile na umik proti Labodu.
Organiziran napad druhali.
Maribor, 28. decembra. V petek, dne 27. t. m. zjutraj ob sedmih, so nemške tolpe, sestavljene deloma iz vojakov, deloma iz civilistov, udrle v St. Pavel. Vsi so bili oboroženi z ročnimi granatami in revolverji. Pod samostanom so postavili strojne puške in streljali na kolodvor. Vdrli so s silo v samostan, odpeljali menihe in jih internirali. Naša posadka, obstoječa iz 74 Srbov, je streljala s strojnicami, dokler ji ni zmanjkalo municije. Medtem so aretirali župana Zorka, ga vozili po trgu in zasramovali. Notar, nemški nacijonalec, je navalil oborožen z revolverjem in ročnimi granatami v zasebno stanovanje poštnih uradnic z grozilnimi besedami: „Die Rache ist stiBP (maščevanje je sladko). Uradnice so se skrile v klet, odkoder so jih odvedli v šolo. Med potjo je nemška drhal — ponajveč ženske, oborožene s puškami in ročnimi granatami! — pljuvala nanje in jih zasmehovala s ciničnimi psovkami. Otroci pa so jih obmetavali s kepami. DruhaV je vpila: „Mi nimamo nobenega cesarja, nobene oblasti, nam se ne more zgoditi ničesar!"
Brzojavna poročila.
Ljubljana, 30. grud. Dunajski kor. urad poroča iz Londona: V načrtu za vspored mirovne konference, ki se začne 6. prosinca so zavezniki določili, da se bodo dogovarjale samo velesile Francozka, Italija, Anglija in Zjedinjene države. Pozneje bodo povabili tudi druge zaveznike, da se urede stvari, ki se tičejo njih. Teh dogovorov se bodo udeležile Grška Srbija, Češka in Rumunija. Pri rešitvi avstro-ogerskih odnošajcv se Grška ne bo udeleževala razgovorov.
Ljubljana, 30. grud. Dunajski kor. urad poroča: Po poročilu lista „Jugoslavo“ je zasedel francozki bataljon mesto Kotor. Poveljnik, zasedalnih čet je general Beraleau. Bržkone bodo zasedle francozke, oziroma francozko-srbske čete Dubrovnik.
Ljubljana, 30. grud. V Pulj je dospel češkoslovaški poslanik, ki zastopa tudi interese ljubljanske in in zagrebške vlade.
Tiskarna M. Zmuegg, Velikovec.