Teme in pisatelji, o katerih je pisala pokojna profesorica Janko Čar
Pedagoška akademija v Mariboru
KONTRAST - OSREDNJA SLOGOVNA PRVINA TAVČARJEVIH NOVEL V ZBIRKI MED GORAMI
Malone vsi slovenski literarni zgodovinarji in teoretiki od Grafenauerja sem razlagajo ; Tavčarjevo kontrastivno doživljanje sveta kot njegovo osrednje ustvarjalno gibalo. V novejšem času so o tem pisali M. Boršnikova,', B. Paternu,^ F. Bemik' in J. Pogačnik.'' Pričujoče premišljanje želi nekoliko bolj celostno osvetliti to opazno idejno-vsebinsko in slogovno sestavino v Tavčarjevih novelah iz zbirke Med gorami, ne da bi se posebej ukvarjalo s temeljnimi (filozofskimi) vprašanji doživljanja sveta v kontrastih in antinomijah. |
Kontrast imenuje SSKJ to, kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, »na- I sprotje«. S tem pojmom se povezuje pojem antiteze; kot kategorijo s področja književnosti ; jo SSKJ razlaga z »nasprotjem, kontrastom«, literamoteoretično pa kot »besedno figuro, ki veže nasprotujoča si pojma v miselno celoto.« R. Simeon' razlaga kontrast kot anto-, nimiranje leksikalnih, frazeoloških, fonetičnih in gramatikalnih enot. Antiteza kot »nasprotje izrečeni tezi« ima v literaturi posebno figuro antiteton, ki zaznamuje »dve vsebinsko nasprotujoči si misli (reči)«, ki »sta v poljubnem sintaktičnem obsegu postavljeni druga proti drugi, bodisi kot besede, besedne skupine ali stavki.«' V klasični literaturi je kontrast v prvi vrsti antiteza v posameznih pojmih in mislih. Podobno razlaga antitezo J. A. Cuddon,' ki naglasa, da je antiteza običajna v retoriki in da je posebno cenjena v vzvišeni in heroični poeziji. Kontrast pa mu je »sopostavljanje (juxtaposition) različnih ali nasprotnih slik, idej ali obojega z namenom, da se stopnjuje ali jasneje prikaže prizor, tema ali: dogodek.«
Iz prikazanega izhaja, da je kontrast širši pojem in da pokriva različne antiteze in anto-: nimije ter se širi celo na hiperbolo in paradoks. V nadaljnjem razboru bom uporabljal po- j jem kontrasta v slednjem smislu, to je, s kontrastom bom zaznamoval različna nasprotja:' od zvočnih, besednih, frazeoloških, skladenjskih, pomenskih, motivnih itd. do idejnih. |
Še pomembna dopolnitev. Ko govorimo o kontrastu, mislimo predvsem na neposredno ' »protistavo« dveh elementov, vendar teoretiki opozarjajo, da so pogoste »manj opazne in i na osebni vtis računajoče antitetičnosti« (Kmecl), npr.: star hrast sredi aprilskih trav, i vnučkova roka v dedovi dlani ipd. Takšnih na prvi pogled manj opaznih kontrastov v be- \ sedni umetnosti ne manjka, pri Tavčarju pa so sploh pogosti. Izhajajo iz pisateljevega eks-i
' Marja Boršnik: Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec. Maribor 1973. ' Boris Paternu: Slovenska proza do modeme. Študija, Koper 1957.
' France Bemik: Erotika v nekaterih Tavčarjevih proznih delih. Slavistična revija 22, 1974, 41-53.
' Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva IV. Maribor 1970.
' Rikard Simeon: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva. Zagreba 1969.
'Literatura. [Leksikoni Cankarjeve založbe.] Ljubljana 1977.
' J. A. Cuddon: A Dictionary of Literary terms. 1979.
245
presivnega izraza, motivike, iz morfologije dogodkov ipd., ne da bi se posamezne leksi-kalne, motivne itd. prvine postavljale v izrecno nasprotje do drugih aU pa so nasprotja brez očitnega nasprotnega pola in izstopajo predvsem v razmerju do celotnega konteksta.
Najbolj samosvoje kontrastiranje pri Tavčarju je gotovo tisto, ki sega v idejne razsežnosti njegovega pisanja. V slikah Med gorami je vseskozi opaziti ostro nasprotje med. prvin-skim, etično čistim svetom njegovih gorjancev in moralno pokvarjenim, popačenim meščanstvom. Ta konstrast Tavčar najmočneje osredinja v erotiki, zato je kar polovico zbirke posvečene ljubezenskim dramam in tragedijam, v katerih igrajo meščani praviloma negativne vloge. Tavčarjeva ustvarjalna iskanja segajo globoko v plasti človekove biti in pri tem se odkrivajo pomenljive razsežnosti svetlega in temnega, dobrega in zla.
O opaznih kontrastnih razmerjih moremo govorili tudi ob motivih oz. ob spletih motivov. Vzemimo Kočarjevega gospoda motiv samosvojega, brezsrčnega izobraženca - motiv usodno zaljubljene, a prevarane deklice; motiv nepokvarjene slovenske vasi - motiv odtujene tivolske gospode; stranski motiv dveh tekmecev (ribičev).
Ali v noveli Moj sin: ob motiv slepe očetovske ljubezni je postavljen motiv nehvaležnega, odtujenega in brezčutnega sina.
Sprehod skozi tovrstne pripovedne sestavine bi razkril množico disonantnih motivov.
Vir številnih kontrastov so značajsko zelo različni junaki. O tem sta pisala zlasti Paternu in Boršnikova. Domala v vseh slikah je avtor ustvaril močne kontraste že z vrsto antipodov: vaški kravar - meščan Erazem (HN),* Kobiljekar - Lovričkov Grega (K); nečakinja gospoda Andreja - Kovarjev Miha (MK); Kočarjev gospod - Romovševa Lenka (KG); Gri-čarjev Blaže - Cetrtnikova Luca (GB) in dr. Toda ne le pri junakih, tudi pri stranskih osebah je samosvojost značajev kontrastno poudarjena: tako so kmečki fantje v Holekovi Ne-žiki šibki, plahi in brez denarjev, rudarji pa samozavestni in nič v zadregi za pijačo; opazna je razlika med Tomažkom in Tinčetom (T), Koščakovim Jurčetom in Bolantačevim Štefanom. (KG)
Močno opazni so kontrasti, ki jih avtor ustvarja s posameznimi situacijami. Posebno ostro so izrisani v dramatičnih ali celo tragičnih prizorih novel z ljubezensko tematiko (Hole-kova Nežika, Grogov Matijče, Miha Kovarjev, Kočarjev gospod, Posavčeva češnja, Gričarjev Blaže). Nepozaben je sklepni prizor v Kočaijevem gospodu, ko Kočarjev pripelje svojo ženo Nemko tudi pred Romovševo hišo. Tu se sreča tudi z nesrečno Lenko. Izjemno skop pogovor med bivšima ljubimcema naravnost mojstrsko predstavlja oba lika: brezsrčnega pomeščanjenega varavca in prevarano, od srčnih bolečin strto deklico. Prizor, kakršnih je malo v slovenski literaturi.
V mnoge situacije avtor rad vpleta tudi naravo, in to praviloma s kontrastnim ozadjem, na primer Nežika po bolezni (HN), Kobalov Toma in pomladne ptice (KŽ), Šarevčeva Meta in pomladna odjuga (ŠS), Posavčev Jakob in pomladna češnja (PČ), obešen Gričarjev Blaže in pomladna bukev (GB).
Pogostna so nasprotja, ki zaznamujejo stanja ali dogajanja.
Nam pa so sekali gozde naokrog, da je človeku srce pokalo, ko so pele sekire in hribje po-kazovali tu in tam gole hrbte, tako da je sčasoma bilo vse rjavo, kjer je poprej bilo vse zeleno. (HN, 7f
• Okrajšave: Holekova Nežika (HN), Kobiljekar (K), Kalan (KL), Moj sin (MS), Miha Kovarjev (MK), Grogov Matijče i (GM), Tržačan (T), Kako se mi ženimo (KŽ), Kočarjev gospod (KG), Posavčeva češnja (PČ), Šarevčeva sliva (SS), Gričarjev Blaže (GB).
' Navajam po ZD III, 1966. \
246
Otresovali smo, kar smo mogli, ali vendar je dosti polomilo. (HN, 8)
Nekaj časa je ležal, potem pa je hodil po hiši, se zopet ulegel in klel in molil. (HN, 13)
V čisti tekočini opazovalo se je prav lahko, kako je povodni ta velikan sedaj kakor kamen mirno obstajal, sedaj pa zopet bliskoma švigal za plenom tja in sem. (KG, 83)
Klicali so, napivali si, in vsi so bili prepričani, da lepšega življenja biti ne more, kakor so ga uživali tisti dan v zaduhli in vroči pivski sobi. (GB, 114)
Tavčar rad izbira ekspresivne izraze, posebno glagole, in s tem poglablja nasprotja. Pri tem ni nujno, da so ekspresivni deli docela antonimično postavljeni; kontrast se izoblikuje v odnosu do konteksta.
Na koru se je raztezaval učitelj Štefan Deska in trgal svoje grlo; Žganjarjeva Uršika pa mu je s suhim svojim glasom pritiskala, da se je čulo, kakor bi se zavrto kolo drgnilo ob kamen. Gospod Andrej je opravljal v zlatem plašču slovesno službo božjo. Svečniki na oltarju, kadilnica, svetilnica pred oltarjem, vse je bilo srebrno. Po svečah in tam gori okrog svetnikov bilo je vencev in umetnih šopkov, da je vse migljalo in se sukalo. (GM, 60)
Gornji prizor je nabit z ekspresijo, ki ustvarja žive kontraste in se stopnjuje do grotesknosti. Podobno je z opisom tivolske gospode v Kočarjevem gospodu in plesom v vaški krčmi (Gričarjev Blaže). Na to Tavčarjevo kvaliteto smo bili premalo pozorni, čeprav je res, da so prvine grotesknosti v slikah večinoma fragmentarne, največkrat le sestavni del hi-perbolizacij.
Prav ta groteskna mesta so močno kontrastivna do pretežno lirsko intonirane celote. Drastičen primer je epilog v noveli Kočarjev gospod.
Dokaj opazno je tudi kontrastiranje na ravni besedja.
»Tone«, sem dejal, »svet je poln joka, danes joče berač, jutri bogataš. Vse mine, gostija, pa tudi lakot. Letos je slana, k letu bo pa težko klasje.« (HN, 14)
Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dvoje lepih oči, ki so mu izpod rumenih las zrle v svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice. (T, 68)
Ali uže tedaj sem imel lastnost, da mi je mlado žensko lice bolj dopadalo kot velo, in uže tedaj sem rajši gledal v oko Šetravovi Manici kot Kašpurjevi Agatulji, ki je gledala samo na eno oko, in še na tisto grdo! (GM, 62)
Izstopajo tudi razhke med osebnimi imeni, posebno pri ženskah: Nežika, Ančika, Lenka, Manica, Marjanica; nepriljudna bitja pa je krstil z Luco, Marušo Repuljo, Mico Zdihoval-ko, Marjeto Togotuljo. Ošabnemu Kobiljekarju stoji nasproti premeteni Lovriček, meščanskemu Erazmu pa kmečko preprosti Tone.
V gornjih primerih ima kontrast dve stopnji, »pomensko« in zvočno.
Tavčar izrecno omenja že Izidorju Cankarju, da je pozoren do zvočne podobe svojih povedi. Posebno se ustavlja ob ritmiki. Pozorna razčlenitev odkriva več vrst stilizacij, ki seveda niso brez kontrastnih učinkov; taka mesta nahajamo zlasti v Holekovi Nežiki, Trža-čanu, Šarevčevi slivi, Gričarjevem Blažetu in drugod.
»Lenče!« izpregovoril je hladno, »zopet sem doma!«
Počasi je dvignila trepalnice ter obmila proti njemu solzno oko.
»Ali res!« je vzdihnila.
»Poglej, to je moja žena!«
Obrnila je solzni pogled proti gosposki ženski, ki je z zadovoljnim obrazom pri strani ostala. »Ali res!«
247
»Pred šestimi meseci sva se vzela.« »Ali res!« (KG, 90-91)
Ekspresivno izrazje običajno opozarja tudi s svojo zvočno sestavo.
»Kar izpijem, plačam, pravim, pravim, pravimi In kaj ste vi vsi? Kaj si ti, stara šivanka, Lazarjev Jurče? In ti, stara pijavka. Kalan? In kaj si ti, uboga sova, Petelinček? In ti, Kamnarjev Tinče, jetika jetična? In kaj si ti (obmivši se na čevljarčka, blizu pristopivšega), ti Körle, raztrgano obuvalo ti? Kaj sle vi vsi, vprašam, vprašam, vprrr-ašam!«
In dalje:
»Si pač uže spet pijan, Miha! In v temno noč so te vrgli in otepli so te! Vidiš, in slabši si kot vsak berač, in vsak te sme pretepavati! Ti si revež, ti si revež! In raztrgan si tudi in gorke obleke nimaš, ker ti vse zapiješ, vse zapi ješ!... (MK, 31)
Gornja odlomka, ki si v noveli skorajda neposredno sledita, združujeta v sebi povsem različno zvočno linijo, zato učinkujeta kontrastno.
Tudi skladnja ni brez kontrastnih prvin. V vsebinskem pogledu se to kaže predvsem v številčnosti protivnih in stopnjevalnih priredij. Obe sta pri Tavčarju poleg vezalnega priredja najpogostnejši. Vendar pa protivno priredje nima tolikšne kontrastivne moči, kot bi pričakovali. (Ta tip priredja je v Kersnikovih Kmetskih slikah enkrat številčnejši, pa učinek kontrastiranja zaradi tega ni ustrezno močnejši). Precej bolj opazno je Tavčarjevo prenašanje protivnosti v medstavčno skladnjo, na primer:
»Hudiči« je zastokal.
A potolažil se je takoj. (KG, 84)
V tej pasti je tičal. Ah jaz sem stopal mimo. (GM, 58)
Potem je Štefe sam splezal na drevo, kjer ga je sprejel nekak prav prav čuden vonj. Ali visoko ni splezal (GB, 118)
V oblikovnem pogledu kontrastno izstopajo primeri nizov, predvsem prostega stavka, in kontrastiranja prostega stavka s priredjem in podredjem. Tako pisatelj v Holekovi Nežiki v daljšem odstavku s šestnajstimi zloženimi stavki na treh mestih vstavlja kot ritmični kontrapunkt tri krajše proste stavke: »Godci pa so piskali. Urno je vstala. Prav kakor roža je bila.« - Podobno urejenost moremo opaziti v Grogovem Matijčelu, ne pa tudi v znanem prizoru odjuge v Šarevčevi slivi.
Nizi so dokaj opazni, vendar niso posebno številni. Kot učinkovito nasprotje kontekstu moremo označiti niz prostih stavkov na koncu novele Moj sin.
Ponoči pa je umrl. Prav ubožno smo ga zakopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad zraste na njem nekaj trave in osata. Ali po tem grobu nikdo ne povpraša. Taki so ti naši otroci! (MS, 29)
Drugačen skladenjski in zvočni kontrast ustvarja tale niz:
Spomlad je tedaj bila in nad nami se je razširjevalo vedno jasno nebo. Ptice so pele po vseh grmih; okrog cerkvenega stolpa so uže švigale lastovice in sokoh. A v gospodovem vrtu je cvetelo stotero pisanih rož in krasno je bilo vse. (MK, 41)
In še nekaj primerov za inverzije.
... zaklad na Kuclja zeleni strmini; desko trhleno; hiša, visoka in prostorna; s srcem, pregrešnim in ostarelim.
Strupenih misli poln je prišel Kalan mimo... - (KL, 56)
248
Počasi vstal je fant. (HN, 14}
Čeprav citirani deli nimajo vedno dovolj kontekstualnega zaledja, da bi se kontrastna razmerja močneje odsvitala, upam, da bo ta kratki prikaz pomagal odkrivati in odkriti neko bistveno idejno-vsebinsko in oblikovno kvaliteto Tavčarjeve kratke vaške proze.