SILVA BRANK 
Škofja Loka 
ODLOMEK 
Mesto je bilo praznično okrašeno, čeprav je do Božiča manjkalo še skoraj tri 
tedne. Na ulicah in v trgovinah je bila gneča, ljudje so vendarle še našli čas in 
denar, čeprav je mnogim obojega primanjkovalo, da so nakupovali za bližajoče 
praznike. Tudi Katarina je bila obložena z vrečkami. Zatopljena v svoje misli je 
stopala proti avtobusu. Hotela se je čimprej odpeljati iz mesta, ni ji bilo do 
ogledovanja bogato naloženih izložb, čeprav so ponujale med obiljem kiča tudi prav 
lepe stvari, ki so jih včasih videli le v izložbah na zahodu. 
»Katarina! Katarina!« je zaslišala veseli klic z ulice. Takoj jo je spoznala po 
glasu, zato je še hitreje vstopila v avtobus in se naredila, da je ne sliši. Hotela je 
zbežati. »Ko bi le takoj odpeljal,« si je želela. 
Maja je šoferju potolkla po šipi in šofer je odprl vrata. 
»Hvala,« se je nasmejala in se takoj obrnila h Katarini, ki je sedela za šoferjem. 
»Si postala gluha ali si zaljubljena?« jo je smeje vprašala. 
»Ne eno ne drugo,« je resno odgovorila Katarina. »Nisem želela govoriti s teboj,« 
je odkrito priznala, da se je Maji od začudenja podaljšal obraz. 
»Katarina, kaj se je zgodilo, da tako govoriš?« je Maja vprašala potiho. Ker jo 
je zaskrbelo in ker se je bala scene. »Prosim, pojdiva dol. Tako se vendar ne moreva 
raziti. Šla boš na naslednji avtobus in če ga nimaš, boš ostala pri meni čez noč,« 
je proseče zašepetala, da bi je drugi ne slišali. 
»Zakaj pa ne?!« je predrzno in prav nič potiho rekla Katarina. »Zdaj že imam 
pankrta in to - črnega, ki sem ga dobila v tvoji hiši, zdaj mi ne more več škodovati 
tvoja čudna druščina,« je prvič bruhnila iz nje zatajevana bolečina. 
Maja je prebledela. Šofer se je ozrl in vprašujoče gledal Katarino, saj jo je 
poznal še iz študentskih let, ko se je ob petkih vračala iz mesta v svojo dolino. Maja 
je šele zdaj opazila bledi, udrti obraz, od joka obrobljene veke in ohlapno jakno 
čez polno postavo, ki je bila prej tako drobcena. Zdaj je v hipu razumela, zakaj ji 
ni odgovorila na njena pisma. Zgrozila se je, ne le zaradi Katarine, tudi zaradi sebe. 
»Katarina, lepo te prosim, pojdiva dol, morava se o tem pogovoriti,« je še enkrat 
prosila Maja. 
Šofer, ki bi jima lahko bil oče, je še vedno nekako zaskrbljeno gledal Katarino, 
nato ji je pokimal, kot bi ji hotel reči: punca, ubogaj, lažje ti bo. Takoj, ko sta 
izstopili, je odpeljal. 
»Živiš sama?« je končno vprašala Katarina, ko sta vstopili v dvigalo. 
»Ne,« je odgovorila Maja, vidno prizadeta. »Živim z nekom, ki ga poznaš.« 
Obrnila se je proč, ni mogla gledati Katarine v oči. Odklenila je vrata svojega 
prijetnega dvoinpolsobnega stanovanja sredi parka, z balkonom nad košatimi 
smrekami, srebrnimi jelkami in starimi platanami, ki so zdaj že odvrgle svoje 
orumenele liste. 
208 
»Koliko večerov sva tu preklepetali, se spomniš Katarina?« jo je Maja prijazno 
nagovorila, ko je spravila plašče in prtljago v garderobo in jo popeljala v toplo in 
bogato opremljeno dnevno sobo. 
Katarina je globoko zajela sapo, nenadoma se je tako živo spomnila tiste vroče, 
sobotne julijske noči... Morala je sesti, postalo ji je slabo. 
»Povej mi kaj o sebi, nič mi nisi odpisala in ne vem, zakaj si tako, tako, polna 
sovraštva do mene,« jo je prosila Maja z nekakšnim cmokom v grlu, ko je odložila 
vrček in skodelice s kavo na majhno, okroglo mizico ob dveh globokih foteljih. 
Katarina je še vedno negibno sedela. Počutila se je tako utrujeno. In žalostno. In 
ponižano. Ozrla se je na balkon in nešteto spominov je butnilo vanjo. 
»Včasih sva se imeli zelo lepo,« je rekla bolj sebi kot Maji. »Prirejala si dobre 
žure, imela si nekaj res imenitnih prijateljev. In prijateljic. Le kako sem se jaz, 
podeželanka, znašla med vami, med mestno študentsko elito?« Pogledala je Majo, 
ki si je pravkar prižgala cigareto, takoj nato rekla: »Oprosti,« in ugasnila. 
»Kar prižgi, ne moti me, vem, da boš težko brez nje.« Imelo jo je, da bi tudi 
sama spet prižgala, ko je videla Majo, s kakšno slastjo je vlekla dim vase. »Zakaj 
pa bi se ozirala na tega otroka, ki ga sovražim?« A vseeno ni prižgala. Tiho sta 
srebali vročo kavo. 
»Umrl mi je oče, julija, takrat, ko sem prenočila pri tebi. Na morju ga je zadela 
kap,« se je počasi le obrnila k Maji. 
»Ja, vem, pisala sem ti o tem kasneje, ko sem zvedela in se ti opravičila, da 
nisem prišla na pogreb. Ko mi nisi odgovorila, sem ti pisala ponovno, prav skrbelo 
me je zate.« 
»Oprosti, takrat sem čakala čisto drugo pošto,« so misli Katarini poromale na 
Nemško. 
»In takrat še nisem slutila, kaj me je doletelo,« je rekla spet z ubitim glasom. 
Maja ni vedela ali naj izvleče iz nje skrivnost z vprašanji ali naj mirno čaka, 
da bo sama spregovorila. »Ko bi vsaj ne prišel,« je bilo edino, kar ji je zdaj ležalo 
na duši. 
Katarina si je s sokom zmočila suha usta. Pogledala je Majo, ki je sedela s 
podvitimi nogami v globokem fotelju in pomislila, da sama ne more več tako udobno 
posedati, da jo že ovira otrok, ta črni, osovraženi otrok v njenem trebuhu. 
»Če vidiš kdaj Ahmeta, mu povej, da je svinja!« je butnilo iz Katarine in 
zajokala je v krčevitem drgetu. 
209