486 Andrej Hieng Kajetan Kovič Genesis TIHI ČAS Je zimski čas in je drevo in lovcev črna četa in je osamljeno telo na poti v mrzla leta. Je nežen čas, ko pod nebo beži kristalna reka in je izmučeno meso živali in človeka. 487 Genesis Je čas, ko jezerske vode okamenijo v ledu in ko utrujene roke obstanejo v neredu. Je tihi čas in dolgi čas po hišah in vrtovih. Je ura, ko se toči mraz vodeno po zidovih. Ko zablešči ob svitu dne iz sanj zeleno morje. A eno samo sonce gre počasi čez obzorje. GENESIS Tako velika je tema in vsi prostori sami in zimski veter plahuta nad temnimi vodami. Počasi noč se razdeli in iz neznatne rane se prvo jutro naredi in kopni dan nastane. Stopi se trdoživi hlad in duh ledino orje in je potrata in pomlad in reke grejo v morje. Hoja divjadi in zveri beži v rdeče zarje in tiha jelša koprni v šentjanževe viharje. Pohlevno vije se bršljan med sviti in večeri in svet je velik in prostran in narejen po meri. 488 Kajetan Kovic OKUS PO MEDU Okus iz ajdove noči po soli in po zemlji, žgoč praokus po materi, po neizčrpnem jemlji, okus po nenasitnem daj v hobotnici in cvetu, teman in hrepeneč nazaj k vsega sveta očetu, okus čebel in borovnic, strnjen v rumeni roži, trpek okus iz bradavic na grmu in na koži, okus po smrekovih gorah in preznojenem lesu, po gobah in po jagodah, po praproti o kresu, okus po času, ki beži bos po skelečem ledu, v telesu prostor iz slasti: večni okus po medu. ADAM IN EVA Na zemlji je dolina rož, s tihoto ograjena. Iz belih svitov pride mož. In k njemu pride žena. Nad jasami drevo šumi in voda ga napaja in rajska ptica prileti in sladka ura traja. Po senčnih jamah spi živad in v gozdu cvete resa in mož in žena jesta sad od rajskega drevesa. Genesis In po nevihti sladkih rož se vzdigneta prekleta in v suknji iz živalskih kož gresta v neznana leta. In sonce hodi čez nebo in vzhaja in zahaja in jalovo šumi drevo na vzhodni strani raja. OKUS PO SPANJU Temni, samotni rob sveta na oljkovi obali, uteha mračnega duha in gonjenih živali, zavetni beg iz budnosti na tihe jase niča, šotor za dolge trudnosti in jedke rane biča, težavno padanje na dno, v nevidnost in pozabo, zateglo tavanje v temo in hoja v novo rabo, zatišna ura slednih psov, odveza od urokov in mokra senca pragozdov in videnje otokov, iz stare skušnje zvarjen lek, tišina po iskanju, in pod zapornicami vek temni okus po spanju. BARKA Voda je nenasiten grob. V neurju staro drevje pada. V smrti je groza in naslada. Je dih življenja in potop. 489 490 Kajetan Kovic Skoz dež in sluzasti vihar se opoteka temna ladja. In je podoba brez ozadja. Zakrita, neresnična stvar. Samotna gora iz lesa na poti brez smeri in cilja, polna tesnobe in nasilja, utirjena v nered sveta. Privid, ki za prividom gre. Za nemogočim belim kitom. In se ne vpraša, če za svitom se tiho vzdigne iz vode breg, ki ga na obzorju ni. Ce kje šumijo dolge trave. Če golobica iz daljave kdaj z oljko v kljunu prileti. JUŽNI OTOK Je južni otok. Je. Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz megle. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok je.