List za šolo in dom. —--^jsroes»»-- I/.kij,i 1. in 15. dne vsakega meseca, in velja za celo leto 3 gold. KO kr. za pol leta 1 gold. 3U kr. Tečaj IX. V Ljubljani 1. marca 1869. List 5. Od danes velja ta-le ukaz ministra za bogočastje in uk od 10. februarja 1869. I. o začasni uredbi šolskega nadzora za gornje in doljne Avstrijsko, Kranjsko, Moravsko, Šlezko, Tiroljsko in Terst z njegovo okolico. Da se v deželah (gori imenovanih), dokler se ne da deželna postava, poprime najvišega vodstva in nadzorstva ljudskih sol, ktero jej gre po 1. državne postave od 25. maja 1868., zato na podlagi 14. in 15. §. te deržavne postave ukazujem naslednje : 1. Dosedanja opravila cerkvenih viših uradov (konzisto-rij) in šolskih nadzornikov ozir ljudskih šol in k njim spada-jočih privatnih šol brez prikrajšanja določila 2. imenovane deržavne postave, imajo priti v roke politiškim deželnim vladam, dosedanja opravila duhovnih okrajnih šolskih nadzornikov (dekanov) z istim prikrajšanjem pa politiškim okrajnim uradom. 2. Deželni poglavarji so pooblaščeni v vseh važnejih obravnavah o šolskih zadevah na posvetovanje sklicati ude deželnega odbora, duhovne v deželi obstoječih verskih spoznanj in učitelje. Oni imajo v porazumenje s temi posvetovati se in ministru bogočastja in uka v poterjenje predložiti nasvete, kako naj se vravna okrajni šolski svet, dokler se ne da dotična deželna postava. 3. Politiški okraji so ob enem tudi šolski okraji. 4. Vsaka mestna občina, ki ima svojo županijsko postavo, je poseben šolsk okraj za-se, in opravlja posel šolskega nadzorstva v prenesenem področji. 5. Politiškim okrajnim gosposkam oziroma gosposkam mest z lastno županijsko postavo, bodo v učno-pedagogičnih šolskih zadevah in za šolske oglede na pomoč začasni šolski okrajni nadzorniki, ki jih izvoli minister za bogočastje in uk ter jim da dotični navod. Te nadzornike plača deržavna blagajnica, voznino pa jim da šolska srenja. Ta določila veljavo dobe 1. marca 1869. leta. Ha s ne r. Učitelj naj se vedno izobražuje. Spisal Fr. Govekar. Da bode šola svojo imenitno nalogo vspešno reševala, potreba je delavcev, kteri so vsi vneti za svoj stan, ki so čistega in terdnega značaja, ter vsi navdušeni le za pravo in dobro: ne pa najemnikov ali zaspancev, kterim je pervo le plača in zložno življenje. Obče dognana resnica je, da je sleherni učitelj duša svoji šoli, in da tisti, kteri za drugimi zaostaja ali celo zaostane, prinese v svojo šolo moriven duh, ter stori nad seboj samomorstvo, kajti on vpreže in vklene svojega duha v verige lenobe. Treba je, da učitelj z duhom časa napreduje, ter se vedno vsestransko izobražuje, kajti tim bolj je učitelj izobražen, tim vspeš-niši bode vtis podučevanja, in kolikor temeljitejše on razumi in je podučen v kaki stvari, toliko terdniše je podlaga, ktero on stavi, kratko: tim bolj je učitelj vsestransko izobražen in podučen, toliko ložeji spoznava različne zmožnosti svojih učencev, ter ve vsakega primerno obravnavati, in si tako svojo službo veliko lajša. Učitelj pa zadobi tudi moč v tem, ako vedno z duhom časa napreduje, da zamore potem sitnosti in težave svojega stanu voljno prenašati. Ni učitelja, kteri bi že ne bil okusil kelha grenkosti ¡n nehvaležnosti; da more v tacih trenutkah take dogodke stanovitno premagati, ter svojega duha ponosno povzdigovati, zato potrebuje nekake čeznatorne moči, ktera izvira iz vednega izobraževanja, ktera nam pravi in nas uči le po poti nadlog in težav dostojno ceniti srečo in dobrote tega življenja. Milovanja vreden je nasproti učitelj, kteri za drugimi zaostaja in medli. Taki učitelj ne pozna sladkosti in veselja svojega stanu, ampak le sitnosti in težave, kajti pri njem se pregovor uresniči, da nam stan to daje, kar mu sami dajemo. Da je pa taki učitelj sam za-se že naj nesrečniše bitje na svetu, to še ni naj hujše, ako bi on dostikrat po svoji nemarnosti ne ponesrečil družine in soseske, ter si s tim napravljal veliko odgovornost, Vsaj so bile in so še zmeraj dobre šole naj večji kinč in krasota vladarjev, iz kterih izvira blagoslov in sreča v bajto priprostega ratarja, kakor v krasne palače veljakov. Zato naj učitelj nikar dalje ne premišlja, da ga ne pribiti verteče kolo berzega časa, ter sam sebe potem tako Iahko-mišljeno ne pogubuje. Naj gotovši in pervi pomoček, da se učitelj pred to nesrečo zavaruje ter da vedno vspešno z drugimi napreduje, je branje. Branje oživlja in krepča duha. Ni pa še vse na tem, da veliko beremo, ampak vse je na tem ležeče, kaj in kako beremo. Učitelj naj bere knjige in časnike različnega zapopadka, da tako vsestransko napreduje; da se pa mora zapopadek vsega, kar učitelj bere, gibati v mejah kerščansko-nravnih, razumi se samo po sebi. Varovati se pa mora tukaj učitelj, da potem vsake reči, ktero se mu prilega, precej v šoli ne poskuša, kajti potem se lahko primeri, da učitelj mrd letom toliko metod poskusi, kolikor knjig in časnikov je bral, kar pa gotovo nikomur ne koristi. Kellner o tacih pravi: „Vohuni tekajo od šole do šole, ter povsod le po metodi poprašujejo; vse s strahom pregledujejo, in radi bi zavohali metodo, s ktero bi lahko brez vsega truda potem mogli delati čudeže. Takim manjka pravega učiteljskega duha". Treba je tedaj, da sleherni učitelj pomisli, da je mnogo metod, po kterih se da učiti, kar kdo razumi, in da nobene ni, po kteri bi se lahkotno učilo, kar sami dobro ali le na pol umimo. Naj si tedaj učitelj omišlja le bolj izbrane knjige in časnike, da ne potrati denarja za slabe in prazne knjige, od kterih nima drugega dobička, kakor to, da je ob denar. Bere pa naj razumno in s peresom v roki, ne pa iz radovednosti ali kratkega časa, ter naj bolj obširne in imenitne stavke v krajše posnema, ter boljše misli, splošne resnice in znanstvena naznanila zapisuje v svoj dnevnik. Tako si učitelj spiše dobre knjige, ktere mu dostikrat več koristijo od debeli!) knjig. In ako učitelj tako dela in napreduje, bode vedno zadovoljen in vesel, ter bode spoznal in čutil, da branje duha redi, in da učenje trudnega oživlja. — Pa tudi priprava za nauk zelo pospešuje učiteljevo omiko. Zato naj se učitelj, ako hoče, da ne zaostane, in da bode njegov nauk kaj koristil učencem, vselej za vsaki nauk sproti pripravlja. Skerbno naj premišljuje, „kaj" in „kako" bode to in uno pojasnoval in poočitoval, v kaki zvezi je današnji nauk s prejšnjim in s prihodnjim, kterih vprašanj bode treba tukaj, kterih tam, da ga bodo učenci bolj razumeli, kterih pomočkov, zgledov, podob, popisovanja, primerjanja itd. se bode pri tem posluževal, da bode nauk tudi slabejšim učencem koristil. Še večjo korist donaša pa priprava učitelju, ako se vse to zapisuje, ter za razne šolske predmete za vse leto načerta osnovo, po kteri se potem vestno ravna. Pozabiti pa učitelj ne sme, da naj vselej pred naukom prosi božjega blagoslova, od kterega pride razsvetljenje in poterpežljivost za toliko težavno in imenitno delo. Ne morem si kaj, da bi konečno ne omenil, da se dobe, žalibog! še vedno učitelji, kteri prej v svoji domišljiji ne mislijo na nauk in šolo, dokler šolska ura ne bije in ne stopijo med učence. Da pa učitelj (tudi z naj izverstnejšim spričalom) , kteri iz lenobe ali iz oholosti sam sebi vse zaupa, ter prezira tudi naj potrebniše priprave za nauk, v šoli dosti ne koristi, je sploh znana resnica; on podučuje brez vse osnove in pravega načerta, nepotrebna vprašanja in ponavljanja se po sili v šolo vrinejo, in, aH more pri takih okoliščinah nauk vspešno napredovati, ter učencem koristiti, naj sodi sleherni učitelj sam. Le tisti učitelj, kteri nauk sam dobro razumi, more potem brez vseh over vsestransko in razumno podučevati. Le taki nauk postane živ, ter vnema pazljivost, pa tudi le edino taki nauk rodi blagonosni sad za časnost in večnost. — Ako je resnično, da skušnje slehernega človeka uče, so po takem te toliko večjega vpliva za učitelja, kteri izreja mladino. Zato je pa potrebno, da učitelj vsestransko vse duševne in nravne moči in zmožnosti vsacega učenca dostojno pozna, da more potem z vsakim učencem modro ravnati. Toda vediti mora učitelj, da je ravno to polje, na kterem se nikdar ne izuči, kajti ni težjega pri izreji, kakor opazovati in so- diti skrite otroške moči. Naj si tedaj vsaki učitelj vse skušnje, ktere doživi na tem polji, zapisuje v posebno knjigo. S časom se taka zbirka zelo naraste, in je učitelju dobri svetovavec o času dvoma, tolažnik v urah žalosti in nadlog, pomočnik o času potrebe, zerkalo svojega delovanja in truda, in zgodovina njegove dušne in telesne delavnosti. Pa tudi skušnje, ktere si učitelj nabira zunaj šole, opa-zovaje učence grede v šolo ali pri igrali, so zelo važne za učitelja, ker tukaj učitelj dostikrat marsikaj zapazi, kar mu je prikrito med šolskim ozidjem. Sicer učitelju ni pripuščeno, se vtikati med domače zadeve, vendar o pravem času izrečena beseda o nravnosti in zaderžanji dostikrat več koristi, nego veliko besodovanje in pridigovanje. — Tudi učiteljski zbori, ako se prav izveršujejo, veliko pri-pomagajo, da učitelj napreduje in se izobražuje, kakor tudi to , da učitelj večkrat obiskuje svoje sosedne učitelje, posebno šolska spraševanja. Se ve, da mora biti učitelj prost vse oholosti in domišljije, da si tako dobro in posnemovanja vredno prisvoji in to porablja. Da učitelj tedaj z druzimi vred napreduje, naj bode ponižen; ta krepost nas podučuje, da smo krotki in v ljubezni vneti do svojega poklica, da nam je potem mogoče kaj dopovedati, ter da vedno in vselej le pravega in dobrega iščemo, ter se za to prizadevamo. Darila in šiba v ljudski šoli. Komaj so se šolska darila odpravila, že se je pisarilo po časnikih in šempljalo sim in tje, da mislijo tudi šibo iz šole spoditi. Darila in šiba — na pervi pogled res prav različne stvari — imate vender nekako naravno zvezo med sabo ; oboje je izraz ene in tiste ljubezni, ki se pri odgojevanji človeškega rodu po potrebi zdaj te, zdaj une poslužuje. — naj viš1 in umniši postavodajavec, seje pri odgojevanji mladega človeškega rodu obeh prav očividno posluževal, kakor nam kaže zgodovina izraelskega ljudstva, in vsi postavodajavci in umni odgojevalci vseh časov so rabili darila in šibo. Oboje je v pravi meri in o pravem času tudi vselej dober sad obrodilo, kar nam kaže skušnja vseh časov. Pa saj pri spačeni človeški volji tudi drugače ni mogoče. Lepo bi bilo res, da bi človek dobro le zato delal, ker je dobro, brez ozira na plačilo, in slabega se varoval, ker je slabo brez ozira na kazen. Ali kaj tacega se da sicer misliti in želeti, nikdar pa v djanji izpeljati. Bog sam tega ne zahteva edino, ampak vabi ljudi k dobremu, ker jim že tu na zemlji srečo in tam večno veselje obeta; svari pa pred hudim, ker hudobnim proti s časnimi in večnimi kaznimi. (Po tem načelu so se ravnali.) Po volji božji so pa tudi od nekdaj cele deržave in posamesne družine delile plačila in kazni, — le šola, ki je deržava v malem in družina v večem, ki obema služi in pomaga, bi se teh pomočkov posluževati ne smela? „Pa kdo jemlje šoli plačila in kazni?" zna marsikteri poreči, „sej bodo še za naprej obstala kakor doslej; le darila so se odpravila, ker vse spridijo. Sej boš smel še za naprej pridnega pohvaliti in tudi v častne bukve zapisati, le spominek pridnosti in darilo marljivosti mu dati, to bi bilo greli". Do sedaj je bila naj veča pohvala v šoli očitno malo darilce konec leta, naj veči in hujši kazen pa šiba. Pohvali je verh odlomljen, šiba pa svojega zdaj še bolj ošabno povzdiguje. Učitelj, ki otroke res ljubi, se mora zdaj skoraj sramovati, kedar vzame šibo v roke, če pomisli: tepsti jih smem, veselja jim delati in daril dajati pa ne smem. Ce šiba že popred ni bila prijazna prikazen v šoli, je zdaj še le pravo strašilo, rekel bi skoraj, krivica, ktera se otrokom, ki jo čutijo, pa povedati ne znajo, na obrazu bere, kakor bi hotli reči: „Vzeli ste nam med, vzemite še pelin!" Kdor otroke pozna, lahko ume, da se bodo otroci zmiraj bali takega Miklavža (Nikolaja), ki jim bo le šibe, če tudi pisane, nosil, nikoli pa zlatih jabelk. — Nihče naj ne ugovarja, da leskovka ne obrodi dobrega in sladkega sadu, če je tudi grenka. To je res, pa le tam, kjer ji je na drugi strani primerno plačilo postavljeno. Skušnja uči, da otroci, ki plačila nimajo pričakovati, kterim le, vedno šiba proti, nekako oterpnejo in dobrega nikoli z veseljem, ampak vselej s silo delajo. Skušnja tudi uči, da so vedno boljši tisti otroci, ktere je upanje na tako plačilo navdajalo, kakor uni, ki so iz strahu pred šibo dobro delali. — Stari so se der-žali pravila: Ravnaj z otroci najpopred z lepo, in še le, če to ne pomaga, z gerdo! Zdaj nam je naj lepši iz šole vzeto; naj gerši pa še stoji na starem mestu. Naj reče tedaj kdo, kar hoče: raji sem Miklavž med otroci, ki jabelka deli, kakor Miklavž, ki le šibe nosi. — Ko bi bil jaz zato, da naj se šolske darila odpravijo, za kar pa z drugimi kranjskimi učitelji nisem, glasoval bi precej za to, da naj se tudi šiba odpravi ; ker pa šolska darila s per-vim učiteljskim zborom v Ljubljani nazaj želim, mi bi bilo tudi žal, ko bi ta prijatlica šiba iz šole morala pobegniti. Nikar ne misli, tovarš, da sva s šibo toliko prijazna (ker jo prijatelco imenujem), sej že iz prejšnega lahko povzameš, da nama nič kaj prav ne gre vkup ; še le vesel bi bil, ako bi je treba ne bilo, in srečno bi imenoval šolo, kjer je ona v kakem kotu vse leto pri miru. Ali nevstrašeno si upam reči: Šiba je potrebno zlo v šoli, in : Vzemite nam šibo, potem se bomo mi otrok, in ne otroci nas bali ! (Ne mislim tù druzega strahu, kakor tistega, ki izvira iz ljubezni.) Ta strah je pa le tisti, ki izvira iz ljubezni in kteri stori, da otroci tudi učitelja ljubijo, kedar jih tepe, če vidijo, da so zaslužili in le takrat tepe, kedar je primoran. — Hvalevredno je, da se sedanji čas toliko trudi za izboljšanje šol, ali dozdeva se, da se prehitro korači in v teku pušča marsiktero dobro zerno, ktero smo od prednikov prejeli. Nisem iz med tistih, ki pravijo : „Kakor naši očetje, tako tudi mi", pa tudi ne tistih, kterimjevse, kar so predniki pustili, slabo ali celo od več. Tudi tù je v sredi resnica. Nesrečna šola, kjer le šiba poje, slab učitelj, kteri s šibo pod pazduho pod-učuje in odgojuje; nesrečna in slaba bo pa tudi šola, kjer šibe več ne bo. Bile so hiše in so še, v kterih je šiba posebno mesto imela za polico ali na čelešniku in od kodar so jo oče ali mati le redko in o posebnih časih jemali: dostikrat je bil pa že pogled na tisto čarovno mesto zadosti, da sta se pokoršina in red vernila. Tako je bilo tudi v dobrih šolah in je še in naj bi zanaprej še ostalo. Tudi zanaprej naj bi bilo šibi v šoli častno mesto hranjeno, od kodar bi se jemala le redkokrat in le zavoljo velikih in potrebnih otroških porednosti. Sicer se mi vsa reč v darilih in šibi tako naravna zdi, da bi bilo daljno govorjenje od več. Po mojih mislih ni vprašanja za srečo ljudske šole : ali naj se odpravijo darila in šiba, da bo mladini in človečanstvu v prid ? Da te verstice naglo sklenem, še rečem v svojem in mislim tudi v imenu svojih sodelavcev, učiteljev na Kranjskem : Dajte nam darila nazaj, in pustite nam šibo v šoli, in stavim vam, da v takih šolali odgojeni otroci bodo boljši, kakor v tistih brez daril in šibe! j. A. Zemljcpisjc v ljudski soli. (Dalje.) III. Podnebje. J. Ali je Kranjsko gorkeji od Koroškega? O. Sploh je Kranjsko gorkeji od Koroškega, vendar dežela ni tako gorko, kakor bi bila lahko, ker sploh bolj proti jugu leži in je naklonjena na jugo-vzhod in na zahod, ter je blizo morja. Vzrok temu je, da dežela visoko leži, in je blizo visokih Alp, in da jo gore proti morju zapirajo. V vsaki deželi so naj nižji kraji tudi naj topljejši, tako tudi na Kranjskem. Naj toplejši kraj na Kranjskem je Vipava primeroma le 250' visoka, pa odperta na zahod in bližnje morje; ima pravi talijanski značaj. Za tem so naj toplejši kraji kerško polje in sploh doline severo-vzhodnih goratin pa metliško in černomeljsko gričevje in dolina zgornje Kolpe in Čubranke, tedaj sploh kraji, ki niso čez 800' visoki. Te strani so skoraj, kar toploto zadeva, v enaki versti kakor Varaždin in Zagreb na Hervaškem. Drugi okrog glede podnebja obsega naj prej vse kraške doline z njih okolnim pogričjem na gameljsko in ljubljansko ravnino. Razmerje toplote po kraških dolinah kaže nam Postojna, 1471' nad morjem. Vendar ima Ljubljana sploh bolj kontinentalno podnebje, to je po letu večjo vročino in po zimi huji mraz, kakor Postojna, ker morje, ki je v ravni potezi samo 6 milj daleč, ima tu že neko moč na toploto tako po leti, kakor tudi po zimi. Merzli vetrovi so pa krivi, da je november še dostikrat zelo merzel. Naj toplejši mesec je tukaj avgust, naj merzlejši december; v Ljubljani je pa naj večja toplota v avgustu, naj niža pa januarja. Tretji klimatični okrog1 se ne odlikuje mnogo od dolnje ljubljanske ravni; obsega dolinsko na severo-vzhod odperto stran in niže doline na Gorenskem, ktere derže na jug ali vzhod v kranjsko ravnino in nektere niže (do 1500' visoke) ko- tline v Suhi Krajini, v kterih se sadje še sploh dobro ponaša. Naj topljejši mesec je julij, naj merzlejši december. Četerti okrog obsega idrijsko gorato stran, više gorenske doline in skoro vso suho Krajino. Njegova toplotna razmerja kaže nam podnebje 2028' visoke gore sv. Magdalene, vzhodno nad Idrijo. Sploh je tukaj takošno razmerje, kakor v daljnem Ziljskem na Koroškem, samo da je zima tu mnogo ostrejša. — Naj merzlejši kraji na Kranjskem so, se ve da, više planje in temena Triglava, Blegaša, gor Karavanek, kamniških Planin, Suhe Krajine in Krasa, ki so nad 3000' visoki; na taki visočini je na Kranjskem malo stalnih človeških prebivališč. Na Kranjskem zelo dežuje — več nego v kterikoli deželi avstrijskega cesarstva, kar prihaja od tod, ker je morje blizo in je dežela zaperta in gozdnata, in ker vetrovi radi vlečejo. Dni s padavino (v kterih dežuje ali sneži) šteje se s vsi deželi po 130 na leto, v pervem klimatičnem okrogu po 133 5, v drugem 127, v tretjem 134, v četertem 150. Spomladni dežji so na Kranjskem zelo pogostoma; jesenski so redkejši, pa sila obilni in pravi nalivi. — Sosebno je deževnih dni v vsi deželi po 104 in snežnih dni po 26 na leto, to se pravi: eden k drugemu Postojna ima februarja pa marca navadno po 7 dni s snegom; Ljubljana ima meseca decembra in marca po 6—-7 dni, februarja tudi po 10 snežnih dni. Po višjih krajih nad 2500' sneži celo maja pa septembra meseca. — Toča pobija najraji na Krasu (v Postojni po 4—5.); v Ljubljani pa po 2—3 krat na leto. Silno različni so v deželi vetrovi. Na severo-vzhod pa na vzhodu dežele vlečejo vzhodni in zahodni vetrovi skoro v enaki meri, po zahodnem Kranjskem vlečejo pa zlasti severni pa zahodni vetrovi; po sredi dežele in na jugu (na Krasu) pre-vagujejo pa vzhodni vetrovi: severo vzhodni vetrovi (na Krasu pod imenom burje naj huji piši) gospodujejo zlasti avgusta pa decembra meseca in prizadevajo poleti naglo in veliko ohla-jenje zraka, po zimi pa obilo snega, ki zapira ali ustavlja na Krasu mnogokrat za več dni ves prehod ljudi in blaga. (Prih. dalje.) Stari in mladi Slovenec, m. Malu. O. Malu adj. parvus, pauci; mali pauci na pr. mali spasuti se, si malymi, vi malehi slovesehi, vii malehu letehu; malo ne paene; malomi, vu — po male parum, brevi; po malu i malu paullatim, raro. S. Rad bi, da se večkrat piše nsl. m a 1 i t i minuere, ma-liti se, pa male ti minui; kakor velmi tudi malmi, stsl. ma-luma-e-i parum; za malenkost bolje malost, malota, mal-stvo, mala reč, malčica; nam. malenko stsl. maliniko raje malko, maličko itd. — Sicer pišete, da je majhen iz nekdanjega maljahan cf. polagahno, mehkahan, nov novehni, tenehen; malik (vid. Jezičn. IV, 5); kmalu iz k in nem. m al (zumal), ki ga čem tedaj pustiti (Jezičn. I, 49). Maniti. O. Decipere; manu v. zamanu; manijti innuere, nianije, manovenije nutus. 8. Morebiti se vjema z nsl. m a mi t i decipere, in m a mu stultus nam. manu? Pisarili so pa zaman-i (zamano besedovanje) nsl. tudi zavman, zahman frustra, otiose, vman improbus, hmanj, hmanjuh, omanj, manj, manjak homo piger; mahnit stultus; zamanice serb. (cf. str. 37.; Maslina. O. Oliva, fructus olivae; maslinica, maslica-ičina; mas-ličije olivae, olivetum. S. Maslo je stsl. unguentum, kar masti, in oleum n. pr. dreveno; mazati ungere. Materinu. Si. Materi in materini imate stsl. adj. poss., — nje de-vlstvo, -n^, materisku, - Istvo, in to mi kaže, da smem nsl. pisati razun mater i n-a-o, tudi mater en-in, -rna-o z gibljivim polglasnikom v končnici. Matoru. O. Senex; matorlstvo i materistvo senectus. 8. Nsl. mater, mator in matoren adultus cf. lat. ma-turus. Medü. O. a) Medü ni. mel, vinum, cf. ahd. metu nhd. meth ; b) m é d I f. aes, bulg. cuprum, cf. goth. smitha. iS. Všeč mije med ari, medovínikü pincerna, medvínica celia vinaria, medovina sicera, medicar, ki jo vari ali kuha (medico); iz medí pa je me d ari faber aerarius (Kupfer-schmied , kotlar) , médinica — médénica officina, numus,— aereus, obolus; olim medenica pelvis, labrum iz lavabrum (v. me-diničar, medelničar). Metalika. O. Incantatrix ; kako, da omenjaš le-to ? /S. Ker sem čital, da je stsl. méta to kar zaméta (vid. str. 37.) nota, mételínikü notarius, hrov. bilježnik ; serb. mjetka, pomieta signatura, primietiti notare, observare; mesti-metq,, metati, metngli iacere na pr. zrébij, zdrébijg, kame-nije, semena itd. Mečika. O. I mešika ursa, sucula, hyaena; mecíkü ursust.j. medvédí m. medvédica, f. ali nsl. medvedka. Miglivü. O. Mobilis na pr. oko malo i m i glivo, iz migati, mižati nutare. Mi z in i c i íilius postremus, mézinü iunior, minor, mézinici íilius natu minimus, na pr. si mi pervenecí, sii mi mézinecí ngoaroe xat iftrrsQog-, nsl. ma-mezinec digitus auricularis. Milü. O. Milü adj. miserabilis, carus, na pr. milü mi iestí na-rodü si misereor super turbam; čedo moje miloje, milyj brate, gospodine; militi sg o čemi compungí; ct. goth. milds, ser. mil connivere. S. Mila mi je beseda ova, i rad bi, da mi krasi pismo slovensko v raznih oblikah: militi-ovati, miloljubje-serdje, mi-1 o n. dos, — devičisko, milostiv-en-vec-vstvo, milost-ošta-styni, miloščina (ne pa milorščina) misericordia, venia, eleemosyna, milostnik, milno, milstvo, benignitas, miljenje compunctio. Mirü. O. Mirü je a) pax, sümiriti i sümériti reconciliare, hu-milem reddere, ser. mér mutuari, vendar cf. mérü, goth. mérjan, ahd. mari, ser. smr, in mera ser. ma metiri; b) mirü mundus xd