ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 3 453 in ki sporoča, da je v sarkofagu pokopan sv. Dasij, prinesen iz Dorostola (51 s.; si. 4). Do tega prenosa je prišlo očitno enkrat proti koncu 6. stoletja, vmesne postaje tega prenosa (morda Odessos, kamor se je zatekel škof iz Dorostora pred Avari?; pnm. str. 51) pa niso znane. _ ; ' . Monografija Renate Pillinger je ena v vrsti novejših studij o mučencih iz Fodo- navja, ki so imeli dokaj podobno usodo: po usmrtitvi v dobi velikega preganjanja so bili čaščeni v domačih cerkvenih skupnostih, v procesu propadanja antike pa so nji­ hove ostanke in s tem njihovo čaščenje prenesli v varnejše kraje, bodisi v Italijo, bo­ disi v varnejša bizantinska mesta na Balkanu. O teh mučencih imamo praviloma raz­ lične vrste virov: »passiones«, zapise v martirologijih in raznih koledarjih, v novej­ šem času pa so bili odkriti tudi materialni, zlasti epigrafski viri iz pozne antike. Kom­ plicirane analize na podlagi vseh vrst virov pomenijo veliko obogatitev pri raziskova­ nju poznoantične dobe podonavskih dežel. Tovrstne študije so bile v zadnjih petnajstih letih posvečene sv. Kvirinu (C. Roncaioli, S. Quirino di Siscia e la sua-traslazione a Roma Analisi e critica delle fonti, Quaderni dell'istituto di lingua e letteratura Latina, Univ di Roma,2—3, 1980—1981 [1983], 215—249; E. B. Thomas,-Zur Quirinus- und Mârtinfrage "in Sabaria — Frühchristliche Kontinuität im westpannomschen Raum, Burgenländische Heimatblätter 43, 1981, 5—18), skupini mučencev »S. Quattuor coro­ nati« (J. Guyon, Les quatre couronnés et l'histoire de leur culte des origines au milieu du"IX e siècle, Mélanges de l'École française de Rome. Antiquité 87, 1975, 505—561), sv Demetriju iz Sirmija (P. Lemerle, Les plus anciens recueils des Miracles de Saint Démétrius I, Le Texte — II, Le commentaire, Paris 1979—1981 ; V. Popovié, Die sud- danubischen Provinzen in der Spätantike vom Ende des 4. bis zur Mitte des 5. Jahr- hunderts, Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert, Hrsg. B. Hansel, Sudost- europa-Jahrbuch 17, 1987, 95—139), v pripravi pa je tudi študija o sv. Ireneju iz Sir- mija (F. Dolbeau; gl. N. Duval, Sirmium »-ville impériale« ou »capitale«?, XXVI Corso 'di cultura sull'arte ravennate e bizantina, Ravenna 1979, 53—90, zlasti 80, op. 50). Studija Renate Pillinger,' ki v naši zgodovinski publicistiki ni neznano ime (gl. ZC 39 1985, 173—183; 40, 1986, 515—517), napisana z izvrstnim znanjem, akribijo in izred- no pronicljivostjo, pomeni v vrsti novejših resnih in poglobljenih prikazov zgodnje- krščanske dobe v ' podonavskih provincah delo, mimo katerega ne bo mogel noben raziskovalec poznoantične dobe v deželah ob spodnji Donavi. ! . . R a j k o B r a t o ž H é l è n e A h r w e i l e r , Politička ideologija Vizantijskog Carstva. Beograd : Filip Višnjić, 1988, 187 strani. (Srbski prevod dela L'idéologie politique de l'Empire Byzantin s predgovorom Ljubomira Maksimovića). Ni dvoma, da so podvigi političnega in siceršnjega življenja prvega in tretjega Rima zasenčili glorijo, v kateri se je sončil drugi. To velja tako za zanimanje kot za zavest bodisi laikov bodisi strokovnjakov; zatorej je vsako delo o zgodovini Romejcev toliko dragocenejše. Se posebej, če ga podpisuje takšna znanstvena avtoriteta, kot je francoska Grkinja Hélène Ahrweiler. Mesto Matere božje, Konstantinopolis, je nastalo v znamenju dveh idej: ideje no- vega Rima in ideje novega'Jeruzalema. Dve misli, imperialno in krščansko, ki poprej nista bili ravno V prisrčni zvezi, je bilo treba prenoviti tako, da sta se mogli zliti v ko­ likor toliko harmoničen ideološki sistem. Spoznanje, da zemeljskih kraljestev ne da­ jeta samo Mars ali Venera, temveč tudi — celo še trdneje — Kristus, stoji v temelju tistega, čemur se po vsej pravici reče »pax byzantina«. Stvar je seveda n e t t a v a n o eklektična, toda ravno v prevzemanju iz različnih, celo nasprotujočih si izročiLin združevanju raznorodnih elementov je moč Bizanca. V nekem smislu — paradoksalno — tudi izvirnost. * . .',. .. „ ' , . , » Bizanc je sebe vsekakor razumeval kot edino področje civilizacije. Za taksno misel je imel zlasti po 476. letu kar nekaj razlogov, čeprav mu nato vecvrednostm kompleks bolj škoduje kot koristi: resda do neke mere mobilizira državljane v ob­ rambo države — vendar v glavnem ožji krog, razumniško elito; t o d a n a drugi strani še usodneje zapeljuje oblastnike v podvige, ki daleč presegajo zmožnosti cesarstva. Najbolj pač Justinijana I. in Manuela I. Komnena, do neke mere pa tudi Vasilija II. in še prej Herakleja, v čigar zmagoslavnih dneh je tudi že napoved prihodnjega so­ mraka, prihajajočega z znamenju meča islama. Cesar niha med dvema moznostima: ali bo — idealna varianta — kosmokrator, gospodar sveta ekumene, ali pa le — reali­ stična varianta — imperator, gospodar imperija drugega Rima, ki je s svojim nastan­ kom v znamenju krščanstva seveda plamenica čistosti edine prave vere. Navsezadnje se stvar razreši na moč preprosto: basileus se razglasi za kosmokratorja, čeprav je v resnici le imperator z včasih prav majhnim vplivom na življenje tistega, pemur u . Obolensky po vsej pravici pravi'bizantinski commonwealth. To zagotovo m bil prvi 454 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1939 . 3 primer v zgodovini,, da je ljudem fikcija pomenila več od resničnosti — celo samo resnico! • i. V svojem tisočletnem obstoju je Romejsko cesarstvo dokazalo neverjetno prila­ godljivost vsakokratnim razmeram. Tako je izavrijski (v resnici armenski) cesar Leon III. vodil populisbčno politiko, ki je bila po srcu maloazijskemu vaškemu prebi­ valstvu glavnemu rezervoarju človeških sil cesarstva: v času sile mu je ustregel z iko- noklastično strogostjo v verskem življenju, ko pa je bila mohamedanska nevarnost odvrnjena, se je država spet povrnila k sproščenejšemu krščanstvu. Čudovit primer delca tistega, kar še zmeraj zelo živi v deželah bizantinskega civilizacijskega kroga in čemur se se vedno pravi bizantinizem, pospremljen — kot vedno — z nadvse lepimi besedami: »Izmed vseh dobrin sem izbral pravico,* kajti »Bog zavrže tiste, ki imajo dvojno mero« (iz Ekloge Leona III. — mimogrede povedano, ta zakonik iz leta 726 ? £ E w ] e ° l » Grafenauer v Zgodovini slovenskega naroda II. (str. 104 izdaje iz leta 1965) Leonu Modremu, ki pa je vladal v letih 886—912). Cesarstvu uspe tudi zvit ma­ never spojitve, celo poistovetenja krščanske solidarnosti z državljansko, kar vodi v svojevrsten nacionalizem. Najemniško vojsko tako lahko v dneh ikonoklastičnih ce­ sarjev zamenja državljanska, uvajana od začetkov tematske ureditve. Zato cesar Leon VI. (Modri) zapiše sledeče misli, ki bi bile v času prevlade najemništva nesmi­ selne in ki precej spominjajo na tiste iz 2., 3. in 10. knjige Platonove Države- »Naj Kantatorji spomnijo predvsem na nagrado, ki je nasledek vere v Boga, na darove ki jih podeljuje cesar, in na prejšnje uspehe. Toda še posebej naj poudarijo, da je pri­ hajajoča bitka boj za Boga, za ljubezen Božjo in za celotno nacijo ter predvsem za nase brate pod brezverskim jarmom, za naše otroke, naše žene in našo domovino- naj ne pozabijo spomniti na večno slavo tistih, ki so padli za svobodo naših bratov ter da bojujemo vojno proti Božjim sovražnikom.« V dneh makedonske dinastije se položaj temeljito spremeni: država se je okre­ pila do te mere, da se ponovno more posvetiti imperialnim podvigom. Ze v Fotijevem zborniku zakonov Epanagoga (883—886) sta populiš tični ideal Leona III., pravica ter vrhovni cilj ohranitev obstoječega, nadomeščena — in to kar s cesarjevo osebo, ki je »zakonita oblast, splošna dobrina vseh državljanov«. Cesarjev cilj je, »da s'svojimi vrlinami obdrži in ohrani obstoječe dobrine; da povrne — s svojo učinkovito bud­ nostjo — izgubljene dobrine, da pridobi — s svojo vestnostjo, svojo delavnostjo in L7-°llt% P . r a v l c m m i zmagami - dobrine, ki jih primanjkuje.« Ideologija zdaj terja tud! pridobivanje, ne le ohranjanja; nekatere stvari je celo potrebno pridobiti nazaj, Ker so očitno bile izgubljene. Morebiti je tu skrita ost zoper obnovljeno cesarstvo Za­ hoda, ki ga za časa Leona III. še ni bilo. Toda navsezadnje je bilo resničnost treba vzeti na znanje: na zahodu stoluje cesarski brat (bolgarski cesar je recimo zgolj sin bizantinskega), čeprav vlada »barbarski rasi« oziroma »prostaškemu in krvoločnemu narodu«. Na vzhodu pa si cesarstvo še more privoščiti politiko v velikem stilu- voi- scake samozvanega cesarja Samuela, uzurpatorja v Bolgariji in Paristrionu, kaznuje kot navadne upornike zoper cesarja v Konstantinopolisu — z oslepitvijo. V čedalje ostrejših sporih s središčem katolicizma v Rimu se v Bizancu uveljavijo nove vrednote ki so v znamenju vedno večjega sovraštva do Zahoda in njegovega vesoljnega cerkvenega koncepta, poji P a jih že od prej prisoten kompleks večvred­ nosti, za katerega je čedalje manj razlogov. Domovina nacije — na tem mestu ne po­ zabimo, da Leon VI. še govori o neosvobojenih bratih pod brezverskim jarmom — vse bolj postaja le obstoječa država Grkov brez negrških dežel vzhodnega Sredozemlja ki so precej casa bile del imperija, njihovi prebivalci pa del nacije. V letu 1204 se zdi da je vesoljno krščanstvo po razkolu leta 1054. spet vzpostavljeno, toda grško sovra­ štvo nasproti vsemu zahodnemu dobi tedaj dokončno tudi nepomirljivo versko razsež­ nost; odtlej je vesoljna krščanska cerkev onemogočena tudi kot utopija Nacionalna pravoslavna cerkev se z vesoljno, rimsko, v nobenem primeru ne more več sporazu­ meti; zapre se v eshatološki fatalizem, državi pa zapečati zadnje upanje na rešitev ki more priti le od katoliškega Zahoda, terjajočega cerkveno unijo. Bizantinska politika je v teku agonije cesarstva povlekla marsikatero docela nedostojanstveno potezo samo da bi se država ohranila, toda pravoslavni verski nacionalizem in fanatizem sta ji one­ mogočila poslednji, morebiti odločilni gambit: zadnji bizantinski veliki duks tako zna­ čilno izjavi: »Raje vidim v mestu turški turban kot latinsko tiaro.« Cesarstvo se je iz­ gubilo v togosti, prej tako zelo koristna elasticiteta in sposobnost absorbcije ter zdru­ ževanja tudi najbolj nasprotujočih si prvin sta se docela izgubili Tako se pokaže - ^ " Л 3 n a I e t 0 1 2 0 4 - ' k i j e b i l ° p o m n e n J u Hélène Ahrweiler potrebno kot nekakšno cistilisče za prenovitev v postavljaških vojnah Komnenov utrujene države kot samo začasno koristno sredstvo, ki je s svojimi nasledki, predvsem z nespravljivim zavra­ čanjem vesoljne krščanske cerkve pod vodstvom rimskega papeža tudi onemogočilo morebitno rešitev cesarstva, četudi se je za unijo zavzemala celo takšna politična -ka­ paciteta kot je bil Mihael VIII. Paleolog, obnovitelj grškega cesarstva v Konstantino­ polisu m zmagoviti nosilec pogledov prestolnice tudi v času, ko je bila provinca edini predstavnik grškega cesarstva (1204—1261). Mož je bil po dolgem času spet eden ce- ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1 9 8 9 - 3 455 sarjev, ki je brez sramu mogel napisati po zgledu božanskega Avgusta pričevanje o svojih.podvigih (De Vita Sua), čeprav je začel kot uzurpator. Izmed : vseh poglavij dela Ahrweilerjeve je morebiti najpomembnejše zadnje, enajsto, o temeljnih načelih politične misli v Bizancu — o »-taxis-« in »oikonomia«. Na tem mestu bomo opozorili samo na prepričljivo zavrnitev mišljenja o cezaropapizmu v Romejskem cesarstvu: tudi v Konstantinopolisu, ne le na Zahodu, purpur rii delal duhovnikov, temveč samo cesarje. Kakor so bili cesarji, ki so kot Leon III. gospodarili tudi v cerkvenih zadevah, so bili tudi patriarhi, ki so kot Mihael Kerularij imeli glav­ no besedo v cesarskih domenah. Toda to so bila le izjemna razmerja, največkrat sta bila »imperium« in »sacerdocium« jasno razmejena in razdeljena v svojih opravkih, seveda v skladu z romejsko mislijo o »taxis« in »oikonomia«. I g o r G r d i n a G e o r g e s D u b y , Vreme katedrala. Beograd : Nolit, 1989. 331 strani. (Srbski prevod dela Le temps des cathédrales. L'art et la société 980—1420). Čeprav je izvirnik knjige Cas katedral star že več kot desetletje in je njegov avtor medtem z izvolitvijo v Francosko akademijo (1988) postal nekakšna uradna in­ stitucija, za naše miselno podnebje še vedno predstavlja skoraj nezaslišan novum: na Slovenskem si zgodovinopisja brez množice opomb, še zlasti pa brez kar pregovorno suhoparnega sloga ubeseditve, praktično ni mogoče niti zamisliti, posebej ne za sred­ njeveško obdobje. Marsikaj smo sicer uspeli izvedeti o okoliščinah nekdanjega življe­ nja, komajkaj pa o tem življenju samem, z izjemo paradnih rev in težav »našega kmeta«. Na Francoskem je seveda že davno drugače: tamkaj zgodovinska veda vse­ kakor zelo dobro pozna med nami toliko poudarjeni »zaklad /tako ali drugače/ ubo­ gih«, vé pa še za kaj drugega. Kajti od nekdaj so najsubtilnejša spoznanja o pretek­ losti posredovali sočasni umetnostni podvigi; Thomas Mann ni o liriki zaman govoril kot v orehovo lupino stisnjenem vesolju. Toda ne, slovensko zgodovinopisje večjidel pušča to vesolje (ob, še prenekaterem drugem) bodisi literarni, bodisi umetnostni, bo­ disi glasbeni (ali še kakšni drugi v njegovih očeh bolj ali manj pomožni) zgodovini, ali pa ga milostno, na kratko, odpravi na koncu kakega obrobnega poglavjeca kot nujno zlo. Da je nasledek takšnega ravnanja popolna odljudnost marsikaterega predela na­ šega zgodovinopisja, kar vodi v njegovo neprisotnost v zavesti laikov (tudi iz tega naslova uspevajo med nami celo na prvi pogled bedaste teorije o preteklosti: za re­ šitev duše ni vedno dovolj samo izreči, pomemben je tudi način izrekanja!), ne more biti nič čudnega;,kako pa se dela drugače, kaže ob drugih, ki se trudijo po devizi Jacquesa Le Goffa »za drugačen srednji vek«, še posebej prepričljivo življenjsko delo Georgesa Dubyja, v okviru katerega zavzema Cas katedral vidno mesto. Zahod je tam proti letu 1000 dosegel svoje nižišče: zamrli so impulzi antike ter merovinške in karolinške renesanse, toda kljub veliki gospodarski bedi in miselni pre­ proščini je bil pripravljen na ponoven vzpon. V dneh otonskega cesarstva, ki je zraslo na razvalinah karolinškega sistema, utemeljenega na dvojnem nadzorstvu, preko voj­ vod in škofov, je že čutiti dvig, se pa prej po precej enotnih idealih urejeno cerkveno in posvetno življenje začenjata vse bolj razhajati: saški cesarji so zazrti v idejo impe­ rija in okoli njih se razvije umetnost, naslonjena na rimske zglede (najpomembnejša literarna predstavnica je Hrosvita, katere šest dramskih besedil je nedavno, 1988 izšlo v Zagrebu tako v latinskem izvirniku kot hrvaškem prevodu), medtem ko cerkvene poglede vse uspešneje narekuje vplivu laikov povsem odtujeni Cluny. Začenja se ve­ liki čas izkustvene umetnosti samostanov. Višek vse modrosti pomenijo cerkveni očet­ je, zlasti Gregor Veliki; prva stopnja sedmerih svobodnih veščin se reducira na gra­ matiko, druga pa na glasbo. Romanski Kristus je bleščeč, Janezov, iz Apokalipse, je kralj, ki je prišel sodit in gospodovat. Cerkev se v duhu takih misli vse bolj povezuje v čvrsto hierarhično organizacijo, znotraj katere je vsakomur odrejen točno določen prostor delovanja. Posvetna sfera hodi drugo pot: plemstvo razstreli še zadnje ostanke karolinškega sistema — ne združuje ga več osvajanje, bogastva ne daje več plen, temveč nadvse revno gospodarstvo, vse manj je v službi vladarja, vse bolj je sâmo svoj gospod. Od cesarja (ali v Franciji kralja) se razlikuje pravzaprav samo še po strahoviti neizobra- ženosti. Toda ko si sčasoma materialno opomore, se začno stvari tudi tod spreminjati. Pojavi pa se — po barbarski pozebi ponovno — še ena moč, trgovci. Ti imajo v Še pre­ cej strogih časih slabo vest, ker bogate v nasprotju z zapovedmi pravega krščanskega življenja. S Kristusovim bleskom je sicer brezbožno tekmovati, zlasti z onim iz^ Apo­ kalipse: toda vsaka doba si uredi boga po svoji meri, in tako se posvetni ljudje vse bolj ozirajo proti človeški podobi Sinu Božjega, proti Kristusu iz sinoptičnih evange­ lijev. Premiki v človekovi zavesti rodijo okoli leta 1130 v najsproščenejši pokrajini Zahoda, v capetski kraljevini Ludvika VII., nov stil, gotiko. Njen prvi podvig je Suge-