Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. /.. v Ljubljani, Tiska Delniška tiskarna. ozn^ a, ne napreduje. „Kar so Homer, Sofoklej, Dante, Shakespeare, Goethe in vsi ti velikani spoznali, to so ugotovili absolutno, za vse večne čase." Masaryk realist, redkobeseden, trd v izrazih, označuje umetnike za „genije, dane od Boga1, ki se jili je dotaknil čudežni angel, za skrivnostne, svete posode, ki njihovega pomena nikdo popolnoma ne spozna. V njihovih dušah je svetovna skiiv-nost, v njihovih delih se nam podaja rešitev svetovne in življenjske uganke. Kakor za resno in globoko znanstveno delo, je treba tudi za umetniško delo velikega napora sil. Na Danteju, Goetheju, Schillerju, Balzacu in drugih je pokazal, ko][kojsk^njaJ^_treba včasih zameno samo neznatno besedo, katere mi smrtniki niti ne opazimo. Zato smatra Masaryk zahtevo, da se mora umetnik izobraževati, za kategorično. Umetnik se mora intenzivno izobraževati, da bo res to, za kar je po bistvu umetnosti predestiniran, da bo lahko povedal v svojih delih o svetu nekaj več kot more vsakdo izmed nas videti in slišati. Umetnik se_ naj uči pri Danteju, Leonardu da Vinciju, Michelangelu, Leis-• singu, Goetheju, Schillerju, Dürerju. S tem, da so se ti umetniki pečali z globokimi, dalekosežnimi znanstvenimi! študijami, s tem, da so tudi sami hoteli čimveč videti in spoznati, s tem so dosegli višino, na kateri jih vidimo. - Kakšno je torej razmerje med vedo in umetnostjo? Opredelitev obeh je podal Masaryk v svoji že omenjeni študiji o Zolaju. „Jaz si mislim — pravi tam — da danes umetnina, posebno roman, ne more, da ne bi podajala znanstvenih nazorov svoje dobe in zato ni dvoma, da v romanu in tudi v drugi umetnosti zavlada smer, ki odgovarja moderni znanstveni izobrazbi. Preciznost opazovanja in mišljenja, ki se je učimo v šolah in povsod, se mora javljati tudi v umetnosti, boljše rečeno: umetniki žive filozofično v isti izobraženi družbi na isti način, kot vsi ostali. ... Da se od realističnega umetnika zahteva opazovanja, to se samo po sebi razume. Kako bi umetnik sploh mogel misliti in čutiti, čejie bj^opazoval? Ce se mu mora posvečati večja pozornost, kot sosedu X, V, mora ravno njegovo opazovanje biti točnejše. Od realista in umetnika sploh se ne sme zahtevati samo opazovanje, temveč tudi mišljenje, t. j. umetnik mora misliti pravilno in kar naj-točnejše, sicer delo, ki bo izšlo iz opazovanega predmeta, nima cene... Le umetnik, ki točno opazuje in točno misli, bo imel točno, resnično fantazijo. Umetniško delo ne bo nikdar fotografija, gol popis ali zapisnik, temveč bo najlastnejše delo umetnikovega duha. Velik umetnik .podaja ian tastičiii.h_sl i k, temveč slike, sicer izmišljene" (zato ) razlikujemo med fantazijo in fantasterijo), toda izdelane v ni skladnosti z resničnim življenjem, t. j. z življenjem, ki ga je ..........* resnično opazoval in spoznaval. V takšnem umetniškem delu je resnično življenje in narava, kakor je priroda v Principih Nevvto-novih, v raziskovanjih Bernardovih, v psihologiji in socijologiji Spencer jevi ... Toda po čem se torej razlikuje filozof in znanstvenik od umetnika in posebno od romanopisca? Znanstvenik razlaga^ svet, umetnik ga v sebi vedno na novo ustvarja. Tam znanstvenik — tu stvaritelj. Znanstvenik je objektivnejši, postavlja se proti svetu — umetnik je subjektivnejši, ne postavlja se proti svetu, temveč prevzema svet vase, podaja nam svoj in nov svet. Znanstvenik je moder — umetnik je močan. Veda poučuje — umetnost povzdiguje. Znanstvenik čim jasnejše pove, kar spoznava, z umetnikom moraš čutiti, prečutiti, česar je poln, kar upodablja, kar se reči ne da — — svet, življenje se ne dasta z besedami zadostno razložiti, temveč le živeti in zato iznova ustvarjati. Veda nudi gotovost, z umetnostjo gledaš, ker živiš. In tako gre za resnico veda, gre za njo tudi umetnost, resnica je le ena, toda drugače jo spoznavaš z vedo, drugače jo gledaš z umetnostjo. Resnica, najresničnejša resnica, resnica v resnici — je obema skupno geslo." („Naša Doba", III., 1896.) Masaryk je realist povsod, tudi v umetnosti, zato proti mistiki in romantizmu. Tudi vJe^slövju_zahteva jasnega,uvaževanja, pravilnega mišljenja in konstrukcije. Resničnost, ne zanimivost in napetost, resnica, ne laž! Odklanja nelogičnost in psihologične nemožnosti, „fantastiranje". Ker umetnik neposrednejše spoznava življenje in svet kot znanstvenik, zahteva od leposlovne umetnosti, da nam daje odgovor na naša prašanja, da bi rešila naše sodobne probleme, samo ob sebi pa se razume, da tako, da kljub temu ne postane znanstvo, filozofija. „Saj umetniško stvarjanje se ne izčrpava s posamezno mislijo in koncepcijo — kajti človek ne živi samo s posameznimi mislimi, čustvi in hotenjem, temveč z vsem življenjskim prizadevanjem, trudom in iskanjem, upanjem in trpljenjem, iz katerega blešče posamezne ideje, čustva in težnje, kakor iskre iz kremena." (Moderni človek in verstvo, „Naša Doba", V., 1898.). Ob tej resni in težki nalogi, ki jo ima leposlovna literatura, pa seveda ni prostora za „f art pour F art"izem, za prazno' igranje z besedami, ker vse to je isto kar literarni aristokratizem, za katerega v Masarvkovem življenjskem nazoru ni nikjer prostora. Istotako tudi ne za dekadentizem, v katerem vidi Masaryk slabost, često tudi nravno JoU indi.ferentnost, odpor proti nazorom — odpor proti delu in življenju^ / ko bi naj ravno literatura ustvarjala novega, višjega človeka. Vendar pa oblike ni preziral, ker je pripomoček v iskanju, pripomoček za eksaktno, čim točnejše podavanje opazovanega predmeta, njegovih lastnosti in skrivnosti. „Pravi umetnik kar najbolj pazi na umetniško obliko; toda tudi v tej obliki je umetnikov izraz in izliv življenja." („Moderni človek in verstvo", Naša Doba, V. 1898.) Na teh nazorih temelje Masarykove literarne kritike, ki kljub strogosti v vseh ozirih niso moraliziranje. Literarno in socijalno(spisarstvo ima v Masarvku prav takega nasprotnika kot nravni jezuitizem. Oboje je združeno v Arcibaševem Saninu, zato ga Masaryk odklanja. Za razumevanje Masaryka v tem pogledu ne bo odveč, če se dotaknem še enega prašanja: ljubezni in ženske v literaturi! O tem je povedal sledeče: „Čakam seveda ugovora, da poezija ne more biti brez lepote in zato ne brez ljubezni in brez žene." S „puritanizmom, češkim bratstvom" lahko živi malomeščan, ne pa umetnik, pesnik itd. Resnično je — poezija in umetnost ne moreta biti brez ljubezni, ker brez ljubezni ni in bi ne bilo življenja. To^a kakšna ljubezen? Prav nič nimam proti ljubezni, kakršno (da ne bom govoril nejasno, dam primer) nam je naslikal Shakespeare v Porciji: močno ljubezen, moško, z eno besedo, prirodno ljubezen, brez vse nečiste pruderije, toda tudi brez nervozne sentimentalnosti. Da, še več! Prav nič me ne žali Mussetova ljubezen. Musset je čisto odkritosrčen, podaja se, kakršen je, brez neprirodne rafiniranosti — čutna ljubezen, orgij a je njegovo življenje, toda pri tem si je čisto na jasnem in se pošteno zaveda, da je s to ljubeznijo izgubljen. Ne dela o njej niti sebi, niti drugim nobenih iluzij, in „otrok stoletja", v svoji pošteni izpovedi ve, kako živi in da živi slabo. Do neke mere se da z menoj govoriti tudi o Baudelaireu, v kolikor je odkrit. Razlikujem med ljubeznijo in pohotnostjp, bodisi že brutalno ali slabotno. Pohotnost slabotna, nervozna, rafinirana, abnormalna, je grobokop prave ljubezni, ljubezni močne, zdrave, normalne; vsakdo, ki hoče biti vsaj zdrav, ne sme iioteti te slabosti, ker je to ravno grob močne ljubezni, močne in vendar — čiste. In tu smo pri glavni stvari. Nečistost _se je vrimlavnašo poezijo... in jo duši tudi danes. Duši jo nečistost skažene, slabotne, posiljene fantazije. Vedno^govoričerije o ljubezni je hoja okoli gorke kaše. Odkrit nastop dekadence bo to hinavsko igro z ljubeznijo, upam, odkril. V kakšni meri more in mora biti poezija napolnjena z ljubeznijo, to ni stvar nas kritikov. Ne predpisujemo. Gotovo pa v zdravi družbi močni in zdravi ljudje ne smejo imeti vsega mišljenja okupiranega od čutnosti. So seveda ljudje, ki na ves svet gledajo sub specie Veneris; toda ta venerični antropomorfizem stoji napram pravi ljubezni v istem razmerju kot fetišističen antropomorfizem napram pravemu verstvu." („Vrchlickv", Naša Doba, II. 1895., str. 666.) To so najbistvenejši nazori Masarvka o umetnosti in leposlovni fiteraturi. Preostaja le še, da začrtani, kako in v kakšnem oziru je vplival na literaturo in občinstvo. V tem oziru lahko citiram besede sodobnika tega vpliva J.Vodaka, ki je ob njegovi 601etnici napisal sledeče: „Masaryk je podal roko v pomoč onemu našemu mlajšemu literarnemu pokolenju, ki se je uprlo proti nizkemu, omejenemu nivoju domačega ustvarjanja. Proglasil je obenem ž njim, toda dovršenejše, zrelejše, prepričevalnejše in vplivnejše, da mora literatura stati na čelu vseh sodobnih nravnih bojev in duševnih teženj; da mora literarni umetnik globoko doživeti, prečutiti in tudi premisliti eksistenčne nravne bolesti svojih vrstnikov. Tu se že ni smelo govoriti v veter in tjavendan, kakor so to delali avtorji Twardowskih (Vrchlicky in drugi); vsaka beseda, kij£ je pesnik napisal, vsaka postava, ki jo je izmislil, vse je dobivalo nenavaden, dalekosežen kulturni pomen, ki ga je moral Čisto podrobno poznati, da bi ga mogel doseči po časovni potrebi. Šlo je za novega človeka proti staremu, za grozno razklanost in omahovanje med obema, za kvarno negotovost, tipanje, tolikšne zmote. Vsi so morali biti resno iz vseh svojih moči deležni stvarjanja novih ljudi. Masar>k je opazil to težnjo, iskanje in rojenje pri Baudelairu in: Huvsmansu kakor pri Goetheju, Lenauu in pri Hauptmannu kakor pri Mussetu; vsakega je priznal, kdor se je znal resnično, odkrito izpovedovati in priznavati svoje bolezni,svoje brezuspešne boje, grehe in težnje. Če je bil proti čemu, je bH (v člankih o Zolaju) proti polizobražgppsti jn diletantizmu, tam, kjer mora biti resnično, točno in "posleno^proučavanje prirode in človeka; če je kaj zametoval, je bilo to malikujoče oboževanje slučajnosti tam, kjer mora biti „prepričanje o nad vse lepi zakonitosti vsega življenja in zgodovine"; če je kaj zavračal, je bila to fantastična sinteza lastnih nedoznatkov in tujih misli tam, kjer bi morala biti „dovršena fantazija". »Takoj^jVlasaryk teoretično in s praktičnimi primerami analize dvignjl naše pojmovanje Jiterarne umetnosti na najvišjo mero njenih nalog in odgovornosti." Literarne razmere na Češkem proti prejšnjim časom so se zboljšale zato, ker so se izčistili pojmi o literaturi. „In k temu, kakor smo videli, je pripomogel Masaryk kakor malokdo drugi." (Češka Mysl, 1910. Stara kmžka Masarykova.) [PSD JANKO GLASER: SPOMIN. Včasih kot jug čez zimske setve hrepenenje po pomladi zopet zaveje čez razore, kjer zorijo že mi sadi. $e bi rad se vrnil tjakaj, da spet vidim zeleneti tiste bukve tvoje in moje, slišim v njih mladost šumeti. Še bi s tabo tamkaj, draga, rad v zelenju skritem gnezdil: , v taki noči, kakor v nji sein mračno svojo mladost ozvezdil. IVAN ZOREČ: TONČEK IN ANČKA. (Konec.) O mraku se je vrnila mati. Očeta še ni bilo domu. „V Stranjah", je začela mati, „sem se oglasila pri tvoji botri, pa sem take slišala, da mi je bilo kar sitno. I, Ančka, za božjo voljo, kaj pa vendar počneš?" „Kaj počnem? Mir mi dajte s tistimi grdimi opravljivci!" „Aha, ali si tudi ti že slišala? Kaj ti nisem tolikrat pravila, da bodi pametna? Jezus nebeški, še oče naj kaj zvejo, pa bodo vsi križi doli." Ančki so se spuščale težke solze po zdravih licih na jedre mlade prsi. „Pametna bodi, Ančka, pa je. Saj veš, da te branim, kjer le morem; najbolj pa pred očetom. Samo sramote nikar, le tega ne, Ančka." Mati in hči sta se vsaj navidezno pomirili. Ančke niso bolela samo očitanja, grizlo jo je zlasti, kar je slišala o Janezu. Tako rada ga ima, pa vendar še sam pomaga njenim opravljivcem. Kako je vendar nesrečna v svoji preveliki ljubezni! Štepka se je bala hčerine sramote in moževe jeze, drugega ničesar. Da bi le on ne zvedel, pa naj je že za zdaj kakorkoli. Očitne sramote pa menda ne bo, drugače bi Ančka ne govorila tako. Večernicam je zvonilo, ko je Štepec s klobukom v roki prav na težko prištorkljal domu. Divje je gledal zdaj po ženi, zdaj po Ančki, ki je trepetala v nemem strahu pred strogim očetom. Pa ni rekel nobene. •Molče so sedli k večerji, ki ni nobenemu prav teknila. Drug za drugim so odlagali žlico in so gledali pod mizo. „Stara in ti, Ančka, z menoj!" je naposled gospodar trdo dejal in je šel v drugi konec hiše. Dvakrat, trikrat je stopil gori in doli po sobi in se je raztogotil: „Ne trpim in ne trpim, pa je! Sram me je že iti iz hiše! človek se mora zmerom bati, da bi slišal svojo in svojih otrok sramoto!" Štepka in Ančka sta ždeli na skrinji in sta se bali nekoliko vinjenega moža. „Danes sem slišal tako, da imam dosti. Anti veš, kaj me sprašujejo? Kaj misliš, stara, kako pratiko nam pišejo?" „Kaj vem jaz za čenče?" „čenče? čenče, praviš? Vprašaj le tole sveto Nežo, morda ti bo povedala. Ali .pa ne. Saj veš, da je pametna " „I, oče, kaj pa je vendar?" je kratko vzdihnila zvita žena, da ne bi razdražila hudega moža. „Kaj? Kar sem ti že davno pravil!" „Za pet ran Kriščevih!" se je naredila. „No, saj drugače ni bilo mogoče. Naj deklina počne, kar hoče, ti jo zagovarjaš in ji daješ potuho!" „Nazarenski Bog — kako zagovarjam? Saj nič ne vem in ne morem vedeti, ko pa ne hodim med tvoje pijance!" Vedela je, da ga bo najprej ugnala, če mu poočita krčmo. „Ti, ti — nikar me nič ne pikaj! Gospodar in oče sem jaz in hočem, da moj otrok ne dela sramote nam vsem!" „No, tak povej, kaj je vendar!" „Vprašaj punčaro, ki se skriva za teboj. Nalagala te bo vsaj. Ampak vsa soseska že govori o naši sramoti in se nam smej a. Ali se ti kaj sanja, stara?" Trdo je naglašal vsako besedo, da je sekalo in bolelo in padalo kakor težki udarci. Ančka je tiho ihtela za materinim hrbtom in se je sključevala pod hudimi očitki. Prepozno spoznanje ji je budilo pekočo vest, da so zamirale vse nežne sanje, budil pa se ji je razžaljen dekliški ponos, ki ji pa ni mogel dvigniti osramočenega lica. Glej, on, ki je bil prvi in vselej njen edini fant in prijatelj, jo izdaja s samohvalnimi besedami, da ni nesrečna le ona sama, marveč tudi njeni starši, pred katerimi stoji sama in obupana, goljufana ljubica. Sama sebi se je zazdela tolika reva, da je na ves glas zajokala in kriknila v zatajevani ihti. Oba, oče in mati, sta se prestrašila njenega nenaravnega joka in sta še spogledala. Ona pa se jima je hotela umakniti in je vstala. „Nikamor ne pojdeš," je dejal oče mehko in s čisto drugačnim glasom. Obe ženski sta jokali in sta vedeli, da je oče premagan. Štepec si je otrl solzo in je molče odšel. „Hvala Bogu, morda pa vendar ni vse res," je pomislil z velikim, prijetnim mirom v srcu. Pred hišo je postal in se je zagledal v dolino, vso zavito v redko kopreno sivkaste megle, plezajoče po srebrni svetlobi vzhajajočega fantovskega solnca. Spominjal se je svojih mladih let kakor že dolgo ne več tako. Kaj ni tudi on sam imel muh več kakor je bilo prav? Kdo mu daje pravico do tako trde sodbe proti svojemu otroku ? Oprav-ljivi jeziki? E, trikrat ni res, kar se devetkrat objezlja. Ančka je preveč rada imela Janeza, ki je bil njeno prvo spoznanje, da bi mogla preboleti njegovo samopašno lahkomiselnost. V tihi žalosti je pobešala plahe oči in večkrat, če je bila sama, naglas zajokala. Ob lepih mesečnih nočeh je trpela prave muke. Po vso dolgo noč je čakala, v strahu upala, da bo potrkal in ji dopovedal, da jo ima rad. Vsak šum v mirni noči, prhet nočne tiče jo je sladko vznemiril, da je drhteče odpirala z rdečimi rožami zastavljeno okno. Janez pa je bil sit Ančkine ljubezni in domačije. Umaknil se je vojaški dolžnosti in jo skrivaj potegnil v Ameriko, ne da bi šepnil koprneči Ančki odrešilno besedo, čeprav je večer za večerom slonela ob oknu in se s sladko bridkostjo spominjala njegovega lepega vasovanja. Tonček se je oddahnil. Ančka se mu je smilila, ker je zmerom bolj venela. Ali pomislil je na svojo zavrženo ljubezen in je veselo upal. „Kako je, Tonček?" ga je ogovorila o priliki. Fant se kasneje ni mogel spomniti, kaj je odgovoril, tako vesel in srečen je bil po tistih njenih kratkih besedah. In ko ji je hotel speljati misli do svojih gorečih nagnjenj, se ji je zmračilo lepo lice, in se je zasmejala: „Pastir, neumni!" „Aha, še ne more pozabiti svojega sleparja," se je razjezil v ljubosumni togoti. Zdaj je bil bolj hud na njeno neumnost kakor na pobeglega tekmeca. „No, le čakaj, z menoj se ne boš več igrala!" V turščici je dobil staro strašilo. Hlačnice in rokave je natlačil s slamo in je ponoči pod njeno okno postavil možica, da je gledal v rdeče njene rože. Drugi dan se je vsa vas smejala, štepec je pihal v novi sramoti, ko so otroci in psi trgali možica. 2iva duša ni izvedela, kaj so imeli tisto jutro pri štepcu. Štepka in Ančka sta prijokali na plan, on pa je preklinjajoč odšel v krčmo in je več dni grdo popival. Tonček se je izprva ustrašil, ko je videl, kaj je storil njegov možic. Ali hitro se je otresel in je zamahnil z roko: „Da boš vedela, kaj je pastir!" In še sram ga je bilo, da je bil kdaj tako zaverovan v prevzetno in neumno Ančko, ki je bila po sili tiščala v svojo sramoto. Kjerkoli se je prikazala osramočena Ančka, so jo obtipavali drzni in škodoželjni pogledi. Ko je pred cerkvijo smuknila mimo fantov, je videla, kako so se razžaljivo posmehnili, oči so jim mežikale v zlobni radosti. Dekleta so v zadregi mečkala konce svojih robcev in so po-kašljevala. Iz oči jim je švigal srd in strup sovraštva. Marsikatera jo je vščfpnila kar naravnost z zlobno polglasno opazko. Vsaka ost oči ali besedi jo je stokrat zabolela. Težko se je premagovala, da ni vsem v obraz zakričala njihove hinavščine in hudobnosti. Sama se je čudila svoji navidezni mirnosti, za katero je skrivala svojo bol, in v skritem kotičku svojega srca je čutila, da njena mirnost ni pravzaprav čednost samopremagovanja, ampak živa zavest kolikortolike krivde. V takih trenutkih si je očitala tudi grehe, ki so morda samo v mislih kdaj obtežili njeno dekliško čistost, pod vtisom občega obsojanja je tudi sama verjela v svojo največjo krivdo, ki se je še povečala v njenem obupu. Ne starši, ne delo, nihče je ni mogel rešiti iz pekla njenega kesanja in prevelike pokore, čeprav je greh iz svoje prevroče prve ljubezni komaj spoznala. Vsak živec se ji je bolestno zatresel, kadar se je posebno živo spominjala omamne pijanosti, ki je bila v njej tavala cvetoča in vriskajoča in je bila vsa presrečna mislila, da je ves svet prekrasen pisan raj, Janez pa njen edini in veliki malik, ki ga je bilo njeno mlado in neizkušeno srce pobožno molilo in oboževalo. V spoznanju trpke prevare "si ni upala dvigniti oči, če jo je kdo ogovoril, ker iz vsake besede je čutila oster očitek in žaljiv zasmeh. Večkrat se je skrivala, da se je najokala. Oče in mati sta opazila, kako dekle vene. Obema je bilo hudo, ker nista mogla vedeti, da otroka podira pravzaprav le zavržena, izdana ljubezen bolj ko vse drugo, čeprav je bil videz drugačen. Za Janezom je koprnelo Ančkino srce in je jokalo kljub vsemu, kar bi bil Janez zakrivil. Janez se ni dosti križal zaradi pozabljene ljubice. Pisal je Košut-nikovemu Jerneju in se mu pohvalil, da mu ni sile. Pozdravlja vse • znance in prijatelje; čez hribe in doline, čez široko morje pozdravlja tudi štepčevo Ančko in jo vpraša, ali si je dobila že drugega fanta, in ali tudi temu bijejo tako sladke urice kakor so poprej njemu. Seveda je cela soseska poznala to pismo, štepec je pretepel Ančko in ženo in se je napil. Ančka je zbežala v Stranje k botri. Žena jo je grdo zmerjala, da je sirota rdela sramu. „Domu se spravi, malopridnicä, in se ne umikaj očetovi prepozni kazni!" „Botra, meni je tako hudo..." „l.e trpi, da ti vsaj Bog odpusti." „Naj ostanem pri vas, botra." „Ne maram te, vlačuga!" je siknila žena, ki je bila že pozabila svoje davne grehe, in je zarezala, da so se ji pokazale vse očrnele škrbine, kolikor se jih je še majalo v suhih čeljustih. Ančko je usekalo v prsih, butnilo ji je v sencih, da je skoraj omahnila. Šla je v klanec trudna in osramočena. Na poti skozi hosto jo je zabolela glava, zableščalo in stemnilo se ji je pred zbeganimi očmi. Legla je ob poti na mahovita tla, oči so ji ugasnile. V mehkem večernem vetru se je že zibal na cvilečih vejah globok mrak, ko se je prebudila. Planila je in ni vedela, kje je. Zdelo se ji je, da stoji v urnem vrtincu. Bukve so glasno vršele, smreke so se žvižgajoče pripogibale do tal, s svojimi temnimi vršički so pometale prav pred njenimi nogami. Naenkrat pa so se postavile na glavo bukve in smreke in so divje drvele v strašnem pišu in vrtoglavem vrtincu... Ančka je strmela in je razumela. Naglas je zapela in ni mogla prevpiti cvileče in sikajoče pesmi. Kričala je in se smejala v gromkem, dolgem smehu, da se je lomila v pasu in se bila po kolenih. Zazdelo se ji je kar naenkrat, da sliši prav od blizu drgetajoč jok. Prijela se je za čelo in je tuleče, sunkoma zajokala. Padla je na koleni, mah je pulila in si ga je potresala na glavo. Kar se je spomnila, da so se svetnice bičale v počeščenje božje in rešitev svojih duš. Brž je strgala jopico s sebe, vsa se je razgalila, z gabra si je odčehnila grčavo vejo in se je bila med molitvami in ihtečim jokom. — Tako so jo našli vso hripavo, raztrgano in razpraskano z divjimi in steklenimi očmi. Spravili so jo domu brez posebne težave. Ponižno je sklenila roki in molila čudne, zmedene molitve. — — Ančka je težko in le počasi okrevala. Bolezen jo je mučila 111 močno spremenila. Vse njeno vedenje je izdajalo strašen vihar v bolnem srcu. Pobita in tiha je bila in se je skrivala ali pa je vihrala in se smejala in krčevito jokala. Tudi zapela je, ali s takim glasom, da mu je šel do mozga, kdor ga je slišal. Dostikrat so jo tudi dobili, ko je bleda in objokana slonela ob oknu in strmela globoko v noč... Posebno Tonček je vse to videl. Vest mu je dejala, da je tudi 011 sam kriv njene bolezni. Zato je premišljal, kako bi zbrisal svoj greh. „če bi naenkrat stopil pred njeno okno, morda bi jo razvedril," je mislil fant. Ko je ogrnil suknjič in stopil v svetlo mesečno noč, se je trpko spomnil svoje prve ponočnjaške poti, ki jo je bil nastopil s tako blaženimi misli in nežnimi željami. Nocoj je šel brez vseh fantovskih muh kakor bi moral k svojemu bolnemu prijatelju. In nič se ni skrival, naravnost je šel kakor hodi poštenjak. Ko se je približal njenemu oknu, se je šele zdrznil v plahem nemiru. Iz okna se je sklonila bela postava, dvoje tresočih rok se je razširilo proti zmedenemu fantu. „Dober večer, Ančka," je zahropel. „Jezus —", je stoknila Ančka in se je oprla na okensko polico. „Ne zameri, če sein te ustrašil. V Stranjah sem bil, pa sem dejal, da že spiš in da me ne boš opazila, če grem todle," je lagal. „Tako, no. Pa dolgo te nisem videla." „Da, dolgo. Ali jaz bi se bil že prej rad kaj pogovoril s teboj," se mu je spesnilo. „Kaj si rekel?" „E, nič." „Hm." „Glej, Ančka, vse bi rad storil, kar bi hotela,4' mu je spet ušlo. I e " „Vidiš, če bi ne bila huda, bi ti prinesel s semnja v Stehanji vasi odpustek ali dva." Ančka pa je gledala v globoko noč in ga ni videla, ne slišala. „Ančka!" „Kaj?" „Ti pa bi mi zdajle dala šopek, kaj ne?" je zadrhtel Tonček. „Na —," je dejala in utrgala kraj sebe kimajoč cvet ognjevite fuksije in mu ga je zataknila v gumbnico. „Ančka —," je zaihtel presrečni fant. Z obema rokama je ujel njeno velo roko, pritiskal si jo je na čelo in lice in jo je močil s solzami. V pijanem veselju je naslonil svojo vročo glavo na njeno laket, zamižal je in je videl raj, ki je zastonj hrepenel po njem edinem vse lepe fantovske noči. — Ančka je zamaknjena prisluškovala mirni noči. Čudne vroče misli so v upanju in strahu drvele v dalj in so iskale raj in srečo. Z levico je mirno rila po kodrih drhtečega fanta, jokala je in trpela. - Tonček se je še tesnejše privijal na njeno laket. Izparina gorke spalnice, vonj dekliškega telesa ga je opijanjal z omotico, ki je ni še nikoli občutil do tega prvega trenutka ljubezenske sreče. Ančka se je naenkrat stresla po vsem telesu in je zaječala: „Ali si ga videl?" „Koga videl?" se je iztreznil Tonček in se ni ozrl. Ona pa je strmela v noč in se je zadihavala: „Ti — ti si ga prepodil! Izpred oči!" Priprla je okno in se je umeknila za zaveso. „Še ga ni pozabila!" je vzdihnil Tonček. Počasi je odšel domu in je prejokal vso predolgo žalostno noč. — Tonček je malokdaj videl Ančko, ampak z vsemi mislimi in željami je bil pri njej ponoči in podnevi. Pod okno ji ni hodil več. V trdi zimi, ki je bila pritisnila, bi tudi ne mogel. Trda skorja zmrzlega snega je pokrivala dolino. Kričeče vrane so lačne obletovale vas in so se obupane vračale h kupu gnoja, pripeljanega sredi polja za spomladno praho. Sive skale mrtvega Kuščar-jeka so medlo nagotele v visokih stenah in so se kazale v belo plan. Cez Požarnico je pritiskal rezek sever, da se je svetli petelin cvileče obračal vrh rdečega zvonika. Cerkovnik je s fantom zlezel v visoke bele line in je z veščo roko prebudil ubrane zvonove, ki so povedali prelepo povest: Tovor vina za 'n goldinar, tovor vina za 'n goldinar ... Budnar bogat, Pisek reven, Budnar bogat. Pisek reven. Tako so prelepo peli jutrajšnji nedelji. Ančka jih je poslušala in je sklenila trden sklep. „Teh zvonov ne bom več slišala," je dejala in je bila bolj vesela kakor žalostna. Drugo jutro je prav zgodaj vstala. Vzela je mašno knjižico in je šla kakor bi bežala. Ponoči je imela vasovavce, da ni mogla spati. Po vrsti so prihajali fantje, za njimi so šumela dekleta. Na skrinjo in ob postelji so posedli in so jo gledali s prezirljivim posmehom. Vsem je videla v srce, nobene misli ji niso mogli skriti. Jezna je skočila s postelje — pa so vsi izginili pod razpelom v kotu. „Aha, zbali so se jezičniki." Pokrila se je čez glavo, pa je vendar videla, kako široko se je raz-čeperila na skrinji njena svetohlinska botra in ji zapretila z razpoka-nim kazalcem. Ančka se je razjezila in je planila, ali botra je podvila krila in se je zmašila za skrinjo. „Tudi ta se umika!" je dejala vsa znojna. Oče je stopil čez prag. Jezen in žalosten je bil njegov obraz. Za očetovim hibtom je ihtela mati. „Oče! Vsaj vi, oče...," je prosila. Ampak on je potisnil pesti v žep, v temi so ugasnile njegove jezne oči. Okno se je odprlo, in Janez se je zavihtel na sredo sobice. Izpod odeje se mu je drhteče* nasmihala in se mu je poredno potuhnila. Janez pa se je zmagoslavno smehljal in se ni ganil. Odmaknila se mu je k steni in ga je-gledala v sladkem trepetu. Janez pa se je zasmejal in in se je obrnil. „Janez —," je jeknila in je zaihtela. Njegove oči pa so se smejale. Zažvižgal je v prešernosti in je šel za fanti in dekleti. Ančka je jokala in je skrivala lice v plevnato blazino. Pod oknom je poihtevalo. Nastavila je uho in se je začudila : „Tonček - ?" Boječe je stegnil vrat v sobico, prijel se je za prizidek in je okorno stopil prednjo. Njen šopek je nosil v gumbnici. „Tonček, kaj misliš, kako bo?" In fant se je sklonil nad njen obraz, njegove solze so jo zapekle prav na njenih trepalnicah. Premagana je sedla in je segia po Tončku. On pa je zajokal, in njegova senca se je prelomila v temi pod oknom. Ko je šla po zamrznjeni poti, so plesali vsi ti prizori pred njenimi očmi. Na razpotju se je odločila. Zavila je s poti proti hosti. V hosti je šumela ostra sapa in je stresala lahko ivje. Pod krevljastim gabrom je postala. Mašno knjižico je položila na skalo in si je odvezala izpodrec. „Visoko bo zadosti," je dejala in je segla po močni veji, da ji je šiv počil pod pazduho. Veter je vršeče potegnil, masna knjižica je zdrknila po skali, njeni listi so trepetali za skalo. Ančka se je ozrla nehote. Noga ji je zdrsnila po oledeneli skali, da je izgubila ravnotežje in je padla s skale. Med padanjem je udarila z glavo ob skalni rob in obležala v polnezavesti. Po vsem telesu ji je gomazela prijetna toplota. Ko je kmalu nato vstala, se je močno začudila. „Kako sem prišla sem? Kaj delam tu?" Zapazila je mašno knjižico in se je ustrašila same sebe in je bežala iz hoste naravnost domu. Bila je zdrava. Tega je bil vesel posebno Tonček, ki je junaško nosil rdeče fuksije svoje lepe ljubice Ančke. LSU FRANCE VEBER: BERGSONOVA TEORIJA SMEŠNEGA. (Dalje.) Zdaj vemo, na kakem fundamentu sloni prvi Bergsonov zaključek, da komika šele nastane, „kadar obrnejo v eno družbo spadajoči ljudje vsi svojo pozornost na enega, izločijo svoje čustvo in puste delovati le svojemu razumu" (et exergant leur seule intelligence). Na kaj pri tem poedincu pa se mora obrniti ta pozornost? Dočim je Bergson do-sedaj skušal določiti v prvi vrsti „okolico" smešnosti, upa z rešitvijo tega prašanja priti problemu mnogo bliže. Zato navaja najprej nekaj primerov. „Človek, ki beži črez ulico, se opoteče in pade: pasanti se mu smejejo." Da je ta človek namenoma sedel, bi se mu nihče ne smejal; sme-jemo se mu zato, ker je sedel proti svoji volji. Če je bil kamen na cesti, bi se mu bil moral v svojem teku izogniti. „Toda zaradi pomanjkljive gibčnosti, raztr^senosti ali protivnosti telesa so njegove mišice po zakonu, trajnosti (par un effet de raideur ou de vitesse acquise) nadaljevale svoje prejšnje gibanje, dočim so izpremenjene razmere zahtevale nekaj drugega. Zato je padel, zato se mu smejejo pasanti." Drug opravlja svoje posle z matematično natančnostjo. Toda nekoč mu obrne neki škrat vse na glavo: če pomoči pero v črnilnik, potegne ven blato, če misli, da sede na trden stol, pade na tla, kratko: „ravna brez smisla, kakor stroj, ki teče prazen, le po zakonu trajnosti" (par un effet de vitesse acquise). Ta človek se premika v tem smislu naprej le zaradi svoje navade, dočim bi zdaj moral to premikanje prekiniti ali mu dati vsaj drugo smer. Tudi tukaj je torej smešna le neka izvestna mehanična odrevenelost (une certaine raideur de mecanique), kjer se pri osebi zahteva duševna gibčnost in življenjska prožnost. V obeh teh slučajih pa je komika le akcidentelnega značaja, ležeča samo na površju. Globlja bo ta komika tam, kjer ne kažejo te „mehanične odrevenelosti" samo zunanje ovire, temveč kjer se ta odrevenelost manifestira na zunaj neposredno iz sebe. Semkaj pa spada človek, „ki v svojem mišljenju ni nikoli pri tem, kar dela, ker misli le na to, kar je delal, kakor neko spremljanje, ki ostaja vedno za melodijo"; semkaj spada neka prirojena neelastičnost čutov in razuma (une cer- taine inelasticite native des sens et de T intelligence), „vsled katere dotičnik neprestano vidi, česar več ni, sliši, kar več ne doni, govori, kar se več ne pristoja, sploh se ravna po neki pretekli in domišljijski situaciji, dočim bi se moral prilagoditi temu, kar je v sedanjem tre-notku realno". Tukaj leži komika v osebi sami: c'est la personne qui lui (komiki) fournira tout, matiere et forme, cause et occasion. Vse to pa druži v sebi ravno raztresenost (distrait), kar razlaga tudi priljubljenost tega motiva pri avtorjih veseloiger, n. pr. pri La Bruyereju. Komika raztresenosti je pa tem intenzivnejša, čim jasnejši ali narav-nejši je izvor te raztresenosti. Zato je komična oseba /.aty i^oyjjv Don Quijote, ki, popolnoma zavzet za svoje junake, polagoma jenja biti v svojem mišljenju in hotenju pri teh junakih, temveč hodi sam kot somnambulnež skozi življenje, čigar duh ni samo odsoten, temveč ob enem prisoten v nekem čisto določenem, čeprav imaginarnem svetu, ki ne pade v ribnik samo radi nepazljivosti, temveč ker gleda — proti zvezdam. Vendar pa je komika tudi teh oseb enaka komiki prvih dveh primerov, tudi ti sanjavi, prenapeti duhovi so „tekači,, ki padajo, veliki otroci, iz katerih se norčujemo, zvezdogledi, ki se opotekajo ob realnosti, brezskrbni sanjači, ki jim življenje škodoželjno zastavlja pot4'. Tudi tukaj, je v Bergsonovem smislu reči, se smejemo torej le radi „mehanične odrevenelosti" teh oseb! Fiksnim idejam na intelektualnem pa odgovarjajo izvestni pogreški la moralnem polju. Moralna pokvarjenost je večkrat le neke vrste omrt-velost duha (une courbure de Farne). Seveda se nahajajo pogreški, ki jih duša popolnoma prevzame v se — brez vsakega ostanka — in ki se v tej nerazdružni spojenosti z življenjem dotične osebe projavljajo v vedno novih oblikah, od zločina do zločina. To so tragične napake. Smešne so pa le one moralne hibe, „ki spadajo nasprotno le k našemu zunanjemu bistvu, kakor neki okvir, v katerega smo dejani". II (smešna * napaka) nous impose sa raideur au lieu de nous emprunter notre sou-plesse. Nous ne le compliquons pas: c* est lui, au contraire, qui nous siinplifie. Moralne hibe, v kolikor so smešne, prenašajo torej odrevenelost na nas, ne preide pa naša prožnost nanje. Mi jih ne pomnožujemo, temveč one nas delajo enostranske. Tukaj leži tudi bistvena razlika med tragedijo in komedijo. V tragediji so strasti in napake nerazdružno zvezane s tragično osebo, so tako vtelešene v tej osebi, da njih ime izgine in mislimo le na to osebo; zato wore naslov tragedije biti le lastno ime. „Nasprotno pa ima mnogo komedij neko vrstno ime: Lakomnež, Igralec itd." Naj bo komična napaka še tako tesno spojena z osebami, „vendar obdrži svojo neodvisno in nedeljeno eksistenco; ostane glavna, nevidna in prisostvujoča (prezentria) oseba, od katere so odvisne osebe iz mesa in krvi na odru'4. Komična moralna napaka se torej z osebami na odru „igra kakor na nekem instrumentu ali pa se ž njimi peča kakor z lutkami". Done ici encore, c' est bien une espece cf automatisme qui nous fait rire. Et c* est, je le repete, un automatisme tres voisin de la simple distraction. Tudi tukaj se torej smejemo le radi avtomatizma, avtomatizma, ki je zelo soroden prosti raztresenosti! Kot poseben argument za to navaja Bergson še dejstvo, da je komična oseba splošno le v toliko komična, v kolikor se te svoje lastnosti ne zaveda. Le comique est inconscient. Smešnost je nezavestna kakor Gygov prstan, očitna vsemu svetu, vendar sama sebi nevidna. Tragična oseba ne bo pre-drugačila svojega ravnanja, če bi tudi slišala našo tozadevno sodbo. Smešno napako pa skuša vsak, kakor hitro postane očita, odpraviti ali vsaj zakriti. V tem smislu se da torej reči, „da smeh biča šege". Bergson sklene: „Od tistega, ki leti in pade, do naivnega, iz katerega se norčujemo, od norčevanja do raztresenosti, od raztresenosti do prenapetosti, od prenapetosti do raznih izrookov volje in značaja smo zasledovali, kako se smešno sicer vedno bolj spaja z osebo, vendar nikdar, tudi ne v svojih najsubtilnejših manifestacijah, ne izginja samo, nas vedno opominjajoč na to, kar smo zapazili pri njegovih masiv-nejših oblikah, namreč na efekt avtomatizma in odrevenelosti". — Kar mora pri vseh teh Bergsonovih izvajanjih človeka, ki ima vsaj nekaj pogleda v znanstveno metodiko, takoj osupniti, je pač to, da prenaša tukaj Bergson svojo, očividno mu zelo priljubljeno idejo „avtomatizma in odrevenelosti" na vse slučaje komike prav za prav le na podlagi enega in najenostavnejšega primera, svojega prvega primera o človeku, ki beži črez ulico in pade, pri tem primera, ki dopušča, kakor bomo kmalu videli, kljub svoji enostavnosti še celo vrsto drugih interpretacij. Kdo bo namreč, ki mu ni znana Bergsonova interpretacija tega enega primera, mogel zabresti tako daleč, da bi smatral znane komične junake kakor ravno Dona Quijota, Tartuff a, Georgea Dan-dina, Molierejevega Monsieura de Pourceaugnaca, kak Gogoljev tip itd. le zato in v toliko za „komične" osebe, ker in v kolikor o^tuje njih duševno življenje le — „avtomatizem in mehanično odrevenelost4**? Ali ne kažejo ravno največji „komični" junaki kakor na odru tako v vsakdanjem življenju tako čudovito gibčnost in prožnost svojega duha, da se v tem oziru gotovo najugodneje razlikujejo od še tako „resnega" vsakdanjega človeka? Da nam služi za merilo komike edinole Bergsonova alternativa: gibčnost — odrevenelost duha, tedaj bi med največje „komične" junake spadala cela vrsta nam tako znanih dolgo- časnežev iz vsakdanjega življenja, katerih duševnost je v resnici tako zelo podobna avtomatizmu prazno tekočega stroja, dočim bi v zmislu tega merila vsi (tudi od Bergsona) priznani komični junaki s svojimi bliskovito naglimi asocijacijamj in neprestanim menjavanjem svojega duševnega toka bili pravcati filistri, ki bi nas mogli zazibati samo še v spanje. Isto nasprotje pa kaže tudi že prvi pogled na Bergsonovo uporabo raztresenosti, ki se vleče kakor rdeča nit skozi vsa ta izvajanja. Ali se ne veže tolikrat največja raztresenost ravno z največjo gibčnostjo in prožnostjo duha, kakor o tem jasno priča življenje maione vseh velikih znanstvenikov, umetnikov, politikov, vojskovodij itd.? O Sokratu se poroča, da se je nekoč, zatopljen v svoje probleme, naenkrat ustavil in ostal na mestu celo vrsto ur, ne meneč se za smejočo se okolico. O Newtonu je znano, da se je nekega dne podal v klet, da prinese steklenico vina prijateljem, ki so ga bili obiskali; toda zamišljen v neko prašanje obtiči Newton s steklenico v roki v kleti, dokler ga ne vzdrami veseli hrup prijateljev, ki so čakali zaman na vino in prileteli v klet, boječ se, da se inu je zgodilo kaj žalega. Tako bi mogli navesti še celo vrsto primerov za skrajno raztresenost, raztresenost vendar, ki ji ne odgovarja noben avtomatizem in nobena mehanična odrevenelost duševnosti. Ali kdo se bo drznil reči, da sta bila n. pr. Sokrat in Newton v omenjeni situaciji, ko sta skušala rešiti morda najvišje probleme, tipa duševne odrevenelosti? Seveda je ta in vsaka druga raztresenost v marsikaterem oziru v resnici obenem komična ali smešna; toda ravno zato, ker je lahko največja raztresenost, kakor smo videli, združena z največjo prožnostjo duha, je popolnoma neutemeljeno in napačno Bergsonovo istovetenje komike ali smešnosti z avtomatizmom duševnosti. Priznati moram, da so iz omenjenih razlogov vsa ta Berg-sonova izvajanja, ki so tako važna za vse njegove poznejše misli, že pri prvem čitanju storila name jako neugoden vtis; ta vtis pa nam, • če se ne motim, še bistveno poveča le nekaj natančnejša analiza vsakega Bersonovega primera posebe. Če človek, ki beži črez ulico, naenkrat pade, se mu gotovo pod gotovimi pridržki vsakdo smeje. Toda kdo misli pri tem smehu na „zakon trajnosti", ki ga ta padec očituje, kdo misli pri tem smehu na neko mehanično odrevenelost duševnosti tega človeka? Da pa je ta odrevenelost edini razlog za naš smeh, tedaj bi moral vsakdo pri tem smehu na to odrevenelost ravno tako izrečno misliti, kakor mora drugič izrecno misliti na nesrečo tega človeka, če naj ž njim n. pr. sočustvuje. Da naš smeh nad tem človekom ne zahteva nobene ideje avtomatizma in odrevenelosti, sledi še posredno tudi iz tega, da je ta ideja vendar povzeta šele iz znanosti, iz naravoslovja in da bi se torej temu človeku lahko smejal le znanstvenik, v prvi vrsti naravoslovec, ki mu je zakon trajnosti kot tak znan in ki šele more v tem padcu najti neko zunanjo manifestacijo tega zakona: temu človeku se pa smeje, oziroma vsaj lahko smeje vsakdo, tudi otrok, ki nima o avtomatizmu in mehanični odrevenelosti nobenega pojma.. K temu pa še pride zanimivo dejstvo, ki ga more vsakdo preizkusiti na sebi, dejstvo namreč, da izgine takoj malone vsaka komika tega človeka za onega, ki motri ta padec v resnici le pod vidikom zakona trajnosti in ga v tem smislu „naravoslovno razumeva": tej osebi ta padec ne bo več „komičen", ker ga bo gledala tako kakor vsak drug „naravosloven" fakt, ki stoji kot tak sicer pod zakonom trajnosti, toda izven vsake komike. Pri vsem tem pa še Bergson ta svoj primer na napačen način preeno-stranski tolmači, namreč s svojim poudarjanjem neprostovoljnosti tega padca. Ali je sploh res, da se smejemo temu človeku le, če neprostovoljno pade, n. pr. zaradi nekega kamna, ki ga ni videl? Ali se ne bomo temu človeku še tem bolj smejali, če mu, bežečemu črez ulico, pride naenkrat čudna ideja, da sede na sredi ceste? Ali je zdaj to nad vse smešno sedenje na sredi ceste efekt avtomatizma in odrevenelosti duševnosti tega človeka? To sedenje je zdaj „prostovoljno": vsaj Bergson, ki mu je ravno neprostovoljnost padca znak za neko duševno odrevenelost, mora to prostovoljno sedenje izvajati iz posebne gibčnosti duha. In vendar je, ali vsaj more biti tudi to sedenje nad vse komično! Mislim, da že te misli dovolj jasno kažejo ponesrečenost Bergsonove teorije smeha: zakaj se črez ulico bežečemu človeku, ki naenkrat bodisi neprostovoljno bodisi prostovoljno sede, smejemo, more pokazati seveda šele resno znanstveno delo v tej smeri; jasno pa je, da ta smeh ni v nobenem slučaju smeh nad — avtomatizmom duševnosti. Kritika nadaljnjih Bergsonovih izvajanj je pravzaprav brezpo-trebna, ker v vseh teh izvajanjih Bergson to svojo misel le prenaša na vse druge slučaje in k temu še na skrajno umeten način. To kaže že njegov drug primer, oziroma oseba, s katero se igra neki šaljivi škrat. Vsem takim prizorom se otroci tolikrat smejejo, n. pr. v kine-matografičnih predstavah. Kje pa mislijo in sploh morejo misliti pri tem ti otroci na neki „avtomatizem" duševnosti dotične komične osebe, na avomatizem, ki ga povzroča neki, sicer popolnoma neviden škrat? Tudi tukaj je narobe reči, da bo ravno tisti, ki si te prizore predstavlja, v resnici le pod vidikom „mehanizma", povzročenega od nekega škrata, mogel občutiti bore malo komike dotične osebe, ker bo gledal na vsa dejanja in nehanja te osebe ravno tako le pod vidikom njih nujnosti in neizogibnosti kakor na kako drugo „naravoslovno" dejstvo: zakon gravitacije v tem dejstvu mu zastopa v onem prizoru — škrat! Isti razlogi govore tudi proti Bergsonovemu prenosu njegove teorije na pojciv raztresenosti in prenapetosti, o čemer sem govoril tudi že zgoraj. Kdo bo smatral, n. pr. Don Quijota, ker živi ta oseba pravzaprav le v nekem idejnem svetu, za duševen avtomat ali kdo se, ki mu izziva Don Quijotejevo življenje veden smeh, smeji „duševni odrevenelosti" tega komičnega junaka? Zopet naravnost nepojmljiv je pa Bergsonov prenos njegove teorije na moralno polje, na ono polje torej, s katerim se v prvi vrsti peča tudi vsaka prava komedija. Da bi se mu ta prenos sploh posrečil, je Bergson, kakor smo videli, primoran, da stavi „komične" moralne hibe kot take v največje nasprotje z dotičnimi živimi nositelji teh hib, v isto nasprotje kakor v svojem drugem primeru škrata z dotično komično osebo. Moralne napake so tedaj smešne, če nastopajo n. pr. na odru kot edine poglavitne, čeprav nevidne osebe (personnage central, invisible et present), ki se igrajo z dotičnim „komičnim" junakom kakor z — lutko: ta junak je komičen, ker so vse njegove kretnje enake mehanizmu lutke. Na ta način se da mehanična odrevenelost duševnosti komičnega junaka seveda kaj lahko „dokazati"! Toda kateri resni znanstvenik se bo dandanes mogel in sploh hotel ozirati na dokazovanje, ki sloni le na pesniški personifikaciji naših napak? Sicer pa se izkaže ravno tedaj, če se vsaj za trenutek postavimo na to stališče, Bergsonova teorija še od neke posebne strani kot skrajno maloverjetna. 2e vsak šestošolec mora dandanes vedeti, da moderna drama kakor v tragediji tako tudi v komediji že dolgo časa več ne pozna tistega puhlega, v prvi vrsti le didaktičnim namenom služečega „klasicizma" prosvete osemnajstega stoletja, temveč postaja, se vedno tesneje oklepajoč dediščine Schakes-• pearejeve, vedno bolj drama kakor tragičnih tako tudi komičnih značajev. Če pa zahteva moderna dramatika, da izvirajo kakor tragična tako tudi vsa komična dejanja in nehanja junaka neposredno iz njegovega značaja, torej iz njegove najgloblje lastne duševnosti, kratko: iz-njegove lastne osebnosti, tedaj izgublja Bergsonova teorija s svojo markantno ločitvijo med komično osebo in njenimi napakami najvažnejšo, t. j. objektivno, zgodovinsko podlago, ki jo nudi le faktični razvoj vseh umetnosti. In če se Bergson toliko opira na lastna imena tragedij in na vrstna imena komedij, mu je z ozirom na omenjeni razvoj moderne dramatike odvrniti, da zasluži in zahteva vsaka komedija, ki zadošča v polni meri postulatom moderne dramatike, ravno tako kakor odnosna tragedija tudi le lastno ime. V starejši dramatiki pa se nahaja dovolj tragedij, ki zaslužijo tudi le vrstna imena: treba misliti le na celo vrsto takozvanih klasičnih in klasicističnih dram, ki nam predočujejo le neke splošne človeške tipe, a nobenih značajev „iz mesa in krvi". Kar pa se tiče zadnjega gori omenjenega Bergstfnovega argumenta, ki se tiče „nezavestnosti" vse komike, morem le odvrniti: prvič te nezavestnosti v tej splošnosti sploh ne priznavam, ker nam že vsakdanje življenje nudi dovolj takih slučajev, kjer dotična komična oseba prav nič ne izpreminja svojega vedenja, čeprav se te svoje smeš-nosti zaveda, in sicer tem manj izpreminja, čim neposredneje izvira ta smešnost iz njenega značaja, drugič pa odrekam temu argumentu sploh vsako moč, ker ostane pri vsem tem, ali se svoje smešnosti zavedam ali ne, popolnoma odprto prašanje, v čem torej obstoji nazadnje ta smešnost. Naj obračam stvar tako ali tako, pri najboljši volji ne morem priznati, da je Bergson le kolikor toliko dokazal ali vsaj v smislu neke verjetnosti, utemeljil svoj gori omenjeni končni zaključek, da je komika ali smešnost in genere le plod duševnega avtomatizma. — Na tem temelju pa sloni ona končna in originalna teorija o smehu, ki je značilna za ves ta esej in ki jo razvija Bergson kratko in jedrnato v nekaj stavkih. Življenje in družba zahtevata od nas vedno pozornost na trenotno situacijo in neko gibčnost telesa in duha, na podlagi katere se moremo prilagoditi družbi. Napetost (tension) in prožnost (elasticite) sta dvoji, medsebojno se izpopolnjujoči polarni točki življenja. Kjer manjkata telesu, tam se pojavi kmalu slabost in bolezen, kjer razumu, tam se pokažejo oni težki slučaji pomanjkljivega prila-godenja življenju družbe, ki so edini viri vse bede in vseh zločinov. Seveda eliminira že boj za obstanek vse te najtežje slučaje, tako da more človek živeti, more živeti skupno z drugimi osebami. „Toda družba zahteva še nekaj drugega. Družbi ne zadošča samo življenje; ona hoče dobro živeti". In vendar se mora družba bati, da vsakdo od nas sicer pazi na najsplošnejše določbe življenja, se pa sicer prepusti polagoma avtomatizmu pridobljenih navad, da se njeni člani, iz katerih sestoji, namesto da bi se vedno delikatneje izjednačevali v svojem medsebojnem stremljenju, ozirajo le še na fundamentalne predpogoje tega ravnotežja: „njej ne zadošča gotov in močen sistem oseb, ona zahteva neprestanega medsebojnega prilagodenja". Zato pa ji mora biti vsaka odrevenelost (raideur) značaja, razuma in celo telesa sumljiva, ker je znak za ločitev od družbe in postaja ekscentričnost. Seveda ne more tukaj družba nastopiti z materijalno protisilo, ker stojf tu nematerijalnemu pojavu nasproti, pojavu, ki jo vznemirja le kot simptom, ki ni nobena grožnja, temveč kvečjemu neka gesta. C'est done par un simple geste qu'elle y repondra. Le rire doit etre quelque chose de ce genre, une espece de geste social. Tudi družba odgovarja torej (na vsako tako odrevenelost) le z gesto, smeh je le neke vrste socijalna gesta. Strah pred smehom manjša število ekscentričnosti in vedno veča stremljenje po napetosti in prožnosti, zahtevani od družbe. Brez ozira na vse strasti, ki se kaznujejo že po svojih naravnih posledicah, bi ostala še „neka odrevenelost telesa, duha in značaja, ki jo hoče družba tudi še eliminirati, da doseže kar največjo gibčnost in kolikor mogoče veliko družabnost svojih členov". Cette raideur est le comique, et le rire en est le chätiment. Ta odrevenelost je smešnost in smeh je njena kazen. — Posebna kritika te na sebi gotovo zelo originalne Bergsonove teorije je pravzaprav nepotrebna, ker stoji in pade s prejšnjimi Bergsonovimi izvajanji: če smo se, kakor upam, prepričali, da smeh ni le — smeh družbe in če smešnost in genere ni noben avtomatizem duševnosti, tedaj odpade seveda tudi vsak povod, da se naslanjamo na to teorijo. Sicer pa sledi neinožnost te teorije tudi brez ozira na to, da Bergson ni dokazal njenega temelja, iz teh razlogov. Da je smeh le socijalna gesta, s katero hoče družba odvračati razne ekscentričnosti svojih členov, tedaj bi družbi seveda nazadnje moralo biti tudi na tem, da izgine sploh vsak povod za smeh. V smislu Bergsonove teorije bi morala družba nasproti svojemu smehu zavzemati v principu isto stališče, kakor ga zavzema n. pr. nasproti kaznilnicam, bolnicam, paznikom itd. Dokler so ljudje taki kakor sedaj, so seveda potrebne kaznilnice, bolnice, pazniki itd. Toda v principu stremi vendar v prvi vrsti ravno družba za tem, da je treba vedno manj takih, s človeško pomanjkljivostjo najtesneje zvezanih zavodov, poklicev itd. Ravno tako bi pa, da je Bergsonova teorija prava, v principu ravno družba morala stremeti po tem, da je treba vedno manj smeha. Odgovarja pa to faktom? Ali ne tvori ravno komika tudi eno onih strani življenja, ki "jih noče ne posameznik ne družba nikdar izgubiti, ali ni smešnost ravno v svoji/z najvišji/i oblikah faktor, ki stoji v isti vrsti celo z našimi kulturnimi vrednotami? Na tem, glasom vsakdanje in umetniške izkušnje ne-ovrgljivem dejstvu pa se razbije vsa Bergsonova teorija, po kateri bi družba in vsak „družaben" posameznik v principu moral koprneti po tem, da — se mu ni treba več smejati. Proti tej teoriji pa govori slednjič najodločneje tudi to, da bi smeh družbe, če ga vzamemo v zmislu Bergsonove socijalne geste, nikdar ni dosegel svojega namena, tudi zato ne, ker se javlja vseskozi zakonito tudi tam, kjer družba sploh ne more imeti takih namenov. Bil sem že omenil, da se nahaja tem manjši strah pred smehom, čim bolj izvira smešnost ali komika iz značaja dotične „komične" osebe; rojen komik se bore malo briga za smeh okolice, da, ta smeh ga še jači, ker mu je znak za to, da se ta okolica izvrstno — zabava. Mi se nekako zakonito smejemo nadalje pa tudi tam, kjer nimamo nobenega povoda, zahtevati neko bodisi telesno bodisi duševno prožnost, n.pr. človeku, ki trči v trdi temi ob neko soho, na ovinku kljub svoji pazljivosti ob neko damo itd. Naj ima ta človek še tako prožno telo in duševnost, te sohe, dame itd. ni mogel videti: torej bi po Bergsonu tukaj moral odpasti vsak povod za smeh. Vsakdo si more sam zamisliti celo vrsto takih in še boljših primerov za brezdvomno zelo smešne prizore, prizore vendar, ki absolutno ne morejo biti znak za kako še tako majhno odrevenelost telesa ali duha. Mi se pa drugič zopet redno smejemo tudi tam, kjer bi s tem smehom, da je smeh le Bergsonova socijalna gesta, morali hoteti doseči nekaj, kar stoji v dijametralnem nasprotju s tem, kar v resnici želimo mi in družba: mi se smejemo raztresenosti velikih znanstvenikov, umetnikov itd. Kdor pozna dušo teh oseb, bo vedel, da bi eliminiranje njihove raztresenosti bilo istovetno z eliminiranjem njihovih znanstvenih in umetniških idej. Stremi pa po tem eliminiranju tisti, ki se smeje vedenju teh oseb, stremi po tem družba? Mislim, da se dovolj jasno vidi, kam pelje Bergsonova teorija, če jo dosledno izpeljemo. Še jasnejše pa se bo to videlo še v teku poznejših izvajanj, ko bomo slišali, kako skuša Bergson sam prenesti to svojo teorijo tudi na polje — dramatike. Tudi glede te kardinalne Bergsonove misli smo torej, kakor upam, čisto naravnim potom došli do negativnega rezultata. Brez dvoma je mnogo takih slučajev, kjer nadomešča ravno naš smeh vsako drugo vzgojo in služi torej v resnici neki socijalni profilaksi. A vse to je vendar le ena stran smeha, pri tem stran, ki je smehu kot takemu popolnoma akcidentelna, ker se nahaja toliko slučajev naj intenzivnejše komike brez vsake primesi te „socijalne" strani; to dejstvo je pa jasen znak za to, da je ta, od Bergsona za bistvo smeha proglašena stran gotovih slučajev komike le postranski efekt nekega mnogo globljega, nazadnje čisto psihološkega bistva smeha in komike, ki ga Bergson očividno sploh ne pozna. Vso njegovo metodo pa osvetli morda najbolje to, da moramo torej tudi zdaj, ko se nahajamo na koncu Bergsonovih principijelnih izvajanj, ponoviti to, kar smo zasledili že na drugih mestih, namreč da jemlje Bergson za faktum nekaj, kar je ravno F. OOLAR: BUDNICA. 227 problem, in se niti ne dotika tega, kar bi šele moglo vreči neko luč na ta problem. Kaj pomaga potemtakem, če Bergson iznova opominja, da s tem ne podaja definicije komike, temveč da mu služi to le kot vodilna misel za vsa poznejša izvajanja: videli bomo, da vsa ta poznejša izvajanja, ki se tičejo posameznih vrst smešnosti ali komike, s to „vodilno mislijo" stoje in padejo. (Dalje prihodnjič.) F. GOLAR: BUDNICA. Praprot zori, in višnjeve rože polne so rose jesenske — v temni se dalji ostro blestijo pogorja in šume gorenjske. Strme, ponosne v sinjo višino k zvezdam nebeškim plamene, kot bi tajno prisegala zemlja, ob Korotanu snežniki stoje. Bratje, ali razumete divno, jasno njih govorico? — Ne klonite glave, sinovi, ali vidite svobodno ptico? Prost in silen v brezmejnem obzorju jastreb in sokol vihari — bog Perun in bog Triglav ti kliče: Sloven, ne udaj se, udari! Zlato-žareč se meč nad tvojimi polji ob jutrih srebrnih leskeče — Zgrabi ga, da ti zasine solnce odrešenja in sreče. Praprot zori, in višnjeve rože polne so rose jesenske — v temni se dalji ostro blestijo pogorja in šume gorenjske. MARIJA KMETOVA: BREZ TÄL. (Dalje.) 9. Ali je bilo to naključje, ali sreča, ali usoda? Po Mininem prigovarjanju sem bila šla k zdravniku in dejal mi je, da sem tako zelo potrebna južnega zraka, da moram ostati še nekaj mesecev v Trstu. Čudila sem se, strmela; skoro se mi je zdelo, da je bil zdravnik nehote podkupljen po mojih mislih in željah; da mi je pogledal v dušo in videl, kaj hočem. Pisala sem Jožetu in mu povedala vse. Prišlo je brž njegovo pismo, da moram nazaj. Da se mu ljudje posmehujejo, češ, da mu je ušla žena; da robanti mati, češ, kako ga goljufam. 2e sem bila sklenila, da pojdem iz Trsta. Ali, ko sem zagledala v duhu Bukovico, ko sem začutila na sebi tisto strašno težo dela, skrbi in mržnje, in — ko sem pogledala Milanu v obraz — se je vse uprlo v meni, je vse vztrepetalo v goreči želji po Trstu — in brzojavila sem, da ne pridem. Slednjič sem pisala Jožetu še enkrat o zdravnikovih besedah. In kakor bi trenil, se je izpremenil: pisal mi je, da se mu smilim, da bi me pač obiskal, a mu ne dopuščajo opravki za posestvo in trgovino; da ima zdaj posebno veliko skrbi in mi želi zdravja. In poslal mi je tudi veliko vsoto denarja. Čez nekaj tednov pa sem prejela anonimno pismo, da ima Jože drugo, sestrično kali, ki bo tačas v hiši, dokler se ne vrnem jaz. In da jo rad vidi Jože in ona — da se tudi ne brani. Zasmejala sem se — prvi hip. Ali potem mi je bilo hudo. V noči nisem mogla zaspati. Nenadoma se mi je zasmilil Jože in očitala sem si, da ne delam prav. Bolj in bolj me je pekla vest, hujši in hujši so prihajali očitki. „Nesramna sem, to ni prav," sem govorila. „Ali je on kriv, če sem taka, da mi je vse zoperno, kar se godi v njegovi hiši? Ali je on kriv, da me'je videl, šel za menoj in me poročil? Ali je on kriv, če sem mu bila všeč?" Srce mi je bilo in bilo, peklo me je v glavi in kakor bi ležala na žerjavici. A potem: „Ali sem jaz kriva, da sem taka? Ali sem jaz vzrok, da sem se poročila? Kje je vzrok, kdo je vzrok?".Ali nekaj mi je šepnilo v uho: „Njegov denar je pa le dober." Planila sem kvišku, rdečica sramu me je oblila, čutila sem ogenj v obrazu, v sencih, in srce je bilo tako močno, da sem ga slišala. Precej časa sem sedela na postelji in kakor s težkim kladivom so udarjale misli po možganih. In glej, kakor blisk: — tam je Milan; tam so njegove vroče besede; ustnice me zapečejo od njegovih poljubov, duša mi zazveni od njegove ljubezni. Nasmehnila sem se, lažje in lažje mi je bilo, legla sem in sem dejala skoro glasno: „O, Bog! Kdo je kriv, kdo ni kriv? Kaj je prav, kaj ni prav?" In kakor iz dalje je prišel glas: „Nihče ni kriv. Vse je prav, vse ni prav." * tt * V jutru je sijalo solnce prav na posteljo in kakor zlato se je iskrilo krog mene. Vstala sem, šla k oknu in morje me je pozdravilo z modrim, modrim bleskom. In nebo je pelo, dan je bil ves zlat in vzkliknila sem: „Ne, — ne pojdem, ne pojdem! Saj nisem kriva jaz, saj ni kriv nihče; tako je — Bog sam ve, čemu in zakaj!" t- * *!■ Zvečer Mine ni bilo doma. Z Milanom sva sedela na zofi, zaprla sem cči in sem slonela na njegovih prsih. Kakor po prstih je hodila ljubezen krog naju in je šepetala. Pekoč ogenj so bili Milanovi poljubi, razžarevale so se iskre v meni in kakor plamen je bil moj dih. „Helena, ljubica!" je šepnil Milan in me privil k sebi, da mi je v poljubu skoro izpil dušo. „Povej, ljubica, povej, ali si moja, čisto, čisto moja?" „Milan!" Kakor bi vzplamtela soba v mogočnem žaru —, drhtela sem v njegovem naročju; njegove roke so prosile, njegovi poljubi so prosili in omotica me je obšla in nič več nisem bila jaz — jaz. Saj to je bil on, oni resnični on! Mož, ki sem čakala nanj vse življenje! On, ki je bil zame na svetu, le zame! Izpolnilo se je hrepenenje; svetla, bela cesta je vriskala pred menoj. # » # Vse nedeljske so bile misli zdaj, ves nedeljski je bil moj obraz, in kakor bi bil moj glas ves drugi, vesel in brez mraköv. Bukovica? Saj je ni bilo več. Jože? V daljo je prešel. Povsod je bil on; v solncu je bil, v morju je bil in v teh zlatih dnevih je živel. Mina? Ali ve? Nisem ji pravila; ali časih je prišel pogled, ki mi je povedal vse. Hvaležna sem ji bila, da mi ni rekla niti besedice. — Vsa ponosna sem hodila po cestah; pozdravljala so me bteščeča okna, nasmihale so se mi hiše, in ves šum in trepet širokih cest je hodil z menoj in me je razumel. Morje se ni izdalo: v skrivnostnem smehljaju me je gledalo in gledalo in je odšumelo. „Ah, čakaj", sem dejala, „saj mi ne uideš!" 2e nekaj časa smo se pogovarjali, da pojdemo v Benetke. Ali Mina iv hotela. Izgovarjala se je, da je ne veseli, da je bila že tolikrat in oo rajša donta. Jaz sem jo prosila, naj gre z nama, govorila, da mi je sitno iti sami z Milanom. Toda Mina se je le zagonetno nasmehnila in dejala: „Kaj ti bo sitno! Kdo vaju pozna!" „Pa vendar ne morem..." „No, le nikari, Helena. Uživaj, dokler je čaša medii polna! Saj je malokdaj —" Zardela sem in se obrnila. Tudi Mini je bilo nerodno, pa je odšla v drugo sobo. Končno je bil določen dan za odhod v Benetke. j . 10. One majhne, rdeče — rdeče žametaste rože so bile v vazi, one temnordeče, ljubezenske. In banane, in čaj in pecivo, in najfinejše cigarete in liker. Sami sva bili z Mino in pričakovala sem Milana, ki je bil odšel po izvoščka. „Moj Bog, kako trepečeš!" mi je dejala Mina. „Da, vse se trese v meni." „Nikari, nikari. Saj boš razočarana." „Ah, ne, Mina, ne jemlji mi veselja!" „Kaj bi ti ga mogla vzeti?" „Ne." „Vidim." Segla sem po cigareti, ne vem, koliko sem jih bila pokadila ta večei. „Jej rajša, pij — na čaja, likerja, da ti ne bo slabo!" „Ne morem, Mina." „Kako si otročja, ne bi si bila mislila!" Ugasnila sem cigareto, ki je nisem bila pokadila niti polovico. „Koliko je ura?" „Enajst bo." „Pa če je pozabil?" „Potočnik? Beži no! Sam ves trepeče kakor ti. Saj sem ga bila videla popoldne, kako je kar žarelo v njegovem obrazu." „Zdaj bi moral že biti tu. Ali ni — zdaj?" „Ne, ne. Le lepo mirno sedi in prigrizni kaj!" „Pa povej, Mina, kako je to — Benetke?" „Kup starih hiš." „Kako si poredna!" „In slike in gondole no — in ljudje." „Posebni, kaj ne?" „Kaj Še! Prav navadni." „Dražiš me. Nič nikari ne pripoveduj!" In spet sem si prižgala cigareto, mimogrede vgriznila v banano, kar v hipu izpila čašico likerja in vstala. „No, kam?" „Zdaj drdra voz, se mi zdi." „Se ti zdi!" „Koliko je?" „šele pet minut čez enajsto." „Moj Bog, kakor večnost so te minute!" „Helena, Helena. — No, pa saj te razumem." Sedla sem spet, se zagledala v rože, in roke so mi drhtele. „Najlepše je takrat, ko še ni," je dejala tiho Mina. „Najlepše." Molčali sva, in Mina me je gledala in se je smehljala. Tako rada sem jo imela nocoj in podala sem ji roko in dejala: „Lepo zahvaljena, Mina, — brez tebe bi mi ne bilo nikdar tako lepo." „Ah, nikari, Helena! — Brez mene, da ne? O, gotovo, tudi brez mene bi bilo prišlo, kar je prišlo." - „Misliš?" „Gotovo. Jaz .trdno verujem v to, da je človeku že zdavnaj odločeno vse tisto, kar pride. Pride — kdo ve zakaj, kdo ve čemu." „In ni hvaležnosti?" „In ne kesanja." „Hvala ti, Mina. Potrdila si me v mojih mislih. — Ali čuj..." „Torej, Helena — zdaj je res." Skoro bi bila omahnila, v trenutku se mi je zvrtelo v glavi. In ničesar ne vem, kako je prišel Milan v sobo, kako sem se poslovila od Mine, kako sem sedla v voz. Le to vem, da sem kakor okamenela sedela poleg Milana, in sem ga trdno držala za roko. Milan mi je govoril, pripovedoval, — a ne vem, kaj in ne kako. „Ali ti je hudo, ali ti je slabo? Helena!" Odkimala sem. „Ali si srečna?" „Več, več, Milan... To je več od sreče!" Nenadoma se je ustavil voz, izstopila sva in zaslišala sem brnenje in žvižg sirene. Z omahujočimi koraki sem šla po stopnicah na parnik in zdelo se mi je, da je to živo bitje, ki čuti z menoj. * * Ozrla sem se na krovu: tu je Trst — velikanska temna skupina nečesa težkega, nagromadenega. Na velikem trgu so štrlele svetilke brezčutno in brezizrazno. Zdelo se ini je, kakor da hreščijo v razigranem grohotu. Po gričih so se blestele lučke — kakor mežikajoča očesca, prijazna in dobrohoteča. Pred menoj neprodirna dalja nečesa skrivnostnega, globokega; zdaj pa zdaj se je zazibala modra lučka vrh jambora. Ne vem, zakaj se mi je zdela podobna astri. In zopet rdeča luč, zelena in zopet modra. Kakor božje oko je pogledoval svetilnik po morju: širok pas rumene luči — spet tema, spet svetlobni trak in spet tema. Nekako spoštljivo in v prečudnein strahu sem se ozirala na svetilnik. Zašumelo je morje, nekaj klicev s krova, z obrežja, motno drdranje in ropotanje — in ladja je odplula. Sedla sem na klop na krovu in se naslonila na ograjo. „Ali ti ne bo prehladno, Helena?" „Ah, ne — saj mi je vroče, Milan!" In sedel je poleg mene in me objel krog pasu. Precej časa sva molčala, naslonjena drug na drugega in meni je hotelo prekipeti srce. Nobene jasne misli ni bilo, le to, kako je lepo, kako mi je dobro. „Milan!" sem Šepnila. „Kaj bi, draga?" „Ah, Milan, ko bi mogla, ko bi mogla obdržati to srečo! Ko bi jo mogla prijeti z roko in jo stisniti v dlani, da bi mi ne odšla, da bi bilo vedno takole, takole!" „Duša — saj si moja, kaj hočeš še več!" „Umrla bi." „Helena!" „V tem lepem trenotku, ko je izpolnjeno vse — da bi umrla — Milan." „Pojdi — ne misli takih težkih misli — pojdi!" Roko v roki sva šla do konca ladje in obstala ob ograji. Naslonila sem se nanj in se zagledala v nerazumljivo, težko temo pod seboj. Nalahno so šušteli valčki, šumeli in se šepetaje potapljali v to veliko vodo. „Trenotek, dva — in konec bi bilo", sem mislila in kakor da me morje vabi in kliče, da moram, da moram vanj. „Ne sklanjaj se tako globoko čez ograjo, Helena!" „Poglej, Milan — kako malo bi bilo potrebno — majhen sunek in ponesla bi srečo s seboj. Grozno je to: si — nisi." „Ali veš, da mi je bila taka misel tolikrat v največjo oporo? Ko mi je bilo težko — najtežje, pa sem dejal: saj utegneš končati — kadar hočeš. In lažje mi je bilo." „To je — biti sam sebi Bog." „To je največ — in najtežje. — Pa nikari, Helena — pojdi, greva v salon." S silo me je potegnil s seboj in šop luči naju je sprejel v salonu. Obstati sem morala ob vratih, tako so me zmotile te prešerne luči. Omahovaje sem prišla do naslanjača in sem se pogreznila vanj. „Ah, to je lepo, to je dobro!" sem morala vzklikniti nehote, tako prijetno mi je bilo v širokem, mehkem naslanjaču. Prekrižala sem noge in se nasmehnila v zadovoljstvu. „No, vidiš -r- ali ni bolje kot na krovu v hladu?" je dejal Milan in tudi njegov obraz je bil zadovoljen čez in čez. „Res — bolje je. in kakor poživljena se zdim. Tema res ne rodi dobrot." Zasmejala sem se skoro glasno in vesele misli so prihajale druga za drugo. Kadila sva cigarete in se pogovarjala: „Saj res, saj midva se peljeva v Benetke!4" sem vzkliknila. „Ali zdajle se mi zdi, kakor bi bila doma." „Kje — doma?" je vprašal Milan. „Kar nekje doma — ondi, kjer utegneš reči, da si doma." Nasmehnila sem se in prišla mi je razigrana misel, nekaka nevarna igračka in sem dejala: „Milan — saj res — povej mi kaj o svoji ženi!" Milan mi je pogledal v oči, strogo in resno. „Ne", je odgovoril. „Ne? Ali ti je tako — sveta — ali..." „Ne govori tako! Ne izprašuj takih stvari!" „No, — pa ne. Toda veš — jaz bi ti pa prav lahko pripovedovala o Jožetu — zdajle — in o Bukovici." „Pa kaj ti je? To je že kakor izprijenost, Helena. Molči, molči o tem!" • „No, sem pa izprijena. Ali mar nisem — če vzameš takole po božjih in človeških zakonih?" „Kakor bi bili hudički v tvojih očeh, taka si zdajle." „Pa saj se peljem v Benetke! Oprostiti mi moraš." „Saj ti oprostim." Kar smejalo se je vse v meni, in ko sem izgovarjala žena — Jože — Bukovica — mi je bilo präv takö, kakor bi dejala: soba, kruh, voda. Prosta sem bila, svobodna v neskončnost, vesela prav po otroško. Zazibala sem se, izginjala sem in... Zaslišala sem Milana: „Helena — takole se nasloni — da ne boš preveč trudna." In že sem zadremala spet, objel me je spanec brez sanj, dokler me ni zbudil Milan. Poskočila sem, nenadoma sem bila vsa spočita in čvrsta in sem dejala: „Greš — na krov?" Danilo se je. Modri mrak se je spenjal iznad morja, modra luč je dremala vseokrog in skoro mrzlo je bilo. Mirno je plula ladja, v dalji je bila črna črta — obrežje; več in več črnih črt — lagune in valovi so hiteli pred ladjo, se spet zaganjali obnjo — in jo dražili. „Kmalu bova tam. — Poglej, poglej — ali se ti ne zdi? Nekaj belega?" me je vzdramil Milan. Vztrepetalo je v meni, pogledala sem natančneje — res: „Kakor kupola!" „In tam zvonik", "je vzkliknil Milan, „in še eden." Kakor bi kupola plavala proti nama. Belo jutro — rožnat pas na izhodu in tista skrivnost v dalji. In kakor da to ozračje ni zrak, kakor da so dišave. „Milan — ali se mi le zdi? Ali duhaš?" „Kako?" „Diši — po rožah diši! Zdaj — že vem, to je duh glicinij in akacij." „Res je — mogoče je to." „Moj Bog, kako lepo, lepo!" „Zakaj si tako prebledela?" „Hudo mi je." „Helena — hudo?" „Kadar mi je najlepše, mi je hudo." „Kako je mogoče?" „Ne vem. Ker ne prenesem." „Prečustvena si." „O, Milan, Milan, kaj bom morala pretrpeti zaradi te lepote!" „Toda, Helena, kakšne besede!" „Pa je res: za vsako lepoto — plačilo." „Toda nikari misliti na to! Uživaj, tu je — nudi se ti — ne pomisli, ne preudarjaj — uživaj! Sicer, sicer ni vredno... Vse si pokvariš." „Ne, Milan, ne pokvarim si. Ker je tista lepota tako globoko v meni, če bi bila še bolj — umrla bi." Milan mi je stisnil roko in dejal: „Dušica, poglej!" Ah — tam, saj ne vem: bela cerkev — ne zidana, kakor svilnata, kakor misel. Zvonik, kupola, stebra, in v morju spet: zvonik, kupola, stebra. In tako tenko, tako rahlo je bilo to; če bi iztegnila roko, izginilo bi. „Kakor čudež", sem šepnila. Helena, ti nisi, da bi živela", je dejal nenadoma Milan in me toplo pogledal. „Smiliš se mi. Taki ljudje niso za to okorno, trdo množico." „Morda imaš prav. Pa saj preide. To je luksus." 2t so ščebetali ljudje krog naju, že je bilo slišati prerekanje in , vpitje. Čutila sem, da vozi ladja počasneje — in res — pred menoj je bilo mesto, so bile Benetke. „Helena — kmalu pristanemo in potem z gondolo do mesta." V čudnem vrvenju in metežu smo se gnetli, tlačili, stiskali. Prešle so lepote in le to sem si želela, da bi prišla skoraj na kopno. (Dalje prihodnjič.) IVAN ALBREHT: TOM IJ EVE TINE MLADA LETA. I. To je svet — kakor da si ga je bil Bog izbral za počitek po ustvarjanju! Kamor se ozre oko — povsod gora! Krepki podstavki segajo v dolino in izginjajo — zasanjani valčki matere zemlje — polagoma v njej. In človek, ki hodi tod, hodi s spoštovanjem in s pobožno mislijo v srcu. Začudeno in začarano se ozira oko v gorska temena in srce si želi v tiste bistre višave, solncu in sveži jasnini nasproti. Gore pa strme, silne in nepremične — in njihovo molčanje je kakor brezzvočna pesem večnosti. Ob njihovem vznožju pa ljudje. Stlačili in stisnili so se skupaj kakor mravlje. Vse išče, grebe, pika in kljuje, kljuje za kruh. Dravo na severu so porinili v tesnine in so ji obložili strugo s kvadratastim kamenjem. Ni jim prijalo igranje razposajene ljubice, ki je romala divja in razigrana od enega gorskega velikana k drugemu. Bali so se njenega ljubimkanja in njene strasti. Kajti spomladi in v jeseni, ko so izkipevala njena nedrija, je segala na desno in na levo po zemlji in po ljudeh. Tupatam stoji še spomin: Tukaj je nesrečno smrt storil... Danes pa je Drava sama — kakor ljubica, ki so ji vzeli ženina. Tiha in zakrknjena šumi svojo trdo pot in šepeče na gosto nastanjenim brodnikom o davnih dneh. Kraj samote pa pričajo visoke skalnate stene in čeri o njeni nekdanji slavi. To vse je bil dom Tomijeve Tine. Dravska dolina od Šent Janža do Šmarjete — vsa je bila priča njene rasti. In dekletce je rastlo kakor divja roža, zasajena na napačnem kraju. 2e tisto uro, ko je kriknilo svoj prvi krik, so se ljudje začudili. „Romala bo, romala," je zamodrovala detetova stara mati proti otroči ici, ko je zapazila, da otrok suče glavo. Puškar Tomi je pokimal in babica je pritrdila važno: „To sem pa res že čula od starih ljudi, da tak otrok, ki se ozira okrog sebe, kadar pride na svet, ne najde stalnega mesta." „Tomi," je dahnila žena in se je skušala ganiti. Mož je stal kakor prikovan. Gledal je malce pretemno in pretuje za tak svečan trenotek. „Naj pa bo, kakor je božja volja," je vzdihnila stara mati. „Kaj —", se je.začudila babica. „Nič, nič," je zagodrnjal Tomi in je ubegaval s pogledom. Na postelji je dahnilo: „Oh -« „Kaj boš," je silila stara mati v svoje. „Če ni, pa ni. Saj so dekleta tudi potrebna na svetu —" „A — tako! Oh, Tomi — takele žive morate pa že biti veseli! Saj za fante je še čas," si je dajala babica duška v trenotnem spoznanju položaja. S pogledom kakor krt je oštrknila Tomija s tako naglico in v tako smer, da mu je bilo mučno in toplo obenem. Ko je babica opravila kopanje, so se domenili za ime. „Planšarica bo," je menila stara mati. „Živinski patron je pa sam sv. Valentin." Pri tem je ostalo —. Ko so prinesli dete od krsta, ga je babica odgrnila in ga je poklicala: „Tini-" Drugi, kolikor jih je bilo, so ponavljali klic in so ogledovali otroka. Žganje in mošt sta jim raztepala svečane misli in gladke besede. Teta Mica, ki je bila botra, je govorila na desno in na levo. V krepki govorici je slavil^ kmetiški stan. In stric Joža, njen mož in otrokov boter, je pritrjevaje prikimaval pri vsaki ženini prispodobi. Stara mati je poslušala. „Ves svet je na kolcah," se je izognila. „Ali ne, Matilda," se je okrenila proti otročnici in si je založila dobršen kos pogače v usta. „Na kolcah —. A delavci pridemo vedno ravno med zobe," je za-bobnal Tomi s prsti po mizi. „Kaj boš — s tremi križi še ni žalosti pri hiši," je klical boter dobro voljo v vas in je napil na otrokovo zdravje. Kozarci so zazveneli in mošt je za trenotek pognal kri v hitrejši tok. „Da je le zastopnost pod streho," si je oddahnila babica, ko je postavila kozarec na mizo. Matilda se je nasmehnila s postelje, Tomi je sklonil glavo, a beseda je vendar plavala v veselo smer. „Enega na doto," je zvrnil boter čašico žganja. „In za ženina," mu je sledila botra, da so ji zagorela že nekoliko razorana lica. Tomi se je nasmehnil. V zibeli je zavekalo dete. „To pa za moro," je ponovila babica po zgledu obeh botrov in je polila par kapljic proti zibeli. Vzduh v sobi je bil venomer težji. Kakor se je nagibal dan, tako se je dvigal tobakov dim in vonj po sparjenem alkoholu po nizki in tesni izbi. Otročnica je tupatam zakašljala in njeno medlo oko je bilo zastrto kakor s prosojno sivo kopreno. Od časa do časa je uprla pogled v Tomija, ki se je venomer oziral po zaprašeni stenski uri. „Kakor utelešen glad," je pomislila, ko je motrila njegova bleda lica. Družbo je začel zmagovati vinski duh. „Na dobro zdravje," je zagodrnjala stara mati. Ko je odstavila kupo, je imela oči vse mokre od solz in ustni slinasti. Pri govorjenju je odpirala usta tako široko, da sta mogli brezzobi čeljusti zložno na razgled. Babica se je smejala kakor v ekstazi. Z debelimi rokami je za-veslala zdaj proti kruhu, zdaj proti pijači — in se je venomer premikala na stolu. Botrov pogled je pil njene maščobne prsi in tudi roka je včasih zamodrovala proti tistemu kraju. Teta Mica je dvorjanila Tomi ju. „Vesel bodi, da sta mati in otrok srečno vsaksebi," ga je pogladila po stegnu in se je nagnila proti njemu. Ura se je oglasila na osmo in Tomi se je dvignil. Z dolgim pogledom je premeril ženo in je prijel Mico za rokav. Matildi je hušknila senca na čelo — sicer se ni zmenil nihče za to, da sta onadva osta-vila sobo. V veži je Tomi postal. Teta Mica se je gugala kakor veliko, zarjavelo nihalo. „Kajne, kajne," je momljala kakor da ima jezik potrošen s peskom. Tomi je premišljal, se je obotavljal in ni mogel z besedo na dan. Mici pa je prijala samota. „Srečna je Matilda, srečna," ga je prijela za roko in se je vdala ognju vinskega duha. Tomi je nenadoma začutil, da srka po njegovem licu nekaj spolzkega in mastnega. „Zdaj," se je krepil in je izrekel: „Babico bo treba plačati." Micina glava je zakolebala pred njim: „Nimaš?" „Ne -" Botra se je razkoračila in se je pogladila po črnem, s čipkami obrobljenem predpasniku. Potem je izvlekla izpod njega veliko omaščeno denarnico. Ko jo je odprla, je Tomi zastrmel od začudenja. „Pa njemu ne pravi," mu je ponudila precejšen bankovec. Ko je začutil puškar denar v roki, ga je šele prav zaskelela zavest bede in pomanjkanja. Strupeno želo ga je zažgalo in kakor brez uma je objel z levico pijano botro okrog pasu, desnica pa je šla v denarnico iskat paše. „Oakaj, čakaj," je poskušala Mica s smehom in je z glasnim poljubom vrnila pravo za dobro. Puškar je drhte stlačil denar v žep Podrhtevanje botrinega telesa in neprijeten vonj po potu — vse se mu je rogalo, njemu, mlademu očetu, a v glavo je udarilo kakor strela: „Tat!" „Pa greva —" Z negotovim korakom je stopila Mica za njim v sobo. Stara mati je dremala. Glava ji je klonila na prsi in na stran — po številnih gubah na strani so se zbirale sline. Boter je sedel pri babici — z desnico je motovilil in iskal. Puškarja je spreletela zoprna zona. Segel je po žganju in je pil. Gorko ščegetanje v grlu ga je nakrenilo na pozabljenje. „Enkrat — nobenkrat," je sedel k babici — „zdaj pa račun!" Matilda se je zdrznila kakor pod ostrim udarcem. Roka je iskala dete, oči so obstale v solzah. „Račun, hoho!" se je smejal boter. „Slovenski račun za slovensko kri!" Tlesknil« je z jezikom kakor v slutnji slasti. Velik in koščen se je naslanjal na babico, da je ženska skoraj omagovala pod ostrostjo njegovih komolcev. „Kar, kar," ga je ščegetala po ledjah in teta Mica je stisnila oči. „Kako sta-dobra," se je naslanjala z obema rokama naTomijeve rame. „Saj pravi Tomi, da so vsi ljudje tovariši," se je dramila stara mati iz omotice in si je brisala sline. S smehljajočim pogledom se je ozrla na puškarja in dobro ji je delo ob misli, da ga je nekoliko • ušČenila. Polagoma se je začela obremenjena družba dvigati in v sobi je zavladala mučna tišina. Tomi je pospremil goste, Matilda pa se je skrčila v postelji. Kakor da se je šele tisti hip domislila materinstva, se -je z naporom sklonila toliko, da je mogla odgrniti dete. Smehljaje je zastrmela v drobni, višnjevkasto podpluti obrazek in ni mogla odvrniti pogleda od njega. Pod oknom je zagodrnjalo in Matilda je razločno čula botrov glas: „Fanta, fanta bi Tomi rad —" „E, kaj — da bi bilo le za potrebo krajcarjev, potem pride, tudi dekle prav," je zavračala teta Mica z glasnim poudarkom pijanih ljudi. Matilda je vlekla na ušesa, a ostalega ni mogla razumeti. S trpkostjo sc je domislila mrkega' Tomija in obšlo jo je kesanje nad tisto uro, ko se mu je prvikrat razkrila v slasti. Nesreča osamelosti jo je prevzela in vsa radost mlade matere se je hipoma prelevila v topo bol. „Smrt," ji je šinilo skozi misli. Groza pojma jo je navdala z naslado, ki ni mogla misliti o njej. „Umriva, Tini, ker nisi fant," se je rogala misel dalje in kup živega mesa je zaplesal materi pred očmi kakor velik, krvav kolobar. Brez zavesti je omahnila vznak, da se je izlegla plevnica pod njo. Ko se je Tomi vrnil, mu je šumelo v glavi. Ozrl se je po otročnici in ni vedel, kaj bi. „Tilda —" Klic je zamrl brez odziva in puškar je pil. „E, tvoje t— moje," si je modroval že nekoliko meglen v mislih. Srknil je drugič in tretjič in še mnogokrat. Potem je stopil k postelji in je začel vnovič klicati ženo. Zunaj je dihala mlačna poletna noč in tupatam je hušknila svetla proga mesečine v sobo. Na mizi, med ostanki jedil in pijače, je brlela mala petrolejka. „Na," je stresel Tomi ženo in ji je pomolil šop manjših bankovcev. Matilda je odprla oči in se je prestrašeno ozrla po detetu. Ko pa je ugledala možev dar, ji je dahnila vročična rdečica na lice. Ti —'" Začudenje, karanje in očitanje, ki si rti drznilo jasno na dan, je zazvenelo v tej edini besedi. Puškar se je majaje sklonil k ženi: „Za dekle je treba denarja — pravi Mica... Ona ga pa ima," je dodal dvoumno in sf pomenljivo kretnjo. Žena je kriknila. „Na," je silil Tomi. Matilda je stisnila ustnici: „Tat!" Puškarja je dirnilo. Zakolovratil je nazaj in je udaril s pestjo ob mizo, da so zazvenčale prazne čaše. Dete je kriknilo. Nejasnemu otroškemu glasu se je pridružil materin jok in očetova kletev--- 11. „Aj, o j," je skušala uveljaviti četrtletna Tini svojo modrost. Kakor ulito iz živega srebra se je zibalo otroče v materinem naročju. Mati jo je ogledovala in se je igrala ž njo od dne do dne. Bežeči čas je dvigal dete kvišku, je prinesel sestrico in bratca in je povišal revščino v koči. Tisto leto pa, ko je Tini praznovala šestič dan svojega rojstva, je zaslutila Matilda četrti blagoslov v svojem telesu. Z jezo in žalostjo je razodela možu skrivnost. „Kam bo ž njimi," je tarnala zvečer v tesni kuhinji, ko je prišel mož črn in zamazan z dela. Ogledal se je okrog sebe in je odločil kratko: „To je hudič!" Matilda je zajokala, da se je stresalo veneče telo. V mislih je klela vse sanjane in užite slasti, njih sadove in samo sebe. Koča je bila nizka kakor še nikoli — skofo je tiščal strop na tilnik. Po kuhinji se je valila sopara, v sobi je kričala deca; njen smeh in krik pa je bodel Tildo do mozga. „Da bi vsaj ti kaj več zaslužil," je zamrmrala proti možu, ki je sedel za mizo nasproti malega štedilnika. „Zate bi bilo najbolje, če bi bil vsak moj žulj — cekin," je zamahnil Tomi jezno in je segel z levico v brk. Kakor je motril ženo, se mu je zazdelo, da je grda, stara in zoprna. „Bedak sem bil," mu je ušlo ob spominu na tiste davne dni, ko jo je gledal mlado in svežo in jo je hotel imeti za svojo. „Saj si vedel prej," se je branila žena osorno. „Kaj sem vedel?! Tega nisem vedel, da si kakor leska z lešniki!" „Grdoba," je buknila žena zamolklo in je sklonila glavo. „Zdajle je konec," je pomislila z žalostjo, ki ji je udušila besedo. Iz trpke resničnosti je bežala misel nazaj v tisto sladko minulost, ko je bila dekle in srečna... Takrat je gledala življenje kakor da čuje lepo povest: Prišel je vitez in je zaprosil kraljičino. In sta šla na sedmi grad in veselja ni bilo ne konca, ne kraja... Ta lepa povest! Matilda je vedela tiste čase, da je vitez — Tomi... Ko hodi iz tovarne, ima roke kakor jeklo — vendar gre ponosno in pogled mu šviga v desno in ♦ v levo: Kje ste, dekleta? ...Ona se je smehljala; in si je uravnavala lase tako, da so se ji sipali v zapeljivih kodrih po čelu. — Tu smo, vitez črni — pelji nas na solnce!... „Če je kdo goljufan, sem jaz," je vzdihnila medlo in se ni ozrla na Tomi ja. Jokala bi od žalosti in smejala bi se od onemogle jeze, najrajši pa bi zasadila nohte v možev obraz. „Kdo je goljufan?! Saj ti nisem nikdar obetal gradov!" „Lakote pa tudi ne," je zacepetala žena, vsa zaripljena v obraz. „Pa pojdi delat, če ti ni prav," je vztrajal puškar ledeno. „Seve — jaz ležim doma: Trije otroci zraven vsega gospodinjstva —" „In botra Jožeta," se je zagrohotal Tomi z zasekljajem. Bogve kolikokrat je že mislil na to, a si je vselej premislil. Nocoj pa se mu je zdelo vse kakor nalašč pripravljeno za to, da izusti1 svoj sum. „Vidiš," je dražil trdovratno — kaj dregaš okoli sebe, ko veš, da imaš opekline!" Matildo je zadelo kakor strela. Krenila je z glavo na desno in na levo in je lovila sapo. „Res," se ji je izvilo slednjič in glas je bil razkav in suh. Tomi se je topil v smehu: „Saj vem... Še predno je bilo, sem vedel: Meta ni moja, Tonče ni moj... Še Tini je, — ha? Boter na levo, boter na desno! Čeprav je kosmat in godrnjav, srebrnjake ima pa le, kajne?!" Opletal je z obema rokama okrog sebe in ji je molil zdaj levo pest, zdaj desno pest: „Kar povej, kako si goljufana, da se moraš mastiti, ko se jaz potim," je vihral slok in suh. Zatlačil si je v usta zalogaj tobaka in rjava tekočina mu je med kričanjem sikala izmed zob. Matilda se je tresla. Sopenje se ji je trgalo iz prs kakor težki sunki. Dvigala je roko — kakor za prisego — in je jecljala samo: „Ti - ti -" „Ne jaz, ne — ampak Jože," je pilil Tomi ostrino svojih bodic, vesel lastne moči. T edaj je Matilda zbesnela: „Pojdi tja, kjer je mesto zate, tat!" Brez misli je prijela posodo, ki ji je bila najbliže, in jo je vrgla ob tla. Črepinje so zazvenčale in so se razškropile na vse strani, da je Tomi za hip izgubil oblast in je osupel strmel v prikazen pred seboj. Ženin spačeni obraz, njen nenadni krik, ropot — vse je leglo nanj z neznano močjo. „Jaz tat, ti vlačuga! Čeden par," se je sesedel na stol in si je zaril prste v lase... Tini je baš spravljala mala dva v posteljo, ko je začula vik. Majhno in drobno se je sukalo dekletce okrog malih in jima je prigovarjalo z otroško ljubkostjo, da bi ju spravilo k pokoju. Ko pa je začulo ropot, se je prestrašilo in je prisluhnilo. Popustilo je delo in je stopilo v vežo, ki je delila sobo od kuhinje.. (Dalje prihodnjič.) CM KNJIŽEVNA POROČILA. —* Cankar Ivan: Moje življenje: V Ljubljani, 1920. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. 168 str. Pred le tj, je biL-zacel foakaj: .xj^xUistkit.. „Slo ven.skega^N a rnri a ". opisovati svoj^ /fclj_eqje. .podlistkov, njegova bijografija do odhoda v Ljubljano v šole, samo otroška leta: „Novelist ne more pisati o svojem življenju. Ce je kaj prida, je vsaka novela kflS njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi" (str. 66). Obenem opozarja na osebe iz svojih spisov, ki so meso njegovega mesa, kakor n. pr. „ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatni dol"... „nebogljenec Marko, ki je nesel težki križ pred procesijo"... „sirotni idealist Peter Novljan iz hiše smrti"... Vrsta bi bila lahko še daljša, kakor je skoro nepregledna vrsta Cankarjevih tipov. Čudno, da mu ni prišel v pero ob tej priliki „Kurent", ki ga vežejo z „Mojim življenjem" preočitne stilistične vezi. O sebi piše ( 3): „Spomniip/sf na stari dom, na zgodnjo mladost, na to prelepo, vso s svetlimi sanjami prepreženo; in takoj se zmislim na peč. Bila mi je visoka in obširna planjava, bila mi je zavetišče v otroških sanjah. Tam sem sedel ter žvečil palec desnice kar ves dan. Lasje so mi bili predolgi, zato mi jih je bila mati povezala v čop, ki me je šČegetal na tilniku. Palec mi je nazadnje obvezala z veliko in debelo cunjo, ki je bila gnusna." O Kurentu pa pravi (1): „Komaj je Kurent shodil, je bilo že očitno, da ni za nobeno rabo na svetu. Namesto da bi gazil blato po vseh štirih, ali da bi se valjal v prahu, kakor drugi krščeni otroci, je sedel na peči, gledal debelo ter gulil svoj desni palec, dokler mu ga niso s cunjo obvezali. Rastel je zelo počasi, redil pa se še celo ni; edino lasje so poganjali tako čudežno hitro, da mu jih je mati nazadnje zvezala v šop na temenu..." O svojem pastirovanju pripoveduje (49): „Slaboten sein bil, preveč zasanjan, preveč samovoljen, zajilajčgvsko delo neporaben. Mesec dni ali še ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plačilo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto; pozabil sem nanje, ležal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in bežni leteli preko neba." O Kurentovem pa y3): „Kurent pa tudi za pastirja ni bil ustvarjen. Na-• mesto da bi se brigal za živino, je ležal v travi in gledal v nebo. Kolikor dalj je gledal, toliko bolj je razločil, da nebo, tista lepa božja plahta, ni privezana in pribita na vekomaj; temveč da neprenehoma gre svojo veličastno pot —- sam Bog vedi kam! Gledal je in je zadremal; časih se mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč visoko na lepi božji plahti in da gleda zviška na pašo, kjer so se bile očetove in sosedove krave pravkar napotile v deteljo. Ko se je vzdramil, so bile krave resnično v detelji." Očivj^o_je^da je v „Kurentu" dal syoj.avtqp.Qrtl?t - čudovito se sklada opis fizične in duševne strani v obeh delih — tragično sliko človeka, ki je mešanica Kihota in Pierrota, človek z vedno srečo in nesrečo v srcu, tragična zmes slasti in bolesti, ljubimec, ki svoj objekt tako ljubi, da ga mora včasih naravnost sovražiti. Tej ävtobijograriji, po kateri se zbirka imenuje, sledi še 19 črtic, ki nam odpirajo pogled v bistvo Cankarjevega oblikovanja. Tragična Kurentova zasanjanost je uprta iz današnjega realnega sveta daleč nazaj v oni kozmični kaos, napet od tajnih sil in snujočih usod, kjer se krije življenje s svojimi „brezdanjimi skrivnostmi" (154), kjer se giblje še neoblikovano, snujoče stvarstvo, kjer še ni razlike med človekom in živaljo, kjer je vse skupaj samo še kreatura, natura, kjer ni še ne radosti ne bolesti, ampak šamo skrivnosten molk, sladek v ustvarjajočem pričakovanju življenja in grozen v pričakovanju smrti, ki je življenju neločljiva posestrima. Sam vase je gledal in se je zgrozil pred vedno novimi prepadi in ugankami, zato se zamakne v kaka-dujevo in sovino oko, za katerim išče življenja in njegovih ugank. Odtod njegova n a ra v n Q§t_se i;a HnsJka^Uuhezen_jl o živali — do uboge kreature sploh — odlöd njegova .Pilati", Övoje svetov, ki sta se ločila, trči v strašni tragiki „Muh4<, ki človeka prevzamejo z nepojmljivo grözo, in kulminira v „Tujem življenju", ki kale strašni prepad v naturi: prepad med človekom in — kreaturo! Zavest tragične Človeške krivde, ki izvira iz tega, dviga Cankarja visoko nad razne filozolske sisteme. „Neutolaženo in neutolažljivo hlepenje po spoznanju mušice, ki ti je bila sedla na piešo, in po spoznanju Boga, ki te ziblje na dlani, to je tvoje trpljenje od začetka do konca, je tvoj boj, vsebina in pomen vsega tvojega nehanja (str. 154)." To hlepenje in iskanje se «prav jasno kaže v črticah, ki so zbrane v tej knjigi. ,,Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja - do dna bi ne segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja (67)." Dno, prepad, globina, onstran, nepoznana vesoljnost, kraji, kjer so matere - vse to so značilni in zgovorni kantoni ob oni težki poti, ki jo je preroma! — s Kurentovimi goslimi in Markovim križem! — naš ubogi popotnik, dokler ni „Iz dna" zajel svojih „Podob iz sanj". Bile so mu dane šele tedai, ko je bil prišel tik do onih vrat, za katerimi konča vsako iskanje. Sljisnn_bolest, iz katere so te črtice porojene, potresa Čitatelja, ko jih bere. Knjiga je krasen brevir za ljudi, ki Cankarja že poznajo, uvočTv njegove „Podobe iz sanj" in bo odprla oči še marsikomu, ki vidi v Cankarju .samo domišlja-. ragahuiKia in ciničnega nihilists-** tos /t^u^^A J.A.G. ~ „ , f r\j jjr. 7Wi ÄA^X, \s /yasJsxh" /C*y-^^'c-W v cr*vUo - ' * Sto let Slovenske lirike. Od Vodnika do moderne. Uredil Cv&ko fc6lar. Založila Umetniška propaganda v Ljubljani. [1920.] 159 str. 30 K. Za Lovrenčičevim „Brstjem" smo dobili novo antologijo starejše slovenske * lirike. V^rin^_^^ovrenčičevo zbirko pomen ja Golarjeva brez dvorna^ lep napredek. Enotnejše je zasnovana, z bolj izbranim materijalom in opremljena sicer s skromnimi, vendar dobrimi podatki o posameznih pisateljih. Tako bo dofcro služila predvsem Uryajom inJ$rfapm, da jihfteznani z našo liriko, pa tudi nain samim, posebno šolam. Urejena je zbirka dobro. Razvrščeni so pesniki kronološko, prispevke j>osa-meznih avtorjev pa je zaokrožil urednik v lepe harmonične enote, ki so večinoma uspele in dobro karakterizirajo dotične pisatelje. V prvi vrsti se je pri izbiranju oziral Golar seveda na absolutno estetično vrednost pesmi, zaradi informativne svrhe njegove zbirke pa se je tuintam zadovoljil tudi z relativnim merilom; samo s tega stališča so upravičeni v knjigi pevci, kakor n. pr. Slomšek, Potočnik, Žakelj, Trstenjak, Umek in še ta ali drugi. Glede meje, katero je postavil Golar med moderno in predmoderno, bi se dalo seveda prerekati. Ako je izločil iz moderne MeŠka in Poljančevo in ju prištel starejši generaciji, bi na vsak način moral storiti isto tudi n. pr. z Maistrom. Vendar se mi zdi to precej brezpomembno, kajti v resnici itak vseli teh mej ni; literatura je živ organizem in kakor vsak živ organizem se tudi ona razvija v nepretrgani evolucijski črti. K posameznim pesnikom bi pripomnil sledeče: Vodnik je izbran dobro — želel bi si kvečjemu še ode „Na Vršacu". Pri Prešernu mi je žal, da ni našla mesta tudi njegova satira. Saj je značilno za vse naše velike lirike, da so obenem izvrstni epigramatiki: Prešeren, Levstik, Zupančič. Svetličič je zastopan z dvema sonetoma, ki kažeta precej Prešernovega vpliva. Ljubše bi mi bilo njegovo .,Čudno jezero", ker je veliko bolj samoniklo in tudi bolj plastično. Levstiku je posvetil urednik precej prostora; in to po pravici! Tudi so izbrane pesmi dobre; samo škoda, da jih ni še več. „Domotožnost", „Pri oknu". „Slöba", „Nevesta", „Udomačitev", „Knjižna modrost" spadajo brez dvoma med najboljšo slovensko liriko in poleg tega so za pesnika jako značilne. Rajši bi jih videl v antologiji ko par sonetov, ki preveč kažejo Prešernovega učenca (n. pr. „Čakanje", „Nagla usoda"). Pomanjkljiv pa je izbor v tem, da je Golar docela prezrl Levstikovo satiro. To se mi pri Levstiku, pri tej bistri kritični glavi, zdi naravnost neodpustno. Satire, kakor so n. pr. „Roman", „Svetcu Eliji", „Čitalnica" ali „Naša nesreča", bi bil lahko sprejel brez posebnega komentarja, saj še danes prav tako odgovarjajo resnici kakor so pred 60 leti. Tudi „Dober svet" po mojem mnenju ne bi smel manjkati; velja za lepo vrsto naših poetov, starih in novih: Ne jenjaj peti, ak' ti mislij manjka, Besčd neznanih dosti nakopiči! Le-te slovenskim bralcem bodo zanika, Cepräv literaturni poreko beriči, Da gnezdo so, ki so ušli mu ptiči. Pri Vilharju bi „Darilo" lahko bilo izostalo. Istotako pri Jenku njegova sentimentalna tožba „Ptici", ki se mi ne zdi pristna. Ljubši bi mi bil njegov * šegavo-satirični „Naš maček". Izbor Gregorčiča bi se bil dal za to ali drugo stvar pač še razširiti. Značilne za pesnika se mi zdijo n. pr. „Daritev", „Življenje ni praznik", „Črni trn", „Njega ni!", mogoče tudi „Lovorika na grob možu". Cimpermana bi dovolj označevala njegova ,,J^jkova tožba". Je brez dvoma najboljši izraz njegove tragične usode, zato od vseh njegovih pesmi najbolj resnična in živa. Krilan, hreuensfeld, Gestrin, Resman, Trinko — vsi ti, se mi zdi, so dobili v knjigi preveč prostora. Za prvega fci „Mladi hrast" popolnoma zadostoval. Cisto povprečni in vsakdanji sta Freuensfeldovi „Temne oči" in „Travniki dehtijo..." — boljša bi bila njegova „Resignacija". Pri Gestrinu bi jaz namesto „Z nesrečnim srcem..." postavil rajši še precej plastično „Zimsko vožnjo", ki ima med drugimi n. pr. to-le kitico: Tu ali tam v ravnini mi čepi pohlevna koča za zametom skrita, tu ali tam kot senca mi stoji samotna smreka v sneg in noč zavita. Prve tri Resmanove pesmi („Mesec jasno je sijal", „Dekletce, podaj mi roko!", „Vzdihi ja ji") bi bil urednik brez skrbi lahko črtal. Istotako del Trinko-vega „Razpršenega listja". Aškerc ni lirik in če to vpoštevamo, je zastopan dovolj številno, glede stvari „Iz popotnega dnevnika" celo preštevilno. Pogrešam pa njegove krasne „Vinske bajke44, katero Prijatelj lego^ imenuje „sveto obredno pesem_ blagoslovljenih Slovenskih goric". Tudi s sočno parabolo „Sreča" bi bil pesnik pridobil — in istotako seveda tudi zbirka. Iz resne, nielanholične Ajedvedove lirike bi se bile dale uvrstiti morda še „Vlahinji", „Spomladi", „Kaj si tak!?", „Jaz ljubim svojo dušno bol". O Funtku in Ganglu sam ne vem, kaj naj rečem. Saj jima človek ničesar T^m, niore očitati — in vendar se mi zdi, da je imel Golar^ križ z njima. a. Namesto Meškove „Jesenske romance" bi bila pač primernejša za antologijo njegova lepa meditacija „Na cesti" iz lanskega Mohorskega koledarja. Tudi sledeči njegov „Vzdih", ki je 1.1910. izšel v „Domačem prijatelju", bi prišel morda v poštevr Pa pravijo očka: „Vzemi ga!" A mamica pravijo: „Ne!" A nihče ne vpraša, ne zmeni se, Kaj pravi moje srce! Pri Ljudmili Pcljančevi mi je žal njenega „Cardaša", ki se mi zaradi svojega uspelega krajevnega kolorita zdi naravnost dragocen. Z veseljem bi dal zanj „Pozdrav" iste pesnice! — Kakoje^ ravnal Golar s teksti, nisem vseskozi zasledoval. Kolikor morem soditi po Levstiku, je jezik moderniziral, ga po možnosti približal današnji knjižni slovenščini. Prav! Saj knjiga ni namenjena znanstvenikom, ampak preprostemu bravci*. ki hoče v prvi vrsti estetično uživati! Ur.e^ik JaJ[ÜLO_,osta!. .bUžji prvotnemu besedilu. Ni mi 11. pr. razumljivo, čemu je v zadnjem verzu „Sramežljive ljubice" ali v 8., 11. in 14. verzu „Nagle usode44 črtal klicaj in ga nadomestil s piko. Čemu je Gestrinovo „Balado o prepelici4' drugače razdelil v kitice, kakor jo je razdelil pesnik sam? Tudi ne odgovarja originalu, ako je v Levstikovi „Živi cvetlici" prenaredil verz „Ni v gori 111 na ravnem polji, v vrti n>" v „ni v gori, ni na ravnem polji, v vrtu ni"; kajti prva dva „ni — ni" sta veznika (niti — niti), ne pa glagol. Še občutnejša pa je napaka v Jenkovi elegiji „Na Sorskem polji", kjer stojita po dve in dve kitici v ozki vsebinski zvezi, kar je v izvirniku pesnik naznačil na ta način, da na konec prve, tretje in pete kitice ni postavil pike ampak samo podpičje. Cemu je Golar to izpreminjal? S tem, da je odsekal zadnjo kitico od predzadnje in ji celo uropal njen začetni „in", je pesem naravnost uničil. Kdor ne 'verjame, naj čita obe redakciji! — Tudi Svetličičevo „Življenje" je nekoliko trpelo: zmed njih se zopet mirna zlije, ker ii vso moč vzelo je slapovje. V prvem verzu je (pač po pomoti!) izostalo „v morje", v drugem pa bi zaradi ritnia vsekakor morala ostati prvotna oblika: „uzelo". — KJjub tem in podobnim pomanjkljivostim pa je zbirka lepa in priporočila vredna. Čoni.šli k otvoritvi ]j?v^ane le_djjaki in mlada dekleta, menda učiteljice, kakor da se zavedajo, da je galerija predvsem namenjena njim, mladini in dovzetnim za evangelij lepote. Samo naravna posledica naših razdrapanih razmer pa je, da je bilo med nami le par posameznikov, ki so spoznali in doumeli veliki pomen te naše nove ustanove. Ideja slovenske umetniške galerije ni nova. Pre^j^Jeti je snovaMte baron Zois. umetniško galerijo in prebujena narodna zavest v 70. letih minoiega stoletja je znova porodila tudi to veliko misel. Hrvaftom je bila usoda milejša: našel se je Mecen, ki jim je galerijo podaril. ... - c/ Ko se je zadnje leto vojne ustanovilo v Ljdcljani društvo, ki si je postavilo za cilj, ustanoviti umetniško galerijo, to je zbirko umotvorov slovenskih upodabljajočih umetnikov, je nastalo principijelno prašanje: kakšna bodi ta galerija? Zbirka, obsegajoča celotno našo umetnost? Kaj pa je slovenska umetnost? Vse. kar so ustvarili Slovenci v teku stoletij? Zdi se mi. da je s tem galeriji začrtan preobširen delokrog, ki ga ne bo mogla s pridom izpolnjevati, že iz čisto praktičnih vzrokov ne. Sicer pa menim, da s polno upravičenostjo smemo slovenski umetnosti prištevati samo vse 0110. kar je izšlo neposredno iz slovenskega naroda, kar nosi njegove karakteristične znake, samo vse tisto, kar je odločujoče vplivalo na sodobno in prihodnjo našo umetnost, prejemalo in črpalo iz naroda in mu vračalo. Ce premotrimo svojo umetniško zgodovino, vidimo, da upodabljajoče umetnosti v preteklosti malone nismo imeli. S tega stališča namreč, da je umetnost organično telo, ki živi, raste in se razvija po svojih posebnih zakonih, se o res _smotfeni in zavestni slovenski upodabljajoči umetnosti moglo govoriti kvečjemu od bratov Šubicev sem. Kar je bilo na tleh naše domovine zraslo prej umetnosti, ne spada v krog naše upodabljajoče umetnosti, akoprav je tekla po žilah teh mojstrov tudi slovenska kri. Pri tem razumem slovensko umetnost kot razvojno celoto. Vsa ta ne preveč mnogoštevilna dela starejše dobe so po veliki večini slabotna dela slabotnih epigonov brez lastnega duha, posneta po tujih in to ne ravno najboljših vzorih, prene^na k nam brez pojmovanja in smisla na našo narodno psiho in nas značaj. In kar je poglavitno: med temi starejšimi umetniki jih je bilo bore malo, ki so bili res^ — umetniki. Redki mojstri, — pravcate izjeme —, ki so ustvarili nekaj resničnih umotvorov, niso imeli na splošni nivö upodabljajočih umetnosti svoje dobe nobenega trajnejšega vpliva in i njihovim genijem je zamrlo tudi vse njih višje prizadevanje. Edino v arhitekturi bi se dala morda ugotoviti neka kontinuiteta in neka posebna značilna nota, ki loči tako našo pozno gotiko od nemške, kakor tudi naš barok od laškega. Vse druge panoge upodabljajoče umetnosti pa kažejo samo precej medel odsev sočasno zunaj v velikem svetu vladajočih mod in manir brez narodne originalnosti, celo brez izrazite osebne poteze. Naša moderna je pričela na novo, ker v jiaši zgodovini ni našla ničesar, kamor"bi se mogla nasloniti. Kar^jgjirgjela impulzov, jih je prejela od tujine, od naše umetniške tradicije se 111 mogla učiti Česa. Ž njo nima nobenih stikov, niti o kakem negativnem vplivu ni mogoče govoriti. Zato bž bilo vsekakor naj-umestneje, če bi se naša galerija omejila na moderno'slovensko umetnost, dočim bi naj starejša dela, kar jih je vrednih ohranitve, zbiral naš deželni^jdijcak drii£ umetni.^ko-zgodovinski muzej, morda učna zbirka bodoče naše akademije obrazu-jočih umetnosti. Naša „Modema galerija" pa ne sme postati muzej. Njena naloga ni v tem, da zbere čim več in čim starejših del, ona nam bo svetišče, kjer se bo stekalo vse. kar je slovenski duh ustvaril najlepšega in samo to. Biti mora narodu živ zaklad žive lepote, ki bo govorila naravnost in neposredno, da nam ne bo treba zardeti pred tujcem, ki ne gleda s prizanesljivim očesom lokalnega patrijota. In če nimamo bogate preteklosti, zatcM^edanjost naša in bodočnost tem svetlejša! Vtis, ki ga napravi galerija na obiskovavca, 11? slab. Glavno pri taki zbirki, ki je bila zbrana tako slučajno in nesmotreno, je to, da je celotna slika vendarle enotna. Iz vseh umotvorov veje en duh, enoten in specifičen, kar je tembolj nenavadno, če pomislimo, da šteje naša upodabljajoča umetnost komaj dobrih petdeset let in je brez stare tradicije. Vse, kar je ustvarjenega, je nastalo paralelno. Pri ngs še ng poznamo. Šol, našo umetnost sestavlja peščica mož, ki so neodvisni po idejah, čustvu in izrazni obliki med seboj. Aijbetov vj>livna naje moderne je^l^sejjreslab, da bi jih mogel napotiti vse v eno smer in jim dati vidnejšega skupnega pečata. Saj je niti sam ni dosegel obljubljene„dežele, v I^atero je peljal našo mlado umetniško" generacijo. Eno vodilno idejo pa je dal vsem: poglobitev v naravo in v lastno spoznanje in občutje. V naših modernih je zmagalo najgloblje čustvo, čisto človeško in samo umetniško, in jih združilo v tem znamenju, tuje in nasprotne sicer na videz, podobne in sorodne v notranjosti. Zato ima naša sodobna obrazujoča umetnost tako enotno podobo, čeprav ni izšla iz ene šole: tvori jo enotna poteza naroda, ki jo je rodil. Ravno zato pa tudi še ni v nji danes trdno izoblikovanih potenc in jasno zarisane smeri. O današnji umetnosti slovenskega naroda bodo mogli z večjo gotovostjo soditi šele našj zanamci, ki bodo zrli nanjo, kot na ustaljeno zgodovinsko dejstvo, zrli z vse svobodnejšimi očmi, proste je in bolj objektivno nego to moremo mi. Spoznali bodo, da se pod tujo izposojeno obleko skriva slovensko jedro, zdravo in plodno, sgoznali^ pa bodo tudi, da je med tem, kar tvori današnjo našo „Narodno galerijo", ki je samo začetek začetka, še mnogo poizkusov, obilo nedovršenega in neizzorelega in daie_one__naše ustvajjajoče umetnike, ki so docela izdelali svojo umetniško podobo, mogoče sešteU nrstih^ei^sa jj^jmke. Galerija ima danes nekaj nad osemdeset modernih umotvorov, ki počenši z Ažbetom tvorijo matico bodoče velike „Narodne galerije". Iz vseh razstavljenih del, tako različnih v načinu izražanja in v sujetih, diše en in isti, tipični, neizraziti in nepopisljivi duh slovenske grude, ki ga spoznamo prÜCjroharju in Veselu, piHJakopičiifVfratniku inVJami. Mi, ki živimo sredi te dobe, ki šele polaga temelje zgradbi slovenske oblikujoče umetnosti, mi, ki gledamo to neprestano iskanje in trudno tipanje, ki sme sami zamotani v gosto mrežo megle, še ne opazimo jasno vseh prvin, ki bodo sestavljale blesteči lik naše umetnosti. Za zavestno, jasno spoznanje takih fines, ki jih mi komaj slutimo, je treba mnogo večje distance, ki nam še manjka. Ta enotna, globoko notranja, nežna, čustvena črta, ki veže vse, kar hranijo te štiri sobe in ki jo imenujem slovensko, dasi ne vem, ali povsem opravičeno, ta črta je skupna vsem umotvorom. Razen te pa edini vse še druga lastnost: neka Čisto specifično slovenska odkritosrčnost, ki govori naravnost, brez ovinkov. Kdor vidi to našo galerijo, ki je komaj v prvih povojih, kakršnakoli bo njegova sodba, eno mora priznati: biti noče več, nego je. In čeprav so morda med razstavljenimi deli nekatera, ki bi po svojih umetniških kvalitetah ne sodila vanjo, njena povprečnost je visoka, res umetniška. So^pa že danes v galeriji stvari absolutnih, prvovrstnih.vrednot. Mojstrskih del, kakršna so" Veselova klasična „Svatba" ali temperamentna „Osveta", Jamov aristokratski „Seljak od Sotle" in tihe, molčeče njegove „Vrbe", sanjava Groharjeva idila „Pomlad" in njegova nad vse grandijozna, v svoji demoničnosti naravnost strašna „Stara Loka", Jakopičev „Zeleni pajčolan", ta ubrana modulacija zastrtih tonov in Tratnikovi sloviti „Slepci", takih del bi bila lahko vesela tudi nekatera druga galerija, ki šteje več let nego naša dni. Vedeti pa moramo, da je to samo majhen odlomek naše lepote, ki je razkropljena vsa in raztrgana križem sveta. To je prva in poglavitna naloga „Narodne galerije", da zbere in združi vse te velike priče velikega genija našega naroda, ki bodo še poznim generacijam v dokaz, da svojega talenta nismo nemarno zakopali. Slovenski narod hrani bogato dediščino duha-stvamika in priznati moramo, da ni slabo gospodaril ž njo. Naša mlada galerija je v dolgi verigi slovenskih prosvetnih ustanov najmlajši člen * po svoji notranji vrednosti in pomembnosti pa drugim vsaj enakovredna. Njen namen ni prazna zunanja reprezentacija, čaka jo prevažna vzgojna naloga. Kajti upodabljajoča umetnost je ne samo veliki množici ljudstva, temveč prav tako tudi naši današnji inteligenci po svoji ogromni večini še nepotreben luksus. Naša doba ne potrebuje, se zdi, umetnosti. To nenaravno razmerje je treba predrugačiti od dna. Našemu narodu v celoti mora postati obrazujoča umetnost vse bližja in umljivejša, pa ne samo to: biti mu mora nujna, neobhodna življenjska potreba. Približati se moramo čimprej vsaj_oni gtnp?ljj) l[ jn Pri uas d^^_zayzemajo_slovstvo, glasba in gledališče. „Narodna galerija" bo svetišče najbolj vidne in vsakomur neposredno dostopne in umljive lepote, ki je dandanes večina užije tako malo v banalnosti svojega življenja. Njen pomen je tudi v določenem smislu socijalen, njen delokrog ni omejen na posamezne kroge: postati nam mora res narodova galerija. Kakor smo sami iz svorie moči ustanovili svojo Mohorjevo Družbo, ustvarili Slovensko in Glasbeno Matico, ohranili kljub vsem zaprekam in spet oživili gledališče, položili temelj glasbenemu konservatoriju, -i priborili svojo univerzo, tako so nekateri idealni ljudje sami iz lastne inicijative in požrtvovalnosti poklicali v življenje tudi našo „Narodno galerijo". Brez mecenatstva in naklonjenosti od zgoraj, da, proti volji zgornjih skoro. In kakor vse doslej, tako sem trdno prepričan, da bo vstala naša Akademija upodabljajočih umetnosti samo iz naše lastne sile, neodvisna in svobodna. Oni idealni čas, ki mora priti, ko ne bo več treba umetniških galerij, ko umetniki ne bodo ustvarjali zato, da poskrijejo svoja dela v mraku galerijskih dvoran, ko bo umetnost postala spet prosta in javna, kakor je bila v najboljši dobi Aten in starega Rima, v tisti daljni prihodnjosti, ki bo enaka davno že minulim časom florentinske slavne ljudovlade, ko so zadruge obrtnikov in rokodelcev javno disputirale na Gosposkem trgu o Michelangelovem „Gigantu", oni čas mora priti spet. $e nam je skrit v nejasni bodočnosti, toda že ga sluti daleko-vidno oko. Vse dotlej je pa naloga naše „Narodne galerije", da pripravlja prihod tisti idealni dobi, ko bo cvela umetnost povsod med ljudstvom, ko bo vsakdo povsod obdan od plodov umetnosti, v svoji hiši, na ulici in v javnem poslopju. Ko bodo vse lepe umetnosti, ne samo upodabljajoče, ljudem potrebne, ko bodo vsi spoznali to potrebnost in postali vse drugače sprejemljivi za tajno govorico umotvorov, ki jo nevajeno naše uho komaj in s težavo sliši, za ves nauk, ki ga našim motnim pogledom še zagrinja siva mrena vsakdanjosti. Takrat tudi ne bomo poznali več „ljudske" umetnosti, ne umetnosti za ljudstvo. Umetnost je samo^epa, ni luksus zgornjih desettisočev, tudi ni absolutna domena nekih namišljenih duševnili^nsioj^raVov. Kaßor vsakdanji kruh nam bo takrat, kakor ogenj, ki bo grel mrzla srca r.ajbednejših, ki jim je življenje odreklo vse druge dobrine. Umetnost ima samo v demokratizaciji bodočnost. In ta cilj čimprej doseči, prežeti ves narod z ljubeznijo in spoštovanjem lepote, ki odseva iz velikih del umetnikov, to je nas vseh, to je predvsem „Narodne galerije" častna dolžnost. K. D o bid a. Naši prevodi. O. Zupančič je na novo prevedel Shakespearejevega „Trgovca beneškega". Založila ga bo „Nova založba". — Za „Tiskovno zadrugo" so prevedli: A. Debeljak Barbusseov „Ogenj", Anatola Francea „Otok pingvinov", Flaubertovo „Salambo" in Costerjevega „Tylla Ulenspiegla", Budal Fogazzaro-itega „Svetnika", VI. Levstik Izbrane ruške pravljice in Dostojevskega „Selo Ste-pančikovo", VI. Borštnik Lermontovega „Junaka našega časa" in Gogoljeve „Večere na vasi blizu Dikanke", J.Vidmar novele Andrejeva, I. Šorli tri novele Ccrvantesa, Fr. Kuster pa Mendoze „Lazarilla s Tor mesa". NOVE KNJIGE. —^ Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Bajželj, J. Vaje na bradlji. Opora in izmena. Po Pexovi knjižici. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 47 str. 6 K. Bradač, Fran. Grška vadnica. Jugoslovanska tiskarna. 1920. 192 str. 24 K. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Urejuje Fr. Kovačič. Maribor. Tiskarna Sv. Cirila. XVI. letnik. 1. snopič, na leto 10 K. Ehrlich, Lambert. Katoliška Cerkev kraljestvo božje na zemlji. (I. del. Bistvo in vesoljnost katoliške Cerkve). V Celovcu. Družba sv. Mohorja. 1919. 96 str. Gosar, A. Narodnogospodarski eseji. Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna. 1920. 72 str. 7-20 K. Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1920. V Prevaljah. 1919. 123 str. List, Šolski, II. stop. št. 2. Uredil Andrej Rape. Za 4. in 5. šolsko leto. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 112 str. 8 K. Melik, Anton. Zgodovina srednjega veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna. 1920. 129 str. 20 K. Melik, Anton. Zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov. II. del. 1. snopič. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1920. 168 str. 21 K. (Pota in cilji 2.) Ozvald, K. Visokošolski mladini!... nastopno predavanje. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. 14 str. 2-60 K. Remec, Marija. Varčna kuharica. Zbirka navodil za pripravo okusnih in tečnih jedil s skromnimi sredstvi. 2., pomnoženi natis. V Ljubljani. Jugoslovanska knjigarna. 1920. 232 str. Vez. z doklado 36 K. Shakespeare. L (Sen kresne noči). Prevel Oton Zupančič. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. 128 str. 22 K. Šorli, Ivo. Sorodstvo v prvem členu. Povest. V Celovcu. Družba sv. Mohorja. 1919. 128 str. (Slovenskih večernic 73. zv.) Tagore, Kabindranath. Povestice. V Ljubljani. Jugoslovanska knjigarna. 1920. 93 str. 9-60 K. Vedenik, Herman. Kako si ohranimo ljubo zdravje. 2. snopič. V Celovcu. Družba sv. Mohorja. 1919. Str. 97—192. * [Velimirovič, Nikolaj]. Reči o svečoveku. Beograd S. B. Cvijanovič. 1920. 338 str. 4 d. Verne, Henri. Logika srca. S iraneuskoga preveo Josip Barač. Split. Vinko J urit. 1920. 31 str. 1 din. Zahor, Z. Spol — ljubezen — materinstvo. Za dekliški naraščaj od 14. leta. Poslovenil V. M. Zalar. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 63 str. 12 K vez. Zore, Jan. Ev. Življenje svetnikov. 2. zv. V Celovcu. Družba sv. Mohorja. 1919. Str. 193—288. f priporočilo častitim naročnikom ljubljanskega Zvona4 j S Največja zaloga raznovrstnega papirja, kancelijskega, ovijalnega, raznih šolskih in «> # pisarniških potrebščin. Razglednice en gros et er. detail. Jjj jjj Velika knjigoveznica, v kateri se izdelujejo vezi od najpreprostejše do najfinejše. Z Platnice in vezi za razne hracilnice in posojilnice. 0 v, po poŠti prip. i K 40 v več. DOSTOJEVSKI J: » Besi, roman v 4 delih (I. zvezek Prevodne knjižnice.) BroS. 36 K. vez. 4* K. po poŠti prip. 4 K 60 v več. GONCOURT: Dekie t U*a, roman. (/I. zvezek Prevodne knjižnice.) BroS. tO K, vez. 11 K M v, po poŠti priporočeno 2 K več. Stritarjeva antologija z ebSimim uvodom dr. fv. Prijatelja. BroS. tt K. vez. 22 K, po poŠti prip. 2 K «0 v več. Josipa Jurčiča strani spisi. Druga izda/a. Uredil dr. Iv. Prijatelj. I. zvezek. BroS. tt K, po poŠti prip. 3 K več. » II. zvezek. BroS. 22 K, po poŠti prip. g K 60 v več. CVETKO GOLAR: Rožni grm. Zbirka pestri. BroS. t K, vez. /2 K, po poŠti prip. i K tO v več. ANTE DEBELJAK: Solnce In .?ene*. BroS. tO K. vez. t4 K, po poŠti pnp. t K to v več. ANTON MELK: Zgodovina Srbov, Hrvatov In Slovencev. /. del. Karton, ti K, po poŠti prip. t K to v več. A SIC: O slovenskih narodnih noSah. BroS. 4 K, po poŠti prip. 1 K 40 v več. Dr. AL. ZAI.OKAR: ' ljudsko zdravje. BroS. t K, po poŠti prip. t K 60 v več. Dr BOGDAN DERČ: Dojenček, njega negovanje In prehrana. BroS. « K, po poŠti prip. t K 60 v več. Dr. J. DEMŠAR: Spolne bolezni. BroS t K, po pošli prip. t K 60 v več. Ljubljanski Zvon, letnik IP 19. BroS. no K, po poSU kol zavitek :o K več. OMLADINA Ljubljana, predal št. 87. MmHTMTmTmTn»t?t»>»T»mnm»»MM»mif» Nove publikacije! Nove publikacije! Župančič Oton: + Mlada pota. »ros. i«--, vez. i«--. Petronij - Dr. Glonar: ' Pojedina pri Trimalliijonu. Broš. 9'—, vez. 12*—. Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva čitanka. Brci 12—, vez. 17—. Oton Župančič: Sto ngank.......v«, s--. Vladimir Levstik: Zapiski Tine Gramontove. Broš. 7-—, vez. 11'--. Flaubert-Župančič: Tri povesti. Bros. 7 -, vez. II'-. Chesterton - Župančič: Četrtek. Fantastičen roman. Broš. T—. vez. 11* Fran Albrecht: Mysteria dolorosa. Broš. 6*- , vez. 9- —. Tagore: Rastoči mesec.....v#z.io-. Dr. Joža Glonar: Naš jezik. . . Broš S rez. § Milko Brezigar: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Broš. 6 -. Dr. R. Nachtigall: Južnoslovansko - italijanski spor.........Broi. I*—. Spominu Ivana Cankarja. Bros. a-—. Navedene cene veljajo le pri direktni na roiitTi - Po pošti posilstev K 150 reč.