Kako naj pripravljajo starši otroke za šolo. (Slovenskim starišem v poduk.) (Konec.) Kaj in koliko pa naj stariši otroke doma nančijo, prej, ko jih pripeljejo v šolo? Tudi tukaj ae premnogokrat napačno ravna. Stariši namreč mislijo: ve6 ko bodem mojega ,otroka doma naučil, boljše bode v aoli za njega in tudi za nčitelja, kateremu se ne bo trebalo z mojim otrokom tako ninciti, kakor z drugimi, ki še ne znajo čiato niS. A ko bi štariši vedeli, kako malo bvaležen jiin je včasih za ta trud v šoli ucitelj! In zakaj neki to ? To zato, ker je metoda (nčba), po katerej so stariši otroka doma učili, kriva, napačna. S to krivo metodo pa stariši niso naučili otroka čiato nič, temveij so ga le zmotili. In tak otrok napravlja v šoli učiteljn mnogo več težav, kakor drug, ki ae ni knjige nikdar v rokah imel. Nekateri otroci znajo, ko pridejo v aolo, uže po cele strani abecednika ,,dobro" čitati. In kako se le pišejo in računijo! Celi ,,einmaleins" uže znajo iz glave. Tako rečejo namreč stariši, ko pripeljejo otroka v šolo. A, če ae lioeeš prepričati, ali je temu v resnici tako, se prepričaš, da zna otrok v resnici po več strani abecednika prav dobro — iz glave, med tem, ko še črk ne pozna. Puati raje čitanje, saj tega se otrok v šoli tako igraje naudi, i'e ni nže preveč zabite glave. Uči ga raje, da se bo znal dobro pokrižati in ,,očenaa" moliti, da ne bo v šoli, ko «e mu reče, naj se lepo pokriža, po čelu vrtal in ob straneh obraza z roko krilil, namesto, da bi se lepo pokrižal. V resnici je žalostno, da se morata učitelj in kateliet v šoli več časa pečati a tem, t'esar naučiti bi bila prva dolžnost vsakih krščanskili starišev. Ali tedaj mojega otroka ne smem prej, ko ga pošljem v solo ničeaar drugega učiti, kakor piekrižati se in nočenaš" moliti? Na to vprašanje odgovorim ti: iz knjige čiato nič, drugače pa l»nko mnogo. Razgovarjaj se s avojim otroaom, kadar koli utegneš in sicer mnogo, seveda le po otročje, to je o takib atvareh, katere more otroi-ji um zapopaati. Pripoveduj mu kratke pripovedke, uči ga primerne pesnice itd. Le na tak način 8e začnejo otrokove dušne moči razvijati, otrok se uči — misliti. Vadi svojega otroka tudi v računstvu. Da pa bo znal otrok kedaj dobro in hitro računiti, tega ne do8ežeš z mebaničnim štetjem ali brojc-njem od jedne do sto ali s tem, da ga učiš ,,einmaleins" iz glave. Ravno to je napačno. Otrok si mora vedeti število predstaviti. Vzami tedaj za prve vaje v računanji orehe, jabolke, fižol in druge jednake reči. — nVidiš Nace, tukaj na mizi sta dve jabolki, če ae sedaj jaz jedno pridenem , koliko jih je pa potem?" Ali pa: rV žepu imam tri orehe, pa jednega iz žepa vzamem, koliko jih je že v žepu?" — Otroka je dobro tudi po kaj majhnega poslati, n. pr. po žemljo, po šibice ter mu reči: ,,Za eno škatljico šibic moraa dati jeden krajcar : koliko pa bodeš moral dati za dve akatljici':" Take in jednake vaje imajo večo vrednoat, kakor če bi znal otrok celi veliki ,,einmaleins" iz glave Konečno še izrečem prisrčno željo, naj bi vendar stariši učitelje pri njihovem težavnem delovanju vse bolje podpirali, kakor jih podpirajo, kajti skupno moramo delovati, skupno se truditi, če hočemo, da bodo iz naše mladine enkrat pobožni kristjani in dobri državljani. Naloga, mladino odgojevati, tedaj ni lahka, ker od odgoje odvisna je bodočnost, katera bo dobra, če bomo mladino dobro in slaba, če jo bodemo slabo odgojili. Trudimo se tedaj akupno, da bodemo labko z mirno vestjo rekli: ,,MLadina je up in nada boljše bodočnoati." T. Godomerski.