PLANINSKI VESTNIK
Zagledal je luč sveta dne 23. maja 1933 v številni družini pod obronki Dobrovelj. Tam je tudi odraščal. Po končani osnovni Soli se je odločil za poklic elektrikama, šolanje je dokončal v Črnučah in dosegel stopnjo kvalifikacije elektrikar-delovodja. Zaposlil se je v Termoelektrarni Šoštanj. Opravljal je delo stikalca-d i speče rja vse do upokojitve. Kar kmalu se je včlanil v PD Šoštanj, katerega član je bil vse do smrti. Bil je velik prijatelj narave. Pogosto se je udeleževal društvenih izletov, na katerih je zmeraj našel nova prijateljstva. Veliko je prehodil — od Pohorja, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Julijcev vse tja do Ankarana. Za prehojeno Slovensko planinsko transverzalo je prejel tudi značko. Velikokrat se je rad povzpel na Uršjo Goro, ki jo je lahko ugledal vsak dan že od doma. Ostale pa so še planinske poti, ki jih je želel prehoditi, vendar se mu želje niso uresničile. Ob mnogih poteh je občudoval planinsko cvetje, ki pa ga ni žeief trgati. Vedno je rekel, naj uživajo ob cvetju tudi drugi.
Kljub svoji klenosti in poln zdravja je postal žrtev sodobnega cestnega vrveža, in to prav blizu svojega rojstnega kraja, kamor se je pogosto rad vračal.
Veliko nas je, ki se bomo spominjali prijatelja. Postali bomo ob njegovem zadnjem počivališču, prižgali svečo in rekli; »Hvala ti za vse, naš Borisi«
Odšel je Marjan Dobovičnik
Med planince iz Celja in okolice, ki se vsak ponedeljek zberemo v središču mesta, da se dogovorimo, kako je bilo in kako naprej, je kot strela z jasnega udarila vest. da našega prijatelja in strastnega planinca Marjana Dobovičnika iz Petrovč ni več med nami. Življenje se mu je izteklo med 5, In 6. februarjem pod hribom, ki ga je nadvse ljubil, pod Tovstim vrhom oziroma Celjsko kočo. Od Marjana smo se poslovili 10. februarja 1995 na celjskem pokopališču.
Stane KrempuS
V spomin: Lizika BatigaČ
V	začetku januarja smo se prekmurski planinci poslovili od Lizike Ballgač. Le nekaj dni pred novim letom smo ob obisku pri njej predzadnjič pokramljali. Kako so se jI zaiskrile oči, ko je pogovor nane-sel na lanskoletne društvene pohode I Še vedno so ji bile znane posamezne značilnosti po gorskih poteh, dobesedno je podoživljala pohode, kot bi bila z nami. Zadnjič smo pokramljali z njo ob slovesu in še zadnjič obudili spomin na njeno dolgo prehojeno pot, polno lepih, a, žal, tudi grenkih spominov. Skupaj sta začela z njenim in našim Mirkom-Dimekom. Kar malce čudno so ljudje gledali na to njuno začeto pot. Planinstvo — ljubezen do gora je bilo v takratnih časih početje drugačnih ljudi, zanesenjakov, katerih pa je gotovo zasluga, da se je planinstvo ohranilo na naših tleh. Razvijala sta planinsko misel in idejo, znala sta preliti duha, energijo in voljo v dejanja in tako sta pustila v planistvu na našem območju neizbrisne sledi svoje biti. Težko je bilo uskladiti planinstvo in družinske obveznosti, vendar je bil dom tudi stalno pribežališče enako mislečih prijateljev in znancev. Uspelo jima je z njuno značilno skromnostjo in požrtvovalnostjo. Leta 1968 je kruta usoda hotela, da so ji valovi Mure vzeli moža in hčerkam očeta. S podvojeno močjo se je spoprijela s težavami in problemi. Ostala je zvesta planinstvu. Njen dom je postal še bolj planinski.
V	najtežjih obdobjih delovanja društva je bil pododbor Beltinci s sedežem pri Baligačevih listi, ki je predvsem zaradi njene vztrajnosti največ pomagal, da je društvo ponovno zaživelo. Zbirali smo se ob večerih, snovali načrte za po-
hode, njeni nasveti so bili vedno dobrodošli. Vedri! nas je njen nasmeh. Za vsakogar si je vzela čas in dobro besedo.
Taka je ostala do konca in po tem se je bodo spominjali planinci po Sloveniji.
Za svoje dolgoletno delo v društvu je prejela bronasti, srebrni in zlati častni znak Planinske zveze Slovenije, kar pa še zdaleč ni zadostna zahvala za vse tisto, kar je storila za Ideje planinstva na tej prekmurski ravnici.
Jože Ruiič
Opremljanje klasičnih smeri po naših stenah
Komisija za alpinizem (KA) je v delovni načrt za leto 1995 uvrstila tudi akcijo opremljanja klasičnih smeri po naših stenah. V okviru te akcije bi opremili stojišča v klasičnih smereh s po dvema 10-milimetrski-ma svedrovcema, sidrišča za spuste ob vrvi in v nekaterih smereh zamenjali stare oziroma slabo zavrtane svedrovce. S tem bi izboljšali varnost v pogosto plezanih smereh. V njih je že tako ali tako polno starih, rjavih in nezanesljivih klinov. Z ureditvijo stojišč v teh smereh bi olajšali tudi delo alpinističnih šol. Ne bi pa opremljali smeri, ki imajo malo ponovitev (oziroma sploh še niso bile ponovljene) in so prav zaradi neoprem-Ijenostl bistveno težje od klasičnih smeri.
V ta namen namerava KA kupiti vrtalni stroj in zadostno število svedrovcev. KA bo organizirala tudi seminar za vse, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri opremljanju smeri. Le udeleženci seminarja bodo imeli pravico do uporabe vrtalnega stroja. Tako bodo vsi svedrovci nameščeni kvalitetno in po enotnih kriterijih.
Po tem načrtu naj bi opremili stojišča v nekaterih smereh v Ojstrici, Dedcu, Vežici, Planjavi, Brani, Mali Rin-ki, Štajerski Rinki, Skuti, štruci, Ko-glu, Dolgem hrbtu, Grintovcu, Stor-žiču, Debeli peči, Velikem Draškem vrhu, Triglavu, Špiku, Prisojniku, Nad Šitom Glavi, Mali Mojstrovki, Veliki Mojstrovki, Travniku, Šitah, Jalovcu in Novem vrhu.
187