1.	Ivan Albreht: Pedenj-človek korenjak. Pesem ............253
2.	Jos. Vandot: Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka s 5 podobami . . .	254
3.	Desanka: Zapel je zvon . . . Pesem.................264
4.	Miroslav Kunčič: Jesenski podlesek. Pesem..............264
5.	Fr. Roječ : V petem razredu. Spomini hvaležnosti ...........265
6.	V Soli pri Sv. Jakobu v Slov. gor. Podoba.............267
7.	Vladislav: Naša Anka. Pesem s podobo...............271
8.	Miroslav Kunčič: Jesenska slutnja. Pesem..............272
9.	Pouk in zabava........................273
10. Kotiček gospoda Doropoljskega .............*. . . .	275
Prošnja.
Vse prijatelje našega lista nujno prosimo, naj nam prijavijo imena novih naročnikov vsaj do 1. decembra, da nam bo mogoče prvo številko prihodnjega letnika natisniti v zadostni nakladi. — Kdor še ni poravnal naročnine, naj to gotovo stori do 1. decembra, ker mu sicer ne bomo dostavili zadnje (12.) številke letošnjega letnika!
Domovina, vedno mislim nàte in na neosvobojene brate I
Boj alkoholu in tobakul
„Zvonček" izhaja v mesečnih zvezkih ter stane vse leto 10 Din, pol leta 5 Din, četrt leta 2*50 Din. Posamezne številke 1 Din.
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Rokopise ie pošiljati na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani.
Rešitve sprejemamo tekom prvih U dni po odpravi vsake „Zvonikove" številke!
Last in založba Udruženja Jugoslovenskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. Tiska .Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.
Štev. 11.
V Ljubljani, meseca novembra 1922. Leto XXIII.
Pedenj-človek korenjak.
Pedenj-človek korenjak, da mu nihče ni enak, vidi silnega mi ptička, ptička, drobnega kraljička, pa si misli: „Križemkražem, naj si brž peté namažem !" Pot pod noge, hajdi v tek preko gor in preko rek, v curkih znoj mu s čela lije, v silni grozi srce bije. V senci trikrat tretje gore Pedenj-človek obnemore. Tam se zgrudi nem in plah brez moči na mehki mah. Kraj goré je bistra voda, medved staro skorjo gloda. Pedenj-človek se razgleda, vidi strašnega soseda.
Res je medved velikan, krivo gleda v levo stran, ali to še nI najhuje! Pedenj-človek premišljuje: „To naj me nikar ne moti, saj orjak je brez peroti." Gleda medved, godrnja: „Dober je za pol zobà." Pedenj-človek prav junaško stopi predenj po vojaško: „Bog da), stric! Ste malo gladni? To provzroča zrak pomladni."
Medved šapo zavihti, Pedenj-človek odleti, v zraku trikrat zavrti se, a mu vedno še mudi se. Revež ni poznal medveda, zdaj prepozno je, seveda.
Težko, da nazaj bi znal. Će pa k vam bi v hišo pal, dajte iz rešeta piti, pod peharjem mu počiti in po vrhu malo jesti, da bo konec te povesti!
i Albreht
JOSIP VANDOT:
Kekec na volčji sledi.
Planinska pripovedka. 11.
ekee je bil prevrnil že sto kozolcev in že stokrat je prekotalil volka na tla. Ruvala sta se in metala kakor dva paglavca na zeleni trati. Kekec je vriskal, a volk je tulil od samega veselja in od same zadovoljnosti. Bil je strašen vik in krik, da se je koča kar potre» sala. Kekec je dobro vedel, da prihiti zdajpazdaj Pehta v sobico pogledat, kaj je vzrok temu stra» šnemu direndaju. Zato pa je zavpil vsakokrat, ko je prevrnil kozolec: »Teta Pehtara, oj, teta Pehtara!« — A po vsakem kozolcu je navalil nanj volk in ga je prevrgel. Renčal je in ga je grabil s svojimi zobmi za jopič, za lase, za nos in za ušesa, a ga ni ugriznil niti najmanj. Kekec pa se je drl na ves glas, da je šlo skozi ušesa, in je klical neprestano: »Teta Pehtara, oj, teta Peh» tara!«
Naposled pa je vendarle prihitela Pehta v sobico. Obstala je na pragu, pa je vprašala vsa začudena: »Pa kaj se je zgodilo? Zakaj se dereš tako nemarno?«
Tisti hip se je ravno zaprašil volk v Kekca, pa ga je pričel po» šteno mikastiti. »Oj, teta Pehtara!« se je drl Kekec na ves glas. »Po» magajte, teta Pehtara! Volk me hoče požreti... Odgrizel mi je že nos in tudi ušesa mi je že odgrizel... Oj, pa mi hoče tudi glavo od» grizti... Pomagajte, teta Pehtara!«
Pehta se je res ustrašila, ko je videla, kako premetava volk Kekca po tleh. Zato je stopila naglo bliže in je zavpila: »Ali boš dal mir, ti divjak! Proč, proč se mi poberil«
A volk se ni zmenil za njene besede, ampak je zgrabil Kekca za uho. Kekec je pa zavrisnil tako strašno, da se je Pehta kar stresla. Pograbila je volka za glavo in ga je udarila. Tedaj pa se je volk okrenil. Zarežal je in ji je pokazal svoje bele zobe. Oči so se mu zasvetile, in Kekcu se je zdelo, da se vrže zdaj pa zdaj na svojo go» spodinjo. Kekcu se je zasmejalo srce in si je mislil: »Hoj, hoj! Ze je moj, nemarnež... Ulovil sem ga na tista dva kosa pečenke, kakor ulovi ribič Rogaček postrv na trnek in na muho. Hoj, hoj, teta Peh» tara!«
A Pehta je cepetnila z nogo in je udarila še enkrat z vso močjo volka po glavi. »Ali mi greš stran, divjak?« je zavpila srdito in je pokazala z roko v kot. Volk je zatulil in je poskočil. Pogledal je žsu lostno Kekca, pa se je zavlekel počasi v kot. Legel je tam na tla. Glavo je stisnil med prednje noge, pa je pričel potihoma cviliti.
»Oj, teta Pehtara!« je rekel tedaj Kekec. »Prosim vas, poglejte in povejte, če imam še nos, če imam še ušesa... Požrl jih je nemar* než, a jaz bom zdaj brez nosa in brez ušes... Joj, pa kako bom zdaj vohal med in kako bom poslušal zdaj svoje citre in svojo piščalko, ko nimam ne nosa in ne ušes? O, jojmene, teta Pehtara, jojmenel« Pehta ga je prijela z obema rokama za glavo, pa ga je stisnila nalahko. »Ne tarnaj, Kekec, prav nič ne tarnaj!« ga je tolažila. »Saj imaš še nos in tudi ušesa še imaš. Res, grdo te je mikastil volk —•
a hvala Bogu, da sem prišla še o pravem časti. Lahko bi se bilo dogo» dilo, da bi te bil raztrgal na drobne kosce. Pa kaj si mu napravil, da je tako jako pobesnel? Ha, ti nesrečni otrok? Nemara si ga zopet ščipal po svoji navadi in si ga dražil?«
»Oj ne, teta Pehtara!« je odgovarjal Kekec. »Nisem ga dražil, pa tudi ščipal ga nisem. Skozi okno sem gledal na oblake, ki se tako lepo sučejo okrog Špikovih sten. Pa je pribrenčal obad, ali pa je bil še celo strupeni sršen. Ravno na gobec je sedel nemarnemu volku, pa ga je hudo pičil. In huda zver se vrže kar name, pa si domišljuje, da sem ga pičil jaz. Oj, teta Pehtara, pa ga nisem pičil jaz — obad ga je ali pa sršen.«
»Hm, čudno, da je pobesnel danes tako kot še ni nikdar,« je me= nila Pehta. »Zato ti pa rečem še enkrat, Kekec, da bodi dober z njim in ne delaj neumnosti. Danes si boš pač zapomnil, da se ne smeš z volkom šaliti. A ker si moral prestati toliko strahu, ti spečem danes medeno potičico. Veš, zato, da ne boš javkal in se cmeril.«
Pehta je zažugala še enkrat volku z roko, potem pa je odšla iz sobice. Kekec se je namuznil, ko so se zaprla vrata za njo, in si je mei veselo roke. Potegnil je iz skrivnega kotička malo stekleničico, pa jo je gledal od vseh strani. »Oj, veseli se, siromašna Mojca!« je rekel. »Cez dva ali tri dni boš že iz« pregledala, pa boš videla Kekca in nje» govo pretkanost. Samo še dva dni po« čakaj, da preneha dež. Smejala se boš in prepevala stokrat lepše, nego zna škrjanček pod oblakom.«
Kekec je spet skril stekleničico v varni kotiček. Potem pa se je obrnil k volku, ki je še vedno cvilil žalostno tam za pečico. »Oj, ljuhi volkec!« je rekel Kekec in je sedel k volku na tla. »Žalosten si, ker te je pošteno namlatila tvoja gospodinja. Pa nisi zaslužil, ljubi volkec! Saj sva se samo igrala in prevračala kozolce. Daj sem glavo, da vidim, kje te boli. Dvakrat te je kaj dobro pljusknila Pehta z roko po glavi... Pokaži, pokaži, da vidimo, če so ti že zrasli rožički! Po« misli, volkec, kako grd boš, ko boš nosil celo rožičke na glavi. Vsi se ti bodo smejali, vsi po širnem svetu. A to vse zaradi tega, ker te je namlatila tvoja gospodinja, ti moj ubogi volkec1.«
bila udarila Pehta. Volk je prenehal cviliti. Hvaležno je gledal Kekca in je stisnil svojo glavo k njegovim prsim. A Kekec ga je še vedno božal in ga tolažil: »Res, hudo ti je storila tvoja gospodinja. A ti si priden in ne zaslužiš, da bi te tepli. Zato pa si velik siromak, moj ljubi volkec! A zaradi tega se nikar ne žalostil Čez dva dni pojdeš z mano v dolino, in tam te ne bo tepel nihče. Lepo se boš igral z bicki in s psički in s petelinčki. Le potolaži se, moj volkec, in potrpi še dva dni! Veš, za večerjo zopet dobiš od mene mastno pečenko, da se malo posladkaš pa pozabiš na grde rožičke, ki so ti zrasli na glavi. Siromak, ti moj ubogi siromače!...«
A Kekec ni utegnil več govoriti. Zakaj hipoma se je zablisnilo tam zunaj in je votlo zagrmelo. Kekec je poskočil na noge in je stopil k okencu. Ozrl se je v zagorski svet, pa je zagledal krog in krog goste, črnikaste megle, ki so se podile naglo mimo koče. Dvignil se je nekje silen vihar, ki je zatulil strašno vseokrog, da se je potresala samotna kcča. Stemnilo se je, in sredi črnih megla se ni videlo nikamor. In pričeli so švigati bliski, dolgi kakor ognjene kače, in zvijali so se tako blizu, da bi jih Kekec lahko kar z roko lovil. Grom je pokal in bučal tako strašno in neprestano, da je bilo Kekca kar strah. Naglo je stopil od okenca in je zbežal v izbo k Pehti.
»Teta Pehtara, ali slišite strahoto tam zunaj?« je rekel in se je pokrižal. Zakaj ravno mimo okna je šinil svetal blisk in v istem tre« nutku je zagrmelo tako silno, da si je Kekec zatisnil ušesa, da ne bi oglušil. A Pehta se mu je samo smehljala, pa ga je tolažila: »Ne boj se. Kekec! Ne zgodi se ti nič žalega ... Veš, to je samo navadna ne« vihta, ki preide v nekaj trenutkih. Res je strašna, a strašna je samo zaradi tega, ker sva visoko v gorah in ravno med hudournimi oblaki. Kar miren bodi in potrpi, da preidejo ti strašni oblaki.«
Kekec se je res pomiril in je gledal vun, kjer so padale debele kaplje iz megla. Bobnelo je še vedno krog in krog in je votlo bučalo in jekalo od mračnih snežnikov. A bliskalo se ni več tako grozno. Hudourni oblaki so se bili pretegnili že dalje in so vršeli nad zagorsko dolino. Krog koče se je usipal samo še gost dež, pomešan z belimi snežinkami, ki pa so splahnele takoj, ko so padle na zemljo. Tudi vihar je potihnil, in od strmih skal je vel mrzel, leden veter...
In tako je deževalo neprestano tri dni. Sivkaste megle so zakri« vale vse gorovje, in iz koče se ni videlo dalje nego za tri korake. Puščoba je zavladala krog in krog, in dolg čas je vel iz mrzlih, nepri« jaznih megla. A Kekcu ni bilo dolgočasno. Lepo je zakuril vse peči, da je bilo v vsej koči prijetno in toplo. Piskal je na piščalko in je
Krmi] ga je z mesom, ki si ga je odtrgoval od svojih ust, in se mu je vedno bolj prilizoval. Volk pa se je stiskal k njemu in mu je lizal roke. In vsak večer ga je potrepljal Kekec po glavi, pa mu je rekel: »Oj, volkec! Danes ponoči preneha dež, in v jutru odrineva v dolino, kjer boš pasel bicka in psičke in petelinčke in kokoške. Lepo bo nama v dolini, lepo, da nikjer tako!«
A ko se je Kekec v jutru prebudil, je videl, da še vedno pada dež in da se megle niso premaknile niti za ped. Toda to ga ni vzne* voljilo, ampak je bil vendarle tako vesel, da se mu pričela Pehta posmehovati. »Slišiš, Kekec?« mu je rekla Pehta. »Meni se zdi, da bi ti jako rad videl, ako bi padal vse dni ta dež. Veš, zato, da bi vedno jedel dva lepa kosa najlepše pečenke. Ha, Kekec?«
Kekec se je zasmejal na glas. »No, ne rečem, da bi ne bilo skoro res,« je odgovoril. »Veste, teta Pehtara, kaj pa naj še hočem tu v tej samoti, kjer ne vidim druge žive stvari kot tega nemarneža nemar« nega, ki me je skoro pripravil ob nos in ušesa. O, le naj dežuje vsa tri leta, ki jih moram preživeti pri vas zaradi tega, ker sem vam strgal nedolžen korenček. Ce drugo ne, mi bo vsaj pečenka slajšala dolga leta. Saj tri leta niso trije dnevi. Ali ni Tes, teta Pehtara?«
In Kekec se je muzal, muzal ves tisti dan in je bil jako vesel. Pozno zvečer je šel spat. Pogledal je še enkrat skozi okence v noč. Še vedno je žuborel dež tam zunaj. A Kekec je vendarle vzrl samotno zvezdo tam sredi oblakov. Kar poskočil je in je zgrabil volka okrog vrata. — »Jasni se, ljubi volkec!« je rekel. »Zvezde se že kažejo izza oblakov. Jutri bo najlepše vreme. In jutri pojdeva v dolino. Hej, hej, ljubi volkec!«
Kekec je pričel plesati z volkom po sobici. Volk je renčal zadovoljno in je skakal, da je Kekca trikrat prevrnil. A Kekec se je smejal, samo smejal...
Rano je še bilo, ko je skočil s postelje. Pogledal je skozi okence, pa je tlesknil z rokami. Nič več ni bilo megla! Nebo je bilo čisto in jasno kot ribje oko. Snežniki so žareli v prvi jutranji zarji. Rdeč ogenj je objemal visoke vrhove, ki jih je bil zapadel svež sneg. A naj* lepše je žarel ponosni Špikov vrh. Ves je bil zasnežen in se je svetil, kakor da bi bil posut s samimi demanti in cekini.
»Juhuhu!« je zavriskal Kekec in se je naglo oblekel. »Pojdi, volkec, kar z mano pojdi! Teta Pehtara še spi — in kar tiho se izmuzneva iz koče. Pa bova kosila že pri Korošcu. Kar pojdi, volkec, kar pojdi! In bodi vesel, da ne boš nič več videl svoje hude gospodinje. Lepo
se izmuzneva — in teta Pehtara bo gledala debelo, ko se prebudi. Hihi, tako čudno bo gledala!«
Kekec je odprl neslišno vrata in je stopil v vežo. Poslušal je; a nič se ni ganilo v samotni koči. Pa se je namuznil in se je splazil skozi vežne duri. Volk je stopal prihuljeno za njim in ni niti enkrat zasopel. Zunaj pa je Kekec za trenutek obstal in se je globoko oddahnil. Nato pa je stekel skozi gozdič in je dirjal na vso sapo po travnati strmini. Volk je skakal kraj njega; toda niti enkrat ni poizkusil, da bi ga zaustavil. Kekec je videl to, pa se mu je zasmejalo srce. — »Hej, resnično pojde zdaj ž mano v dolino!« je mislil ves vesel. »Pa sem jo popihal teti Pehtari... Škoda, da je ni blizu. Lahko bi ji še enkrat strgal korenček, oj, tako lepo bi ga strgal, da bi se teta Pehtara usajala na vso moč. Hej, hej!«
Ze sta dospela s strmine tja med kamenito gručevje. Tedaj pa se je Kekec okrenil in je obstal kakor prikovan. Zagledal je Pehto, ki je drvila po strmini in je že bila jako blizu. Kekec se je zdrznil, in noge so mu kar zastale. Pa je izprevidel, da ga Pehta ulovi in ga odvede nazaj v kočo. Pa se je razsrdil tako, da je kar cepetnil z nogo. »Ne boste me, teta Pehtara, ne boste me!« je ponavljal uporno. »Danes
hočem biti v dolini, in nihče mi ne ubrani tega... Oj, volkec! Zdaj pokaži, da si hvaležen! Zdaj pokaži, da nisi zaman hrustal dobrih pečenk! Nasukala bova zdaj Pchto, da je še nihče ni tako nasukal!«
In Kekec se je pomiril in je mirno čakal. Pehta je prisopla in se je ustavila kraj njega. Prijela ga je z obema rokama za rame, pa je govorila: »Glej ga, potepuha! Kar naskrivaj se izmuzne iz koče, pa mi hoče pobegniti! Kaj so že minila tri leta? Ha, ti Kekec? — O, kar lepo se obrni, pa pojdi nazaj!«
»Ali res, teta Pehtara?« je odgovoril Kekec prav mirno. »O, nič več ne grem k vam nazaj. Veste, teta Pehtara, v vaši koči je preveč dolgočasno. Jaz bi pa že rad enkrat zacitral na svoje lepe citre. Zato pa grem v dolino, in nihče mi ne bo ubranil tega. Mislim, da tudi vi ne, teta Pehtara, ki ste bili vedno dobri in mi niste nikoli storili nič slabega. Zato me pa kar lepo pustite, da ne bo nobene zamere!«
»Ne pojdeš, ne pojdeš, Kekec!« je dejala Pehta in se je skoro razsrdila. »Rekla sem, da ostaneš pri meni tri leta. In pri tem tudi ostane. Kar lepo se obrni in hodi nazaj!«
A Kekec se je upiral, na vso moč se je upiral. Pehta ga je prijela z obema rokama in ga je zasukala. Potisnila ga je naprej, da se je Kekec opotekel in bi bil skoro padel. A sedaj je zalajal volk na ves glas in je zarenčal, da je bilo strašno. Zaprašil se je naravnost v Pehto in jo je zgrabil s svojimi ostrimi zobmi za obleko. Pa je pričel ruvati in trgati, da so kosi obleke kar frčali na zemljo. Zraven pa je renčal in je bil tako razjarjen, da se je Pehta kar prestrašila. Pričela je vpiti in suvati volka z nogami in rokami. A volk je postajal vedno bolj razjarjen in je renčal in ruval vedno huje.
Kekec je stal na strani in se je muzal neprestano. »Ali vidite, teta Pehtara?« je rekel naposled. »Ali vidite volka? O, nič več vam ni pokoren in tudi sluša vas nič več. Pošteno vas bo premikastil, ako vam jaz ne pridem na pomoč. Nič več noče ostati pri vas, ampak z mano hoče v dolino. Pa sem jaz kriv, da je vas zapustil in se obesil name? Ha, teta Pehtara?«
»Oj, Kekec! Oj, Kekec!« je zavpila Pehta, ko je videla, da se ne more več otresti razjarjenega volka. »Daj, pomagaj mi, da me ne raztrga divjak! Lepo se bova dogovorila potem o vsem... Samo po= magaj mi zdaj, Kekec!«
»Pa naj bo, ker me prosite tako lepo!« je odvrnil Kekec, pa je stopil bliže. »Volkec, ljubi volkec!« je govoril potem in je zgrabil volka za hrbet. »Pusti teto Pehtaro! Saj noče nama nič hudega. O, lepo bo naju pustila v dolino in naju ne bo več zadrževala. Kar pusti jo, volkec, ker si priden, jako priden!«
In volk je res izpustil Pehto in je stopil v stran. A vendar je še renčal in je kazal Pehti ostre zobe. Pehta pa se je oddahnila in si je popravila raztrgano obleko. »Ti divjaki« je govorila vsa zasopla. »Pa kako me je mikastil ta divjak! Svojo gospodinjo je hotel raztrgati! Oj, Kekec, pa kako si mogel pridobiti volka na svojo stran? Čudno se mi zdi; saj si vedno grdo govoril o njem in mu nisi privoščil lepe besede. Daj, povej, Kekec!«
A Kekec se je na glas zasmejal. »Teta Pehtara!« je odgovoril. »Kaj res mislite, da sem tako malo pameten? O, lepo sem vas pre= kanil, da vas še ni in ne bo nihče tako. Vi ste krmili volka s kostmi in sirkovim sokom. A jaz sem mu dajal najlepše kose vaše pečenke. Mislili ste, da sem jaz tako požrešen. Pa nisem, teta Pehtara! Samo prekanil sem vas, pa sem dajal pečenko volku, da se je kar oblizoval. Pa mi recite, če ne bo potem držal volk z mano! Kar recite, teta Pehtara, ako morete!«
Pehta ga je gledala, samo debelo gledala. A Kekec se je zasmejal še enkrat in je nadaljeval: »Lepo sem vas prekanil, teta Pehtara, lepo! Pa ste res mislili, da me boste imeli tri leta zaprtega? O, kako ste se zmotili in niste poznali Kekcal Lepo pojdem zdaj z volkom v dolino.
A vi, teta Pehtara, boste morali iti iz naših krajev. Saj ste sami rekli, da pojdete iz naših krajev takrat, ko vam pokaže vaš volk zobe in odide s človekom v dolino. In glejte — ravno zdajle vam je pokazal vaš volk zobe in vas je še celo pošteno premikastil. In z mano pojde zdaj v dolino in se ne povrne nikoli več k vam, kakor se ne povrne tudi Kekec nikoli več. Teta Pehtara, kar lepo mirni bodite! Pa nikar se ne žalostite preveč zaradi volka! Veseli bodite, da ste se iznebili tega nemarneža... Zbogom, teta Pehtara! Pa brez zamere! Mudi se ini, mudi, ker me že težko čakajo v dolini.«
In Kekec je dal Pehti roko. Pehta ga je gledala še vedno in je molčala. Naposled pa se je zasmejala in je tlesknila z rokami. »Ti prebiti Kekec!« je rekla in se je še vedno smejala. »Pa kdo bi si mislil, da je tako prevejan? O, prekanil si me, tako strašno prekanil, da bi te najrajša pograbila za ušesa in ti pošteno navila uro. Glej ga, glej! Kako me je vodil ves čas ta nepridiprav za nos! Pa sem mislila, da ni na vsem svetu človeka, ki bi me mogel prekaniti in mi odvesti volka. A prišel je nepridiprav, ta Kekec je prišel, pa me je prekanil in mi ugrabil volka. Oj, Kekec, ti prebiti Kekec!«
»No, no — saj ni tako hudo, teta Pehtara!« je odvrnil Kekec. »Preveč ste zaupali volku, pa niste vedeli, da je volk nespametna zver, kakor je bila naša rajnka Keza. Samo za pečenkami se lovi ta nemarnež, samo za pečenkami. Zato pa je postal tako hitro dober in prijazen... Teta Pehtara, mudi se mi v dolino. Hvala vam za vse prijazne besede in za lepo postrežbo! Nikoli vas ne pozabim in še marsikatero lepo pesemco si bom izmislil o vas. Kar ostanite tu! Saj vas nihče ne podi odtod, še najmanj pa jaz. Kaj hočete v tujem svetu? Oj, tu pri nas je tako lepo kot nikjer! Zato pa kar ostanite, teta Pehtara!«
A Pehta je zmignila z glavo. Prijazno mu je podala roko in je rekla: »Pojdem, daleč od tod pojdem, ker me je zapustil volk. Obljubila sem tako in svoje obljube se moram tudi držati. Kekec, ti pa bodi zdrav in imej se dobro! Ne branim ti zdaj v dolino, ker ti ne morem. Navihan si in prevejan, da nihče tako na svetu. Zato pa mi bo po tebi dolg čas, resnično mi bo prve dni dolg čas... A pojdi zdaj, Kekec, pojdi, ker se ti mudi in je mene sram, da si me prekanil tako strašno! Kar pojdi, Kekec, kar pojdi!«
In Pehta se je obrnila in je odšla po strmini navzgor. Tam gori se je ustavila in je pogledala na Kekca. Z roko je mignila in je za« klicala še enkrat. Pa tudi Kekec je pomignil z roko in je zavpil: »Teta Pehtaral Nekaj vam moram povedati. Da ne boste kdaj pozneje mislili, da sem hudoben in da se ne boste jezili name. Izmaknil sem
vam iz stekleničice nekaj kapljic zdravila za oči. V dolino nesem tisto zdravilo pa ozdravim slepo Mojco. Da boste vedeli, teta Pehtara!«
Pehta mu je zažugala z roko, a se je vendar smejala. Pa tudi Kekec se je smejal, in hipoma se ga je polastila stara razigranost. Kar zasrbelo ga je v prstih pa ni mogel drugega, kakor da je dvignil roke in je pričel strgati korenček. »Šlek, šlek, teta Pehtaral Pa sem vas le prekanil in nasukal... Siek, šlek, teta Pehtara!«
A Pehta mu je zažugala še enkrat z roko. Zasmejala se je še enkrat in je hipoma izginila za goščavo. Kekec pa je dvignil tedaj svoj klobuček in je zavriskal, da je odmevalo vsepovsod po strmih, zasneženih Špikovih stenah. Obrnil se je k volku in ga je potrepljal po glavi. »Zdaj greva, volkec, naravnost v dolino greva. Oj, to bo veselja tam doli, oj, to bo veselja!«
In Kekec je skakal med kamenitim gTučevjem in je vriskal in prepeval, da se je slišalo daleč v dolino. Za njim pa je drvil volk in je lajal na ves glas. Bil je vesel kakor psiček, ki gre s svojim gospo» darjem na bogato pojedino. Tuintam se je vzpel in se je dotaknil Kekca s svojimi prednjimi nogami. A Kekec mu ni zameril tega. Kekec se mu je samo prijazno nasmejal pa mu je rekel: »Vesel si, volkec? Hm, pa saj je prav tako! Takega gospodarja ne dobiš nikjer na svetu, takega gospodarja kot je Kekec... Le bodi vesel, volkec, le bodi vesel!«
Pa sta šla dalje med kamenitim gručevjem. Naglo sta spela in sta bila vesela kot jutranje solnce na sinjem nebu. Iz gručevja sta krenila proti zelenemu rušju, ki se je raztezalo po strmini tja do širnih smrekovih gozdov ...
Zapel je zvon . . .
Zapel je zvon z visokih lin, je tožen glas njegov, nekoga spet za vekomaj pokril je rakve krov. Mogoče bilo dete je prav majhno, brez skrbi, ob njega krsti mamica za ljubljencem ihti. Mogoče oče, mamica ostavila sta svet, in Bog ve, koliko sirot ostalo tu je spet. Ne — temu ne, ne onemu otožno zvon ni pel, le siromaka starega je Stvarnik k sebi vzel. Za njim ihtel ne bo nihče, ob njem ni nihče šel, le mož, ki ga zagrebel je, mu pokoj je želel.
Desanka.
Jesenski podlesek.
Bohotno poganja jesenski podlesek, kraljice jeseni otožni privesek.
Vsi drugi cvetovi umirajo, hirajo in nanj se s pekočo bolestjo ozirajo.
A on zaničljivo, ošabno se smeje: »Kje vsa je lepota zdaj v«§a — hal — kje je?«
A pridejo zimski viharni plazovi — in strti so tudi p Olì lesk u cvetovi...
Miroslav Kunčič.
FR. ROJF.C:
V petem razredu.
(Spomini hvaležnosti.)
selej se hvaležno spomnim tudi na svojega dobrega in odličnega učitelja v petem razredu prve mestne deške osnovne šole v Ljubljani, kadarkoli mislim na svoja šolska leta. Kakor sem že omenil v svojih šolskih spominih »Križi in težave iz mojih dijaških let« v osmem »Zvončkovem« letniku, sva jaz in moj vaški tovariš Zupančič prestopila iz tretjega razreda v peti razred ter se preselila s Starega trga na Poljansko cesto. Prva mestna deška ljudska šola je bila takrat nastanjena v pritličju dolgega dvonadstropnega poslopja na Vodnikovem trgu, ki je bilo po sezidavi dveh novih gim= nazijskih poslopij podrto. Zdaj je tam prazen tržni prostor, in Vod= nikov spomenik, ki je bil postavljen pred to poslopje, ker je nekdaj v njem Vodnik učil kot profesor, je ostal osamljen.
V nadstropjih nad našo deško osnovno šolo je bila takrat nižja in višja ljubljanska gimnazija in licejska knjižnica, ki jo je oskrboval velezaslužni slovenski jezikoslovec in pisatelj Fran Levstik. Naš peti razred je bil na levi strani dvorišča v zadnjem sprednjem kotu in v njem je poučeval več let zaporedoma gospod učitelj Ivan Belé.
Z Zupančičem sva hodila na hrano v ljudsko kuhinjo in jaz sem bil s hrano bolj zadovoljen nego prejšnje leto na stanovanju, ker mi ni bilo več treba poslušati sitne gospodinje. Najbolj pa me je veselilo to, da sem si pri jedi vedno lahko kaj pritrgal in si vsak dan prihranil tri do štiri krajcarje. Vzel sem navadno po eno jed manj in zato kupil več en kruh, ki je stal samo en krajcar. Ko se mi je na ta način nabrala vsotica deset ali več krajcarjev, je bil to že denar, ki sem bil lahko ponosen nanj in sem zanj že lahko kupil kako lepo stvarco v prodajalnici.
Začel sem zbirati stare pismene znamke. Zbirka se je hitro mno» žila in imel sem z njo veliko zabave. Tam na Mestnem trgu zraven Tmkoczega lekarnice je bil trafikant Brgant, k je prodajal tudi stare znamke. Njemu sem znosil za znamke največ svojih prihrankov.
Z obleko sem pa še vedno imel stare križe. Moj oče je ostal trdo* vraten in mi ni hotel preskrbeti lične obleke po mestnem kroju. Na* redil mi je celo črevlje kar sam, četudi ni bil črevljar po poklicu. Črevlji so bili preveliki in so se zaradi tega na vse strani grdo krivili
in bulili. Silno me je bilo sram loputati s takim nerodnim hribovskim obuvalom po gladkem mestnem tlaku. Na tla se kar nisem upal po* gledati in želel sem si, da bi tudi moji znanci, ki sem se z njimi shajal, ne povešali pogledov na moje grbaste črevlje. Poznali so menda mojo zadrego in se delali, kakor bi ne bili videli mojih črevljev, četudi so jih videli.
Vsi moji znanci pa niso bili tako dobrohotno obzirni. Bil sem znan z učencem z druge osnovne šole, ki je bil doma nekje od do« lenjskega Šmarja in se je pisal za Žagarja. Ko sem nekega opoldne koračil iz šole v ljudsko kuhinjo, se mi je kar nenadoma pridružil tisti dolenjski pustež. Kakor da bi ne imel kam drugam pogledati, takoj mu je obvisel pogled na mojih črevljih in vprašal me je zasmehljivo: »Kdo ti je pa naredil tako čudno nerodne črevlje?« Mene je pogrelo in zabolelo globoko v srcu in malo je manjkalo, da nisem neolikanega radovedneža prav robato zavrnil. Pogoltnil sem svojo nevoljo in mu hudomušno odgovoril: »Bog oče!« Ni se me upal dalje izpraševati in začela sva se pogovarjati o drugih stvareh. Kako in kdaj so se mi potem raztrgali nesrečni hribovski črevlji in če so bili njih nasledniki kaj lepši, tega se sedaj več ne spominjam.
Prišli so hladni jesenski in mrzli zimski dnevi. Jaz nisem imel tople vrhne suknje, da bi vanjo zavil premrle ude in skril svojo knie« tiško obleko. Dobri učitelj, ki mi je bil jako naklonjen in mi je tudi med poukom raznih predmetov izkazoval posebno pokornost, me je hotel vsaj deloma rešiti iz te mučne nadloge. Poklical me je v svoje stanovanje v lastni hiši in mi dal še dobro ohranjeno ter popolnoma celo vrhno suknjo. A bilo mi je menda že usojeno, da sem moral še dalje zmrzovati v svojem kratkem kmetiškem suknjiču. Učiteljeva suknja mi je bila prevelika, toda spomnil se ni nihče na to, da naj bi jo krojač razdrl in primerno predelal. Tudi potem, ko bi se poprav» ljena lepo prijela mojega života, bi me bilo sram nositi jo, ker bi bila zame pregosposka in bi po mojih mislih lahko takoj vsak moj znanec uganil, da mi je bila podarjena. Zato je oblačilo tako, kakršno sem prejel iz usmiljenih rok, obviselo na žreblju, in več ne vem, kam je naposled izginilo.
Bil sem dober risar že v petem razredu, ker sem se že kot majhen deček doma na kmetih pridno in z velikim veseljem vadil v tem pred* metu. V začetku sem najrajši risal ptiče iz Erjavčevih knjig, a pozneje podobe naših zaslužnih in znamenitih mož. Učitelj petega razreda me je vzpodbujal k vztrajnosti in napredku v risarski in slikarski umet» nosti. Dal mi je večkrat na dom v izvršitev kako risarsko delo, ki mi ga je primerno plačal. Tudi v poznejših letih sem kot gimnazijec zanj
mm
risal in slikal razne podobe, ki jih je oddajal v stalno šolsko razstavo učil.
V petem razredu sem zložil svojo prvo pesemco. Bila so mi še neznana vsa pravila, ki se po njih zlagajo pesmi, ali vkljub temu mi je kar hipno splavala izpod peresa na papir trokitična pesemca s pra= vilno pesniško mero. Pesemca, ki je zdaj tu nekoliko predelana, se je glasila:
POTOKI, TECITEI... Potoki, tecitc.	Potoki, tecite,	Potoki, tecite,
. livade močite.	sinove budite,	junake slavite,
ki nežne slovenske	ki v krilu slovenske	ki se za slovenske
jih cvetke krasć!	zemlje mi zivél	pravice borć!
Pesemco sem pokazal nekaterim součencem in nekdo izmed njih jo je oddal učitelju. Ta jo je prebral in rekel z resnim glasom: »Saj to je čedna pesemca!« Shranil jo je v svoj žepni zapisnik in čez nekaj mesecev sem jo zagledal natisnjeno v »Vrtcu«. Pod njo je stala mojega priimka začetnica R.
To je bila moja prva natisnjena pesemca. Z nepopisno radostjo sem jo večkrat prebral. Sladko čuvstvo zadovoljnosti in ponosa mi je napolnilo srce. Več dni sem potem skoro vedno mislil na to, kaj bi zopet spisal, da bi bilo vredno tiska. Začel sem zlagati dolgo novo pesem o žuborečem studenčku, zeleni livadi, pisanih cveticah in po«
jočih ptičicah. Kak naslov je dobila, to sem pozabil. Natančno pa se še spominjam, da sem jo takoj, ko sem jo po svojih samoljubnih mislih srečno dokončal, izročil učitelju in željno pričakoval njegove razsodbe. Koval sem pa tudi že načrte za druge nove pesmi. Učitelj je pesem prebral m jo odložil s pripombo: »Kdor že v petem razredu dela tako dolge pesmi, dobi jetiko. Ti, Roječ, le pazi se!« Jaz sem se vgriznil v ustnice in si mislil: »No, če je tako dobro in prav, naj pa bo! S pesmijo sem se res preveč silil, zato se mi ni posrečila kakor prva. Vendar ni zaslužila tega zasmehovanja.«
V tistem trenutku so bili podrti vsi moji svetli pesniški načrti in zlati upi. Kakor bi kdo z vodo polil ogenj, tako naglo mi je ugasnilo v srcu pesniško navdušenje in na mah mi je nehala utripati »pevska žila«. Tako se menda ustavi in otrpne stenska ura, kadar se ji odlomi kak zob na kolescu. Jetike si nisem želel in zasmehovanja svojih za« snovanih bodočih pesniških del tudi ne. Zato sem se poslovil od pesnikovanja za dolgo vrsto let. To pa je bilo dobro zame. Prihranil sem si mnogo dragocenega časa za druge koristnejše stvari.
Učitelj me je hotel preizkusiti tudi v spisju z nevezano besedo. Dal nam je za domačo nalogo basen o dišeči gozdni cvetki prvencu. Povedal nam je basen v glavnih potezah in dostavil: »Potrudite se vsi! Najboljša naloga pride v »Vrtec«!
Jaz sem napel vse svoje duševne moči, da sem napravil kar mo« goče dolgo in dobro nalogo. Upal sem, da dobi prav moja prostor v mladinskem listu. To so slutili tudi drugi moji součenci in so le bolj prisiljeno in površno zadostili svoji šolski dolžnosti. Po več mesecih Sem res našel svojo basen o prvencu v »Vrtcu«, toda bila je jako skrajšana in predelana, in jaz nisem občutil tiste vesele zadovoljnosti kakor pri svoji prvi pesemci.
Učili smo se tudi pisati pisma. Učitelj nam je ob tisti priliki ob« razložil veliki prosvetni pomen pisemske in poštne naprave, ki je velevažna za izobraženega in preprostega človeka. Značaj in višek izobrazbe vsakega se najlažje spozna po pisavi in sestavi njegovega pisma. Pravilno pismo mora imeti kratek uvod, glavno vsebino in kratek primeren konec. Od malomarneža ne moremo pričakovati ličnega in pravilnega pisma. Zatorej je potrebno, da pišemo s skrbno pazljivostjo vsa važnejša pisma.
Se mnogo drugih lepih in koristnih reči smo se učili v petem raz« redu in naš dobri učitelj je vedno z največjo požrtvovalnostjo izrab« ljal svoj čas nam v prid. Trudil se je na razne načine, da je nas kar mogoče več naučil. Več uspešnih učnih pripomočkov je sam uvedel v naš razred in če je opazil pri kakem manj nadarjenem učencu, da
kake stvari ne razume, mu jo je pojasnjeval in razlagal toliko časa, da mu je postala jasna. Posebno temeljito in obsežno smo se učili slovenske in nemške slovnice. Jaz sem se je naučil tako dobro, da se mi je potem še dve leti na gimnaziji ni bilo treba skoro nič učiti in sem jo še vedno znal bolje kakor moji sošolci, ki so prišli na gimnazijo z drugih osnovnih šol.
Naš učitelj je bil tudi navdušen prijatelj prirode in ob vsaki pri» liki nas je opozarja! nanjo. Vnemal je v nas zlasti plemenito ljubezen do prirodne krasote naše mile domovine slovenske. Učili smo se na pamet in potem smo v šoli prepevali razne domoljubne pesmi kakor »Zadovoljni Kranjec«, »Hej, rojaki!«, »Savici« in druge. Spisali smo si in se na pamet naučili tudi Vodnikovo pesem »Na Vršacu«. Pri razlaganju te pesmi nam je učitelj z vnetimi besedami izrazito poka» zal na veličastno, divjo krasoto planinske skalnate prirode. Priporočal nam je, da naj časih tudi sami splezamo na kako višjo goro in si na lastne oči ogledamo čudovite posebnosti gorskega sveta!
Tudi v nižavah radi zahajajmo v prirodo ter skrbno opazujmo in proučujmo njene raznovrstne zanimivosti in skrivnosti. Izobražen človek, ki ima čuvstvo, srce in ljubezen za prirodo, povsod najde vse polno njenih čudežnih stvari, ki ga vesele, uče in zabavajo, da mu ni nikdar dolg čas. Top in zakrknjen malomarnež pa lahko prepotuje celo najzanimivejšo pokrajino, a ne vidi nobene prirodne posebnosti. Največji svetovni učenjaki in najglobočji misleci so bili vneti prija» telji božanske prirode. Hodili so k njej v šolo in postali so veliki. Po» snemajmo jih tudi mi m si prizadevajmo dohiteti druge prosvetljene narode, ki so s svojimi slavnimi deli dokazali, da je priroda vredna naše največje ljubezni in zanimanja, zakaj ona je naša mati ter naša prva najboljša umetnica in učiteljica!
Taki in podobni nauki v petem razredu so jako blažilno vplivali name ter se vtisnili globoko v moje srce za vedno. Kazali so mi in mi še kažejo rešilna pota skozi viharje in boje krutega razburkanega življenja, in le blagemu, požrtvovalnemu učitelju, ki mi jih je vcepil v mlado dovzetno srce, se moram zahvaliti, da ni tudi mene že stria neusmiljena usoda kakor sto in sto mojih mladostnih znancev. Po zaslugi tega vzornega učitelja sem tudi postal navdušen prijatelj divne piirode. Resno sem si prizadeval kakor dozdaj malokateri Slovenec, da bi tudi z vidnim umskim delom pokazal svojim rojakom na božart» sko lepoto in neprecenljivo vrednost prirode. Podpiral me ni nihče. Vse se kakor blazno suče in podi le okrog »zlatega teleta«. Sam sem moral popisati svoja dela v spisu »Za domači muzej« v letošnjem »Zvončku«, da jih s tem otmem pozabljenosti.
Zadnji dan šolskega leta me je učitelj pridržal v učni sobi in ko sva bila sama, mi je dal iz šolske omare nekaj risalnega orodja ln neke knjige. Nato mi je voščil mnogo sreče in uspehov na gimnaziji ter mi priporočal, da naj o počitnicah pridno čitam Jurčičeve in Erjav« čeve spise, vmes pa tudi marljivo zapisujem narodne pravljice in razne ljudske dogodke. Razumel sem njegov dobrohoten namen, ali povedal mu nisem, da je njegovo naročilo zame neizvršljivo. O počit» nicah sem moral doma delati. Kadar sem prišel domov, so mi starši, brat in sestri rekli: »Deset mesecev si počival v mestu, mi smo ta čas pa delali zate. Zdaj nam pomagaj!« Ustavljati se nisem mogel. Prijel sem za grablje, motiko, sekiro, cepec in drugo orodje ter delal kakor drugi. Pri takem delu so mi potekle vsako leto do takrat neve« sele počitnice in vedel sem za gotovo, da tudi tisto leto po dovrši tri petega razreda ne bo drugače.
Iskreno sem se zahvalil blagemu šolskemu dobrotniku za toliko naklonjenost. Nato sem odšel na stanovanje in takoj sva se z Zupan« čičem odpravila na pot proti dolenjskemu Sent Vidu.
Ob koncu šolskih počitnic se je Zupančič vrnil v Ljubljano, jaz pa nisem več maral stanovati z njim v skupnem stanovanju. Šel sem v Novo mesto in napravil sprejemni izpit v prvi gimnazijski razred. Tam sta bila moja sošolca »Zvončkov« urednik Gangl in profesor Reisner. Drugo leto sem šel v drugi gimnazijski razred zopet nazaj v Ljubljano in si poiskal novo stanovanje na Bregu. Zupančič je še vedno stanoval na Poljanski cesti pri prejšnji gospodinji, ki je bila vdova po jetičnem možu. Dala mu je nekaj ovratnikov in drugega perila, ki ga je še imela po možu. Po tem perilu se je tudi Zupančič nalezel jetike in začel pokašljevati. Sredi šolskega leta je že moral izostati iz šole in med počitnicami je doma umrl.
V prvih letnikih »Zvončka« sem začel priobčevati šolske spomine pod naslovom »Križi in težave iz mojih dijaških let«. V osmem letniku sem z njimi prenehal in potem zaradi težkih življenskih razmer nisem več imel prilike in časa za nadaljevanje. Leta teko, dan mojega živ« ljenja se je nagnil. Ne odložil bi rad peresa za vedno, preden ne sto« rim svoje dolžnosti s primernim zaključkom omenjenih spominov. To dolžnost izpolnjujem zdaj s pričujočim končnim spisom, ki je obenem tudi nekak zaključek spisu »Za domači muzej«. Iz njega naj mladi čitatelji razvidijo, kje in kako se je začelo moje slovstveno delovanje in zanimanje za prirodo. Navsezadnje pa naj tudi povem veselo no« vico, da je moj dobri in vzorni učitelj po prevratu postal realčni pro« fesor in s tem prejel sicer pozno, a vendar zadovoljivo, pravično zadoščenje.
Naša Anka.
Umrla je Anka... Kot cvetka zvenela pod koso je smrti, a v raj poletela je dušica njena nedolžna ...
In tam jo nebeški je otec sprejel, na rami srebrni ji krilci pripel, med angelce jo je uvrstil...
E j, Anka, kako je prej bilo prijazno pri nas in veselo, a zdaj je tak prazno in pusto in hladno kot v grobnici črni!
Kanarček tvoj vtihnil je — nič več ne poje, odkar ne negujejo ročke ga ivo je, pozabil je vse melodije.
A lilije v vrtu in druge cvetice otožno povešajo svoje glavice, odkar jih več ti ne zalivaš!
Odšla si za vedno — pustila igrače in punčke si svoje, a mamica plače po tebi ob grobu preranem ...
Kdo s punčkami tvojimi zdaj se igral bo? Kdo v postelji tvoji premettici zdaj spal bo? Kdo krajšal zdaj dneve nam bo dolgočasne?
O j, Anka, tako te pogrešamo vsi! Z odhodom zadala ti rano nam si, ki nikdar se več ne zaceli!. ».
Vladislav.
Jesenska slutnja.
Na jasne poljane priplavali sivi mrakovi, v tihotne lesove prihruli so bučni vetrovi.
In sivi mrakovi nebeško so solnce zakrili, in bučni vetrovi mladosti so spev preclusili.
In tožne poljane v bojazni so bolni vzdrhtele, in v plašne lesove so pesemce žalne zavele.
In v duši je vzklila prečudna bolest in tesnoba, in v njo je dahnila minljivosti slutnja in groba...
Miroslav Kunčič.
Šaljiv račun.
Priobčila Milica Hrevatinova. . . . X . . . = 7. Kako je to mogoče? Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev besedne naloge v 10. štev.
Rana ura — zlata ura.
Boris Vesel i č, dijak I. realke v Mariboru; Miran Veselič, uč. V. razr. v Ormožu; Vera Skerbčeva v Mariboru; Andrej Kezele, uĆ. V. b razr. v Sp. Šiški; Darica in Slavka Sitarjevi, učenki pri sv. Jakobu v Ljubljani; Neda Demšarjeva, II. b gimn. v Novem mestu; Ljudmila Krajškova v Celju; Milica Hrevatinova v Pirešci; Zdenka Adamičeva v Ljubljani; Silvica in France Žvanut. Janja in Dragica Knafličevi v
Ljubljani; Zmagoslav in Lev Pipan; Mirko Izlakar, uč. VI. razr. v Mengšu (rešil tudi uganko v 9. štev.); Sonja Potočnikova, učiteijiščnica, Ljudevit in Vlado Potočnik,
fiimnazijca, vsi iz Stor; Miloš Sotlar v Bočni; Rado Stepišnik, uč. V, b razr. v Top» icah pri Zagorju; Ina Slaparjeva, učenka v Olševku; Ado Brezovšek in Julka Perger» jeva na Vranskem; Zdenka Lušinova, uč. IV. a razr. v Mariboru; Zdravko Gobec. Celje; Nadica Kobalova v Metliki; Ivan K veder, II. razr. mešč. šole na Jesenicah; Zdenka Banova v Ptuju; Erika Kamenškova in Zdenka Rejeva, II. real. gimn. v Ljubljani; Branko in Tedi Tancig, Marija Kinkelova in Malka Branisljeva v Ptuju; Tatjana, Piko in Mak Prelovšek v Ljubljani; Vlasta in Zlata Košarjevi v Ptuju; Bojan Tajnik, uč. v Kranju; Jožica in Jelica Zupančevi v Ptuju; Joško Zamljen, II. c realka v Ljubljani; Miroslav Rosina, I. mešč. v Brežicah; Olga Turkova v Ljub» ljani; Jože Pintarič in Viktor Ravnikar v Trbovljah; Ladik Wisinger v Litiji; Franjo Pirtošek, učenec 111. raz. mešč. v Žalcu; Miloša Pirnatova, dijakinja v Kranju; Štefančič Franc, Avbrecht Alojz, Štefančič Pepček, Jelenova Marija, Zupančičeva Marija, Nova» kova Marija v Pirešci.
Ajda.
Naši pradedje so nekdaj stanovali daleč tam na vzhodu, kjer sije in greje solnce leto in dan, kjer je obilo zlata in brez mere bogastva. Sčasoma pa so postali lju» dem tisti kraji pretesni, in naši predniki so se napotili iskat si drugih prebivališč. Ker so ljubili mir nad vse. so rajši za» pustili najlepše kraje, nego da bi se s so« sedi prepirali in bojevali. Bog jim je po» slal drobno zrnce z obvestilom: »Koder» koli boste potovali, vsajajte to zrnol Kjer ozeleni in vzraste, tam ostanite! Ako ne ozeleni v treh dneh, ga izkopljite in se pomaknite dalje!« — Nikjer ni vzklilo zrnce, koder so potovali. Ko pa so prišli v našo današnjo domovino, je ozelenelo, se ìazvijalo in dobilo belo cvetje ter pri» neslo koristen sad. — Še dandanes seje Slovenec ajdo. Če pritisne suša. ali če jo popari slana, pridejo hudi časi slovenske» mu kmetu.
Narodna pripovedka.
Čuden jezdec.
Nedavno se je pripetil v Sarajevu ta»le izredni slučaj: Neki Bosanec, ki je bil bolan, se je namenil v sarajevsko bolnico iskat zdravja. Doma zajaše konja in hajdi na poti Kmetje, ki so jezdeca STečavali, so ga pozdravljali, a ta jim ni odzdravljal, kar se jim je zdelo jako čudno. Ko je konj z jezdecem dospel v Sarajevo, je blodil po ulicah, dokler ga niso ustavili. Ugotovili so, da je jezdec — mrtev. Umrl je spotoma, a z rokama se je tako krče» vito držal za sedlo, da ni padel s konja.
2ivali v pregovorih.
Glej, da ne prideš s konja na oslal
Krava pri gobcu molze.
Pes, ki ne laja, globoko zobe zasaja.
Kar mačka rodi, vse miši lovi.
Kadar ni mačke v hiši, ples imajo miši.
Muhe se varuj; če te ne okuži, te vsaj onesnažil
Prekmursko narečje.
V opisu Prekmurja. ki smo ga priobčili v zadnji številki, smo rekli, da govore Prekmurci posebno narečje. Da vidite, kakšno je .to narečje, objavljamo danes pripovedko »Kmet, ki je zemló podàrao«, kakor jo je zapisal v Bratoncih prekmur» ski rojak Štefan Kiihar. Pripovedka se glasi: V Bratoncih je živo kmet Škafar, ki je rad sosedom zemló podàrao. Gda je mro, ga je zadela strašna kazen. Po noči je po svojoj njivi v velkoj piiti mogeo nositi zemló. Veékràt, gda je što vnoči mimo njčgove njive šo, ga je slikao, kak milo je ječao pod velkov žmččavov. Na» zadnje ga je sosed Bakàn rešo te nevóle. So je kesno v noči domò i naenkrat za» čiije grozno jččanje svojega pokojnoga soseda, ki ga je s prosečim glasom pitao: »Kàma naj denem?« Té je malo pijan bio i njemi odgóvoro: »Nimàk! Gde si zeo, ta denil« Na te reči je pokojni püto na kla vrgeo, tak da se vse zemla strósila, i pravo: »Bog ti stokrat plati, zdaj si me rčšo te vélike kazni!«
K življenjepisu A. M. Slomška.
Gospod Franc B o 1 k a , postajni načel* nik pri Sv. Jurju ob juž. žel., nam piše: »Dovolite, da Vas opomnim na nebistveno netočnost v g. Antona Lebana spisu »An» ton Martin Slomšek«. — Plošča ni bila od* krita »pred njegovo rojstno hišo na Po» nikvi«, pač pa na orehu, pod katerim je A. M. Slomšek dobil pri šolskem izpitu svoje prvo darilo. Oreh stoji v bližini župne cerkve sredi vasi Ponikva, Slom» škov rojstni dom Slom pa kake četrt ure od vasi spodaj v dolini, kar je kasneje tudi v spisu povedano.«
Dragi gospod Doropoljskil Hočem Vam pisati nekaj vrstic. V »Zvončku« najrajša berem Vaš kotiček in tudi Srbske narodne pripovedke in še drugo. Na »Zvonček« sem naročena prvo leto, ki ga prav rada berem. Naznanilo sem imela precej dobro. V šolo hodim ja* ko rada. Najrajša rišem, tudi zgodovina in zemljepis mi ugajata. Gospoda učitelja imamo radi, ker nam je tudi učitelj dober. Narisati Vam hočem sliko, ki se imenuje »Mladi slikar«. Samo da ne boste zamerili, ker Vas nadlegujem z risanjem. Vdano Vas prosim, da priobčite moje pismo v »Zvončku«.
Vdano Vas pozdravlja Minka Kocjančičeva, učenka V. r. v Gorjah pri Bledu.
Odgovor:
Ljuba Minka! Tvoje risbe, čeprav je vabljiva, ne mo» rem porabiti, ker si jo narisala s svinčnU kom. Posnetek bi bil premalo viden, zato je bolje, da nam narišeš kaj drugega — toda s črnilom (tušem)! Iz povedanega razvidiš, da me z risanjem ne nadleguješ. Zato — pogumno na delo!
Cenjeni gospod Doropoljski!
Striček, ki Študira v Ljubljani, mi je na» ročil »Zvonček«, katerega sera si že dolgo želela. Najbolj mi ugaja Vaš kotiček. Moj brat hodi v I. razred in se jako dobro uči, tudi jaz se dobro učim. Čitala sem že prej »Zvonček«, ki so mi ga posodile dru» ge deklice. Pisala Vam bom še večkrat, če Vam je prijetno. Da me boste bolje poznali. Vam povem, da stanujem na Lavi štev. 21 pri Celju. Peljala sem se že tudi v Ljubljano in se mi je jako čudno zdelo, da je Ljubljana tako velika, Celje pa malo. Najbolj mc zanima v Celju Stari grad. Mnogo pozdravov Vam pošilja vdana Vam Nada Založnikova. učenka IV. a razreda mestne šole v Celju.
Odgovor:
Ljuba Nada!
Glej, glej, kako dobrega in modrega strička imaš! Ti mu boš delala veselje s tem, da boš vedno pridna in pametna slo« venska deklica, ki se naj večkrat oglasi v mojem kotičku!
•
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Z velikim veseljem prebiram Vaš koti» ček. Večkrat sem si želela, da bi bila tudi jaz med Vašimi kotičkarji. Zato Vam danes prvič pišem. Preteklo leto sem obiskovala III. meščanski razred. Med vsemi predmeti sta mi bila najljubša ri» sanje in ročno delo, pa tudi slovenščina ni zaostala. Celo posrečilo se mi je, da sem nekatere šolske naloge precej dobro pisala. Naslednjo sem se odločila poslati Vam in prosim, da bi jo priobčili v svojem ko* tičku.
»Ko stojim zvečer pri oknu...«
Ko lega mrak na zemljo, tedaj tudi jaz pohitim k oknu, da pozdravim še enkrat k počitku se pripravljajočo prirodo. Kako lepo je tedaj! Zrak, ki je bil čez dan tako gorak, se je proti večeru ohladil, in sapice prav prijetno pihljajo, tako da se mi zdi, kakor da hoče vsa priroda še enkrat ustres či materi zemlji.
Kmalu zazvoni »Ave Marijo«. Ceste se začno polniti z ljudstvom. Gnetejo se de« lavci, ki se vračajo od trudapolnega dela iz različnih tvornic. Tu pa tam se priziblje kak starček ali kaka ženica, držeč v rokah palico ali berglje. Vse polno je tudi ljudi, ki gredo bogato opremljeni k večernim za* bavam. Zdaj pa zdaj pridrdra kaka eie» gantna kočija. Električna železnica meri vedno enako svojo pot.
Na nebu se začno prižigati milijoni zvezdic, med njimi pa plava kraljica zvezd — bleda luna. Svoje srebrnobele žarke pošilja daleč ^ naokrog in končno obsije tudi mene. Kmalu se skrije za oblaček, a se zopet prikaže v svojem čarobnem
Med zvezdami kmalu zapazim ve» in mali voz, pozneje tudi rimsko ki se mi zdi, kakor da je posuta dragimi demanti.
stojim in gledam vso to kra» ki jo je iz nič naredil Stvarnik, se spomnim tudi na one ubožce, ki nc vidijo — na slepce. Tudi ti bi marsikaterikrat radi videli lepo prirodo, solnce, luno, zvezde, čim bolj se poglo» bim v te misli, tem bolj čudno se mi zdi. kako morejo vse tako prenašati. Na misel mi pride tudi ona krasna pesem, ki jo tako lepo poje slepec:
»Le enkrat bi videl, kak solnce gor gre, bi videl, kje luna, kje zvezde bliščć.« Sprejmite srčne pozdrave od mene in od mojih roditeljev!
Vera K o b a 1 o v a , v Ljubljani.
Odgovor:
ljuba Vera! Z veseljem priobčujem Tvoj lepi spis o večeru, kakor si ga opazovala, stoječa ob oknu. Ubogi slepci! Ali niso vredni na« šega usmiljenja in sočuvstvovanja, ker jim je v večno temo pogreznjena vsa lepota tega sveta? Njim gori samo prijazna luč naše ljubezni, njih bedo lajšaj samo naša dobrot vornost!
Velecenjeni g. Doropoljski! Prosim Vas, da sprejmete tudi mene med kotičkarje. Hodim v III. razred ljud« ske šole na Zdolah. Jako rada obiskujem šolo, kjer se veliko koristnega učimo, kar bo potrebno v življenju. Vsi predmeti, ki se jih učimo, me zelo zanimajo. Veselé me tudi ženska ročna dela. Ob koncu šolskega leta bo razstava ročnega dela in šolarji bodo igrali igrico »Lepota slepi«.
Veliko veselje mi je »Zvonček«. Do se» daj sem si ga izposojevala iz šolske knjiž* nice, a odslej pa bi bila rada tudi jaz na» ročnica »Zvončka«. Jako rada čitam Vaš kot ček. Posebno mi je ugajala planinska pripovedka »Kekec na volčji sledi«. Kako
lepo nam opisuje ta povest junaštvo Kek» ca» ko je rešil Mojco od hudobne Pehte.
Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja nova prijateljica »Zvončka«
Kristina Knezova, učenka na Zdolah.
Odgovor:
Ljuba Kristina! Prav je, da Te zanimajo vsi predmeti, ki se jih učiš v šoli. Ni jc stvari, ki je nc boš potrebovala v življenju. Zato pa tudi pravimo: »Ne za šolo, ampak za življenje se učimo!« Lenuharji in malopridneži pa mislijo, da je sitnost učiteljev kriva, ker se morajo učenci učiti. Mnogoteri pride
do spoznanja, ko je že prepozno.
»
Dragi gospod Doropoljski!
Že lani sem Vam nekoč pisal. Ker se mi zdi. da ste bili z mojim pismom zado« voljni. Vam pišem še enkrat. Ko sem bil bolan, sem zložil pesem, ki se glasi:
Pomlad in poletje.
Za našo vasjo zdaj že je lepó. tu rože cveto in ptičke pojo.
Pa prišel je maj, z njim ljubljeni raj. Oj. to je lepó, ko črešnje cveto!
Prišlo je poletje, ko črešnje zore in vaški otroci pa ponje hite. S spoštovanjem!
Dušan K o h , učenec II. razr. v Lokah.
Odgovor:
Ljubi Dušan!
Zapoj nam še pesemeo o jeseni in zimi, ki imata tudi mnogo lepega in veselega za mladino!
misu mim
i
v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Telefon ätev. 312
Poštnohranilnični ratnu St 10.761.
„Učiteljska tiskarna" je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarniska dela od najpreprostejšega do najmodernejšega. V zalogi ima tudi vse šolske in druge tiskovine.
Enobarvni in večbarvni tisk.
Litografija. Stereotipi ja. Šolski zvezki lastnega izdelka. Delo točno, solidno in elegantno.
Gg. skladateljem vljudno naznanjamo, da je „Učiteljska tiskarna" preskrbljena z novimi notami, torej izvršuje tudi muzikalije z ličnim in razločnim tiskom.
Cene zmerne!
Podružnica v Simon Gregorčičevi ulici.
Svoji k svojim!
3E3D
Svoji k svojim!
UBE
Kupu ite
MLADINSKE SPISE,
ki jih izdaja
„Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta v Ljubljani".
Naročila sprejema Knjigarna „Učiteljske tiskarne" v Ljubljani,
Frančiškanska ulica In Simon Gregorčičeva ulica.
„Zvonček", XIX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D, „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. »Zvonček", XXII. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. :::	Nenavedenih letnikov ni več v zalogi.	:::
In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo!
		
	V zalogi Društva za zgradbo Uči-	
	teljskega konvikta sta ravnokar	
	izšli z dvoglasnim stavkom in s	
	spremlievaniem harmonija dve	
	narodni himni: „Bože	
	pravde , . in „Lepa naša do-	
	movina". Cena komadu 50 p, po	
	pošti 1 Din. — Naročila sprejema	
	Knjigarna Učiteljske tiskarne.	
	Ljubljana, Frančiškanska ul. 6.	
		
		•