287 kje ste, kje Vladimir Kovačič kje ste, kje se sprašujem za čelom zamolklih melodij v stanju enakomerne zaspanosti ki se ne razprši in ne razprši marveč obstaja kot zid čez katerega se ne da kje ste, kje mi odmeva z vseh štirih strani neba iz znanih in neznanih galaksij svetlih in temnih nravi enakomerno kot zvok neštetih strojev oglušujoče in utrujajoče kje ste, kje treba bo stopiti iz ugaslega obraza razvezati butaro prihajajočih in odhajajočih muk govorico pritlehnih brstišč se zbuditi iz matice čela in oditi na pot kje ste, kje sprašujem v dolgih letih spraševanja ustvarjenih za rod kjer me moti vsaka milijoninka sekunde kje ste, kje tipam sprva previdno potem pa piham vso človeško in vampirsko sapo da polni prazen balon in ga razpoči približam se vsem razpotjem vsem križiščem Vladimir Kovačič zagledam se v obličja vseh svatov in vseh pogrebcev a se še zmeraj sprašujem kje ste, kje in se z lavinskimi psi odpravim v zasnežena pobočja, da bi me odkopali če bi me zasulo zasadim se v najbolj strma gorska naročja kamor ne morejo za mano zvesti do obupa po drznih kamniških grebenih me šiba ledena pozaba na dosegu diha je usoden korak spet se spominjam kako iz kamniške koče z očetom drviva v dolino pogledat smrt zaenkrat še z neznanim obrazom potem pa se prvič v življenju zalepim na krsto prvič v življenju se spuščam za dedom v sprijeto prst ko grem drugič na kamniško sedlo je pred kočo pršeč znotraj pa tri flavte obujene k življenju od treh deklet takšna himna je to da bi pred njo vstali vsi vladarji nesrečnega sveta pa kaj zato tretjič še pred vrhom kamniškega zavijem v levo kjer se kot iz čudeža pred mano pojavi dekle ki me vzame v navezo in splezava na vrh v čisto rahle snežinke v presvetljeno svetlobo nebesnih zdravilnih rastlin in ker sem se zgoraj dotaknil vseh stičnih točk življenja in smrti je nisem v koči počakal do noči ampak sem zdrvel dol v svetlobo lučk pa kaj zato kje ste, kje ob postelji le nasmejani lavinski psi ampak če se smejejo psi je to dober znak kje ste, kje mar tam zarosite šipo kjer dihate je tam ples je tam kres kje ste, kje previdno prisluškujem molitvi vseh praznikov in vseh ver neskončnim rekam jezikov ampak ta razdalja med nami ves čas in ta hip kot da gledam iz drugega vesolja brezrokec 289 kje ste, kje, Stolpič in jim ne morem zato podati roko drugačne taktike se bom moral poslužiti četudi bom šel skozi urade stekle sline in ubijajoče neminljivosti ponižen vendar hkrati krut kje ste, kje ob sebi že čutim drugačno dihanje ampak ko za spoznanje odgrnem oči se mi prikaže groteskna podoba namreč živalski vrt s skafandri in vesoljskimi maskami v zavetju umetnih dreves in umetnih luči v varljivem območju laboratorijskih eksperimentov v napredku prostega pada neoprijemljivega kje ste, kje nekje prav daleč od zavetja družine od rasti otroka od staranja družice kajti vse je tako večno v propadanju mesa in tkiva enakomerno kot ura in četudi jo stokrat vržeš ob tla ne spremeniš ničesar kje ste, kje se dvignem s postelje še pred žaganjem budilke in skozi vse trdne naravne in umetne materiale na piano brez sence ki bi mi sledila brez vsakodnevnih muk kje ste, kje odhajam v norost izven človeških dimenzij razpoznavnih praporov in uniform brez kompasa in brez zavedanja smeri brez ključa čisto po naključju iz neznane strasti ogledala so večni spremljevalci ki pačijo svetlobo in temo toda tu ni več ne spanja ne bdenja tu je čisto vse na enem kupu kar je bilo je in bo vsa trdnost ni pod korakom marveč je v njem kje ste, kje pred sabo že slišim pričakujoče neučakano dihanje ki se je potuhnilo zaradi mojega ustvarjanja urejenosti 290 Vladimir Kovačič sveta po ustaljenih normah kje ste, kje roke že širim v objem spričo bližanja fine kože to je hrepenenje ki presega življenje in smrt je daleč od volkov in srnjadi z nekim naravnim prirojenim gibom odpiram vrata plavam proti postelji odgrnem odejo nobene glave ni le fina koža po kateri drsim navzdol in jo zmeraj bolj upogibam kje ste, kje se potim se s prsti zarivam v vlažno nožnico odvijajočega se pergamenta kjer ste še nenapisane zgodbe na veke vekov Stolpič Obrisi krošenj so temni in med njimi se veter sprehaja kot lahka konjenica. Na desni, zgoraj nad slikovito sotesko, stoji stolpič, in še včeraj sem tja znosil na kupe knjig. Ne spominjam se, da bi si kdo slinil prste in jih prelistaval. Lovci so rajši čistili cevi dragocenih pušk, oni pa, ki so se že bili vrnili z lova, so se ukvarjali s plenom. V vse kote grobo ometanih prostorov se je zalezel sladikast vonj umorjene živalske krvi. Tako nerad opazujem v ubijalskih rokah trofeje, v drugi roki pa navadno držijo kozarček žganja in si od časa do časa skrivnostno nazdravijo. Le kako naj bi vedel, kaj je povzročilo, da puščajo trofeje kar v stolpiču, kdo ve komu za spomin. Kozorogovi ponosni rogovi so na stenah, medvedje kože na vlažnih tleh in še številna druga znamenja najrazličnejših živalskih vrst med množico knjig, zunaj pa venomer sunkovito dihanje umirajoče živali, tako da so se mi v spominu ohranili le neznatni drobci zgodb in še ti bodo spričo nezbranosti in težaškega fizično ubijajočega prenašanja knjig najbrž dokončno izhlapeli. In zdaj, ko se vračam, ne najdem več stolpa, čeprav ne vem, kje sem zgrešil. Do noči pa ni več daleč. Nad labirintom planotastega gozdnega sveta se že ustvarja plašč teme. Za hip me obda nevidna krožnica niča, potem se oči pričenjajo privajati na temo. Negotovo se vzpenjam, spotikaje se ob koreninah dreves, da bi prišel na piano, na odprt prostor, od koder bi se nemara dalo ugledati lučce, ampak ure in ure potrebujem, da se končno izvijem iz objema šelesteče hoste. Ničesar otipljivega ne vidim, v uho mi curlja le zvončkljanje zvoncev, ki se mu približujem, dokler me skoraj ne pregrizne lajež trgajočih se ovčarskih psov z verig, me obrne, in zablodim v skalni svet, iz katerega se z velikimi težavami izmotam... in končno... skoraj v ravni črti jo maham proti lučkam čez številne vzpetine, a smer zdaj jasno čutim v srcu in upam, da se ne bom več izgubil. 291 kje ste, kje, Stolpič Iz ust neznanega mesta se mi zmeraj bolj približuje zvok, podoben brenčanju velikanskega sršena. Sem že na cesti, na grobem makadamu, obakraj so pritlične hiške, prebujajoče se v neresnični dan. Kmalu bom zlezel v usta sršena, delavci gomazijo proti brenčeči tovarni. Sam zavijem stran, hoteli pač niso v bližini tovarn. Prodajalko v kiosku povprašam po njem. Z očmi presenečeno otipava mojo prosojno postavo: seveda da nisem za v hotel takole v kratkih raztrganih hlačah, s popraskanimi nogami, z bledim potom človeške ribice na čelu, ampak od nekod moram poklicati taksi in se čimprej vrniti. Iz prvega svita morda že grabijo plenilci gozdov, jaz pa se puščam le sebi ujeti. Čutim sikajočo grimaso, kako skuša izbruhniti iz mojega vulkana. Le v sebi se lahko zgubim, svet pa morem in moram do kosti odpreti, do neznosne bolečine razkleniti ugriz. Na pultu recepcije so mrtve muhe. Preden pristopim, jih receptorka s časnikom pomete na tla. Poprosim jo, naj pokliče taksi. Med čakanjem se zleknem v umazani fotelj, uprt s pogledom proti trgu tega provincialnega mesta. Kaj ga bom dočakal, še preden se mi ne razkrije kakšna druga zgodba. Potem hupanje. Brez pozdrava se poženem na piano. Časa ne morem ustaviti. Na levo, proti stolpu, kriknem taksistu. Kmalu goni pred sabo mogočnega srnjaka. Rogovi mu rasejo, se silijo v srepe sulice. Nenadoma je pred nami stolp, na vrhu stolpa presunljivi kriki. Takrat pa srnjak že nabode stolp in zalije nas slepeča svetloba. Iz množice, ki je na svetli strani duše, kjer so pokopane kakršnekoli lovske strasti, brizgajo zvoki fanfare iz drugačnih rogov.