Inozzemsko šolstvo in učitelfstvo Bolgarsko šolstvo (Priobčuje Viljem Kus.) (Dalje.) STATISTIČNI PODATKI Skušal sem, kolikor je pač bilo v mojih močeh, kar najtočneje podati sliko razvoja bolgarskega šolstva, njegovega sedanjega stanja in pogledar v bližnjo bodočnosf. Po statistilki (Dir. Garvirdjiski: Neigramotna Bulgarija) je bilo v Bolgairiji 1. 1887. 3,154.375 prebivalcev, izmed katerih je bilo nepismenih 2,816.602. torej 89'3%. Leta 1920. pa je bilo tu 4,846.971 prebivalcev, izmed katerih je bilo nepismenih 2,685.655, torej 55'5%. Nepismenost je v eni genaraciji (v 33 letih) silno padla. Tu se je pojavil tudi velik raizloeek med pismenostjo mož fai žen. Leta 1887. je znalo le 4'1% žen čitati in pisati, do 1.1920. pa je to število naraslo že na 33'2%. Pismenost je bila tudi po raznih arezih irazlična. Na deželi je seveda nepismenost večja, kakor v mestih, tako, da še leta 1920. ni znalo 52% podeželjanov pisati. Ako pretehtam dejstvo, da fipična bolgarska žena ni znala pred 20 leti niti čitati niti pisati, vidimo neizmerni problem. ki še ne bo tako hitro doživel svoje popolne rešitve. Ako naj se učkno pri bratih Bolgarih sloge v zakonodajstvu, se lahko oni od nas na mnogih. primarih nauče potrpežlrjivega in podrobnega dela, ki je pri nas v preteklem polstoletju skoraj popolnoma ozdravdl analfabetsko bolezen. V BolgaTiji se o izboljšainju anaMabetizma mnogo govori, a malo dela. Izgleda tako, da se še temu kultuirnemu minusu ni napovedala vztrajna in premišljena kampanlja, ki bi koirak za korakomi piridobitvala vas za vasjo. V narrodu, Ikjer je mnogo nezaposlene inteligence, toirej taike, katero družba ne rabi, se istočasno razvija in širi kultuirna beda, ki je sprermljana tudd' od imoralne in gospodarske 'bede. Nepismenost ne paida tako kot bi morala, kar je irazVidno iz velikega števila otrok, ki v šoloobveznem času ne obiskujejo šole. Leta 1925./26. ni v šoloobvezni dbbi hodilo.v šolo 41.7% otrok, več nego 60.000 otrofc pa je dovršilo samo nekaj irazredov. Vseh učencev, ki niso vršili svoje šolske dolžnosti, je bilo tega leta 101.512, ttorei cela <šestina celokupnega števila 641.734 išoloobveznih otrok. V naslednjem letu se je zmanjišalo to število na 95.866 otrok. Otroke. ki so hodili saj v prvi irazredi, štejejo na podlagi oficielne stafaistike za pismene, čepirav to ni popolnoma pravično. Dr. Gavrijski opazuje v BolgaTdji naslednje glavne vzroke nepismenosti: imbecilnost otrok, nemarnot staršev, velilko oddaljenost doma od šole, telesno šibkost, delo otirok, i. t. d. Zelo važen činitelj je seveda tudi redka naseljemost Bolgarije. V goratih predelih je naseljenost prebivalstva tako redka, da so šole med sebo.j zelo oddaljene. V Bolgariji pride na kvadratni kilofmetecr samo 45 ljudi. V nekaterih krajih imajo otrroci do najbližje šole 10 do 20 km. Največja ovira rednega šolskega obteka so težke gospodairske in socialne prilike Bolgarije. kjier se pireživlja z jako primitivnimi metodami ktnetijstva 82.6%. Prebivalstvo, ki je v pretežni večini nepismeno, ne zapopade dovoljno pomena kultirre. Otroci rastejo in niinajo veselja hoditi v .šolo, marveč rajši »živijo«, kakor njihovi predniki. Končno je potrebno pretehtati tudi velike bolgarske narodnostne razmere. Tu je velika plemenslka, kulturna in verska diferencijacija, kajti v bratski kraljervini živi) veliko število »drugovercev«: Turkov, Anmenov, ciganov in Grkov, ki hodijo ali v bolgarske državne šole, ali v svoje nepopolne •ma.nijšitiske šole. Nekaj posebnega so tupške šole. Na podlagi statističnih poročil je ravno pri Turkih sa>mo 8 izmed 100 Ijudi pismenih. To je posledica dejstva, ker je v tuirškiih šolah obisk popolnoma nezadosten in so pogrešne učne metade, kjer se memorira korain, ki ga učenci ne razumejo. Razna poročila pravijo, da so bili pred 20 leti učitelii turške mladdne »hodži«. ki so bili često sami analfabeti. Gavrijski predlaga nekoliko nasvetov. na podlagi katerih bi se po njegovem mnenju povzdignil kulturnd nivo bolgairskega nairoda. Zahteva, da bi se morali vsi Bolgari do 40. leta podvireči izpitu iz sploišnega znanja. Da bi se vršili za analfabete večerni tečaji in nedeliske šole; da bi se ustanovila zveza za bolgarsko izobrazbo; da bi se določil »dan bolgarske kultuire«, katerega namen naj bi bil propagamda izobražfvatija; da bi se nepismenost zatrla v času službovanja v kadni in končno, da se izda zakon o otroškem in ženskem delu. Iz vsega tega je raizvidno, da bo fcreba prijieti za Dodroibno delo, katerega nai se prisiljeno ali pro&tovoljno oprime bolgarska inteligenca. KeT država ne bo mogla gmotno poplačati tega vzgojnega truda in dela, se bo treba lotiti prosvetnega apostolstva brezplačno. Zaključek. Bolgairsko šolsfvo je hvaležen predmet študiia za priimerjalinega pedagoga. Sistem tega išolstva je enotna šola, :ki je zgrajena na lineairiii doviršenosti, kakršno ima v sedanjosti samo nekaj držav. Petstoletna podložnost turškertnu sultanu je po politični 6trani in Podložnost Grkom ie pa po versko-kulturni strani zaoustila nepozabne stopinje bolgar.skemu življenju. Kljub temu pa se v njihov&m šol- stvu jaivlja stroga premišlj enost in velika uravnanost. Temelfni značaji bolgarskega išolskega diružabnega in političnega sistema je kar najpopolinej'ša demoikracija. Železna rolka, ki se javlja tudi v političnem življenju je Bolgarova največja prijatelijica, kelr on je vajen trdi vladi tudi v diemoka-aciji. Šolska enotnost na osnovnih šolali in na pirogimnazijah je dosledna izvedba koedukacije. Dekliška izobnazba je zgodovmskega značaja, zairadi česar se ji nudi enakopravni razvoj z deško izobrazbo. Konfesije bolgarskega naroda nimajo nikakih posebnih stikov z javnim življen|j«m, ne puščajo pa tudi v išoli posebnih znakov. Po vaseh ne zidajo dragih cerkva, miairveč se boli množijo šolske zgradbe. V učilnicah navadno ni konfesionalnih simbolov. Verouk poučujejo na narodnih šolah in na pedagoških šolah učitelji. Duhovščina ni visoko izobražena in jie bol.j človekolijubnai, keir živi v bcdi in v skrbeh za družino (kakor pravoslavni popi). Velilka luč bolgarske enotne šole ima tudi veliko senco v nepdsmenosti bolgairskega naroda in v deJ6tvu, da se amalfabetizem vzdržuje na ta način, d'a velik del otrok ne hodi v šolo v času, ko je šoloobvezein. Ni je pedagoške misli, da ji ne bi bolgarski učitelji in univerzitetni pedagogi posvečali dovolj pozornosti. Bolgarski učitelj je praktičen in trezen, kair se da spoznati ptri osebnih stikih, pri vstopu v mrzlo pobeljene učilnice, kakor tudi iz pedagošfcega tiska. Pri tem pa ie njiegovo zanimanje za pedagoška vpTašanija zelo živo im požrtvovalno, da> celo pri slabih in nerednih prejemkih občudovanja vredno. Pri primerjanju bolgarskega in jugoslovanskega šolstva je vid-na skladnost šole z življenjem, z družabniini idejami in z narodnim razvojem. Ako ni možatosti, odločnosti :n dinamične prilagojenosti v nairodu. jih ni tudi v šolstvu, če tudi }e do podrobnosti najskrbneje zgrajeno. Ako ni v nairodnem živIjenju energičnega, velikopoteznega duha, mora ostati tudi šolska zgradba slučaina, raztreskana, poldemokratična, polmoderna in necelotna kulturna stavba. (Konec.)