Josip Vandot
Martinek in jezičnice
¦v      e trikrat je zaklicala mati s kuhinjskega praga: »Martinelc, hoj,
ZMartinek!« — A Mattinek se ni oglasil od nikoder. Sam Bog ve,  kje tiči ta nepridiprav? Neimara  se potepa kje po vasi? J3Ž§Š$§?3§§   Nemara   je   napravil   kaj hudega,   pa se zdaj ne upa domw? I Mater je razjezilo, pa je stopila še eokrat na prag. — »Mar-tinek, hoj, Martinek!« je zaklicala na ves glas. »Ali me slišiš, Martinek?«
Martinek se ni oglasil. Mati se je že oibrnila nevoljna, da odide v kuhinjo. A tedaj so se pripodile izza vogala štiri deklice. Sosedovi dve sta bili — Nežika in Mimica, pa domači dve — Leoica in Rezika. Prisme-jale so se izza vogala, pa so vpile vsevprek. Prijele so se matere za pred-pasnik in so govorile in govorile. Mati jih je poslušala, pa ni vedela, o čem govore otročaji. Samo to je razumela, da ji pripovedujejo nekaj o Martinku.
»Pa je til Martinek, pa je bil Martinek!« je drdrala v eni sapi Lenica. A naglo jo je prekinila (Nežika in se zasmejala: »He-he, Martinek! Črn je bil...« A Nežika ni utegnila končati. Že je zavreščala Rczika: »Hihi, Martinek! Hi-hi...« A Minica, ki je bila šc jako majčkena in je imela na glavi širok slamnik, je kar pocuknila sosedovo mater za predpasnik. Nasmejala se je prisrčno, pa je zajecljala: »Ho, Maltinek! S sibo sem ga ... Pa je jokcal — ho, Maltineki...«
Mati je sirmela, pa ni razumela ničesar. Šele po dolgem času se ji je posrečilo, da je pomirila otToke. In tedaj je izvedela vso zgodibo. Ta nepridiprav, ta Martinek! Oblekel se je v diminikarsko obleko, da bi strašil svoji dve sestrici, pa tudl sosedovi dve jezičnici, Hoj, ves črn je bil, kakor parkelj, da bi -se ga človek res uskašil. A jezičnice se ga niso bale. Grdo so ga ozmerjale, da le kaj! — »S sibo sem ga, s sibo,« je govorila Minica. »Sk! — je leklo, pa Maltinek je skokcal... Ho, Mal-tinek. ..«
Še dolgo so klepetals jtezičnice. Mati jih je poslušala, pa je bila nevoljna. Kcr Martinka še ni >bilo od nikoder, je poslala male jezičnice na  vrt, da ga poiščefo. A tisti vcčer je sedel Martinek daleč gori db
•SK   135
/
potoku in se je umival. A naj je zdihoval in tarnal, kolikor je hotcl — črni madeži vendarle niso izginili z rok in obraza. — »Ovbe!« je zastokal Martinek, ker ga je že kar žgalo po oibrazu, »Ne spravim madežev z dbraza. Prav res, da jih ne spravim... Pa foo spet pela šilba doma, ovtbc, tako čudno Ibo pcla!«
Ves olbupan se je vsedel Martinek na trato in si je podprl glavo z rokami. Oči so mu postale solzne, in similil se je sam sebi. — O, te jezič-nice, ki mu ne dajo nikoli iniru! Vedno ga dražijo in se mu posmehujejo in se norčujejo. O, to jc jezilo Martinka. Kar nos je privzdignil in se je namrdoil, Z roko je zažugal sitnim jezičnicam, pa jo je odkuril, daleč proč od ježičnic jo je odkuril. Sevcda, ni mu bilo prav, da se mu posme-hujejo. Kar grizlo ga je, pa «i ni znal pomagati. Že je mislil, da bi se napotil na gore. Na bele snežnike 'bi šel in poprosil div)ega moža, naj gre z njim na vas in vzame jezičnice s sa'bo za deset dni, da jih pouči, kako je prav m kako ni prav. Prav res bi bil šel Martinek na bele gore k divjemu  možu, da se ni domislil nekaj pametnejšega.
Martinek je kar poskočil in se jc postavil na glavo, ko se jc do-mislil tistega pametnejšega. Stekel je na vso sapo onkraj vasi, kjer je stala dimnikarjeva hiša. V vežo je pridirjal in je vprašal po Mihcu. Mihec pa je bil dimnikarjev vajenec. Doforo ga je poznal Martinek. Črno obldko je imel in je bil po 'obrazu ves zamazan, ko je šel z mojstr&m preko vasi. Na§el ga je Martinek; na dvorišču ga je našel, ko se je ravno umival.
Martinek je stopil k njemu. »Ti Mihec,« ga je nagovoril. »Lepo črno obleiko imaš kakor parkelj, ki nas straši pozimi zvečer... Hej, posodi mi fisto dbleko! Rečem ti, Mihec, daj, posodi mi ]o samo za pol ure! Dvafsetico imam doma, pa ti jo bom dal, če mi posodiš obleko samo za pol ure, Ralbim io, ker bi rad ugnal v kozji rog jezičnice . .. Daj, Mihec!   Lepo  te prosim,   daj!«
Mihec je pomišljal, pa ni hotel. A Martinek je prosil lepo in mu je potožil vso svojo žalost, ki jo mora pretrpeti zaradi tistih štirih jczičnic Pa se je Mihec konečno omečil. Povedel je Martinka v majhno sobico. Oblekel ga je tam v črno dimnikarsko obleko. Pomazal ga je po obrazu in m« je stisnil v roko omelo. Martimek se je ogledoval od vseh strani in sc jc muzal neprenehoma. O, to 'bo ostrašil jezičnice, da bo joj! Kar jokale bodo in se ne bodo nič več obregovale nad njim. Lepo tiho bodo, pa se ga ne bodo upale več dražiti.
»Dvajsetico ti dam še danes,« je rekel Martinek. »Čez pol ure se vrnem, pa ti prinesem dvajsetico.« — A Mihec je zamahnil z roko. »Kaj tisto!« je rekel. »Veš, samo da uženeš tiste jezičnice, pa bo dobro. Beži, MaTtinek!   Kaj bi govoril o dvafsetici!«
In Martinek je tekel med vrtovi proti domači hiši. Vedel je, da so jezičnlce zdaj na dvoru in se igTajo skrivalnice, Kar poskakoval je tncd potom in se je smejal v pest. Vihtel je črno omelo in klical neprenehoma: »Hej! Hej« — Kar planil je na dvorišče in se {e ustavil sredi njega. nedaleč od jezičnic,   Gloiboko je zasopel.   Zamahnil je z omelom in zavpil
s talko groznira glasom, da se je sam prestrašil. Zagledale so ga deklice in so olbstale vsled strahu kakor okamenele. Niti zakričati niso upale, kaj šele zbežati! Preplašene so gledale črnega možica, ki je stisnil omelo pod pazduho in je vtaknil roke v žep. Vzravnal se je in stopil na prste, da bi izgledal še večji. Im izpregovoril je z zamolklim glasotn, da se je skoraj samega sebe ustrašil: »Jaz sem divji mož, Na belih gorah sem doma. Pa je prišel Martinek in me zaprosil, naj grern z nfim. Jezičnid sta njegovi sestrici, pa tudi sosedovi dve sta jezičnici. Vedno ga dražite in zasmehujete... O, le počakajte! Zdaj vas vzamem s sabo, in joj bo vam!   O, le počakaite!«
A Martinek ni utegnil končati. Kajti kar naenkrat je zavpila inala Mmica. Stala je malo odzadaj, pa je gledala neprenehoma na črnega možica. In Minica se je kar zasmejala. Zgrabila je majhen bič in je stekla k čraemu možicu. Ošinila ga je prav dofero in zaklicala; »Maltinek je ...  Kal poglejte!  Maltinek je — hi-hi-hi...«
in jezičnicc so pogledale bolj natanko, pa so tudi one spoznale, da jih straši le Martinek. Zavreščale so na ves glas, pa se niso ibale Mar-tinka, ki je otepal na vso moč z omelom okrog sebe. O, Martinck je videl, da ne opravi nič. Še enkrat je zamahnil z omelom, potem se pa spustil v tek. Naravnost do Mihca je tekel in jc molčal, samo molčal, pa najsi ga je Mihec šc tako izpraševal in se mu smejal. Martinek je kar molčal in se je naglo preoblekel. Pa je hitel nato k potoku in se umil, kolikor se je dalo. Žalosten se je vsedel potem na trato in je premišlje-val žaiostne reči. O jezičnicah je premišljeval, ki nrn ne dajo nikoli miru in se mu samo posmehujejo. O, Martinek je bil resnično žalosten. Kar glavo si je podpiral z rokami in zdihoval. Pa je premišljeval in je že hotel vstati in iti na bele gore po divjega moža. A zmajal je z glavo m premišljeval spet. ., Naposled mu je šinila v glavo dobra misel, in Martinck je kar poskočil od samega veselja. »Hej!« je zavriskal in stekel proti doonu.   »Tako napravim, oj, tako storin}.   Hejl«
^c    137
In Martinek je pritekel na dvorišče, kjer so se še vedno igrale jezič-nice. Zagledale so ga jezičnice, pa so ga kar naenkrat obstopile. Zaeele so se norčevati in ga dražiti. A Martinek se ni jezil, pa tudi zbežal ni. Smejal se je na ves glas in se tolkel po kolenih. »Jeizičnice, hej, jezič-nice!« se je smejal in rogal Martinek. »Ali vas ni sram, da ste take jezičnice?«
Deklice so ga gledale vse osuple. Namrdnile so se in so šle strani od njega. Pričele so se spet igrati, a ni jim šlo. Martinek jih je gledal in se jim muzal venomer. — »Pridi, Martinek, pa se igraj tudi ti!« so ga naiprosile naposled jezičnice. No, Martinek se ni olbotavljal. Šel se je igrat in se je muzal meprenehoma, ker se mu je zdelo, da je vendarle ugnal jezičnice v kozji rog.
In res — od tistega dne jc imel Martinek mir. V najlepši slogi je živel s sestricama, pa tudi s sosedovima dvema. Le tupatam so ga pričele dražiti in se mu posmehovati. A Martinek se ni jezil nikoli več. Samo smejal se jim je, ej, samo smejal. In nazadnje so se srnejali vsi — jezič-nice in Martinek — in so ibili dobre volje ...