Ciril Bergles
Razkritje angela
(Angel na spomeniku kiparju Canovi v frančiškanski cerkvi v Benetkah)
1
Najprej ga je videl v snu.
Kako se je njegova blaženost dopolnjevala v sencah mladih jelš. Nag je ležal v mehki travi, zagledan v drhtenje sap na rožnatobelih prsih, v valovanje senc na ljubkem trebuhu. V pasu je razkrival vitkost srne, v nagibu vratu plemenitost laboda, zamaknjenega v skrivnostni mir. Njegov obraz je razodeval svetlobo neke druge resničnosti.
2
S hudo krvavitvijo je nosil njegovo podobo skozi dežele budnosti. Kot spomin, ujet v zlato luč jantarja.
O vsakem svitu
se je v njem prebudilo
domotožje,
ki ga ni nikomur
razkril.
Zaradi njega
se je neprestano
umikal, v molk,
daleč stran od
spoznanih stvari.
V največji samoti
je tipal nazaj
v svetlobo noči,
ki je spočela
njegov nemir.
3
Včasih se mu je zdelo, da ga je za hip prepoznal v nekem dečku ali deklici. Sredi dne,
na čisto navadnem kraju. Dolgo je hodil za njim, toda ni se upal dotakniti niti njegove sence. Natanko si je zapomnil vsak njegov gib, popolnost njegovih udov, jutranjo luč v njegovih očeh.
In ni hotel priznati, da ga je spočenjal iz najčistejše želje, dosegljive samo v snu.
4
Potem je vzel gori kamen. Iz njenega boka ga je vzel. Ker kamen je videl, kako so umirale zvezde,
kako se rodijo nove v sredicah galaksij. Bil je iz mrtvih rib, iz školjk je bil, ki so nehale boleti. Bil je iz ptic, ki so zmagovale v vetru, onemogle umirale na dnu globočin. Iz drobnih mravelj je bil, ki so bivale v travah in sanjale sinje nebo. Bil je iz pesmi ljudi, ki so padli v molk. Iz luči, ki ni mogla umreti v ustih teme.
5
Zdaj ga je slutil v sredici kamna. Skozi zgoščenost prvin je gledal
naravnost v njegove oči.
Slišal je glas v kamnitem molku.
Z drhtečo roko je razkril njegovo božansko geometrijo.
In ga je povabil na zahodno stran, kjer zdaj, negiben, varuje
njegovo pomiritev.