Ž e I o d.
Nekega popoldae sede oče s svojim sinom Janezom, ki je bil ravno doma na šolskih počitnicah, pred hišo na klopi. Marica, njegova sestra, pride z deklo iz bližnjega lesovja, kamor ste bile šle želoda nabirat. Polne žaklje ste ga prinesle. — ,,N6, Janez!" rečejo oče, ,,povedal nain boš kaj od že-loda, ki praviš, da si že skoraj od vsake rastine kaj posebnega slišal ali bral."
,,Tudi od želoda sem žc marsikaj bral," pravi Janez, ,,in rad vam povem, kar vem od njega."
Marica.   Kadovedna sem, kaj neki boš od želoda povedal!
Janez.   Ti misliš, da je želod saino za živino in za druzega nič.
Oče. V našeni kraji ga imaino, kakor sam v6š, le za prešiče, in ne v&n, da bi ga kje še za kaj dragega rabili.
Janez. Temu pa ni tak<5, kakor vi mislite; ampakpo nekterih krajih delajo tudi kruh iz želoda.
Oče.   Ha! ha! ha!   Ali se ti meša, ali kaj?
Janez. 0 nič se mi ne meša, ampak gola resnica je, kar praviin. — NaŠpanskem iii Portugaljskem ga imajo revni ljudje za živež; pečejo kruh iz njega, ki ga prav radi jedd Pomniti pa je treba, daje želodna Španskern veliko sladkeji in okusneji, nego pri nas ; pravijo da je kostanjevega okusa. — Ob času hude vojne na pirenejskem polotoku je primanjkovalo Francozom po-trebnega živeža in morali so enako ondotnim prebivalcem želod jesti. — Bral sem tudi, da je neki amerikanski vojskovodja Indijane hudo naklestil in je daleč v nekov sainoten kraj zapodil. Cez nekaj dni je Amerikancem pošel ves živež. Vojaki in častniki so jeli godernjati in naganjali so vojskovodjo zbog pomanjkanja živeža, da bi se na dom povernili. Vojskovodja pa po-vabi drugega jutra svoje častnike na zajterk. častniki pridejo in čakajo ra-dovedni, kako jim bo vojskovodja postregel v tej hudej sili.   Ia  čujte! —
- 136-*¦
Vojskovodja sedi na tlčh v svojem šotora, pred njim pa je ležalo čuda veliko najlepšega želoda. ,,Tukaj gospoda moja," reče vojskovodja kazaje na želod, ,,poslužite se! Dokler imamo to hrano ni nam treba nikorega pomanjkanja terpeti. Prosim, vsedite se!" To rekši sam jemlje želod za želodom in ga nosi v usta. Častniki, se vč, so merdo napeli, pa — sila kola lomi, in ker ni bilo boljega, morali so tudi oni po želodu segati. Na ta način je slavni vojskovodja Indijane premagal. — Pri nas itnamo želod, kakor vam je znaiio, le za živinsko pičo; a pokazal sem vatn v poprejšnih zgledih , da ga po tujih in dalnih krajih fcudi ljudjč vživajo. Pravijo, da je en vagan že-loda, pomešanega z otrobi, prav zadosti za dva cela uieseca enerau prešiču, da se vsaki dan za dober funt odebeli; 40 vaganov želoda pa, ki ga dobimo navadno od 24 do 40 hrastov je pa zadosti za popolno spitanje enega pre-šiča v gozdu. Tudi pure, golobje in fazani radijedd želod. Na Angleškem ga neki še cel6 go/ejej živini pokladajo. Borni ljudjč si tudi kavo priprav-Ijajo iz njega. Vendar se je treba varovati želodove kave, kakor tudi želoda samega, ker ne tekne vsakemu želodcu. Kdor ga ni vajen, prav lehko do-bi hude bolečine po njem.
Oče. Zahvalimo ljubega Boga v nebesih, da nam vendar ni potreba v našej slovenskej deželi želoda jesti in prosimo ga, da nam ne bi odvzel dobrega vsakdanjega kniha, ki je gotovo veliko bolji, zdraveji in tečneji od želodovega.
Marica.   Vse eno bi pa rada slišala, kako se neki dela kruh iz želoda.
Dekla.   Jaz mislim, da je to nemogoče,
Janez. Poslušajte, tudi to vam born povedal. — Nabere se najpred zdravega želoda, kolikor ga je treba; potem se želod lepo olušči od vnanje lupine in se na drobne koščeke zreže ali raztolče. Na to se dene v kad in se polije s čisto vodo tak(5, da voda za dober palec visoko nad želodom stoji. Ta voda se pusti 15 ur stati in potem, ko je že z oljem zmešanemu lugu podobna, se odcedi in z novo vodo nalije, ktera zopet ostane kakor prejšna. To se tako dolgo ponavlja, da voda popolnoma čista ostaja. Želod se po-tem v krušnej peči suši, ali pa tudi na peči na nalašč zato napravljenih lesah. Kedar je popolnoraa suh, se pošlje v mlin, da se zmelje. Želodova moka se z enakim delom režene moke dobro pomeša, iu potem se ž njo ravna ravno tako, kakor z reženo ali jeemenovo raoko, kedar se kruh nareja.
Oče.   Svoj živi dan nisem kaj takega slišal.                                     A
Dekla.   Ia kdo bi si bil kaj takega le misliti mogel!                       i
Marica. Eadabi okusila želodovega kruha; gotovo je jako odurnegaokusa.
Janez. Kakošnega okusa je želodov kruli, tega vam ne morem po-vedati, ker ga sam še nikoli nisem jedel. Ostanimo tedaj pri tem, da vemo, kako se želod lehko vporabi in v velikej sili tudi v človeški prid oberne. Kdor pa s tem še ni zadovoljen, ampak bi tudi želodov kruh rad jedel, naj ga poskuša peči; jaz mu želim dober tek k njemu.
Oče.   No, jaz tudi!
Dekla in Marica.   Jaz tudi! Jaz tudi!
Iv, Tomšič  ,