Dr. Fr. Zbašnik Tolarji ^jej! Kje so pa moji tolarji?« S tem vzklikom se je vzbudil petletni Stanko in s široško odprtimi očmi zastrmel po sobi. »Kakšni tolarji?« so vprašali vsi hkrati: mati, njegov bratec Ivan. ki je bil še enkrat toliko star kot on, in njegova tudi nekoliko starejša sestrica Anica. Ali se ti je zmešalo. kali?« >Saj sem jih imel! Vse polno sem jih imel — oh, nazaj mi jih. dajte, če ste mi jih vzeli! ...« »Hahaha!« se zasmeje Ivan. »Sanjalo se mu je! Imel si jih. — tolarje, zdaj jih pa nimaš več! Zginili so, odnesel ti jih je nekdo... Zakaj jih pa nisi bolje tiščal v pesti?« ?Oh, saj sem jih!« »Pa poglej, morda pa imaš vendar še katerega!« Stauko res odpre pest in žalostno odkima: »Nobenega nimam več! O mamica, ti ne veš, koliko jh je biloj Vse polno, vse polno, velikih in majhnili. Kamor sem pogledal —sam denar! O, bil sem tako bogat! In kočijo sem imel, tako lepo kočijo in dva konja! In ti si sedela v kočiji, mama, pa Anica!« »Kaj? ... Jaz pa ne?« se oglasi Ivan. »Tebe ni bilo!« »A tako? Mene torej nisi povabil v kočijo? Le čakaj, to si zapomnim! Ko bom jaz prihodnjič sanjal, da imam avtomobil, te pa tudi ne bom po-vabil k sebi!« >;O jej, avtomobil!« zastoka Staiiko. »V avtomobilu bi se jaz tako rad enkrat peljal!« »Ali mene tudi ne vzaineš k sebi v avtomobil? vpraša Anica Ivana. »Ne vem — kako bo! Kakor bom pač pri volji!« »Kakšno srce pa imaš ti, Ivan?« se začudi mati. »Človek mora biti veclno pri volji, da komu kaj dobrega stori!« »Mainica!« zakliče spet Stanko. »Zdaj sem se spomnil: tuudi o ce-kinih sem sanjal. Zdelo se mi je, kakor da so se kar iz solnca dol usipali. Vsa zeinlja je bila z njimi pokrita.« »V tem je nekaj resnice. Zakaj iz solnca se res usipljejo zlatniki!« »Pa kam se usipljejo, mamica?« »Vsepovsod! Na polja, na travnike, na vrtove in vinograde. Kauior posije zlati solnčni žarek, obrodi zemlja, in vse, kar zemlja rodi je vredno zlata. Na poljih zori pšenioa in druga žita, na vrteh raznovrstno sadje, v vinogradih spet grozdje — vsega tega bi ne bilo brez zlatih solnčnih žarkov. Lahko se torej trdi, da se iz solnca res usipljejo zlatiriki!« »Oh, kaj mi Če to,« se namrdne Stanko, »ko pa mi nimamo ne polja ue vrta ne viuograda! ... Oj, mamica za kaj smo mi tako revni? ...« »Vedi Bog, zakaj! Včasih je bilo drugače! Imeli smo sredi mesta cvetočo trgovino in dobro smo živeli. A prišle so nesreče, potem nam je umrl še oče in zdaj smo pač v tem bonieon predmestnem stanovanju in trpimo pomanj-kanje... »Mamica, kdaj pa je bilo tisto, ko smo bili bogati?« »Tebe tistikrat še ni bilo na svetu...« »Vidiš, ali ti nisem že večkrat rekel, da si ti vedno prepozen!« se po-roga Stanku Ivan. »To je baš tako, kakor je bilo zadnjič, ko srao se skušali, kdo dospe prvi na cilj. Ti si bil vedno zadnji, vedno prepozen!« »Ivan, Ivan, kako si vendar poreden!« posvari mati Ivana. Stanko se pa ne da motiti po bratčevem zabavljanju. Njegove misli se vrte še vedno okoli bogastva, okoli kočij in avtomobilov in iznova se obme do mamice: »Mamica, kako pa postane človek bogat?« »Priden mora biti, varčen in vztrajen ...« Ali bom tudi jaz bogat, če"bom priden?« »Seveda boš, ako Bog da!« »O mamica, če bi bil jaz bogat! Ti ne veš, kaj bi vse kupil tebi in Anici!« »Tako?« vzklikne Ivan. »Ali nieni pa nič? Čakaj me!« Pa skoči k Stanku in ga prime za uho. »Pusti me!« ugovarja Stanko. »Saj kupim tudi tebi, ampak ne toliko kakor mamici in Anici, da veš!« »Pa zakaj meni ne?« »Ker mi vedno nagajaš iu si me zadnjič tepel!« »Toda, zakaj sem te tepel? Zato, ker nisi bil priden! In če priden ne boš, tudi bogat ne boš! Dobro sem ti torej hotel!« »Bom, bom priden in tudi bogat bom!« ponavlja Stanko bolj sam zase, potem pa hipoma drhteče vzklikne: »Sem, sem, k meni, mamica!« »Kaj pa je, Stanko, kaj?« Mati se skloni čezenj, on ji pa položi ročice okoli vratu, pritegne jo k sebi in ji zašepeta: »O mamica, kako lepo bo, kadar bom bogat! Nič več ne boš vzdihovala, nič več trpela pomanjkanja! Vsega ti bom dal, vsega! In v avtomobilu se boš vozila z mano!« Mati mu nič ne reče na to, obriše si le solzo, ki se ji je utmila iz očesa in prav prisrčno ga poljubi.