LETO I. ŠT. 19 / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. MA)A 1996 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. JANUARJA 1996 Qj ČETRTEK 16. MAJA 1 99(> 5*--' Janez Vuk SLOVENSKO-HRVATSKA RAZHAJANJA intervju MARKO VUK ,| Miro Oppelt •* LIK ALBERTA MIKLAVCA Egidij Vršaj PAPEŠKE SOCIALNE OKROŽNICE (2.) Lev Detela VERSKA ZNAMENJA V POKRAJINI Saša Rudolf JOŽE BABIČ TENKOČUTNI UMETNIK Andreja Duhovnik ŠKRABČEVA MISEL Danijel Devetak PASTIRČEK, PASTIRČEK, Sl MLAD! Erik Dolhar "DOSJE ITALIJA"_____________________ Marjan Drobež OB PAPEŽEVEM OBISKU_________________ Erik Dolhar JADRAN - ENOSTAVNO NAJBOLJŠI DOBRODOŠLI! JURIJ PALJK ■ Končno lahko z veseljem zapišemo: sveti oče prihaja v Slovenijo. Jutri, v petek, 17. t.m., bo papež Janez Pavel II. pristal z letalom na Brniku in začel tridnevni obisk v Sloveniji. Slovenska Cerkev svetega očeta nestrpno pričakuje, saj bo Petrov naslednik tokrat prvič obiskal Slovence. Prav zato tudi tako zahtevna prošnja ob njegovem obisku: Oče, potrdi nas v veri! Slovenski verniki nestrpno pričakujejo svetega očeta tudi zato, ker se dobro spominjajo, kako se je prav sveti oče zavzel za mlado državo Slovenijo, in to v času, ko so druge države sramežljivo stale ob strani in se niso hotele izreči za samostojno Slovenijo. Slovenski verniki pa seveda pričakujejo Petrovega naslednika tudi zato, ker je papež Janez Pavel II. danes nesporno največja moralna avtoriteta na svetu, saj je prvi zagovornik najvišjih človeških vrednot v času, ki jih prezira. Je izreden svetovni popotnik, tako da ga upravičeno lahko imamo za najbolj neutrudnega romarja našega stoletja. Veliko se je že govorilo o njegovih potovanjih in se bo tudi v bodoče. Nekateri gledajo z nejevoljo na njegova apostolska potovanja in si zato izmišljajo vse mogoče razloge, da bi jih podcenjevali; drugi pa se zavedamo, da je papež sin današnjega časa in človek, ki izredno dobro pozna potrebe današnjih ljudi. Svet je postal majhen tudi zaradi njegovih potovanj! Koliko držav sploh ne bi poznali, če papež ne bi šel v te na pastoralni obisk! In, predvsem, ali ni evangelij vesela novica, ki jo morajo kristjani vztrajno nositi v svet med ljudi, ki je ne poznajo? V lepi knjigi, ki je v teh dneh izšla pri koprskem Ognjišču in ki nosi našlo v Potujoči pastir sveta, sveti oče lepo pojasni, zakaj toliko potuje: "Sklicevati se moram na več kot dvajsetletno škofovsko izkušnjo, ki je za mano. Tačas sem pripisoval poseben pomen obiskom po župnijah. Moji pogledi na škofovsko službo, ki sem jo uresničeval v Krakovu, so prav tako veljavni v Rimu, ko gre za papeško službo. Ali ni naloga naslednika svetega Petra poskrbeti, da se Cerkev v svoji raznovrstnosti zbira okrog Kristusa v njegovi vidni edinosti? Božji previdnosti sem hvaležen, da mi je odprla toliko poti do svetišč božjega ljudstva... Dodam naj še besede apostola Pavla iz pisma Rimljanom: »Želim vas videti, da nam bo med vami v medsebojno tolažbo skupna vera, vaša in moja.«" Vsa Slovenija mora biti vesela papeževega obiska; tako tudi tisti Slovenci, ki niso verni, saj gre vendar za človeka, ki prinaša veselo novico, za človeka, o katerem zares nihče ne more reči nič slabega. NOVE PREIZKUŠNJE ZA OLJKO IN MANJŠINO • • • • • i IANEZ POVŠE Verjetno ni nihče pričakoval, da se bo mirno povolilno obdobje z obetavno zmago Oljke tako hitro končalo. |ejstvo je, da je Severna iga s svojo zaostritvijo, ki na vsak način nevarno posega v temeljna določila ustave, bliskovito preokre-nila tok dogodkov ter mu dala povsem nove poudarke. Ob tem se velja spomniti Bossijevih izjav tik pred aprilskimi volitvami, da bistvo političnega spopada v Italiji ni več soočenje med levico in desnico, pač pa soočenje med centralizirano državno močjo in resnično avtonomijo. Resnici na ljubo je treba priznati, da se je Bossiju vsaj delno posrečilo dokazati, da so bili njegovi pogledi pravilni, saj sta se ob žuganju z odcepitvijo presenetljivo ubrano znašli na istem bregu politična levica in des- nica. Nedvomno je bil to tudi namen Severne lige, res pa je, da ne bi žel uspeha, v kolikor ne bi politika dosedanje države nepričakovano pokazala zob in celo zagrozila zakonito u-porabo sile. Severna liga torej od nove vlade pričakuje povsem konkretnih rešitev v duhu federalizma, za katerega je bilo menda narejenega izjemno malo, o čemer priča Iumirjeni sestanek županov severovzhodne Italije v |Mestrah. Obenem tudi slovenska manjšina še kako upravičeno pričakuje od (Oljke izpolnitev kar nekaj do sedaj neizpolnjenih obljub s strani države, toda novonastala situacija, ki jo je izsilila Severna liga, obljublja poleg dobrih tudi slabše možnosti od tistih, ki so se zdele po zmagi Oljke j skorajda le teoretične. Do-j bre možnosti je jasno nakazal Romano Prodi in upati je, da bo njegovo stališče Jznotraj Oljke prevladalo. Ni se skliceval na pravico do uporabe sile, v kolikor bi želja po odcepitvi zado-|bila nevarne razsežnosti, pač pa je izpostavil nujo tehtnega odgovora na pozive Severne lige. Tehten odgovor pomeni, da mora Oljka razrešiti na jugu vprašanja brezposelnosti, na severu pa vprašanja sodobnega funkcioniranja države, sicer nima globljega smisla, da, namreč Oljka, sploh vlada. V kolikor bo prevladal ta ton, potem bi morala tudi slovenska manjšina čimprej poskrbeti za jasen in enoten skupni nastop, ki bi italijanski javnosti odločno predočil vso nerazrešeno problematiko. Za jasen skupni nastop, ki bi brez cepljenja na različne komponente postavil (novi vladi tako jasna vpra-I sanja, da bi morala nanje odgovoriti tako, kot bo po Prodijevih besedah morala odgovoriti severu in jugu idržave. To seveda pomeni | še večjo potrebo po demokratično izvoljenem pred-| stavništvu slovenske manjšine, prav tako pa postaja j jasno, da manjšino v tem trenutku čas še bolj prehiteva. Toliko bolj je videti |nujo po čimprejšnjem (skupnem organiziranju manjšine v primeru slabše možnosti, ki bi prevladala, [v kolikor bi znotraj Oljke prišli do odločilne moči (tisti zaostrovalni državni pogledi, ki Oljko povsem (približujejo silam desne sredine. V tem primeru, za katerega je upati, da se ne bo udejanjil, bi postala Severna liga krivec za vse, (država bi še okrepila svojo moč, na vsak način pa bi ostalo vse tako, kot je bilo (v prejšnjem obdobju. Tako za Italijo in tako za sloven-Isko manjšino. Kdo danes sploh še govori o stiskah delavcev? SVET OKROG NAS DINI - TRD OREH ZA SLOVENIJO DRAGO LECIŠA ČETRTEK 16. MAJA 1996 V Bruslju je bila ta teden seja zunanjih ministrov Evropske skupnosti, ki jo je zadnjič vodila italijanska zunanja ministrica Susanna Agnelli. Na seji tudi tokrat niso uredili vprašanja pridruženega članstva Slovenije. Susanna Agnelli je izjavila, da ta problem ni bil rešen, ker Italija še nima nove vlade. Predsednik nove vlade Romano Prodi je še pred imenovanjem dejal, da bo Italija odpravila spor s Slovenijo, ker da je razsežnost tega spora skromna in ker v tujini pričakujejo, da se Rim odpre Vzhodu. Prvi pogoj pa so, kot lahko sklepamo iz Prodijevih izvajanj, urejeni odnosi s Slovenijo. Zanimivo je, da Prodi pri tem ni omenil zahteve, naj se optantom vrnejo "zapuščene dobrine", se pravi nepremičnine, katerih lastniki so bili optanti do odhoda v Italijo. Vemo pa, da je prav ta problem glavna ovira na poti pridruženega članstva Slovenije. S tem je Italija doslej dejansko izsiljevala Slovenijo, pri čemer se ji je posrečilo -to je treba priznati - najti soglasje celotne Evropske skupnosti. Res je, da je slovenski parlament pred kratkim sprejel t.i. španski kompromisni predlog, ki ga je bil izoblikoval nekdanji zunanji minister Javier Solana (zdaj je ta glavni tajnik Atlantske zveze). Zdi pa se, da Italija še ni popolnoma zadovoljna, kar je ta teden potrdila tudi zunanja ministrica S. Agnelli. Medtem ko pišemo, še ne vemo, kdo bo novi italijanski zunanji minister. Skoraj gotovo pa je, da bo ta pomembni resor v rimski vladi prevzel dosedanji ministrski predsednik Dini. O njem vemo, kako je še pred kratkim nenavadno ostro grajal "slovensko izvršilno nesposobnost", o kateri je dejal, da izvira iz "srda, ki je ostanek preteklosti, in iz občutka majhne države, ki meji na večjo". Dini bo torej za Slovenijo trd oreh in ne bo lahek sogovornik. Kakšna pa je pravzaprav vsebina španskega kompromisnega predloga? Milanski dnevnik Corriere della Sera je 6. t.m. v tej zvezi pisal: "Od dneva, ko j bo postal veljaven sporazum o pridruženem članstvu, bo imela Slovenija štiri j leta časa, da bo lahko uskladila svojo nepremičninsko zakonodajo z zakonodajo Evropske zveze. Tuji državljani, ki j so imeli vsaj tri leta bivališče v Sloveniji (torej optanti), pa bodo lahko takoj kupovali hiše in zemljišča". Tako torej italijanski dnevnik o španskem predlogu. Isti dan je ta časnik objavil daljši in-' tervju s slovenskim zunanjim ministrom Zoranom Thalerjem. Ta je med drugim | dejal: "Poiščimo izhod iz tega nesmisel-| nega spora. Mi smo svoje naredili. Ezuli bodo lahko nastopali na nepremičninskem trgu pred drugimi Evropejci, kar je zelo važno. Kar zadeva vračanje dobrin, upam, da bosta obe strani naredili gesto dobre volje: tudi Slovenci v Italiji so mnogo trpeli pod Mussolinijem. Lahko si dmg drugemu pomagamo s sporazumom, ki se ne bo dotaknil obstoječih pogodb. Čimprejšnje srečanje med Prodijem in Drnovškom bi lahko vse uredilo. Slovenija v Evropi je tudi v interesu ezulov". S 1. STRANI DOBRODOŠLI! Zamejskim Slovencem bi moral papežev obisk pomeniti isto, kar mora pomeniti Slovencem v naši matični domovini. Gotovo je to zgodovinski dogodek, kateremu pa ne smemo vzeti verskega značaja in seveda tudi državniškega ne. Papeževega obiska moramo biti veseli in se ga moramo v velikem številu udeležiti. Še posebno smo lahko veseli, saj ni vsem narodom dano, da ga imajo v gosteh prav na njegov rojstni dan. Zato moramo v j Postojno, Ljubljano in Maribor. Naš stalni sodelavec in urednik pri Ognjišču Silvester Čuk je v predgovoru jknjigi Potujoči pastir sveta imenitno zapisal: "Ali ga bomo Slovenci znali spre- jeti s tako ljubeznijo in s ta kim navdušenjem, kot so ga sprejeli skoraj povsod na njegovih dosedanjih po tovanjih po svetu? Vrednost človeka se meri po plame-jnu vrednot, ki jih nosi v sebi. Isto velja za narod. Papežev obisk je priložnost, da se ta pojemajoči plamen našem narodu poživi!" Prav zato lahko tudi Slo-jvenci iz Italije kličemo pa ipežu: "Dobrodošli, sveti oče!" NOVI GLAS 34170 GORICA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Rl VA PIAZZUTTA 1 8 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 SLOVENSKO-HRVATSKA RAZHAJANJA JANEZ VUK Za mnoge je bilo presenečenje dejstvo, da so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško po razglasitvi samostojnosti obeh držav znatno ohladili. Znano je, da je v času pred napadom jugoslovanske armade na Slovenijo hrvaški predsednik Franjo Tudjman tudi po večkrat na dan klical predstavnike tedanjega slovenskega vodstva. Takratni republiki sta celo podpisali sporazum o medsebojni pomoči v primeru napada jA. Ob napadu na Slovenijo pa Hrvaška sporazuma ni spoštovala; stala je ob strani in se v oborožen konflikt ni vmešala. Takrat je Tudjman "obnemel" in do tedaj dozdevno prisrčni odnosi med njim in slovenskim vodstvom se niso obnovili nikdar več. Baje je Tudjman nekoč zasebno izjavil, da se Hrvaška ni odločila pomagati Sloveniji, čeprav je ponekod to zahtevalo celo samo prebivalstvo, ker je bil prepričan, da se bo Slovenija predala po dnevu ali dveh. Čeprav je res, da je Slovenija pomagala Hrvaški zaradi lastnih interesov, je prav tako res, da Hrvaška ni nikdar z najmanjšo gesto pokazala, da bi cenila slovensko pomoč. Zdi se, da so se na Hrvaškem prebudila Sloveniji nenaklonjena čustva tedaj, \ ko je po odhodu j A začela \ Slovenija na meji s Hrvaško postavljati mejne prehode. Zaradi hrvaških protestov so | uradni predstavniki Sloveni-\ je tedaj zagotavljali, da gre samo za kontrolne točke, ne \čisto prave meddržavne 'prehode. Kmalu zatem pa sta novi državi uvedli med-\ sebojne carine in je do tedaj odprta meja postala prava meddržavna meja. Hrvaško je predvsem motilo dejstvo, ' da je zaradi Slovenije izgubila do tedaj prosto pot do Avstrije in Italije oz. razvite Evrope. Kmalu pa je našla učinkovito protisredstvo za prikrajšanost na kopnem: prost izhod Slovenije na morje. Izkazalo se je nam-j reč, da priobalni pas sloven-| skega morja ne seže na od-| prto morje. Ladje, ki so namenjene v slovensko morje, | morajo prečkati hrvaški priobalni pas. Slovenija si se-| veda prizadeva, da bi državi določili mejo na morju tako, da bi Slovenija dobila prost prehod do odprtega morja, Hrvaška pa temu neomajno nasprotuje. Poleg meje na morju in vprašanja Piranskega zaliva s tem v zvezi imata državi še nekaj spornih mejnih točk, vendar ne gre za velike površine, niti za po-\membne strateške interese \ - razen meje ob reki Dragonji, ki pa se spet navezuje na morsko mejo, in Trdino-I vega vrha na Gorjancih, za katerega je Tudjman svoj | čas celo zagrozil, da ga bo | zavzel s silo. Drugi problemi so večinoma gospodarske narave. | Gre za problem lastništva \nad jedrsko centralo v Kr-\ škem, ki sta ju nekdanji ju-\goslovanski republiki zgradili skupaj; dalje gre za pro-\ blem deviz zagrebške po-j družnice nekdanje Ljubljanske banke, za katere Slovenija trdi, da so po tedanjih \ predpisi h končale v trezor-' jih Narodne banke v Beogradu in gre torej za pro-| blem (delitve) skupnega pre-\moženja nekdanje SFRj; Hrvaška pa stoji na stališču, da ne gre za skupno jugoslovansko premoženje, temveč za dolg Slovenije do Hrvaške. Čeprav odnosi med Slovenijo in Hrvaško zaradi \ opisanih razlogov niso ravno najboljši, v zadnjem ča-| su med državama kljub vsemu prevladujejo bolj umirjeni toni. Državi sta očitno spoznali, da pot zaostrova-\ nja ne pelje nikamor: o spornih vprašanjih se bo pač treba dogovoriti. TEDEN V ITALIJI GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATEL): ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT IN OBLIKOVANJE: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 60.000, flkilOt INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 110.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU rc Romanu Prodiju se mudi sestaviti novo vlado. Ko bo ta številka Novega glasa prišla iz tiskarne, bo voditelj Oljke že imel v rokah mandat in dva dni za tem bi moral objaviti seznam ministrov. Nima lahkega dela, ker mora zadovoljiti dokaj raznoliko večinsko koalicijo ali se vsaj nikomur ne zameriti, da ne bi že zdaj začel nevarno preizkušati težko doseženo soglasje, ki bo gotovo doživelo tudi težke trenutke. Pogojevanju se v celoti ne bo mogel upreti, čeprav bi imel rad proste roke, da bi na najvažnejša mesta postavil primerne ljudi. Toda najtežje mora šele priti, ker najhujši problemi sedanje Italije niso samo gospodarski. Resnejši so socialni: razlike med revnimi in bogatimi se povsod večajo, )ug že dolgo trka na vrata z mladinsko in žensko brezposelnostjo, pa tudi na Severu je težko ustvariti nova delovna mesta. Pereči so problemi politične narave, ki jih postavlja ne toliko de-sničarsko-sredinska opozicija, kolikor bolj Severna liga, ki ustvarja napetost s svojimi avtonomističnimi težnjami. Te se po volilnem uspehu Lige postale nevarnejše tudi zato, ker je Bossi znal zelo spretno tempirati svoja gesla: ko so še vsi zabavljali nad njim misleč, PRODI IN FEDERALIZEM? da bo na volitvah pogorel, je bobnal s svojim federalizmom; čim so se zavedli, da bo Liga uspela, so tudi ostali, celo desnica, osvojili federalizem; tedaj je Bossi začel govoriti o secesiji, razbitju države. To stopnjevanje nima realne osnove, ker italijansko javno mnenje secesijo večinoma zavrača. Vendar pa je nasprotnike - in v tem trenutku je nasprotnik Lige bolj Oljka kot desnica - prisilil v histerično reakcijo. Ob besedi secesija so se vsi zgrozili, novi predsednik zbornice Violante je v svoji obsodbi omenil možnost zatiranja takega gibanja s silo; angažirali so celo škofovsko konferenco ne meneč se za modro ugotovitev škofa v Comu, da celovitost države ni nobena dogma. Vsekakor je Prodi moral hočeš nočeš zajahati 'konjička federalizma ali -z drugimi besedami - decentralizacijo, ki jo bo Severna liga hotela naviti do skrajnosti, zlasti kar zadeva uporabo davčnih dohodkov; pomemben delež davčnih dohodkov mora ostati prebivalcem, ki dohodek ustvarijo. Z Ligo so ob tem potegnili tudi župani t.i. i severovzhoda, in to ne glede na stranko, kateri pripadajo, kar je tudi zelo po-Imenljivo. Centralna vlada se bo tako morala odpove-jdati delu dohodkov prav v itrenutku, ko jih bo najbolj i potrebovala, da bo reševala socialni problem luga, njena požrešnost pa ne bo nič I manjša, ko bo morala mašiti luknje primanjkljaja v državnih računih. Italijanski javni dolg se namreč še vedno veča in ni mogoče misliti, da bi ga kar na lepem odpisali. Tudi ugodna konjunktura industrije na severu, ki se za zdaj še do-Ibro drži zaradi nizke kota-cije lire, ne bo trajala v ne-jdogled. To so problemi, ki čakajo novo vlado. Romano Prodi in ljudje, j ki bodo z njim upravljali državo, se morajo ob tem silno zresniti in zastaviti delo z največjo zavzetostjo, poštenostjo in razumnostjo ter poleg tega še razumeti upravičene zahteve severa, kateremu tudi ni mogoče samo očitati sebičnosti in pomanjkanja občutka solidarnosti. INTERVJU / MARKO VUK "DUSNOPASTIRSKI POUDAREK IN PRIZNANJE NARODNE ZRELOSTI11 DRAGO LEGIŠA Marko Vuk, višji kustos v Goriškem muzeju na gradu Kromberk, umetnostni zgodovinar in znan slovenski primorski kulturni delavec, bo kot predstavnik Mirna v odposlanstvu večjega števila slovenskih župnij, ki bo papeža Janeza Pavla II. pričakalo in pozdravilo že na letališču na Brniku. Tu se bo v petek, 17. t.m., začel pastirski obisk sv. očeta v Sloveniji. kvena ureditev na tem ozemlju danes drugačna, saj je župnij bistveno več, jasno pa je, da so se mlajše župnije razvile iz prvotnih župnij, ki jih imenujemo pražupnije. Okolje, iz katerega izhajam, ima torej globoke krščanske korenine in če bi na hitro preleteli zgodovinski razvoj skozi stoletja, bi zaznali tesno povezavo v verskem in narodnem razvoju. To seveda velja tudi za Miren, zato ob bližnjem papeževem obisku ne morem mimo tega, da se ne bi spomnil tistih duhovnikov v tem kraju, ki so delovali od začetka stoletja dalje do naših dni z župnikom Ivanom Rojcem na prvem mestu, ki ni zaslužen samo za verski, temveč tudi kulturni in gospodarski napredek vasi. Oskar Pahor je pomenil važno oporno točko v času fašizma, med drugo svetovno vojno in v ostrih letih komunističnega režima ter je umrl v času, ko se je koncilsko gibanje polno razcvetelo. Menim, da je prav primorskim duhovnikom tudi v razmerah marksističnega pritiska na svoj način uspevalo ohranjevati zdravo jedro krščanstva, saj so že iz časov fašizma bili vajeni skritega, a vztrajnega dela v duhovno korist svojega ljudstva. Svojo prisotnost na Brniku razumevam torej Znano nam je, da sodi Miren med najstarejše župnije na Goriškem, tj. med pražupnije, saj boste prihodnje leto obhajali 750-letnico prve omembe v zgodovinskih virih. Ili našim bralcem obrazložili, kaj so pravzaprav pražupnije? Pražupnije so župnije -matice, ki predstavljajo prvotno cerkveno organizacijo in teh je v zahodni Sloveniji in Furlaniji razmeroma veliko število, kar je razumljivo glede na bližino Ogleja, ki je bil sedež patriarhata. Tako so že sredi 13. stoletja, točneje leta 1247, v zgodovinskem viru izpričane starodavne župnije, npr. v Šempetru ob Soči (S.Pier d'lsonzo), Marcillani (Tržič), Škocjanu ob Soči (S. Canzian d'lson-zo), Vidmu, Krminu, Moši, kočniku, Mirnu, Komnu, že od prej tudi v Solkanu in Volčah. Kot kaže, je pra-župnija Miren obsegala ozemlje ob spodnjem toku reke Vipave od Renč do Sovodenj, na vzhodni strani je mejila na Dornberk, medtem ko se je ob zgornjem toku reke Vipave razprostirala župnija Vipava. Iz teh dejstev vidimo, da je cer- kot priznanje ne meni osebno, marveč naporom mnogih, ki sem jim približno od sredine tega stoletja s svojo osebno izkušnjo na Primorskem bil priča in so pripomogli k današnjemu razpoloženju, ko so dozorele razmere za papežev obisk. "A iz Rima prihajaš, tovariš župnik! A, študiraš..Kaj pa pravi tam tvoj papež s svojim trebuhom... aa?" Tako je pred natančno 50 leti "bled zelenec v uniformi" na meji nagovoril mladega primorskega duhovnika ljuba Marca, ko se je vračal iz Rima, kjer je študiral, v rojstno Ajdovščino (ljubo Marc, Črepinje, Gorica 1904, str. 110). Zdaj pa papež prihaja v Slovenijo! Kakšni so Tvoji občutki? Že v prvem odgovoru sem skušal nakazati, kako so se razmere v teku časa spreminjale, zato bi že takoj odgovoril, da sem prepričan, da se kaj podobnega v naših dneh skoraj ne more več zgoditi. Nebi sicer idealiziral stanja, saj smo v številnih člankih, pogovorih in govoricah zaznali tudi nasprotovanje papeževemu obisku in nerazumevanje bistva ter vloge krščanstva v današnjem svetu, a je to na neki način tudi davekde-mokraciji ter svobodi govora in tiska. Pomembno je dejstvo, da trezni in umirjeni ljudje, tudi v laičnih krogih, obisk spoštljivo odobravajo. Kaj Tebi, slovenskemu kristjanu in intelektualcu, pomeni ta obisk? Predvsem je to priložnost potrditve našega osebnega in občestvenega verovanja, kar je zaobjeto že v geslu obiska (glasi se: Oče, potrdi nas v veri!), na drugi strani pa pomeni prelomen trenutek, ko vsak posameznik nehote tudi pri sebi opravi nekakšno osebno bilanco in si zastavi nadaljnje življenjske cilje. Kaj po Tvojem pomeni papežev obisk slovenskim vernikom splošno, pa tudi neverujočim? Mogoče se bo komu zdelo, da spremlja ta obisk preveč blišča in zunanjih manifestacij, vendar gre pri tem za globlje dogajanje z več razsežnostmi. Gre skratka za neke vrste osebno izkaznico krščanstva na Slovenskem, ki se bo ob srečanjih s papežem izrazilo na različne načine: s poslušanjem božje besede, z evharistijo, z molitvijo, z različnimi oblikami sodelovanja pri obredih, ki bodo segale od tradicionalnih glasbenih oz. kulturnih načinov pa do sodobnejših prijemov. Ker bodo sredstva javnega obveščanja, zlasti radio in tele- I vizija, vse te dogodke neposredno prenašala, bo tudi v domove tistih, ki ne prakticirajo vere, prišel vsaj del skupnostnega občutja, kakor ga doživljamo kristjani pri bogoslužju, in bodo pri marsikom morda odpadli nekateri predsodki, ki jih zaznavamo v delu slovenske javnosti. V mnogih člankih in analizah je vse preveč prisotno zgolj sociološko oz. politično presojanje verske stvarnosti, kar je za pristno doživljanje vere manj pomembno. V predgovoru zgoraj omenjene knjige ljuba Marca, župnika v Biljah, ki je skoraj sedem let bil od komunistov zaprt in na prisilnem delu, prof. Tone Požar piše: "Iz vseh viharjev in preizkušenj je Cerkev na Slovenskem izšla prečiščena in močnejša kakor prej." Se strinjaš s to sodbo in zakaj? Prav gotovo, saj vsaj del te stvarnosti poznam iz zgodovinskih knjig in delno tudi iz osebne izkušnje. Dejstvo je, da si je Cerkev z neprijetno izkušnjo komunističnega obdobja na drugi strani pridobila moralni kapital, pomemben tudi za današnji čas in bodočnost. Seveda bo morala ohraniti in še naprej gojiti "uboštvo" v evangeljskem pomenu besede ter se izogibati trium-falizmu, da ne bi postala le nekakšen folklorni privesek oz. ena izmed prostočasnih dejavnosti. Gre skratka za nekaj več, za zvestobo božji besedi, pričevanje in življenjski stil. Kakšna je po Tvojem vloga krščanskih laikov v Cerkvi na Slovenskem in zlasti na Primorskem? Če bi kot en prostor obrav-navali Slovenijo in zamejstvo, bi kot skupne naloge poudaril zlasti naslednje: v današnje zaostrene idejne in politične spopade prinesti glas razuma, odpuščajo- Oče, potrdi nas v veri! če ljubezni in širine. V tem se kaže tudi aktualnost krščanskega sporočila, ki je v pogansko Evropo prineslo resnico o svetosti in dostojanstvu človekove osebe, kar kaže poudarjati tudi v današnjem razosebljenem in v materialne dobrine zazrtem svetu. Glede teh nalog se zdi, da ni razlike med krščanskimi intelektualci v domovini, zamejstvu in zdomstvu. Posebej za zamejstvo in zdomstvo velja, da bosta tudi v prihodnosti narodna in verska komponenta neločljivo povezani in komplementarni v naporih po ohranjevanju slovenske narodne identitete, saj gre navsezadnje za ohranitev neke skupnosti, kar v širšem smislu pomeni tudi etično in moralno vprašanje. Kaj bi predvsem želel, da bi papežev obisk prinesel Slovencem? Zlasti to, da bi obisk Slovencev ne razdvojil, ampak Ida bi iz njega izluščili predvsem pozitivne prvine. To je zlasti zavedanje, da prihod papeža Janeza Pavla II. poleg prvenstveno dušnopa-stirskega poudarka pomeni hkrati priznanje naše narodne zrelosti, še posebej v luči dosežka lastne državnosti. V teh dneh bomo v središču zanimanja mednarodne javnosti, ki bo spoznala naše izvirne verske, duhovne, kulturne in splošno civilizacijske prvine, ki nas enakovredno uvrščajo v krog evropskih narodov. Ves ta širši pomen obiska presega trenutne ideološke in poli-jtične zamere, zato sem prepričan, da bo sveti oče pri Slovencih sprejet gostoljubno in dostojanstveno. Naj ga Vsemogočni še dolgo ohrani pri življenju! ČETRTEK 16. MA)A I 996 m red kratkim sem izvedel nekaj zanimivih podatkov o povezavi papeža Janeza Pavla II. s Slovenijo in priznanjem naše državnosti. Čeprav sveti oče še nikoli ni bil v Sloveniji, jo vendarle dobro pozna. Kot študent se je ukvarjal tudi s študijem staroslovanskega jezika in se Poglabljal v korene besed. Ugotovil je, da s poznanjem korenov lahko razumeš vse sedanje slovanske jezike. Posebej se je zaustavil ob slovenščini, ki je ohranila dual, kakor 8a pozna starocerkvenoslovanščina. Ob tem se je kar temeljito seznanil tudi z našo zgodovino in odkril temelje slovenske državnosti v Karantaniji. bla zgodnjem zasedanju II. vatikanskega koncila je Karel kV(>jtylj dobil sedež poleg ljubljanskega nadškofa Pogačni- OBISK DOBROTNIKA JANEZ PAVEL II. NAS DOBRO POZNA O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! (iz velikonočne hvalnice) ka, s katerim sta se veliko pogovarjala o težkih razmerah, ki pestijo obe škofiji. Dr. Jožef Pogačnik mu je tudi pokazal nekaj izvodov Družine in krakovski nadškof se je tako navdušil nad dobro urejevanim listom, da ga je želel prejemati. To se je dogajalo potem celih trinajst let, do izvolitve za papeža. Dr. Merlaku, tedanjemu uredniku Družine, je osebno povedal, da z zanimanjem prebira naš katoliški tednik. Tako je Slovenijo še bolj spoznal. Prišlo je prelomno leto 1992. Slovenijo so priznale nekatere na novo ustanovljene države, od pomembnejših pa samo Nemčija in še ta s pogojem, da jo priznajo tudi države Evropske skupnosti. Okrog 10. januarja smo se znašli v nezavidljivem položaju. Za razliko od Hrvaške, katere Tomislavovo kraljestvo je bilo poznano, Slovenija ni imela nobene državne tradicije. Papež pa je vedel za naše korenine pa tudi za našo kulturno in jezikovno dediščino. In prav to poznanje je nagnilo Vatikan, da je 13. januarja 1992 priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo. To priznanje je bilo presenetljivo, saj je imel Sveti sedež običajno drugačno prakso. V tem dogajanju lahko vidimo čudovito delo božje previdnosti: edini slovanski papež na Petrovem sedežu iz osebnega interesa v študentskih letih spozna tudi Slovenijo in njene korenine, na koncilu od blizu spozna slovenskega nadškofa in "slučajno" spozna slovenski verski list in se zanj odloči. Naj bo tisočkrat blagoslovljen njegov prihod med nas, prihod velikega prijatelja in dobrotnika. OČE, POTRDI NAS V VERI! ■" ALOJZ URAN, POMOŽNI ŠKOF 4 ČETRTEK 16. MAJA 1996 IZ ŽIVLJENJA CERKVE JANEZ PAVEL II. V SLOVENI)! JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUPNOST JEZUSOVIH UČENCEV (19.) ZVONE ŠTRUBELJ V naših razmišljanjih o razvoju Cerkve po Jezusovem vnebohodu in prazniku binkošti smo ugotovili, da je bila skupnost prvih kristjanov v Jeruzalemu številčno zaokrožena, pregledna, kar je omogočalo tesno medsebojno povezanost. Bila je močna skupnost vere, zbirala se je v imenu Jezusa Kristusa, ki so ga nekateri poznali osebno, drugi pa doživljali kot duhovno prisotnega. Skupnost je rastla v veri in tako omogočila kristjanom odprtost do Boga in njegove skrivnosti. Kadar člani neke skupnosti zajemajo iz takih globin, se med njimi vzpostavi močna komunikacija: občestvo vere, predanosti in medsebojne ljubezni. Udeležba pri evharistični mizi, pri lomljenju kruha, postane tako prava duhovna hrana. Potem ko nam Apostolska dela orišejo bistvene poteze skupnosti kristjanov v Jeruzalemu, ne skrivajo težav, ki so se začele pojavljati. Delovanje božjega Duha gre preko človeka in njegovih dejanj. Možje in žene prve celice Cerkve niso bili preoblikovani na en mah, v enem samem hipu. Potreben je bil čas, da so v njih prišli do polne veljave duhovni darovi in najbolj žlahtne človeške lastnosti. Pri tem je vedno obstajala možnost, da bi negativno prevladalo, da bi se človek ustavil ali naredil celo korak nazaj. Zato lahko mirno rečemo, da prva jeruzalemska skupnost ni bila perfektna skupnost, idealna Cerkev. Bila je izpostavljena tudi negativnim pojavom, tako kot je v vsakem zgodovinskem trenutku. Uspeh in številčna rast sta predstavljali eno od prvih nevarnosti, kateri so sledile še vse druge. Novi spreobrnjenci, ki niso bili dovolj duhovno pripravljeni, so bili večkrat bolj očarani od čudežev, ki so se godili po rokah apostolov, kot pa od osebnosti in žive prisotnosti Jezusa Kristusa. To se je dogajalo, tako nam poročajo Apostolska dela, med prvimi poslušalci v Galileji. S tem je začela upadati duhovna ostrina skupnosti. Številčna rast je zahtevala vedno več napora v organizaciji Cerkve, ki se je počasi razčlenjala v posamezne skupine, ki so sicer še ostale odprte ena do druge. Kakovost vere je bila s tem postavljena na preizkušnjo. Vera je najprej in predvsem osebna povezanost z Jezusom Kristusom, ki je bil skrivnostno navzoč in živ. Priče njegovega vstajenja so bile v teh prvih skupnostih še številne. Vsebino njihove vere so formulirali v besedah: "Jezus Kristus je Gospod". S to prvo formulo vere je nastopil svoje oznanjevanje apostol Peter na binkošti. Lahko pa že uvidimo čas, ko bodo te priče izginile in ko bo treba to izpoved vere predajati ustno ali v pismeni obliki tistim, ki njene vsebine osebno ne doživljajo več. Pojavila se bo nevarnost zgolj racionalne ali samo čustvene potrditve verskim resnicam. Takrat oseba Jezusa Kristusa zbledi in njegova navzočnost nima več tistega mesta, ki j»a je imela v apostolski dobi. Krščanstvo se tako lahko degradira na raven ideologije. Majhen spomin na kard. Schusterja Bilo je leta 1938, ko je tedanji milanski kardinal lldefonz Schuster pripeljal v Rim skupino milanskih romarjev. Bila je nedelja in popoldne je romarje zbral v cerkvi San Carlo al Corso. Tedanji gojenci zavoda Semi-nario Lombardo v Rimu smo pri blagoslovu stregli. Pred blagoslovom je kardinal stopil na prižnico in imel za navzoče kratko razlago katekizma. Tako je bilo takrat v navadi tudi po naših župnijah, da je bila pri popoldanski "molitvi" tudi razlaga katekizma. Kardinal se je držal te navade tudi pri romarjih v Rimu. Njegova beseda ni bila gromovita, govoril je preprosto in ljudem razumljivo, nam tedanjim bogoslovcem se je zdela še preveč preprosta. -......k.H. ČLOVEK IN DELO (osnovne misli) LABOREM EXERCENS 1. "Če je res, da se človek hrani s kruhom iz dela svojih rok, to je ne samo z vsakdanjim kruhom za ohranitev življenja telesa, ampak tudi s kruhom znanosti ter napredka, civilizacije in kulture, potem je tudi večna resnica, da se hrani s tem kruhom z znojem obraza, to je ne samo z osebnim naporom in trudom, marveč tudi sredi tolikih napetosti, konfliktov in kriz, ki - ob odnosu s stvarnostjo dela - pretresajo življenje posameznih človeških družb in tudi vsega človeštva." "Smo pred novimi razvoji tehnoloških, ekonomskih in političnih razmer, ki bodo - po mnenju številnih strokovnjakov - vplivale na svet dela in proizvodnje nič manj kot industrijska revolucija prejšnjega stoletja. Glede tega obstajajo številni splošni faktorji: posplošeno uvajanje avtomatizacije v številnih sektorjih proizvodnje, porast cen e-nergije in osnovnih surovin, naraščajoča zavest omejenosti naravnega bogastva ter njegovo neznosno onesnaževanje, prihod na politično sceno ljudstev, ki so bila stoletja podrejena ter zahtevajo svoj zakoniti položaj med narodi in pri mednarodnih odločitvah." "Te nove razmere in potrebe zahtevajo preureditev in prerazdelitev današnjih gospodarskih struktur ter PAPEŠKE SOCIALNE OKROŽNICE IN SOCIALNA DRŽAVA (2.) EGIDIJ VRŠA) delitve dela. Žal bodo te spremembe morda pomenile za milijone kvalificiranih delavcev brezposelnost vsaj začasno ali potrebo po prekvalifikaciji. Precej verjetno bo prišlo do padca ali manj hitrega naraščanja materialne blaginje v bolj razvitih državah. Vendar pa lahko tudi dajo več olajšanja in upanja milijonom ljudi, ki zdaj živijo v razmerah sramote in nevredne revščine. Cerkev smatra za svojo nalogo, da opozarja na dostojanstvo in pravice delovnih ljudi, da graja kršitve tega ter da prispeva k pravemu napredku človeka in človeške družbe." 2. 'Tehnologija jetemeljni činitelj gospodarskega napredka, toda odpira bistvena vprašanja, ki se tičejo človekovega dela v odnosu do subjekta, ki je ravno človek. Brez dvoma je tehnologija zaveznica človeka, ker olajšuje delo, ga spo-polnjuje in pospešuje. Lahko pa se tudi spremeni v nasprotnico človeka, kadar mehanizacija dela odstrani človeka ter povzroča brezposelnost. To pa je stalen etnično-socialni izziv za države in vlade, za mednarodne organizacije ter tudi za Cerkev." 3. "Človekovo življenje je treba napraviti bolj človeško in ključ do tega je človekovo delo." 4. "Delo je temelj, na katerem se oblikuje življenje družine, ki je naravna pravica in težnja človeka. Človek združuje svojo najglobljo človeško identiteto s pripadnostjo narodu ter njegovo delo prispeva tudi k skupni blaginji vsega človeštva." 5. "Predvsem se je treba spomniti načela, katero je vedno učila Cerkev o prednosti "dela" pred "kapitalom". To načelo se neposredno tiče proizvajalnega postopka, v katerem je delo primarni vzrok in kapital samo skupek sredstev. Človek je tisti, ki je postopno izdelal vsa proizvajalna sredstva od najbolj primitivnih do ultramodernih: stroji in kompjuterji, laboratoriji in tovarne. Vse, kar služi delu v sedanjem stanju tehnike, je sad dela." 6. "Brezposelnost je v vsakem primeru zlo ter je prva družbena katastrofa, kadar zavzame velik obseg. Posebno žalosten problem postane, kadar so prizadeti zlasti mladinci, ki ne najdejo delovnega mesta, potem ko so se kulturno, tehnično in profesionalno izobraževali. Nujna pomoč za preživljanje brezposelnih delavcev in njihovih družin je dolžnost, ki izhaja iz temeljnega načela mo- ralnega reda, to je iz načela skupne uporabe dobrin ter iz pravice do življenja in do preživetja. Proti brezposelnosti je potrebno mednarodno sodelovanje na podlagi sporazumov in pogodb. Države in mednarodne organizacije imajo na tem področju ogromne naloge." 7. "Ne glede na to, ali gre za sistem zasebne lastnine proizvajalnih sredstev ali za sistem določene socializacije, temelji odnos med j delodajalcem in delavcem na plači, to je na pravični odškodnini za opravljeno delo. Ni važnejšega načina za pravične odnose med delavcem in delodajalcem od povračila za delo. Tudi socio-ekonomske sisteme je treba oceniti po povračilu za človekovo delo. Za delavce, ki imajo družino, mora biti plača tolikšna, da zadošča za dostojno vzdrževanje družine. Plače, družinske doklade in drugi socialni ukrepi morajo biti tolikšni, da se materi ni treba zaposliti izven doma ter da se lahko posveti vzgoji otrok. Prav tako mora biti ustrezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje." 8. "Delavci imajo pravico, da se združijo v poklicne organizacije, to je v sindikate, ki so nujen činitelj družbenega življenja, zlasti v modernih industrijskih družbah. Poklicna združenja so seveda tudi pravica delodajalcev, ker sta "delo" Vesele novice iz misijona v Kossou V državi Slonokoščena obala je na poseben način navzoča goriška Cerkev. Od tam nekaj razveseljivih novic: Na dveh misijonskih postojankah, Nimbo in Kossou, so letos na velikonočno vigilijo krstili nad 500 odraslih kristjanov, povečini mladih. Kot pomoč v Kossou bo odšel duhovnik Valeriano Dumea. Prihaja iz Romunije in je izrazil željo, da gre v misijone za tri leta, to je začasno. Ustavil se bo v Gorici za primerno pripravo, nakar bo odšel v Kossou. V soboto, 25. maja, bodo na binkoštno vigilijo v kraju Toumboukro blagoslovili in odprli za bogoslužje novo cerkev, ki bo posvečena sv. Valerijanu, oglejskemu škofu, v spomin na stoletnico prihoda prvih misijonarjev v Slonkoščeno obalo. Navzoča bosta brat in bratranec pok. Valerjana Lepre, ki je bil misijonar v tistih krajih. V ponedeljek po Binkoštih bodo v Tiebissou odprli in blagoslovili nove prostore za zadrugo, ki jo je ustanovil laični misijonar iz Rude Giuseppe Burgnich za svoje bivše vajence v tehnični šoli v Kossou. Besede zahvale iz Vietnama Na Rwkovniku sta obiskala g. Andreja Majcna njegova dva bivša gojenca v Vietnamu. Ob tem obisku sta poslala naslednje besede zahvale: "Midva sva dva salezijanca iz Vietnama, ki sva prišla v Rim na naš generalni kapitelj. Ko se je ta zaključil, sva prišla v Ljubljano na obisk k našemu dragemu misijonarju Andreju Majcnu. On nam večkrat govori o vas (goriških prijateljih misijonov) in o vaši velikodušnosti za pomoč Vietnamu. Uporabljamo priložnost, da vam izrazimo svojo zahvalo za vse, kar ste za nas storili. Naj vas Bog blagoslovi in srčna zahvala od najine strani. -----------DON VAN DE PETER DON VAN TY. Sodelovanje med katoličani in pravoslavci v Rusiji Ko je leta 1990-91 nastopila odjuga v Sovjetski zvezi, so takoj mislili na katoliške radijske oddaje. Dne 1. junija 1995 so zamisel uresničili. "Krščanski kanal" je začel z oddajami v Moskvi in ga lahko posluša 20 milijonov ljudi. Oddaja vsak dan po 17 ur od sedme zjutraj do polnoči. Sodeluje okrog 50 oseb raznih usmeritev, tako duhovnikov kot laikov. Obravnavajo pa različne probleme od socialnih do verskih in zgodovinskih. Oglašajo se tudi poslušalci v živo; odgovarja jim Irina Alberti, ki je prej živela v Italiji. Pri teh oddajah sodelujejo tudi pravoslavni; tako se ustvarja dejanski ekumenizem v službi evangelija,— —- Katoličani v Romuniji V Romuniji sta dve škofiji: Jasi in Bukarešta. Škofija v Jasi je v Moldaviji, ki ima 4.600.000 prebivalcev. Po veri so pravoslavni, med njimi je 260.000 katoličanov, ki živijo v 119 župnijah in imajo 220 duhovnikov, semeniščnikov pa 180. Letos bodo imeli 8 novomašnikov. Škofija Bukarešta šteje 10.600.000 prebivalcev, katoličanov pa je 104.000. Imajo 60 duhovnikov in 38 bogoslovcev. 1 in "kapital" v vsakem družbenem sistemu nujni sestavini proizvajalnega procesa. Sindikati pa niso politične stranke ter tudi ne bi smeli biti podrejeni strankam." QUADRAGESIMO ANNO 1. "Dela ni mogoče pravično oceniti in poplačati, če se ne upošteva njegova družbena in osebna narava." 2. "Delo ni nizkotno blago ter je treba delavcu priznati človeško dostojanstvo." 3. "Predvsem je treba delavcu dati plačilo, ki zadošča za vzdrževanje njega in njegove družine. Ni dovoljeno zlorabljati mladosti otrok in šibkosti žena." 4. "Moderni gospodarski red temelji na kapitalu in delu. Zaradi tega se morata delo in kapital povezovati, ker eden brez drugega ne more proizvesti ničesar. Za preprečitev skrajnosti individualizma na eni strani ter socializma na drugi je treba upoštevati dvojno naravo, zasebno in družbeno, tako kapitala in lastnine kot dela." RERUM NOVARUM 1. "Vsi ljudje so enaki ter ni nobene razlike med bogatimi in revnimi, med bogatimi in uslužbenci, med vladarji in državljani." 2. "Ne more obstajati kapital brez dela in ne delo brez kapitala." 3. "Poglavitna dolžnost gospodarjev je dati delavcem pravično plačilo. Določitev pravičnega plačila je odvisna od številnih ugotovitev, vendar - na splošno - se morajo kapitalisti in gospodarji zavedati, da niti božji niti človeški zakoni ne dovoljujejo za lastno korist zatirati revnih in nesrečnih ter prekupčevati z bedo bližnjega. Ogoljufati za dolžno plačilo je ogromna krivda, ki kliče k Bogu po maščevanju." 4. "Delavec in gospodar lahko skleneta pogodbo tudi glede obsega plačila. Vendar stoji nad svobodno voljo pogodbenikov naravna pravičnost ter plačilo ne sme biti manjše od življenjskih potreb delavca. Če je delavec zaradi nujnosti prisiljen sprejeti slabo pogodbo, potem je to nasilje, proti kateremu se dviga pravičnost." JANEZ PAVEL II. O NARODNIH MANJŠINAH Ob papeževem obisku velja tudi spomniti, da je bil Vatikan prva država, ki je priznala samostojno Republiko Slovenijo (13.1.1992). "V začetku nove dobe -je zapisano v vatikanski no-ti o priznanju - nastaja spontana želja, da slovensko ljudstvo - na podlagi svoje tradicije, zakoreninjene v krščanstvu - more sodelovati pri uspešni bodočnosti v svobodi, miru in spravi ter v spoštovanju človeških pravic, da bo Slovenija - zvesta svoji najboljši tradiciji večstoletne zgodovine - dala svoj specifični prispevek k vsej Evropi." Dva dni pred priznanjem je Janez Pavel II. sprejel 127 veleposlanikov, akreditiranih pri Vatikanu. Govoril jim je tudi o Evropi ter je med drugim dejal: "Evropa ne potrebuje krvi, marveč solidarnost. Evropejci se bodo skupaj rešili ali pa bodo šli skupaj v propad. Po padcu zidov se nihče ne more izgovarjati s pomanjkanjem informacij o življenjskih razmerah bližnjega, da bi opravičeval svojo indiferenco." Za svetovni dan miru leta 1989 je Janez Pavel II. objavil poslanico z značilnim naslovom: Za gradnjo miru spoštovati manjšine. V poslanici poudarja zlasti naslednje: "Vsi imamo odgovornost, da prispevamo k ustvaritvi bolj pravične in miroljubne družbe. Odločna mora biti obveznost za odstranitev ne samo vidnih diskriminacij, marveč vseh pregrad, ki ločijo človeške skupine. Sprava na podlagi pravičnosti in spoštovanja zakonitih teženj vseh komponent skupnosti mora biti pravilo. V resnično demokratični družbi je jamstvo za sodelovanje manjšin v javnem življenju znak visokega civilizacijskega napredka." "Eden izmed ciljev pravne države je ta, da vsi državljani uživajo enakost in dostojanstvo pred zakonom. Obstoj manjšin v državi postavlja vprašanje njihovih specifičnih pravic in dolžnosti. Številne od teh pravic in dolžnosti se tičejo odnosov, ki so vzpostavljeni med manjšinskimi skupinami in državo. V nekaterih primerih so pravice uzakonjene ter imajo manjšine specifično pravno zaščito. Toda neredko tudi tam, kjer država zagotovi takšno zaščito, manjšine trpijo diskriminacije in zapostavljanja. V teh primerih ima država dolžnost krepiti pravice manjšin, ker je mogoče zajamčiti mir in notranjo varnost samo s spoštovanjem pravic vseh, ki spadajo pod odgovornost države." "Prva pravica manjšin je pravica do obstoja. Ta pravica pa je lahko kršena do skrajnih meja genocida. Pravica do življenja je neodtujljiva in država krši temeljni zakon družbenega reda, če dovoljuje takšne težnje, ki ogrožajo življenje državljanov manjšinskih skupin." "Manjšine imajo pravico ohranjati in razvijati svojo kulturo. Niso redki primeri, ko so manjšinske skupine ogrožene s kulturnim izginotjem. Ponekod so namreč uvedli zakonodajo, ki manjšinam ne priznava pravice do uporabe njihovega jezika. Včasih so tudi vsiljene spremembe družinskih priimkov in krajevnih imen. Prav tako včasih manjšinam odrekajo sodelovanje v javnem življenju. Ko potem manjšine postavijo politične zahteve, nastanejo delikatni problemi in odrekanje dialoga odpira vrata za nasilja." "Po drugi strani naj manjšine dajo svoj specifični prispevek za gradnjo miroljubnega sveta, ki odseva bogastvo različnosti vseh ljudi." --------KONEC VERSKA ZNAMENJA V POKRAJINI SIMBOLI ČLOVEKOVEGA SREČANJA Z BOGOM (1.) "M ’ .1 V.-oV;', - - -' •* * T1 ' jjs* f Velikonočni praznik je nekaj posebnega. Duhovno pokrajino krščanske civilizacije preprede z vznemirljivimi znamenji. Staro pogansko veselje ob znova oživeli naravi, ki je premagala zimsko smrt, preraste s skrivnostjo Križa. Na njem se v mukah izpolni Odrešeni-kova usoda. Pomladanska življenjska radost je nenadoma okvir za osrednji krščanski dogodek, Jezusov misterij, ki se iz smrti na križu razpne v sijaj vstajanja in večnega življenja izven zakonov časa in prostora. Velikonočno dogajanje je pretkano z vrsto dramatično stopnjevanih dogodkov pa tudi številnih drobnih pripetljajev. V njih nastopijo tedanji ljudje iz provincialnega obrobja. Misterij Velike noči jih prestavi v osredje duhovne prenove človeštva. V dogajanje vdirata čustveno razgibana človeška telesnost in človeška duhovnost, ki raste v vstajenjsko molitev ob soočanjih z umirajočim in vstalim Kristusom. Vznemirjene priče iščejo resnico, se čudijo, premišljujejo, se trudijo verjeti, žele, da bi jim srečanje s Križanim prineslo mir v razbolele duše. Ganljivo je srečanje z Marijo Magdaleno, simbolom hrepenečih po Bogu. Jezus se prikaže učencema na poti v Emavs. Sreča se s Tomažem, ki je odvisen od oprijemljivih, fizičnih izkušenj. Srečanja se dogajajo v konkretnem času in prostoru, v Jeruzalemu, a tudi v njegovi bližnji in širši okolici. Različnost pokrajine je po svoje važna. Velika dramaturgija velikonočnih skrivnosti za vedno zaznamuje zgodovino. Konkretno zemeljsko geografijo preprede s posebnimi znaki, cerkvami, kapelicami, križi, ki iz roda v rod izpričujejo blagovest Kristusovega razodetja. Nekatere pokrajine slovijo po posebno velikem številu LEV DETELA prisrčnih božjih znamenj, po umetniško dragocenih imenitnih cerkvah, a tudi preprostih spomenikih ljudske kulture. Za slovenski narod je znano, da je skozi stoletja časti I Boga z jezikom zavzetosti. Kljub prodoru industrije in tehnike in negativnemu odnosu nekdanjega sistema do verskih vprašanj so se v nekaterih predelih Slovenije še ohranili biseri stare cerkvene arhitekture. Malokdo pa ve, da je s Slovenci poseljena Podjuna na avstrijskem Koroškem ena tistih srečnih evropskih pokrajin, kjer se je do danes ohrani lo posebno veliko znamenj pobožne ljudske dediščine. Seveda ne le kulturnih spomenikov prvega reda, temveč preprostih znamenj človekovih srečanj z Bogom. -------------DALJE BESEDA ŽIVLJENJA 1 7. VELIKONOČNA NEDELJA SILVESTER ČUK DOBROTA-LJUBEZEN, KI SE JE UČLOVEČILA V svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji -del te molitve je današnji evangelij-Jezus pravi svojemu Očetu: "Poveličal sem te na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal." Pri tem misli na delo odrešenja, ki je najveličastnejše razodetje božje dobrote. Predenje po mukah trpljenja in smrti izpolnil nalogo, za katero je bil poslan, je "bodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela", kot je v svojem govoru pred krstom prvega pogana dejal apostol Peter. Na tem našem svetu je že od nekdaj tako, da dobri ljudje mnogim gredo na živce. So pač vedno živo izpraševanje vesti in boleč očitek: zakaj ti nisi boljši? Zakaj tako zanemarjaš svoj notranji obraz, svoje srce, svojo dušo? Na to misli apostol Peter v današnjem drugem berilu, ko govori o trpljenju pravičnih - dobrih, poštenih - ljudi. Kdor tipi zaradi r-Kristusa, z mislijo nanj, predvsem pa v njegovem duhu, J brez maščevalnih misli, je pravzaprav blagoslovljen. ............... Po njem se namreč na poseben način razodeva 16. Maia dobrota, ki se imenuje usmiljenje in odpuščanje. Te 191,6 oblike božje dobrote smo vsi najbolj potrebni, potrebujemo jo tudi v medčloveških odnosih. Da ne bi prišlo do kakšnih nesporazumov, prvi papež odkrito pove: "Nikakor naj med vami n ihče ne trpi zato, ker hi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh!" Če mora kdo kdaj slišati besedo graje zaradi takih dejanj, ki jih obsoja vsak človek z zdravim čutom za to, kaj je prav in kaj je narobe, tedaj ne sme govoriti, da je preganjen zaradi vere! Vsak. kristjan bodi novo razodetje Jezusa Kristusa: naj postane najprej do kraja človeški v konkretnih življenjskih okoliščinah in tako bo najbolj zgovorno oznanjal božjo dobroto. Krščanstvo ni eksotična roža, ki uspeva le v topli gredi, ampak, pšenica, ki zori in obrodi sad sredi njive življenja. James Reston, dolgoletni predsednik družbe, ki izdaja znameniti dnevnik. New York Times, je nekoč zapisal: "Vedno sem zagovarjal misel, da bi vsak časopis moral imeti urednika, ki bi bil odgovoren za dobre vesti. Ne mislim s tem na lepo zavijanje besed, ampak na resnična in oprijemljiva poročila o vsem dobrem in koristnem, ki ga ljudje napravijo in ki se vse prevečkrat izgubi v vsakdanjem metežu slabih novic." Bog je vsakogar od nas postavil za takega "urednika". Po besedah apostola Petra, ki ga vse nedelje po Veliki noči poslušamo v drugem berilu, smo poklicani za glasnike božje dobrote, "da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč". Luč je simbol vsega dobrega; mračen in meglen dan naenkrat poslane ves veder in s soncem obsijan, če srečamo kakšnega dobrega človeka, ko smo deležni prijazne besede ali drobne pozornosti. Še najbolj pa. če sami izkoristimo priložnost in naredimo kaj dobrega. Kdor zna biti "dober kot kruh", kot pravimo Slovenci, če hočemo koga posebno pohvalit i, bo odličen "urednik dobrih vesti". Z zgledom bo oznanjal evangelij, "dobro vest" v najvišjem pomenu besede. ljudje potrebujejo veliko dobrote. Ne narejene, "pocukrane", ampak pristne, prisrčne. Taka je božja dobrota, ki naj bi se razodevala po nas. Mladinska priprava na papežev obisk Minulo nedeljo se je v Marijanišču na Opčinah zbralo približno sto mladih. Odbor za mladinsko pastoralo je namreč organiziral že drugo pripravo na srečanje s pepežem Janezom Pavlom II. pred njegovim obiskom v Postojni. Na to pripravo je odbor povabil tudi prijatelje iz italijanske verske skupnosti in ti so se je z veseljem udeležili. Srečanje je potekalo v slogu mednarodnih taizejskih motivov. Vmes je mladim spregovoril mag. Primož Krečič, ki je poudaril posebno vlogo, ki jo bo srečanje s sv. očetom imelo pri graditvi odprtosti in prijateljstva med sosednjimi narodi, ki živijo na tem območju Srednje Evrope. Trenutke tišine je potem vsakdo posvetil osebnemu razmišljanju o tem, kaj mladi pričakujemo od tega pomembnega dogodka. V spontanih prošnjah je prišlo do izraza, da je bil večer važna stopnička pri graditvi prave krščanske skupnosti; k temu občutku so bistveno pripomogle tudi prisotnost italijanskih sovrstnikov in pa delegacije mladih Slovencev iz Gorice. ■—— B. SUSIČ NOVI GLAS / ST. 19 1996 JOŽE BABIC, UMETNIK, IGRALEC, PREDVSEM PA REŽISER ČETRTEK 1 (». MAJA 1996 SAŠA RUDOLF V zavest dveh, morda treh generacij naših ljudi se je Jože Babič zapisal kot umetnik, igralec, predvsem pa kot režiser, ki nam je odprl pogled v svetovno dramaturgijo, nas seznanil z novimi umetniškimi tokovi, nas očaral s svojo tenkočutnostjo in domišljijo. S filmi, med terni Tri četrtine sonca in še posebej Veselico, je v šestdestih letih globoko zaoral novo pot, in to ne le na Slovenskem. Bil je to čas, ko novosti, še posebej pa kritični pogledi na stvarnost niso bili všeč oblasti in oblastnikom. Toda jože Babič ni skrival ali zakrival svojih spoznanj, preveč je bil blizu človeku in njegovim potrebam. V sebi je nosil spomine in izkustva: še kot otrok se je moral v dobi fašističnega preganjanja z družino izseliti v Maribor, med vojno je bil inter- niran v Srbiji, po kapitulaciji pa je tri leta preživel v raznih koncentracijskih taboriščih. Na Primorsko se je vrnil jeseni leta 1947. Polnih 14 let je bil igralec, režiser in nekaj časa tudi ravnatelj našega gledališča. Obenem se je izpopolnjeval v Rimu in Milanu, se predal filmu, kasneje pa še televiziji in radiu. V Novi Gorici je prevzel vod-Jstvo tamkajšnjega gledališča, Iki je po njegovi zaslugi postalo iz polprofesionalnega poklicno. V Trst se je vračal še in še. Bil je svetovljan, vendar istočasno pristno naš, tudi in predvsem, ko je na odru odkrival svoje poglede na na-Ividezno spreminjajoča se, vendar večno aktualna, bistvena življenjska vprašanja. In če mu je bil Cankar izredno blizu, mu je bilo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski še itoliko bolj, saj ga je v našem (gledališču postavil dvakratv [razdobju 23 let. In kot se je jv tem časovnem razdobju spremenilo naše življenje, je tudi Babičeva druga postavitev iz leta 1986 poudarila l nove poglede, nova spoznanja, nova doživetja enkratnih problemov. jože Babič se je rodil 13. februarja 1917. leta v Povži-nah pri Materiji, umrl pa je v ljubljanskem kliničnem cen-! tru. Na njegovo željo so ga pokopali v Mariboru v sredo, 15. maja. V Trstu je bila žalna seja i v Kulturnem domu v ponedeljek, 13. t. m., v Ljubljani pa so sega spomnili na žalni seji I v Drami v torek, 14. maja, iste-j ga dne tudi v Novi Gorici. SLOVENIJA V PAPEŠKIH LISTINAH Veliko zanimanje javnosti in predvsem strokovnjakov vzbuja razstava Slovenija v papeških listinah. Pripravil jo je Arhiv Slovenije, na ogled pa bo do 30. maja v novem krilu Narodne galerije v Ljubljani. Razstavljene so listine od 12. do 20. stoletja, ki pričajo o velikem vplivu papežev na razvoj slovenskih krajev ne le na verskem, ampak tudi na kulturnem in gospodarskem področju. O tem je po slovenskih muzejih ohranjenih skoraj 800 dokumentov, na razstavi 81. Na fotografiji: pečat listine koncila v Baslu z dne 5. apri-\la 1444, ki jo hrani Arhiv Slovenije. V SPOMIN NA SREČKA KOSOVELA (2.) SERGIO PIPAN Primorska pod škornjem nacionalizma tcL kons Sivo ooL (—* >C VOL. “3? ivj hU i 2_£ N! .L /V K.T I V N 0^TT> K fiLkANJ^) £ KM i' <> pl^-rr A A' it (() 7 - lUJLc, r Kosovelova poezija je kasneje dobila močan ekspresionističen poudarek, prika-zovaje tragedijo, ne samo o-sebno, temveč vsega človeštva: usodo osamljenega pesnika, ki izgoreva v nepote-šenem iskanju: odločno odklanjanje družbenih krivic, ki so jim izpostavljene množice brezpravnih: obup nad breznom, v katerega se pogreza Evropa. Nasproti temu pa zavest, da prav pesniki s svojo ustvarjalnostjo lahko odločilno prispevajo k rojstvu novega sveta, v katerem si bodo ljudje bratje. Leta 1925 je Kosovel sklenil, da konča z dotedanjim pesništvom, z žametno poezijo, kot jo je imenoval. V nekaj mesecih življenja, ki so mu še ostali, je presegel tudi najbolj zrelo ekspresionistično raven in se podal na svojo zadnjo pot: v avantgardo konstruktivizma, da bi predstavljal čas, v katerem je neki svet šel v propad... Želja po oblikovanju nove govorice, ki bo ustrezala revolucionarni vsebini, ki zani-I ka meščansko etiko, je skupna tako glasbeni kot likovni avantgardi. Vodilna slovenska predstavnika na tem področju sta bila Marij Kogoj in Avgust Černigoj. Slednji, kot osamljen spodbujevalec konstruktivizma v Trstu, po izkušnjah z Bauhausom v VVeimarju. Kosovel je svoje raznolike konstruktivistične pesmi naslovil s preprosto oznako j Kons (kratico za konstrukcija). Šlo je za izbiro, ki je posledica nove politične in družbene, z nekaterih vidikov tudi apokaliptične vizije. Pred popolnim polomom ni bilo druge pomoči za kaos, | ki je pretresel Evropo. Stihi, skovani na ubranost in popolnost besede, niso imeli ni-kakega smisla več. Lepe besede niso bile primerne za j prikaz katastrofe, ki je bila |nad vsemi in nad vsem. V tem pogledu je pomenljiva njegova lirika Rime: Rime so izgubile svojo i vrednost . / Rime ne prepri-\ čujejo. /Ali si čul trenje koles?/Pesem bodi trenje bolesti. // Kum bi s frazami, dragi sogovornik! / Spravite fraze j v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zgrabijo srca človeška. // Vse je izgubilo svojo vrednost./ Belo morje pomladne noči / se razliva po poljih, vrtovih./Slutnja bodočnosti Igre mimo nas. Zatem nam Kosovel če-| dalje bolj jasno prikaže značilnost novega izraznega sredstva, ki ga ustvarja: Moja pesem je eksplozija, /divja raztrganost. Disharmonija. /daj bi šel s tabo... Neudomljiva usoda ga je ugrabila po kratki bolezni, jdne 27. velikega travna 1926. Umrl je mnogo prezgodaj, ko je imel komaj 22 let. Največji slovenski poet 20. stoletja je bil rojen 18. sušca 1904 v Sežani. V Tomaju, v hiši Kosovelovih, se končuje njegova življenjska pot: Pred polnočjo / zazvoni rdeči zvon / in jaz umiram Zvečer, proti deveti, od-manjka: Ves svet pred manoje za-\pri, /zdaj bi šel s tabo, tiha Smrt. Pesnikov poslednji dom, kot ga prikazujejo streznjeni stihi njegove Pesmi, mu je ljubljena kraška planjava: Slavček med trnjem / se je zganil/in zapel: / bel cvet divje rože/ je zakrvavel... // Trnje zori /sredi belih puščav, / kot kaplje krvi / dozoreva mu plod, / na belih grobljah / kraških jilanjav. / Tam bo moj kot... ------------KONEC PODLISTEK PRIHOD SLOVENCEV NA PODROČJE BENEČIJ XVII. ZAKLJUČEK JANKO JEŽ Keltski pojav v severni Italiji (Etruriji in Lombardiji) je bil le prehodnega značaja, vendar je v času Keltov nastala ob etruščanski tudi tako imenovana kultura Golasecca. Smo na prehodu iz starejše železne dobe, to je halIstatske, v latinsko kulturno obdobje, značilno za mlajšo železno dobo. Etruščanska kultura ni podlegla Keltom, ker so jo Rimljani že prej hote razdejali z ognjem in mečem. Hoteli so nekaj novega in samosvojega seveda za ceno uničenja nečesa pomembnejšega in verjetno bogatejšega. Ta nekoč bogata kulurna dediščina Etrurije je začela oplajati dežele severno od Alp, zlila se je z latinskim kulturnim središčem. Etruščina se ni polatinila, ampak se je pokeltila. Njeno latinizacijo si predstavljata le Pontillova in z njo Tummolo, vendar brez prepričljivih dokazov. Tummolo skuša dalje dokazovati, da pravilno tolmači [zadevne izsledke Conteja, ki naj bi sloneli na ugotovitvah Goerkeja, Hellmana, Lorenza in Scheiberta v knjigi Russia (Feltrinelli 1977). Razlikovanje med različne slovanske rodove, to je med Vende, Sclavene in Ante (po Herodotu!) je zgolj posledica zemljepisnega razlikovanja glede na položaj, j ki so ga ta plemena zavzemala v okviru bizantinskega I cesarstva. Goerke med drugim razlikuje Slovene od Bizancev in Slovene od Novgorodu v Belorusiji. Sloveni naj bi bili pravzaprav Novgorod ustanovili. Vse lepo in prav, vendar vse to ne sme biti v nobeni zvezi z neposrečenim dokazovanjem latinskega bistva etruščanske kulture. Skoraj preveliko breme sem si prevzel pri brskanju po venetski dobi naše preteklosti. Nisem šel dalje, vendar nisem po nepotrebnem zabredel. Problem venetščine sem skušal čimbolj stvarno razložiti oziroma nakazati. Zaenkrat še nisem globlje segel v preučevanje številnih knjig, ki so jih naši venetologi doslej napisali. Od njih pa pričakujem, da tudi oni svoje povedo Tummolu. Kaj? Kar mu pritiče! Oni bodo j že ubrali pravo polemično pot. Paolo G.Parovel pa je doslej temeljito obračunal s svojim izzivalcem. Poleg zgodovinskega prereza iz Valvazorjeve [Slave vojvodine Kranjske v italijanskem jeziku jeza ljubljanski dnevnik Delo v februarju napisal devetnajst podlistkov z naslovom Velika prevara na vzhodni meji. Kot smiselni sklep bi prof. Manliu Tummolu namenil vsebinski razgovor, ki sem ga imel z Biagiom Marinom, ko sem ga prvič obiskal na njegovem domu. Ko sem pogledal na sliko mladega italijanskega častnika, ki je visela nad njegovo pisalno mizo, je prehitel moje misli in dejal: "E' mio figlio Falco. E' caduto in combattimento con un partigiano sloveno. Mi inchino alla memoria di ambedue, a quella di Falco che l'ha aggreditoe a quell'ignoto partigiano che l'ha ucciso difendendosi. Mio figlio non aveva nulla da cercare lassu!" --------------KONEC Spoštovani gospod urednik! Na tiskovne škrate nisem nikdar polagal velike važnosti, tudi ko je šlo za zamenjavo mojega imena z drugim. Tudi pri zadnjih podlistkih jih je bilo več. Zadnjič pa je šlo za takšnega škrata, ki me je osupnil, ker me pri nevednem bralcu lahko spravi v slabo luč. Izgleda namreč, da imenujem latinsko kulturo v času, ko je še ni bilo, medtem ko sem imel v mislih latensko. Prav tako je nesmiselno pisati o etruščanskem časopisju, če govorimo očrkopisju. Topografija je nekaj drugega od tipografi je. Vse to se je nabralo prav na koncu zadnjega, to je 16. podlistka. Opravičujem se in prosfm za razumevanje. - J.J. ŠKRABČEVA MISEL SIMPOZIJ O DELU P. STANISLAVA ŠKRABCA Leta 1994 so se ob 150-letnici rojstva p. Stanislava Škrabca slovenisti in slavisti prvič zbrali na Škrabčevih dnevih, da bi odkrili in ovrednotili osebnost in dela tega velikega slovenskega jezikoslovca iz 19. stoletja. Frančiškanski samostan Kostanjevica, kjer je Škrabec v skromnosti in tihoti samostanske celice več kot 42 let preučeval jezikoslovna vprašanja, Slavistično društvo Slovenije in strokovni vodja prof. dr. Jože Toporišič so dognanja s prvega simpozija že objavili v zborniku Škrabčeva misel I. 9. in 10. maja je v Novi Gorici potekal drugi simpozij, ki se je od splošnejših tematskih sklopov preusmeril v preučevanje zgodovinske slovnice pri Škrabcu. Na otvoritvi simpozija so zbrane pozdravili najprej v imenu organizacijskega odbora njegov predsednik p. Matej Papež OFM, potem pa še žu-an Nove Gorice Črtomir pacapan in predsednik Slavističnega društva Slovenije dr. France Novak. Vsi so podčrtali važno vlogo tega delovnega srečanja. Škrab-čev znanstveni opus je dostopnejši, saj imamo zbornik srečanja izpred dveh let in tri knjige njegovih zbranih del, v katerih so ponatisi besedil s platnic Cvetja; četrti zvezek je v pripravi za izdajo, v njem so zbrana še preostala Škrabčeva jezikoslovna dela. Razveseljivo je tudi, da se p. Škrabca ne spominjamo le ob svečanostih, ampak da je pozornost usmerjena v raziskovanje in povezovanje današnjih je-zikoslovecev. Nenazadnje j pa se tako goriška krajevna realnost odziva v širšem slovenskem prostoru. Dvodevni simpozij je o-mogočil predvsem strokovnjakom, da so podajali in v diskusiji vzporejali svoja znanstvena dogajanja. Največ jih je bilo s Slovenske [akademijeznanosti in umetnosti, z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša; prišli so tudi strokovnjaki s Pedagoških fakultet v Mariboru in Ljubljani in s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Posvet ni minil brez prisotnosti slovenskih strokovnjakov, ki delujejo v italijanskih univerzitetnih centrih; dr. |Rada Cossutta z Visoke šole modernih jezikov za tolmače in prevajalce Univerze v Trstu je govorila o Rabi prihodnjika po Škrabcu. Organizatorji so v spremnih prireditvah sodelujočim ponudili dva glasbena večera. Na prvem so nastopili solisti Glasbene šole Nova Gorica, na drugem je bil gost večera Godalni Orkester YEM, v katerem nastopajo pod vodstvom dirigenta j Igorja Kureta mladi gojenci slovenskih, italijanskih, hrvaških in avstrijskih glasbenih šol. S simpozijem in spremljevalnima prireditvama se utrjuje zavest o večnamenskem poslanstvu, ki ga Kostanjevica v našem prostoru nedvomno ima. Frančiškanski samostan s knjižico p. Stanislava Škrabca, grobnico Bourbonov in župnijsko cerkvijo Gospodovega oznanjenja Mariji je umetnostni in arhitekturni spomenik sakralnih, zgodovinskih in kul-i turnih razsežnosti. Samo želimo si lahko, da bo dovolj posluha in pomoči, ki bosta jše nadalje omogočila Kostanjevici, da bo vsa svoja poslanstva opravljala in razvijala tudi v prihodnosti. ----------A.D.A. ITALIJANSKA MELODRAMA V SLOVENSKEM GLEDALIŠČU Na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je na ogled zadnja abonmajska predstava Izpraznjeno vrni Maurizia Costanza. Delo je v italijanskem prostoru doživelo velik odziv, tudi zaradi med publiko pridobljene avtorjeve priljubljenosti stelevi-zijskega zaslona. Melodrama, v kateri se starejši par ob primorani selitvi ozira nazaj v svoje življenje, v slovenščini zaživi v prevodu Ivanke Hergold. Osrednje vprašanje je v delu odnos med moškim in žensko, tema, ki kljub toli-kokratni umetniški obdelavi ne zmore biti nikoli do konca izpovedljiva. Isabella in Fe-derico se ob odhajanju iz mesta na deželo, kajti stanovanje je treba prepustiti sinu, spominjata prehojene skupne življenjske poti predvsem kot niz neuspehov, napačnih odločitev in zamujenih priložnosti. Ob praznjenju predalov, pospravljanju srajc in razporejanju čevljev drug drugemu očitata, kako sta si bila slaba zakonca. Njegovo nenapredovanje v službi in s tem povezane njene neizpolnjene sanje, da bi bila na družbeni lestvici višje; neuresničene želje po potovanju; kot da ne gre brez tega, seveda tudi obvezno varanje zakonskega partnerja. Vendar je vo-dilna misel kljub vsemu spoznanje, da je še vse pred njima v prihodnosti. Mauriziu Costanzu očitno ni povsem uspelo, da bi v pisanju tega gledališkega teksta navadno zgodbo spremenil v uprizorljivo dogajanje. Čeprav mu svet moškega in ženske ni tuj, pa vendarle igra ostaja na površju; dramaturško se lomi na igrice v igri, ki tudi v trenutku, ko pričakujemo poglobitev problema, zdrkne v naslednji korak. Predstava je bila gotovo najprepričljivejša, kadar jev me-lodramatskost posegla ironija. Režiser Jaša Jamnik si ni dovolil očitnejšega reza, ki bi v sami tekstni podlagi presekal tehnične in dramaturške vozle. Ob vseh čustvenih plimah in osekah pa se je za- j ključni prizor zdel pretirano enopoveden. Ali je mogoče ob vseh spuščenih sponah in sponkah pričakovati tako svetel nebesno modri svod, posut s kopastimi oblački? Scena in kostumi so bili o-blikovani po zamisli ljubljanskih arhitektinj Karin Košak in Simone Perne. Funkcionalno je bilo oblikovanje prostora zastavljeno v smeri iz-praznjevanja stanovanja, vendar se zdi, da bi gledališko dogajanje bolj sodilo v meščansko dnevno sobo "condominia", z obvezno sedežno garnituro. Glasbo je napisal Gregor Strniša, lektorstvo je bilo v rokah Jožeta Faganela. Federico je že v samem (tekstu v senci odločnejše Isa-I bel le, zato je tudi v predstavi ito prišlo do izraza. Adrijan Rustja je v tej predstavi izoblikoval lik malce preveč neodločnega in vase neprepričanega človeka. Več duška pa si je dal ob igri v igri, ko je prikazal skrivnostnega italijanskega osvajalca. Na odru je blestela Polona Vetrih v vlogi Isabelle. To markantno slovensko igralko (članico SNG Drame Ljubljana) lahko v istem gledališkem letu občudujemo v oblikovanju vlog v različnih gledaliških projektih. Z govorom, mimiko in gibanjem zapolnjuje oder s svojo odločilno [prisotnostjo. Njena Isabella [zna biti odločna zaljubljena zaročenka, v moža upajoča žena in tudi njegova ostra kritičarka, malce posesivna mati, razočarana ženska, ki drhti ob novi ljubezenski avanturi. Potem pa pred nami zaživi še v liku osamljene in malce omejene uradnice s spremenjenim registrom vseh igral-jskih sposobnosti. Predstava nam bo ob vsem | omenjenem prav gotovo ostala v spominu prav zaradi briljantne Polone Vetrih. In ker je v gledališkem listu tako prisrčno zapisala, kakšni občutki jo prevevajo, kadar se odpravlja k nam, si lahko samo želi-| mo, da jo bomo še večkrat videli na naših odrskih deskah. ----------A.D.A. JEZIKOVNI KOTIČEK NADA PERTOT | V zadnjem prispevku sem poudarila pravico, ki jo imamo do lastne presoje. Neprijetno bo samo, če bodo naše pisanje dobili v roke vešči korektorji ali pa prijazni prepisovalci, ki bodo ves naš trud postavili na glavo. Zelo sem se začudila, ko sem prebrala v ljubljanskem časopisu v dopisu našega tržaškega časnikarja rek Bog mi ne piši za greh, ko pa sem v našem (nabrežinskem) koncu vedno slišala, naj mi Bog česa ne zapiše za greh. Ker se ta naš časnikar odlikuje po veliki skrbi za jezik, sem ga vprašala, če je mogoče pri njih ta oblika v veljavi. No, pa ni tako. Obliko mu je popravil ljubljanski korektor, ki je to togo pravilo uporabil tudi za stalno reklo, čeprav bi morali vedeti, da stalnih rekel ne popravljamo. Nevednost ali nadutost? No, pa ponovimo pravilo o oblikovanju ukazov in prepovedi. Ukazujemo lahko z dovršnikom in nedovršnikom, prepovedujemo pa samo z nedovršnikom. Pravilno bo torej: Napiši nalogo! Ne piši neumnosti! Spoštuj svojega bližnjega! Ne popravljaj ustaljenih oblik! Temu pa smo izpostavjeni vsi, ki pošiljamo kaj v tisk. Spominjam se, kako sem v nekem prispevku napisala pri- "7 bližno tako: V cerkvi pojejo v narečju. Budni prepisovalec ' mi je cerkev popravil v Cerkev, ki je pa taka z veliko začetnico 'c'" * “ * ‘ le, ko gre za ustanovo. Za primer: V Cerkvi veljajo ustaljene 1 <,. maja navade. ,99b Še hujše je z vejicami. Večkrat sem že v kakem svojem tekstu našla popravljeno obliko takega stavka: Vsi so se trudili, z namenom da bi dosegli, kar so si želeli. Ker je z namenom da celota in ker lahko z namenom sploh izpustimo, se mi je zdelo prav, da sem vejico postavila tako. Če pa bi kdo hotel postaviti vejico pred da, bi mu ne popravila. Nikakor pa ni prav, da bi ohranili obe vejici. Začelo je deževati, takoj potem ko so vsi odšli. Vejico sem dala za deževati, ker bi lahko takoj potem sploh izpustila, saj ti dve besedi samo natančneje pojasnjujeta veznik ko. Šla je v šolo, kljub temu da je bila bolna. Vejico sem postavila pred prvo besedo večbesednega veznika, (tako je poimenovan v SP na str. 43), ki ga lahko nadomestim z eno samo besedo: čeprav. Branislav Nusič se je ponorčeval iz težav, ki jih imamo v rabi ločil tudi zaradi nenehnega spreminjanja pravil in togosti poučevalcev. Prevečkrat se z njimi obremenjujemo, ne da bi pomislili, da nam ločila služijo predvsem za razumevanje sporočila. Sitnemu nadrejenemu je kar dodal na koncu teksta deset pik in petnajst vejic, ki naj jih blagovoli naslovnik sam razporediti. (Avtobiografija). ~__— Teden knjige v Italiji Še ta teden vključno z nedeljo se bo nadaljeval tako imenovani Teden knjige v Italiji. Poleg tega, da skušajo knjigarne in predvsem pa založbe na ta način knjigo približati bralcem, je važno tudi dejstvo, da je Teden knjige predvsem lepa priložnost, da si knjige v italijanskih knjigarnah lahko v tem tednu kupimo za dvajset odstotkov ceneje. Kot najbrž vsi vemo, v Italiji na leto prodajo več hrčkov in domačih belih mišk za otroke (!!!) kot pa knjig. Seveda je to dejstvo sramota za narod, ki bi moral biti upravičeno ponosen na svoje pisatelje in kulturnike. Knjigarne si obetajo, da jih bo v teh dneh obiskalo precej več ljudi, ki bodo kupili knjige predvsem zato, da jih bodo brali in ne samo za puhlo dekoracijo knjižnih polic v sprejemnih sobah. Oskar Kogoj v Benetkah V Benetkah bodo v četrtek, 16. maja, odprli razstavo znanega slovenskega oblikovalca Oskarja Kogoja z naslovom Babilonija. Razstava sodi v okvir prireditev La Sensa, se pravi tradicionalne simbolične poroke Benetk z morjem. Razstavo kakor tudi nastop mešanega pevskega zbora Vrtojba, ki bo 19. maja sodeloval v liturgičnem delu prireditve v samostanu sv. Nikolaja na Lidu, je finančno podprla tudi slovenska vlada, beneški organizatorji pa bodo krili stroške za prevoz do Kogojevega Venetskega konja\ samostanu na Lidu, ki predstavlja umetnikov vrhunski oblikovalski dosežek in simbol miru. Kogojevega konja bodo iz Benetk odpeljali v Jeruzalem in ga postavili v samo središče mesta. ■■ ..- PRISPEVAJ K DOGRADITVI KATOLIŠKEGA DOMA Tvoj prispevek bo pripomogel j k odprtju, ki bo predvidoma j v mesecu oktobru, i Dar lahko oddaš na račun št. 31276 pri Kmečki banki v Gorici, na upravi Novega glasa v Gorici in Trstu i ali pri slovenskih duhovnikih. 8 ČETRTEK 16. MAJA I <)<>(> BODO ZAPRLI INŠTITUT ZA SLOVANSKO FILOLOGIJO? Inštitut za slovansko filologijo na leposlovni fakulteti tržaške univerze tvega zaprtje. To hudo novico je sporočila prof. Silvana Monti, ki je dekan fakultete. Na dan proslave 50. obletnice inštituta je v soboto, 11. maja, prebrala pismo rektorja Giacoma Borrusa, ki napoveduje zaprtje. Proslave so se udeležili številni ugledni gostje, od katerih omenjamo slovenskega veleposlanika v Rimu Petra Bekeša, hrvaškega konzula v Trstu Miroslava Bertošo in senatorja Darka Bratino. Novica je globoko odjeknila zlasti med slovensko manjšino, saj se je prav na tem inštitutu izoblikoval dobršen del slovenskih šolnikov na Tržaškem in Goriškem. Zaprtje inštituta za slovansko filologijo bi torej prizadelo v prvi vrsti prav nas Slovence, zato se mora naša skupnost še posebej zavzeti za ohranitev te neprecenljive kulturne postojanke, ki je hkrati zelo pomembna vizitka za ves kulturni Trst. POGOVOR / MARKO SAVRON KAJ SE KUHA V MILJSKEM LONCU NA OPČINAH POSVET OB BLIŽNJIH JUSARSKIH VOLITVAH Združenje zasebnih kraških lastnikov in Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček sta v petek, 10. maja, priredila v Prosvetnem domu na Opčinah izredno dobro obiskano okroglo mizo ob izidu knjige Posvet o kraškem parku. OPČINE. Pogled na predavateljsko mizo in udeležence V njej je objavljeno gradivo s simpozija, ki je bil na Padričah decembra 1994 na temo Zasebna uprava Kraškega parka, edino učinkovito sredstvo za razvoj in ohranjanje teritorija. Beli priročnik je predstavil urednik zbirke, v kateri je knjiga izšla, Ivo )ev-nikar. Strokovnjaki z obeh strani meje Zoran Sosič, Kar- lo Grgič, inž. Vladimir Vremec, inž. Silvester Čehovin, dr. Rudi Šimac so vsak s stališča svoje specifične stroke objasnili, kakšno je sedanje stanje obravnavane problematike. Pri tem je prišlo do izraza dejstvo, da se problematika ustanovitve Kraškega parka in upravljanja ter seveda tudi lastnine družbenih kraških zemljišč, hudo prepletata. Predvsem je bilo razvidno, da si javne uprave še niso na jasnem, kako naj bi kraški teritorij zaščitili z naravovarstvenega stališča, saj se zadevne normative, državne in deželne, stalno spreminjajo. Tudi položaj la-{stnikov ali upravičenih u-pravljalcev prizadetih zemljišč je od kraja do kraja različen. Vrh vsega pa obstaja danes že zadevna evropska | zakonodaja, ki se pri nas, kot mnogo drugih, sploh ne upošteva. Zadnje čase pa je ; nova tudi privatizacijska normativa, ki našim kraškim lastnikom vrača nekoč po-idružabljeno zemljišče v Republiki Sloveniji. Z dolgega in zanimivega posveta je izšla ugotovitev, 5da vsa problematika uprav Ijanja, lastnine in namembnosti kraške zemlje še zda-| leč ni dorečena in bi zahtevala globalno obravnavo skupine strokovnjakov, kajti jasno je, da sami upravičenci |tej zamotani problematiki ne morejo biti kos. Bližnje volitve v jusarske odbore pa pred-|stavljajo priložnost, da upravičenci dokažejo svojo prisotnost in voljo do uveljavljanja |svojih zakonitih pravic. -----------R.D. ERIK DOLHAR Takrat je zmagala lista Skupaj za Milje, v kateri je bila poleg drugih političnih formacij, kot sta npr. Demo-. MAJA 1996 Nabrežina: nenadna smrt Miro Petelin nas je zapustil v 68. letu starosti, ko se je mudil z družino v Poreču. Srčni napad je prekinil plodovito delo izvedenca-geometra, kar dokazuje nešteto "njegovih" kraških hiš, med katerimi je tudi nabrežinska župnijska dvorana. Izredno velika udeležba pri pogrebu 16. aprila je bila dokaz hvaležnosti in priznanja za nadvse koristno delo. Bog naj mu bo plačnik, sorodnikom naše sožalje. ——— V ponedeljek, 13. maja, so ob številni udeležbi predstavili knjigo prof. Lojzke Bratuž Gorica v slovenski književnosti. Govorili so predsednik GMD g. Oskar Simčič, prof. Marija Cenda in avtorica. Prisotne je pozdravil tudi slovenski konzul v Trstu Tomaž Pavšič. GORIŠKA KRONIKA 50-LETNICA / PRAZNIK "PASTIRČEK, PASTIRČEK, Sl MLAD!" NOVI GLAS / ST. 1 9 1 996 <7* POGOVOR / MARIJAN MARKEŽIČ 10 ČETRTEK I (,. MAJA 1 996 DANIJEL DEVETAK Bogat, prisrčen in zelo lep uvod v prireditve ob 50-letnici mladinske revije Pastirček je bil v petek, 10. maja, ko so bile v večernih urah v galeriji Katoliške knjigarne na Travniku predstavljene publikacije, ki jih je ob tej priložnosti izdala Zadruga Goriška Mohorjeva. PUBLIKACIJE Po pesmi osnovnošolskih otrok in skladbi na flavto je Olga Tavčar predstavila zbirko povesti v obliki pesmi Ivček nagajivček. Knjiga je izšla kot poklon nekdanjemu uredniku in piscu zgodb, iger ter pesmi msgr. Srečku Gregorcu (umrl je v Gorici 1.1972) in nepozabnemu ilustratorju Jožetu Vrtovcu, ki je s svojimi ilustracijami nagovarjal cele generacije bralcev Pastirčka (35 let!). Krajše poučne zgodbice o dogodivščinah prebrisanega Ivčka nagajivčka, ki so izhajale od leta 1954 do 1967, so bile živo prisotne med otroki pred štiridesetimi leti; zanje pa se navdušujejo tudi današnji mladi bralci, ki bodo lahko našli v novi zbirki prikupnega spremljevalca za popotovanja po svojem domišljijskem svetu. Po nastopu Olge Tavčar je Barbara Rustja predstavila res lepo pravljico Kraljična z ledenim srcem, delo dolgoletne sodelavke, priljubljene pisateljice Marize Perat, in danes glavne ilustratorke Pastirčka Danile Komjanc. Pripoved o velikodušnem dečku, rešitelju lepe kraljične, ki je zaradi oholosti prebivala v zakletem gradu sredi večne zime, dopolnjujejo podobe otroško čistih in prozornih Da-nilinih ilustracij, ki gledajo iz otroške duše. Sedanji urednik g. Marijan Markežič je nato spregovoril o brošuri, v kateri je na kratko orisanih "50 let življenja, odpovedi, tudi trme"; (to publikacijo so prejeli vsi udeleženci prireditev). Pastirček je vedno skušal (in bo še) po-dajati preprosto sporočilo krščanskih vrednot na način, ki bi spodbujal otroke k u-stvarjalnosti. V 50 letih je mnogo Pastirčkovih prijateljev žrtvovalo sredstva in čas, Otroci s Pastirčkovimi priznanji, za njimi g. Marijan Markežič "da bi bilo našim otrokom bolje," je srčno dejal g. Marijan. "Zato je danes velik praznik." Na koncu je še prebral tekst slikanice - "manifesta" VValterja Grudine (spodaj), ki je zadel v samo bistvo revije. MLADINSKA MAŠA Nedeljska praznovanja je na najlepši način uvedla in številne udeležence združila maša. G. Marijan je v pridigi poudaril, kako pomembno je vztrajno skrbeti za rast, kajti prej ali slej se sadovi pokažejo. Ob g. Markežiču sta so-maševala g. Franc Močnik in g. Kazimir Humar, le-ta steber in ustanovitelj revije; prav on si je namreč kot katehet na osnovni šoli ob Veliki noči 1946. leta zamislil Pastirčka kot dopolnilo učbenikov za vzgojo v krščanskem duhu, v ljubezni do slovenskega jezika in domovine. DELAVNICE Med mašo in kosilom so Otroke zaposlile delavnice. Zaradi grdega vremena je bila likovna delavnica na o-dru še nedograjene velike j dvorane Katoliškega doma. Pod vodstvom Danile Komjanc in VValterja Grudine [so otroci po svojem okusu pripravili sceno za osrednjo prireditev z risbami na barvnih plakatih. Barbara Ru-|stja pa je medtem mlajšim Pastirčkovim bralcem zelo živahno in uspešno pripovedovala pravljico o kraljični z ledenim srcem. Otroci jso jo pozorno poslušali in [nato izrazili svoje občutke z risbami, ki so bile kasneje razstavljene v telovadnici poleg številnih prispevkov otrok ob natečaju za naslovno stran za prihodnje leto, poleg Pastirčkovih publikacij, plakatov, fotografij in treh novih knjig. ILUSTRATORJI Po kosilu, ki so ga pripravili nekateri skrbni Pastirčkovi prijatelji, je bila malo pred 16. uro otvoritev razstave mladinskih ilustratorjev. Na kratko jih je predstavil kritik Joško Vetrih; podčrtal je izjemno vitalnost te posebne umetniške zvrsti v zamejstvu. Tri tržaške ilustratorke (Vesna Bene-detič, jasna Merku, Magda Tavčar), ena beneška (Luisa (Tomasetig) in štirje goriški ilustratorji (Danila Komjanc, lože Vrtovec, Hijacint Jussa, VValter Grudina) izražajo s svojimi raznolikimi in bogatimi kompozicijami pred-j vsem željo biti blizu otrokom in jih spodbujati, da bi kritično gledali na svet. BESEDA OTROKOM! Medtem so otroci, starši in prijatelji do zadnjega ko-Itička napolnili telovadnico, kjer je bila glavna prireditev, ki so jo oblikovali v celoti otroci, pravi protagonisti dneva. Zvrstili so se re-Icitacije, pesmi, skavtski ban in zahvale. Predvsem svečan je bil trenutek, ko so j prejele priznanje nekatere osebe za dolgoletno sodelovanje s Pastirčkom; nato so (bili nagrajeni tudi učenci [nekaterih osnovnih šol, ki so se odlikovali s pridnim {sodelovanjem v zadnjem šolskem letu. Na koncu pa so vsi otroci (kakih 300) pod vodstvom Iva Bolčine zapeli pesem, ki je bila napisana za 50-letnico; izzvenela je nadvse mogočno in slovesno. Z vsemi tistimi otroki tudi mi kličemo Pastirčku: "Pastirček, Pastirček, naprej do sto in tisoč let!" PASTIRČEK RASTE, OTROCI Z NJIM Prireditve ob uspelem Pastirčkovem prazniku so se končale. Ob tem se nismo mogli ne pogovoriti z g. Marijanom, urednikom revije. Iz njegovih odgovorov je velo zadovoljstvo, predvsem pa velika in mirna hvaležnost. Kaj pomeni ta jubilej za Pastirčka? 50-letnica je gotovo velika obletnica. Če govorimo o otroški reviji, je še toliko bolj pomembno, ker se stvari v 50 letih lahko močno spremenijo. Pri Pastirčku lahko ugotavljamo, da so se res spremenile, toda vedno na bolje: iz skromnih začetkov, iz majhnega števila sodelavcev - bodisi odraslih kot o-trok - se je razvilo tako veliko sodelovanje, da smo komaj kos objavljanju sproti, ker objavljamo ja ali ne petino tega, kar otroci pošiljajo. Ti namreč pošiljajo vsak mesec vsaj 200 risbic, ravno toliko spisov ali pesmic, da o odgovorih na uganke in natečaje niti ne govorimo. Vsekakor je bilo to praznovanje nekak povzetek celoletnega delovanja, ker smo skozi celo leto otroke navajali k temu, da bi pisali in razmišljali o obletnici in stvareh, ki bi jih lahko spodbujale k utrjevanju zavesti, da oni sami o-blikujejo revijo. Kako ocenjuješ prireditve ob obletnici? Predstavitev publikacij v petek v Katoliški knjigarni je imela velik odmev. Udeležilo se je je veliko ljudi, s pesmijo in inštrumenti so sodelovali otroci. Odziv v časopisju je bil tudi primeren. Avtorji so bili zelo zadovoljni, ker so videli, da je delo obrodilo bogate sadove; še posebej je žela uspeh knjiga Kraljična z ledenim srcem, ki je bila tiskana v rekordnem času, v treh dneh. Prejšnji teden so se dejansko godili veliki čudeži... V soboto smo pripravljali razstavo mladinskih ilustratorjev, otroci pa so imeli vaje v telovadnici. V nedeljo so pri maši na Placuti zelo lepo sodelovali otroci in odrasli. Nato so bile v Kato- Barbara Rustja pripoveduje pravljico najmlajšim liškem domu Pastirčkove delavnice, ki so uspele. Sama osrednja prireditev pa je izzvenela kot slavospev Pastirčku in vsem tistim, ki so ga oblikovali v 50 letih. Podeljena so bila tudi za- Joško Vetrih predstavlja razstavo mladinskih ilustratorjev Danila Komjanc s čopičem v roki ob malih ilustratorčkih S Walter Grudina med barvami in otroki služena - skromna -priznanja za ogromno delo, ki so ga opravili sodelavci in u-čenci, ki so se v tem šolskem letu še posebej izkazali. Pohvaliti moramo ravnateljico didaktičnega ravnateljstva z Opčin go. Stanko Čuk, v Gorici ravnateljici Brajnikovo in Lojkovo za razumevanje, pa seveda vse prizadevne učiteljice. Na koncu prireditve je Pastirčkova himna (besedilo Janez Povše, uglasbitev Ivo Bolčina) postala prava himna. Zelo se moram zahvaliti učiteljici Barbari Rustja, ki je sodelovala pri oblikovanju teksta, ki so ga brali otroci raznih šol. Zahvala gre še Keti Tabaj za glasbeni del sporeda in Ivu Bolčini, ki je sodeloval, pa še drugim učiteljicam, staršem in ekipi, ki je pripravila zakusko in kosilo ter pospravila telovadnico, da je bila v nedeljo zvečer čista kot v soboto, preden smo začeli s pripra-] vami. Občutki in načrti: kako stopate v 51. leto? Izkušnje v 50 letih, ko smo - oziroma so - v prete-1 klosti bodisi uredniki kot sodelavci in otroci pokazali veliko dobre volje, trme in vztrajnosti, in potrditev tega s praznovanjem 50-let-nice, ko je bilo ogromno dela, so dober temelj za naprej. Nadaljevali bomo po načrtu, ki je bil že izdelan, in sicer z lastnimi močmi. Publikacije so bile delo domačih avtorjev, Pastirčkovih sodelavcev. Vse je zra-stlo na domačem zelniku. To je garancija za naprej. V evforiji 50-letnice smo našli celo nekatere nove ljudi, ki so se do sedaj obotavljali in bodo odslej stopili v uredniški odbor. Vse to, kar smo doživljali in načrtovali v zadnjih tednih, bomo povzeli v zadnji številki. Vseh načrtov pa ne bomo razodeli, saj bi potem ne bilo več presenečenj. Otroci so pokazali resnično zanimanje. Zato bo treba pritegniti še več učiteljev. Lahko pa še povemo, da se Katoliški dom ni podrl, če so na istem mestu, v isti sobi prvič v 50-letni zgodovini razstavljali ilustratorji Galeba in Pastirčka, ravno nasprotno... -----------DD OGLEJ, 25. MAJA MLADINA IN SINODA Mladega človeka navadno označujejo svežina, vitalnost, izvirne ideje, angažiranost za dobro stvar. Zato bo tudi na sinodi pomemben doprinos naše mladine. Med sinodalnimi predstavniki je 13 članov, ki so stari do 26 let, 56 pa jih ima manj kot 40 let (vseh sinodalcev pa je okrog 300). Na predvečer binkošti imamo v nadškofiji že vrsto let binkoštno bdenje za mladino. Vsako leto je v različnem kraju. Letos se bo ujemalo s slovesno otvoritvijo škofijske sinode v oglejski baziliki (25. maja ob 18. uri). Pastoralni urad je izdal podroben program za mlade člane župnijskih občestev in verskih organizacij. Zadolženi bodo, da po slovesnem bogoslužju prevzamejo o-glejski križ in ga naslednji dan na binkošti ponesejo vsak v svojo župnijo. Tam bo stal na vidnem mestu v cerkvi kot simbol sinode in spomin, saj segajo korenine naše vere v oglejsko baziliko. TEREZA SREBRNIČ Tudi mladi iz naše nadškofije so vabljeni, da aktivno sodelujejo pri sinodi na otvoritvenem srečanju NAMEN SREČANJA Mladi naj konkretno začutijo pripadnost goriški Cerkvi in tako v občestvu s svojim škofom, duhovniki in verniki molijo ob otvoritvi 2. škofijske sinode. Vsak mlad kristjan bo lahko ponovno izrekel svojo razpoložljivost Kristusu z molitvijo in tudi ob češčenju Najsvetejšega. Kristus pa daje moč in razsvetljuje po Svetem Duhu za pričevanje vere v vsakdanjem življenju, med vrstniki. PODROBNEJŠI PROGRAM Ta predvideva prihod skupin v Oglej okrog 17.30, nato njihovo namestitev po bližnjih trgih, kjer bo po slovesnem bogoslužju zanje primeren glasbeno-kulturni spored, ki ga bodo sooblikovale same skupine. Ob 18. uri bo maša v baziliki in po njej izročitev posebnih križev mladim zastopnikom župnijskih občestev skupaj z njihovimi župniki. Ob 20.30 bo okrog bazilike agape ali zakuska z bratsko izmenjavo hrane. Sledilo bo praznovanje na bližnjih trgih. Povezovali ga bodo mladinski animatorji. Ob 22. uri pa se bo mladina zbrala na travniku za baziliko, kjer bo nastopil mladinski glasbeni ansambel. Opolnoči se bo začela v cerkvi skupna molitev vseh prisotnih, nakar se bodo skupine odpravile v prenočišča. Seveda pa lahko verniki in mladi ostanejo v molitvi in premišljevanju še naprej v cerkvi, kjer bosta bdenje in molitev. Naslednjega dne se bodo mladi napotili do svojih župnij, da bodo lahko izročili križ, ki ga bo občestvo slovesno sprejelo ob glavni nedeljski maši. To bo pomemben simboličen znak povezanosti vse škofijske skupnosti in vidno znamenje po župnijah, da se je 2. sinoda goriške Cerkve začela. PRIJAVE Priprava takega srečanja zahteva natančnost, resnost, da lahko steče vse brez nevšečnosti. Zato se je treba čimprej prijaviti pri svojih dušnih pastirjih. Glavni koordinator večera je mladi duhovnih Sinuhe Marotta (tel. 0432-650275), ki je odgovoren za mladinsko pastoralo v naši škofiji. Seveda je tudi župnik Karel Bolčina aktivno soudeležen pri mladinski pastorali in pripravi sinode. Goriški Slovenci se moramo ob tem pomembnem dogodku naše Cerkve zavzeti in omogočiti mladini sodelovanje. Povsod imamo društva, krožke, pevske zbore in ne nazadnje skavte, župnijske pastoralne svete. Pri vseh je veliko mladine, ki bo dobrodošla v Ogleju in bo lahko posredovala italijanskim in furlanskim sovrstnikom del našega kulturnega bogastva. Tudi v kulturi, vemo, je možnost spoznavanja in medsebojnega zbliževanja. Po isti veri v Jezusa Kristusa pa smo že itak vsi bratje in sestre. Za zgodovinski spomin v resnici in spravi V dvorani pokrajinskega sveta je bilo v 2. maja, javno srečanje na temo Italijanski in slovenski katoličani ter osvobodilna gibanja na Goriškem. Organiziral ga je goriški Študijski center sen. Antonio Rizzatti, ki želi na Goriškem poglobiti in ovrednotiti zgodovinsko, kulturno in jezikovno bogastvo tega izjemnega stičišča narodov. Najprej je zgodovinar g. Luigi Tavano osvetlil značaj italijanskega in furlanskega odporniškega gibanja v Gorici. Nato je položaj Slovencev v letih 1945-47 ponazorila raziskovalka na Državnem zgodovinskem arhivu Slovenije prof. Nevenka Troha. Vodilo posveta je želelo biti duh resnice in sprave, da bi bili Goričani še enkrat postavljeni pred zgodovinska dejstva in bi se odločili za korak, ki naj skrajša razdalje med narodoma, približa osebe in združenja, da bi postal zgodovinski spomin za bodoče rodove temelj sodelovanja, sožitja in miru. ——— PREJELI SMO SSk o občnem zboru Kmečke banke Goriško pokrajinsko tajništvo SSk negativno ocenjuje potek in izid občnega zbora Kmečke banke, ki je bil v soboto, 4. maja. Novi odnosi, ki so se bili vzpostavili med slovenskimi člani oz. delničarji z ustanovitvijo petčlanskega odbora, ki je banko v poldrugem letu delovanja uspešno pripeljal iz komisarske uprave, so bili namreč na občnem zboru grobo pretrgani in na površje so prišli stari ozki interesi, ki so temu še vedno kolikor toliko našemu denarnemu zavodu povzročili že veliko hudega. Pri tem se človek čudi tudi brezobzirnosti, s katero so bili zavrnjeni predlogi ljudi, ki se v trenutku stiske niso pomišljali priskočiti banki na pomoč ter zastaviti za njeno reševanje svoj trud in ugled. Goriško pokrajinsko tajništvo SSk obžaluje, da je do omenjenega negativnega razpleta prišlo med drugim z bistvenim sodelovanjem slovenskega senatorja, za izvolitev katerega se je nedavno zavzela glavnina goriških Slovencev. Menimo, da bi moral senator Bratina zdaj še posebej skrbeti za večjo enotnost v vrstah slovenske narodne skupnosti v Italiji, dejansko pa je še pred uradnim nastopom mandata pod očitnim pritiskom starih sredin izdal zaupanje dela svojih volivcev. Goriško pokrajinsko tajništvo SSk pričakuje, da bodo storjene napake popravljene. To v korist nadaljnjega uspešnega obstoja in razvoja same Kmečke banke pa tudi v korist utrjevanja boljših odnosov v- manjšini. Brezobzirno uveljavljanje interesov tistega gospodarskega in političnega kroga, zaradi katerega se je že zamajala gospodarska osnova, ki naj bi bila v službi celotne skupnosti, lahko samo še poslabša že tako težki položaj, v katerem smo Slovenci v Italiji. POKRAJINSKO TAJNIŠTVO SSk GORICA Sovodnje: igra Temni pajčolan Na povabilo Kulturnega društva iz Sovodenj je v so-vodenjskem Kulturnem domu gostovala dramska skupina SKPD Frančišek Borgija Sedej iz Števerjana. Le-ta je nastopi la-z delom angleškega avtorja W.S. Maughama Temni pajčolan, režiser predstave je Emil Aberšek. V Kulturnem domu se je zbralo veliko število ljudi, ki so z zanimanjem sledili pretresljivi drami. Igrali so: Anamarija Škorjanc, Branko Terčič, Daria Marassi, Sara Miklus, Anita Tomažič ter Simon, Gabrijel in Martin Komjanc. Vloga šepetalke je bila zaupana Anici Gravnar. Sovodenjsko občinstvo je igralce ob koncu predstave nagradilo z zelo navdušenim aplavzom. ■" 1 R.D. Peč: zborovski koncert na Peči V soboto, 11. maja, je kulturno društvo Skala iz Gabrij priredilo zborovski koncert na dvorišču Nardinkine hiše na Peči. Za dvojezično napovedovanje je skrbel član društva Roberto Juren, na koncertu pa so nastopili pevci zbora Skala iz Gabrij pod vodstvom Mirana Rustje in dekliški pevski zbor Jezero iz Doberdoba pod vodstvom Patricije Rutar Valič. Letos je bil koncert na Nardinkinem dvorišču že petič zapored. Pobudnik večera na dvorišču je lastnica Nardinkine hiše gospa Cantoni, zamisel za take vrste koncert pa se ji je porodila pred leti, ko je prisostvovala koncertu Na borjaču, ki ga kulturno društvo Skala prireja v Gabrjah že od leta 1988. Ob koncu koncerta se je gospa Cantoni lepo zahvalila pevcem in organizatorjem za izredno uspeli koncert. ———— R. DEVETAK Zbor Lojze Bratuž dvakrat nastopil Prvi maj je praznik dela. Povsod se vrstijo sprevodi, shodi in veselice. Cerkev, ki se zaveda važnosti zaposlitve, je posvetila ta dan zavetniku sv. Jožefu delavcu. Čeprav ni zapovedan praznik, je navada, da je ta dan v Gorici praznična sv. maša ob 9. uri v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Kot že večkrat je tudi letos spremljal bogoslužje s petjem mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Omeniti moramo vsaj deli Svet in Reši nas, ki ju je za to priložnost napisal dirigent zbora Stanko Jerici jo, in jezus naš je od smrti vstal iz dela Ta celi catechismus iz leta 1574 v transkripciji E. Škulja in harmonizaciji I. Florjanca. S tem delom je zbor nastopil 30. marca na reviji Primorska poje v Desklah. Oba nastopa bosta ostala pevcem v lepem spominu, saj so jih organizatorji v Desklah zelo toplo sprejeli; nastop v cerkvi sv. Ignacija, ki je zgodovinsko za Slovence zelo pomembna, pa pušča v pevcih vedno zelo globoke vtise. ■ MK OBVESTILA Z Novim glasom na grške otoke. Naprošamo vse, ki so se prijavili za potovanje, da do konca meseca maja poravnajo stroške potovanja. Na razpolago je še nekaj prostih mest! V galeriji Katoliške knjigarne na Travniku je do torka, 21. maja, odprta razstava slikarja Deziderija Švare. Ogledate si jo lahko po urniku knjigarne. Prosvetno društvo Rupa-Peč vabi na tridnevni izlet v Lombardijo in Piemont k jezerom Como, Maggiore in Orta od 30.8. do 1.9. Program: 1. dan (30.8.): odhod ob 6. uri iz Rupe, vožnja mimo Padove, Verone in Brescie do jezera Como; vožnja ob vzhodni obali, o-gled vile Monasero in krajši postanki v obalnih mestecih; 2. dan (31.8.): ogled jezera Maggiore in Boro-mejskih otokov. 3. dan (1.9.): ogled jezera Orta in njegovih zanimivosti. Vrnitev mimo Milana s postankom v kraju Grazzano Vi-sconti. Prihod domov v večernih urah. Cena potovanja 375.000 lir vključuje avtobusni prevoz, polpenzion, 3 kosila, ladijski prevoz na otoke, organizacijo in vodenje potovanja. Doplačilo za vstopnine in enoposteljno sobo. Prijave sprejema Kovic Tanja na tel. 0481-882285. ČESTITKE Srečo in veselje želimo mi vsi, Antoniu in Roberti še mnogo takih dni. Mogoče je Samuel prvi in mnogo jih še bo. Uživajte vsak trenutek, ker kmalu zrastel bo. Upamo, da prišel k nam bo v zbor, lepo prepeval pesmice na tisoče in več dni. MePZ Rupa-Peč DAROVI Za priprave na papežev obisk v Sloveniji: A.K. 50.000; N.N. 50.000; N.N. 50.000 lir. Za Katoliški dom: N.N. 100.000 lir. Za zbor Filej: M.K. ob 30-letnici ustanovitve v spomin na g. Žaklja 100.000 lir. Za slov. misijonarje: Levstikovi 200.000 lir. Za Novi glas: namesto cvetja na grob Karla Breščaka Marija Pelicon 50.000 lir. V spomin na brata Milko-ta Paulina daruje sestra Angela za cerkev v Pevmi 200.000, za Zavod sv. Družine 200.000, za slov. misijone 300.000, za cerkev sv. Ivana 100.000, za Sveto goro 100.000, za Planinsko društvo 100.000 in za MoPZ Štmaver 100.000 lir. V spomin na strica Mi I-kota Paulina, ljubitelja slovenske pesmi, darujeta Kazimira in Marko z družino po 100.000 lir za zbor M. Filej in zbor Društva slovenskih upokojencev v Gorici. SOŽALJE Ob izgubi dragega očeta Karla Breščaka izražata iskreno sožalje Marjanu, Klavdiji in ostalim sorodnikom PD in zbor Štandrež. Ob izgubi dragega očeta izreka pokrajinsko tajništvo SSk svojemu članu Marjanu Breščaku iskreno sožalje. GLASBENA MATICA - GORICA v sodelovanju s KULTURNIM DOMOM - GORICA prireja koncert ob 25-letnici delovanja TRŽAŠKEGA OKTETA Kulturni dom, ul. I. Brass 20, Gorica v petek, 17. maja 1996, ob 20.30 Rezervacija vstopnic v Kulturnem domu. GALERIJA KATOLIŠKE KNJIGARNE na Travniku Vljudno Vas vabimo na odprtje razstave kiparja ZMAGA POSEGE Umetnika bo predstavil Joško Vetrih. Petek, 24. maja 1996, ob 18. uri. GALERIJA KATOLIŠKE KNJIGARNE na Travniku V petek, 17. maja 1996, bo ob 18. uri I* RED STAVITE V DVEH NOVIH PUBLIKACIJ DUŠANA JELINČIČA TEMA NA POMOLU in PRAZNE SOBE Dela bo predstavil Janez Povše. Sodeluje Jan Leopoli. Vljudno vabljeni! 11 ČETRTEK 1(>. MAJA 1996 12 ČETRTEK I (». MA)A 1 996 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA GLAS IZ UKEV IN OVČJE VASI ERIKA JAZBAR Pred sabo imamo dolgo pričakovano 38. številko župnijskega vestnika Ukve. Nanj čakamo že od leta 1993, ko je izšla zadnja številka. Župnijski vestnik je verjetno nekoliko omejujoča oznaka za list, ki se nam v zadnji številki predstavlja na 32 straneh. List je nastal na Veliko noč leta 1975, ko je mladi župnik Mario Garjup nameraval odgovoriti željam tistih, ki si prizadevajo, da bi se ohranile domače tradicije in da bi občevali v slovenskem jeziku doma, v cerkvi, kulturnem društvu (v javnih ustanovah to ni mogoče). Vestnik je redno izhajal do leta 1989, nato je bil premor do leta 1993, ko smo lahko prebra- li zadnjo, 37. številko. V uvodniku se odgovorni urednik Mario Garjup sprašuje, ali je še smiselno nadaljevati po prehojeni poti; odgovor je že v samem naslovu Da! Nadaljujmo! Zaradi resnice in pravice! Resnica se namreč po besedah ukljanskega župnika olepša na poti iz Kanalske doline v Gorico UKVE SI- «•*. «••*«« «*•» n .v««., i n« 1 y* Iumm U. V LIJA u JT. • •** M* V« oz. Trst. Slovenski tisk precenjuje in napihuje razne iniciative, ki se prirejajo v teh slovenskih krajih in sama kulturno-jezikovna tradicija zdaleč ni taka, kakršna si jo domišljamo mi, pasivni in nekritični bralci slovenskih medijev. Realistična in neprizanesljiva slika stanja v tej župniji pa dopušča tudi žarek upanja, seveda če bomo na taka dejstva odgovorili složno s skupnimi močmi. Vestnik Ukve je tudi dokument vseh tistih pomembnih in medijsko nezanimivih domačih dogodkov, ki jih je preživel slovenski prebivalec te zemlje; posebno zanimiv torej tudi zato, ker ohranja pred pozabo marsikatero majhno novico in nam tako podaja obsežno in popolno sliko družbenega dogajanja ukljan-ske župnije od leta 1993 do konca februarja letos. Vestnik se ne omejuje le na kroniko oz. golo naštevanje dogodkov: župnik Garjup je ob omembi raznih novic zbral in citiral tudi prispevke vseh zamejskih, slovenskih in italijanskih časopisov (naštevanje bi bilo predolgo), ki poročajo o življenju v tem delu zamejstva. Ne samo: dodal je tudi opombe, ki na včasih ironičen, včasih realističen način obdelujejo pričevanje z drugimi očmi; neobičajno za našo zamejsko formo mentis, v svojih komentarjih ne posnema prerokb Šibile, temveč je vedno zelo direkten in iskren. Na zadnjih straneh vestnika lahko ob koncu preberemo še novice iz matičnega urada. Od števila preminulih do porok in rojstev. Skoraj tavtološko bi bilo poudarjati kritično demo-[grafsko realnost Ukev in Ovčje vasi, ki ostaja v vestniku brez komentarja. Goli podatki pa nam lahko ostajajo v razmislek, ko se spuščamo v nepotrebne sekta-ško-interpersonalne polemike in ne iščemo skupne strategije oz. primernega odgovora temu in drugim etničnim problemom, ki so skupni vsemu zamejskemu prostoru. IZ KOROŠKE HIŠNI PRAZNIK V TINJAH IN NOVA KNJIGA Neverjetno se sliši oz. bere, a je le res: novi tinjski dom bo kmalu praznoval prvi rojstni dan (lanskega junija je bila slavnostna otvoritev). Da ne pozabimo nanj, je rektor )ože Kopeinig s svojimi pridnimi sodelavci v nedeljo, 5. maja, pripravil hišni praznik in ga imenoval Dan prijateljstva. Najbolj zvesti so se že dopoldne zbrali ob "šefu" hiše v farni cerkvi in poslušali božjo besedo in lepo petje ter igranje zbora Vaščani pojo in trobentarja Kompareja iz Mengša. Ob 14. uri se je v dvorani Doma zbralo še več ljudi od blizu in daleč in prisostvovalo kulturnemu programu, ki so ga oblikovali razni zbori oz. pevci in govorniki. V svojem pripovedovanju so si bili v enem enotni: linjski dom je življenjska volja Slovencev, je steber narodne skupnosti in povezovalec slovensko in nemško govorečega prebivalstva. Eden od govornikov - Nužej TINJE. G. Jože Kopeinig na Dnevu prijateljstva v linjski farni cerkvi Tolmajer, tajnik KKZ - je preskrbel še za dodatno presenečenje: s seboj je pripeljal tržaški zbor pod vodstvom Aleksandre Pertot, ki je ravno gostoval na Koroškem. Po treh zapetih pesmih in dodatku so bili deležni posebnega aplavza - prav tako kot 38-članski otroški zbor Živ-žav iz Globasnice. Dva dni pred tem dogodkom pa sta KKZ in Slovenski narodopisni inštitut Urban larnik javnosti predstavila že tretjo knjigo zbirke Tako smo živeli (življenjepisi starejših Korošcev). Od osmih pripo vedovalcev je bilo največ prostora (100 strani) namenjenega 100-letni Flori Rauter ob njenem visokem življenjskem jubileju. Ker so vse tri izdaje med bralci vzbudile veliko zanimanja, gojijo načrte še za nadaljnje knjige. ------------R.B. V LJUBLJANI PREDSTAVILI "DOSJE ITALIJA" ERIK DOLHAR Paolo Parovel: "Velika prevara na slovenski zahodni meji" V sredo, 8. maja, so v Ljubljani predstavili zadnjo knjigo tržaškega publicista Paola Parovela z naslovom Velika prevara na slovenski zahodni meji - dosje Italija. Čeprav avtor dobro razume slovenski jezik, strokovne članke lažje piše v svojem maternem jeziku, ki je italijanski. Izvirni tekst knjige je prevedla in uredila časnikarka ljubljanskega Dela Mojca Drčar-Murko. Pred njenim predgovorom je avotor zapisal posvetilo: "V spomin na vse Slovence, Hrvate, Furlane, Italijane in druge, ki so bili neposredne ali posredne žrtve jadranskega iredentizma, torej rasističnega fanatizma, ki se je izdajal za italijanski patriotizem." Knjiga Velika prevara na slovenski zahodni meji -dosje Italija je izšla pri založbi Slava v Kamniku, tiskana pa je bila v Kočevju. Obsega 35 kratkih poglavij, ki so razdeljena na več časovnih sklopov, in sicer: O-ris političnega in meddržavnega problema; De-zinformacijska kampanja; Zgodovinski odnosi med Italijani, Slovenci in Hrvati na jadranskih območjih do 19. stoletja; Medetnična katastrofa v 20. stoletju; Sedanje politično obdobje; Sklepi in izgledi; Mirovne pogodbe in sporazumi; Deli, ki urejajo suverenost, državljanstvo in opcije; Mednarodna ureditev vpra- šanj sekvestriranega ali zapuščenega premoženja; Omejitve pri pridobivanju premoženja tujcev; Asimetričnost manjšinske zaščite; Izbrana literatura v italijanščini. Delu so dodane reprodukcije izvirnih italijanskih dokumentov in fotografije, izbrane med tisoči podobnih. Razporejene so skozi celotno knjigo in niso povezane neposredno z besedilom. So namreč zgodba, ki govori sama. Od teh posnetkov so nekateri res grozljivi, vsi pa so izredno zanimivi. Naj za primer omenimo 24. stran, na kateri je ponatisnjena kopija prve strani enega od seznamov priimkov Slovencev, Hrvatov in Nemcev, ki sojih poitalijančili po prvi svetovni vojni (npr. Antonič, ora Antoni, Balbič, ora Balbi itd.). V uvodu k prvemu poglavju (str. 11) - Oris političnega in meddržavnega problema - je avtor napisal: "To besedilo o zapletenih zgodovinskih odnosih med Slovenci, Hrvati in Italijani je povezano z analizo doslej še precej neraziskanega in zameglenega delovanja določenih italijanskih političnih sil, ki so, tudi med škandali 80. in 90. let v Italiji, načrtno razpihovale mednarodno napetost. Pogubno bi bilo za italijanska in evropska ravnotežja, če se jim ne bi bilo mogoče pravočasno upreti." Parovel začenja svoja izvajanja z besedami, ki dajejo pečat celotni knjigi: "Po ločitvi republik Slovenije in Hrvaške od jugoslovanske federacije leta 1991 so zapletle odnose obeh novih držav z Italijo vedno odločnejše zahteve iz različnih okolij, ki so postavljale pod vprašaj mednarodne pogodbe in sporazume," in v naslednjem odstavku nadaljuje: "Strokovna analiza pripravljalnih obdobiji tega žarišča napetosti med letoma 1983 in 1991 ter letoma 1991 in 1994 je že zgodaj pokazala, da so pri tem sodelovale "tranzverzalne" politične sile iz določenih italijanskih okolij, ki so se opirale na dele mednarodne desnice in sodelovale s somišljeniki v Srbiji." "Ko je italijanska vlada, ki jo je marca 1994 prevzel Silvio Berlusconi," nadaljuje Parovel, "sedem mesecev pozneje padla, so igralci te skupine vplivali tudi na prehodno "tehnično" vlado novega premiera Lamberta Dinija." Poglavje končuje avtor s trditvijo, da je "manever stopnjevanja napetosti v odnosih Italije s Slovenijo in Llrvaško zato doslej lahko potekal skoraj brez ugovorov." Na tem mestu ne bomo objavljali delov posameznih poglavij, ker menimo, da so vsa izredno zanimiva in vredna pozornega branja vsakogar, kdor želi, da bi kaj več izvedel o naši polpretekli zgodovini, pa tudi o ozadju sedanjih, ne ravno rožnatih meddržavnih odnosov med matico in državo, v kateri živimo. Paolu Parovelu gre vsekakor veliko priznanje, da se je sploh lotil tako zahtevnega in predvsem "nevarnega" vprašanja. Upajmo vsaj, da bo to postopek k strpnosti in večjemu razumevanju med tu živečima narodoma. V sredo, 8. maja, je Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček predstavil svojo zadnjo zbirko belih priročnikov v prostorih Slovenske matice v Ljubljani. Predsednik te pomembne slovenske ustanove je pobudo pohvalil in menil, da bi morale take prireditve biti pogostejše. Ugotovil je tudi, da priročniki osvetljujejo dogajanje v zamejstvu na različnih področjih, ki so drugače v osrednjem slovenskem prostoru odsotne. Urednik knjižne zbirke Ivo jevnikar je uvodoma predstavil celotno zbirko, ki obsega že 19 naslovov, ki sedaj že presegajo začetno ožjo zgodovinsko tematiko in posegajo že na širše družbeno dogajanje v zamejstvu. Tako je podrobneje predstavil knjigo Posvet o kraškem parku, ki poskuša osvetliti pravno in normativno gradivo o varovanju naravnega okolja, obenem pa tudi zapleteno tematiko jusarskih PREDSTAVITEV KNJIG KROŽKA ŠČEK V LJUBLJANI pravic. Salvatore Venosi je predstavil knjigo Govoriti slovensko v Kanalski dolini, ki objema celotno problematiko slovenščine kot občevalnega jezika v Kanalski dolini in zgodovinski pregled njegovega poučevanja od Marije Terezije do današnjih dni. Pietro Purini je predstavil svojo knjigo o zgodovini Trsta 1954-1963, v kateri je predvsem poudarjena sociološko-gospodarska problematika tega obdobja ob pogledu na znatno zamenjavo prebivalstva tega področja s priselitvijo istrskih beguncev in odselitvijo domačinov v prekomorske države. Rafko Dolhar je predstavil svojo knjigo Leva sredina in tržaški Slovenci. Prikazal je prelomnost tistega obdobja za Italijo in še posebej za našo manjšino ter postavil neke vzporednice z današnjim političnim dogajanjem pri nas. V diskusiji so se oglasili predvsem zgodovinarji, ki so bili hvaležni za prikaz neke stvarnosti, ki jim je drugače bolj tuja, in si želeli, da bi publikacije predstavili še kje v kvalificiranem zgodovinskem okolju ob nekoliko večji publicizaciji pobude. Prisotni so bili tudi politiki in diplomati. Na zatožni klopi pa se je znašla (ne)enotnost slovenskega kulturnega prostora, toda to je stvar, ki zahteva širšo obravnavo. R.D. PRED NAJPOMEMBNEJŠIM OBISKOM V ZGODOVINI NARODA IN DRŽAVE SV. OČE NAJ BI SPODBUDIL SLOVENIJA POMIRJENJE IN SPRAVO MED SLOVENCI MARJAN DROBEŽ Vzdušje ob tem dogodku je v naši državi svojsko in izvirno. Javnost ga pričakuje z iskreno dobrodošlico zlasti zato, ker ga Slovenci občudujejo in mu, razen posameznih ateističnih okolij oz. dela politike, priznavajo vlogo, ki jo ima in jo tudi zelo uspešno in prepričljivo izvaja v katoliški Cerkvi. Pomemben delež so pri takšni predstavitvi papeža opravila javna občila, tudi tista, ki so ob napovedi obiska in še dalj časa pozneje objavljala razne pridržke o obisku, ki bo zagotovo najbolj pomemben v zgodovini našega naroda in države. Osrednji slovenski časnik Delo je razloge za sprejem Janeza Pavla II. utemeljil tako, da je citiral mnenje teologa dr. Franceta Rodeta. Slednji je dejal naslednje: "Če se bomo verni udeležili srečanja s svojim najvišjim pastirjem v pr- vi vrsti iz verskih razlogov, se tega srečanja manj verni in neverni brez omahovanja lahko udeležijo iz razumne domovinske ljubezni, torej zaradi Slovenije in njene podobe v svetu. Zares množična udeležba je dejanje, ki ga narekuje pri enih versko prepričanje, pri vseh nas pa narodna zavest in državniški čut." V petek, 17. maja, bo prispel na obisk v Slovenijo poglavar vatikanske države in Kristusov namestnik na zemlji, papež lanez Pavel II. Slovenci, ki smo po svojem značaju pragmatični, lahko občudujemo katoliško Cerkev, ki je s svojimi tisoč leti delovanja in izkušenj najstarejša organizacija na svetu, ki še vedno obstaja in, kar zadeva duhovno področje, tudi pomembno sooblikuje velik del sveta. Vplivala je tudi na zgodovino in razvoj slovenskega naroda, torej na našo kulturo in civilizacijo, saj je krščanstvo pri nas razširjeno že 1250 let. PRIČAKOVANJA OD OBISKA SV. OČETA Papež je natančno seznanjen z razmerami v Sloveniji in z razvojem naše države od osamosvojitve dalje. Zaradi tega je realno pričakovati, da bo o tem med svojim obiskom tudi govoril. Priložnosti za to bo gotovo več. Naši ljudje bodo pozorno prisluhnili stališčem sv. očeta, ki je znan po tem, da zmeraj govori konkretno, skladno z resnico in nauki katoliške vere. Motijo pa se tisti, ki pričakujejo, da bo papež obravnaval konkretna vprašanja, dileme in spore, ki se nanašajo na sedanje politične napetosti, predvolilni čas ali celo na politikantske igre med posameznimi strankami. Obisk bo seveda vsakdo ocenil in ga ovrednotil v skladu s svojimi pričakovanji, zavestjo in verskim ter ideološkim nazorom. Upoštevaje koristi celotne slovenske družbe in interese razvoja naše države v prihodnje si naši ljudje najbrž najbolj žele, da bi obisk spodbudil spoznanje o tem, da sta v Sloveniji najbolj nujni splošna pomiritev med ljudmi in narodna sprava. Neki bralec je v Delu o razmerju med obiskom in spravo napisal tudi naslednje: "Sv. oče se nas je usmilil. Slovenski narod je njegovega blagoslova nujno potreben. Slovenci bomo imeli enkratno priložnost, da se končno že med seboj spravimo, ker se bomo drugače sami uničili, pa tudi naše medsebojne spore so že začeli izkoriščati razni prišleki." Če se bodo spori v Sloveniji o letih 1941 -1945 in času neposredno po koncu druge svetovne vojne nadaljevali s sedanjo srditostjo in nepopustljivostjo med poglavitnimi protagonisti (predstavniki revolucije in protirevolucije), bi se lahko izpolnila napoved duhovnika Branka Ro- zmana iz Ljubljane, ki je nedavno v pogovoru na TV3 menil, "da bomo morali eni in drugi pomreti in mogoče, da bodo pozneje prišli do sprave." V Sloveniji naj bi se ob papeževem obisku tudi spomnili, da on obsoja t.i. "podivjani kapitalizem", za katerega je dejal, "da je delavce in razumnike pripeljal tako daleč, da so ponovno poiskali izhod v komunizmu." Naša država je primer zlih posledic delovanja zgodnjega obdobja kapitalizma in t.i. divjega liberalizma, ko postajajo bogati čedalje bolj bogati, reveži pa čedalje večji reveži. Tisti, ki v politiki in vladi odločajo, bi morali upoštevati duh in aktualnost omenjenih izjav Janeza Pavla II., saj demokracija tudi v Sloveniji ne bo mogla uspevati brez vzpostavitve t.i. socialne države. V počastitev papeža, ki prihaja v Slovenijo, da bi nas potrdil v veri, je izšlo o njem več knjig, zapisov, esejev in drugih prispevkov, ki jih seveda ne moremo vseh našteti. Nemara pa sta posebno aktualni in zanimivi knjigi Poljaka Tada Szulca, ki opisuje papeža "kot najbolj karizmatično in skrivnostno osebnost, kar jih je dala Cerkev v dvajsetem stoletju," ter knjiga z naslovom Od Petra do Janeza Pavla II. V tej knjigi je objavljen seznam vseh papežev, ki so doslej vodili Cerkev, izdala pa jo je zasebna založba Mihelač. PAPEŽEV OBISK TUDI PRIZNANJE ZA PREHOJENO POT VERE NA PRIMORSKEM V novi številki Primorskih srečanj, ki je izšla tik pred papeževim obiskom v Sloveniji, je objavljen tudi pogovor Milana Gregoriča s Primožem Krečičem, koprskim članom organizacijskega odbora za obisk laneza Pavla II. Obravnavamo zlasti tisti del, v katerem Krečič razmišlja o nekaterih posebnih vprašanjih Cerkve in vere na Primorskem, ki so sad razvoja in odnosov iz preteklosti. Tako magister Primož Krečič, ki je ob svojem pastoralnem delu v okviru koprske škofije tudi urednik tamkajšnjega studia Radia Ognjišče, ob obisku papeža pravi tudi naslednje: "Ob tej priliki je pomembno dejstvo, da je Cerkev na Primorskem v vseh stoletjih skušala služiti našim ljudem in je v skladu s svojim poslanstvom oblikovala osebnostno podobo. Tako se pred nami v tem slavnostnem obdobju ob obisku sv. očeta odpirajo številne generacije naših prednikov vse od tistega trenutka, ko je prvi človek na naših tleh sprejel krščansko vero in njej lastno kulturo ter moralo. V veri so naši predniki našli odgovore na temeljna življenjska vprašanja, pomenila jim je pomembno obliko druženja in medsebojne pomoči, v njej so našli tudi spodbude za kulturno, socialno in gospodarsko sodelovanje. Tako so s krščanstvom naši predniki stopili v krog civiliziranih evropskih narodov." "V primorski vernosti - je nadalje razmišljal Krečič -je še posebej posrečena povezava med božjim in človeškim, zaradi česar se krščanstvo tako globoko vključuje v čutenje in kulturo naših ljudi. Na tem temelju je tudi zrasla trdna povezava med vero in narodno pripadnostjo, ki je skozi stoletja ohranjala pokončnost in pripadnost naših prednikov, še posebno v zadnjem stoletju, v obdobju velikih protičlove-ških in protinarodnih ideologij fašizma in komunizma. Takšna povezava med vero, kulturo in narodnostjo je ostala živa v primorskem ljudstvu in naših Čedermacih vse do danes. Po obdobju fašizma je nastopil narodnoosvobodilni boj, v katerem so Primorci zaslu- tili upanje na izhod iz pro-tičloveškega in protinarod-nega zatiranja pod fašizmom. Toda s tem je prišla tudi vsiljena revolucija, ki je na nov način in še globlje prizadela bit našega ljudstva in njegove narodne ter kulturno-verske podlage. Prepričan sem, da se prav zaradi teh povezav in takega načina vernosti ni razvila bratomorna vojna na Primorskem v taki meri kot v nekaterih drugih delih Slovenije. Toda posledice komunistične diktature in njenega protičloveškega in protivernega delovanja niso bile nič manjše ter se še zmeraj občutijo tudi v sedanjih odnosih in življenju. " Primož Krečič, ki je veliko napravil za papežev obisk v Postojni, v intervjuju tudi poudarja, "da zaradi svoje vraščenosti v kulturo in narod ter v Boga ostaja Cerkev nosilka upanja in življenja za našo Primorsko." ----------M. POGREBNO SLOVO OD ŽUPNIKA V RENČAH Kot smo že na kratko joročali, je v soboto, 4. maja, v šempetrski bolnišnici po hudi bolezni prezgodaj umrl Milan Peternelj, župnik v Renčah. Pokojnik se je rodil 6. novembra 1944 v spodnji Kanomlji (župnija Idrija), malo semenišče je obiskoval v Vipavi, bogoslovje pa v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1972 v Idriji. Imenovan je bil za kaplana v Renčah, nato je bil premeščen v Podnanos, kjer je kot župnik služboval do leta 1985. Ponovno se je vrnil v Renče in tu ostal do svoje prezgodnje smrti. Vsekakor je bila to težka župnija, ki si je le polagoma opomogla po revolucionarnih spremembah povojnega časa. Pokojni Milan Peternelj je bil s svojo odprtostjo pravi človek za to župnijo, saj se je odlikoval po nesebični delavnosti, predanosti duhovniškemu poklicu in prijaznem odnosu do ljudi. Za pokojnim renškim župnikom Francem Srebrničem je poskrbel za dokončno obnovo v drugi svetovni vojni težko poškodovane župnijske cerkve v Renčah, lotil se je temeljite obnove župnišča, opravljal je tudi vikariat Gradišče. Pogreb pok. Milana Peternelja je bil v ponedeljek, 6. maja, v Renčah. Somaševanje in pogrebni obred je v imenu odsotnega škofa vodil generalni vikar koprske škofije msgr. Renato Podbersič, somaševali so duhovniki iz vseh treh slovenskih škofij, poleg sorodnikov so bili prisotni tudi številni domačini in okoličani. Prezgodnja smrt renške-ga župnika pomeni vsekakor hud udarec za to veliko župnijo in celotno škofijo. -------- M.V. DENACIONALIZACIJA SVETOGORSKE GOSTILNE P. PAVEL KRAINIK Slovensko ministrstvo za kulturo, vodi ga dr. Janez Dular, je 8. aprila odločilo, da je gostilna na Sveti gori spet samostanska last. Gostilna je potrebna za romarje, da se morejo v njej okrepčati, in je vedno bila samostanska last. Pred prvo svetovno vojno sta bili pri svetogorski cerkvi celo dve gostilni. Tudi sedanjo je sezidal samostan po prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni je dne 6. maja 1948 na praznik vnebohoda prišla na Sveto goro komisija komunistične oblasti in samostanskemu predstojniku prepovedala uporabljati romarski dom in gostilno. Tako sta bili s samo ustno prepovedjo obe stavbi pri cerkvi nasilno odvzeti, nacionalizirani. Pisno odločbo o tem odvzemu je oblast izdala šele 9. septembra 1959. Pred osmimi leti je gostinsko podjetje Okus iz Solkana dobilo svetogorsko gostilno v svojo last in jo obnovilo. Po zakonu o denacionalizaciji je zdaj to podjetje dolžno gostilno vrniti prvotnemu lastniku v posest najkasneje do 7. decembra 1998. Vendar ta odločba še ni pravnomočna. Podjetje ima možnost sprožiti upravni spor s tožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tem primeru bomo morali čakati na odločbo Vrhovnega sodišča. Odločba ministrstva za kulturo je tudi samo delna, ker bo z drugo odločbo rešilo še ostale sve-togorske zahteve. Slovensko ministrstvo za kulturo je s svojo delno odločbo veliko prispevalo h koristi Svete gore, saj je podprlo njeno versko in splošno kulturno poslanstvo. 13 ČETRTEK 1 (». MAJA 1996 14 ČETRTEK 1 (>. MA|A 1 99f» MOŽNOSTI RAZVOJA S "CILJEM DVE" MOC ZDRAVILNIH RASTLIN Dvorana Zadružne kra-ške banke na Opčinah je bila v sredo, 8. maja, polna obrtnikov, malih podjetnikov, gostincev in turističnih delavcev. Udeležili so se predavanja izvedenca Združenja zadružnih bank iz Vidma Cilberta Noacca o finančnih možnostih projekta cilj dve, ki ga finančno krijejo Evropska zveza, italijanska država in dežela Furlanija-Ju-lijska krajina. Kot je uvodoma povedal soravnatelj Zadružne kraške banke Aldo Štrajn, gre za možnosti črpanja investicijskih sredstev, s katerimi se lahko okoristijo tudi naši podjetniki, obrtniki, turistični delavci (v zadnjem primeru tudi kmetje za kmečki tu-| rižem) in celo javne uprave. Predavatelj je poudaril, j da je ta načrt strogo vezan na dodeljevanje finančnih prispevkov za ustvarjanje pogojev za gospodarsko obnovo, se pravi za nove naložbe na področju poso-| dabljanja orodja in strojev, ureditve delavnic in tovarnic, a tudi gostinskih prostorov in infrastruktur ter za uresničitev novih delovnih načrtov. Iz teh sredstev, skupno gre za več kot 1200 milijard lir, lahko črpajo tudi strukture, ki nudijo produkcijske usluge. Projekt je torej strogo omejen glede namembnosti, a tudi glede [zemljepisne opredeljenosti, saj so v razpisu točno določeni občine in kraji, u-vrščeni v področje cilja 5B, ki je namenjen razvoju kmetijstva. Med uvrščenimi sta tudi občini Doberdob | in Sovodnje in še nekatere druge občine, v katerih tudi živijo Slovenci, v videmski pokrajini pa cilj dve velja za Červinjan, S. Giorgio di Nogaro in Torviscoso. --------- MT Novi člani za tržaško Kmetijsko zadrugo Kmetijska zadruga v Trstu si je na zadnjem občnem zboru postavila za glavni cilj reorganizacijo. Zaradi novih zakonskih predpisov je bil sprejet na predhodnem izrednem občnem zboru nov statut. Ta predvideva poleg zadružnih tudi podporne in delniške člane. Vsi dosedanji člani bodo morali, če bodo hoteli ohraniti članstvo, dokapitalizirati delež vsaj za prvo leto do 50.000 lir, za nove člane pa bo veljal pravilnik in članarina bo nekoliko višja. Predvidevajo pa določene ugodnosti v nakupnih bonih. Člani bodo lahko koristili še z nekaterimi ugodnostmi; med drugim bo Kmetijska zadruga nudila tudi članska posojila, ki so ugodna, ker so za polovico manj obdavčena kot v banki. Tudi obrestna mera je za zadružne varčevalce nekoliko višja. V najkrajšem času bo torej stekla akcija zbiranja novih članov. Prenovil naj bi se tudi upravni odbor, ki naj bi po novem izvolil tudi izvršni odbor Kmetijske zadruge. Združenje za malo gospodarstvo v Brdih j V Brdih se pripravljajo na ustanovitev j Združenja za malo gospodarstvo. Tako so sklenili na večeru, ki se ga je udeležil tudi j minister za gospodarstvo v Sloveniji Janko ! Deželak. S primerno strategijo bi manjša (industrijska podjetja in obrtniki ustvarili [potrebna nova delovna mesta. Minister Deželak je zagotovil, da bodo briški podjetniki in obrtniki lahko računali na finančne prispevke iz sklada za razvoj demografsko ogroženih območij; zanimivo možnost predstavlja uresničenje obmejnega sodelovanja v okviru evropskega razvojnega načrta Phare. Delno pomoč pa bi bilo mogoče črpati tudi iz programa za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Trenutno jena področju Brd registriranih 136 obrtnikov in malih podjetnikov. Predstavljajo jedro malega gospodarstva, ki je lahko za deželo velik blagoslov, če ima možnosti, da se razvije. — KNJIŽNI NOVOSTI NOVA LITERATURA O MANAGEMENTU ZA PODJETNIKE IN MANAGERJE GABRIJEL DEVETAK V prvi polovici letošnjega leta je založba Gospodarski vestnik v Ljubljani izdala praktično knjigo z naslovom Uspešno vodenje podjetja, ki sta jo napisala prof. dr. Franc Bizjak in prof. dr. Tea Petrin. Knjiga obsega 314 strani in obravnava razvoj podjetij, "vitko" proizvodnjo, vodenje podjetja, ključe za povečanje učinkovitosti, vodenje projekta in niz drugih področij, ki se nanašajo na gospodarjenje, kalkulacije stroškov in poslovne odločitve v vsakdanji praksi. Pri Grafiki Soča Nova Gorica pa je izšla ravno tako zanimiva knjiga Tehnološki in projektni managementv obsegu 208 strani, ki jo je v celoti napisal prof. dr. Franc Bizjak. Slednja prikazuje proizvodni sistem v podjetju, vidike izbire tehnologije, ekonomiko tehnoloških sistemov in - kar je za sedanji čas izredno pomembno - strateško vodenje tehnološkega razvoja. Za marsikoga bo zanimivo poglavje, ki obravnava bodisi tehnološke dejavnike razvoja podjetja bodisi projekte in projektni mana-gement. Ta knjiga bo zlasti koristna za inže-nirje in za tehniško izobražene strokovnjake, j ki sodelujejo pri vodenju in projektiranju proizvodnje. Zanimiva pa bo tudi za druge gospodarstvenike, ki se želijo podrobneje seznaniti s tehnološkimi in organizacijskimi (problemi pri pripravi projektov. Priča smo velikim spremembam na področju razvoja tehnologije, organizacije, marketinga, filozofije vodenja podjetja itd., kar terja hitro prilagajanje podjetja Kdor ne sledi tehnološkim in drugim inovacijam, bo stagniral: posledica tega bodo stečaji podjetij in povečevanje brezposelnosti ter zniževanje življenjske ravni prebivalstva. IELENA STEFANČIČ ŽELODČNE BOLEČINE IN KRČI (Želodčne kolike) Uspešno pomaga zoper želodčne krče gosja trava. Ščep zeli prekuhamo v skodelici mleka in ga popijemo toplega. Želodčne krče blaži tudi