96
Kmetijstvo.
Črtice za sadjarje.
VIL
Pomnožitev dreves vrši se naravno in umetno. Naravno pomnoževanje je s semenom, umetno se pa vrši na razne načine. Sem spadajo pomnoženje z živicami, vejnimi zatiči, koreninskimi zatiči, očesnimi zatiči, z za-grebanjem in grobanjem.
O naravnem pomoževanji s semenom smo že nekoliko govorili, ko smo razpravljali o drevesnici sploh. Potrebno se pa nam vendar zdi, da o tem še kaj več spregovorimo. To pomnoženje se navadno rabi le za to, da dobimo divjake za cepljenje. Ko bi hoteli na ta način dobiti nove vrste, morali bi zbirati seme (peške ali ko-ščice) le najboljših vrst. Pa še v tem slučaji se ne smemo čuditi, če bode izraslo drevesce slabše, kajti narava se rada povrača k prvotni divjosti. Samo z umetnim oplojevanjem se to da nekoliko preprečiti.
Seme posaditije najbolje takoj, ko je sadje dozorelo. Pri poznih rastlinah pa to ni mogoče, temveč moramo seme spraviti do pomladi. Kako se spravi seme, o tem smo že nekoliko govorili. Sicer rastlinice tudi uspevajo, če seme posejemo tudi v pozni jeseni v zemljo, recimo v novembru. Nekateri sadjarji to celo priporočajo. Jedina nadloga je pri tem, da miši rade seme pobero.
Seme vseje se naj torej nabolje v zgodnji pomladi. Seje se na več načinov. Nekateri sejejo kar z roko in skušajo pri tem seme jednakomerno posejati in je potem zagrebejo v zemljo, ko se seme začne kaliti. Tako obdelovanje je naglo, ali se mnogo semena poškoduje.
Za manjše drevesnice je najbolje, če se narede luknje in se vanje de vajo peške ali koščice. Na ta način
najlažje tudi seme spravimo v pravo globočino. Sipek, ribez in kosmato grozdiče sadi se 3 cm globoko. Hruške, kutne in jabelka posade naj se 7 cm, češnje, breskve, češplje in marelice pa vsaj 10 cm globoko. Te vrste potrebujejo za kaljenje mnogo vlažnosti in morajo priti torej bolj globoko v zemljo.
Najbolj se priporoča sejanje v vrste. To se vrši z roko in sejalnico. Poslednji način sejanja je le za velike drevesnice. Tisti ljudje, ki na ta način sejejo, znajo vsa ta dela že, da jih ni treba tukaj podučevati. Pri nas na Slovenskem pač tudi ne bode takih drevesnic, kjer bi sejali s stroji. Za nas je sejanje z roko. Na gredah ali njivi se narede brazde primerne globočine, in se vanje poseje seme ter se potem zasujejo. Take brazde se lahko narede počez ali pa podolgem. Sejanje v vrste ima to prednost, da se taka drevesnica lahko obdeluje. Ta način sejanja je precej nagel in je torej tudi za večje drevesnice.
Sejati se ne sme ne pregosto ne preredko. Pregoste rastlinice ne vspevajo, ker rastlinice s svojimi koreninicami druga drugi jemljo hrano. Če se pa preredko seje, se pa zemlja prehitro posuši. Ker se pa ne ve, koliko semena bode izkalilo, koliko ga pobero še miši in tiči, se navadne seje gosteje, nego je ravno potrebno. Če je bilo seme dobro, je setev navadno pregosta, za to jo pa moramo zrediti. Ob vlažnem vremenu ali pa po močnem polivanju pa porujemo toliko rastlinic, kolikor jih je preveč. Ko bi to delo opravljali ob suši, se pa koreninice preveč poškodujejo. Izruvanih rastlinic, če so sicer dobre, pa ne meči proč, temveč presadi jih lepo v vrste v druge gredice. Pri presajanji jim za tretjino poreži glavne korenine, da bodo potem dobile bolje stranske koreninice.
Povedali smo že poprej, da je treba drevesnico pridno pleti in to še jedenkrat priporočamo. Z okopa-vanjem, s pokrivanjem s slamnatim gnojem, listjem ail mahom se zemlja varuje, da se ne razsuši ali pa razpoka. Preganjati je pa posebno treba škodljive žuželke in tiče. Pred poslednjimi setev najbolje obvaruješ, ako jo pokriješ s trnjem, ali drugim vejevjem, dokler seme ne izkali.
Rastline, ki poganjajo rade le srednje korenine, kot orehi in hruške, je najbolje, če se, ko so dobro izrasle iz tal, presade in se jim za tretjino prikrajša glavna korenina. Le tako dosežemo, da bodo poganjale tudi stranske korenine.