m
O
Kmetijſke in rokodelſke noviz
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
M 41.
V ſrédo 9. Kosoperſka.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Orjaška jigrača.*)
Prevod iz nemškiga.
IVidék je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Visava, kjer je grad bil orjaški nekidan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih , jih več ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica,
Jigravši se sprehaje, brez pesterne je b'la,
Polágama po hribu v dolino se spustí,
Ogledati je željna, kaj doli se godi.
Z nekoliko stopinic preteče gojzd in log,
In proti Aslam urno v človeški pride krog,
Tam sela, mesta, nive, poljan nebrojni cvet
So bili njenim vidu neznano čuden svet.
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal,
Opazi enga kmeta, ki pridno je oral;
Ta mala stvar gomazi tak' čudno semtertje,
Tak' svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.
Prehladno vino pivši pri mizi star sedí,
Prijazno hčerko gleda in tako govori:
„Berclivo stvar prineses in nepokojno zlo,
Ti pleses od veselja, pokaži, kaj je to?“
Zdaj ona razgernivši kernir pazliva vsa
Postavi v rajdo kmeta, drevó, in vola dva;
Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stojí,
Berluzgne v roke pridno, in skače v radosti.
Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star :
„„Si lepo naredila, to ni jigraca mar!
Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj,
Kaj pade ti na misel? Jigrača kmet? — aj, aj!“
„„In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal!
Ce kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal?
Orjaško steblo raste iz kmeckih korenin,
Kmet ni jigrača za-te! — to bodi ti spomin.“
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški nekidan,
Židovje vse poderto, in gol in pust je kraj ,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
J. Koseski.
„Ojoj, jigrača zala! domú jo nesem koj,“
Izreče pokleknivši, razgerne robec svoj,
In kupoma pomede v ohrambo rutnih gub
Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spèt skakaje, — otrok je tak, se vé, —
V grašino gor po hribu, iskat očeta gre;
„Moj oče, ljubi oče, jigračico imam,
Tak' lepe se na naših višavah ne poznam!“
V popisih prestarih časov beremo od grozno velikiga in sil-
niga naroda orjacov ali velikanov (Riesen), ki so bili
po gerških povedkih sinovi zemlje in od kterih se mnogo-
verstne reči pripovedujejo. Glasoviten nemški pevec A. Cha-
misso je eno od téh povedk v nemškimu jeziku pod naslovam
„Riesenspielzeug" razglasil, ktere prevod našim bravcam tukaj
podamo, ter upamo, de jim bo prav zlo dopadla, zakaj namemba
te pesmice je pokazati, de je kmetovski stan velike
časti vreden.
Navada shelesna ſrajza.
Reſniza tega pregovora ſe pazh pogoſtama na
ſvetu vidi. Naj ſe kaka ſhe takó dognana nova
ſkuſhnja osnani, urno je glaſ ſliſhati: Ta je she
boſa! — to ni mogozhe! — vzháſi ni bilo
takó! — tega ſhe niſim vidil! moj ozhe te-
ga niſo takó delali! i. t. d. — V poterjenje teh
beſedí naj naſledna pergodba ſlushi:
F. M. she ſtar zhbelar, me pride v jeſeni pre-
tezheniga léta proſit, de bi mu v lanſkih Novizah
osnanjeno ſkuſhnjo: zhbele prekaditi in sdru-
162
Mi sazhnemo perviga preganjati, in kér najde-
mo matizo, me poproſi, de bi mu jo puſtili bolj na
tanjko pogledati, preden jo umorimo. Zhudno ſe mi
sdi, de moj ſtari zhbelar ſhe matizo gledati shelí,
in kér ga od ſtrani s ozhmi pasim, vidim, de na-
pravi, kakor bi bil matizo s nogó pohodil, s drugo
rokó jo pa v ſtari panj nasaj ſmukne. Jeſt ga na to
vpraſham: Ali je mogozhe , de bi te zhbele ſhe eno
matizo imele? Rudezh poſtane per teh beſédah, in
ſtokaje mi rezhe : „Ne bodo mi sahudo vseli, nemo-
rem mátize umoriti puſtiti, prevezh ſe mi ſmili!“
Şila ni nikdar dôbra! — ſi miſlim, rezhem po-
mozhniku, de naj moje kopita ſkupej pobere, in
grem domú.
Pretezhena sima je bila zhbelam ſilno dolga,
in ſhe le oſmi dan Şuſhza ſo pervikrat letele. Vſe
je migljalo okoli mojiga zhbelnaka, in v miſlih, kakó
ſe le unimu ſvojoglavniku godí, ga grem obiſkat.
Ali tukaj je bilo shaloſtno pogledati, prava podoba
mertviſha, — komaj is dvéh panjev je ſhe kaka zhbe-
liza ferknila. Kér me je od daljezh priditi vidil, ſe
mi je ſkril; jeſt ga poklizhem, in mu rezhem, de
naj ſatje is teh mertvih panjev poreshe, de ga
zhervi zhiſto ne potratijo.
On sazhne pogazhe is perviga panja resati, al
glej, ſtraſhen pogled! — zhbele ſo mertve, in njih
glavize tezhijo ſhe po luknizah, kjer ſo shivesha
iſkavſhi, ſtraſhno ſmert ſtorile. Per ſredi najde ma-
tizo v eni kepi zhbel, ktere ſe ſhe pràv po malim
gibljejo, sakaj uzheni zhbelarji prizhujejo, de zhbele
is ljubesni do matize bolj sa njeno, kakor sa ſvoje
shivljenje ſkerbijo. Is kamna bi mogel ſerze imeti
in bolj bi bil riſu (tigru) is Afrike podoben, kakor
zhloveku, ktéri per takim pogledu mersel oſtane.
Goſpodinji, ktéra reſheto sa ſatje dershi, ſo ſe ſolse
po lizah s zurkama vljile, ki jih je od gladu pogi-
njene vidila. Menim, de ne bom krivize ſtoril naſhim
deshélam, zhe rezhem, de vezh tavshent panjev
vſako leto po ti ſhegi konez vsame, sakaj snano
mi je sanikarno opravilo zhbelarjev po Şhtajerſkim,
Krajnſkim in Koroſhkim. Ne vsame ſi toliko zhaſa,
de bi tehtal in rasſodil, ali ima panj doſti shivesha
sa simo ali ne; ampak te nar teshji sbere, ter jih
urno s shvepljem poſmodí, de le ene krajzerje sa
ſterd dobi; te lahkejſhi pa nasaj poſtavi, rekozh:
zhe bo boshja volja, bodo she preshivele! — Takó
ſe sgodí, de ena ſlaba letina dobizhek dveh dobrih
shiti, pokasal. Drugi dan grem do njegoviga zhbel- pojé, in de ljudje veſelje do teh pridnih in koriſt-
nih shivaliz sgubijo.
naka, in neki pomozhnik pa pripravo s mano neſe.
Zhe pa hozheſh, dragi perjatel! de ſe ti taka
Kje pridſhi tehtamo panje, od kterih ſta komej dva
ne sgodí, takó nikdar ne puſti zhes simo zhbel,
po deſet funtov ſterdí imela, teh drusih ſhtirnajſt ſo
ktére nimajo nar manj deſet funtov ſterdí. Ako je
mogli pa zelo le po pét, ſheſt ali ſédem funtov imeti.
bila ſlaba letina, in ſo lahke, sdrushi vezh panjev
Na to mu pravim, de mora toliko zhbel pregnati in
ſkupej; sakaj gotova in od vezh zhbelarjev poter-
sdrushiti, de bo na vſaki panj ſaj deſet funtov ſterdi
jena reſniza je: „de zhbele dveh panjev, od ktérih
ali medú priſhlo.
ima vſak le po pet funtov ſterdí, zhes simo od la-
kote poginejo; zhe jih pa sdrushiſh, bojo muhe obeh
panjev s deſetimi funti preshivele, kar ſo nam tudi
she mnogoverſtne ſkuſhnje vshivo poterdile."
De boſh pa na tanjko rasſodil, koliko ſterdí
zhbele imajo , vſaki panj pred ogrebanjem tehtaj,
in toliko sares na njemu napravi, kolikor funtov tehta.
Şterd od pregnaniga panja svezher in od sadej
noter deni, de ſi ropariz ne pervadiſh. Tudi s tem
delam ne ſmeſh do sime zhakati; ampak opravi ga
dokler je ſhe topló, de zhbele ſterd ſhe pred mra-
sam v ſvoje ſatje prenoſijo, ſizer bi ti poleg ſterdí
M. Notar.
od lakote pomerle.
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
Ze večkrat smo se z našimi bravci od razstave
pomenili, ki jo je obertnisko družtvo pretečeni mesec
v Ljubljani napravilo, tóde danes hočemo od nje
kaj več in bolj na tanjko govoriti in povedati:
kaj je bilo tukaj na ogled razstavljeniga, kakšne
so bile razstavljene rečí in kteri mojstri so svoje
izdelke v razstavo dali. Mislimo, de se spodobi,
ravno v „rokodélskih novicah.“ kolikor nam
prostor pripusti, te rečí na dolgo in široko razla-
gati, ki smo jih v obertniski razstavi vidili, in pri
ti priložnosti naše drage Slovence zopet k novimu
prizadevanju prijazno obudovati, de bi svoje roko-
dela vedno bolj umetno izdelovali in z časam naprej
hiteli. Saj ste že večkrat slišali, in morde tudi več-
krat priložnost imeli, sami se pripričati, kako verlo
némški, francozki in anglijanski rokodelci v ti reči
naprej hité, svoje izdelke v razne kraje svetá pošilajo
in z svojim blagam domače rokodelce in ſabrikante
zatirajo. Zakaj bi si naši rokodélci ne prizadevali,
svoje dela po teh izgledih napravljati? saj imajo
tudi oni prebrisane glavice, kar nas je ravno ta
razstava očitno pripričala, kjer smo z veseljem ve-
liko umetno izdelanih rečí slovenskih rokodélcov
vidili. Tudi mi Slovenci imamo že več takih izdelkov,
kteri krog in krog slovijo, in ktere v daljne kraje
pošiljamo, in nam veliko tavžentov vsako leto v
deželo donesó! Pri vsem tem je pa pri nas vender
še veliko rokodélstev, ki so še zlo pomanjklivi, dru-
zih pa še clo ne poznamo. De vam le od eniga ne-
kaj povém: Glejte! koliko denarjev gré v ptuje de-
žele za dežobrane ali dežnike (marele)? Mislim,
de ga ni naroda, de bi se bolj dežja bal, kakor
Krajnci. Vsaki mora svoj dežobran imeti, in komaj se
kaka meglica na nebu prikaže, že nobeden ne gré
brez njega od hiše. Kolikrat sim že smešno prikazen
vidil, de je dežjaboječi hlapec gnoj na njivo peljal
in pod dežobranam zraven koša krevljal. Če je v
deževnim vremenu terg v kakim mestu, se pri na-
ših kmetih toliko dežobranov vidi, kakor de bi bila
le ena streha čez vse potegnjena: vse mergolí od
višnjevih ali rudečih marél! V starih časih je Krajne
103
svoj plajš iz domačiga sukna ogernilin širok klobuk našiga presvitliga Cesarja Ferdinanda I. v to raz-
stavo, ki se takó glasí:
na glavo djal, ter se je v deževnimu vremenu na
Ferdinando I. Aug. Pio. Felice. Favente Indu-
pot podal: Krajnica je pa rjuho is domačiga platna
stria Promovendæ.
okoli sebe ogernila in dežju naproti šla. Taki dež-
To le nej bo vvod našiga prihodniga popisa od
obrani so le malo veljali, in ne krajcerja ni šlo
Ljubljanske obertniske razstave!
za-nje iz dežele. Sčasama so pa naši kmetje bolj
(Dalje sledi.)
gosposki postali in so jeli polimane dežobrane
nositi; tudi ti niso deželi veliko denarjev pojedli,
kér so bili iz domačiga blaga narejeni. Zdaj se pa
ti le še pri kakimu pohlevnimu starčiku ali kaki stari
ženici sem ter tjè vidijo: vsi drugi pa nosijo ba-
vélaste dežobrane, bahači pa clo svilne (ži-
dane). Res je sicer, de tudi te marele domači
rokodélci po kmetih in v meſtih izdelujejo, vunder
pri vsem tem vsako leto veliko tavžent iz dežele
beži. Za koga pa? bo marsikdo prašal, ki ne vé.
de vsak posamezen del, ki se k tem marelam po-
trebuje, iz ptujih dežel pride. Bavélo, palice,
pušice, konce (špice) in podpornje (rorčike),
dobivajo naši kupci iz Dunaja, iz Českiga ali iz
Hamburga; ne kosčik za to rokodelstvo se v do-
mačii ne izdeluje.
Jest sam eniga kupca v Ljubljani poznam, kteri
na leto okoli 4 tavžent goldinarjev v srebru za tako
blago na Dunaj in v druge kraje pošle. Ne bom preveč
povédal, če rečem, de tedaj na leto nar manj 50
tavžent goldinarjev za bavélaste dežobrane samo iz
Krajnskiga v ptuje dežele gre, ktere večidel le
kmetje pokupijo, in za-nje svoje lepe petice potro-
sijo. Kakó bi ne bili sedajni časi slabeji od starih,
ko še kmetje takih potroškov poznali niso! Vselej
me serce bolí, kader toliko ptujiga blaga vidim in se
lepih petic opomnim, ktere tukaj v resnici pod ka-
pam ležé. Kadar so tedaj Krajnci takó dežjaboječe
ljudstvo in vsako léto toliko tavžent goldinarjev za
dežobrane potratijo, ali bi rokodélcam veliko do-
bička ne prineslo, ko bi vse k dežobranam potrebno
blago v domačii izdelovali? Jest mislim de! —
Obernimo se po teh opómbah zopet k naši obert-
niski razstavi, ktera nam je očitno pokazala in po-
terdila, de so enake razstave nar bolji sredstvo,
obertniske izdelke razglasiti. Nobeden somenj ne
zamore, če še tako dolgo terpí, take razstave na-
domestiti, kjer je vsaka, nej bo še takó majhna reč,
od toliko ljudi ogledovana bila. Naša razstava je
18 dni terpela, in kér je vsaki dan 5 do 6 sto
oglegovavcov imela, jih je skupej nar manj 10 tav-
žent bilo, ki so jo celi čas obiskovali.
4 tavžent 2 sto in petdeset posameznih is-
delkov smo v ti razstavi vidili, ki so jih 2 stó
in osemdesét mojstrov va — njo poslali. 195 jih je
bilo is Krajnskiga, 31 iz Koroškiga, 28 iz Sta-
jerskiga. 20 iz gorniga in 5 iz spodniga Estrajha:
1 pa iz Gorice. Kar število posameznih izdelkov
vtiče, je bila Ljubljanska razstava močneji, kakor
popréšna v Celovcu in Gradcu. Kmalo bomo zve-
dili, med ktére od imenovanih 280 mojstrov bo
namenjenih 40 svetinj razdeljenih.
Vse blago je bilo v 7 shrambah za ogled raz-
stavljeno, 3 so bile namreč v Virantovi hiši.
kjer je bilo večidel železnine, ključarskih in
lončarskih izdelkov in nekaj druzih mašin viditi:
v Reduti so pa bile 4 shrambe: v eni so bile le-
sene mašine, usnje in usnjato blagó, v drugi
mizarski izdelki in muzično orôdje; v tretji
in četerti pa mnogoverstno drugo blago prav očitno
in umetno razstavljeno. V preddurju teh Redutnih
shramb smo latinski napis vidili, ki ga je vodstvo te
razstave napravilo v posvečenje veseliga dohoda
Shen pri preſhizhih v Menguſhki fari.
Smirej bolj ſe kashe, de tudi proſti kmetje
naſhe Novize pridno berejo, in njih nauke k ſvo-
jimu pridu obrazhajo. Prizha tega je, de ſkorej
vſaki teden kak kmetovavez k vredniku teh Noviz
pride, to ali uno bolj na tanjko popraſhati, to ali
uno sa Novize povedati. Takó je uni dan Miha
Korant, shivinſki vrazh is Mengſha, k meni pri-
ſhel, in povedal, de je tudi v Menguſhki fari
ni davnej v 14 dneh okoli 125 preſhizhev ſhen
napadel, in de ſo jih s v 37. liſtu priporozhenimi leki
rasun 8, ki ſo pozerkali, vſe druge ſmerti oteli.
Poſebno jim je teloh, ki ſo ga ſkosi uſheſa bolnih
shivinzhetov savlekli, dobro ſtoril, in lek, ki ſo ga
is pol lota grenjke ſolí in pol lota neke ſhtupe
napravili, ktera bolno kri od drobja proti koshi shene
in ki jo potno ſhtupo (Schwitzpulver, pulvis
antispadmodicus) imenujejo. Obedve ſhtupi ſe s bo-
kalam ſroviga mleka (mleka is pod krave) smeſhate
in v treh delih zhes dan praſetu v gobez vlijete; ta
lek ſe ſkos tri dni bolnimu shivinzhetu podaja. Zhe
je le 24 ur ſrezhno preshivelo, je bilo ſmerti gotovo
oteto. — To naſ ſerzhno veſelí! —
Se nekaj v spomin naše presvitle Cesarice.
Naša premila Cesarica so po vsih mestih,
ktere so pretečeni mesec z presvitlim Cesarjem obho-
dili, posébno ženske samostane, oskerbnišniče
malih otrok in mnoge druge gojilnice obiskali,
ter so se povsod, kamor so prišli, kakor ljubeznjiva
mati do svojih otrok milostljivo obnašali. Ta sreča
je tudi uboge gluhomutce v Goriški gojilnici
(Taubstummen-Institut) dotekla, ktéro so presvitla
Cesarica 17. dan pretečeniga mesca obiskali. 12
praznično oblečenih deklic in 19 fantičov zelene
vejice in lepe cvetlice v rokah deržaje, Jih je z
neizrečenim veseljem v gojilnici sprijelo. Premila
Cesarica so se v gojilnico pridši, takó ponižali, de
niso samo pri isprašovanju teh učencov pričijoči bili,
ampak tudi vse njih prebivališa na tanjko pregle-
dali. Marsiktero solzo smo vidili na obličju tistih,
ki ſo ginjeniga serca to milo obnašanje presvitle
Cesarice danes gledali !
Premilostljiva Cesarica so bili z vsim narav-
nanjem te gojilnice prav zadovoljni, in so tudi nje
vodstvo oprašali: Ali so ti revčiki tudi tudi
veseli? — Ja, prav veseli! Njih zdravi in živi
vid je tega porok. Preden so premila Cesarica ta
kraj zapustili, so tudi radovoljni spisano prošnjo,
za razširjanje te gojilnice, ki Jim jo je vodja ime-
novane oskerbnišnice ponižno v roke podal, milost-
ljivo prevzeli.
Ta v resnici koristna in blagodarna učilnica ima
komej za 20 učencov prostora, v kteri se jih pa
sedaj že 31 znajde. Kar pa začetek te gojilnice
vtiče, še to le zraven pristavimo in povémo, de se
je skoz mile darí in pripomočke usmiljenih dobrot-
nikov raznih stanov v letu 1838 pričela; v letu
1842 so pa naš presvitli Cesar Ferdinand I.
dva tavženi ſto in petdeset goldinarjev vsako leto k
164
temu namenu blagovoljno privoljili, in berzo po tem
cesarskim blagovoljenju je nova zarija ti gojilnici
zasijala, in kmalo se je pokazalo, de ta premili dar
blagoslovne poganjke žene, ktéri se vedno bolj od
leta do leta razširjujejo. — Vodstvu pa in učenikam
se v sercih teh revežev, ki bodo v ti gojilnici v
mnogoverstnih učenostih vsiga dobriga podučeni,
venci hvaležnosti za njih trud in očetovo prizade-
vanje spletajo, kteri jih zaljši ovenčujejo, kakor
de bi bili iz čistiga zlata in drazih biserov. Zakaj
učenci imenovane gojilnice ne bodo samo v bogo-
služnosti in druzih navadnih naukih podučeni; temuč
vsaki se uči tudi eniga koristniga rokodélstva, od
kteriga se bo v poznejih časih svojiga življenja lahko
živil in vsakdanji kruh pravično služil. Deklice se
uče kuhinskih in drusih opravil, ktere so ženskimu
spolu primerjene. — Ko sim ni davnej z velkim na-
stojnikam nemških šol v Gorici, gosp. Staničam,
kteri si neumerjoče zasluge za imenovano gojilnico
nabíra, od nje govoril, se mu je serce vnelo, kakor
očetu, ki od svojih ljubeznjivih otrok govorí.
Bog mu daj njemu in vsim tistim, ki za te
reveže skerbijo in se za-nje trudijo, zdravje in
dolgo življenje!
B.
Kmetovski pregovori za mesec Kozopersk.
(Ta mesec ima 31. dni. Solnce stopi v Škorpjona.)
V zadnji četerti tega mesca hudi veter, dež,
mraz in sneg razgraja, ker jesensko vreme v zimsko
prehaja. — V lepim vremenu mlada luna: lepo vin-
sko terganje.— Če v Kozopersku drevesa rade ne
obleté, se vertnarji prihodno leto veliko gosenic bo-
jé. — Če drevje pozno obleti, huda zima sledi. —
Pred ko v Kozopersku listje odpade, rodovitneji bo
prihodno leto. — Konec Kozoperska dež, rodovitno
leto. — Mnogo dežja v Kozopersku; mnogo vetra
v Grudnu. — Kadar da Kozopersk veliko mraza in
vetrov, se bo Prosenec in Svečan orahljàl. S.
Oznanilo.
V tiskarnici jermenskiga (armenskiga) samo-
stana na Dunaji se natisuje druga knjiga no-
viga izdanja Srpskih narodnih pesem in
bo konec tega leta gotova.
Sram bi bilo važnost in vrédnost naših narod-
nih pesem dokazovati zdej, ko je vsimu učenimu
svetu znano, de so one ne samo po Evropi v nar
znatnejši jezike prestavljene, temuč tudi po Ame-
riki, kakor v svojim rodu edini porod ljudskiga uma
hvaljene in slavljene, in so tako imé našiga naroda
več kot vse druge pergodbe razglasile in proslavile.
V teh buhvah bodo junaške pesmi od nar sta-
riih časov do propadstva Srpskiga carstva in go-
spodstva; na število jih bo okoli 90, od kterih
gotovo polovina nikdar poprej niso natisnjene bile.
Med temi na novo zbranimi, ki do zdej niso na-
tisnjene, jih je devet po nar več pobožnih in so-
sebno mitologiških, kterim se ne vé starost (v eni
od njih se napomnujejo velikani die Riesen); ena
je od cesarja Duklijana (Diokleciana), dve od
cesarja Konstantina; tri od silniga cesarja
Štefana (Dušana), pet od kneza Lazarja, de-
set od Kraljeviča Marka i. t. d. od različnih
starašin našiga naroda do Turške vlade v naših
zemljah.
Tudi tá druga knjiga bo tolikošna, kolikoršna
je bila perva (okoli 40 natisnjenih polá), na ravno
takim papirju, ravno tiste veličine; cena ji bo 2 gold.
v srebru. Čas naročanja (prenumeration) terpi od
konca Velkiserpana (po naši pratiki do polovice
Kimovca *). Kdor do tega časa kaj naročnikov
zbere, naj blagovoli njih imena z dnarji vred
po segurni priliki v Beč (Dunaj) poslati z
napisam: Herrn Theodor Tirka et Comp.
in Wien. Kdor pošlje dnarje za deset knjig, dobi
enajsto na dar. Od tiste gospode prenumerantov,
ki so se na pervo knjigo naročili, ni treba zdej
na novo imen pošiljati, ampak samo dnarje.
Vtegnil bi kdo reči, de je cena te knjige za
naše bravce prevelika, ali če se premisli veličina
knjige in lepota papirja, se mora rečí, de pri nas
do zdej cenejši knjige ni bilo: in jez sem tak malo
ceno postavil samo zato, de bi se ta knjiga ložej
med ljudstvam razširila (kadar bo pak popolnama
dodelana in bukvarjam v roke pride, dobri stojimo,
de ne bo cenejši, ampak napol ali pa še več dražji).
Če se pomisli, kako rad naš narod te svoje pesmi
prebira in posluša, bi se bilo treba nadjati, de se
bo vsak Serbin, kteri je do zdej le kako knjigo
kupil, z radostjo potrudil, de si tudi to pripravi,
sosebno vedoč, de to ni knjiga od danes do jutri,
ki bi pojutrišnim ostaréti vtegnila; temuč de bo v
svoji važnosti in céni, kakor resnično ogledalo
čistiga našiga narodniga jezika, narodnih misel in
šeg, narodniga duha in življenja; in narodne do-
godovine (odjemši od nje poezijo), še rastla, in
de bo terpéla, dokler bo našiga naroda in jezika.
Nadjam se, de bo naša gospoda, kakor v Austri-
janskim cesarstvu, tako tudi v Serbji in Cerni gori,
ne le po eno, ampak vsaki po premožnošti svoji tudi
po več od teh knjig uzel in komur je ročno, jih tudi
drugim priporočil, in bodo takó, (kakor predstoj-
niki svojiga naroda) ne samo meni v ti narodni rabi
pomogli, temuč tudi svétu pokazali, de je današnji
narašaj našiga naroda vreden teh pésem, časti in
slave, ktéro mu oné delajo. Nadjam se pa tudi enake
pomoči od druzih Slavjanov, ktéri tudi, kakor naše
bratinstvo in rojaki, imajo del v časti in Slavi teh
pesem.
Vuk Štef. Karadžić.
Danaſhnimu liſtu je deſeti dél vinoréje perdjan.
*) Zal nam je, de nismo mogli to oznanilo v naših „Novicah"
ob pravim času razglasiti, kér smo ga prepozno v roke dobili.
Upamo pa, de čas naročanja še ne bo zamujen, ako se te
kmalo zdaj zgodí.
Vredništvo.
Shitni kup.
V Ljubljani
5. Kosoper-
ſka.
fl.
kr.
V Krajnju
30. Kimovza
fl. kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize
Sorſhize.
Rèshi . .
Jezhmena .
Proſa . .
Ajde
Ovſa
1
19
20
1
22
50
40
51
1
54
—
1
32
—
33
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.