nom Meško in v kateri literaturi ga bo iskal! — Knjiga je prav lepo opremljena. Na naslovni strani je precej prost posnetek po sliki Martinkove vrnitve, Ml, srcem I, 95, Ob naslovni strani pa je ponatisnjena slika paradiža, Ml, srcem I, 65, pa brez okvira. Ta slika je za tako reprezentativno mesto slabo izbrana, slabo predstavlja našo umetnost in tudi ilustracije knjige same, ker je ena najslabših, — Črtice same pa dobro predstavljajo i pisatelja i našo literaturo; želeli bi le, da bi našle naslednic,                                  p   ,
Marko Senjanin, slovenski Robinzon, Po angleškem izvirniku priredil Jan Bankart, — Tedaj: slovenski Robinzon, Nič nimamo proti temu, če je prireditelj Robinzona poslovenil v obeh pomenih besede; če so to delali Francozi, Lahi, Rusi, Nemci itd,, zakaj bi tega ne storili Slovenci; saj otrok ne bo zapazil, da ga je vkljub temu vendar le spisal Daniel Defoe, kot tudi ne bo zapazil, da ga je prestavil na slovenska tla — v Trst — Jan Bankart, Izdaja te knjige se mi ne zdi posrečena v drugem oziru. Če primerjamo to knjigo z Robinzonom, ki ga je izdala Mohorjeva družba pred leti in leti in po katerem sem črpal lepoto teh čudežnih zgodb prvo iz ust svoje babice in pozneje, ko sem znal brati, iz iste knjige same, se mi zdi, da je ta izdaja v gotovem oziru slabša od one, če ne drugače, vsaj glede oblike. Škoda, da obeh knjig ta hip ne morem primerjati. Ilustracij mi ni treba niti omenjati; te so bile tam mnogo boljše, tudi tisk in papir nista bila tako nesrečna, kot tu. Tipični Robinzon je izgubil svoje ime in se prekrstil v slovenskega, bolje: »jugoslovanskega« Senjanina. Da je Senjanin hrvatska oblika, ne bo nihče dvomil. Malo — dasi ne mnogo — bolj slovenski je jezik v ti knjigi, ki mrgoli malih napak in . velikih nerodnosti in ni primeren za mladino. Zdi se, kot nerodna prestava kakega nerodno pisanega dela, Ne bom omenjal posameznosti, ker bi sicer moral napisati cele strani; omenim naj samo zamenjevanje časov. Stavki, ki so pisani v sedanjiku se s stavki, ki so pisani v preteklem času drug za drugim kar vrstijo; v tem oziru prireditelj ni dosleden niti v enem odstavku, Res smo pogrešali Robinzona za našo mladino; ta povest bo vedno ohranila svojo svežost in privlačnost, Toda želeli bi ga v lepši obliki, v lepšem jeziku in če je že slovenski, naj bo pristno slovenski. Po tolikih letih pa ne moremo biti za tako klavrno izdajo hvaležni niti prireditelju niti založniku, tudi pri najboljši
volJi ne'                                                    France Bevk.
F, M, Dostojevski): Bele noči. Mali junak,
Preložil dr. Vlado Borštnik, V Ljubljani 1920, Narodna knjižnica 10—12 snopič.
Bele noči so bile na slovenščino že preložene; toda, kar je starejših naših prevodov, so pisani na-vadno^v tako slabi slovenščini, da jih s težavo še prebaviš, Ni dosti, obvladati dobro tuj jezik, iz katerega prevajaš; obvladati moraš predvsem svoj jezik, v katerega   prevajaš,
Dr, Borštnikov prevod je lep, gladek, tako da z veseljem vzameš to lepo knjižico v roke. Ljubezen podati narodu tuj umotvor v lepi obliki, se očituje v vsakem stavku. Taka ljubezen In skrb sta jamstvo, da dobimo tudi prevodno literaturo vzorno,
Ivan Dornik.
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaja. Uredil dr, Ivan Prijatelj. — I, zvezek. Pesmi. Narodne pravljice in pripovedke. Spomini na deda. Prazna vera. Uboštvo in bogastvo. Jesenska noč med slovenskimi polharji. Juri Kozjak. Domen. Str, XXIV+1503. — II, zvezek. Spomini starega Slovenca, Tihotapec, Juri Kobila, Dva prijatelja, Vrban Smukova ženitev. Grad Rojinje, Str, XVI + 415, — Izdala in založila Tiskovna zadruga,
Prva izdaja Jurčičevih zbranih spisov je izšla pod uredništvom Frana Levca v osemdesetih in devetdesetih letih. Nekaj del je tudi že ponatisnila Jugoslovanska tiskarna pod uredništvom dr, Grafenauerja, Mohorjeva družba pa je založila pred leti znano ilustrirano izdajo »Desetega brata«,
Pričujoča Prijateljeva izdaja naj bi bila celotna druga izdaja in je namenjena ljudstvu in razumništvu, kot je bila prva. Ko je Leveč prvič izdajal Jurčiča, ni polagal znatne važnosti na književno plat, ker takrat še nismo imeli dokaj čitateljstva, zanimajočega se za literarna vprašanja. Takrat si je ljudstvo in razum-ništvo želelo leposlovja, vse drugo jima je bilo v knjigi večalimanj učenjaška navlaka. A dandanes ju ne zanimajo samo dela dotičnih pisateljev, temveč hočejo dobiti tudi vpogled v literarno delavnico naših klasikov. »Interes za literarna vprašanja med našim raz-umništvom raste. Odtod izvira potreba take izdaje, kakršna želi biti ta, ki hoče podati občinstvu vse Jurčičeve leposlovne izvirne in preložene, dovršene in nedovršene spise, njegove kritične in biografske eseje, publicistične podlistke, najvažnejše politične Članke, pisateljev življenjepis in njegovo korespondenco. V urednikovih uvodih se naj označuje delo, obseženo v dotičnem zvezku, v zaključnih urednikovih opombah pa naj se pridružuje stvarni tolmač, opremljen s splošno zanimivimi literarnimi beležkami in dopolnjujočimi podatki iz ostaline. To bi bila druga stopnja Jurčičeve objave- Tretja bo kritična izdaja, ki se pridržuje našim potomcem,« (I, zvezek, str, 463 in 464,)
Izdaja je v kolikor mogoče enotnem modernem pravopisu in jeziku. Pri določitvi teksta se je naslanjal urednik v prvi vrsti na pisateljeve ohranjene rokopise, ki jih je skrajno pičlo število, na Jurčičeve prvotiske, deloma na Levčevoi redakcijo, a le takrat, kadar so odgovarjale načelom modernizacije sedanjega urednika, Merodajno pri tem je bilo posebno to, da je hotel Jurčičev dolenjski značaj vzeti v zaščito pred primesmi Levca-Gorenjca, (I, zvezek 464,)
Tako si je zamislil izdajo naš literarni historik Prijatelj, ki je že z drugimi deli (Krsnik, Aškerc, Stritar) pokazal svojo izredno rutino v izdajanju slovenskih klasikov.
Posebno zanimiv je uvod v prvem zvezku, kjer nas je urednik, poslužujoč se vseh mogotcih, večinoma še neizdanih virov, izčrpno seznanil z ogromno marljivostjo gimnazijca Jos, Jurčiča, ki nam ga je rodil kot pisatelja — Fran Levstik (I. zvezek, str. I.) V mladem Jurčiču je našel Levstik talent in moža, ki se je lotil udejstvitve njegovega programa v polnem obsegu, (Ibd. str, VIL) Najvišje merilo in vodilo mu je bil Levstikov nauk: v jezikovnem oziru dolenjski govor »zaklad našega jezika v oblikah, besedah in prigovorih«; v snoveh pa se je držati slovenskemu leposlovcu tradicije narodnega blaga in domače zgodovine, Tz teh dveh naukov
141