Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

107393

£ G Z




PREŽIHOV VORANC

K AN JU H IZ ZAGATE

1952

SLOVENSKI KNJIŽNI ZAVOD V LJUBLJANI

107393

TADEJ PL. SPOBIJAN

i

Delal sem v neki predilnici in stanoval nedaleč od
tovarne v precej prostorni podstrešni sobi. Nekega dne
sem dobil sostanovalca, zelo zanimivo osebo. Bilo je
zvečer po delu; vrnem se na stanovanje, odprem vrata
in pri mizi vidim sedeti tujega človeka.

»Dober večer, gospod!« me hiti pozdravljati tujec
in vstane. »Jaz sem vaš novi sostanovalec.«

»Lepo!« odgovorim in ogledujem neznanca. »Boste
delali v tovarni?«

»Bom, jutri pojdem prvič na delo.«

»Krasno! Potem si bova tovariša. Spoznajva se!«
sem nadaljeval in se mu predstavil.

Tujec se je umerjeno priklonil in dejal: »Hvala lepa!
Toda ustrašili se boste, če vam povem svoje ime.«

»Zakaj?« vprašam začudeno.

»Zato!« je odgovoril tujec lakonično. »In niti verjeli
mi ne boste!«

Čudil sem se čedalje bolj, vprašujoče zrl vanj in
prvi hip sem mislil, da se šali. Nato mi je šinilo v glavo,
da imam pred seboj kakega preganjanega človeka, ki ga
zasleduje policija in ki se boji povedati svoje ime.

»Ali mi boste verjeli?« me vpraša tujec vnovič,

»Samo povejte!« sem silil.

»Oglejte si najprej mojo zunanjost.«

Nisem vedel, kaj naj to pomeni, vendar sem se lotil
ogledovanja. Tujec je bil srednje velik mož vitkega ži¬
vota, obraza podolgovatega in silno izbočenega; pod ušesi

7

P r e Uh o v V oran c

sta se na vsaki strani vlekli bujni kiti temnih kocin in se
pod usti združevali v močno razmršeno kozjo brado; pod
tenkim nosom so čepele kratke in grde brke, zakrivale so
skoraj celo gornjo ustno. Oči so bile temne in skriv¬
nostne. Zanimiva je bila njegova obleka. Na sebi je imel
polfrak, tesne škricaste hlače in obut je bil v nekake co¬
pate; na glavi, na črnih svedrastih laseh, ki so mu silili
na čelo in za vrat, je čepel cilinder — vse raztrgano' in
povaljano. Tujec je stal ves čas nepremično, opiral roke
ob boke in se nedostojno režal ter mi kazal dve vrsti
ostudnih zob.

»Kakšen vtis ste dobili?« je vprašal slednjič.

»Imeniten!« sem zinil s čudnim občutkom.

»Torej poslušajte! Jaz sem Tadej pl. Spobijan!« je
dejal tujec.

Debelo sem ga pogledal. Pričakoval sem kakšen raz¬
vpit naslov.

»Ne verjamete?«

»Oprostite, ampak ...«

»O, saj sem vedel,« me je prehitel tujec in nadalje¬
val: »Moja toaleta ni v skladu z mojim imenom in sodite
me po zunanjosti. Preglejte te papirje!« Potegnil je izza
srajce sveženj porumenelih listov. Bila so razna šolska
in druga spričevala na ime Tadej pl. Spobijan, polna
podpisov iin pečatov.

»Zdaj verjamete?« je menil važno.

»Verjamem!« sem mu pritrdil s pomislekom in vrnil
papirje.

Nato je preglagal, naj se pobrativa. Tujec me je pri¬
čel tikati, jaz sem ga vikal dalje in čakal, da odkloni sam;
vendar se ni zmenil in sem ga vikal še naprej. Tako je
ostalo pri starem in po tem redu sva se ravnala do najine
ločitve. Radoveden sem bil, kako je bil sprejet v tovarno.

8

Tadej pl. Spobijan

»Pobratim,« sem vprašal, »povejte mi, kako ste
zlezli do dela?«

»To je smešna in neumna povest,« je dejal smeje se.
»Korakal sem mimo tovarne, ko me zapazi vratar in mi
prične ponujati delo. Namenjen sem bil sicer dalje, toda
ker sem bil ravno pri volji, sem se dal pregovoriti in šel
z njim k tovarniškemu oskrbniku. Predložil sem mu pa¬
pirje, delavsko knjižico in še nekaj drugih listov. Mož
gleda nekaj časa vanje, ostrmi, stopi korak nazaj in reče:

,Kje ste ukradli te papirje?'

,Morebiti jih pa nisem ukradel, gospod!’ sem odvrnil.

,Vi ste baraba!’ je nadaljeval oskrbnik.

,To vem, cenjeni..

,Ali sploh znate brati?’

.Izvrstno!’ Nisem vedel, kaj hoče s tem.

.Neprevidnež! Pazite, kaj ste izmaknili,' pravi zdaj
oskrbnik, stopi tesno k meni z odprto delavsko knjižico
in pokaže s prstom na besede: Ime in priimek.

■Berite!’ mi veli.

,Ime in priimek: Tadej pl. Spobijan,' preberem in
se zasmejem naglas.

,Kaj se režite!’ me strogo posvari oskrbnik. .Ovadim
vas zaradi zlorabe papirjev!'

.Ovadim!' je zinil za njim začudeni vratar.

Ne moreš si misliti, kakšne obraze sta lomila. Bu¬
ljila sta vame kot dva junca. Ko sem se nasmejal do
sitega, sem jima skušal zadevo pojasniti.

.Potrudite se in berite malo dalje!' sem svetoval
oskrbniku.

Oskrbnik je prebral še ostale podatke, me sršeče po¬
gledoval in zmajal z glavo.

.Nazadnje pa se vse skupaj ujema,' je zamrmral in
dejal: .Imate prav^ gospod. Oprostite, jaz se čudim!’

9

Prežihov Voratic

,Res je čudna razlika med menoj in med mojim
imenom.’

,Kaj se vam je pripetilo?'

,Saj vidite!’

.Razumem!’ je dejal in me pomilovalno pogledal.
,Na delo ste sprejeti in gledal bom, da sčasoma najdemo
za vas kaj boljšega. Seveda naenkrat ni mogoče in neko¬
liko boste morali potrpeti. Jutri pridite na delo!'

Priporočil sem se mu in odšel. Razume se, da tukaj
ne ostanem dolgo, kvečjemu en mesec ali kaj, da se
malo odpočijem. Za ravnatelja ne pridem, nižja mesta
so mi pa v takih zakotnih tovarnah že dovolj znana in
rajši se s praznim želodcem potepam po svetu, kakor
da tukaj nosim dostojanstvo častitljivega delavskega
čuvaja.«

»Morebiti pridete v pisarno,« sem pripomnil.

»Haha!« se je zasmejal. »Tudi pisarniško dolgočasje
poznam in ne maram ga več.« Zvil si je cigareto' in jo
prižgal. Malomarno je prekrižal suhe noge, nagnil glavo
na levo ramo in kadil. Ko je imel v ustih še kratek konec
cigarete, je otmil ogenj in ogorek spravil v žep. Nato je
jel zehati in si je zaželel spanja. Zlezel je v posteljo,
se zavil v odejo, in spet je bilo, kot bi ga ne bilo v sobi;
niti gibljaja niti lahnega diha ni bilo slišati s postelje.

Upihnil sem luč in legel še jaz, a zaspati nisem mo¬
gel in še dolgo v noč sem razmišljal o tujcu. Bil mi je
zares nenavadna prikazen. Človek z aristokratskim ime¬
nom se potepa po svetu kot berač! Drugod, na primer na
Ruskem, ni to nič nenavadnega, in kakor sem bral v
knjigah, je mnogim imenitnim naslovom domovina širni
svet, toda pri nas me je tak primer presenetil.

Zelo me je zanimala tujčeva preteklost, šele pozno
sem zaspal.

10

Tadej pl. Spobijan

Zbudil sem se, ko se je svitalo. Moj prvi pogled je
šel v kot na posteljo. Tadej je bil še v postelji in spal.
Ker je tovarniška sirena tulila že danico, sem ga zbudil.

»Sirena bo v kratkem znova tulila, morava iti,« sem
ga klical.

»Vrag vzemi sireno in tovarno!« je godrnjal, ko se
je zdramil in se skušal potajiti. Naposled je vendarle
vstal; zajtrkovala sva kavo in odšla v tovarno. Jaz sem
šel na svoje mesto, Tadej je ostal pri vratarju in čakal
na povelje. Želel sem, da bi delala skupaj, ali želja se mi
ni uresničila: njega so uvrstili med nalagače, medtem ko
sem jaz delal pri porivačih. Porivači smo v skladiščih
nakladali zavoje na težak, okoren voz, ki smo ga potem
samotež rinili po tračnicah čez dvorišče do nakladališča.
Tam so nam vzeli blago nalagači, ki so ga nakladali na
pripravljene vozove.

Smejal sem se, ko sem prvič zagledal svojega znanca
v fraku in s cilindrom med drugimi delavci. Predrzno se
je postavljal med njimi z na stran pomaknjenim pokri¬
valom, vzdigoval je vsaj na videz s tovariši vred in
včasih krepko pljunil v dlani.

»Tovariš nalagač!« sem ga podražil. »Ali vam je
všeč težaški posel?«

»To je igrača, in vajen sem ga!.< je menil brez¬
brižno in delal dalje.

Vratar je takoj zjutraj med delavstvom raztrosil no¬
vico, da pri nalagačih dela neki plemič, oblečen v cilinder
in frak, in že opoldne je vsa tovarna vedela o tem. Začudeno
in nezaupno so, ga pogledovali, ko je med opoldanskim
odmorom korakal po dvorišču in kadil svojo cigareto;
šepetali so si o njem razne opazke in z njih obrazov je
sijala zadovoljna škodoželjnost... Popoldne je bilo med
njegovimi ožjimi tovariši slišati tiho mrmranje. Jezili so

11

P r ežihov Voran c

se na svojega plemenitega tovariša, ki da je neumen,
dela ko živina in kvari delavsko disciplino... Zvečer
sem mu razložil mnenje delavstva.

»Hoho, to ste prismojeni!« se je krohotal. »Jaz se
izvrstno razumem na to! En ali dva dni bom delal z
največjo silo, da si pridobim naklonjenost višjih. — Na¬
klonjenost, razumeš, je nekaj silno važnega za vsakega
delavca. Če si zagotoviš naklonjenost, si brez skrbi in
lahko počneš, kar se ti ljubi: lahko lenariš, dremlješ,
kadiš. Naklonjenost si pa pridobiš s hinavščino. Spo¬
četka moraš biti priden in paziti moraš, da te nihče ne
zaloti v preveliki udobnosti. Jaz pravim — če sediš, pazi,
če dremlješ, imej oči odprte, če kadiš, znaj, kam boš
skril tobak, in zadovoljno boš zehal pod okriljem na¬
klonjenosti.«

»Prav! Toda to lahko izvede le posameznik, v celoti
ne gre. Poznalo bi se delu. Tako škoduje posameznik
svojim tovarišem,« sem ugovarjal.

Tedaj se je razsrdil.

»Meni je vseeno, če oškodujem koga ali ne, glavno
je, da koristim sebi. Ako hočem to doseči, morajo izgi¬
niti vse druge okoliščine, in človek se mora preleviti v
lopova. Tadej pl. Spobijan je lopov; zapomni si to!«

Umolknil sem.

Dva, tri dni je delal pridno, nato je jel izvrševati
svoj načrt. Uspel mu je krasno in s kar izzivalno pre¬
drznostjo je včasih varal sicer jako pazljive in natančne
uradnike. A že čez nekaj dni ga je nekdo ovadil in po¬
klicali so ga v pisarno. Oskrbnik mu je izjavil, da je pred-
stojništvo z njim sila nezadovoljno, ker je nezanesljiv
in navaja druge k lenobi. Zažugal mu je z najhujšim in
ga odslovil. Tadej je bil potrt in zvečer se mi je potožil.

12

Tadej pl. S pobijati

»Nič zato, če izgubim delo, ampak žali me, ker se
mi je vse izjalovilo. Izkoriščati se dajo le pošteni ljudje
in prismojenci, ne pa lopovi in premetenci.«

Odtlej je sovražil vse tovariše jim nagajal, jih za¬
smehoval, pa tudi oni niso marali zanj, rekali so mu
»grof«, se mu hinavsko klanjali in odkrivali.

Tako je teklo življenje. Podnevi sva delala v to¬
varni, zvečer pa razpravljala o raznih vprašanjih. Pri
tem se je rogal mojim nazorom in jih pobijal s surovim
temperamentom.

Mesec se je bližal h koncu in nekega večera mi je
Tadej dejal:

»Veš kaj, kO' dobiva ob koncu meseca plačo, se
zahvaliva v tovarni in pustiva delo. Neumna bi bila, če
bi se zdaj spomladi sušila v tem prahu.«

»Toda kam, to je vprašanje. Lahko prideva z dežja
pod kap.«

»Kam, vprašuješ?« je rekel porogljivo. »Misliš, da
bodo čakali nate in te v kočijah prepeljevali sem in tja?
Hehe! Povej mi, si že kdaj barabil?... Še ne!... Vidiš,
barabila bova, hodila bova iz kraja v kraj. Spotoma se
bova preživljala na najrazličnejše načine — razumeš, in
tako prideva naprej. Kjer bo za naju, se lahko ustaviva.
Hočeš vedeti, kam? Namenil sem se na Štajersko, tam
okrog Ljubnega je mnogo rudnikov in tovarn, kjer še
kar dobro plačujejo, bolje vsaj kot tukaj.«

Prav ti kraji so bili moj cilj, in že dalj časa sem si
želel tja. Vendar nisem nikoli imel toliko denarja, da bi
si plačal voznino. Tisto malo plače, kar sem jo dobival,
sem izdal večinoma za hrano in stanovanje; preostalo
sem porabil, sam ne vem, kako. Človek si privošči vesel
Večer, sne nekaj porcij pečenke, zalije z nekaj litri vina
in denarnica postane spet jetična; tako je ostalo le pri

13

Prežihov Voranc

želji. Nasveti, ki jih je dajal Tadej, so se mi zdeli ne¬
koliko predrzni in dvomljivi.

»Izvrsten človek si!« se je duhovito izrazil. »Košček
zemlje od tod na Štajersko je vendar malenkost, pre¬
hodil sem že drugačne črte, in še pozimi! Povrh bova
imela s seboj še nekaj denarja!«

»Denarja? Plača, ki jo dobiva ob mesecu, bo vendar
komaj za hrano in stanovanje!«

»Seveda, če bova plačala,« je dejal in se premeteno
nasmejal. »Lahko narediva drugače!...«

»Mislite torej ...«

»Tako mislim!« me je naglo prekinil. »Zahvaliva se
v tovarni en, dva dni pred zadnjim, vzameva plačo in
potem skrivaj pobegneva. Molčati morava, seve, ravnati
previdno, da se ne izdava.«

Z grozo sem poslušal, kako mi je ravnodušno pri¬
povedoval in razvijal drzne misli o begu. Mojih ugovorov
ni niti upošteval, in ko sem mu razlagal nauke in pre¬
povedi, ki jih učita cerkev in država, se mi je posmehoval
ter me imel za tepca.

»A če naju zasačijo?« sem dostavil.

»Najmanjša skrb! Ako zahtevava pri ravnateljstvu
svoje papirje, je to nekaj čisto navadnega in ne more zbu¬
diti nikakega suma. Pojdeva, pa je. Pred odhodom se jaz
obrijem in nihče me več ne spozna. Ti sicer ne moreš
spremeniti obličja, a človek je podoben človeku in lahko
si brez skrbi.«

»2e zaradi beračenja naju bodo preganjali.«

»Zategadelj zahtevava od tovarne spričevalo o štiri¬
najstdnevnem delu, dava ga potrditi na tukajšnjem žu¬
panstvu in šest mesecev lahko brez ovire barabiva po
svetu. S takim spričevalom lahko beračiva pri samih

14

Tadej pl. S p obij a n

policajih in sodnikih, in noben vrag se naju ne sme
datakniti.«

Govoril je mehko in prepričevalno. Čutil sem, da
se me njegove besede oprijemljejo, da me vabi skrivno
nagnjenje. Priznal mu vendar nisem, in slednjič se je
razsrdil, mi zapretil, da pojde sam, jaz pa naj ostanem,
kjer hočem.

Toda že naslednji dan sem spoznal, kako težko se-
loči. Zopet me je vabil s seboj, pobijal stare in zavračal
nove pomisleke, mi slikal bodočnost lepo in rožnato.

»Pa me opljuvaj, če se ne izpolni vse do pičice!«

Človek je človek, in kdor še ni propadel, lahko-
propade. V meni se je zbudila grešna želja, vzplamtela
je kvišku in rodile so se zapeljive misli; bile so tople in
prijazne. V temni, tihi pomladni noči, ko sem ždel na
postelji, sem sklenil, da pojdem z njim na Štajersko.
Uboga gospodinja se mi je smilila, reva bo ogoljufana
za hrano in goljuf bom jaz, tisti, ki ga je cenila. Premi¬
šljeval sem, kaj naj storim, in sklenil sem, da ji pred
odhodom napišem pismo in jo prosim odpuščanja. Zjutraj
sem mu odkril svoj sklep.

Dva dni pred koncem meseca sva šla k ravnateljstvu
odpovedat delo. Ravnatelj, oskrbnik in dva pisarja so.
bili v uradu.

»Cenjeni gospodje!« je izjavil Tadej in se salonsko-
priklonil. »Naznanjava, da sva se naveličala vaše tovarne,
in ponižno prosiva za papirje in zaslužek...« Tadejev
obraz je bil poln hinavščine.

Oskrbnik in ravnatelj sta se spogledala, pisarja sta.
zaškrtala s peresi.

»Odpovedujeta?« je dejal počasi oskrbnik. »Zakaj?«-

Molčala sva.

15

Prežihov Voran c

»Nimata vzroka. Ne bodita neumna, ne manjka vama
ničesar, delo imata lahko' in stalno, plačo primemo; osta¬
nita rajši!...«

»Ne pritožujeva se, ampak pojdeva, ker hočeva
proč,« je govoril Tadej za oba.

»Neumna sta, jaz bi vama ne svetoval. Razumeta,
na svetu je prav sedanje čase preveč proletariata in
težko dobita delo. Pomislite malo, gospod pl. Spobijan!«
Zadnji dve besedi je oskrbnik naglasil.

»Vseeno! Dajte nama svoje in greva!«

»Trdovratneža!« je spregovoril ravnatelj. »Odpra¬
vite ju!«

Oskrbnik je poiskal najini knjižici, zapisal kratka
spričevala o delu, pridnosti, zvestobi, in ko je odštel pri¬
spevek za bolniško blagajno, je naju izplačal. Lepo sva
se zahvalila in odšla. Pregledala sva spričevala. Jaz sem
imel zapisano: »... je delal od . ... do...  v naši tovarni
v popolno zadovoljnost predstojništva in se je odlikoval
po pridnosti in zvestobi.« V Tadejevi knjižici je pisalo:
»...  je delal od .. do ... v naši tovarni...«  Dobil sem
torej odlično priznanje, tovariš pa le kratko, nepriporoč¬
ljivo beležko. Nato sva šla še na občino in si dala
listine zapečatiti z občinskim pečatom. Zdaj sva imela
preskrbljeno vse in čakala sva le še trenutka, da po¬
begneva. Zvečer sva sedela v kuhinji in večerjala; jaz
sem molčal, a mnogo je govoril Tadej. Gospodinjo je za¬
baval tako izvrstno, da so se ji od smeha solzile oči.

»Ali ste se vedno ukvarjali s stanovalci?« jo je smelo
vprašal.

»Vedno, odkar mi je umrl mož, in tega je že pet¬
najst let.«

»E, dolgo je že, dolgo; nekaj ste jih že preizkusili,
gotovo tudi kaj slabih ...«

16

Tadej pl. Spobijan

»Ne rečem, vsake vrste so bili!« se je namrdnila go¬
spodinja. Meni je bilo silno zoprno, da jo o tem izprašuje,
in opozarjal sem ga z očmi. Pomilovalno se mi je na¬
smehnil in govoril dalje.

»Seveda, kjer je tovarna, se natepe zmes vsega sveta.
Pridejo lopovi, sleparji, in človek ne ve, koga sprejme
v hišo, posebno, ker govorijo vsi z namazanimi jeziki.
Ko pa napravijo dolga za mesec ali še več, tiho pospra¬
vijo svoje stvari in pobegnejo. Škodo trpi navadno revež,
ki ga sprejme na hrano. Taki lopovi zaslužijo — vrv!«

Težko sem ga poslušal in najrajši bi na ves glas
povedal, da je hinavec, da se roga gospodinji in meni;
razodel bi njegov zlobni namen, sebe bi ovadil brez
strahu in brez sramu. Odprl sem usta in mislil, da vpi¬
jem, dasi ni bilo glasu iz  mene. Tiha, karajoča misel je
bila, nemima, nejasna, ki se je izgubljala v dalji in se
svinčeno težka vračala v moje naročje, grenka kot vest.
Tadej se je surovo nasmejal moji zmedenosti in neusmi¬
ljeno pripovedoval dalje.

»Vrv zaslužijo, kakor sem rekel, vragi! Zal ni mogoče
doseči njih vratu — to so tiči, ki se znajo izogniti vsaki
pravici. Nazadnje je tudi velik nesmisel, zasledovati lo¬
pove: vzeti jim nimajo ničesar, njim pa je vseeno, če
spijo na prostem ali v temnici...«

Gospodinja mu je hlastno pritrdila.

»Mogoče ste že imeli opravka s tem... Kaj ste sto¬
rili, če vas je osmolil kak kalin?«

Gospodinja je globoko vzdihnila.

Tedaj sem vstal in šel iz kuhinje na dvorišče. Zunaj
je bila temna in črna noč, in v temi je odmeval Tadejev
satanski smeh tja do ceste in nazaj, vmes so vreščali
kriki prevarane gospodinje. Mučno mi je bilo poslušati,
sel sem v najino sobo in se oblečen vlegel na posteljo.

2

17

Prežihov Voran c

II

»Zdaj pa le tiho in oprezno!« mi je šepetal Tadej.
»Baba je popolnoma mirna in brez skrbi hrli na blazinah.
— Imaš denar? Dobro. Pazi, da ne narediš neumnosti!«

Stala sva sredi sobe in si komaj upala dihati. Okrog
naju je bila neprodima tema in mrtvaška tišina. Ko so
že davno ugasnile vse drobne lučke po okolici, se je
spomnil tovariš na odhod. V duhu sem še enkrat prebiral
pismo, ki sem ga bil napisal gospodinji; prosil sem jo
odpuščanja in ji sveto obljubil, da ji vrnem takoj' ob
prvi priliki, še mnogo več ji pošljem, nagradim s sto¬
kratnim plačilom, samo da mi odpusti. Tako sem bil
pisal in trdno sem veroval v to pisanje.

Rahlo je Tadej odprl vrata in neslišno zlezel čez prag,
za njim jaz. Sunkoma mi je utripalo srce, da me je
bolelo. Čakale so naju dolge in nerodne stopnice s pod¬
strešja čez dve nadstropji na dvorišče. Srečna bova, če
jih prelezeva neopaženo. S pridržanim dihom sva začela
tipati po- napetih, bobnečih deskah in se pomikati nav¬
zdol, počasi in previdno. Plazila sva se v drugo nad¬
stropje in se oddahnila. Prisluhnila sva, če je vse varno.
Niti najtišjega glasu ni bilo slišati iz gluhe teme, vse se
je zibalo v spanju. Nekoliko pogumneje sva nadaljevala
pot in srečno dospela v prvo nadstropje. Vse tiho kot iz¬
umrlo.

»Še nekaj trenutkov! . ..« je šepnil Tadej komaj
slišno in stopil po stopnicah, ki so vodile na dvorišče.
Tišina vseokrog, le dalje... Groza! Dol po stopnicah je
nekaj zaropotalo, nekaj lesenega, precej težkega je mo¬
ralo biti, padalo je čisto razločno od stopnice do stopnice.

»Hudič!«/ je siknil Tadej. Oba sva vztrepetala v
mrzlični grozi...  Uničena, ukanjena sva čepela vrh stop-

18

Tadej pl. Spobijan

nic in strahoma mislila na izid. Precej časa sva nepre¬
mično ždela na mestu in strmela v noč, ropot je že
zdavnaj nekam izginil; slišal ga ni nihče, kajti ostalo je
vse tiho, kakor je bilo prej. Zganila sva se in v nekaj
minutah sva bila na dvorišču.

Premagala sva prvo- težavo in čakala na drugo. Dvo¬
rišče je bilo zagrajeno okrog in okrog, na eni strani s
hišo, od drugih pa s precej visokim zidom. Morala sva
torej prelesti zid. Ker nisva našla lestve, sva prislonila
k zidu nekaj desk in plezala po njih. Jaz sem prilezel
prvi na vrh. Sedel sem na rob zidu in čakal tovariša.
Slednjič je tudi on srečno pripraskal za menoj, in že sva
se mislila spustiti na drugo stran, ko hipoma zaslišiva
nedaleč v stran korake. Trdo mimo zidu je peljala cesta.
Odrevenel sem po vsem telesu in hotel planiti nazaj na
dvorišče, a Tadej me je ujel za roko in me obdržal
na zidu.

Koraki so odmevali mimo naju tik ob zidu, oddalje¬
vali so se počasi in polagoma izginili v noč. Sedaj sva
drug za drugim poskakala z zidu in se ozrla okrog. Bilo
je nemogoče, da bi naju v temi kdo opazil, in odhitela
sva po cesti. Ker sva bila razburjena, sva v začetku ho¬
dila precej hitro in vsaksebi; Tadej nekoliko spredaj na
levi strani ceste, jaz na desni. Govorila nisva nič. Šele
ko sva bila zunaj- vasi, sva se zbližala in začela hoditi
počasneje.

»Zdaj sva dobra!« je radostno dejal Tadej. »Glejva,
da se do svita primemo oddaljiva. Mislim, da naju baba
ne bo zasledovala!...«

»Bo, če je pametna,« sem odvrnil mračno. Ni se mi
ljubilo govoriti.

»Pikaš,« je rekel rezko. »Pa daj! Glavno je, da sva
jo srečno pobrala; prekleto trdo je šlo. Polagoma se boš

2 *

19

Prežihov Vorane

tudi ti privadil. Najlepše je seveda, da imava v žepu
nekaj denarja; prav nama bo prišel.«

»Sreče ne bova imela z njim, ker sva ga poneverila,«
sem mu odgovoril. Vest mi je še vedno očitala goljufijo
in na tihem sem se jezil na tovariša, ki me je zapeljal.

»Ne maraš denarja? Oho! No, vrzi ga proč, v blato
ga zaženi ali pa ga daj meni, jaz ga bom znal porabiti.
E, imenitni tovariš, povem ti, da pridejo še časi, ko boš
potreboval denarja in ne boš vpraševal, od kod da je,
ali si ga pridobil pošteno ali nepošteno.«

»Goljufal ne bom nikoli, to vem, in vem, da tudi zdaj
ne bi, ko bi ne bilo vas.«

»Saj pravim, daj denar sem, če te peče! Mar bi ga
pustil na stanovanju. Zdi se mi, da ti je žal, ker se je
nama načrt tako izvrstno posrečil; ti bi menda rajši videl,
da bi naju zalotili. Zakaj si se skrival in boječe trepetal;
zakaj nisi klical glasno v noč in oznanjeval svojega lo¬
povstva javnosti? Pošten dečko si in smiliš se mi. Sča¬
soma postaneš pravi lopov in s pomilovalnim nasmehom
se boš spominjal svojih mladih poštenih let.«

Molčal sem in s studom poslušal njegovo pripo¬
vedovanje.

»Tako se ti zgodi, kakor se je meni,« je nadaljeval
Tadej. »Če bom imel priliko, ti povem zgodbo svojega
življenja.«

To mi je ugajalo in me nekoliko razvedrilo. Preteklost
me je zanimala; a do zdaj je bil neznansko skop s
pripovedovanjem.

Nad temnim ravnim poljem so odmevali rahli, za¬
molkli glasovi; nekje je udarjala ura. Zdrznila sva se in
pospešila korake, kakor da bi se šele zdaj zavedela
najine dolge poti skozi vso noč do novega jutra. Bilo je
skoraj verjetno, da naju bodo iskali in preganjali, in hi-

20

Tadej pl. Spobijan

teti sva morala, da se vsaj do jutra kolikor mogoče
oddaljiva od neprijetnega kraja. Hodila sva molče, le
kadar je prijatelj butnil z nogo ob kamen, je robato
zaklel. Nisva vedela, kam pelje cesta in kakšni kraji se
vrste ob njej; tema je zagrinjala dolino in gore. Nepre¬
stano sva potovala. Ko se je jelo svitati, so se nama
pokazali čisto novi, neznani kraji. Bila sva v zelo ozki,
romantični dolini, obkroženi s temnimi planinami, tam
na daljnem koncu doline, pod skalnatim vrhom, je naju
pozdravljala kmečka vas.

»Prav sva krenila,« je dejal Tadej zadovoljno. »Obr¬
nila sva se proti severu. Planine so za naju tudi varnejše,
če se bo sploh treba skrivati.«

Sredi doline sva srečala moža srednje starosti, z
usnjatim predpasnikom in sekiro za pasom. Tadej ga je
ustavil in vprašal:

»Kako se pravi oni vasi tamle pod goro?«

»To so Oberi... Kam pa gresta?«

»Malo na ono stran planin. Ali sta v vasi gostilna
in trafika?«

»Še dve sta, in trafika tudi; denarja se lahko izne¬
bita. Tobaka vama dam jaz, če hočeta!« Ponudil je nama
mačji mehur, poln tobaka. Tadej ga je vzel za dobre tri
ščepce, se mu zahvalil in nato sva šla dalje. Mož je stal
še dolgo na mestu in radovedno zrl za nama.

Bližala sva se vasi, še tihi, komaj vzdramljeni iz
spanja. Ni bila velika. Kakih dvajset hiš se je stiskalo na
kup, na sredi pa je stala cerkev z velikim zvonikom.
Nad nizkimi strehami se je dvigal dim, v hišah so kuhali
zajtrk. Zavila sva med hiše. Nad vhodom neke hiše se
je klanjal mlad smrekov vršiček in naju pozdravljal; tik
zraven njega je visela rjava deska z napisom: »K. k.
Tabak-Trafik«. Ko sva stopila v gostilno, je bila prazna;

21

Prežihov Vorane

šele čez nekaj časa je prizehal od nekod mlad fant ter
naju vprašal, kaj da želiva. Naročila sva si zajtrk. Po
zajtrku sva si nakupila nekaj hlebcev kruha in par zavo¬
jev smotk in tobaka, ter se odpravila dalje. Zaradi var¬
nosti v vasi nisva mogla ostati. Prebivalci so bili silno
radovedni in vse so hoteli zvedeti od naju, posebno jih
je zanimal Tadej v svoji nenavadni obleki. Ko sva ko¬
račila skozi vas, so ljudje postajali na pragih in kazali
na njegov cilinder in frak. Ljudje so morebiti že videli
takšno opravo, a v drugačni obliki, seveda. Ni je grše,
smešnejše stvari za preprostega planinca, kakor raztrgan
frak in povaljan cilinder.

Kmalu za vasjo se je jela cesta vzpenjati v zložen
klanec, ki je vodil v planine. Pot je bila tiha, vila se je
med gozdovi, med starim drevjem, med mladimi nasadi,
čez laze in goljave. Prijetno je bilo in samota nama je
prijala; grede sva se pogovarjala in kadila. Na trati ob
cesti sva použila malo kruha, se iz studenca napila vode
in šla dalje. Naproti je pripokal mlad fant s parom konj
in vozom težkih hlodov.

»Ah bodo kmalu človeška bivališča?« sva vprašala.

»Potrpita še malo, pridno prestavljajta noge in v dveh
urah bosta pri ljudeh,« je prešerno odgovoril voznik.
Tudi ta se je zelo zanimal za Tadejevo obleko.

»Vaša obleka je res sumljiva,« sem ga opomnil. »Na¬
bavite si drugo!«

»Nabavi si drugo!« se je razjezil. »Kje naj jo vza¬
mem? Kupim si je ne! ..Ljudje naj skrbijo za svoje cape,
moje naj puste pri miru.«

»Ne veste, kako- ste zanimivi v svojem kostumu;
vsaj cilindra se iznebite!«

Tadej je snel pokrivalo' z glave.

22

Tadej pl. Spobijan

»Imenitna pokveka je moj cilinder, res,« se je režal
in ga mečkal v rokah. »Stvarca je navajena vsega, bara¬
bije in salonov. No, v zadnjih časih se že dolgo ni imel
prilike klanjati. Včasih se je raznim krasnim damam,
ko' je gospod Tadej pl. Spobijan znal poljubljati bele,
mehke roke, haha!«

Lotila se ga je razposajenost.

»Pripovedujte vsaj kak kratek doživljaj!«

»Nisem pri volji in tudi ni pravi čas, zdaj morava
naprej!« Ni se dal omehčati in šla sva dalje.

»Uboga gospodinja!« je rekel med potjo. »Midva se
potepava, ona se pa joče in naju išče, svoja ljubljenca.
Vrniva se!«

»Nesramna sva!«

»Prav zares! Brez sramu žreva kruh in kadiva tobak,
ki sva si ga nabavila za njene denarje. Tekne izvrstno
in tudi želodec se ne upira.«

»Vest!«

»Saj pravim, želodec se ne upira. Jaz pravim, ako si
sit, ne kljuje vest, če si lačen, čutiš greh.«

»To je vaša teorija!«

»Popolnoma moja! Ustvaril sem si jo sam po dobrih
izkušnjah. Deloma se je poslužujejo tudi ljudje drugač¬
nega mišljenja in lastnih teorij.«

Zopet mi je očital ter se zabaval z menoj. Imenoval
sem ga podleža, toda on se mi je posmehoval, z nedo¬
segljivim sarkazom me je zavračal ter mi polnil dušo z
gnevom. Če bi me ne vezala nanj moja potepuška nrav
in še bolj usoda, bi ga pustil sredi planine in nadaljeval
pot na svojo roko; tako sem pa molčal in potoval z njim.

Popoldne sva prišla do velikega, samotnega poslopja
ob cesti, zgrajenega v planinskem slogu. Hiša je bila eno¬
nadstropna, stene so bile iz lesa in zakajene, iz vogalov

23

P r ežihov Voranc

so štrleli neotesani tramovi. V nadstropju so bila okna
manjša kot v pritličju. Vhod je bil okrašen z lepimi
okraski, podboji obiti z majhnimi, ličnimi križci, nad vho¬
dom je bil zgrajen dolg pomol z leseno brvjo, ki je
visoko čez cesto peljala v skedenj. Vsa zgradba se je
odlikovala po častitljivosti in pričala o visoki starosti.
Le škoda, da je bila krčma!

Na pragu je stalo dekle temnih las, z belim pred¬
pasnikom in belimi rokavci. Tadej se je lakomno na¬
smehnil in jo pozdravil.

»Ali je dosti gostov v sobi?« jo je vprašal s slad¬
kim glasom.

»Sam pastir Anza je,« je odvrnilo dekle ter skrilo
roke pod predpasnik. Stopila sva ,za njo v sobo. Nizka
je bila in prostorna, stene pobeljene, strop pa črn in
naslonjen na močan tram, ki je šel po sredi od stene do
stene. Dolge nepobarvane mize so stale ob stenah, stoli
so bili navadni, trdi sedeži in dolgi, da je zadostoval en
sam za celo stran mize. V enem kotu je stala omara za
steklenice, v drugem pa zelena kmečka peč s široko
klopjo; v kotu pod stropom je viselo razpelo okrašeno,
s kitami bršlina, pred njim se je zibal bel golobček. V
sobi je bil en sam pivec in še ta je spal, naslonjen z
glavo na steno, roko pa je imel položeno na mizo in
držal steklenico. Usedla sva se prav blizu njega. Dekle
se je menda naju balo in je poklicalo v sobo drobnega
fantka. Bil je srčkana dušica, umazan okrog ust, sicer
pa čisto podoben dekletu; vedel se je zelo predrzno in
poredno silil v naju. Tadej mu je pokril glavo s cilindrom
in deček je pričel skakati po sobi in kričati od veselja.
Dekle se je smejalo.

Zaradi nemira se je zbudil pivec ob mizi. Ko je
naju zagledal, je začel pozdravljati.

24

Tadej pl. S p obi j an

»Dober dan! Truden sem bil in sem malo zadremal,
pa sta prišla vidva; prej vaju ni bilo.«

Napil je nama in ponujal tobaka. Bil je majhen in
star, nagrbanega, dobrodušnega obličja in smehljajočih
se oči.

»Miruj, Anza, ti si pijan!« mu je reklo dekle.

»Od česal« se je razjezil Anza in zategnil obraz v
grde poteze, a le obraz, oči se niso spremenile in so se
ljubko smehljale pod obrvmi. Začeli smo pogovor. Sta¬
rec je bil silno radoveden, izpraševal je naju, od kod
in kam.

»Na Dunaj potujeva,« se mu je zlagal Tadej.

»Na Dunaj?« se je začudil starec. »Tam je že vse
nemško, našega jezika menda tam več ne razumejo.«

»Ne, tam govorijo nemško. A midva razumeva ta,
jezik,« je ponosno izjavil Tadej in spregovoril nekaj
nemških besed.

Kako je to učinkovalo! Starec Anza je spoštljivo,
umolknil in zinil, tudi dekle je tiho obstalo. Tadej pa je,
svest si svojega dostojanstva, bahavo bobnal s prsti,-.
Po mizi.

»Nemščino razumeta,« je dejal starec počasi, »in.....
čudno je ...«

»Kaj je čudno?« je vprašal Tadej.

»E, nič!« se je branil Anza. Takoj nato pa mu je-
Ušel iz ust vzklik: »Pa res!«

»Povej, kaj hočeš?«

»Ničesar! Le to ... počakajte, da vam povem: nem¬
ško govorite, pa nosite strgano obleko...«

Tadej je zardel, ni vedel, kako bi se izkopal. Sled¬
eč je dejal, da zaradi varnosti; kot dokaz je privlekel
12  žepa denarnico in udaril po nji. Zveneče so se oglasili L

25

Prežihov Voranc

pod usnjem srebrni tolarji, ki jih je odnesel gospodinji.
To je pomagalo.

»Vendar,« je povzel Tadej, »zamenjal bi svojo obleko
za drugo, najrajši za delavniško, četudi raztrgano.«

Starec je pil in mislil.

»Hm!« je rekel premišljeno. »Vaša obleka je čudna
cilindrov in frakov nismo vajeni; vendar bi zamenjal,
doma imam več obleke, ki je ne potrebujem.«

Sklenila sta pogodbo in starec je obljubil, da mu
preskrbi do prihodnjega jutra obleko. Oba sta bila zado¬
voljna in ostali smo skupaj do noči, ko sva šla s Tadejem
počivat na skedenj.

»Pastir mi ugaja, pravi tip planinskega človeka,« sem
opomnil ter se ulegel v seno.

»Neumen, hočeš reči. Ampak dekle ... si jo videl,
kakšen obraz ima?«

Razumel sem ga, dekle mu je bilo všeč; pa tudi meni,
da sem lovil njene ognjene poglede; kadar so se rahlo
srečali, me je postalo sram in povesil sem oči.

»Gotovo bi se zaljubila vame, če bi vedela, da sem
vitez,« je modroval tovariš in mlaskal z jezikom.

»Spiva raje!« sem odločil. »Jutri vstaneva zgodaj in
odrineva s svitom.«

III

Zbudil sem se ob prvem svitu. Zakašljal sem, da bi
zdramil tovariša, on pa je hrlel dalje.

»Vstaniva!« sem mu zatrobil v ušesa.

»Miruj!« se je zaspano oglasil ter spal dalje.

No, pa spi, greva pozneje, sem si mislil in ga pustil
v miru. Prijetno je bilo, ležati zjutraj v mehkem senu
in opazovati, kako zapluje z novim dnem novo življenje
v prostore. Neslišno prodre svit v skedenj, tema se spre-

26

Tadej pl. S p o bi j an

meni v mrak, tiho je še. Koj nato v hlevu nekaj močno
zaropota, veriga zacinglja, dve, tri zazvene in težki, stis¬
njeni dihi se slišijo sem gor. Nato spregovori truden glas,
zazeha dolgočasno in kmalu nato se pojavi na hodniku
pred skednjem temna postava s košem na hrbtu. Hlapec
je vstal in prišel po krmo za živino. Zdi se mi, da s svi¬
tom nastaja tudi mraz, in zarijem se še globlje v seno.
Hlapec odide s košem in zopet je mir. Loteva se me
mlačna brezskrbnost, vdam se melanholiji in nehote za¬
dremljem ... Ko sem odprl oči, je bilo v skednju svetlo,
skozi ozke špranje v steni so lili prvi sončni žarki, v
njih se je kopalo milijon zrnc drobnega prahu. Zunaj po
dvorišču so odmevali razni klici, veseli in razkošni kakor
jutro samo; Tadej pa je glasno dihal pesem spanja. Ma¬
homa je izginila prijetna idila, in kakor bi trenil, so- se
mi zasukale misli na najin položaj, krut in resničen. Hitro
sem vstal in zbudil tovariša.

»O, sonce!« se je začudil, mencaje si oči. »Ali je sta¬
rec prinesel obleko?« je vprašal hipoma.

Obleke ni bilo in vstati je moral v svoji stari paradi.
Sla sva ven. Lepo je bilo zunaj; nebo sivomodro, redki
oblački so krožili po- svodu in žareli v soncu, ki je vsta¬
jalo iz svoje postelje; kakor tenki curki iz studenca so
lili njegovi žarki na vse strani. Skalnati vrhovi ponosnih
Tor so si z njimi ovijali glave, zelene planine in gozdovi
so se kopali v njih, polje se je zlatilo. Navdušil sem se
ob pogledu na vse to in se spomnil -kmeta, ki zaužije
zjutraj reven zajtrk in potem vriskaje odide na blesteče
polje. Tudi jaz bi prijel za delo z močnimi rokami, glo¬
boko bi dihal čisti planinski zrak, tudi jaz bi se rad-oval
belega dne ...

Svetoval sem Tadeju, da opustiva zajtrk in nadalju¬
jeva pot. Strašil sem ga z daljo, ki naju loči od cilja,

27

Prežihov Voranc

in opozarjal sem ga tudi na najino finančno stanje;
denar sva sicer imela, a pohajal je zelo naglo.

Ubogal me je. Tešč sva se ločila od prijaznega do-
movja. Stopala sva lahko in vsaj jaz nisem čutil lakote.
Potovanje je bilo mnogo prijetnejše kakor prejšnjega dne,
sijalo je sonce in ozračje je bilo vedro in jasno. Pola¬
goma se je jela spuščati cesta navzdol, in po kaki dve-
umi hoji sva bila v precej prostrani gorski kotlini. Za njo
se je vrstilo nižje, poraščeno hribovje, a daleč na oni
strani so se zopet vzdigovale visoke planine. Tu naju je
prvič doletela čast, da sva se srečala z orožnikom. Mož
postave naju je mrko ogledoval, slednjič je zahteval lis¬
tine. Ustregla sva mu z delavsko knjižico, in ko je
našel vse v redu, naju je odpustil.

Opoldne je Tadej svetoval, da nekoliko leževa v
travo ob cesti. »Nikamor se nama ne mudi,« je dejal jleno
in že lezel za neki grm. Skušal sem oporekati, a zaman,
niti odgovoril mi ni. Sledil sem mu še jaz in naposled
sva zaspala oba. Zbudila sva se šele, ko se je selil že
mrak na zemljo. Oba sva se kesala in si očitala lenobo,
vendar popraviti se ni dalo. Ugibala sva, kaj početi.

»Pojdiva dalje in si poiščiva prenočišče,« sem sve¬
toval.

Bil je za to, da prenočiva kar v gozdu.

»Cernu bi lazila okrog?« je utemeljeval svoj predlog.
»Morebiti daleč v soseščini ni nikake bajte; tukaj si
zakuriva ogenj in leživa ob njem, pa je!«

Obveljala je njegova; pritrdil sem mu tem rajši, ker
se je obetala lepa pomladna noč.. . Jasno nebo se je
zgrinjalo nad gozdom, svetlo so zagorele prve zvezde.
Da bi z ognjem ne zbudila pozornost na cesti, sva pro¬
drla nekoliko globlje v hosto in 'se utaborila med grmov¬
jem; navlačila sva suhljadi in zakurila. Legla sva k ognju

28

Tadej pl. Spobijan

in se grela. Medtem se popolnoma znočilo. Nizko k
zemlji se je sklonil mrak, nebo je zažarelo v polni kra¬
soti in milijoni lučic so potrepetavali v ažurnih višavah.
Okrog naju je zavladalo ono običajno gozdno življenje,
ki se ponavlja vsako jasno poletno noč, ko se okolica
zaziblje v odmevu različnih zvokov. To ni navadno živ¬
ljenje, to je pesem komaj slišnega šepetanja listja in
igličevja, pesem nočnih ptic, nemirno plahutajočih med
vejevjem, pesem slavcev in nešteto klicev, jekov in
vzdihov, ki nastajajo križem po goščavi in se zlivajo v
harmonično melodijo dremotne uspavanke. Hkrati je za¬
dišalo v zraku po smoli, po travi, mahu in zemlji ter
po dimu. Sladka opojnost se je širila po gozdu in pola-
ščala se je naju prijetna omotica.

Z brezkrbno iztegnjenimi udi sva ležala ob ognju in
Prisluškovala prasketanju sikajočih plamenov ter otožnim
vzdihom »vernih duš«, ki se po narodnem pripovedo¬
vanju v žerjavici pokorijo za svoje pregrehe in kličejo
na pomoč z dolgimi, cvilečimi vzdihi. Pesniška duša
narodova si slika selitev duhov iz večnosti na zem¬
ljo, tu si jih misli na grmadah, v razpokah ali vratih,
kjer si z groznimi mukami perejo grešno preteklost in se
Potem očiščeni vračajo na oni svet. Podobna fantazija
Je vela skozi gozd in na vseh krajih prihajala iz zemlje,
Poezija preprostega življenja.

Tovariš se je venomer glasno oddihaval,- hotelo se
niu je govoriti, a ni vedel, o čem naj prične. Dvignil se
Je, zvil cigareto, vzdihnil in dejal:

»Kje je še Štajer!«

Nato se je obrnil k meni in mi rekel:

»Jaz sploh ne verjamem, da bi midva kdaj hodila
tam...«

»Saj sva vendar tja namenjena!«

29

Prežihov Vorane

»To še ni vse. Sicer pa, kaj naj delava tam? Bolje je
potepati se po cestah, kakor garati po tovarnah in rudni¬
kih in siliti se s prilizovanjem.«

»Če hočeva živeti, se morava vendar riniti dalje.
Zakaj sva torej zapustila predilnico?«

»Že kipiš! Ti hočeš uklanjati vrat in držati hrbet, da
ti nalagajo nanj batine, za lepoto, spremembo sploh ni¬
maš smisla. Zame ni zanimivejšega, kot klatiti se po
svetu, stradati in zmrzovati, vse v svobodi. Veruj mi —
jaz, član znamenite rodbine s plemiškim naslovom, bi
lahko živel drugačno usodo, kakor jo živim. In zakaj
je ne? Samo zato, ker nisem hotel.« Zamahnil je z roko
mimo obraza in mogočno puhnil dim iz ust.

Poslušal sem ga z zanimanjem, zdel se mi je ener¬
gičen, razposajeno krut in tudi nekoliko neumen; vsaj
jaz bi izkoristil priliko vse drugače.

»Ste li potomec kake stare plemiške družine?« sem
ga vprašal.

»Ne! Moji starši S0‘ bili preprosti meščani, oče se
je celo rodil na kmetih, a povzdignili so se zelo visoko
in zaradi mnogih zaslug jim je bilo podeljeno plemstvo,
in sicer dedno. Zanimiva štorija, kaj?«

»To se dogaja še dandanes.«

»Vem, vendar je to neumno. Plemstvo! Kaj imaš od
tega naslova, bi rad vedel? Hrane potrebuješ toliko kot
prej, kri ista, telo isto, javnost pa te ima za nekaj višjega.
Ko sem se prelevil v plemiča, nisem čutil nobene spre¬
membe. Po mojem mnenju naj bi podobni naslovi izginili
s sveta. Kadar bom jaz vladar ali vsaj minister, bo moja
prva postava: odprava plemstva.«

Zasmejal sem se.

»No, poglej mene in sebe — nobene razlike ni med
nama, razen značajev. Pri tem si lahko mnogo boljši, ide-

30

Tadej pl. Spobijan

alnejši in popolnejši od mene — pa si po sedanjem
človeškem redu le plebejec.«

»V bistvu dandanes že tako ne poznamo nobene raz¬
like med stanovi, vsevprek obešajo na isto vrv istih
vislic.«

»Kakor hočeš!« me je krepko zavrnil. »Bistvo je tu
nepomembno, glavna je stvar sama, namreč dejstvo, da
v naši demokratični dobi še vedno ločimo stanove, ne
samo strokovno ampak tudi rodbinsko.«

Resnica je bila v teh besedah, mnogo več resnice kot
doslednosti, in tovariš, ki sem ga poznal doslej le po
lahkoživem zanikavanju, je napravil name vtis. Zami¬
slil sem se v to reč. Podložil sem roke pod glavo in zrl
v višavo. Prostor nad gozdom se je jasnil vedno bolj,
zvezde so bledele in se izgubljale v sinjem svitu: luna
je vstala izza gor in zakraljevala na obzorju. Skozi veje
in vrhove gozdnega drevja je silila medla svetloba luni¬
nega svita, v lepih pasovih in trakovih se je ovijala de¬
bel, hoj in smrek, notranjščina gozda je postajala čarobna.
Z bližnje smreke se- je spustila košata sova in se v tri¬
kratnem kolobarju zapeljala okrog naju, nazadnje je ho-
hotajoče skoviknila prav nad menoj in se nato skrila v
goščavo.

Tadej je pokašljaval.

»Pripovedujte!« sem prosil.

»Naj bo, poslušaj torej!« Zleknil se je po zemlji, z
°brazom proti ognju, si pomaknil cilinder na oči in pri¬
povedoval.

IV

»Povest, ki jo boš slišal, je površno zajeta iz mojega
življenja, orisal bom le nekatere znamenitejše poteze
svoje preteklosti. Vseh doživljajev ne morem razlagati,
gradivo bi se nakopičilo v obširno pripovedovanje.

31

Prežihov Voran c

Rodil sem se v glavnem mestu dežele, kjer je bil moj
oče sodni svetnik. Prej je služboval v raznih krajih po
deželi, zaradi vestnosti in temeljitega znanja na pod¬
ročju paragrafov je napredoval jako hitro in še precej
mlad je bil prestavljen v stolno mesto. Tu se je poročil
z mojo materjo in jaz sem bil drugi otrok v rodbini; pred
menoj je bila sestra Štefanija, za menoj še brat Simon.
Iz otroških let mi je ostalo v spominu mnogo nebeško
lepega, a to so le otročarije, ki jih vsak odnese iz te
dobe, in so zanimive le za tistega, ki jih doživi. Starši
so nas vzgajali silno skrbno, že zgodaj so nas učili olike.
Vsak večer sta roditelja imela v salonu nekakšno kava¬
lirsko šolo in nas učila raznih poklonov. Najprej sta na¬
stopila sama. Mati se je odela v pisano salonsko obleko
in dremaje sedla v naslanjač. Oče je odšel iz salona, čez
nekaj trenutkov se je vrnil in se materi spoštljivo kla¬
njal: .Oprostite! — Milostiva — Klanjam se! — Pro¬
sim!' je sipal iz ust in delal smešno prijazen obraz. Mati
mu je ponudila roko v pozdrav, poljubil jo je dostojno
in se še enkrat poklonil. Nato je sedel oče v naslanjač
in obiskala ga je mati. Prišumela je v salon, oče se je
dvignil in jo sprejel s poklonom, nato jo je odvedel na
divan. Potem smo ponovili mi; Štefanija je šla v nasla¬
njač, jaz pa se klanjat.

.Klanjam se, milostiva!’ sem pozdravljal. Gabilo se
mi je ob pogledu nanjo. Obnašala se je kot prava dama,
z nekoliko povešeno glavo je zrla name, okrog ust ji je
krožil hinavsko pomilovalni smeh.

.Oprostite! Kaj vam je, da se tako držite?' sem
vprašal uporno. Pobledela je. Vtem je zavpil oče nad
menoj: ,Poberi se, še enkrat!’

In ceremonijo sem pričel od kraja.

32

Tadej pl.Spobijan

,Moj poklon, visoka dama! Hinavka...!' sem šepnil
vmes. Ni slišala. Poklonilnih izrazov mi je zmanjkalo, le
klanjal sem se neumorno pred njo, šepetaje: .Vražja ta¬
tica...! Sldnovka...! Jutri ti razbijem čeljusti...!'

Razumela ni ničesar, glasneje nisem smel govoriti
zaradi staršev. Slednjič mi je milostno ponudila roko v
poljub, kakor prej mati očetu; pritisnil sem jo k ustom in
jo ugriznil... Tisti večer je bilo konec komedije. Po¬
zneje smo se še mnogokrat učili poklonov, a tiste ure so
mi bile zelo neprijetne. Vse salonske manire so se mi
studile v dno duše. Jezili so se name vsi, posebno sestra
me je prezirala. —

Še zelo mlad sem vstopil v gimnazijo, starši so me
namreč namenili za živinozdravnika. ,V hlev sodiš, med
kmete, vole in krave!’ mi je oče razložil vso stvar. Bil
sem torej določen za živinozdravnika in danes bi se
morebiti res klanjal okrog živine, ko bi ne bil izstopil že
iz tretjega razreda. S tem je bilo tudi konec mojih šol.

Kmalu nato je bil v naši hiši znamenit dogodek,
velik družinski preobrat. Saj se ti že sanja... Približe¬
valo se je leto slavnega cesarskega jubileja Po de¬
želi je zašumelo, začeli so s pripravami na vseh koncih
111  krajih, neutrudljiva dejavnost se je razvila v vseh
krogih in vseh slojih. Društva, ki so dotlej mirno spala,
s ° začela oživljati, število članov in podpornikov se je
tožilo, posebno razna dobrodelna društva so se okre-
Pila in narasla v cele zadruge... Berači, reveži in po¬
tepuhi so postajali ošabni, godilo se jim je dobro. Po¬
vsod se je poznalo, da se bliža nekaj nenavadnega. Dobro
leto prej se je vpisal oče kot ustanovitelj v društvo za
varstvo otrok, kot član v podporno* društvo mestnih
ubožcev, v pogrebno društvo malih obrtnikov, v sirotiš-
uico, dalje v »Mestno kantino«, ki je brezposelnim in

3

33

Prežihov Voranc

revežem preskrbovala hrano zastonj in po znižanih ce¬
nah. Z velikimi vsotami je podpiral tudi druga društva,
zanimal se je za vse koristne in človekoljubne ustanove,
udeleževal se je seji in pri »Mestni kantini« so ga celo
izvolili za predsednika. Na drugi strani je mati razvijala
enako gorečnost. V krogu usmiljenih mestnih dam je po¬
žrtvovalno sodelovala pri otroškem vrtcu ter prireditvah,
katerih čisti dohodek so porabili v velikodušne name¬
ne...  Kakor pravim, beračem se je tisti čas imenitno
godilo. Ob večerih so se shajali v našem salonu naši naj¬
boljši družinski prijatelji in prijateljice, hvalili so mar¬
ljivost mojih staršev in upali, da se jih cesar spomni ob
priliki odlikovanj. Ona dva si nista želela tega, odmajala
sta z glavo, saj je vendar stanovska dolžnost, pomagati
svojemu bližnjemu ...

Čas jubileja se je bližal, čas razglasitve presrečnih
odlikovancev. Posamezni krogi so se razburjali, nestrpno
so pričakovali uradni list. Vendar je nekdo nekaj dni
pred odločitvijo že vedel za nekatera imena in jih raz¬
trosil med ljudi. Slišal sem kuharico, ko je pripove¬
dovala sobarici, da je odlikovan tudi moj oče, vedela
pa ni, kako in s čim...  Oče je postajal tih in zamišljen,
z obraza mu je odsevala tiha radost, z materjo sta imela
skrivne razgovore, kuhalo se je nekaj skrivnostnega.
Slednjič je izšla jubilejna številka uradnega lista, pri¬
nesla je dolgo vrsto imen, med njimi tudi očetovo...
,Zaradi dolgoletnega vestnega službovanja, zaradi delav¬
nosti in velike požrtvovalnosti za blagor naroda in drža¬
ve, zaradi nevenljivih zaslug sploh, ki si jih je pridobil z
leti, je sodnemu svetniku Spobijanu podeljeno — dedno
plemstvo...’ Take besede so bile napisane na papirju in
oče jih je celi družini prebral s slovesnim glasom. Zvečer

34

Tadej pl. Spobijan

so se zbrali v salonu naši družinski prijatelji in prija¬
teljice, in izražali svoje čestitke.

.Cesar je vedel, koga je odlikoval!’ je pripovedoval
neki vladni svetnik, ki je ostal na cedilu. .Zasluge go¬
spoda pl. Spobijana so neprecenljive; mi vsi vemo, da je
družina vredna izkazane časti in želimo, da bi vztrajal
še nadalje na svojem mestu!’ Tako je govoril mladi vladni
svetnik, drugi so pritrdili in čestitali. Oče in mati sta
trepetala od veselja in se tajala v sladkem ponosu. Simon
in Štefanija sta bila trda od same vzvišenosti, le jaz
se nisem mogel povzpeti do čustev, ki so navdajala
druge. Zdelo se mi je, da je vse gola laž, neodkrito-
srčnost, hinavščina, da so vse čestitke in vsi mastni
izrazi le tihe kletve, izvirajoče iz zavisti in umetno za¬
okrožene v hlinjene slavospeve.

Tisti jubilej je torej prinesel v našo družino veliko
sprememb, podaljšal se je naš naslov, služinčad se je
morala navaditi dostojnejših poklonov, odtlej je bilo
seveda treba tudi v javnosti nastopati stanu primemo.
Kmalu po jubileju so začela naša mestna dobrodelna
društva hirati: redne seje so izostajale, občni zbori so
Postajali nesklepčni, bilance so izkazovale imeniten de¬
ficit, berači in brezposelni so pričeli tožiti o slabih časih.
Položaj se je mahoma spremenil in v veljavo je stopilo
zopet staro življenje ...

Tako sem doraščal v mladeniča. Užival sem popolno
brezdelje in tisti čas sem mnogo bral. Poznam skoraj vse
znamenitejše pisatelje v svetovni literaturi; zelo so se mi
Priljubili spisi Dostojevskega, posebno pa razno krimi¬
nalno berilo'. Umljivo je, da sem se začel zgodaj 1  pečati
iudi z ženskami. S šestnajstimi leti sem že okusil vse
sladkosti uživanja... Pohotnež, mrmraš! Kaj hočeš? Ra¬
doveden sem, kdo bi ravnal drugače, če bi imel tako

3 *

35

Prežihov V orane

sijajno priložnost. Pri nas je služila mlada sobarica; pod
strogo materino kontrolo je bilo dekle izključeno iz živ¬
ljenja, ki ga navadno žive mestne sobarice. V tem po¬
gledu je bila moja mati jako kruta, akoravno je bila sama
zelo vroče krvi. Punca je drhtela od strasti, hotela je
jemati in si tešiti razburjeno kri... No, tako se je pri¬
čelo najino razmerje... Nedopovedljivi spomini so to!
Kakor kača se je privijala k meni, s svojo toploto je
netila mojo strast, s svojimi pogledi in poljubi me je
mamila in me opajala do nezavesti — sladka sleparica!
Njena sveža kri me je palila in me tirala v blaznost.
Storil sem ji vse, dal sem ji vse; a ona ni poznala mej,
vse prerahlo sva se objemala, in moje ustne se niso
nikoli dovolj globoko vsesale v njene... Ah, grozna so
dejanja, ki jih uganjajo mladi ljudje, fej! Ali še nisi
poskusil nekoliko tega? Še ne! Potem ne veš, kaj se pravi
živeti. Vidiš, jaz sem izkusil že vse!«

Prenehal je nekoliko in se zehaje iztegnil po zem¬
lji. Gozdna okolica se je zatopila v prelestno mesečno
noč, harmonija dihov, skrivnostnega šuštenja listja in
spevov gozdnih ptičev je brnela nad zemljo. Ogenj je
pojemal, naložil sem kuriva in kmalu je zagorel nad
hosto šop plamenov. Tovariš je pričel znova pripovedo¬
vati.

»Skoraj vse leto je trajalo razmerje med mano in med
sobarico. Nekoč pa naju je v salonu zalotila mati in ko¬
nec je bilo najine tragikomedije. Punca jih je dobila s
korobačem in vrgli so jo čez prag. Da bi obvaroval sebe
pred kaznijo, sem zvalil vso krivdo nanjo. Bil sem seveda
nekoliko krivičen, toda kaj sem hotel, dekle je bilo zame
za vedno izgubljeno. Zadeva se je poravnala zame precej
hitro. Imel sem nekaj časa post, pa ne dolgo; tako sem
se vnel za ženske, da nisem imel miru. Z domačimi žen-

36

Tadej pl. Spobijan

skami ni bilo nič, moral sem zaviti v mesto. Med inteli¬
genco se nisem maral siliti, stvar je združena s preveli¬
kimi homatijami, šel sem v nižje sloje: tam dobiš vsega
in vsa stvar je obenem tudi jako preprosta. Najimenit¬
nejši faktor pri tem je jezik. — Tri, štiri punce — prija¬
teljice lahko imaš, če ga umeš sukati. In jaz sem ga znal!
Sprva mi je še zadostovala ena sama, sčasoma sem se
polakomnil in potem sem imel vedno dve, tri. Spoznal
sem, da je že sprememba sama na sebi užitek, da je prav¬
zaprav višek vsega, in odtlej se nisem čudil, če sem v
kaki temni ulici srečal kakšnega oženjenega veljaka na¬
šega mesta s kako lepo žensko iz vrste nižjih ... Imeti
revno ljubico je nekaj imenitnega... ti ne veš! Sprva je
še ponosna, a tvoj jezik jo omami in jo prepriča, da se
vda. Potem je tvoja z dušo in telesom: tvoj otrok je, ki se
ti pusti izkoriščati do skrajnosti. Nekaj časa skriva svojo
ljubezen, potem jo polagoma zaupa svojim staršem, opiše
te z vso žensko zgovornostjo kot poštenega, ljubečega
gospoda, ki proti volji svojih roditeljev in svojega stanu
ljubi revno, preprosto dekle. S tem si pridobiš njihove
simpatije in nekega dne te povabi dekle s seboj na sta¬
novanje, da te seznani s starši. In ti greš, seveda. Dru¬
žina tvoje ljubice stanuje navadno v kakem pritličnem,
temnem prostoru, ali pa visoko v podstrešju v ozkih
sobah s poševnimi stenami in zvoničastim stropom. Sta¬
novanje je revno, zaduhlo, pohištvo skromno, polom¬
ljeno, vse polno cunj je nametanih po kotih, na katerih
ce pe bledi, izstradani otroci in plašno zrejo v tebe...
Tvojo ljubico je sram, vsa zardela je v obraz in s sklo¬
njeno glavo te predstavlja očetu in materi, ti pa prijazno
stiskaš njihove umazane žuljave desnice. Nehote se ti
zasmilijo ti revni, preprosti ljudje, ki ti v nadi, da jih
re siš iz siromaštva, ..zaupajo lastno kri, a bodo kruto

37

Prežihov Voran c

ogoljufani; samo trenutek, in že si spet lahkoživec...
Začneš kramljati iz družino; pogovorite se ikot stari
znanci, pripovedujejo ti o delu, o trpljenju, o draginji in
kmalu izveš vso zgodovino bedne delavske družine. Po¬
slušaš, kažeš veliko zanimanja in sočutja, končno pri¬
memo omeniš svoj odnos do njihove hčerke, izjaviš,
koliko preganjanja in ponižanja moraš trpeti zaradi svoje
ljubezni, zagotoviš svojo neomahljivost in osvojil si srca.
Materine okrvavljene oči se topijo v solzah, vela, izmu¬
čena očetova roka se trese od tihe radosti, misel na
vesele dni prihodnosti naredi iz njiju otroka. Punca poleg
tebe drgeta od blage sreče, tvoj jezik se vrti odlično,
fant! Zadovoljen sam s seboj lezeš po stopnicah s pod¬
strešja, ali se plaziš iz kake kleti in blagruješ usodo, ki
ti je naklonila lepo priliko. In potem še mnogokrat pono¬
viš isto pot, vsakokrat so prijaznejši s teboj, navadijo
se te celo otroci in kakor bi razumeli vso stvar, se pri
vsakem obisku odstranijo iz sobe.. . Rajski so trenutki,
ko se ogrevaš ob čisiti ljubezni svojega dekleta! Smešno
pa je, da hliniš njej in staršem zvestobo: takoj od njih
greš na drugi konec mesta, kjer te ljubijo in ti zaupajo
spet drugi ljudje.

Kadar ti začne dekle presedati, če si se je naveličal,
če pričakuješ kakih posledic, tedaj prenehaš z odnosi.
Spoznajo te sicer, da si podel goljuf, da si jih ukanil,
prevarano dekle joče in se skriva pred tovarišicami, a
ljubljenega gospoda ni od nikoder. — Hahaha! Slišal sem,
kaj si zašepetal: izprijenca me imenuješ! Sijajna sodba!
Verjemi, da sem slišal že mnogo podobnih in še hujših
izrazov o sebi, vajen sem jih kakor vol udarcev; toda če
težko poslušaš, rad umolknem.«

»Govori,« sem velel kratko.

38

Tadej pl.Spobijan

»Poslušaj! Mnogo ljubic sem tabo osleparil; meni
samemu je bilo neljubo. Nekaterih mi je bilo žal, ljubile
so me tako vroče, nesebično, da so skoraj obupale.

Umljivo je, da mojim staršem ni ugajalo takšno
življenje, posebno ne očetu, ker je v nekaterih primerih
moral zadevo poravnati z denarjem. Brat in sestra sta
me prezirala, pri mestnih gospodičnah sem prišel ob
veljavo; zardevale so od jeze in sramu, ako sem jih na
ulici pozdravljal; zameril sem se vsemu stanu. Nenadoma
pa je bilo vsega konec. Devetnajstletnemu mi je umrl oče,
kmalu za njim mati, otroci smo stali na razpotju. Brat in
sestra sta se odpravila za svojimi cilji. Štefanija se je
poročila z mladim graščakom z dežele, Simon je študiral
tehniko, pa tudi mene ni bogve kako skrbela prihodnost.
V banki je čakalo na mojo polnoletnost nekaj tisočakov,
ki jih je naložil zame oče. Najraje bi se jih takoj polastil,
a varuh je bil strog, previden mož, ter ni hotel nič sli¬
šati o kakem predujmu; napotil sem se torej k Židu
Joahimu Wolfu, ki je špekuliral s takimi stvarmi, in mu
razložil svojo željo. Zid mi je ustregel, toda odtrgal mi
je skoraj polovico — vrag krvoločni! Ni se dal omehčati,
prosil sem ga, a on je zahteval svoje.

,Ni šala, dečko mili,' je krehetal zlobno, ,kar po¬
čenjava. Ako me postava zasledi, sem kaznovan zaradi
goljufije — pomisli, iz ljubezni do tebe obsojen zaradi
goljufije. Vrhu tega je tvoja dediščina še silno negotova
terjatev, naložena v papirjih, in kurzi lahko padejo na
nič, jaz pa se obrišem. Torej ne sprejmeš pogojev?’ je
vprašal Wolf.

Moral sem jih sprejeti, če sem hotel dobiti denar.
Dedca bi najrajši lopnil po hinavskem licu, ko sem pod¬
pisoval pogodbo. Prejel sem denar in v nekaj dneh sem
se odpeljal iz mesta. Za brata in sestro, za sorodnike se

39

Prežihov Voranc

nisem več zmenil, tudi oni se niso zame. Nastanil sem se
na Dunaju. Krasno je velikomestno življenje, če si svo¬
boden in bogat. Dopoldne spiš, popoldne greš v kavarno,
piješ čaj in bereš časnike ali pa se s kakim sleparjem
zapleteš v igro. Na noč stopiš nekoliko na ulico...
Strastne ženske švigajo vse križem, lačne, izstradane,
strgane, umazane, smrdljive in pijane... Za konjski go¬
laž, za steklenico ruma ali čaja, za nekaj krajcarjev se ti
prodajo; ali pa greš v kak brlog, kjer se zbira sodrga,
sestavljena iz množice pokvarjenih, pijanih, nemoralnih
ljudi, ki se ponujajo drug drugemu, se smejejo bogu in
državi in se rogajo sami sebi. Kaj vse tam vidiš in slišiš!
Nevajen človek bi zblaznel ob pogledu na to. Ko bi brat
in sestra vedela, v kakšno družbo sem zahajal, bi žrtvo¬
vala celd plemstvo, da bi me rešila. Jaz pa sem se
vseeno dobro počutil v krogu izprijencev, sredi ponosnih
Čehinj, sanjavih Nemk, veselih Hrvatic in Slovakinj,
sredi vročih Italijank in lepih Romunk, dokler sem imel
kaj denarja. Nekoč mi ga je namreč zmanjkalo, prav v
trenutku, ko sem ga najbolj potreboval. Razjezil sem se
in do krvi nabil neko Nemko, pri kateri sem bil v gosteh.
Sleparka je potrpežljivo prenašala udarce; ko sem nehal,
me je povabila, naj ostanem pri njej. Ostal sem in odtlej
sva živela skupaj; ona je podnevi opravljala važna dela,
jaz pa sem si krajšal čas s spanjem. Delal nisem nikoli
in tudi nisem smel, ljubila me je preveč; hotela me je
prehraniti s svojimi rokami. Sčasoma sem se vsega nave¬
ličal in neke pomladi sem jo brez vzroka zapustil. Zlju¬
bilo se mi je po svetu in odšel sem proti jugu, čez Alpe
k jadranski obali. Grede sem delal v raznih krajih, v
tovarnah, v rudnikih, pa povsod le kratek čas; največ
sem se preživljal z beračenjem.

40

Tadej pl.Spobijan

Zanimiva obrt je beračenje po deželi. Ljudje so ne¬
umni, boječi, in če jih znaš izrabiti, lahko delaš imenitne
kupčije. Najbolje je hoditi po kmetih; kmetje so gosto¬
ljubni, postrežejo radi že iz navade, če jih pa še nekoliko
podpihneš, se ti odpreta klet in kašča. Prideš v hišo tih
in ponižen, z mučeniškim obrazom, komaj si upaš po¬
zdraviti gospodinjo. Njo je strah, nezaupna je, plašno
odgovarja na tvoja vprašanja, za krilo se ji lovi kopa
umazanih otrok. Sama je doma. Lepo po ovinkih ji razlo¬
žiš, da si reven popotnik, kovač, mizar, tesar, ali si izmisliš
kaj podobnega, poveš ji, da potuješ v domovino in čisto
nazadnje ji omeniš, da si tešč že dva dni...  Zasmiliš se
ji. posadi te za mizo in te založi z jedjo in pijačo. Postane
Prijaznejša, smeji se in te sprašuje o domovini, o rodbini,
o potovanju, ti pa urno tlačiš v usta božje darove, pripo¬
veduješ ji o svojem potovanju, o nesrečah in neprilikah,
0  bratih in sestrah, o dragi mamici, ki te željno čaka tam
v daljni deželi, o prijateljih, ki jih ni nikjer, izmišljaš si
različne dogodke in jo zabavaš na vse strani. Ko si sit,
Se  začneš poslavljati, zahvaljuješ se tako ganljivo, da ji
silijo solze v oči, in ko odhajaš po poti, se nemara ozira
Za  teboj skozi okno ali skozi kako špranjo. Vidiš, tako
^ e laš dan za dnem. Včasih seveda naletiš na izjeme, a
redkokdaj; nasploh je uspeh ugoden, če se znaš obnašati,
kep kos življenja sam tako pretolkel, prehodil sem Alpe
°d Adrije do Rena in ogrske ravnine, Poljsko in severne
kraje. Opazil sem, da so revnejši ljudje bolj usmiljeni
kakor bogati; zgodilo se je, da sem jim snedel zadnji kos
kruha z mize. —

V Trstu sem se ustavil dlje časa. Tam je mnogo
sleparjev in sleparic. Zašel sem v tako družbo, organi¬
zirano v posamezne skupine, v vrsto tatov, goljufov,
pralcev, zapeljivcev in vlačug. Delo je bilo jako umetno

41

Prežihov Voranc

razdeljeno. Tatje, ki so imeli najnevarnejši posel, so
kradli po skladiščih in potem prodajali stvari trgovcem
in agentom, goljufi so skubli stranke: tistim, ki so priha¬
jali v Trst iskat dela, so proti visoki odškodnini preskr¬
bovali posel. Zapeljivci in vlačuge so dovajali lahkomi¬
selne ljudi v zakotne gostilne in kavarne, kjer so čakali
igralci; vse je bilo tako urejeno, da je šlo iz roke v
roko. Jaz sem opravljal v družbi z nekim Hrvatom Palan-
kovičem službo goljufa. Bil je gotovo ciganskega rodu,
igral je namreč silno lepo na gosli in citre, a je bil jako
počasne pameti. Spominjam se, kako se je neumno režal,
če sva do krvi odrla kmečkega reveža, ki je prišel za
delom, pa je ostal sredi ceste brez denarja, brez dela, in
ni vedel ne kod ne kam.

Ne smeš misliti, da sva bila navadna strgana posto¬
pača, ne, bila sva elegantno napravljena gospoda v ci¬
lindru in rokavicah. Nekaj časa je šlo prav dobro izpod
rok, ker pa nisva hotela plačevati dolžnih zneskov v
blagajno, so naju izključili. To pa je bila najina sreča;
kmalu potem je oblast zasledila vso tolpo in jo zaprla po
ječah. Prav se ji je zgodilo!

S Palankovičem sva postala velika prijatelja; naučil
me je tudi igrati na citre in na zimo sva se namenila v
Italijo. Zatrjeval mi je, da je bil že večkrat tam, da se
izplača, z igranjem se zaslužijo lepi denarci. Alpe je
pobelil sneg, midva pa sva odrinila proti jugu. Skrbel me
je prehod čez državno mejo, oba sva bila brez potnih
listov.

,Ne skrbi!’ je dejal Palankovič. ,Ukaniva jih. Čemu
so mejni stražniki? Da jih prevariš, prosim te!’

Res sva jih imenitno obrila. Tovariš je izbral pravi
čas in uredil vse tako, da sva bez ovire prišla čez mejo.
Takoj sva pričela z igranjem; Palankovič je rezal gosli,

42

Tadej pl. Spobijan

jaz sem ga spremljal na citre. Dobrodošla sva bila povsod;
gostilna, kjer sva nastopila midva, je bila polna gostov in
poslušalcev. Vendar se nisva mudila nikjer predolgo,
najin cilj so bila mesta, Benetke, Milan, Turin. Tovariš
je pripovedoval toliko lepega o njih, o darežljivih pre¬
bivalcih, o dobrih zaslužkih, o vinu, cenejšem kot je po
naših mestih voda. V Benetkah sva razvila pravo ci¬
gansko dejavnost. Največ sva zaslužila zvečer v kavar¬
nah in hotelih. A kako priti noter? Lastniki kavarn, hote¬
lov in restavracij so veliki sovražniki potujočih igralcev,
zapirajo jim vrata in jih mečejo čez prag. Premeteni
Palankovič je vedel že iz skušnje, kako se je treba stvari
oprijeti. Vsaka italijanska kavama ali hotel ima dvojen
vhod. Pri enem vhodu je poslal mene v kavarno, pri
drugem je čakal on. Seveda so markerji planili po meni
in me suvali nazaj. Medtem je on nemoteno vstopil in
začel igrati najprivlačnejše skladbe; ko so ga hoteli izri¬
niti, si je že osvojil srca dovzetnega občinstva, ki se je
potegovalo za igralca. Palankovič je zahteval še mene in
tako sva se navadno vrinila v kavarne in hotele. Iz Be¬
netk sva odšla v Verono, iz Verone v Padovo, iz
Padove proti Lombardiji v Milan. Milan je razkošno,
iepo mesto, kavam in zabavišč menda ima, da nobeno
drugo italijansko mesto toliko. Kakor drugod, sva
delala tudi tukaj; dopoldne sva spala, popoldne in
na noč sva obiskovala kavarne, taverne, igrala in pila.
Lombardsko vino, moj dragi! Pri nas vina niti ne po¬
znamo, navajeni smo vsake luže. Za deset, petnajst sol¬
dov ga je bilo na pretek. Nikjer nisva popila toliko vina
kakor v Milanu, nikjer pojedla toliko dobrega in tudi
rrtkjer odnesla toliko lir. Iz Milana sva odšla v Turin,
12  Turina čez Apenine v Florenco, od tod pa sva se
obrnila proti severu. Omeniti še moram, da postopač ni

43

P r ežihov Voran c

nikjer tako varen kakor v Italiji. Karabinjerji sicer kro¬
žijo okrog, a prav s temi je namanjša skrb. Srečaš na
cesti karabinjerja, hudogledega, brkatega moža, premotri
te od pet do glave in zarožlja z zaponkami. Razumeš...
sežeš za srajco in mu vljudno pomoliš svoje papirje, še
zdaleč ne kak potni list, ampak kako staro šolsko spri¬
čevalo, kako drugo sodnijsko izkazilo, ki je bogve na
katero ime, samo da je dovolj kolkovano in pečateno.
Mož gleda, skuša brati, kima.. . seveda, prav nemščino
razume karabinjer v apeninskih gorah, in nazadnje ti z
zadovoljnim obrazom vrne »potni list«. Še več, če vidi,
da si raztrgan in shujšan, seže v žep in ti podari liro,
ker si ga ogoljufal. Dve leti sva pohajkovala s Palan-
kovičem po Italiji in nikoli nisva prišla z njimi navzkriž.

Po dveh letih sva zapustila Italijo in se vrnila. Glas¬
bila so nama odslužila, naveličala sva se juga, sonca, vina
in vsega.

Potem se nisva klatila dolgo skupaj; Palankoviča je
oblast zasledovala zaradi nekega starega zločina, ujela
ga je spečega v hlevu ter ga odgnala pod ključ. Ostal
sem sam. Napotil sem se po deželi, a sem kmalu nasedel;
v Avstriji stvar ni tako preprosta kakor v Italiji, treba
je imeti dovoljenje za postopaško obrt. Uradno potrjeno
spričevalo o štirinajstdnevnem delu, veljavno je za dobo
šestih mesecev, računano od zapisanega datuma. Zaradi
teh formalnosti sem se udinjal pri nekem kmetu in štri-
najst dni cepil drva. Kmet mi je napisal potrdilo, župan
je podpisal in potrdil z občinskim pečatom, pa sem bil
varen šest mesecev. Tako sem potoval dalje; kadar je
potekel čas, sem si pravico obnovil. Izkusil sem vse ;  ni
dela, ki se ga ne bi znal lotiti. Bil sem cestni pometač,
glumač, tesar, drvar, ribič, delal sem v tovarnah, v rud¬
nikih, na železnicah, na polju, kidal sem gnoj, brodaril

44

Tadej pl.Spobijan

po rekah, vozaril za kmete. Če mi je delo ugajalo, sem
vztrajal, če ne, sem šel naprej, včasih sam, včasih me
je spremljal kak tovariš. Pri tem sem nenadoma naletel
na sestro Štefanijo. Prišel sem do velikega lepega gradu
blizu majhnega trga v precej prostorni planinski kotlini.
Sešla sva se po naključju; sprehajala se je v parku pred
gradom, slučajno sem prišel mimo in jo v hipu spoznal.
Bila je še prejšnja Štefanija, lepa, ponosna, le nekoliko
izrazitejša je postala. Predstavil sem se ji. Kako se je
prestrašila brata — cestnega vagabunda. Ni verjela svo¬
jim očem, pa me je povabila k sebi v grad. Ostal sem
pri njej nekaj tednov, pil in jedel za njeno mizo in poslu¬
šal njene tožbe. Objokovala me je noč in dan, svarila
me ter mi očitala preteklost.

,Da bi vsaj svojemu stanu prizanesel!' je ihtela.
,Kaj ne veš, da si plemič? Ne le sebi, vsemu plemstvu
škoduješ s svojim propalim življenjem, najbolj pa meni
in bratu! Daj, vrni se na pravo pot!'

Slovesno sem ji obljubil in jokal z njo vred. Večne
solze, večno tarnanje mi je jelo presedati in čez nekaj
tednov sem zapustil grad in sestro. Odtlej se še nisva
v idela. Zdaj ima gotovo že precej odrasle otroke.

Moje nadaljnje življenje si lahko sam zamisliš, po¬
dobno je temu, ki sem ti ga opisal. Lahko rečem: ne¬
umen nisem bil nikoli, razen takrat, ko sem se dal ope¬
hariti Židu Wolfu in mu pomagal do lepe vsote. Kadar
sem stradal, sem bil lačen, kadar sem se najedel, sem bil
Slt , prav tako kakor tisti, ki se jim v žilah ne pretaka
plemiška kri.«

»Ali se nič ne kesate svojega življenja?« sem ga
vprašal na koncu.

»Zakaj? Jaz poznam svet in razmere! Ljudje moje
vrste so potrebni človeški družbi. Ko bo svet tako po-

45

Prežihov Voranc

poln, da v svoji sredi ne bo potreboval potepuhov in
barab, bo propadel.«

Nisem hotel ugovarjati njegovemu čudnemu prero¬
kovanju, razmišljal sem rajši o povesti njegovega živ¬
ljenja.

Zanimiva zgodba je bila; razkrila mi je enega izmed
tistih ljudi, ki ne poznajo mej sveta, ki lahko prenašajo
najhujšo bedo, lakoto in trpljenje, ki pa zbesne v uži¬
vanju in ginejo od same strasti. Razmišljal sem dolgo
v noč.

Poleg mene je spal Tadej in smrčal v hripavem basu.
Počival je mimo, z rokami pod glavo, s cilindrom po¬
maknjenim na oči, z iztegnjenim telesom. Tako spijo le
brezskrbneži. Gozd okoli naju, zavit v utripajočo mese-
, čino, je dremal, v vejah in vrhovih je veter šelestel ena¬
komerno pesem. Čez dolgo sem zaspal še jaz.

Vsa trda od mraza, oblita od jutranje rose, sva se
zbudila. Zvezde sva že zamudila, od vzhoda je vstajal
dan, osvetljen z žarkim soncem.

»Zdaj pa naprej, da se ogrejeva!« je dejal Tadej in
šklepetal z zobmi. Poiskala sva cesto in se napotila dalje.
V petih dneh sva prehodila Koroško, v osmih sva bila
že v Leobnu. V Donavitzu sva dobila delo v tovarni, pa
že čez tri dni sem ostal sam. Tadeju ni dišalo naporno
delo in odžvižgal je po svetu. Ne vem, če se še klati po
zemlji ali ne.

Moji veliki cilji, moji blagi, pošteni nameni, ki sem
jih nosil v srcu ves čas najinega potovanja, so se mi v
Donavitzu sprevrgli v laž in razočaranje; z zaslužkom
sem se komaj preživljal, kaj še, da bi poslal ogoljufani
gospodinji njen delež. A pošljem ji ga, zase in za Tadeja,
ko dobim honorar.

46

BORBA

Moj oče je bil poljedelec. Lastne zemlje ni imel,,
zato je najemal pri drugih. Tako smo mnogo menjali in te'
selitve so se vtisnile v mojo mladost z neprijetnimi spo¬
mini. Najnežnejša mladost me spominja na lep, prija¬
zen kmečki dom. Tisti pravljični spomini rajsko sladkih
časov mi ga slikajo nepopisno lepega, odetega v večno
sončno luč. Vendar to ni bil moj rojstni dom. Ko sem
bil že večji, sem zvedel, da me je mati rodila drugje in
me potem kot dojenčka na rokah prinesla na ta dom.
Kasneje nekoč sem šel z očetom po opravkih mimo svo¬
jega rojstnega doma; bilo mi je takrat morda osem let.

»Poglej, tu si se rodil!« mi je rekel oče z glasom,
kot bi mi narekoval oporoko.

Ozrl sem se in zazeblo me je pri srcu, mladega in
šibkega. Moj rojstni dom je bil pravo nasprotje onega v
mojih prvih spominih. Ležal je v globeli med gozdom in
gorami; koča je bila črna in nizka, hlev ob njej ubog,
viseč v breg. Vse je bilo močno razpalo in zapuščeno,
brez polja naokrog; skoraj tik do hišnih sten je segal
gozd. Na dnu globeli, tesno ob koči, je tekel potok, ki je
napolnjeval sotesko z enakomernim šumenjem vode. Cez
vodo je šla brv, trhla in brez ograje, tik nje ob stezi, ki
je prišla iz gošče in odšla v goščo, je stalo veliko leseno
razpelo, postavljeno na mahovito skalo. Na njem je visel
velik, gol Kristus, z glavo nagnjeno na stran in z veliko
trnovo krono na njej; okoli njegovih suhih nog se je
ovijala siromašna živa-trta. V soteski je bilo mrzlo in

47

Prežihov Vorane

mračno, in zdelo se je, da sonce nikdar ne posije
vanjo. Isto sem občutil tudi vsakokrat pozneje, ko me
je življenje dovedlo sem; vsakokrat sem z nekim čudnim
odporom bežal od svojega rojstnega doma in vsakokrat
me je spremljala misel: Mati! Zakaj nisi zbežala pred
porodom od tod? Usoda mojega življenja je neločljivo
zvezana s podobo mojega rojstnega doma; večno hladen
in mračen je, hladno in mračno je tudi moje življenje.

Kmalu smo zapustili prijazni dom na griču in se pre¬
selili drugam. Kako je prišlo, ne vem; zdi se mi, da se je
oče z gospodarjem sprl. Takrat še nisem jasno dojemal
teh stvari; spoiminjam se le, kako je oče stal na dvorišču
tostran lese in nenavadno glasno govoril s človekom,
ki je stal onstran na cesti in ki je bil mnogo večji in
debelejši od očeta. Oče se je tresel po vsem životu
in bil ves rdeč v obraz, človek na cesti pa je mahal z
rokama in krčil prste v pesti. Mati je stala na pragu
in s plakajočim glasom klicala očeta stran; on pa se je
delal, kakor da je ne sliši. Jaz sem jokal od jeze; smilil
se mi je oče in zaželel sem sa moči, da bi šel in strl kosti
onemu debelemu človeku. Tega prizora se spominjam
čisto določno, dasi sem bil takrat še jako mlad; spo¬
minjam se celo, da je bil tisti dan ohlačen, hladen in
pust; veter, ki je tožno vel mimo hiš, je stresal ovenelo
listje z dreves. To je prvi dan v mojem življenju, ki mi
ga spomini kažejo brez sonca, in takih spominov je
moje življenje tako bogato. Potem se spominjam seli¬
tve. Takrat je zopet sijalo sonce. Nekdo je vozil pred
nami visoko naložen voz, zadaj je oče gnal na verigi
kravo, čisto zadaj sva šla midva z materjo, ki je nosila
na rokah dete v plenicah; bil je moj brat. Mati je imela
objokane oči; večkrat se je ozrla nazaj proti domu, ki
je zavit v sončno luč mogočno stal na vrhu med drevjem

48

Borba

in polji. Kadar je pogledal nazaj oče, je mati povesila
oči in skušala zatajiti žalostno lice; na robu gozda, kjer
je izginil dom za zelenjem, pa se ni mogla več zdržati in
je zaihtela naglas. Takrat je dejal oče s hripavim glasom:

»Kaj bi se zmerom cmerila; vse ima svoj konec!
Živi se pa povsod.«

Takrat se mi je zdel očetov glas surov, očitajoč, toda
danes vem, da je hotel tolažiti svojo obupano ženo in
prikriti lastno malodušnost. Na novem domu ni bilo nič
posebnega, vem le, da se mi ni priljubil; polje je bilo
obrnjeno od sonca proč, dom pa je ležal za temnim
gozdom. Spominjam se le, da je mati vedno tarnala zaradi
prevelikega trpljenja in naganjala očeta k selitvi. Tam
se je rodila tudi moja sestra. Končno smo se zopet selili,
to pot na posestvo grofa T. Novi dom je bil prijaznejši
od prejšnjega; stal je na okroglem griču in krasna dolina
je bila pod njim. Ko smo se selili, je bil oče vesel. Z
materjo sta govorila, da je najbolje biti na grofovskih
kmetijah, ker grofje ne postavljajo pretiranih pogojev.

Še kot otrok sem se najrajši držal očeta. Kadar sem
le mogel, sem ga spremljal pri delu. Imel je nava¬
do, da je mnogo govoril sam s seboj. Jaz teh po¬
govorov sprva seveda še nisem razumel. Večkrat je
med delom vstal, stisnil pesti in ko da bi pozabil name,
vzdihnil:

»Ko bi človek imel lastno zemljo, bi delal z veseljem.
Ali tako. .. Ko bi mogel kaj kupiti!«

Mnogokrat je govoril sam s seboj, ko pa se je
zavedel mene, mu je postalo neprijetno. Tako sem že
zgodaj opazil, kako močno trpi, čul sem pokanje njegovih
kosti in videl, kako mu pod sončnimi žarki ali od preve¬
likega napora teče vroč, umazan znoj, ki je lepil nje¬
gove košate brke okrog ust- in močil obleko do gnilobe.

4

49

Prežihov Voranc

Včasih je sredi dela snel klobuk in začel naglas moliti;
takrat sem moral moliti tudi jaz. Posebno sem si zapomnil
najino pot v mlin, ki je ležal daleč proč v globeli ob
bistri, zeleni vodi, polni rib, kamor sem ga silno rad
spremljal. Proti domu sva se vračala po strmem bregu
skozi gozd. On je nosil vrečo moke na svojih orjaških
plečih, jaz pa sem korakal za njim. Bil je čisto kriv in
njegovo dihanje je bilo podobno hropenju. Počasi se je
pomikal v klanec, čul sem, kako mu škripljejo kosti in
videl, kako mu drgetajo noge. Bal sem se, da mu bodo
skočile v bokih iz sklepov in da se bo razsul pod živin¬
skim tovorom.

»Počijva, oče!« sem ga nagovarjal.

»Še ne! Še nekaj korakov, tja gor do onega borovca.
Tam bova počivala!«

Do bora je bilo gotovo še petdeset korakov.
Oče je napel zadnje moči in vztrajno lezel dalje; njegovi
koraki so postajali kratki, negotovi, in telo se mu je
majalo kot pijancu. Debele žile na močnih rokah so mu
nabrekle in skoznje je bilo razločno videti valujočo kri.
Vreča na hrbtu pa mu je lezla in polzela vedno niže dol
po križu.

»Oče!. Vreča bo smuknila na tla!« sem ga opominjal.

»Ne bo!« je zasopel oče. »Še nekaj korakov...«

Hrbet se mu je zgrbil še bolj in roki sta obupno
oklenili vrečo; pospešil je korak in nekaj trenutkov
nato se je sesedel z vrečo v breg.

»Aaa!« mu je dahnilo iz ust, potem se je brez moči
naslonil na breg. Odložil je pokvečeni klobuk in si z golo
roko brisal znoj, ki mu je polival čelo.

»Ravno polovico pota sva prehodila!« mi je rekel.

»Zakaj ne počivate pogosteje?« sem ga vprašal. Razu¬
mel sem že takrat, da trpi pod težko vrečo.

50

Borba

»Ne smem! Kdaj bi prišel domov, če bi počival pri
vsaki smreki?« mi je odgovoril.

Med odmorom si je včasih nabasal kratko pipico in
kadil, zamišljeno zroč v temne smrekove vrhove. Nje¬
gove oči so takrat vselej zagorele v posebno živem
ognju poželenja.

»Ko bi bile moje...« je mnogokrat zamrmral, nato
pa mu je obraz potemneli molče je zopet natovoril breme
na pleča in nastopil težavno pot proti domu.

Polagoma sem začel razmišljati o očetovih samo¬
govorih, ki sem jih tolikokrat slišal. Vpraševal sem se,
zakaj nimamo lastnega doma, kakor pravi oče. Ker mi je
bilo vprašanje preveč zapleteno, sem sklenil vprašati
starše.

»Zakaj nimamo lastne zemlje?« sem vprašal najprej
očeta. On mi navadno ni odgovoril tako, da bi mi za¬
dostovalo, zato sem vprašal mater.

»Koliko ljudi: je, ki je nimajo' kot mi!« mi je odvrnila.

»Zakaj?« sem željno nadaljeval.

»Ker je od vekomaj tako!«

»Zakaj je od vekomaj tako?«

»Zato, ker je! Na svetu morajo biti revni in bogati
ljudje. Bog je naredil tako!«

Bil sem v zadregi. Bog! Oba, oče in mati, sta me
vendar učila o njegovi neskončni dobrotljivosti, usmilje¬
nosti in pravicoljubnosti. A to, kar slišim zdaj, je vendar
krivica. Po božji zapovedi torej so moji starši zakleti v več¬
no siromaštvo; a zakaj? Saj so vendar tako dobri in toliko
trpijo iz dneva v dan. Zakaj bi ne smeli imeti lastne
zemlje, po kateri je posebno oče tako hrepeneče vzdi¬
hoval? Zakaj mu Bog ne usliši te želje? Moja mlada raz¬
vijajoča se pamet ni mogla razumeti tega. Nekoč sem
materi izrazil mnenje, da”Bog potemtakem ne more biti

4 *

51

Prežihov Voranc

pravičen. Ostro me je posvarila. Govorila mi je v obliki
nauka, da on že ve, kaj dela, da moramo trpeti na zemlji,
če hočemo priti v raj, in končno me je hotela prepričati,
da nam pravzaprav tudi v tem položaju nič ne manjka.
Poslušal sem molče, toda puntarske misli so mi
ustvarile že takrat neko pridržano predstavo o Bogu, ki
je postajala vedno bolj jasna. Pozneje, ko sem bil še
otrok, a sem moral že delati, sem odobraval Boga le zato,
ker je vsak sedmi dan v tednu zapovedal počitek.

V družbi je oče imenoval grofa vedno: gospod grof,
v svojih samogovorih ali kadar je bil slabe volje, pa ga
je psoval: prekleti grof. Sprva sem si mislil čudne reči o
tem grofu. O njem sem slišal govoriti mnogo, mnogo,
a videl ga nisem nikoli; rekli so mi, da živi nekje daleč
v velikem mestu in da je prvi za cesarjem. V dolini se
je videl med drevjem velik bel grad in z nekim skrivnim,
radovednim strahom sem zrl v njegove zidove. Primerjal
sem ga z gradovi iz raznih pripovedk. Nekoč sem spra'
ševal očeta o grofu.

»Ali je tak človek kakor mi, ta grof?« sem ga nena¬
doma vprašal.

»Je in serje kot mi!« je odvrnil oče surovo.

»Zakaj se imenuje potem: grof?«

»Ker je bogat. Pravijo, da ima plavo kri, a ima ‘
vraga!« Potem mi je razlagal njegovo bogastvo. »Kar
vidiš zemlje od tod proti jugu, je skoraj vsa njegova. A
to je le troha njegovega bogastva. Koliko sveta ima še
po drugih krajih! Po mestih ima velike fabrike, kjer dela
zanj noč in dan na tisoče delavcev, in velike krasne
palače.«

Jaz sem se čudil temu bogastvu in ko sem ga vpra¬
šal, kako more človek tako obogateti, je postal oče neje¬
voljen in mi je odgovoril srdito:

52

Borba

»Pridelali so mu siromaki, tudi mii mu zdaj pridelu¬
jemo. Toda hudič ga bo vzel prav tako kot mene!« S
hudičem je najbrž mislil smrt, in to mu je bilo zado¬
ščenje.

Nekoč pa sem videl grofa. Daši sem bil še majhen,
se čisto razločno spominjam tega dogodka. Poleti je bilo,
popoldne, oče in mati sta delala na polju, jaz sem bil
doma in sem z veliko motiko kopal drago v mlaki, poleg
mene pa se je igral v prahu mlajši brat; oba sva bila
blatna in umazana. Takrat je stopilo na dvorišče nekaj
ljudi; med njimi sem takoj spoznal grofovega oskrbnika
z gradu, ki je prišel večkrat k nam; z njim je bil neki
tuj, visok gospod, čisto preprosto oblečen, s palico' v
roki, in oskrbnik mu je razlagal nekaj važnega; šla sta
spredaj. Za njima je šla visoka, lepa ženska, ki je nosila
sončnik, poleg nje je mlad, lep gospod z gladko poče¬
sano glavo vodil za roko lepo gospodično z golim vratom,
nosil je njen sončnik in pahljačo; za njim je tekel deček
desetih let, ki se je igral z navadno leskovo palico; ko
je zagledal naju, je prišel čisto k nama, se naslonil na
palico in naju drzno ogledoval, drugi pa so ostali sredi
dvorišča in gledali naokrog; smejali so se in govorili v
čudnem, nerazumljivem jeziku. Mene je postalo sram;
zavedal sem se, da sem beden, umazan, in rad bi se skril,
toda bilo je prepozno; bratec je mimo obsedel v pesku
in tiščal po svoji navadi prst v usta. Večkrat sem že
videl »gospodo«, toda današnji obrazi so se mi zdeli
izredni, čudni, tujih, mrzlih potez.

»He, vidva!« je spregovoril takrat oskrbnik oblastno,
toda nenavadno prijazno. »Kje je oče?«

Komaj sem izblebetal, da dela na polju.

»Pokliči ga brž sam. Reci, da ga čaka gospod grof,«
mi je velel oskrbnik.

53

Prežihov Voranc

Stekel sem, kar so me nesle noge, in ga poklical.
Ko je oče zaslišal, kdo ga kliče, se je prestrašil; spre¬
menil je barvo in plašno pogledal mater.

»Ali bi ti šla?« je rekel. »Kaj mi hoče?«

»Le ti pojdi, ker te kličeI Kaj ti more! V hiši je vse
čisto in osnaženo, lahko jih pelješ v sobo!« je govorila
mati pomirjevalno.

Oče je šel, jaz sem capljal za njim. Bal se je se¬
stanka z grofom, ker kot preprost človek ni znal občevati
z gospodo; mogoče pa tudi ni imel mirne vesti. Vzel je
klobuk z glave, kakor bi že stal pred grofom, nato se je
zopet pokril'. Gledal je svojo obleko in velike, zdelane
roke, polne žuljev in brazgotin, blatne od zemlje in gnoja;
brisal jih je v hlače in me vprašal, ali je črn po obrazu.
Ko sem mu odgovoril, da ne, se je pomiril in dejal:

»Naj sem, kakršen sem, saj grof ve, da sem delaven
človek!«

Končno sva prišla domov. Grofova družina je med¬
tem posedla za mizo pod lipo. Oče je že pri lesi snel
klobuk z glave, in držeč ga v rokah, se je bližal lipi,
obstal pred mizo in pozdravil z vdanim pozdravom.

»Grof bi vas rad poznal in želi vedeti, kako se vam
godi,« je rekel oskrbnik.

»Dobro-, dobro! Jaz sem zadovoljen! Cisto dobro!«
je hitel odgovarjati oče in se začel smejati, vrteč klobuk
v rokah. Oče je imel navado, da se je v podobnih zadre¬
gah smejal na ves glas in neprestano, brez smisla. Med
smehom se je domislil, da bi mu mogoče grof zvišal na¬
jemnino, če bi se preveč hvalil, zato je hitro pripomnil:

»Čisto dobro, samo delati je treba, delati!« in se
zopet smejal.

Grof, ki je razumel jezik in očetovo zadrego, se je
spodbudno nasmejal in rekel prijazno:

54

Borba

»Delo in skrb imamo vsi, eni tako, drugi drugačno.«

»Da, da! Vsi, vsi, tudi oni, gospod grof, seveda! To¬
liko stvari imeti v glavi! Kako zmorejo toliko skrbi?«
je hitel s suženjskim glasom pritrjevati oče.

Gospodi je bilo vroče, grof in grofica sta se otirala
z robci, gospod, ki je spremljal gospodično, ji je nepre¬
stano mahal s pahljačo.

»Mogoče bi gospoda grofi pili nekoliko mošta?« se je
spomnil oče*. »Ni slab, prav dober je!«

Grof je spregovoril proti ostalim, ki so pokazali za¬
nimanje, nato je oskrbnik velel očetu, naj prinese.

Oče je prinesel veliko belo majoliko in toliko ko¬
zarcev, kolikor je bilo ust, komaj načet hlebec rženega
kruha, ter vse postavil na mizo, s katere je še prej spihal
smeti.

Grofje so se poslužili, se smehljali črnemu kruhu in
kimali moštu, oče je stal poleg in se smejal; postal je že
smelejši, govoril je mnogo, ker je mislil, da mora govoriti,
izgovarjal se je zaradi črnega kruha in hvalil grofu
otroke. Po oddihu so se dvignili in grof je hotel plačati
račun, toda ker je oče odklonil, je stopila grofica k
mojemu bratcu, ki je čepel pri plotu, in mu stisnila zlat
v roko. Nato sta grof in grofica očetu segla v roko in so
odšli. Oče je bil silno vesel tako dobrega konca, mel si
je roki in pripovedoval materi, da je višja gospoda vedno
boljša kakor ona nižja, »ovsena«, kakor jo je imenoval,
in kesal se je, da ni porabil prilike in prosil grofa za
kake ugodnosti, ki mu jih oskrbnik ni hotel dovoliti.

Mene je jezilo darilo, ki ga je dobil brat, a jaz nič,
toda kriv sem si bil sam, ker sem se v zavesti svoje bede
sramoval pred odlično gospodo ter se skril na skedenj
in od tam opazoval dogodek, ki se mi je tako neizbrisno
vtisnil v spomin, da "še danes vidim pred seboj očeta

55

Pr ežihov Voran c

s klobukom v tresočih se rokah, sklonjenega v bojazni
pred grofom, še bednejšega kot sicer, in njegov bolestni,
spremenjeni obraz, s katerega je odseval strah utripa¬
jočega srca — prizor, ki me ob spominu pekoče stisne
v grlu.

Zelo zgodaj me je pričel oče uporabljati pri delu.
Ni čudno, sam je bil z delota preobložen in ga je komaj
zmagoval. Najprej sem moral goniti vole pri setvi, potem
sem pričel s pašo; še čisto majhen sem moral vstajati s
prvo zoro, kar je bilo jako bridko, in goniti živino v
gozd. In čim večji sem postajal, težja dela seim oprav¬
ljal. Vzgojen v preranem trpljenju, sem postajal zakr¬
knjen, mrk, malodušan in boječ, začel sem zgodaj sovra¬
žiti ljudi in vse okoli sebe; vso mojo nrav pa je
vpreveval pohlevni ogenj onemogle častihlepnosti, ki je
rasla iz večne želje obogateti in tako pomagati rodite¬
ljem iz bede. Posebno sem sovražil oskrbnika, ki je bil
zelo neprijetna prikazen na »našem« domu. Bil je oduren,
kratkega debelega života in rjave kože. Oče ga je mrzil
iz dna svoje proletarske duše in ga v odsotnosti prekli¬
njal s »psom«; kadar pa se je pojavil pri nas, se mu je
spoštljivo odkrival in ga imenoval »gospod oskrbnik«.
Bil je pred njim vedno pasje ponižen, drugače pa ga je
dosledno imenoval »psa«, česar še danes ne razumem.
Kmalu sem začel pojmiti, da je moj oče pravzaprav su¬
ženj na grofovi zemlji, orožje v rokah brezvestnega graj¬
skega oskrbnika, brezpravna stvar v pravem pomenu
besede; zavest, da sem sin sužnja, se me je polaščala
bolj in bolj in se slednjič kot bridek občutek naselila v
srce. Ta zavest me je zbujala, da sem začel razumevati
pogoste očetove vzdihe, ki sem jim bil tolikokrat priča.

»Ah, ko bi bila zemlja, ki jo obdelujem, moja, bi
delal s čisto drugačnim veseljem!«

56

Borba

Resnico teh vzdihov sem občutil posebno živo od
trenutka, ko sem kot delavec prvikrat potočil znoj last¬
nega telesa zanjo. In čudno! Kljub neprijetnemu spo¬
znanju se mi je zbudila ljubezen do te zemlje, s toplo
ljubeznijo sem vzljubil te njive, te travnike, te črne
skrivnostne gozdove, za katere se je oskrbnik tako
strašno bal, in hrepeneče sem zaželel, da bi bilo vse to
last mojih staršev. Želja po lastni grudi se je razvijala,
postajala vedno bolj hrepeneča in se končno neopaženo
spremenila v žejno gonjo za premoženjem, ki ga imenu¬
jemo: kmečki egoizem.

Kasneje sem začel hoditi v šolo, ki je nisem nikoli
vzljubil. Hitro sem opazil razliko med bogatimi in rev¬
nimi otroki; učitelj je bdi mnogo obzimejši do prvih in
bogatejši so nas očitno prezirali in ponavljali besede, ki
so jih slišali od staršev. Nosili so za kosilo s seboj razen
kruha še potice, meso in med, mi revni pa sam črn kruh,
zaradi katerega so nas zasmehovali. Običaj je bil, da so
'otroci med sabo menjali kruh; nekoč v začetku, ko sem
šele vstopil in še nisem tako živo pojmoval vsega tega,
sem hotel tudi jaz barantati. Želel sem si pogače, ki so jo
drugi trosili po klopeh in ki sem jo okusil doma ob naj¬
večjih praznikih. In nekoč — nesrečnež! .— sem rekel
dečku iz sosednje klopi:

»Ti, menjajva kruh!«

»Pokaži svojega!« je odvrnil in položil svoj veli¬
kanski kos pogači podobnega kruha predse na klop.

Boječe in ® trepetajočima ročicama sem izvlekel
kruh iz torbe in ga položil na klop. Kaka razlika! Njegov
visok, bel, moj nizek, črn in drobeč se, poln osdn in plev.

»Nočem. Tvoj je pregrd!« je sošolec prezirljivo
rekel čisto naglas in spravil svoj kruh. Neki raz-
posajenec poleg mene" pa je udaril z roko po kruhu, da

57

Prežihov Voranc

se je v drobtinah razletel po tleh, drugi so se krohotali
in skakali po njem. Meni so tekle solze jeze in sramu,
ko sem pobiral dobtine iz prahu. Odslej nisem nikdar več
poskušal menjati kruh, in kadar sem ga jedel, sem se
skril, da me ni videl nihče izmed tovarišev. Po pouku
sem se večkrat zakasnil pri igri, in takrat me je oče
nabil do omotice, nato sem plakal od jeze in gneva in
delal strašne maščevalne naklepe, ki so se vselej raz¬
blinili v nič 1 .

Borba za življenje na našem domu pa je trajala dalje.
Oče in mati sta delala noč in dan, se izčrpavala in stra¬
dala v večni borbi za kruh, ki je bila grenka in polna
truda. Oskrbnik je prihajal še vedno, in oče, sovražeč ga
iz dna duše, se ga je bal in se ga ogibal; kadar pa sta
se sešla, je redno pred njim snel klobuk, ga ogovarjal
in se mu prilizoval. Oskrbnik je bil različne volje,- vča¬
sih se je prej sprl doma in takrat je bil srdit in je vso
jezo izlil na nas. Vse mu je bilo v neredu: dražnik na
cesti ni bil očiščen, plamka pri skednju je bila od¬
trgana, ali je bila odlomljena veja sadnega drevesa.
Oče je obljubil storiti vse in mu je nosil najboljši mošt
iz kleti. Mati pa mu je kuhala klobase in pekla cvrtje,
da bi ga spravila na druge misli. Nato je bilo očetu žal
za porabljenimi stvarmi in je kakor po navadi klel.

Včasih je zmanjkalo drv za kurjavo.

»Reci mu za drva!« je opominjala mati očeta.

Oče je pritrdil molče, ker je bilo o tem govoriti z
oskrbnikom zelo kočljivo; ko se je prihodnjič sestal z
njim, se je natanko spominjal obljube, toda ni si upal
ziniti. Šele v zadnjem hipu, ko je oskrbnik že odhajal, je
stopil obotavljajoč se za njim. Oskrbnik, ki je opazil
in razumel, da ima oče še neko željo, je obstal.

»Kaj hočete?« je vprašal navadno.

58

Borba

»Znajo, ioni., j  ne zamerijo, gospod! Baba... jaz
zmerom govorim in pridigam — pa ne pomaga nič! Moja
stara je porabila že vsa drva, ki so jih zadnjič odkazali!«

»Oho, ali že zopet!« se je razkoračil tedaj oskrbnik,
ki je brez grofove vednosti hotel prodati čim več drv,
pa je zato pustil trpeti pomanjkanje najemnikom. Potem
je rogovilil nad očetom in očital, da ne znamo varčevati,
da hočemo gaziti po tujem premoženju. Vse to je oče
požiral; besede, ki 'jih je slišal, je ponavljal materi
in ji zabičeval, naj varčuje. Mati je takrat vselej plakala
in vzdihovala:

»Oh, da bi bil že enkrat konec, tako ali tako!«

Včasih sta se oče in mati sprla in se dolgo prepirala,
vpila in pretila drug drugemu, dokler ni mati ušla očetu
in se skrila. Otroci smo jokali; jaz sem se zlasti bal za
mater, ki je potem plakala brez utehe; nekoč, še čisto
majhen, nebogljen, sem imel pogum, da sem stisnjenih
pesti skočil proti očetu in mu očital neusmiljenost. Oče
se je zadrl nad menoj, potem se je umiril in po vsakem
prepiru je bil silno molčeč; nekaj dni se mu je bral na
obrazu kes.

Enako kakor za drva, je med oskrbnikom in očetom
šlo za steljo, ki je je očetu vedno primanjkovalo. Po gro¬
fovih gozdovih stelje nismo smeli klestiti, kakor delajo
kmetje; smeli smo samo grabiti listje in čistiti grmovje,
kar pa zdaleč ni zadostovalo za živino, ki jo je redil oče,
in za gnoj, ki bi ga moral nameriti za obsežne njive. In
zato je »kradel«. Navadno zgodaj zjutraj, ko je bila
po njegovem mnenju gospoda še v postelji; tudi zvečer
v mraku ali pa ponoči v mesečini je zlezel na kako silno
košato smreko in ji sekal tu in tam veje, da se s tal ni
poznalo. Na tla padajoče veje sem moral ravnati v plasti
in po očetovem naročilu paziti, če bi po naključju kje

59

Prežihov Voranc

zapazil oskrbnika. Ker sem že instinktivno slutil posle¬
dice takega naključja, sem pazil res vzorno in pri tej
»tatvini« naju oskrbnih ni nikdar zalotil. Oče je klestil,
dokler ni bilo stelje za cel voz, potem je napregel voli
in jo brž odpeljal domov. Večkrat sva tako delala pozno
v noč; oče je bil čisto gnil od znoja in razburjenosti, in
je pri tem pozabljal na glad, ki je mene že opominjal.
Ko sva srečno pripeljala domov, je spravil mene spat,
sam pa je namesto spat, odšel sekat steljo in ni odnehal
prej, dokler ni dokončal. Tako je včasih delal do zore.
Vselej je bil naslednjega dne silno izmučen, a tarnal ni.
Mati se je vedno proti vila in odsvetovala očetu, naj ne
dela tega. Kaj bo, ako nas zaloti oskrbnik? Toda oče je
bil samovoljen, drugič je bilo tudi treba in se ni dal od¬
vrniti. Jaz sem ga nekoč vprašal — čisto majhen še —
je-li greh pred Bogom, kar delajmo? Očetu je bilo to
vprašanje zelo neprijetno, ker me je vedno učil sedime
božje zapovedi: Ne kradi!

»V tem primeru ni greh!« mi je rekel premišljeno.
»Tu je potreba; jaz moram imeti gnoj, če hočem pride¬
lati kruh za družino, grofu se pa ne pozna, ker je silno
bogat. Ako si v sili, bogatinu lahko vzameš; bog ti bo
odpustil!« Tako me je učil in mi tolmačil svoje mnenje,
in jaz sem si vse vemo zapomnil.

Nekoč pa naju je oskrbnik le zalotil; takrat je bil
zraven tudi še mlajši brat. Zvečer je bilo, tik pred temo;
oče je klestil v vrhovih, jaz sem delal na tleh plasti, ko
nenadoma zaslišim za seboj lomastiti; ko se ozrem, za¬
gledam nemalo začuden oskrbnikov obraz. Gotovo je
hodil v tem času nekje po gozdu in slišal sekanje. V
hipu je uganil, kaj je.

»Kaj je to?« je zavpil kvišku, od koder se je prav
takrat valila plast stelje. Barve na njem so se spremi-

60

Borba

njale, postajal je rdeč, zelen, žolt in bled. Bilo je mučno,-
jaz se skoraj nisem upal dihati, tam na robu gozda je
zajokal mlajši brat. Takrat je završalo gori v vejevju in
po deblu se je spustil moj oče in obstal tik pred oskrbni¬
kom, kot bi hotel reči: glej me, grešnika!

Oskrbnik je prvi hip osupnil, potem je začel očeta
psovati in mu nazadnje odpovedal najem v enem me¬
secu. Potem je razjarjen odšel, ponavljajoč še v mrak
svojo odpoved. Oče ga je poslušal ves bled, zavedajoč
se svoje krivde in oskrbnikove odpovedi. Potrti smo kre¬
nili domov in med potjo nama je oče zabičevai, da ne
smeva ničesar povedati materi; toda mati, ki je vedela,
kje smo bili in je zmerom slutila nesrečo, je z očetovega
potrtega obraza in najinih prestrašenih lic takoj: uganila
vso stvar. In nehote ji je oče razodel že pri mizi, kako
je bilo. In ponoči, ko nisem mogel spati, sem slišal,
da mati v sosednji sobi, kjer sta spala z očetom, prita¬
jeno ihti.

»Ne joči, ti pravim, se bo že nekako naredilo!« sem
slišal očeta, ki jo je tolažil.

»Iti moramo!« je rekla mati.

»Rad, ako bi človek imel kam, najrajši bi šel, pa ku¬
pil kaj, samo da bi imel svojo streho. A zdaj je težko,
dela je toliko, sam sem, otavo je treba kositi, oves žeti.«

Mati je vzdihnila.

»Navsezadnje me nagnati ne more kar tako, kljub
svoji odpovedi. Toda to grdo gledanje! Če javi grofu, me
bo kaznoval še on. Najbolje bi bilo, prositi ga, gotovo
bi se omehčal! — Kaj, ko bi šla ti?«

»Jaz!« je vzdihnila mati.

»Da, ti! Na tebe ni hud in kot sem slišal, te pomi¬
luje, ker baje trpiš poleg mene. Tebe bi gotovo uslišal.
Ti bi še govorila prej z njegovo gospo, kaj?«

•61

Prežihov Voranc

»Sitna pot!« je menila mati.

»Seveda sitna, a da bi le bila uspešna! Jaz bi šel,
toda na mene je gotovo zelo hud. Mi siromaki moramo
požreti marsikaj, kar drugim ni treba!«

»Vzela bom s seboj par petelinčkov za njegovo go¬
spo!« je šepetala mati, ki se je že odločila.

»Petelinčkov? Dragi so sicer in škoda kar tja vreči
denar, toda drugače ne bo šlo. Le vzemi in nesi!«

Tako sta se ponoči domenila, da bo mati vstala zju¬
traj pred zoro in odšla s petelinčki na grad. Oče bo
medtem kosil otavo, in ko se vrne, pojdeta žet oves.
Ko sem drugo jutro vstal, je že ni bilo doma, ko pa se je
vrnila, je imel njen obraz radosten, zadovoljen sijaj. Ve¬
del sem takoj, da je šlo po sreči.

»Sprva se je branil,« je pripovedovala očetu; »po¬
tem je postal mehkejši in je rekel, da njemu tako ni nič,
ampak zavoljo grofa, ker ima zapoved. Naj ostanemo, je
rekel, in spravimo tisto steljo in nikoli več kaj takega ne
počenjamo. — Petelinčkov je bil zelo vesel.«

Bili smo veseli vsi, najbolj pa oče.

»Samo da me pusti to leto pri miru, da spravim pri¬
delek, potem ga ne bom več moledoval za nič. To jesen
moram kupiti kaj svojega!« je rekel.

V letih sta si namreč starša s trudom in pritegova¬
njem prihranila malo vsotico, nekak kapital za nakup
lastnega doma, ki sta si ga tako srčno želela. Že prej je
oče večkrat, kadar je opravil glavno delo, odšel po kup¬
čiji daleč okrog, kjer je zvedel za kako posestvo; izosta¬
jal je po več dni. Mi domači smo v njegovi odsotnosti
gojili nade in delali načrte na račun očetove kupčije.
Toda iz teh ni bilo nikoli nič; vsakokrat se je vrnil brez
uspeha, zmučen od potovanja, lačen in žalosten. Obsto-
pali smo ga potrti in nam je pripovedoval:

62  •

Borba

»Nisem našel nič primernega... je križi Eno je bilo
preveliko... drugo je bilo bajta... eno preveč v gorah,
eno pogorišče ... tu brez vode ... tam neznosen preuži-
tek pri hiši. Eno bi bilo — a cenil je tako, da sem se kar
ustrašil, in ni 1  hotel odjenjati... Ali imaš kako jed? Davi
sem jedel, zdaj je pa noč!«

Tako je govoril navadno, in ko je videl naše malo-
dušne obraze, nas je tolažil:

»Ne marajte! Če zdaj 1  ni bilo, bo pa drugič!«

Mi smo poslušali in se zopet vračali k delu. Tako je
šlo leto za letom, ne da bi oče izgubil nado in opustil
misel, začeti kot samostojen kmet. In v tem upanju, v tej
živi veri v boljšo prihodnjost je živel in zmagoval vsak¬
danjo težko borbo za kruh; s tem upanjem je napojil
tudi nas otroke, da smo verovali in še verujemo v boljšo
bodočnost z vero sončno toplega optimizma, ki si je
osvojil naše duše in nas vodi neomahljivo dalje. Tako je
bilo tudi to pot. Oče je odšel in se vrnil šele čez nekaj
dni, truden, lačen in brez uspeha — vse kakor po navadi.
Mi smo upali in bili razočarani — vse kot navadno. Oče
je odložil priliko zopet na poznejši čas, medtem pa sta
se z oskrbnikom zopet sprijaznila in ostali smo še nada¬
lje najemniki pri grofu.

Moj oče je bil ves kmet, njegov obraz je bil kot nje¬
gova duša; poteze, smeh, značaj; vse široko in prosto¬
dušno kot kmečka narava, ki se neha z obzorjem oče¬
snega vida. Imel je močne roke in njim je brezmejno za¬
upal; veroval je v pridelek svojih rok in ga strastno
ljubil. Kot siromak, ki je črpal moči za svoj obstanek iz
obdelovanja zemlje in njenega pridelka, je bil popol¬
noma odvisen od narave, trepetal je v hudih urah in se
veselil, kadar je nevarnost minila. Trepet siromašnega

63

Prežihov Voranc

poljedelca je uničujoč. Spominjam se, kako mi ga je živ¬
ljenje še čisto mlademu vlilo v dušo ob mnogih prilikah.

Poleti, ob času neviht, je oče motril vsako meglo. Že
zjutraj, ko je sonce vzhajalo, je sklepal, kakšen dan bo,
in zvečer ob zahodu je prerokoval prihodnji dan. Čez
dan je redno sledil oblakom po nebu; na obzorju je imel
neki hrib, ki se je menda po posestniku imenoval Maci-
gojev hrib; če se je tega ovila megla, je bila gotovo ne¬
vihta v najkrajšem času. Spominjam se, kako smo vča-
čih spravljali seno na travniku. Na obnebju so se gibali
oblački — nič sumljivega. Naenkrat so se začeli širiti —
oče je postal nemiren, bal se je, da se bodo raztegnili na
Macigojev hrib. Takrat sta začela delati oba, oče in mati,
s podvojeno silo. Grabila sta in tovorila na voz, da jima
je znoj curkoma lil po obrazu. Večkrat je oče slekel
srajco ter ožel vodo, ki se je odtekala curkoma. Medtem
je obračal poglede proti Macigojevemu hribu.

»Oh, da bi le še eno uro bilo lepo — pa smo dobri.
Ako nas zaloti dež, imamo gnoj! Le še eno uro — bog,
ti še daj!« je vzdihoval in tekal med senom sem in tja
ter nas priganjal.

Toda oblaki so se vedno bolj grozeče bližali obzorju
in naenkrat se je začul očetov obupni klic:

»O, hudič! Je že v Macigojevem!«

To je bilo končno naznanilo, da imamo neizogibno
nevihto. Seno je ležalo široko po livadi in razširjalo po
ozračju svoj prijetni, dišeči duh. Vmes pa je bilo že ob¬
čutiti vzdušje bližajoče se plohe. Delali smo s podvoje¬
nimi silami, da rešimo, kar se rešiti da. Nenavadno hitro
je bil usodni hrib pokrit do tal in kmalu se je pokadila
od njega proti nam lahna megla.

»Že gre, že gre! Brž vole v voz in gremo!« je veleval
oče. Ko se je voz že premikal, je še v zadnjih hipih

64

Borba

vrgel nekaj vil na vrh in potem z žalostnim pogledom na
preostalo seno hitel z vozom proti domu.

Nebo je medtem postalo že čisto črno in poveznilo
se je nizko' nad zemljo; po ozračju je zavel hladen veter,
v katerem je vejevje dreves zašumelo' z žalostnim šu¬
mom; ptice so obmolknile in begale v prestrašenih po¬
letih nizko nad nami; vse je dihalo težak, napet mir
strahu in groze. V daljavi je potegnil blisk, potem je za¬
bobnel grom. Prve redke kaplje so padle ...

»Vsi v hišo, pa blagoslovljenega lesa na ogenj in z
vodo škropiti!« je velel oče; in mati je zakurila ogenj in
poškropila z vodo okrog oglov.

Otroci smo čepeli v hiši v pričakovanju in strahu
pred nevihto.

»Molit!« se je zadrl oče nad nami; vsi smo popadali
na kolena in začeli moliti naglas. Pri vsakem blisku smo
prenehali za hip in se prekrižali. Kadar je posebno močan
tresk stresel hišo, smo prenehali od strahu, dokler ni spet
oče zavpil:

»Molite!«

In zopet smo pričeli moliti, prisluškujoč prvim go¬
stejšim in težjim kapljam, ki so jele udarjati po strehi
in so tako čudno odmevale v naših mladih dušah, polnih
groze.

Oče pa je stal pri oknu in gledal ven.

»O, hudič! Toča, toča!« je zavpil bolestno.

Na dvorišču je pričela odskakovati toča, redka, tu
in tam kakor zrno. Oče je bil prepaden na smrt; včasih
je ostalo pri nekaj zrnih, zgodilo pa se je, da se je usula
in v nekaj minutah uničila del pridelka. Takrat oče ni
mogel več krotiti bolesti.

»Toča, toča!« je tarnal. »Moja pšenica, moja pšenica,
ki je tako lepa. — Kaj bomo jedli? In sadje! Poglejte,

5

65

Prežihov Voranc

kako gre! Vse bo uničeno. O, ti hudič ti neusmiljeni! O,
zaboga!«

Večkrat smo od strahu in zbeganosti nehali moliti,
takrat je zarjul nad nami:

»Molite in prosite boga, da odvrne nesrečo!«

In zopet smo molili, zaupno obrnjeni proti razpelu
v kotu. Oče pa je gledal sedaj pri enem, potem pri dru¬
gem oknu na dvorišče in klel:

»Vse bo hudič vzel!. .. Vidite, že čisto belo je! Vse
je pri vragu!.. . Molite, kaj zijate? — Oh! oh! oh! —
Potem si bomo pa rit zabili! O prekleto! Molite! Devet
hudičev! — Zdaj smo pa berači! O bog, ti še odvrni ne¬
srečo in pomagajo nam!«

V svojem razburjenem obupu nas je silil k blazni
molitvi, ker je bil prepričan, da simo nedolžni Sin nas bog
mora uslišati; sam je bil tako zbegan, da ni bil sposo¬
ben moliti, in ker se je imel za grešnika, tudi ni upal
na uspeh svoje molitve. Ko je nevihta ponehala, smo
šli ven. Oče je v hipu ocenil napravljeno škodo in hodil
otožnega lica med uničenimi nasadi. Ako je po nevihti
zopet posijalo sonce, se je kljub težki usodi kot vreme
hitro zvedril.

»Bog je dal, bog je vzel!« je rekel navadno, »Na¬
preza, greva orat za ajdo!« mi je potem rekel in takoj spet
začel polagati upanje in trud svojih rok naravi v na¬
ročje z vernostjo in vdanostjo, kot bi se nič ne zgo¬
dilo ...

Nekoč nam je crkavala krava. Bila je velika in naj¬
lepša izmed vseh, kar jih je imel oče, in tačas je bila
tudi breja. Nehala je jesti in že nekaj dni je polegala.
Oče je upal, da se ji bo obrnilo na bolje, toda njegova
nada se je izjalovila. Vsi smo se zbrali okrog nje. Ležala
je na tleh in gledala z otožnimi, velikimi očmi v nas,

66

Borba

kot bi nas hotela prositi usmiljenja. Ponujali smo ji
kruha, a tudi tega ni hotela. Očetov obraz, ki je bil sama
senca, se je zmračil še bolj.

»Molite! Mogoče se nas bog usmili!« nam je velel.

Zopet smo molili; toda moja molitev takrat že ni bila
več vdana prošnja, ampak sklicevanje na božjo pravič¬
nost in usmiljenje; ker sem bil že precej bister in sem
se zavedal našega siromašnega položaja, sem zahteval
od boga z neko pravico in nestrpno silo, naj nas ne pre¬
ganja in muči dalje.

Molili smo zaman, bog nas ni uslišal. Oče je moral
oditi po kmeta iz okolice, ki se je razumel na bolezni in
tudi na klanje živine. Prišel je, gledal in tipal kravo po
vseh delih života. Za škornji je imel zataknjene dolge
nože za kolino. Mi smo stali plaho okrog njega.

»Krava bo crknila v dveh dneh, če je ne zakoljete.
Poglejte, kako polaga glavo po sebi. To je znamenje, jaz
vam pravim!« je rekel kmet neusmiljeno.

»Ali ni pomoči?« je vprašal oče hripavo. ,

»Tu je ni!«

Pripravili smo se za klanje. Jaz sem pobegnil iz
hleva, ker se mi je žival smilila in nisem mogel gledati
njene smrti. Zunaj sem slišal top udarec sekire, nato
kratek in slaboten bleket krave. Bila je mrtva.

»Poglejte, tam leži naša najemnina!« je dejal oče,
ko je prišel iz hleva. Najemnina je znašala tri sto kron
in toliko je cenil kravo — takrat —.

Bil je čisto obupan in brez vsakega cilja je posta¬
val krog doma. Kravjega mesa se ves čas ni dotaknil.
To je bil težek udarec zanj.

Ko sem bil star enajst let, mi je umrla sestra. Njena
smrt se mi je vtisnila tako močno v spomin, da se na-

5 *

67

Prežihov Voranc

tanko spominjam vsake minute tistega dogodka. Prišlo
je nenadoma. V neki zimski noči me je oče prebudil.

»Vstani! Sestra Ančka je bolna!« Zvečer je bila
zdrava.

Zbudil je tudi mlajšega brata. Oba sva urno vstala
in odšla k postelji najine sestre, ki je bila v drugi sobi.
Ležala je vznak, njen obraz je bil znojen, oči brez¬
izrazne, steklene. Ko sva stopila k postelji, se niso prav
nič zaokrenile.

»Pokliči jo!« mi je velel oče.

»Ančka!« sem rekel naglas.

Takrat so se zasukale oči v jamah in v naju se je
uprl njih stekleni, nejasni pogled, pred katerim sem
vztrepetal v nepojmljivi grozi.

»Vprašaj jo, ali jo boli,« mi je dejal oče znova.

»Ančka, ali te boli?« sem vprašal nežno.

Trudno je odkimala, a odgovorila ni.

Neizrekljivo se mi je zasmilila, zapekla me je vest,
ki mi je očitala, da sem bil z njo tolikokrat trd in oso¬
ren. Rad bi pokleknil k njeni postelji, objel njeni roki s
svojimi in jo prosil odpuščanja, toda tega izliva in pri¬
znanja svoje velike bolečine mi takrat ni dovolila moja
trda, zakrita kmečka nrav; obžalovanje je odmevalo le
v moji duši. Nemo zroč v njo, smo bili vsi okrog poste¬
lje; oče ji je nenehno otiral znoj z obraza, mati je uni¬
čena čepela pri njenih nogah, pri peči je babica, stara
in sključena, molila rožni venec.

»Obujta se, potem bosta šla po soseda Petra!« nama
je ukazal oče.

Naju z bratom ni bilo prav nič strah tega povelja,
dasi sva se sicer oba nepopisno' bala temne noči. Obula
sva se, babica nama je prižgala svetilko.

68

Borba

»Recita Petru, naj takoj pride sem!« nama je naro¬
čeval oče pred odhodom. »Gredoč molita rožni venec za
Ančkino zdravje!«

Šla sva ven, prvič sama v temni noči. Jaz sem šel
spredaj in svetil pred bratom. Noč je bila jasna, zvezd¬
nata, toda brez mesečine; iz polteme se je svetlikala bela
površina snežene plasti, ki je pokrivala vso širno pokra¬
jino-. Pot je vodila ves čas ob robu gozda. Nekaj časa
sva molila glasno; tako vdano in s tako vero še nisem
molil nikdar poprej ne pozneje. Ko sva zagledala
Petrovo domačijo- ob robu gozda, sva se začela pogovar¬
jati o sestri. Rekla sva, da gotovo ne bo umrla, ker bo
Peter odšel po zdravnika in tudi usmiljeni bog tega ne
bo dopustil. Priklicala sva Petra in vrnili smo se vsi trije.

Sestri je bilo še slabše in Peter je takoj odšel po
zdravnika v uro hoda oddaljeni trg. Ure čakanja na
zdravnika, ki nam je bil zadnja nada, so se nam zdele
strašno dolge. Prisluškovali smo z napeto pozornostjo,
kdaj se bo v snegu za hišo zaslišalo škripanje Petrovih
težkih škornjev. Oče, ki je otopel in na videz zakrknil
srce pred vsem, je z mrzlično opreznostjo stregel neza¬
vestni hčerki. Tolažil jo je venomer z besedami:

»Ančka! Bo že bolje. Prišel bo zdravnik in pomagal.«
Izraz njenih oči se ni spremenil; široke, steklene so bile,
uprte v strop. V presledkih se ji je izvil pekoč vzdih čez
suhe, razbeljene ustnice, ki so se pri tem bolestno zganile.
In vsakokrat je oče kanil nekaj kapljic vode na žličico in
jo vlil med polodprti ustnici. Zdelo se je, da ji je po tem
laže. Mati je ležala pri njenih nogah, sivega otopelega
obraza in krčevito oklepala s prsti rdeč rožni venec. Vča¬
sih se je zazdelo, da so se zganile njene ustnice v molitvi,
a glasu ni bilo čez njih, le tu in tam se ji je izvil krčevit
vzdih iz prsi.

69

Prežihov Voranc

»Ne joči 'vpričo nje, potem ji je še huje!« je prosil oče.

Babica in midva z bratom smo klečali ob klopi in
neutrudno molili, le najmlajši, četrti otrok, je ležal mimo
v zibeli in spal.

Medtem je napočila zora in postal je svetel dan. A
mi tega nismo opazili, mimo, brez leska je še naprej
gorela petrolejka na mizi. Končno so zaškripali zunaj v
snegu težki Petrovi škornji: pripeljal je zdravnika. Ob
njegovem prihodu smo se oddahnili. Kakor boga sem ga
gledal. Usedel se je k sestri, tipal, poslušal na prsih in
skrivnostno kimal; naposled ji je vlil v usta nekaj pra¬
škov z vodo. Potem se je dvignil in naglo odšel. Zunaj
v veži ga je oče vprašal, ali je bolezen smrtno nevarna.

»Oh ne! Je nevarna, toda smrtno ne!« je z neje¬
verno kretnjo odgovoril zdravnik in se brž odpravljal
dalje.

»Kaj sme uživati?« je vprašal oče.

»Kislin ne, drugo vse!« je odvrnil doktor in odšel.

Pustil je tudi praške, ki naj bi jih ji dajali vsako
uro; toda bilo je odveč. Takoj po zdravnikovem
odhodu se ji je poslabšalo. Oči so se ji razširile in sijale
kot živo steklo, ustnice so sinele. Naenkrat so se poja¬
vile na njih ostudne, zelenkaste pene.

»Svečo, svečo!« je zavpil takrat oče zmedeno. »Umi¬
ra! Umira!«

Mati je obvisela nepremično ob vznožju, babica
pa se je skolebala pokonci, prižgala svečo in z mimo,
trdno roko držala trepetajočo luč v umirajočih sestrinih
rokah.

»Molite! Umira!« je dejala kratko in suho. Nihče ni
molil; vsi smo stali nemi in tihi z veliko, težko bolestjo
v dušah.

70

Borba

Globoka žalost solz, vzdihov in prečutih noči je
legla na nas iJn trajala je še dolgo po pogrebu. Kasneje
sta rekla oba, oče im mati:

»Srečna je, da jo je bog rešil trpljenja.«

In mati je dostikrat vzdihnila v tugi: »Bolje je umreti,
nego živeti življenje, kakršnega živim jaz. Ančka je
srečna!«

Takrat vsega tega nisem mogel razumeti m spra¬
viti v zvezo, šele z leti sem začel razumevati.

Borba, trda, ubijajoča um in živce, večna, brez¬
upna, skoraj podobna gradnji hiše v pravljici, v kateri
so ptice v kljunih donašale gradivo, je trajala leta in leta.
Oče se je boril vztrajno in žilavo z geslom:

»Kupil bom zemljo in hišo, da bom vsaj na svojem
umrl!«

In res! Po dolgih letih se je to zgodilo. Čisto blizu
v soseščini je kupil zemljo s hišo in gozdom, vse skupaj
majhno in siromašno, da smo mogli rediti le par glav
govedi, a njemu, očetu, se je zdelo vse lepo.

»Dočakal sem, da sem sam svoj gospod!« je rekel
zadovoljen.

In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal
star, sključen in poln brazgotin po brazdi, se mi je zdel
kakor človek, ki je po dolgi, utrudljivi poti našel svoj
mir.

71

ZA DELOM

Meglenega zimskega jutra smo čakali pred vhodom
neke tovarne blizu Trsta. Zvedeli smo, da bodo ob osmih
najeli pet delavcev; pst samo, a nas je bilo najmanj
desetkrat pet lačnih, kruha potrebnih konkurentov; sivih
starcev in mladih, še nedoraslih fantov, tolpa razcapan¬
cev z izstradanimi obrazi, nagnana od vseh vetrov.
Družba se je vedno večala. Po cesti, ki je peljala mimo
tovarne, so prihajali vedno novi, se ustavljali in čakali
z nami. Nekateri so stali nepremično kakor kipi in
venomer zrli skozi mrežasta vrata na tovarniško dvori¬
šče. Drugi so bili nekoliko živahnejši, prerivali so se
sem in tja in se ogledovali po tovariših; kadar je prišel
po cesti kak novinec, so ga pozdravljali in se mu zanič¬
ljivo rezali. Drugi zopet so polglasno mrmrali sami s
seboj, kadili smotke in pipe.

Dolgo smo že stali. Dva, trije so se naveličali čaka¬
nja, in ker so videli množico, so se izrinili iz gruče in
izginil po cesti v meglo.

»Samo pet jih potrebujejo,« so rekli in šli. Ostali
smo gledali za njimi, zdeli so se nam junaki, ki nočejo
varati sami sebe kot mi. Čas je hitel in še vedno smo
stali pred tovarno. Loteval se nas je obup.

»Kaj odlašajo!« je zamrmral nekdo v prednjih vrstah.
»Gotovo je že osem proč.«

»Morebiti nas imajo za norce,« je menil nekdo drugi
za menoj.

72

Za delom

»Ni še čas — deset minut še manjka do osmih!« je
zavpil visok, suh mož v zadnjih vrstah in dvignil žepno
uro nad glavo.

Med množico je v hipu zašumelo; jezni, kratki gla¬
sovi so se slišali iz vrveža in mračni, zgubani obrazi so
se obračali proti možu z uro.

»Uro ima!« je nekdo z visokim glasom presekal ne¬
razločno godrnjanje.

»Pa z nami čaka na delo!« je rezko dejal drugi.

»Uro prodaj in lahko živiš nekaj časa!«

»Sem z uro!« je zahtevalo nekaj glasov in par pesti
se je dvignilo. Mož z uro je prebledel; uvidel je, da se
ne šalijo. Potisnil je klobuk na čelo, sključil hrbet in se
pohulil iz gruče.

»He, držite ga! Kam pa, kam?« A onega z uro je že
zagrnila megla. Polagoma so se duhovi pomirili, ogorčeni
obrazi so se razvedrili in nekaka razposajenost se je po¬
javila v družbi.

»Kaj pa vi tam spredaj?« je v šali zaklical nekdo
med zadnjimi onim, ki so že od prvega svita čakali in
se krepko držali železnih vrat. Prednji se niso niti ozrli,
buljili so dalje na dvorišče. Nad glavami je zadonel
smeh.

»Boje se, hahal«

»Menjajmo, slišite!« ... Klici so postajali ostrejši in
razločnejši. Tisti pri vratih so se pričeli bati in krčevito
so se oprijeli križastega železja.

»No, ali bo kaj? ...«

»Mi smo bili prvi tukaj!« so se trdovratno odzvali
vratarji.

»Vseeno! Proč od vrat!«

»Nikakor!«

»Radi bi vedeli!« ••

73

Prežihov Voran c

Kakor morski val so se zagnale zadnje vrste naprej
in se skušale zriniti naprej. Prej lahkoživa razboritost,
ki je vladala med množico, se je mahoma sprevrgla v
srdito neodjenljivost. Slišati je bilo pihanje in porivanje,
težke, mučne dihe, kako zamolklo kletev vmes in bolesten
stok, kosti so pokale, železna vrata so ječala, še trenutek
in prednji so se znašli zadaj.

»Roparji!« so hropeli in se penili.

Zmagovalci so jim odgovorili s krohotom. Jaz se ni¬
sem udeležil borbe, bil sem nekako v sredi gruče in se
nisem prišteval ne k prednjim ne k zadnjim. Toda v boju
SO' me nehote potisnili naprej in preden sem se dobro
zavedel, sem stal prav blizu vrat; eden je še bil pred
menoj. Sedaj sem se seveda tudi jaz krohotal, a malone
prehitro. Odrinjeni so vsekakor hoteli dobiti svoje po¬
stojanke nazaj in so nas jeli trgati od vrat. In morebiti
bi nam sedaj vrnili, ko se ne bi vtem pojavili na dvorišču
vratar in dva uradnika s svinčniki za ušesi ter se pri¬
bližali vratom. Obstali smo tiho vsak na svojem mestu in
plašno zrli v prihajajoče. Prej smo jih že težko čakali
in smo si želeli hitre odločitve, zdaj pa, ko so bili tukaj,
smo se skoraj bali in vztrepeta vali v negotovem upanju.

Uradnika sta obstala pred vrati. Mlajši se je nagnil
k tovarišu in mu nekaj zašepetal, nato sta se zasmejala
košato in nesramno. Mi smo stali nepremakljivo na me¬
stu, prezirljiv smeh obeh uradnikov se nam je zdel kot
ostro kamenje, padajoče v obraz, in v velikem ponižanju
smo sklonili glave k tlom. Skrivaj sem se ozrl po tova¬
riših okrog sebe; opazil sem tope obraze in bedasti po¬
gledi so razodevali malodušno suženjstvo ... Tedaj je
vratar porinil svojo debelo, napihnjeno glavo skozi mre¬
žasto železje in zavpil:

»Odstranite se, drugače ne odprem vrat!«

74

Za delom

Besede so šle mimo nas in nihče ni storil koraka
nazaj. Ne upornost, ampak strah nas je stiskal v tistem
trenutku, da se nismo ganili. Misli brez ciljev so nam
begale po glavah, v njih se je kopičila brezplodna fanta¬
zija naivnega proletarca o delu, kruhu in zaslužku.

Ker je vratar uvidel, da ne opravi nič, je izmaknil
glavo in jel odklepati vrata. Toda odprl jih ni, pustil je
priprta in se tako pogajal z nami; uradnika sta mu po¬
magala. Jemali so kar od kraja; vratar je vpil nad nami,
uradnika pa sta se smehljala in beležila opazke na pa¬
pirju. Imeli so že štiri odbrane, ko se je vratar znova
ozrl po gruči.

»Ali je kdo tesar?« je vprašal. »Naj se oglasi!«

Sladko čustvo me je prešinilo; že ugaslo upanje se
je zopet pojavilo in z vzradoščenim klicem sem se
oglasil.

»Jaz sem tesar!« sem vpil in se skušal preriti skozi
vrsto mož pred menoj, A komaj sem izustil, so se ponu¬
dili že vsi in cesta je odmevala od klicev: »Jaz sem
tesar ... tesar ... mi smo tesarji... he!«

Tolpa je pritisnila k vratom; od zadaj so me objele
pesti in me držale na mestu, mimo mene pa so se pehali
drugi. Izbrali so- drugega tesarja in izvoljeni so izginili
z uradniki v tovarno. Mi pred vrati smo se oddahnili od
razburjenosti in se pričeli razhajati. Nekaj jih je odšlo
mračnih in tihih, nekaj se jih je nesmiselno smejalo,
drugi so se rogali sprejetim.

»Trpinčili jih bodo kot živino,« so govorili. Tudi jaz
sem se pomešal med odhajajoče. Mlad fant me je začel
zasramovati. '— »No, gospod tesar!« je dejal zbadljivo
in mi puhnil v obraz dim smrdljivega tobaka. »Ali ti je
žal za delom, kaj? Če jaz ne smem, tudi drugemu ni
treba. Prijeli smo te, hehe!« se je smejal.

75

Prežihov Voranc

Molčal sem. Poleg naju je stal mož v zakrpani obleki;
videl je mojo pobitost in smilil sem se mu.

»Kaj zasmehuješ, zlodej!« je vzrojil nad fantom.
«Izgubi se, sicer te lopnem za komat!«

Fant se je zbal in se počasi obrnil.

»Popihal jo je!« se je veselil mož z menoj in me
vprašal, kam sem namenjen. Odgovoril sem mu, da nika¬
mor, da pojdem v mesto.

Povabil me je s seboj in napotila sva se v mesto.
Cesta se je vila po bregu blizu morja; valovi so pljuskali
ob skalovje in njihov šum je odmeval sem do naju. Raz¬
ločila nisva ničesar, ker je bila vsa okolica zavita v vlaž¬
no morsko meglo. Korakala sva mimo tovarn in delavnic,
ki so se vile ob poti; iz njih je prihajal ropot strojev in
kolesja, udarci težkih batov in kladiv so bobneli, žvenk
železja je donel vsevprek. Polagoma se je cesta spreme¬
nila v ulico, postajala je širša in čista, ob straneh so
se dvigala imenitna poslopja z okrašenimi portali in vo¬
gali. Prišla sva v mesto. Pohajkovala sva po ulicah no¬
vega mesta in brez zanimanja ogledovala izložbe v trgo¬
vinah. Ko sva se naveličala, sva krenila v pristanišče in
postopala ob morju cele tri ure. Gledala sva došle in
odhajajoče parnike, opazovala delavce, ki so nakladali
blago; videla sva, kako so se potili, kako so omagovali
pod težkimi tovori in zahotelo se je še nama delati, dvi¬
gati, nositi bremena. Vprašala sva paznika v nekem skla¬
dišču, če potrebujejo delavcev. A oni se je nama smejal.
»Še ti nimajo kaj delati,« je rekel.

Midva sva videla drugače: vsak je moral hiteti in
delati za dva. Nato sva vprašala nekega delavca, po čem
plačujejo.

76

Za delom

»Po pet kron na dan,« se nama je zlagal. Imel pa je
samo tri krone na dan in ker ni hotel zbuditi pomilova¬
nja, je povedal dve kroni več.

Na nekem kraju so zasipali morje. Zabijali so pilote
v zemljo in delali močno cementno obzidje. Tudi tu sva
se ponudila, toda podjetnik je naju opsoval in zapodil.

Bilo je že poldne in tedaj je znanec svetoval, da bi
šla v žganjarno. Jaz sem hotel iti k peku po kruh.

»Saj tudi v žganjamah prodajajo kruh. Greva tja,
kjer doiva vse. Neki žganjar v starem mestu peče zelo
dober kruh,« je pripovedoval in me vabil s seboj. Žga-
njarska beznica mi je bila sicer zoprna, vendar sem šel
z njim. Dolgo sva hodila po ozkih, krivih ulicah starega
mesta, preden sva našla tisto hišo.

Ko sem vstopil, sem spoznal, da sem zašel v eno iz¬
med znanih tržaških lukenj, kjer se zbira pri žganju
družba najraznovrstnejših ljudi. Sedla sva za mizo ob
majhnem, mračnem oknu in si kupila kruha in žganja.
Kruh je bil koruzen, v sredini še surov; tudi žganje, ki
nama ga je umazana, debelušna točajka prinesla v gli¬
nastem loncu, je bilo slabo, dasi ga je tovariš hvalil in
ga pil v hlastnih požirkih.

»Ti ne ugaja tukaj?« me je vprašal in se čudil.

»Zanimivo je. Ali so ti ljudje vsi brez posla?«

»Večinoma. Preganjajo si dolgčas.«

Mize okoli naju so bile res skoraj vse zasedene z
razcapanimi gosti, kakor sva bila midva. Nekateri so bili
pijani in če niso pospali za mizami ali na tleh, so kričali
in razbijali kot zbesneli. Drugi so lizali žganje iz loncev
in lovili točajkino debelo, neokusno roko, ali pa se na¬
smihali ženskam, ki so se smukale med njimi. Žensk je
bilo precej v sobi. Prisedle so k moškim in se jih ovijale,
pile žganje ter se opotekale med mizami. Tudi k nama

77

Prežihov Voranc

je prisedlo mlado, boso in kuštravo dekle. Prijela me je
za roko, a zgrozil sem se; njena roka je bila mrzla in
trepetajoča, ohlapna kakor cunja. Gledala me je z mot¬
nimi očimi in se skušala smejati, toda bila je preveč
omamljena od žganja in komaj je raztegnila posinjele ust¬
nice. Popila nama je žganje, nato je opotekaje se odšla
k drugi mizi, kjer se je zgrudila na stol in zaspala.

Neka druga, starejša ženska, je iztegnjena ležala na
dolgi klopi ob zidu. Bila je odeta v umazane cunje;
izpod cunj so molele tanke noge z velikimi, razhojenimi
podplati, ena roka ji je počivala na prsih, druga je visela
s klopi in segala skoraj do tal. Glava je bila nagnjena
nazaj, iz polodprtih ust so silile ostudne pene in se nabi¬
rale okrog ustnic, od slabo zavezanih kit so se usipali
šopi ogleno črnih las.

»Poglejte to žensko,« me je opozoril znanec. »Mati
je šestih otrok«.

»Ali jo poznaš?«

»Poznam dobro. 2e dve leti stanujeva v isti hiši.«

»Pa je omožena?« sem vprašal.

»Je, vendar z možem nista skupaj. Otroci so sami
doma. Ena deklica je že precej velika in bi že lahko
delala, pa ne zna ničesar.

»To je žalostno!«

Na mojo opazko je tovariš malomarno zamahnil z
roko in do dna posušil žganje, lonček pa je poveznil
na mizo in se ozrl vame.

»Ga bova še?«

»Dosti ga je. Skoda denarja, potrebovala ga bova,«
sem sklenil jaz.

Toda tovariš ni odnehal.

»Čemu denar?« je ugovarjal. »Jaz nimam ne vinarja
več, pa se ne zmenim za to. Ko bi imel, bi plačeval, da bi

78

Za delom

bila oba pijana. No, daj! Zaradi osem krajcarjev ne bo
vsega konec.«

Ostal sem trdovraten in sem hotel oditi.

»Ne morem!« sem se branil. »Denarja imam samo za
tri dni življenja ob kruhu, potem sem berač.«

On je vztrajal pri svojem. Pravil mi je, kako ne¬
spametno je pohajkovati po mestu in prodajati zijala za
prazen nič, tukaj imava pa lep mir in lahko do noči
sediva pri enem lončku. Dokazoval mi je tudi, da bova
jutri gotovo dobila delo; on ve za prijatelja, ki se naju
usmili in preskrbi zaslužek. Končno me je jel tako
glasno prositi, da sem se vdal in plačal osem kraj¬
carjev. Tako sva obsedela za mizo. Sele čez dobro uro
sva zlezla iz beznice v mračno ulico, vijočo se med viso¬
kimi hišami, nad katerimi so pluli sončna žarki; še više
gori se je smehljalo modro nebo. Na ulici sva se posveto¬
vala, kam naj kreneva, toda nobeden ni vedel nič toč¬
nega. Jaz bi najrajši šel spat, pa nisem imel stanovanja,
in zavetišče, kjer sem spal po navadi, je bilo še zaprto.
Torej nama ni preostalo drugega, ko pohajkovati dalje.
Branjevka ob zidu nama je podarila vsakemu dve poma¬
ranči; potem sva tavala po ulici in čez dobre četrt ure
prišla iz mesta. Črne, velike hiše so izginile, nekaj
časa so naju še spremljale skromne hišice, postavljene
ob cesti, a kmalu so prenehale tudi te in ostala sva sama
na sredi ceste. Ko sva bila že daleč iz mesta, sva zavila
s ceste v stran in se ulegla na rušo, olupila sva vsak
svojo pomarančo in jedla. Od tu sva imela lep razgled
na mesto, na pristanišče in morje. Ko sva tako imela mesto
pod seboj, sva bila ponosna, globoko sva dihala sveži zrak
in se neumno smehljala božajočim sončnim žarkom. Lotila
se je naju potepuška razposajenost, pometala sva klo¬
buke od sebe in ležali kot bi padla z neba. Potem sva se

79

Prežihov Voran c

spomnila, da imava še vsak eno pomarančo. Sadje je bilo
slastno in tovariš se je kesal, da nisva znala branjevke
bolje izkoristiti. Željno se je oziral naokrog in na cesti
je zagledal kmeta z oslovsko vprego; tepec nepazljivi
— spotoma mu je zlezla plahta, s katero je imel pokrit
voz, na stran, in cel kup krasnih jabolk nama je blestel
naproti.

»Hej, kmet!« je klical razigrane volje moj tovariš.
»Daj sem, ali pa s plahto pokrij sadje, midva že komaj
požirava sline.«

Kmet se je nasmehnil, potegnil plahto čez vabljivo
prikazen in brezobzirno pognal osla. Ko je kmet izginil
v daljavi, je tovariš ogovarjal nove potnike, prihajajoče
po cesti, ter jih vabil k sebi. Slednjič se je umiril in tiho
obležal poleg mene. —

Jaz bi silno rad izvedel kaj več o njem, posebno o
njegovi preteklosti in njegovih sedanjih razmerah, in že
nekajkrat čez dan sem skušal zaplesti pogovor v to, a
vsakokrat sem se premislil. To je bilo tudi povsem na¬
ravno. Priznati moram, da sva se v kratkem času naji¬
nega poznanstva že jako prostodušno pogovarjala; ven¬
dar sem slutil, da se moj znanec kljub svoji ničevosti
šteje za nekaj višjega, popolnejšega od mene, in zaradi
tega sem odlagal z vprašanji. Da je bila moja slutnja na
mestu, se je pokazalo takoj. Tovariš mi je že v začetku
najinega pogovora dal čutiti, da je v vrlinah potepuške
obrti nad menoj, rekoč; »Ko sem bil jaz še tako neumen,
kot si zdaj ti.« — Videč ga, kako leži poleg mene, se me
je znova lotila radovednost, ki sem mu jo brž razodel
in jo podkrepil s prošnjo. Uslišal me je drage volje.
Zdelo se mi je celo, da je komaj čakal moje prošnje, in
kmalu sem poslušal njegovo povest. Pripovedoval mi je
o mladosti na kmetih, o odhodu z dežele v mesto z

80

Za delom

nadami in cilji v prekipevajočem srcu, o občutkih, ki jih
je preživel v prvih dneh bivanja v mestu. Vendar mi to
ni bilo novo,- podobno je bilo mojemu položaju. Zani¬
mivejše je bilo nadaljnje pripovedovanje. Orisal mi je
dolgo dobo svojega bivanja v mestu, in ko sem slišal
vse, sem bil presenečen. Spoznal sem človeka brez
volje, večno izgubljenega, toda do dna duše prepriča¬
nega, da ne dela prav. Strmeč sem poslušal zgodbo o
divjem zakonu, v katerem živi že dvanajst let z neko- žen¬
sko, in zgražal sem se, ko mi je pravil o njunih pretepih.

»Moja baba je kot smola,« je končal, »prime se te
in te ne zapusti. Jaz ji ne branim proč in nazadnje bi mi
bilo zelo ljubo, če bi me zapustila. Toda rajši potrpi in
si tiho maže rane. Kakor pri meni, tako bi lahko živela
povsod: če hoče biti sita, si mora preskrbeti hrano, če
hoče spati pod streho, mora poravnati stanarino.

»Zakaj pa ti ne greš stran?« sem se drznil omeniti.

»Na to ni mogoče odgovoriti. Neka nevidna sila te
priklepa k tem razmeram, da vztrajaš kljub največjim
neugodnostim, živiš v revščini in najhujšem pomanjka¬
nju, samo da zadostiš svojim tihim nagibom. Prepričan
sem, da bi cerkveno poročen niti pol leta ne strpel poleg
take žene, kot je moja.«

»Potemtakem jo ljubiš ali kaj?«

»Ljubim, ha, ha! Imeniten dovtip. Povem ti, da sva
se pred petimi dnevi zbila, hudo zbila, opljuvala sva drug
drugega in nazadnje sva se stepla. Od tedaj se še nisva
videla, jaz nisem šel vse dni k njej. Popolnoma lahko
živim brez nje. Ampak tako je, no —. Nocoj' pojdem
na stanovanje.«

Molčal sem in si razlagal njegov »tako«. V duhu
sem si predstavljal žensko: morda je dolga, suha stvar,
z izpitim, bledim obrazom, s pohlepnimi očmi in velega

e

81

Prežihov Vor a n c

telesa, morebiti je pa kozava, debelušna ter okornega ži¬
vota, gleda topo in izbuljeno, pije žganje in se kotali
po tleh. Končno bi jo rad spoznal in rekel sem tovarišu,
da grem zvečer z njim na stanovanje. Ustrašil se je in
me pogledal zbegano; nato je zganil grlo, kot bi požrl
kost, in me hkrati opozoril na sončni zahod. Med najinim
pogovorom je sonce dokončalo svojo dnevno pot in se
izgubljalo za daljno morsko obzorje. Zadnji žarki so krilih'
iz ožarjene daljave in kot za slovo odevali površino
mesta in skalnata brda z otožno vijoličasto barvo.

Nerazumljivo se mi je zdelo, zakaj mi tovariš ne od¬
govori naravnost in me hoče zabavati s sončnim zaho¬
dom; toda čutil sem, da se v duhu draži z idiličnim veče¬
rom, in pustil sem ga v miru. Dolgo je zrl na morje, ne
da bi trenil z očmi. Nekajkrat sem se skrivaj ozrl nanj,
na obrazu sem opazil tiho skrb. Že je bilo mračno in
v mestu pod nama so v dolgih verigah gorele luči, ko sva
se odpravljala nazaj. Tovariš je stopal nenavadno hitro,
kakor bi ga kje čakal nujen opravek.

»Kam se ti mudi, saj grem s teboj do kraja, prav do
doma.«

Nekaj je zagodrnjalo v mrak.

»Rad bi spoznal tvojo ženo, ker si mi toliko zani¬
mivega pripovedoval o njej,« sem nadaljeval. »In če
imaš morebiti prostora, bi tudi čez noč ostal pri tebi.
Zavetišče...«

»Zakaj ravno k meni?« se je v tem hipu zadrl nad
mano in obstal na cesti z rokami v žepih.

Osupnil sem. Nekaj trenutkov sva si tako stala na¬
sproti.

»Zakaj hočeš prav k meni?« je pričel govoriti zasop-
ljeno. »Čudno se mi zdi, da bi te prav moje stanovanje
tako silno zanimalo. Kamor se obrneš, vidiš isto. Pri

82

Za delom

meni ni prostora za prenočišča. Soba, v kateri stanujeva,
je majhna, mokra klet, brez poda in brez vsega. Postelje
nimava nobene, leživa na kupu slame. Gabilo bi se ti go¬
tovo: baba je grda, neverjetno ostudna ...«

Mahoma se mi je posvetilo v glavi, od kod njegova
razburjenost, in nisem mogel krotiti smeha. Potolažil sem
ga in mu obljubil, da ne bom iskal ne žene ne stanova¬
nja. V prvi ulici sva se hladno ločila in napotil sem se
proti zavetišču.

6 *

83

BARABA

Ko se je že skoraj stemnilo, je vstal potepuh Klemen
Cepin. Ves dopoldan je ležal za košatim leskovim grmom
ob veliki cesti in sanjaril.

»Noč je,« je dejal polglasno in si privezoval hlače s
srobotovo trto. »Dobro bi bilo iti kam povprašat za pre¬
nočišče. ZlomekI Sitno je beračiti pri samih znancih in
nekdanjih prijateljih v takšni paradi, kakršna je moja.
No, morda me pa le ne bodo spoznali; prvemu Klemenu
seveda nisem podoben. Pa kaj komu to mar!«

Sem od planin se je zaslišala pesem. Dolgi glasovi so
se širili čez temno krajino, odmevali po dolgi dolini in
se nazadnje izgubljali v šumu bližnjega deročega potoka.

»Aha!« je pomislil Klemen, »če nimajo steljarje tam
kje. Tja bi šel! Ampak daleč je. Bolje bo, da si bliže
poiščem večerjo.«

Začel je misliti, na katero stran bi krenil. Nedaleč
od ceste so se svetila okna velike kmečke hiše, na drugo
stran ceste so pa mlatili.

»Kam bi šel?« je premišljeval dalje. »Pri Klančniku
svetijo, pri Orašu pa mlatijo. Včasih so živeli povsod
dobri ljudje.«

Tedaj je v bližini zaslišal ropotanje voza in kmalu
je pripeljal po cesti zapozneli voznik. Vprežena sta bila
dva velika, bela vola, ki sta z lahkoto vlekla dolg voz,
na katerem je sedel voznik. Ko je privozil mimo Kle-

84

Baraba

mena, je ta hitro skočil čez jarek na cesto in se zbasal
na zadnji konec voza. To je opravil tako brezbrižno in
malomarno, kakor bi bil gospodar voza, živine in hlapca.
Hlapca je predramil ropot.

»Kdo sedi tam?« je zavpil, ko je v poltemi zagledal
na zadnjem podelu čepečega človeka.

»Tvoj prijatelj,« je zavpil tudi Klemen in še pri¬
stavil: »Pravzaprav pa to nikogar ne skrbi.«

»Kaj?« je vprašal z zateglim glasom voznik in usta¬
vil voli. Začel je vstajati s kupa sena in se kobaliti z
debelim bičevnikom v roki proti Klemenu.

»Mož, le kar tam ostani,« je dejal potepuh brez¬
skrbno, »rajši jaz pridem k tebi, na oplenu se bom kmalu
naveličal sedeti.«

Prestavil se je mimo začudenega voznika in se use¬
del na seno. Voznik ni vedel, ali bi se čudil ali jezil nad
to predrznostjo.

»Kdo pa si ti?« je dejal in začudeno gledal potepuha

»Vse zveš, samo prisedi in poženi, pozno je že,«
mu je prigovarjal Klemen.

Voznik se je čudil še bolj in ni vedel, ali naj pri¬
sede ali pa naj vrže vsiljivca z voza. Nazadnje je pri¬
sedel in pognal.

»Kam pa voziš?« je vprašal Klemen, ko se je začel
voz premikati.

»K Mihevu v Narje.«

»K Mihevu! Vem, kje je. Ali še živi stari Mihev?«

»Ne živi več!« je rekel voznik, Mihevov hlapec.
»Kako pa to, da veš za Miheva?«

»Jaz vse vem,« je dejal Klemen, »— toda prijatelj,
ali me bodo hoteli sprejeti čez noč? Stari Mihev bi me
bil, za mlade ne vem.«

85

Prežihov Voranc

»Tudi mladi te bodo sprejeli. So tudi dobri ljudje.«

Potem sta molčala. Voznik je ugibal, kdo bi bil ta člo¬
vek. Nikoli ga še ni videl in vse mu je znano. Morebiti
ga je že kdaj videl, pa ga ne more spoznati, ker je tema.

Klemen je pa razmišljal o starem Mihevu, njegovem
nekdanjem gospodarju, o nekdanjih znancih in posebno
o davnem prijatelju Lukaču. Kje neki je? je mislil, ali še
živi ali je morda mrtev? Ali se potepa po svetu kakor
jaz, ali je morda postal srečnejši? Zagledal se je v ble¬
ščeče nebo, kjer so trepetale zvezdice kakor včasih, ko
je še kot fant vasoval. Noči so take, kakor pred tridese¬
timi leti, lepe, jasne, ljubezen rodeče, gore take, dolina
tudi... In barabi, Klemenu Cepinu, je postalo mehko pri
srcu, blaženo in otožno obenem, da bi skoraj jokal. Če¬
ravno je bilo njegovo srce že davno zakrknjeno, pristop
blagim čustvom do njega že davno zaprt, mu je vendar
prihod v domovino, ki je ni videl trideset let, omilil trdo,
pokvarjeno nrav, da se je komaj ubranil solz.

»Lepa noč!« je vzdihnil polglasno, ko se je spet
zdramil.

»Lepa, lepa,« je pritrdil voznik, »jaz bi skoraj pel.«

»Jaz bi tudi!« je pripomnil Klemen. »Ali znaš tisto?

»Nocoj je ries an liap viečier,
an liep viečier, na svetva nuoč.«

»Znam! Če jo le ti?«

Pa sta jo zapela. In na veliko začudenje voznikovo
je tujec pel izvrstno, docela po napevu tega kraja. In
kako lepo je zategoval. Včasih, da, sta tako pela on in
neki fant njegovih let. Tujec ga je jel zanimati še bolj in
vprašal ga je odločno:

»Povej mi vsaj, kdo si in od kod si? Prej si mi oblju¬
bil!«

86

Baraba

»Ti bom pa povedali Jaz sem baraba, potepuh, tat,
lenuh, goljuf, vse sem, le ubijalec nisem in prišel sem
od daleč. Pa zavoljo tega se me ni treba bati. Ne bom ti
storil žalega. Ne boj se tistega, ki ti odkrito pove, kaj
je, bolj se boj onega, ki se ti bo hvalil.«

Hlapec se je stresel. Ne da bi se bal tujca ali kaj,
stresel se je od groze nad človekom, ki mu odkrito kakor
pri spovedi pravi, kaj je, in ne skriva niti enega zločina.

Privozila sta v Narije. Vas je ležala ob veliki cesti
in hiše so bile raztresene tja do pobočja bližnjega hriba.
Hlapec je peljal skozi vso vas in na gornjem koncu zavil
s ceste na kolovoz. Kmalu sta zapeljala na široko dvo¬
rišče,- bila sta pri Mihevu. Pred hlevom sta se skobacala
z voza in hlapec je izpregel vola.

»Kar z mano pojdi v hlev, bova tukaj čakala ve¬
čerje,« je rekel hlapec in gnal vola v hlev. Za njim je
počasi vstopil Klemen. Dolg, ozek prostor je razsvetlje¬
vala petrolejka, viseča pod stropom. Videl je, da je hlev
obokan, da je ob vsaki steni otvezeno polno lepe živine,
le en kot da je odgrajen sam zase; v njem je videl pre¬
prosto hlevsko posteljo in iz močnih desk zbito omaro.
Ko je hlapec otvezel žival in nametal mrve v jasli, se je
usedel v posteljo in povabil k sebi Klemena.

»Sedi sem,« je rekel, »vtem,, ko vole nakrmim, bo
tudi večerja!«

Klemen je sedel k njemu in opazovala sta drug dru¬
gega. Hlapec je videl, da je tujec srednje postave, bolj
šibak in lepega života. Videl je, da je po obrazu močno
poraščen, da se skoraj nosu ne vidi, in prav nič se ni
čudil, da ima tujec strgano obleko, ker je vedel, da je
baraba. Tudi Klemen si je ogledal tovariša. Bil je nizek,
širok v hrbet in križ, kratkih, močnih rok, priljudnega
obraza in visečih brk pod nosom.

87

Prežihov Voranc

»Hlev je zdaj obokan,« je začel pogovor Klemen,
»tedaj, ko sem jaz tukaj služil, pa ni bil. In vse je prezi¬
dano, okna so večja, hlev je daljši kakor prej in pobe¬
ljen je kakor hiša.«

»Ali si tudi služil tukaj?«

»Seveda sem, pred tridesetimi leti, od osemnajstega
do dvajsetega leta. Lepo je bilo tedaj in morebiti bi bilo
še, da me ni vrag zanesel v tujino. Neki Lukač, moje
starosti, je tudi služil tukaj za volarja in je ostal še po¬
tem, ko sem jaz šel. Ali je kje blizu Lukač Dobrodel?«

»Dobrodel!« ... je mrmral hlapec pretrgoma »... Lu¬
kač! Ha! ha! Lukačev je več, za Dobrodela pa ne vem...
ojojo...«

»No, kaj pa ti je!«

»Nič mi ni... Lukač Dobrodel, praviš?« je hitel hla¬
pec dalje.

»Da, Lukač!« je nadaljeval Klemen in se ni menil
več za hlapca, »S tistim Lukačem sva služila skupaj dve
leti in če bi živel sto let, ne bi pozabil tiste službe. Vesel
fant je bil in dober, in imela sva se rada kakor brata.
Nikoli ni bilo zamere med nama. Pila sva oba rada,
kadar je bil eden pijan, je bil tudi drugi. V lepih nočeh
sva hodila skupaj, pa pela in ukala, da sva vse očarala.
Ej, peti je znal Lukač. Pel je vedno čez, jaz sem jo pa

rezal predi... To sva pela_Kadar sem slišal kje v

svetu peti tujo pesem, vselej sem se spomnil nanj in
včasih sem skoraj jokal. Ko bi ostal, bi bilo morda še
dolgo tako lepo, tako sem si pa sam zapravil srečo. Pa
kako me je rad imel... Tistega večera, ko sem šel, me
je spremljal do trga in se ves čas med potjo jokal. Obje¬
mal me je, da me je bolelo že čez pas, tako me je lju¬
bil ... Lukač ...«

88

Baraba

In zaril je roke v dolge zmršene lase ter začel ihteti.
Krčevito je ihtel tudi hlapec in se stresal v razburjenosti.
Iztegoval je roke in šepetal: »Klemen, Klemen . ..« Šepet
pa je postajal glasnejši in močnejši, in nazadnje so sun¬
koma prihajali iz ust jasni klici: »Moj Klemen, ti moj
Cepin!«

Baraba se je zdramil, ko je slišal svoje ime. Začudil
se je, ko je videl hlapca, kako s sklonjeno glavo čepi v
postelji in kliče njegovo ime. Stresel ga je za ramo in
zaklical:

»Kaj mi hočeš?«

Oni pa je še bolj zaihtel, zakrilil z rokama predse,,
vzdihoval:

»Lukač sem... Klemen, jaz sem .. .«

»Ti si!...«

Objela sta se, stara znanca in prijatelja iz mladih
let. Objemala sta se dolgo in strastno. Pritiskala sta se
drug k drugemu, se močila s solzami, da sta imela oba
mokre brke in lica, zraven pa ihtela.

Ko sta utešila prvo hrepenenje in sta izpustila drug
drugega, je prišla dekla klicat hlapca k večerji.

»Ne bom jedel nocoj, nisem lačen,« je rekel dekli
veselo. 1

»Jaz bi pa jedel,« se je oglasil Klemen, »zelo sem
lačen.«

»Nocoj dobiš večerjo, da se najgš pošteno,« mu je
odgovoril hlapec. Dekli pa je rekel; »Prijatelja sem do¬
bil, Klemena, ti ga nisi poznala. Pojdi z menoj, pa mu
ponesi moj del večerje.«

Klemen je ostal sam v hlevu. Pa ne dolgo. Kmalu sta
se vrnila; dekla je prinesla večerjo, — krajec kruha,
precejšnjo skledo solate in na vrhu meseno klobaso, Lu¬
kač pa velik, zeleno 'pobarvan vrč mošta.

89

Prežihov Voranc

»Jej!« je velel hlapec in vse razstavil po zaboju ob
postelji. »Gospodar je vesel, da si se vrnil, čeravno se
te malo spominja, ker je bil še jako majhen, ko si služil
tukaj. Ključ od kleti mi je dal in rekel, pijta mošt, koli¬
kor hočeta, jutri, ko bo nedelja in bo čas, nam bo pa
pripovedoval svoje zgodbe. — Le jej, jaz bom pa vole
opravil ta čas.«

Ko je Cepin pojedel večerjo in popil precej mošta,
je prisedel k njemu Lukač. Vzel je vrč in rekel:

»Kaj si delal teh trideset let?«

»Kaj sem delal? Hm! Pripovedovanja za več ur. Ho¬
dil sem po svetu, od kraja sem delal po tovarnah, rudni¬
kih in sploh mnogokje. Zraven sem se spridil, začel
lenuhariti in po malem krasti. Ko sem se navadil prvega
greha, sem se začel posluževati drugega. Zapirali so me
kakor za stavo, danes sem počival v kakem svinjaku
župana oddaljene zagorske občine, jutri sem tičal v
mestni ječi, potem bil zaprt pri sodniji in tudi v prisilni
delavnici sem bil dve leti. Tam so me izpustili, ker sem
se ,poboljšal', a to rečem, da se nikjer v nobenem dru¬
gem zaporu nisem naučil toliko hudobij, kakor v prisilni
delavnici. Veliko sem trpel na svetu in nikoli bi ne bil
toliko, ko bi bil ostal v domačem kraju. Menda mi je
usojeno to življenje.«

»Usojeno, usojeno!« je povzel Lukač z mračnim gla¬
som, čeravno ni verjel v besedo »usojeno«. Bil je pre¬
pričan, da je vsak svoje sreče kovač, a tega ni rekel
naglas, da bi ne užalil svojega komaj najdenega prija¬
telja. »Usojeno, usojeno!. .. Mnogo si že izkusil na svetu,
vtem ko sem jaz tičal v tem hlevu. Lej, jaz sem vseh tri¬
deset let služil pri Mihevu, prej pri starem, zdaj pri
mladem. A ne kesam se! Zaslužim lepo, delo ni prehudo
in preskrbljen sem. Pri hiši imam zgovorjen kot do smrti.

90

Baraba

Delaš, kolikor moreš in dokler boš mogel, pa si lahko
pri hiši do smrti, mi je rekel gospodar. Dal mi je veliko
zapečateno pismo in rekel, naj ga pokažem, če bi on
umrl, če bi se prodalo ali kaj takega, pa mi ne more
nihče nič. Pravijo celo, da bom dobil od cesarja meda¬
ljo, ker že trideset let služim. Denarja nisem nosil na
kup, pil sem vedno, pa ne tako, da bi delal gospodarju
škodo, drugim pa dolgove.«

Tako sta sedela in se pogovarjala o življenju. Ko
sta izpraznila prvi vrč, je šel hlapec po drugega. Sčasoma
sta se ga nalezla in kakor sta se prej objemala iz prija¬
teljstva, tako sta se zdaj iz pijanosti. Točila sta pijane
solze, prisegala si zvestobo do smrti in še dalje, in po¬
čela še druge neumnosti.

Drugo jutro se je najprej zbudil Lukač. Ustrašil se
je, ko je videl, da je že dan, in urno je tekel dajat
živini; nedelja je namreč bila, in če hlapec hoče v cerkev,
mora prej nakrmiti živino. Sinočnjega dogodka se ni spo¬
minjal natanko, le da se je vrnil Klemen in da ga je on
pripeljal, mu je še ostalo od pijanosti.

Klemen pa je spal in spal ves čas, kar je krmil hla¬
pec; kakor govedo je smrčal, spal je, ko je prišel gospo¬
dar v hlev, da bi pozdravil prišleca. Gospodar, hlapec in
vsi so mu privoščili spanje; saj ga je potreben. Odpravili
so se v cerkev vsi, razen dveh šolarjev, ki sta ostala
doma in pasla govedo okrog doma.

Zbudil se je tudi Klemen. Začudil se je, ko je videl,
da je v hlevu.

»Ali sem spet zaprt v kakem svinjaku?« je mrmral
in zijal okrog sebe, vstal, odprl hlevska vrata in pogle¬
dal ven. Tedaj se je spomnil sinočnjega večera, Lukača
in Miheva, in spomnil se je tudi, da je nedelja. Ker zu¬
naj ni videl nikogar, je zaprl vrata in sedel na posteljo.

91

Prežihov Voranc

Začutil se je samega, začutil je v sebi tudi starega Kle¬
mena — barabo. »Sinoči sem bil pijan,« je mislil »in
govoril sem neumnosti — česa pijan človek ne stori!«
Mislil je na Lukača, na Miheva, na domovino je mislil,
toda le kot baraba; žaloval je za vsem, kakor bi ne mo¬
gel ničesar več dobiti. »Izgubljeno je vse,« je mislil,
»zame je vse proč! Ni mi več pomagati, je škoda, da bi
mislil. Sem pač take narave, zapisan sem barabstvu. Am¬
pak snoči sem bil pijan.« Vzdignilo ga je kar samo od
sebe in stopil je k omari, jo odprl in začel pregledovati.

»Nimam kaj izbirati,« je mrmral nevoljen, »ena sa¬
ma vsakdanja Lukačeva obleka, borna, a vseeno boljša
kakor je moja,« Začel se je slačiti in v dveh minutah je
tičal v hlapčevi obleki od škornjev do klobuka. Stopil
je na dvorišče in se s strokovnjaškim pogledom ogledoval
po okolici. Sel je proti hiši in ko je bil pred pragom, je
videl tam za plotom dva dečka, ki sta pasla in se igrala z
mladim junčkom.

»Lukač!« je zavpil eden od dečkov, »ali niste šli v
cerkev?«

Ta me ne pozna, je pomislil Klemen in glasno zavpil:

»Pusti teletu, da se pase, če ne, bom povedal očetu
in nabasala jih bosta oba.«

Fanta sta zbežala od teleta in izginila med drevjem.
Klemen pa je dvomljivo pritisnil na kljuko in — vrata so
se odprla. Šel je v hišo, kakor bi šel k mali južini; vse
je bilo tiho, le v družinski sobi je tiktakala ura. Baraba,
vsega tega vajen, je skozi družinsko sobo šel v čumnato
in se lotil prve omare, ki mu je prišla pod roke. Po krat¬
kem obdelovanju so se vrata vdala in pred seboj je za¬
gledal vse polno razobešene ženske obleke.

»Cap vse polno, drugega nič,« je govoril polglasno
in stikal dalje. V desnem kotu je iztaknil skriven predal-

92

Baraba

ček; ko ga je potegnil, mu je pred očmi zablestel kupček
starih srebrnikov. Hlastno je pograbil vse, stlačil v žep,
potisnil predalček nazaj, zaprl omaro in šel. Izkušnje so
ga izučile, da je bolje s petakom srečno pobegniti, kakor
s tisočakom priti sodniji v roke. Šel je čez dvorišče, sko¬
čil čez plot, pa tja čez polje...

Roke je potisnil globoko v žepe, da so se mu pove-
silne rame, in hitel čez opustošene njive in travnike proti
gozdu. Ni več mislil na domovino ne na Lukača, njegove
misli so bile pri srečnem begu in svetlih srebrnikih. Pa
je hitel in hitel, in ko je dosegel gozd, se je oddahnil žn
ozrl...

Dan je bil lep, poln življenja. Sonce je sijalo, žarki
so se lomili ob sencah in vejevju, jesenko vreisje po >ro-
beh se je kopalo v soncu, brez listni bukovi in brezovi
gozdovi so žareli v sončnem svitu. Čez polja je pihal
veter in prinašal glasove kravjih zvoncev, odmeve petja,
ukanja in klicev iz jesenskega življenja ...

Ptice so se zbirale po polju, v jatah obletavale drev¬
je, hiše, vasi in izginjale v višini. Pri fari pa je z velikim
zvonom zvonilo k povzdigovanju.

93

OBRAČUN

Tovarna je odpustila petdeset delavcev zaradi po¬
manjkanja dela.

Obrat v tovarni je že dolgo hiral; ni bilo premoga
ne surovin, in tako smo že dalj časa slutili, da namerava
podjetje odpustiti mnogo delavcev. Zvedeli smo, da bodo
odpuščeni vsi nekvalificirani. Zato smo se brž organizi¬
rali v naši organizaciji. Celo taki so vstopili, ki niso imeli
nikake razredne zavesti. Naše zaupnike smo naganjali
zlepa in zgrda, naj se odločno borijo za nas. Nakane
podjetja smo imenovali lopovstvo in svoje stališče smo
opravičevali s čisto socialističnega stališča.

»Kaj nam mar, če je zdaj obrat pasiven. Prej je pod¬
jetje dobičkarilo z milijoni, naj krije zdaj izgubo z njimi!«
smo rekli. Stališču kvalificiranih delavcev smo se ro¬
gali. Rekli smo, da imamo enako pravico do dela kakor
oni, da nismo mi krivi, če ne znamo kake stroke, pa tudi
nismo krivi, da smo se rodili kasneje kot oni. »Vaša
strokovna izobrazba ni vaša zasluga, ampak gol slučaj,«
smo rekli. Med delavstvom se je pojavil razdor. Mi, kan¬
didati obračuna, smo zmerjali zaupnike z buržoazijo, ki
ima nas težake, kramparje in lopatarje za manj vreden
razred.

Tako se je odpust zavlekel od jeseni do zime. Konč¬
no pa se je nekega dne pojavil na črni tabli pred vho¬
dom v tovarno sledeči seznam v obliki razglasa:

»Zaradi pomanjkanja dela odpuščamo s štirinajst¬
dnevno odpovedjo sledeče delavce ...«

94

Obračun

Tu je sledilo petdeset imen, na koncu je bil datum
in pod njim podpis podjetja. Delali smo še štirinajst dni,
toda z občutkom, da ne sodimo več med delavce. Med
nami, odpuščenimi, in delavci, ki so ostali, je zazijal
prepad; začeli smo se sovražiti in sovraštvo je tu in tam
tudi izbruhnilo. Končno pa je prišel dan obračuna.

Skrajno neprijeten decemberski dan je bil takrat;
nebo je bilo zastrto z gladkim, sivim svodom zimskih
oblakov, ostra sapa je nosila v zraku nekake snežene
smeti. Mraz je šel do kosti. Kljub temu pa smo čakali
že dolgo pred določeno uro pred pisarno na obračun, ki
je bil naznanjen za ob treh popoldne. Pred burjo smo se
skrivali za zid in za planke in potrpežljivo čakali, preze¬
bajoč v zamišljenem samozatajevanju. Mraz je bil tak,
da bi šel tudi skozi debelo obleko, toda med nami je
bila več kot polovica oblečena zelo slabo. Mnogi so imeli
na sebi še staro vojaško obleko, ki so jo prinesli iz ro¬
vov, bluze so jim bile prevelike in pa premajhne, da so
ob pogledu nanje izzvali v duši smeh ali sočutje. Marsi¬
kateri so imeli na bluzah še raznobarvne našitke bivših
polkov, na katerih so se poznali še sledovi davno od¬
trganih činov; ta ali oni je imel oprtan tudi nahrbtnik in
v roki palico. Dva delavca, suh mladič in starec z vise¬
čimi biki, sta hodila tesno skupaj pred pisarno gor in
dol; roke sta tiščala v žepih, gledala samo v tla in molče
stopala sem in tja. Morda sta bila kje v ujetništvu ali v
kaki ječi, da sta se naučila takih sprehodov. Drugače se
samo norci tako sprehajajo. Čisto zase je stala skupina
rdečeličnih kmečkih fantov; debele svetle verižice s to¬
larji so jim visele ob telovnikih. Na njihovih obrazih ni
bilo skrbi, ki je odsevala z obrazov mnogih drugih. On¬
stran ceste ob plotu je nepremično stal majhen, suhljat
možic blestečih oči, zavit v dolgo zimsko suknjo. Poznal

95

Prežihov Vorane

sem ga dobro. Ime mu je bilo Tevž in je bil rokodelec iz
trga; njegova žena je kuhala delavcem hrano. Takoj sem
razumel, zakaj je tudi on prišel na obračun. Enkrat je
šel v pisarno, a se je hitro vrnil. Nekdo je za njim za¬
loputnil vrata in slišal sem vpitje:

»Kaj hudiča, mi tmar tvoj dolg. Obračunaj sam z
njimi!«

Možic se je molče vrnil na svoje mesto ob plotu in
nepremično čakal dalje. Delavci so ga sovražno gledali
in se mu muzali.

Medtem je bila ura že tri, toda iz pisarne še ni bilo
nobenega poziva. Potrpežljivost nas je mahoma minila in
začela se nas je lotevati nestrpnost. Jeli smo nemirno ko¬
rakati po prostoru pred pisarno, cepetati z nogami, pso¬
vati zimo in nazadnje nered, pisarje in uradnike, sprva
pritajeno, potem čedalje brezobzimeje. V vežico pred pi¬
sarno se je natlačilo že polno ljudi, pritiskali so proti
durim in trkali. Vendar si nobeden ni upal odriniti vrat.
Nekdo pa je po naključju premočno pritisnil na kljuko;
v tistem hipu je prišel od zadaj nenaden sunek in vrata
so se široko odprla, oni pa je zaradi sunka zletel daleč
v pisarno. Gruča pred vrati je krohotaje odskočila, pi¬
sarji so preplašeni planili s sedežev. Njihovi potni obrazi
so bili obupani. Najdebelejši in najstarejši izmed vseh
je proseče rekel:

»Počakajte še nekoliko, nekaj minut še. Računi še
niso gotovi!« Nato se je zopet obrnil proti pisarjem in jih
začel zmerjati.

Vlomilca je postalo sram in vrnil se je v vežo. Zu¬
naj se mu je smejala vsa gruča. Vendar smo čakali še
precej časa, morda še četrt ure. Šlo je na večer, mraz je
postajal ostrejši in nestrpnost je dosegla že višek, ko se
je slednjič pojavil na pragu mlad dečko in odredil: .

96

Obračun

»Zdaj se prične. Postavite se v vrsto kakor pri vo¬
jakih, lepo drug za drugim, ne kakor živina!«

Ne oziraje se na njegove besede, smo se zgrnili pred
njim v neurejeno gručo, ki je pritisnila proti vratom. Vsak
je hotel biti prvi. Zapazil sem, da rine proti vratom tudi
možic Tevž; kakor klop se drži delavca Pravice, ki bi
se ga rad otresel in se zato skuša s svojimi močnimi
pestmi zriniti stran od njega. Toda zaman. Možic je zelo
trpel, ker so ga delavci odrivali iz mržnje in nekake
škodoželjnosti, toda vztrajno se je držal Pravice.

Pravica je prejel denar prvi, takoj za njim jaz. Možic
Tevž je sledil Pravici v pisarno in se hotel vmešati v iz¬
plačevanje, toda blagajnik je bil razburjen in ga je opso¬
val. Kakor poparjen pes nama je možic sledil iz pisarne.
Na cesti se je prihulil čisto k delavcu Pravici in mu
rekel s prosečim glasom:

»Plačaj mi dolg!«

Pravica ga je prezrl, kakor bi ga niti ne opazil.

»Kam greš?« me je vprašal. »A, v konzum! Dobro,
jaz tudi! Nocoj se moram najesti kruha!«

Pridružil se mi je in šla sva v trg, ki je ležal v sote¬
ski poleg tovarne. S Pravico si nisva bila prijatelja, po¬
znala sva se, kakor se pač poznajo delavci v tovarnah.
Ob prvem srečanju ni napravil name kakega posebnega
vtisa; bil je mlad, vedno oblečen v povaljano vojaško
obleko, porumenelo od plinov in dima v rovih; na bluzi
sta mu čez rame tekla sledova nahrbtnikovih jermenov,
ki so ga morda gulili več let. Sedaj pa mu je bilo menda
nerodnov biti sam z vsiljivim upnikom na cesti, zato se je
pridružil meni.

Možic Tevž je šel za nama v trg. Med potjo se je
pokazala iz gruče stranskih hišic tudi njegova; mislila
sva, da bo zavil proti njej, toda motila sva se; šel je za

7

97

Prežihov Voranc

nama v trg. Na vogalih nekaterih hiš so že gorele elek¬
trične žarnice; nad hiše se je sklanjal pust zimski večer.

Šla sva v konzum in Tevž z nama. V prodajalni je
bilo nekaj žen in otrok, ki so kupovali moko. Nekaj de¬
lavcev je pilo žganje.

»Kaj hočete?« je vprašal mlad prodajalec; ko je sli¬
šal, da hočeva kruha, se je začudil in vprašal:

»Ali sta člana?«

Ker sva mu odgovorila, da nisva, je rekel, da ne mo¬
reva dobiti kruha.

»Zbogom!« je rekel prodajalec.

»Član! To je zalega! Kaj mi mar! Pravijo, da je kon¬
zum delavski, a delavec niti kruha ne dobi!« se je pre¬
piral Pravica. Poznalo se mu je po glasu, da je lačen.

»Pravila so, ki zahtevajo tako!« je odgovoril proda¬
jalec. Nazadnje pa je nama izjemoma dal vsakemu hleb
kruha.

Takoj na pragu sva ga načela, in sicer brez noža:
Pravica ga je trgal z zobmi, držeč ga z obema rokama,
in brezbrižno korakal po mračnem trgu. Na koncu ulice
je bila gostilna s trafiko.

»Morda imajo tobak!« je menil Pravica in krenil
proti vhodu. V krčmi je bilo nekoliko živahneje kot
sicer. Ob dolgih preprostih mizah so< sedeli gostje, pili in
kadili. Ko sem vstopil, sem videl, da je med njimi večina
tistih, ki so bili z menoj pri obračunu. Nekateri so bili
že pijani; poznalo se jim je na spremenjenih obrazih, s
katerimi so gledali po lokalu, smrdečem po tobaku, alko¬
holu in premogu. Med gosti je bilo tudi nekaj žensk;
sedele so za mizami, se smejale in pile kakor moški. Eno
sem poznal. Pavla ji je bilo ime; bila je lepa in mlada,
a bila je vlačuga. Za mizo ob peči je nekdo raztegoval
harmoniko, znova in znova je prekinjal, kakor (bi se učil.

98

Obračun

Nazadnje je zagodel dolgočasen valček; trije pari so se
prijeli in začeli plesati, zadevajoč se ob stole in mize.
Pavla je plesala z grdim, postamim delavcem, s katerim
je prej sedela in pila za mizo; njeno že tako kratko
delavniško krilo je včasih med plesom zavihralo visoko
v zraku, da sta se videli njeni lepi, okrogli nogi nad
koleni, kjer so se nehavale črne nogavice, podvezane z
belimi podvezi. Nogavice so bile tu in tam že luknjaste
in skozi luknje se je pohotno blestela bela koža njenih
nog.

Midva s Pravico sva sedla k mizi, kjer je sedelo
nekaj tujcev v debelih, kratkih zimskih jopičih. Bili so
kmetje, ki so verižili s konji na Nemško, pogovarjali so
se o konjih in težavah, ki jih imajo z vojaki na demarka¬
cijski črti. Za naju se niso zmenili. Položila sva obgrizena
hleba predse na mizo in naročila piva. Potem sva naro¬
čila »večerjo«, namreč krožnik golaža. Sklonila sva se
nad krožnika in hlastno jedla; ko sva končala, je Pravica
glasno vzkliknil:

»Pojedel bi jih še peti« Naročil je še eno večerjo.

Tevž, ki je vztrajno capljal za Pravico, je šel za
nama v gostilno in se usedel na klop k Pravici. Ko ga je
natakarica vprašala, kaj bo pil, je v zadregi pomigal z
ramama in rekel:

»Nič! Prišel setm s tem!« Potem je tiho sedel in
nepremično gledal svojega dolžnika, kako ravnodušno
večerja.

Ko je ta použil tudi drugo porcijo golaža in cel hleb
kruha, se mu je vidno razjasnil obraz. Zravnal se je na
stolu in zdelo' se mi je, da je šele takrat opazil Tevža
poleg sebe. Pogledal ga je z zanimanjem in možic je zaža¬
rel v upanju.

7 *

99

Prežihov Voranc

»Prinesite tudi temu vrček piva na moj račun!« je
velel natakarici.

Tevž se je presrečen zahvalil in pil z dolgimi požirki.
Čakal je, kdaj bo Pravica potegnil iz žepa denar in mu
poravnal dolg.

»Saj ni zaradi mene,« mu je skoraj zašepetal na uho,
»ampak zaradi babe, ona me goni za teboj! Če ji ne pri¬
nesem denarja, ne smem pred njene oči!« A njegov up
je bil prazen. Pravica se ni več zmenil zanj. Ker je bil
sit, ga je začela zanimati gostilna in gosti.

Godec je zopet raztegoval meh in trije pari so zopet
plesali. Pavla z istim postamim, grdim dedcem, kakor
prej. Med plesom je gledala po sobi. Pravica se je sre¬
čal z njenimi očmi in dekle se mu je nasmejalo z belimi
zobmi. On je umaknil oči in me vprašal:

»Kdo pa je ta? — Škoda, da je ne poznam. Kaj pa
tisti stari dedec, ki pleše z njo?«

Povedal sem mu na kratko, poslušal me je, a ni iz¬
praševal več. Pil pa je vrček za vrčkom. Na moje začu¬
denje je jel govoriti s kmetom, ki je prisedel. Vračal se
je domov. Kmalu sta se začela prepirati. Kmet je trdil,
da mora trdo delati šestnajst ur na dan, medtem ko dela¬
vec samo osem. To je vzrok draginje in pomanjkanja.
Pravica mu je živahno ugovarjal, posebno ker je posta¬
jal čedalje bolj pijan.

»To je življenje. Štirinajst dni sem delal in danes
sem prejel denar, a lahko vsega zapravim nocoj, in še
pijan ne bom!« je govoril.

»Celih štirinajst dni sem stradal. In danes sem do¬
bil obračun. Niti delati ne sme človek, tudi če bi rad.
Evo knjige!« Pomolil je po mizi oguljeno delavsko knji¬
žico, ker pa so iz nje gledali bankovci, se je preplašil in
lokavo spravil knjižico nazaj pod bluzo. Po kratkem po-

100

Obračun

membnem molku je nadaljeval: »Oženil bi se...  sploh
se bom! Ce dobim kakšno, ki bi imela, recimo, dve sto
tisoč kron, jo vzamem, pa naj bo stara ali mlada ali
grda, samo da bo denar!... Dve sto tisoč kron — ože¬
njena je!« Udaril je z dlanjo po mizi in pogledal po
omizju. Navzoči so ga začeli z zanimanjem poslušati in
se mu smejati.

»Kaj se režite? Ali je to kaj smešnega? Glavno je,
da se rešim! Samo denar sem, pa bom tudi jaz znal živeti.
— Saj niti toliko ni treba nazadnje — petdeset tisoč bi
bilo končno tudi dovolj. S petdeset tisoč kronami bi po¬
stal človek.«

»Kaj pa bi napravil, recimo, če bi ti dal zdajle pet¬
deset tisoč kron?« ga je vprašal konjski verižnik.

»Vprašanje! Vi ste bedak! — Toda, če bi jih imel,
kakor jih nimam — hm! Najprej bi na primer povabil vse
prijatelje, ki so reveži, pa bi jim priredil večerjo, piti in
jesti kolikor bi hoteli •— do smrti bi jih opijanil in na¬
hranil bi jih, da bi popokali. — Potem bi užival — dobil
bi si žensko, kakršno bi hotel. ■— Trošil bi, da bi vedel,
kdaj sem živel — Sploh ne vem — vendar bi niti ne
znal ravnati z denarjem. Mogoče je prav, da ga nimam.
Prav ni...«

Ko je govoril o ženski, sem slučajno pogledal proti
Pavli. Videl sem, da se ji iskrijo oči. Gledala je na¬
ravnost proti Pravici. Njen kavalir jo je držal okrog
pasu in jo stiskal, ona pa je bila očitno neobčutljiva za
objeme. Silil jo je, naj pije, ubogala je molče, toda niti
alkohol je ni mogel omamiti. Čakala je samo prilike, da
bi ga pahnila od sebe.

Čez nekaj časa je godec zopet zaigral in Pavla je
šla plesat s prejšnjim. Čisto mrtva je visela ob njem. Ko
pa je plesala mimo Pravice, se ga je skušala dotakniti.

101

Prežihov Voranc

Pravica, ki je že nehal sanjariti o denarju, se je srečal z
njenimi očmi.

»Kaj boš plesala zmerom z istim!« je rekel lahko¬
miselno in iztegnil roke po nji.

Ona se mu je spustila v naročje. Pravica ni umel
dobro plesati, a ker je bil že pijan, je vseeno plesal. Po
plesu je izpustil Pavlo sreda izbe, toda ona se ga je okle¬
nila za roko in odšla z njim k mizi. On jo je objel okoli
pasu in ji dal piti.

»Zdaj mi je vseeno,« je rekel. »Pa pij, toliko imam,
da se boš opila, pa če vse zapravim nocoj.«

Prejšnji Pavlin ljubimec ni sedel za mizo, ampak je
z mračnim obrazom stal za njenim hrbtom. Dvakrat je
zaklical:

»Pavla, Pavla!« Toda ona se mu ni odzvala. Potem
pa je siknil skozi zobe: »Vlačuga!« in zlezel tiho za
mizo. Negov zoprni obraz je bil še zoprnejši in zdel se
je mnogo starejši kot prej.

Naenkrat pa se je dvignil izza mize Tevž, ki je do¬
tlej sedel čisto mimo; dvignil se je, njegove oči so
gorele v jezi in bil je tako razburjen, da si je moral
oddahniti, ko je hripavo rekel:

»Sedaj je dovolj! Plačaj hrano, ali pa —!«

Bil je grozen v svoji jezi, kakor razjarjen gad se
mi je zdel.

Pravica ga je popolnoma prezrl, tudi Pavla se je
delala, ko da ne sliši. To je Tevža še bolj razburilo.

»Denar takoj, ali pa grem po orožnike!« se je zadrl
še bolj grozeče.

Vsa soba je prisluškovala, na videz pa je glasno
govorila čisto drage reči. Godec se je zopet začel igrati z
posameznimi glasovi harmonike. Tevž pa je nadaljeval:

102

Obračun

»Hrano sem mu dajal mesec dni; rekel je, da bo
plačal, ko prejme denar; prejel ga je, plačal ni, prejel
ga je zopet in plačati zopet noče. Daj denar!«

Prejšnji ljubimec Pavle je zmagoslavno gledal. Pri¬
šel je k naši mizi in govoril zasmehljivo:

»Pavla, ali te ni sram?« Toda v njegovih besedah je
bilo več prošnje kot zasmehljivosti. Pavla pa se ni zme¬
nila zanj, niti sovražnega pogleda mu ni privoščila. Tudi
pred ostalimi je ni bilo prav nič sram. Pravica se je
smehljal, bil je pijan, poleg sebe je čutil topli Pavlin
život.

»Greva!« je rekla nazadnje ona. Hotela je vstati.

»Denar sem!« je vpil Tevž in zgrabil Pravico z obe¬
ma rokama za rame.

»Osel! Tu imate!« je ta mračno zamrmral in vrgel
dvajsetkronski bankovec na mizo. Tevž ga je hlastno
zgrabil in ga stlačil v žep.

»To je premalo! Komaj za en teden! Daj še več!«

»Vi ste pravi bedak!« se je Pravica cinično nasmeh¬
nil. »Ali delam samo za hrano? Smešno!«

»Denar sem!« je hropel Tevž kakor gluh.

Verižniki ob mizi so se naglas zakrohotali. Ne vem,
kaj se jim je zazdelo smešno.

»Greva!« je silila zopet Pavla.

Pravica pa se ni zganil, pustil je čisto mimo, da ga
je Tevž držal za suknjo. Naenkrat pa je zaigrala na nje¬
govem obrazu globoka bolest, pomešana s cinizmom.
Otresel se je nadležnega upnika, potem je izvlekel izpod
bluze delavsko knjižico, vzel iz nje ves denar, ga stisnil
v pesti in zagnal po mizi.

»Tu imate! Nažrite se, lopovi! Meni je vseeno!« je
zakričal.

103

Prežihov Vorane

Po denarju sta planila Tevž in natakarica hkrati, in
se pulila zanj.

Takrat se je Pravica zavedel, da se ga Pavla še
vedno drži.

»Poberi se tudi ti! Kaj se ližeš? Beži k vragu! Kaj si
mi pravzaprav? Stran!« je rekel surovo ki jo pahnil od
sebe, da se je opotekla po sobi. V kotu, kamor je zletela,
se je obrnila in zaplakala.

Delavec Pravica pa se je obrnil proti vratom in rekel
čisto mimo:

»Lahko noč!« in odšel v temo.

Od takrat ga nisem več videl in ne slišal o njem.
Morda se je oženil in priženil dve sto tisoč. Pa gotovo
ne! Drugače bi me prav gotovo povabil na pojedino, ker
je rekel, da bo takrat povabil na pojedino vse siromašne
znance.

Pavlo pa vidim večkrat!

104

II

.





KANJUH IZ ZAGATE

Odborniki delavskega izobraževalnega društva »Svo¬
boda« v Zagati so že skoraj celo uro čakali na sejo, ki
bi se imela začeti ob osmih. Zdaj pa je šlo že proti deveti.
Vsi iso bili navajeni takih zamud, saj je bilo to v navadi
tudi pri drugih delavskih organizacijah, kjer so sodelo¬
vali. Zato se spočetka nihče ni zmenil in pol ure je hitro
minilo v praznih predsejnih marnjah. Potem pa so ne¬
kateri obmolknili, začeli gledati po stenah, ko da bi tam
razen Cankarjeve in Marxove slike iskali še kako drugo
podobo, čeprav so vedeli, da je ni.

V vlažnem, nizkem društvenem prostoru je zavladala
mora, ki je vsako minuto postajala neznosnejša. To
moro je slednjič prekinil valjar Podlep; kakor jež se je
naježil na klopi ob zidu in vzrojil čez mizo:

»Koga pa pravzaprav čakamo?«

Društveni predsednik Žaže, v katerega je naježeni
Podlep pihnil vprašanje, se je zdrznil, potem pa rekel:

»Koga? Saj sam dobro veš, koga!«

»Vem, vem, zato pa pravim. Že zadnjič smo ga za¬
man čakali. Če ne more hoditi na seje, pa naj pusti!«

Valjarjeve besede je spremljal grd, sovražen pogled,
ki se je še zato zdel odumejši, ker si po izmeni še ni
utegnil umiti obraza in je ves ožgan in sajast prišel na
sejo.

Zdaj se je oglasil tajnik društva, trgovski pomočnik
Travica.

107

Prežihov Voranc

»Lahko je reči: naj pusti. Kje pa bomo vzeli drugega
režiserja za dramski odsek? Ali boš ti prevzel?«

Še preden je Podlep utegnil odgovoriti, so vskočili vsi
trije odborniki in potegnili z valjarjem.

»Lepo res ni, da že drugič čakamo nanj,« je zaklel
odbornik Ocepek. »Kdaj pa bomo začeli s predstavami?
Sokoli dajejo igro prihodnjo nedeljo, klerikalci v štiri¬
najstih dneh, mi pa še do seje nismo prišli. Blagajna pa
prazna.«

»Ta Kanjuh! Komaj si je rit dobro segrel na stolu,
na katerega smo ga mi posadili, pa že misli, da smo dolžni
čakati na njegovo milost.«

Odbornik Obretan, ki je bil znan kot skrajno ne¬
prizanesljiv človek, je zlobno zahrkal, ko je končal.

Nazadnje se je oglasil tretji skladač, Vogrin: »Kaj
bom pa jaz rekel? Skoraj uro hoda imam še do doma in
od poldne sem še tešč. Zadnjič sem tudi zaman prišel na
sejo. Dve uri izgubiti za tega kamuha! Kaj bo pa baba
rekla?«

Splošnemu izlivu je sledil utešen molk. Medtem so
vsi napeto strigli z ušesi, da bi zaslišali škripanje peska
na dvorišču, vendar od tam ni bilo nobenega glasu.

Predsednik Zaže se je zganil.

»Tako ne moremo- nadaljevati. Toda brez Kanjuha ne
moremo začeti, ker je na dnevnem redu ravno- njegovo
področje. Travica, ti imaš kolo! Skoči tja do personalov,
v petih minutah si tja in nazaj. Priženi ga takoj. Reci mu,
da ni sodružno, kadar dela, če je vzrok nemarnost.«

Tajnik Travica je odšel v noč. Ko se je izgubil od¬
mev njegovih korakov, je Obretan spet začel derjezgati:

»Ti, Zaže, malo ostreje bi mu lahko naročil. Zadel j
takega perduha izgubimo cel večer, gibanje nam pa pro¬
pada. Če pride, si ga bom izposodil.«

108

Kanjuh iz Zagate

»Ljudje božji, pomirite se vendar, vse se bo uredilo!«
je začel miriti predsednik 2aže.

»Ni treba koj izgubiti glave, če ne gre vse kot si
želimo. In ni treba koj začeti z opravljanjem. To, kar si
ti rekel, Obretan, ni sodružno. Tudi Kanjuh je delavec,
čeravno sedi v pisarni.«

»Jaz rečem, kakor mislim. Meni zadnji čas Kanjuh
ni nič všeč.«

»Meni tudi ni,« je pritegnil Ocepek.

»Ali si kaj zapazil?« se je obrnil vanj predsednik
z občutno zaskrbljenim glasom.

»Zapazil? Kaj pa je treba zapaziti posebnega? To
veste vsi, da se Kanjuh zadnji čas zelo druži z naciona¬
listi. Nekaj dni pa je tega, ko sem ga gredoč domov sre¬
čal na stezi za vodo z načelnikom ,Sokola’ Račelom. Bilo
je temno in me nista takoj opazila, potem pa, ko sta me
zagledala, sta mislila, da sem pijan in se zame nista zme¬
nila. Jaz pa sem si mislil: kaj pa se ta dva sestajata ob
tem času za vodo, in sem se napravil še bolj pijanega.
Cul sem, kako je Kanjuh vneto govoril Račelu: ,To le
meni prepusti, vse se bo zgodilo o pravem času. Le meni
prepusti..Zdelo se mi je, da je Račel silil v Kanjuha
z neko zadevo. Potem nisem mogel nič več razumeti.«

»Ponoči za vodo...?« so zategnili dva, trije glasovi.

»To vse skupaj nič ne pomeni!« je odtočno presekal
predsednik 2aze. »Zakaj bi pa dva kolega iz pisarne ne
šla na izprehod, četudi za vodo? In često druženje z na¬
cionalisti? Vsaj vsi vemo, kaj je večina uradnikov. In
Kanjuh je na njihovo družbo čisto družabno navezan, med
njimi živi. Kaj pa hoče? Saj ga še tako dovolj po strani
gledajo.«

»To je že res! Vendar ti veš, kakor mi vsi, kake iz¬
kušnje smo že imeli s takimi tiči. Kje je Pogorevc, kje

109

Prežihov Voranc

Pistot, kje Krivigrad? Sami delavski sinovi! Mi smo jih
spravili na pisarniške sedeže. Komaj pa je minil pre¬
vratni čas, so odfrčali kakor mračndki. Zato se naši ne¬
zaupljivosti nihče ne more čuditi. Ali naj vse izgubimo,
kar nam lahko pomaga pri delu?«

Podlepov glas je bil zdaj nenadoma čudno zaskrbljen
in skoraj otožen.

»Kdor ni z nami, naj pa gre!« je zaničljivo pripomnil
odbornik Obretan.

»Bolje prej ko slej!«

»To ne drži popolnoma, Obretan!« je rekel skladač
Vogrin in v njegovem surovem glasu je bilo nekaj zvoka,
ki je prej odmeval iz Rodlepovih besed. »To pomeni, da
delavci ne znamo držati med seboj izobraženih ljudi. In
take potrebujemo.«

Pet, šest nagubanih, od premoga in žvepla razjedenih
lic je zasenčila temačna, čudna pega, skozi katero so vse
oči, razen Obretanovih, talovno strmele.

Zdaj se je oglasil predsednik Žaže;

»Mislim, da se nam ni treba bati za Kanjuha. 2e
dolgo vrsto let je z nami in je, tako jaz mislim, najhujše
skušnjave že prebil. Za svoje prepričanje je moral pre¬
trpeti med lastnimi tovariši že dovolj prepira, ponižanja,:
in to ga je gotovo precej utrdilo. Človek, ki je že toliko
let v socialističnem gibanju, ki toliko ve, ki pozna teo¬
rijo, kako bi se mogel tak človek čez noč izneveriti?«;

»To je že res, ali zato naj bo bolj točen!« so rekli
nekateri. . ,

»Gotovo, tega pa mu ne bomo odpustili. Čakajte, da
pride...« - . ■ .

Predsednik Žaže je mislil še nekaj reči, toda zmotil-
ga je šum na dvorišču. Pred vrati je zadrsalo kolo Tra¬
vice in koj nato je ta vstopil z mračnim obrazom.

110

Kanjuh iz Zagate

Oči vseh odbornikov so vprašujoče zastrmele vanj;:

»Sam?«

»Sam!« je odgovoril Travica. »Kanjuh je bolan . . .«-

»Kanjuh je bolan?« je odgovoril zbor globokih, ne¬
jevernih glasov. »V pisarni pa je danes bil.«

»Vročino ima,« je Travica v naglici poročal. »Ko sem.
prišel, so bila vsa okna temna. Komaj sem jih spravil na
noge. Kanjuha nisem videl, pač pa mi je rekla žena skozi
okno, da je moža nenadoma napadla vročina in da ne
more zapustiti postelje. Naj ga ne čakamo.«

Vsi so se spogledali, nato so se jim molče povesile
glave, le Obretan je zlobno pičil v že tako porazno
ozračje.

»Ta vročina se mi zdi čudna.«

»Tiho!« je presekal predsednik Zaže, »Če je kdo bo¬
lan, je bolan, in Kanjuhu se tudi lahko pripeti. Začnimo-
s sejo, da vsaj nekaj napravimo do njegovega ozdrav¬
ljenja.«

Seja se je začela in hlastno, ko da bi jim kdo za
petami žgal, so odločali. Odbornik Travica je moral za¬
časno prevzeti režijo dramske prireditve. Določili so.
končno še dam predstave in s tem se je seja zaključila.
Mora, ki je v tej zadušni sobi še zmerom vladala, je-
nocoj odbornike tako rekoč gnala na prosto.

Ko sta odbornika Podlep in Ocepek ostala sama na
temni cesti, se je prvi obrnil k drugemu: •

»Jaz sem še tešč, ali sem kljub temu žejen. Baba bo-
sicer zganjala, a nocoj mi je vseeno.«

»Jaz že tri dni pijem, toda zdaj pojdem na šiht.«

Nato sta oba molče vstopila v krčmo, sedla za vrata,
in molče pila vino. Krčmar, ki se je čudil, da marljivi
Podlep pije s pijanim Ocepkom, je čez nekaj časa rekel;:.

»Kaj pa se je zgodilo?«

111

Prežihov Voranc

Gosta sta ga srepo pogledala, odgovoril pa mu ni no¬
beden. Šele čez nekaj časa je Podlep spregovoril sam za
sebe:

»Da, spet bomo ostali sami... O, ti zlodej ti!«...

Krčmar ni razumel, zato je stresel z glavo in odšel v
kuhinjo.

Upravitelj Tonač Kanjuh se je že od zgodnjega ve¬
čera premetaval po ležišču. Če je žena rekla trgovskemu
pomočniku Travici, da ima mož vročino, se gotovo čisto
nič ni zlagala.

Iz pisarne je prišel kakor po navadi.

»Nocoj hitro večerjo, potem pa h kraju. Danes sem
zelo zbit.« Žena ga je nejeverno pogledala. Zadnje dni
je bil mož nekaj molčeč, vzroka pa ni mogla uganiti.

»Ali imaš nocoj sejo?« je pripomnila.

»Ne bom šel na sejo, ker se ne počutim dobro,« je
odmrmral mož skozi zobe... »Zato se pa spravimo spat
in če kdo pride, ni treba odpirati.«

»Tudi prav, bo vsaj en večer mir,« je menila žena,
sita teh večnih sej in moževega ponočevanja.

Ko je Kanjuh legel v posteljo, ga je nalahno pre¬
tresal mraz, čeprav je bilo v spalnici prijetno toplo, zato
se je pokril čez glavo. Toda ker se je kmalu začel znojiti,
je zopet pomolil glavo ven. Medtem se mu je v glavi
čudno mešalo. Večkrat je poizkušal jasno misliti, toda
vsakokrat je sproti izgubil tok misli in zapadel v še večjo
možgansko žlobodro.

»Kaj se pravzaprav mučim?« je čez nekaj časa izbruh¬
nilo polglasno iz njega. »Ali se sploh izplača?«

Bil je še sam v spalnici, žena je v sosednji sobi'pola¬
gala spat otroka. Odmev lastnega glasu v tihi sobi ga je
za hip spravil k sebi. Vrgel se je vznak, podložil roki
pod glavo in se zastrmel v temni strop.

112

K arij uh iz Zagate

»Res je neumnost, kar počenjam. Čemu se razburjam?
Ali nimam pravice delati, kar hočem, kar se mi zdi prav?
Kot stara baba, sram me bodi!« si je očital.

Od nekod je hotel priklicati pogum, toda brez uspeha,
spet ga je obšla stara nejevolja. Z njo< pa so vstajale iz
teme nazorne slike tega, kar je počenjal, čudne, po¬
šastne, vročične podobe stoterih dejanj.

»K«mu pa sem d«lžan dajati #dg»v#r, kaj?« se je
hudoval. T*da s tem si neprijetnih slik in misli ni m#gel
pregnati. Spet se mu je zdelo, da ga zebe, in znova se je
zakopal pod odejo.

»Nočem več misliti!« si je prigovarjal in zapiral oči.

Ali čudno! Zdaj, ko je bil pokrit s štirikratno temo,
mu je pred oči stopila velika podoba njegove preteklosti
tako jasno in široko, da jo je videl nazaj do svoje naj¬
resnejše mladosti. Sicer je res, da se mu je podoba zad¬
nje čase, odkar je padel v krizo, večkrat prikazovala, če¬
prav se je je skušal otepati, ali tako mirne in pokojne
je še ni videl kakor sedaj. Vse drugo je izginilo pod
širokimi krili te podobe, njegovi razburjeni možgani so
se počasi stopili z njo ...

Tonač Kanjuh je odraščal v ozki globači trbovelj¬
skega revirja. Njegov oče je bil rudar, mati pa je redila
Tonača in še pet drugih otrok, tri fante in tri deklice.
Kakor bratje je tudi on šel zgodaj v jamo. Od vseh otrok
je bil največji ljubljenec matere. Vsi so trdili, da je tudi
najbistrejši, in če bi v hiši bil denar, bi ga dali v šolo.
V jami se mu je godilo kakor drugim. Čez nekaj časa
ga je paznik dal k tehtnici.

Njegova otroška leta so bila zasenčena z večnimi
sencami revirske globače. Iz njenih temačnih sten se sko¬
raj ni videlo. Za njimi je živela le še slutnja, slutnja tega,
po čemer je hrepenela globača. A globača je hrepenela

s

113

Prežihov Voranc

po marsičem. Čimbolj so temnele stene, ki so globačo
obdajale, tem bolj goreče je bilo hrepenenje za neznanimi
kraji, za neznanim, svetlejšim svetom.

Kaskor ostali rudarski mladini, tako so tudi Tonaču
v šoli vtepali v glavo imena raznih važnih glavnih mest;
ta imena so bledela sproti, zato pa so v njegovem srcu
gorela imena Leoben, Judenburg, Donavitz, a še dalje
nekje Bochum, Essen... V Judenburgu je živel njegov
stric, v Essenu njegov ujec.

Ko je Kanjuh Tonač izpolnil osemnajst let, se je od¬
ločil, da gre v kraljestva zaglobaških slutenj. Pisal je
stricu v Judenburg.

Mati je bila proti.

»Zakaj bi hodil tja. Ne boš našel mnogo razlike, tudi
tam bo treba garati. Tukaj bi bilo bolje zate, če bi hotel.
Pazniki te cenijo, ker si porabljiv, če bi hotel, bi lahko
prišel do boljšega kruha. Ostani tu!«

Oče pa je le rekel: »Napravi, kakor se ti zdi! Kna¬
povski otrok si in vedel boš, kaj tfi je storiti.«

Tonač je pustil jamo in tehtnico ter šel v Judenburg.
Tam je živel nekaj let in postal navdušen socialist.
Svet se mu je odprl s čisto druge strani in napravil živ¬
ljenje zanimivo. Nekdanje trboveljsko zaglobaško živ¬
ljenje slutenj in hrepenenj je dobilo v Judenburgu do¬
ločne oblike treznejših in stvamejših pogledov na živ-
ljene sedanjosti in prihodnosti. Krivico, ki jo je dotlej
občutil kot moro, se je naučil spoznavati jasneje in te¬
meljiteje. S spoznavanjem resnice je začel rasti njegov
odpor. Kmalu je postal eden najbolj' vnetih socialističnih
pristašev v samskem domu, kjer je prebival.

Ob izbruhu svetovne vojne je preživel nekaj težkih
tednov, ker mu je takratno' stališče socialdemokracije
zmedlo pojme, ki si jih je zamislil preveč preprosto.

114

Kanj uh iz Zagate

Preden so ga premagala čustva nastalih nesoglasij, je
moral na vojsko. Ta ga je na svoj način naredila še bolj
revolucionarnega. Leta 1917. je bil zaradi jetike odpuščen,
nato je šel nazaj v trboveljske jame, kjer je dočakal
prevrat.

Ob prevratu je aktivno sodeloval v delavskem so¬
cialističnem gibanju kot organizator, agitator, govornik.
Bil je kmalu znan kot skrajno zagrizen, fanatičen, navdu¬
šen borec iz delavskih vrst in je vidno rasel v enega
izmed lokalnih voditeljev.

V takem razpoloženju ga nihče ni mogel razumeti, da
je pri razcepu socialdemokratov ostal na desnem krilu
in se ni pridružil komunistom, kamor je šla večina ru¬
darjev. Ne, on je ostal pri socialdemokratih, od koder je
vodil najhujšo gonjo proti cepilcem delavskega gibanja,
kakor je zmerjal komuniste. Sicer tudi njemu samemu ni
bilo popolnoma jasno, zakaj je ostal socialdemokrat, ni
pa hotel o tem posebej razmišljati Še strašnejši je bil
v borbi za svojo stranko. Večina rudarjev ga je zatega¬
delj zasovražila. Življenje v revirju mu je postajalo po
malem neprijetno.

Medtem se je tudi oženil.

In kakor nalašč je kmalu potem našel priložnost, da
dobi službo. Dobil je mesto uradnika socialnega zavaro¬
vanja pri nekem podjetju v obmejni Zagati, ki je ob pre¬
vratu ostala skoraj brez uradnikov, ker so pobegnili v
Avstrijo. Ker so bili tam socialdemokrati odločilni, mu
je to mesto preskrbela stranka. Zato pa je moral delati
v delavskih organizacijah. Njemu je bilo poverjeno delo
v »Svobodi«.

V Zagati je preživel precejšnje število let.

Življenje je šlo po navadi. Prva leta je bila konjunk¬
tura in v teh krajih je vse drlo v strankine organizacije.

8 *

115

Prežihov Voranc

Delavstvo je bilo v kraju važen faktor javnega življenja.
Kanjuh je v Zagati med. delavstvom veliko pomenil. Bil
je okreten, načitan, izvežban, duhovit, njegova dejav¬
nost je bila široka, posebno ker je bilo v teh krajih gi¬
banje enotno. Posamezni levičarski kričači niso nikjer
uspeli.

Življenje je tako' teklo, malo napeto sicer, v nekem
pregnanem vrvežu sem in tja, to je res, ali v glavnem
zadovoljivo. Kajti tudi Kanjuhova gmotna stran je bila
ugodna. Pri podjetju je imel lepo stanovanje, boljše ka¬
kor bi mu šlo po njegovi meščanski kategoriji. Zahvaliti
pa se je imel takratnemu vplivu stranke, ki ji je pri¬
padal. Njegova žena je bila marljiva in varčna. Tako
je počasi lezel tudi iz dolgov, ki si jih je bil nakopal ob
nakupu pohištva.

Čeprav je bil vidna oseba stranke, je tudi s pod¬
jetjem do nedavnega čisto dobro vozil. Ravnateljstvo se
ni zanimalo za opravke svojih nameščencev izven službe.
Vodilne osebnosti podjetja so obiskovale prireditve vseh
organizacij, ki so konkurirale v Zagati. Tudi z oblastmi
ni bilo, samo po sebi razumljivo, nobenih sitnosti. Kraj
je bil blizu državne meje. Delavstvo je bilo pred vojno
vzgojeno avstromarksistično in zato so oblast kakor tudi
lokalne organizacije stranko na tihem še kar trpele.

Kanjuh je gojil med narodno odtujenim ali vsaj rav¬
nodušnim delavstvom slovensko kulturo, pesem, dramo,
knjigo, in vse to so daljnovidni nasprotniki cenili...

Mogoče pa so ga ti zlodeji le bolje poznali, kakor se
je poznal sam. Kakor koli že, vladalo je neko čisto pri¬
jetno sožitje, brez velikih razburjenj, življenskih skokov,
in zdelo se mu je dolgo časa, da bi mogel človek tako
živeti vse življenje.

116

Kanj uh iz Zagate

Vrag vedi, kako je prišlo, da so se stvari naenkrat
začele nagibati k neprijetnostim.

Najprej je bilo res, da so se društva nasprotnikov
v Zagati zelo razrasla. Mnogi so prva leta letali brez
glave naokrog, se prislanjali k raznim strankam. To je
veljalo posebno za srednji sloj, za obrtnike in name¬
ščence. Sčasoma pa so se le znašli, a skoraj vsi na strani
Kanjuhovih nasprotnikov. Večina nameščencev je počasi
pristala v »Sokolu«, ki je na kulturnem področju začel
občutno konkurirati »Svobodi«. Od vseh strani so začeli
pritiskati na organizacije Kanjuhove stranke.

Tega. pritiska pa ni bilo občutiti le politično, temveč
vedno močneje tudi družabno. In to je postajalo sitno.
Njegovi tovariši, še včerajšnji dobri znanci ali prijatelji,
so postajali nekako redkobesedni, včasih prepirljivi, ču¬
dno ponosni. Potem se je vedno češče dogajalo, da otroci
njegovih tovarišev ali vodilnih osebnosti niso pozdrav¬
ljali njegove žene in ne njega samega. To je povzročalo
neprijetne, mrzle občutke.

In nazadnje se je čisto na lepem zgodilo, da mu je
ravnatelj po poslovnem opravku z nekako prevročim
smehljajem na obrazu rekel:

»Gospod Kanjuh, ali vam je res potrebno tako izpo¬
stavljanje za svojo stranko?«

Kanjuh ga je gledal z odprtimi usti.

Ravnatelj je nadaljeval, pri čemer smehljaja niti za’
najmanjšo potezo- ni zategnil:

»Namreč vam kot tovarniškemu nameščencu.«

Naslednji hip je Kanjuha prešinilo po hrbtu, kakor
bi po njem zagomazel ostuden mrčes. Še zmerom so ga
gledale smehljajoče se, vroče oči. Hotel je hitro nekaj
reči, nekaj, kar še sam ni vedel, toda med zbiranjem
misli se je ravnateljeva sklonjena postava za mizo zga-

117

Prežihov Vorane

nila, s smehljajem obrobljene oči so postale nenadoma
mirne, kalne, in namesto smehljaja jih je obdala znana
utrujenost.

»Pustiva to, gospod Kanjuh!« je ta začul suh glas.
»To so nazadnje le vaše privatne stvari.«

Od tega je bilo že dolgo. Pozneje Kanjuh na ravna¬
teljevem obnašanju skoraj leto dni ni mogel opaziti nič
vznemirljivega, tako da je res začel že misliti, da je ta
dogodek bil samo primer, ki se je zbudil nehote, v tre¬
nutku neke osebne nejevolje, neke odsotnosti. Poslovno
razmerje ni bilo z ničemer moteno in Kanjuh je brez
večjih spotik živel dalje.

Nenadoma pa je prišel nov udarec. Ravnatelj mu je
nekega dne brez vsakega uvoda in tudi brez tistega
vročega nasmeška okrog oči zabrusil v obraz:

»Vi, gospod upravnik, kako pa spravljate v sklad
svoj položaj tovarniškega uradnika z javnim političnim
delovanjem?«

Kanjuh se je sprva zdrznil. Toda ravnateljev suhi,
zveneči glas ga zdaj ni tako zbegal kakor pred letom oni
vroči smehljaj. Kar sam od sebe in brez pomisleka je
zinil:

»Kako mislite, gospod ravnatelj?«

»Saj me vendar razumete 1«

»Ne razumem popolnoma, gospod ravnatelj. Zaradi
službe, mislim, mi doslej nihče ničesar ne more očitati.«
Kanjuh se je krepko postavil na noge in zravnal hrb¬
tišče.

»Kdo pa govori o tem?« se je odkašljal ravnatelj.
»Odkar ste tu, še naJ bilo povoda za poslovne pritožbe,
narobe, podjetje vas ceni kot posebno vnetega in vest¬
nega delavca. Tu gre za drugo stvar. Tabor, v katerem
stojite kot privatnik, je nasproten interesom podjetja.

118

Kanjuh iz Zagate

Saj sami veste, kako se stranka bori proti nam. Zadnjič
smo se komaj izognili stavki. Jaz osebno nobenemu no¬
čem jemati prepričanja ali idealov, toda razumeli boste,
da lastnikom ne more biti vseeno, če njihovi nameščenci
sodelujejo v gibanjih, ki so naperjena proti interesom
podjetja.«

Kanjuh je nepremično poslušal to predolgo razlaga¬
nje, jasno mu je postalo, da gre za resno zadevo, za novo,
določeno stališče podjetja do nameščencev.

Kaj naj stori? Ali naj popade bika za rogove in na¬
pad kratko malo odbije, kakor bi se spodobilo? Kaj pa
komu mar, kaj delam kot državljan v svojem prostem
času! Temu tujcu se bi pač spodobilo to povedati. Toda
neka neznana moč mu je že misel na tak nastop zatrla.
Bolje je izviti se„ izviti že zato, da pridobi čas. Zato je
dejal:

»Gospod ravnatelj, če že tako govorimo 1 , potem mo¬
ramo razločevati delovanje posameznika od skupine. Kaj
je moje delo? Jaz delujem na kulturnem področju, to pod¬
jetje dobro ve. Nikdar se nisem vtikal v mezdno gibanje
ali kaj podobnega. To se mene ne tiče...«

Ravnatelj ga je nestrpno prekinil:

»Vemo, vemo, toda vi pripadate skupini, stranki, na¬
zorom, afco hočete, ki so v ostrem nasprotju z interesi
podjetja. Tega vendar ne boste oporekali, • (gospod
upravnik.«

Takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kanjuha, je
na bedru ugriznila bolha, ki je tja skočila s preproge.
Tako ga je zaskelelo, da se je skoraj zganil in se začel
čohati po bedru.

Prečudna stvar, mu je šinilo v možgane, menda rav¬
natelja tudi bolha žre, da tako sili vame.

119

Prežihov Voranc

Ta abotni občutek ga je tako zmešal, da je ravnate¬
lju začel govoriti nekaj čisto drugega, kakor je prvotno
nameraval. Prej je mislil ostati še trden, neuklonljiv,
zdaj pa mu je ušlo iz ust:

»Gospod ravnatelj, jaz mislim, da podjetje ne gleda
s pravimi očmi na moje delovanje med delavstvom. Vi
me karate, toda kaj delam jaz? Jaz učim delavstvo peti,
zabavati se, navajam ga h gledališki umetnosti, k turi¬
zmu, k čitanju. S tem dvigam njegovo kulturo. Samo po
sebi je to že napredek. Ali ne boste laže vozili s kul¬
turnim, izobraženim delavcem, ko pa z zabitim divjakom?
Ali ni blagodejno, navajati delavstvo na te stvari ln jih
tako odtrgati od gostilne,, pijančevanja, razuzdanosti?
Kaj...?«

Kanjuh je govoril z nekakim odkritosrčnim zaupa¬
njem, polnim topline in vere vase. Ali naenkrat mu je tisti
stari vroči smehljaj okrog ravnateljevih oči, ki se je zdaj
spet pojavil, zadušil glas v grlu. V smehljajočih se gubah
je bilo polno nejevernosti, polno zaničljivosti in prepira.

»Ne vem, če je vse tako, kakor se vam zdi,« je sko¬
mignil ravnatelj z rameni in se skoraj podlo nakremžil.

Kanjuh je pri tej podobi skoraj otrpnil. Še zdaj
ga zona spreleti ob spominu na poteze ravnateljevega
obraza. Včasih si je mislil, sodeč po razmerju, ki je vla¬
dalo med ravnateljem in njim vsa dolga leta, da si nista
tako tuja kot človeka, te poteze pa so ga zdaj z vso kru¬
tostjo prepričale, da se je nesramno motil.

Polomil sem ga, si je mislil in v grlu ga je stisnil
občutek malodušnosti in neznatnosti. Kako sem ga mo¬
gel tako polomiti?

Napenjal je možgane, da bi se izvil in popravil slab
vtis, ali zdelo se mu je, da ga oklepa neki čudni, doslej
nepoznani oklep, ki mu brani jasno misliti in odločno

120

Kanjuh iz Zagate

delati. Vedel je, da bi bilo naj dostojneje, reči ravnatelju
zbogom in hladnokrvno zapustiti pisarno. Ali ta prečudni
omotičasti oklep mu takega koraka ni dovolil. Pač pa je,
neprestano zroč v režeče se poteze ravnateljevega obra¬
za, začel nekaj brbrati, o čemer ni nikoli razmišljal in se
sploh ni zavedal, da bi taka miilsel mogla v njegovi duši
počivati.

»Dobro, gospod ravnatelj, razumem. O teh stvareh je
mogoče govoriti. S kulturo rastejo tudi zahteve, potrebe,
he, he, he...  Toda, če govorimo že o teh stvareh, potem
ima moje delovanje vendarle neko vrednost za podjetje.
Ali ni bolje z raznimi zabavami, z izleti, s prireditvami
spravljati delavstvo na druge misli, stran od njhovega
stanja, da pozabljajo malo, kako jim gre ... Pomislite na
to čisto z vašega stališča. Jaz vam to le' povem, čeprav
tega cilja v svojem dosedanjem delovanju nisem nikdar
imel, nikdar občutil...«

Ko je spregovoril, se je začudil, kje je mogel odkriti
tako grdo misel.

Zdaj se je ravnatelj še bolj grdo zarežal. To ga je
podučilo, da ga je spregledal, in zdaj se je zavedal kako
grdo, kako poceni se je razgalil pred tem človekom. Sko¬
raj bi se bil obrnil proti vratom, da bi zbežal na prosto
iz te neznosne zoprnosti, a že ga je zadržal ravnateljev
glas:

»Gospod Kanjuh, mislim, da sva zadosti govorila o
tem. Razmišljajte sami, kar sem vam povedal, saj ste
pameten človek. Ne pozabite, da imate ženo in otroke,
da sta še mladi, sposobni in da imate pri podjetju še bo¬
dočnost. Vročekrvnost pa pustite na strani.«

Preko mize se je iztegnila ravnateljeva roka. Ka¬
njuh je mehanično položil vanjo svojo desnico, ki jo je
ravnatelj krepko, nenavadno prijateljsko stresel.

121

Prežihov Voranc

»Na svidenje!«

Ta prizor je bil najostudnejši, kar jih je Kanjuh do¬
živel, in vselej, ko se ga je spomnil, je samega sebe za¬
sovražil. Tudi zdaj, ko je ležal zakopan pod odejo, ga je
ta domislek razburil, da mu je kri planila v glavo in se
je začel znojiti. Vrgel je odejo raz glavo in si težko od¬
dahnil. Kako žiivo mu je vse stopilo pred oči. Še to je
občutil z vso gotovostjo, da takrat, ko se je tako po
nepotrebnem razburil pred svojim kruhodajalcem, ni po¬
polnoma nič mislil na svojo družino, na otroke, ki so zdaj
čebetali v sosednji sobi. Ko bi misel na otroke bila povod
te zoprnosti, bi imel vsaj nekak izgovor pred samim
seboj. Tako pa je hlastal po zraku in ni ničesar otipal,
na kar bi se mogel nasloniti.

»Kako je potem bilo s tem življenjem? Vraga, kako
naj že bo? Šlo je, kakor je pač šlo.«

Ravnateljstvo ga je pustilo na miru, kakor človek
pusti govno na cesti. Medtem pa so se začeli močno
zanimati zanj nacionalisti. Načelnik »Sokola« ga je včasih
po službi nalašč počakal in šel z njim nekaj poti. Govorila
sta sicer vsakdanje stvari, kako gre -delo v društvih in
podobno, a kakega posebnega vsiljevanja Kanjuh ni mo¬
gel opaziti.

Nekoč pa ga je tovariš sredi takega vsakdanjega raz¬
govora nenadoma prekinil in veličastnega obraza vprašal:

»No, Kanjuh, kdaj boš pa prišel k nam?«

Kanjuh je zazijal. Kaj je naenkrat to? S čudnim ob¬
čutkom v duši je zastrmel v tovariša, potem pa se je
razburil:

»Kako moreš kaj takega vprašati?«

Tovariš je s povešenimi ramami obstal pred njim
in šele čez čas rekel:

»Jaz sem samo tako mislil...«

122

Kanjuh iz Zagate

»Tako mislil!« se je Kanjuh dalje- razburjal. »Kako
je mogoče, kar tako misliti?«

Še dolgo potem je ta dogodek Kanjuha razburjal.
Vendar je občutil, da se pravzaprav ne jezi na tovariša
in predrzno vprašanje, temveč da ga bolj -boli trma. Pre¬
klete barabe, zakaj si upajo tako misliti o meni, mu je
večkrat prihajalo na um.

Včasih si je v razmišljanju tudi -dejal: tega p j. ne
bodo dočakali.

Polagoma je spoznal, da ga misel na vse to nič več
ne tare niti razburja, in pozneje se je vsemu že nasmihal.
Vendar je ob takem smehu vselej občutil neko bridko
skomino.

Pri »Svobodi« je vlekel dalje kakor dotlej} Počasi
se je začel zavedati, da ga silno jezijo stvari, ki jih
prej še opazil ni. Postajal je razburljiv, siten, in njegovi
sodelavci so postali sčasoma pozorni.

»Kaj pa ima?« so rekali.

Polagoma je občutil neko dotlej neznano mu utru¬
jenost, utrujenost, med katero ni mislil na nič, temveč
je molčeč posedal in polegal naokoli.

Iz te zaspanosti pa ga je spravil razvoj v delavskih
organizacijah. Medtem ko je bila Zagata leta- in leta nepri¬
stopna levičarskim prekuctihom, so se nenadoma začeli
pojavljati tudi tu; in kakor začarano, najprej prav v
kulturni organizaciji. Na zadnjem občnem zboru sta dva
taka prekucuha bila celo izvoljena v odbor, in sicer
Obretan in Podlep.

V društvu se sicer proti njima ni mogel pritoževati,
ker sta bila marljiva in požrtvovalna delavca. Toda pri
tem ni ostalo-. Prekucuhi so začeli pridobivati tla tudi
v drugih organizacijah; celo v podjetju je morala stro-

123

Prežihov V orane

kovna organizacija pri zadnjih volitvah obratnih zaup¬
nikov postaviti na kandidatno listo dva prekucuha.

Zdaj pa je bilo, kot bi strela urezala v tovarno. Zo¬
pet sta zrasla z ravnateljem skupaj. Zopet ga je objel tisti
zaokroženi nasmehljaj za široko, zeleno mizo.

»Kaj pa zdaj pravite, gospod Kanjuh, ko- smo preku-
cuhe dobili za vrat?«

Iz kolobarjev sladkega smeha je Kanjuh videl dvoje
sršečih sovražnih pogledov.

»Da!« je dahnil izmučeno Kanjuh.

»In ...«  sršeča pogleda sta vztrajala dalje.

»Meni nazadnje to nič mar. Jaz delam svoje, kakor
sem delal do zdaj.«

»To je res! Ali kako razlagate dejstvo, da s preku-
cuhi sedite v istem odboru, društvu?«

Ravnatelj je govoril s poudarkom.

Kanjuh je molčal.

Ravnatelj je nato vstal in rezko rekel:

»Gospod upravitelj, zdaj je menda tudi vam že jasno,
da tako ne more iti dalje-. Ali je še sploh treba o tem
razpravljati?«

Kakor pijan se Kanjuh zmotal iz pisarne. Sprevidel
je, da gre zdaj zares in da se dolgo ne bo- mogel več
motati na dveh stolih. Doma je o vsem tem molčal. Tudi
svojim sodelavcem ni nič omenil. Nekaj mu je siicer
prigovarjalo, da bi povedal Žažetu, da bi mu tudi zaupal,
kako notranje trpi. Bil je tudi prepričan, da bi ga vpliv¬
nost in moč stranke še lahko zaščitila in mu pripomo¬
gla do premirja z ravnateljstvom.

Toda prečudna stvar, prav tega se je bal. Kdaj se
je tako spremenil, si ni mogel sam razložiti. Posledica
je bila, da je začel zdaj bolj živo razmišljati o svojem
gmotnem stanju.

124

Kanjuh iz Zagate

Kadar je prišel domov, je opazil, da je stanovanje
zelo udobno. Ob zimskih dnevih je z veliko blaženostjo
vsrkaval prijetno toploto kuhinje in sob. Čebljanje otrok
mu je vzbujalo tople občutke, prav tako žena, kii jo
je videl v mirnem družinskem okolju. Kadar je v pisarni
pogledal skozi okno v ivnato zimsko jutro, ga je stresel
mraz in ves se je potuhnil v svoj stol. In če je doma
na stopnicah srečal starega, slivega penzionista Pogača,
ki so mu ledeni cegli viseli od brk in brade, če je videl,
kako mu je njegov deputat s težavo nosil v kuhinjo
premog in drobno nacepljena drva, ga je objel strah pred
težko, udumo slutnjo...

V prejšnjih časih se je ob takšnih prilikah živo in
uporno domislil sociale krivice, ki se godi starim upoko¬
jencem, ki so v zlati valuti vplačevali v pokojninski fond,
a jim je država to požrla in zdaj namesto pokojnine pre¬
jemajo manj kot beraško miloščino. Da, to je bilo prej,
zdaj pa mu je taka podoba skrčila srce od strahu:

»Kaj, če bi tudi mene doletela taka usoda?«

Razmere so se še bolj zaostrile. Zgodilo se je, da
ga otroci višjih uradnikov na cesti ne samo niso pozdrav¬
ljali, temveč so stali in gledali za njim. Zena mu je včasih
z jokajočimi očmi tožila:

»Ti smrkavci od obratovodje so se mi spakovali, za
dekletom pa kazali zijala. Včasih pa tako sladkanje!«

Kanjuh je molčal in trpel.

Skelelo pa ga ni razmišljanje o ideoloških problemih,
o tem, da mu vse te neprijetnosti nastajajo, ker pripada
drugemu svetu, pa ga zato stari svet napada. Ta zavest
je počivala nekje na dnu. Trpel je zaradi slutnje posle¬
dic in zaradi užaljenega samoljubja. Sem in tja se mu
je porodila misel:

125

Prežihov Voran c

»Ali sem res že tako daleč prišel?«

Vsakokrat pa se je taka misel potopila v splošni utru¬
jenosti. Kadar se je prirojena odporna sila še hotela do¬
misliti preteklosti, dolgoletnih idealov, bojev otroške
dobe, trpljenja, globače, revirja, očeta, matere, ljudi in
okolice, Judenburga, Leobna, Bochuma... tedaj se je
vznejevoljil in si očitujoče dejal:

»Abotnež, kdo pa na to misli... saj vas ne mislim
izdati. Jaz bom ostal, kar sem bil.« Ali kar hitro se je
prikradla misel:

»Časi so se res spremenili in človek si želi miru ...«

Mir, mir ...

Zahrepenel je po miru, po oddihu. Razklanost in
negotovost sta ga strašno utrujali. Počasi je začel zane¬
marjati delo v društvu, ker mu je vse začelo presedati.
Očitki tovarišev so ga neznansko utrujali.

»Če ne gre, si pa drugega poiščite! Jaz bom kmalu
vsega sit!« je rojil.

»Kako pa govoriš?« ga je nekoč ustavil predsednik
Zaže.

On pa se je izgovoril:

»Ti prekleti prekucuhi so vsega krivi, zmerom kri¬
tizirajo.«

Pri tem je gledal tako odsotno, da ga je Zaže še manj
razumel. In nenadoma je pomislil, da bi res prestopil k
»Sokolu«.

Pristopiti k »Sokolu« se mu je zdelo najti pristan,
ki bi ga umiril. V kraju je bila SLS sicer mnogo moč¬
nejša in vplivnejša stranka kakor naprednjaške organi¬
zacije, toda tja ni mislil. Saj ne išče vpliva, temveč miru.
In nazadnje je klerikalce tudi sovražil. »Sokol« pa se je
razvil v boljšo organizacijo, v kateri je bila večina inte¬
ligence in družba iz podjetja.

126

Kanjuh iz Zagate

Tam bo mir. Sam pa ne bo deloval aktivno- in pre¬
pričanje tudi ne spremenil, samo prenesel ga bo v drugi
okvir. AkO' ima človek prepričanje, ga lahko ohrani kjer
koli. Delavske pravice bo še vedno zagovarjal in branil,
mogoče še z večjim uspehom.

Odločilno je bilo, da se je na neki konferenci v
Ljubljani srečal s službenim tovarišem, s katerim se je
poznal iz mladih let. Tudi ta je bil prej delavec in socia¬
list, potem je prišel v pisarno- kakor on sam. Ta pa se je
že pred nekaj leti znašel pri naprednjakih.

Kanjuh ga je zato preziral in se ga z drugimi vred
izogibal. Sedaj pa je nalašč hotel govoriti z njim. Po kon¬
ferenci sta šla skupaj jest.

»Kako se počutiš, Ivan?« ga je vprašal.

»Dobro, Tonač!« mu je odvrnil ta z nasmehom.

»Zakaj pa si napravil to? Povej no, kako je bilo,«
ga je dobrohotno vprašal.

»Kako naj bo? Zakaj pa bi človek hotel kaj doseči
tako, da gre z glavo- skozi zid, če se da to na drug, mnogo
bolj lagoden način? Pri socialistih mi je politično delo¬
vanje povzročalo razne družabne neprijetnosti, zdaj pa
nimam nobenih ovfir in za iste cilje mimo delam. Kot
socialist ne bi mogel ostati na svojem službenem mestu.
In iti nazaj v jamo, prijeti za kramp in sveder ter
prepustiti svoje mesto drugemu — skoraj gotovo kakemu
nasprotniku — bi bilo vendar več kot prismojeno.«

Kanjuhu je razlaga zelo ugajala, vendar je ugovarjal:

»Lepo-, kar govoriš. Toda kaj bi bilo, če bi nenadoma
vsi tako naredili? To bi pomenilo Likvidacijo vsega gi¬
banja, konec stranke.«

Prijatelj Ivan se je nasmehnil:

»Vidiš!« je rekel počasi in čisto nič cinično. »Prvič
moramo vedeti, da vsi nikdar ne bodo zapustili razred-

127

Prežihov Voranc

nega gibanja, to pa zato, ker ga delavstvo ne bo zapu¬
stilo. Mi smo pa tako vešče, ki letamo okrog te bakle.«

Ta umirjenost in treznost je Kanjuhu bila močno
všeč in okrog srca mu je postalo skoraj nežno.

»Kaj pa so ti sodrugi delavci rekli, ko si to napra¬
vil?« je z zanimanjem vprašal Kanjuh.

»Kaj so rekli? Nekateri so me preklinjali, potem so
se pa navadili in že davno me zopet pozdravljajo. Vsi
vedo, da nisem osebno nikomur nič žalega storil, odkar
sem šel v drugi tabor.«

Razgovor je tako vplival na Kanjuha, da je prijatelju
kmalu brez ovinkov razložil svoj položaj in tudi misel,
da bi mu sledil ter zapustil delavski tabor.

»Kaj naj storim?«

»Kaj naj storiš? je odgovoril prijatelj. »Kar hočeš!
Ako ostaneš, boš ravnal prav, ako prestopiš, se tudi ne
boš preveč pregrešil. Proti komu neki? Gotovo ti ni ne¬
znana trditev prekucuhov, da vsa socialdemokratska
stranka služi buržoaziji. Mogoče imajo prav. Jaz o vsem
tem nisem razmišljal, ker me preveč utruja. In če s tega
stališča greš, potem je pač vseeno, ali služiš kot del
celote ali pa neposredno sam.«

»Ti daješ potemtakem prekucuhom prav?«

»Ne dajem jim prav, dragi moj, jaz ti navajam le
argumente, da boš pred samim seboj laže opravičil korak,
ki bi ga rad naredil.«

Ko sta se razšla, je Kanjuh čutil, da je njegov odpor
proti prestopu v drugi tabor jako splahnel.

Nato se je stvar zelo hitro razvijala. Že je sklenil,
da bo pristopil k »Sokolu«, samo ugodnega trenutka je
še čakal. To ga ni več vznemirjalo. In zgodilo se je celo,
da je v »Svobodi«, kjer je še deloval, bil bolj miren
kakor zadnje čase. S hladno zavestjo je nosil v sebi ta

128

Kanjuh iz Zagate

skriti naklep. Le včasih ponoči je še podlegal nekemu
kljuvanju v srcu. Med spanjem so ga nenadoma zgrabile
mučne, grde sanje lin proti navadi je začel v sanjah tudi
govoriti. Včasih se je prebudil z občutkom groze in sddel
ves znojen in plah. Nekoč se je prebudil s krikom:

»Ali bo že konec tega?«

Zena se je prebudila in prestrašeno vprašala: »Kaj pa
ti je?«

Kanjuh jo je odsotno nahrulil:

»Komu pa sem dolžan dajati odgovor za svoja deja¬
nja? Ali nisem svoboden človek?«

»Ali ti je slabo?«

Zdaj ga je ženin glas spravil k sebi, osramočen se je
potuhnil nazaj pod odejo in skušal vse pozabiti.

Da, saj res, komu pa je dolžan dajati odgovor? Vraga
vendar! Zakaj-se tako muči zaradi te malenkosti? Koliko
ljudi je pred njim že isto storilo in nobeden vrag se ob
tem ne spotika. Odslej se je zakrknjeno oprijel stališča,
da nikomur ni dolžan dajati odgovora za svojo namero.
Ta zakrknjenost je rasla in v kratkem je z njeno po¬
močjo dozorel sklep, pretrgati vse na en mah...

Tako včeraj ni šel na sejo »Svobode« in tako se je
potuhnil tudi danes.

. Cez dan je mislil napisati predsedniku Žažetu pismo
in mu kratko malo javiti izstop iz društva in iz politične
organizacije. Toda ni zbral toliko odločnosti. Zdaj je
z odprtimi očmi ležal na postelji, prisluškoval in čakal.

Vedel je, da se je seja začela in videl je vse doga¬
janje v društveni sobi. Tista dva prekucuha ga nedvomno
opravljata, Žažetu in drugim pa je gotovo neprijetno in
ga skušajo zagovarjati. Skoraj ga je bilo sram...

Kmalu nato je priletel pesek na kuhinjsko okno.

Zena se je sunkoma dvignila.

9

129

Prežihov Vorane

»Ne prižigaj!« jo je prehitel. »Na sejo me kličejo.
Pojdi in povej sitnežu, da sem bolan.«

2ena je brž odprla okno in izvršila zapoved.

»Ali je tako hudo? Bi vsaj za četrt ure prišel!«

Kanjuh je spoznal glas Travice.

»Ne more, ker ima hudo vročino,« je govorila žena
v noč.

»Ah, tako! Menda ne bo nevarno,« je rekel Travica
in odšel. Kanjuhu je spet kri planila v glavo-.

»Vidiš, še v skrbeh so za moje zdravje/« si je mislil.

Ko je spet vse utihnilo, ga je zamikalo, da bi svojo
namero povedal ženi, ali nevidna moč mu tega nocoj še
ni dopustila.

»Vse opravim jutri — na en mah!«

S tem sklepom je končno zaspal.

Naslednje jutro je v pisarni napisal obširno pismo
predsedniku 2ažetu. Javil mu je, da odlaga funkcijo od¬
bornika »Svobode«, izstopa dz društva kakor tudi iz član¬
stva krajevne organizacije socialdemokratske stranke.
Svoj korak je v glavnem podkrepil z dvoje razlogov:
prvič s pritiskom podjetja; opisal je vse podrobnosti na¬
silja in muk, ki jim je bil izpostavljen. Tu je še dodal
vzklik: »...in nazadnje imam tudi jaz družino, otroke!«
Druga utemeljitev, ki jo je tudi podčrtal, je bila, da s
prekucuhi, ki so začeli rovariti v delavskih organiza¬
cijah, noče imeti opravka.

Potem je dodal še izjavo, da v bodoče ne bo nikoli
deloval proti delavskim interesom, da mu je težko, ker
je moral to storiti in da bo v srcu vedno ostal, kar je
bil od mladosti... '

Ko je sel odnesel pismo, si je Tonač Kanjuh globoko
oddahnil. 2ile so mu kar same od sebe nehale utripati,

130

Kanjuh iz Zagate

kajti krvni pritisk je popustil. Znoj na čelu se je posušil
v zadnji gubici. Kanjuh se je počutil, kakor da bi se bil
okopal, ko da bi se znova rodil.

Ob sprejemni uri se je prvi prijavil ravnatelju.

»Želite?« mu je rekel ravnatelj ob vstopu s suhim
glasom.

»Oprostite, gospod ravnatelj, ne prihajam poslovno,
temveč privatno.«

Že dolgo mu v tej pisarni ni tekla beseda tako ravno¬
dušno kakor danes. Brez kakega stiskanja okrog srca je
pristopil tesno k zeleni mizi in odločno rekel:

»Javiti sem prišel, da sem izstopil iz delavskih orga¬
nizacij. Ker se je ravnateljstvo za to zelo zanimalo, vas
prosim, da vzamete na znanje.«

Ne da bi čakal odgovora, se je obrnil in hotel oditi,
misleč, da si ravnatelj ne bi domišljal, kako se mu hoče
s tem prikupiti.

Toda ravnatelj ga je ustavil. »Dobro ste napravili,
gospod Kanjuh, če ste to storili. Razmerje, v katerem
ste bili s podjetjem, res ni bilo več vzdržljivo. Mislili ste
na eksistenco, na svojo družinico, in prav ste imeli. Vsak
pameten človek dela tako. Ideali — moj bog, vsak človek
jih ima, toda življenje je realnost. Zakaj bi se spotikali
ob predsodkih, saj idealom lahko sledite v drugi obliki.
Zdaj, ko ste se osvobodili predsodkov, lahko mirno de¬
lujete v svojem resoru. Krasno področje imate pred se¬
boj. Čisto socialno področje. Delajte in podjetje vas bo
podpiralo.«

Ravnateljev glas je bil zdaj čisto domač in ko je go¬
voril, ni bilo na njegovem obrazu tistega zaničljivega,
okroglega, presladkega nasmehljaja.

Kljub domačnosti pa je Kanjuha le obšlo neprijetno
čustvo' in je bil vesel, ko so se za njim zaprla vrata.

9 *

131

Prežihov Voranc

Opoldne je počakal načelnika »Sokola«.

»Danes sem likvidiral — daj mi pristopno izjavo
svojega društva.«

»Si res storil to?« je dejal ta z nenavadno prizane¬
sljivim glasom.

»Sem!« je pritrdil Kan juh pogumno. »Izstopil sem
iz vseh organizacij, tudi iz politične.«

»Tega ti ne bi bilo treba, kajti članstvo pri stranki
ne izklučuje udeležbe pri ,Sokolu'«.

»Hotel sem popolnoma razčistiti. Zdaj je že, kar je.«

Kanjuh ni hotel o tem več govoriti.

Tovariš pa je tedaj stopil bliže in mu rekel s tišjim,
še prizanesljivejšim glasom:

»Vedeli smo, da si bil zmerom naš. Počasi se boš nas
in našega dela še bolj privadil in ne bo ti težko. Spre¬
videl boš, da se s tem pravzaprav tvoje življenje in de¬
lovanje ni nič spremenilo, da pravzaprav nobene bistvene
razlike ni...  Pozdravljen, brat!«

Opoldne pri kosilu je razodel tudi ženi, kaj je storil.

Njegova žena je bila rudarska hči, toda bila je
čustveno ves čas na njegovi strani, dasiravno je na javno
življenje gledala površno. Kakor je gledala na moža z
očmi večnega občudovanja in spoštovanja, tako je gle¬
dala tudi na gibanje, v katerem je mož deloval. Zdaj pa,
ko je slišala novico, ji je zalogaj vendarle obtičal v grlu.
Tega ni razumela in skoraj preplašen pogled si ji je utrnil
iz oči.

»Delavci ti bodo zelo zamerili,« je naposled rekla.

Kanjuh je zardel.

»Dušica moja — zamerili! Kdor je pameten, mi ne
bo zameril. Ali bi se naj pustil vreči iz službe? Saj veš,
kakšne šikane sem moral pretrpeti, zraven tudi ti in
otroci. Če si delavec, ti nihče nič ne more, tako pa je

132

Kanjuh iz Zagate

drugače. Če si z volkovi, moraš z njimi tuliti. Zdaj bo
vsaj mir.«

S tem je bila stvar doma poravnana. Ni šlo pa tako
gladko v javnosti. Novica o njegovem izstopu iz delav¬
skih društev in prestopu v drugi tabor je šla, kakor bi
vrečo perja stresel z zvonika. Po tovarni je vrelo. 2aže
in zmerneži so bili pokropani, prekucuhi pa so se škodo¬
željno muzali.

»Spet eden, ta zaleže!« je oponašal Podlep Žažetu,
ko je hotel smukniti mimo valjamice.

2aže je potrto molčal.

»Kdo bo' pa prihodnji?« je zbadal Podlep dalje.

»Naj gre med hudiče! Deset novih bomo dobili
namesto njega.«

2ažetov glas je bil zadrt, a bridkosti ni mogel za¬
kriti.

Personali pa so rekli:

»Spet nas je zapustil eden, ki smo mu pomagali do
boljšega kruha.«

»Da, bel kruh mehča...«

»Ne zdržijo, ne zdržijo. To je žalostno, a resnično.«

»Kam pa bomo prišli, če bo šlo tako naprej, nika¬
mor ...«

Tu in tam so se proti malodušju oglasili drugi gla¬
sovi:

»Naj gredo! Mevže bi prej ali slej omagale.«

Vse to je slutil Kanjuh, toda napravil se je gluhega,
potuhnjenega.

»Bodo že nehali opravljati.«

Drugi dan je nenadoma prišel v pisarno 2aže. Ka-
njuhu je postalo vroče. K sreči v pisarni ni bil sam. Gle¬
dal je v tla, dokler se 2aže ni približal. Pred njim na
mizi je zaplesal zdravniški list.

133

Prežihov Voranc

»Otrok mi je zbolel in tu je nakaznica za bolnico,«
je spregovoril Žaže z razbitim glasom.

Ta glas je Kanjuha opogumil, ker je izražal, da je
prišlecu neprijetno pri srcu. Zato je dvignil oči in od
strani pogledal v Žažetov obraz. Toda ta obraz ni izražal,
kar je zvenelo malo prej iz glasu, temveč je bil mrzel,
nepremičen.

Kanjuh je hitro dopolnil nakaznico za bolnišnico in
jo brez besede vrnil. Žaže je odšel s težkim, ropotajočim
korakom k vratom.

Kanjuh se je skrivaj ozrl za odhajajočim, toda pogle¬
dal je previsoko in ravno med stežajem odprtih vrat je
opazil obraz zapirajočega Zažeta. Videl je dvoje užalje¬
nih, skoraj sovražnih oči, ki so za trenutek bile prodorno
uprte vanj. Pred tem pogledom se je zdrznil in takoj po¬
vesil oči.

Slišal je, kako je odhajajoči zaloputnil vrata.

»Nesramno! Zakaj ni poslal koga drugega. Zakaj je
prišel sam?« se je jezil. Po malem pa mu je odleglo in
obšlo ga je tiho zadovoljstvo, da ima za seboj eno naj-
neprijetnejših srečanj z bivšimi sodrugi.

V glavnem je Kanjuh dovolj mimo preraščal v novo
družbo. Sem in tja se je srečal na cesti s kakšnim bivšim
sodrugom, ki ga ni pozdravil in se je s prezirom obr¬
nil stran. Vendar so to bili izvzetki, večinoma so bili
delavci dostojni nasproti njemu in prav tako dostojni
nasproti družini.

Nekdo je na oglasno- tablo pri vratarju s kredo na¬
risal Kanjuhovo karikaturo, pod njo pa z velikimi črkami
napisal:

»Dol z izdajalci!«

Ta podoba je bila tam vso noč do jutranje izmene.

134

Kanjuh iz Zagate

Krivca niso mogli najti, toda obratovodstvo je od¬
stavilo vratarja za kazen, ker se je izgovarjal s pijanostjo.

»To so mi napravili prekucuhi!« si je grizel Kanjuh
ustnice.

Kmalu pa se je tudi to pozabilo. Kanjuhu se je zdelo
življenje spet uravnano in dotlej si je moral priznati,
da mu sprememba res ne dela posebnih duševnih težkoč,
niti kakih pregrenkih občutkov. Glavno bo pač to, da ga
bodo Svobodaši zelo pogrešali pri delu, vendar si bodo
že našli naslednika.

Nad novo organizacijo se Kanjuh ni mogel pritožiti.
Nova družba je bila z njiim zelo ljubezniva in vse se je
trudilo, da bi mu pomagalo premostiti domnevne težave
in notranje pretrese. Skoraj preveč obzira je čutil in
nekoč jim je moral reči:

»Zdi se mi, da me še nimate za svojega, vse preveč
komedij se mi vidi. Ni treba tega, jaz sem s seboj že
davno na čistem. Po' pravici vam povem, da mi moj ko¬
rak ni povzročil prav nobenih težav.«

Tako se je vedno bolj zraščal z novo tovarišijo in
okolico. Občutil je tudi, da dosihmal prepad med pre¬
teklostjo in sedanjostjo ni preveč naraščal in da spomini
na včerajšnje prijatelje niso bili preveč trpki. Jeza ga
je popadla le, če se je domislil Obretana in ostalih pre-
kucuhov. Ni si pa vedel razložiti, zakaj. To sovraštvo' je
potreboval za svojo lastno duševno oporo. Vse bolj pa
se je vrgel na delo v kulturnem delu »Sokola« in v na¬
prednem pevskem društvu, kamor se je bil ob prestopu
tudi vpisal.

Na prihodnji predstavi je že z velikim uspehom
nastopil na odru.

135

Prežihov Voranc

Nekega dne ga je starosta »Sokola« poklical na
stran.

»Kanjuh!« mu je dejal važno, »sam veš, da smo v tem
kraju še jako slabi, naša ideja je komaj zaživela. Treba
pa jo je širiti, ako nočemo zamreti. Ti imaš pri delavstvu
vpliv, to se pravi, imaš dobre znance in prijatelje, zlasti
med mladino. Pridobi jih nekaj za nas, da ne bomo sami
uradniki skupaj.«

To je bil za Kanjuha trd oreh. Do zdaj na kaj takega
še ni pomislil in starih tovariških krogov se je raje iz¬
ogibal, kakor pa kar koli iskal med njimi.

Na samem je o tem razmišljal.

»Tudi malo neprijetno je,« mu je rojilo po glavi.
»Žažetu sem pismeno obljubil, da ne bom nikoli delal
proti delavskim interesom. Ali naj jim zdaj grem razbijat
njihove organizacije?«

Od tega razgovora je preteklo že precej časa, on pa
še z mezincem ni ganil. Mogoče bi bil sploh pustil vse
v nemar, da se ni zgodilo nekaj, kar ga je sunilo iz rav¬
nodušnosti in mrtvila.

Neke zimske nedelje zvečer je v družbi nekaj tova¬
rišev že precej pozno zašel v kavarno. Prejšnjo noč je
bil ples požarne obrambe in še ta večer so bile pivnice
polne razgretih pivcev. Koj ko je vstopil, je zapazil v
prvi sobi nekaj bivših sodelavcev, med njimi tudi Obre-
tana. Pili so z mladimi delavci, ki jih vseh še poznal ni.

Komaj so se dobro usedli, se je v prvi sobi začel
hrušč. Nekdo je naročal pijače, nekdo je začel tolči z
litrom po mizi, dva, trije so skušali peti, medtem ko je
začel nekdo vleči na mehe tisto: »Ci-ca-dra... ci-ca-
dra...«

»Zakaj pa ci-ca-dra...?« je vpil nekdo. »Avbiks,
pravim jaz!«

136

Kanjuh iz Zagate

Zraven je spet lopnilo po mizi.

»Mir!« se je slišal Obretanov glas. »Tukaj ne boste
delali zgage.«

Šunder je sam od sebe tako naraščal, da je moral
gospodar v prvo sobo.

Zla slutnja je popadla Kanjuha. Če ni to njemu na¬
menjeno?

Ker pa je bil v družbi, se je umiril in skušal vse
skupaj preslišati

Toda miru ni hotelo biti. Nenadoma sta dva člana
razposajene družbe s hrupom padla v malo sobo in od-
Iomastila na dvorišče, kakor bi ne bilo drugega dohoda
k stranišču. Kanjuh je med njima spoznal Mežnarja, zna¬
nega razgrajača.

Pozneje, ko se je soba nekoliko pomirila, je nekdo
v prvi sobi naglas zavpil:

»Z dezerterji pa ne bomo pod eno streho!«

Kanjuhovo omizje se je spogledalo, sam pa je za¬
rdel.

»Ven z dezerterji!«

To je bil Mežnarjev glas.

Nekdo od omizja je dejal:

»No, od takih smrkavcem se pa ne dajmo vznemir¬
jati, pijmo!«

Ker se je hrušč nadaljeval, je član omizja, skladišč¬
nik Vider, odšel v sobo mirit.

»Fantje, pamet, saj je za vse dovolj prostora!«

Nanj se je usula ploha glasov:

»Proti vam nimamo nič, toda dezerterji morajo ven!«

Položaj je postajal resen. Nekajkrat so nekateri vro¬
čekrvneži že hoteli vdreti v posebno sobo, pa jih je za¬
držal gospodar. Medtem so žvenketale črepinje steklenic.
Se vedno pa se je čul Obretanov glas:

137

Prežihov Vorane

»Mir, jaz pravim, mir!«

Gospodar je brez uspeha miril. Iz kuhinje sta prišli
■gospa in hči:

»Gospod Kanjuh, najbolje je, da greste. Ljudje so že
od sinoči pijani in nepreračunljivi.«

Kanjuh je pogledal po družbi. »Ne pustimo te iz naše
srede!« so rekli tovariši in vstajali. Vstal je tudi Kanjuh.
Iz druge sobe so pritisnili k vratom in bilo se je bati
takojšnjega pretepa. Tedaj pa sta domači ženski Kan juha
zgrabili in ga zrinili v kuhinjo, preden se je zavedel,
kaj se pravzaprav godi. Od tam so ga potisnili na dvo¬
rišče.

»Bežite tja čez vrt, takoj!«

»Nikamor ne grem!« se je upiral Kanjuh ves penast
od jeze.

»Bežite!«

Hkrati je zavrelo ko vihar skozi kuhinjo, kjer so
ugasnile luči. Temne postave so lomile na dvorišče in se
z ženskami zamotale v klobčič.

V tistem hipu je bežna postava šinila čez dvorišče,
na onem koncu je zaječal plot, nato so se koraki izgubili
po zasneženih tleh sadovnjaka. Takoj nato se je po dvo¬
rišču zagnalo več temnih postav, ki so se zapodile v
plot; tu je zahreščalo nekaj zamrzlih lat in so z zamolklim
odmevom popadale v sneg v smeri bežeče sence.

»Hudiča, odnesel jo je!« so renčale sem in tja be¬
gajoče postave.

Res, Kanjuh jo je srečno odnesel...

Ko je prišel domov, ves razgret, je škripal z zobmi.

»Počakajte, barabe, to si bom zapomnil.«

Družina je že spala, on pa je ostal v kuhinji, sedel
k mizi in se vdal premišljevanju. Zaradi razburjenosti pa
ni mogel trezno misliti. Le venomer je sikal:

138

Kanjuh iz Zagate

»To vaim poplačam, to vam poplačam!«

Sramota ga je pekla. »Kaj bodo rekli ljudje,« si je
misli. »Nameraval sem v miru živeti, pa ne pustite.
Dobro! Zdaj tudi mene ne veže beseda.«

Po tem dogodku je stisnil zobe in zakrknil srce ter
čakal prve priložnosti za obračun. O svojih sklepih ni
povedal niti ženi niti tovarišem iz »Sokola«.

»Čakajmo!«

In je čakal ter dočakal.

Podjetje je reduciralo nekaj delavcev. Odpuščali so
kmečke sinove in manj časa zaposlene delavce. Kanjuha
je okrog srca dajala čudna vročina in ob misli na to
politiko so' se mu začele sušiti ustnice. Brez odlašanja
je odšel k ravnatelju.

Ravnatelj ga je radovedno pogledal izpod obrvi.

»Nekaj sem mislil omeniti!« je skoraj bojazljivo iz¬
ustil Kanjuh.

»Prosim, prosim, gospod upravitelj!«

»Meni to sicer nič mar, gospod ravnatelj, vendar bi
vas glede redukcij moral na nekaj spomniti. Zakaj pa
kričačem prizanašate? ...«

»Kričačem...« Ravnatelj se je za hip zamislil.

»Na primer Obretan in njegova družba...«

»Aha, vi mislite na tisto stvar v kavami! To je malo
neprijetna zadeva, hm...  Ne vem, kako bi to šlo.«

In ravnatelj se mu je lokavo zarežal.

Kanjuh ga je spretno prekinil:

»Nimam kakih obračunskih namenov. O tem ni vre¬
dno govoriti, toda podjetju je vendar v prid, da se najprej
reši prekucuhov.«

»Kot merilo za ravnanje pri redukciji vsekakor pra¬
vilna pot. Toda malo težko. Obretan je že dolgo pri pod¬
jetju, Podlep tudi, delavca pa nista slaba. Mnogi izmed

139

Prežihov Vorane

mlajših prekucuhov so sinovi upokojencev in vzdržujejo
očete, matere. Težava je tudi v tem, ker reduciramo spo¬
razumno z zaupniškim odborom.«

»Napravite, kakor se vam zdi, jaz sem hotel podjetje
le opozoriti.«

Ravnatelj je tedaj vstal in rekel s pomembnim gla¬
som:

»Hvala vam lepa, podjetje vam bo hvaležno. Bomo
videli...«

Drugi dan so bili na odpovedni listi Obretan, Mežnar
in še trije prekucuški pajdaši.

Ko je Kanjuh to čul, so ga najprej spreleteli mešani
občutki utešene maščevalnosti, a tudi rahli očitki po¬
vzročene krivice. Dolgo je slonel nad pisalno mizo in
skrival obraz v potne dlani,

»Ali sem prav storil, ko sem tako delal?« se je za¬
poredoma spraševal. »Ali ne gre ta reč predaleč?«

Kmalu pa je prevladala zakrknjenost. Ko je prišel
zvečer domov ter mu je žena razburjena začela govoriti,
da je med drugimi odpovedano tudi Obretanu, ki že pet¬
najst let dela pri podjetju in je družinski oče, ji je Ka¬
njuh čisto hladno odgovoril:

»Kaj nam mar, si bo že nekako pomagal naprej.«

Potem je odšel v sobo, ker se mu je ženin pogled
zdel prezvedav in preglobok.

»Ubogi otroci!« je še čul ženin vzdih za seboj.

Po obratu in po personalu pa je zašumelo, delavstvo
je bilo razburjeno. Koj spočetka so že govorili o Kanjuhu
kot povzročitelju odpuščanja, sicer še tiho, šepetajoče...
a govorili so.

Kanjuhu se je zdelo, da je tiste dni srečal mnogo
oči, ki so mu tiho očitale:

140

Kanjuh iz Zagate

»Ali si že tako daleč odšel? Ej, daleč si odšel, glo¬
boko si padel...«

On pa je stiskal zobe.

»Kam pa sem odšel? Ali sem sploh kam odšel?« se je
spraševal, ko je bil sam.

»Nikamor!« si je potem prigovarjal, »nikamor nisem
odšel. Človek se samo brani in to pravico ima. Vsak se
brani, kakor se more — tudi jaz.«

V obratu se je medtem začel oster boj za umaknitev
Obretanovega odpusta. Pri tem je vse delavstvo nasto¬
palo enotno, rdeči, krščanski socialisti in z njimi tudi
nacionalisti. Pritisku se je moralo podjetje nazadnje vdati
in preklicati odpoved Obretanu.

Kanjuh že dolgo ni videl svoje stare matere, vdove,
ki je živela v rodnem kraju pri hčerki, njegovi sestri.
V prejšnjih časih jo je pogosteje obiskoval, pozneje malo
redkeje, vendar pa ji je zato nekajkrat na leto poslal po
nekaj sto dinarjev.

Tudi potem, ko je zapustil delavske vrste, se njegova
sinovska ljubezen in navezanost na mater ni spremenila.
Še bolj jo je občutil kakor prej. Njegov skok ni imel za
posledico le večjo družabno osamljenost, ker se v novi
krog ni mogel vživeti s tako razvejanimi koreninami, ka¬
kor je bil zaraščen v starega, temveč ga je razrahljal tudi
duhovno. V novi družbi so ga kot aktivnega člana zelo
cenili, mu šli na roke, kjer so le mogli, toda globlje, do
tiste notranje, ogrevajoče topline, le ni mogel prodreti.

Tudi to je napravil, kar so posebno želeli: pridobil
je za društvo nekaj mladih delavcev. Telovadni odsek
se je pomnožil s svežim naraščajem in postal eden naj¬
močnejših v okolici.

141

Prežihov Voranc

Kljub temu pa mu je to področje postajalo preozko,
•saj ni mogel napolniti ostale praznote, ki ga je gnala
v vse večji vrtinec. Zato je začel delovati tudi v drugih
organizacijah, pri požarni obrambi, planinskem društvu,
Rdečem križu.

Na zunaj je izpolnil življenje z raznimi sestanki, z
letanjem in napori. Sčasoma pa se je zavedel, da notrar
njega življenja tudi to ne izpopolnjuje, kakor si je želel
in predstavljal. Njegovo srce je le vedno ostalo prazno.
Z globoko otožnostjo je začutil ljubezen do matere, se¬
stre in tudi do podobe rodnih globač iz mladih dni. To
občutje je rastlo, rastlo ...

Dolgo se je pripravljal, da bi obiskal mater. Nič ga
ni oviralo, da bi to že davno ne bil izvršil, ker sta za
obisk zadostovala le dva dneva. Toda kljub temu je po
njegovem preskoku preteklo že precej časa in ni izvršil
namena. Kadar koli se je zasačil pri trdnem sklepu, mu
je izvršitev preprečila skrita, neprijetna misel:

»Kaj bo rekla mati, kaj sestra?«

Predvsem, kaj bo rekla mati, ta stara, zapuščena
mati?

Na svoj preskok se je spomnil šele ob misli na ma¬
ter, drugače ga vsakdanje življenje nanj ni moglo več
spominjati. Mati... Ta mati ni bila kaka krivična agi-
tatorka, bila je žena rudarja. Ob njem je skrbela za lonce,
za obleko svoje družine. O socializmu ni nikoli govorila
v pravem pomenu besede, temveč je ob koncu meseca
omenjala, da je zmanjkalo denarja, da ne more kupiti
tega in tega, ker je kredit v konzumu že previsok. Go¬
vorila je o stavkah, v katerih je sodeloval njen mož, in
kako je bilo hudo izdržati. Ob vsem pa je imela za otroke
edino spodbudno besedo:

142

/

Kanjuh iz Zagate

»Nekoč bo že bolje, to bo takrat, ko bo pravica za¬
vladala. Takrat bo tudi siromak živel.«

Pozneje, ko je Kanjuh postal agitator in bojevnik za
tako pravico, mu ni rekla nič, temveč je bil on tisti,
ki je govoril vroče, navdušeno. Takrat si je včasih mi¬
slil: zakaj je mati tako topa, tako negibna ob njegovih
razlagah, zakaj se ne navduši in ne ogreje, kakor se dado
navdušiti in ogreti druge ženske?

Sčasoma pa je spoznal, da je mati, kakršno je videl,
sicer suha, otrpla skorja, a da se njeno bistvo na tihem
le greje ob toploti slutečega, prerokovanega življenja bo¬
dočnosti.

O svojem dejanju seveda nikomur ni bil pisal v trbo¬
veljski revir. Dvomil pa je, da bi moglo ostati prikrito.
Po strankinih vezeh se je gotovo že zvedelo; če ne drugi,
so to poskrbeli tukajšnji prekucuhi. Sestrin mož pa je
bil njihov pristaš.

»Na kraju,« si je prigovarjal pogumno, »naj le vedo.
Zgolj to — kaj drugega gotovo ne vedo, ne morejo ve¬
deti.«

Naposled se je odločil, da obišče mater. Sredi tedna
so bili nekaki prazniki, pa si je tako izbral, da bo vsega
tri dni lahko'ostal pri materi. Žena mu je doma napekla
nekaj prigrizkov, pa se je odpeljal. V Celju je nakupil
še nekaj drobnarij za sestro in njene otroke.

»Sestra je mati, in mati je mati,« je računal.

Bil je že mrak, ko se je napotil s postaje proti glo¬
bači, kjer je prebivala mati. To je napravil nalašč; v
večerni temi se je laže prebiti neopaženo mimo kakih
znancev, on pa se je hotel izogniti vsakemu srečanju in
priti čimprej na cilj. Gredoč po grapi, je boga hvalil, da
mati ne stanuje v rudniškem personalu, temveč v hiši
na samem. Revir ne bo tako hitro zvedel za njegov pri- -

143

Prežihov Voranc

hod. Srce mu je močno tolklo, ko je zagledal v bregu nad
cesto nizko, na gornji strani do polovice v breg zajedeno
hišo. Skozi vežna vrata je iz notranjosti hiše odseval svit
skromne svetlobe.

»So doma!« je pomislil Kanjuh.

Ko je stopil s trde ceste na mehka brezna tla, ga je
spreletelo, ko da bi stopil na kako gredo, tako je bil ves
poln pričakovanja, ves poln upanja in strahu obenem.
Nič več ni mislil na doživetja zadnjega časa, na svoj
usodni korak. Že je prevladala neoskrunjena lepota v tej
grapi preživelih let.

Brez zadržka je prestopil hišni prag, šel umih ko¬
rakov skozi vežo v kuhinjo, odprto na stežaj, in še pre¬
den je koga zagledal v svitu pod stropom viseče petro¬
lejke, je že pozdravil s širokim glasom:

»Dober večer!«

Naslednji trenutek je zagledal mater za durmi v kotu
med ognjiščem in zidom. Tam je stala srednje velika,
suhega nagubanega obraza in sivolasa, vsa ožarjena od
ognja, ki je sikal iz odkritega štedilnika, kamor je pri¬
stavljala velik lonec.

»Mati!« je vzkliknil, razprostrl roki, se sklonil in jo
objel.

»Mati!« je dihal in jo stiskal k sebi, kakor da bi pri
njej, v tem majhnem koščenem, izsušenem telesu iskal
zavetja — on, zdrav in močan mož.

Se potem, ko jo je izpustil, je rekel:

»Mati!«

Ta je bila vsa osupla zaradi njegovega nenadnega
prihoda.

»Prišel si, pa nisi prej pisal?«

Prejšnje obiske je včasih napovedal, včasih pa tudi ne.

144

Kanjuh iz Zagate

Zdaj ga je samo gledala in bila je čisto materinska;
njeno žolto, še vedno od plamena ožarjeno lice, je za-
dobilo svetniško lep, blag izraz, poln srčnosti in toplote,
ki je še živeje gorela kakor odsev plamena na njeni po¬
dobi. Suhe oči so postale mokre.

»Kako si zdrav, Tonač!« je rekla potem in šele po
prejšnji zamudi je pomaknila lonec nazaj na ogenj.

Šele tedaj je Kanjuh zapazil, da mati ni sama v ku¬
hinji. V drugem kotu je zagledal pri mizi dvoje sestrinih
otrok, fanta in deklico, oba že šolarja. Poleg mize pa je
stal nizki otroški voziček, ki ga je sestrin mož očividno
sam napravil, in v njem je ležal dojenček.

Kanjuh se je zavzel.

»Kaj, ali ste dobili prirastek? Nič nisem vedel o tem
dogodku.

Še preden mu je mati mogla pritrditi, mu je nena¬
doma po vsem životu postalo vroče.

Kaj? mu je planilo na misel. Nov otrok, pa me niso
poklicali za botra!

Prvima dvema je bil za krstnega botra.

»Da, to je Kocjan, šele pet mesecev star,« je mati
brž povedala.

»Pa nič nisem vedel.«

»Nisi vedel?«

Mati je spremenila glas in se globlje sklonila nad
ognjišče.

Kanjuh je zapazil, da je mati v zadregi. Takoj se je
umaknil in nehal siliti v to stvar. Postalo pa mu je ma¬
homa jasno, da sestra in mati vesta, kaj se je zgodilo
z njim. Prav zaradi tega ga sestra ni klicala h krstu in
mu je družinski prirastek kratko' in malo utajila.

To je bilo težko, surovo, a čisto sestrino. Mati go¬
tovo ni bila privolila.

10

145

Prežihov Voranc

»Kje sta pa onadva?« je vprašal, da bi samega sebe
spravil na drugo misel.

»Kocjan je do desetih na šihtu, Nana pa je nekam
šla, a pride vsak čas,« je odgovorila mati.

»Na sejo je šla!« sta hkrati zaklicala fantek in de¬
klica z važnimi obrazi.

»Da, menda na žensko sejo,« je popravljala mati.

Kanjuh je zdaj odprl kovček in poiskal stvari za
mater. Razen nekaj jestvin ji je dal še obleko iz temnega
blaga in zidano ruto. Sestrinim otrokom pa je za sedaj
podaril le nekaj sladkarij. Ostale stvari je pridržal, ker
jih je hotel dati v navzočnosti sestre.

Sele zdaj se je mati spomnila:

»Sedi vendar, Tonač. Gotovo si truden od vožnje. Na¬
pravila ti bom kavo. Ali mi imamo le žitno.«

»Napravite, kar hočete, mati, za mene je vse dobro,«
je dejal Kanjuh z odkritosrčno ponižnostjo, ki ga je zdaj
navdala.

Medtem ko se je mati sukala okrog ognjišča, je sin
tiho sedel na koncu klopi in jo opazoval z željnimi očmi.
Kar ni se je mogel nagledati, matere, nocojšnji večer.

Ko so se umirila čustva svidenja in je začel malo
trezneje misliti, se mu je zazdelo, da je mati še vedno
v nekaki zadregi. K njemu se sicer obrača, toda le kratke
hipe, potem pa mu spet pokaže hrbet ali pa samo pol lica
in tako govoril z njim. Kdaj pa kdaj se njene oči čisto od¬
sotno uprejo vanj.. To ni bilo v skladu s toplim vpraše¬
vanjem o njegovi družini, o njegovem zdravju.

»Ona vse ve, seveda ve, in jo tišči,« je sodil pri sebi.
Ni pa hotel sam sprožiti pogovora. Vedel je že, da bodo
o tem govorili, neizogibno govorili, vendar je treba to
odlagati do zadnjega.

146

Kanjuh iz Zagate

V takih mislih je Kanjuh tiho obsedel.

Sestra Nana in njen mož Kocjan sta se drug za dru¬
gim vrnila domov; prvi je prišel Kocijan, in ko se še ni
prenehal čuditi nenadnemu obisku, je vstopila tudi že
sestra.

Očrneli in blatni svak se je delal ravnodušnega.

»Zakaj pa nisi nič pisal?« mu je očital in ga zvedavo
gledal.

Sestra pa je tlesknila z rokami in vzkliknila:

»Ti si tukaj! Kaj’ pa je?«

Njen gas je razodeval tako nejevernost, da se je
lahko razumelo, kakor bi bila vzkliknila: »Tebe pa ni
nihče pričakoval!«

Vendar se je še kar hitro znašla in mu podala roko.

Vzravnano- je stala pred njim in ga za trenutek gle¬
dala naravnost v oči. Njen pogled je bil že od nekdaj
pogumen in tudi zdaj je bojevito gledala v bratov obraz.
Drugače je bila s svojimi drobnimi lici in suho postavo
podobna materi. Njen čedni -obraz je obrobljala rumen¬
kasta ruta s temnimi pikami.

Z Nano se že pred leti, ko je bil še v revirju, nista
dobro razumela. Sestra se je takrat opredelila za levičarje
in Kanjuh je menil, da je glavni vzrok tega bila njena
ljubezen do nekega prekucuha, njenega sedanjega moža,
ki ga nikakor ni mogel trpeti.

Ko se je pozneje umaknil iz kraja, se je naspro-tstvo
med njima samo- od sebe ublažilo, dasi sta se ob redkih
primerih, ko se je vračal, včasih še udarila zaradi po¬
litike.

Zdaj sta si zopet stala nasproti. Od zadnjega svidenja
sicer ni poteklo tako mnogo časa, menda dobro poldrugo
leto, a kar se je medtem zgodilo z bratom, je bilo nena-

10 '

147

Prežihov V oran c

vadno in pomembno. Kanjuh je v njenih očeh bral hlad
in očitanje, tudi stisk njene delavne desnice je bil hla¬
den, top.

»Prišel sem, ker me že dolgo ni bilo,« je dejal Kanjuh
z negotovim glasom.

»Da, dolgo te ni bilo,« je odgovorila sestra zateglo.

Tedaj sta se vmešala mati in Kocjan, ker sta se bala,
da ne bi med bratom in sestro že koj spočetka prišlo do
odkritega spopada.

»Sedi vendar!« je dejal svak.

Mati je hčer pomenljivo pogledala, zraven pa ošvrk¬
nila z očmi štedilnik. Sestra je razumela.

»Boš z nami večerjal,« je koj rekla proti bratu.

»Nisem lačen, ker sem jedel na kolodvoru.«

Zdaj se je Kanjuhu zdelo ugodno, da izvleče darove
še za sestra in otroke.

»Tu imaš ti, Nana!«

Na mizo je položil lep šal in rokavice.

Sestrine oči' so se sprva razširile, z raskavo roko je
pogladila šal, ko pa se je dotaknila rokavic, ji je ušlo
s pikrim glasom:

»Rokavicel Take? Oh, to pa ni za tako kot sem jaz.«

Medtem je Kanjuh izvlekel še darove za otroke.

»Za tega — tretjega, pa nimam nič, ker nisem zanj
vedel.«

Njegov glas je bil ujedljiv.

Sestra pa je takoj odrezala:

»No, pa zdaj veš!«

S tem je bilo vprašanje utaje tretjega otroka oprav¬
ljeno.

Po večerji je svak rekel:

»Kje pa bo' Tonač spal?«

148

Kanjuh iz Zagate

Pri prejšnjih obiskih niso o tem nikoli posebej govo¬
rili. Kanjuh je zmerom spal pri njih; malo po rudarsko so
se stisnili, pa je šlo. Zdaj pa je mislil, da mora reci:

»Jaz grem lahko spat dol v gostilno.«

»Zakaj v gostilno?« ga je prekinila mati, »nocoj boš
tukaj spal.«

Kanjuhu se je zdelo, da je mati poudarila besedo
»nocoj« in da je v naglasu brnelo neko posebno upanje.

»Dobro, bom pa tukaj spal,« je hitro dodal sin.

Vsa družina je spala v edini, veliki sobi, ki je bila
zadaj za kuhinjo. Tam so stale štiri postelje in je zaradi
tega bila podobna sobi v bolnišnici. Nocojšnje prenoče¬
vanje so uredili tako, da je mati šla spat k sestri, Kanjuh
pa je dobil materino posteljo.

Kanjuh je tiho obležal v ozki, koritu podobni postelji.
Preden se je ulegel, je mati posteljo prerahljala, toda ule¬
žana slama je pod težo njegovega telesa kmalu padla
nazaj v navajeno izležano lego. Zdaj je natančno ob¬
čutil pod seboj udrtine materinega gubastega telesa. Sku¬
šal se je prilagoditi izležanim robovom in jamam, a ni
uspel, ker je bilo njegovo telo preširoko. Čudna toplota
ga je pogrevala ob misli na mater. Bogve, ali te udrtine
in ti robovi niso izležani v dolgih temnih nočeh pri pre¬
mišljevanju nanj, na sina... Zdaj pa on leži na udrtihah
prečutih noči.

Neštetokrat je potegnil prekratko odejo čez glavo in
poskušal zaspati; a pozno se je tudi sam pridružil dihanju
težkih spancev, ki je že dolgo napolnjevalo sobo.

Ko se je zjutraj prebudil, je bil že dan. Zenske so se
že pogovarjale v kuhinji, le svak je še ležal in kadil ciga¬
reto.

»Danes je praznik!« ga je svak prvi ogovoril.

»Boš malo' poležal?«

149

Prežihov Voranc

»Bom!« je odgovoril svak utrujeno.

Iz kuhinje je dišala žitna kava in cikorija. Mati in
sestra sta se polglasno pogovarjali. Kanjuh je prisluhnil:

»Ali mu boš rekla?«

To je bil materin glas.

»Seveda mu bom. Pa še kako!« je rekla sestra.

»Povej mu, ali lepo mu povej.«

Materin glas je bil mnogo tišji kakor sestrin.

»Mogoče pa se popravi.«

Danes bo torej prišlo, si je mislil Kanjuh in ležal
dalje, čeprav sam ni vedel, zakaj ne vstane takoj. Pri tem
je krepkeje začutil udrtine pod seboj- V neki čudni slut¬
nji se je tesneje pritisnil nanje, kot da bi se z občutki
udrtin materinega telesa okrepčal za obrambo pred na¬
padom.

Nato je mati prinesla kavo. Svak je dobil lonec, v
katerem je bilo že do vrha narezanega kruha, njemu pa
je dala kavo v beli skodelici, poleg pa je položila kos
pekovskega kruha.

Po zajtrku sta še ostala v postelji. Svak je še vedno
ležal vznak in kadil cigareto za cigareto.

To je bilo težko praznično počivanje.

V kuhinjo so med tem prihajali neki ljudje. Kanjuh
je ujel na uho razgovore o organizaciji, politiki, o obra¬
čunavanju, razpečavanja lista. Kanjuh se je spomnil, da
je tudi prejšnjikrat bilo tako. Ko so ljudje odšli, je bilo
že precej pozno. S svakom sta vstala in se umila; potem
pa je svak stopil pred hišo.

Kanjuh je šel za njim.

Pred hišo se je svak razkoračil, vtaknil roke v hlačne
žepe in se zagledal v zračne višave čistega pomladan¬
skega dopoldneva. Nenavadno dolgo je stal in strmel
v višave, okopane v jutranji rosi. Pod njim, okrog njega

150

Kanjuh iz Zagate

je ležal rudarski revir, dolga globača z raztresenimi po¬
bočji na desni in na levi. Tudi v tem prazničnem jutru
se je zdela globača umazana, neprijazna, brez vonja vi-
gredne razkošnosti, rasti in dihanja, zelenja in trat. Na
dnu globače so se za ovinki skrivale vrste hiš in stavb,
po pobočjih so čepele raztresene hišice s terasami, vise¬
čimi gredami.

Medtem ko je Kanjuhov pogled taval po globači in
po bregovih okoli nje, je svak še vedno strmel v sončne
višave in široko dihal skozi nosnice.

Kaj le vidi tam, si je mislil Kanjuh, ki je že pozabil,
da je včasih, pred leti tudi sam tako stal ob sončnih ne¬
deljskih dopoldnevih in prav tako razširjenih nosnic čr¬
pal vase čisti, oprani jutranji zrak.

PO' kosilu, h kateremu je Kanjuh dal prinesti Štefan
vina, sta otroka odšla ven, mati pa v kuhinjo; v sobi so
ostali le brat, sestra in svak.

Sita zamišljenost je ležala nad njimi. Celo žive se¬
strine oči so bile bolj mrtve kakor po navadi.

Kanjuh, ki je ves čas pričakoval, da se bosta svak in
sestra znesla nad njim, se je čudil tej očitni zaspanosti.
Mogoče pa le ne marata iz družinskih ozirov načeti vpra¬
šanja, mu je znova prišlo na um.

Kar nenadoma se je sestra obrnila vanj;

»Ali boš Murna in Pliberška kaj obiskal?«

Kanjuh se je zdrznil.

»Zakaj pa ta dva?«

Prekleto zvito je začela Nana. Oba, Muren in Pli¬
beršek, sta bila njegova stara sobojevnika v socialdemo¬
kratski stranki, stara nasprotnika prekucuhov, ki sta
ostala zvesta pristaša stranke.

»Tako ... Prejšnje čase si jih zmerom obiskal.«

151

Prežihov Vorane

Molčal je, sestra pa ga je pomenljivo pogledala. Za
hip se je temu pogledu pridružil tudi svak. Tako so
vztrajali nekaj trenutkov, potem pa je iz sestre nenadoma
planilo.

»Zakaj si to napravil, Tonač?«

Njen. glas je bil grenak, boleč, a tak, da je Kanjuha
takoj pritisnil v obrambo. Ko je čakal na ta trenutek, je
ves čas sklepal, da se ne bo branil, temveč da bo takoj
poskušal pokazati zobe. Ta glas pa ga je zelo zmedel.

»Kaj pa sem storil? Nič takega nisem storil!«

»Sramoto si napravil sebi in nam!«

Zdaj je bil Nanin glas že bolj očitajoč in strupen.

»Sramoto? Nobene sramote! Vse je treba meriti po
okoliščinah. Okoliščine so se spremenile, jaz sam pa se
nisem spremenil. Razumeti je treba.«

»Izdal si nas in sebe,« je dalje gnala sestra, ko da bi
bila gluha za njegove trditve.

»V lastno skledo si pljunil,« mu je zabrusil mol¬
čeči svak.

Kanjuh je molčal in računal, da se bosta sama od
sebe ugnala, samo da se za silo izpraznita. Kljub temu
ga pa vse skupaj ni malo grizlo-.

Še nekaj debelih je moral požreti, potem je šele pri¬
šel na vrsto, da je mogel tudi on govoriti. Začel je popi¬
sovati okoliščine, v katerih je živel, kakšen pritisk je
moral prenašati v podjetju.

»Zletel bi iz službe prej ali slej. To je bilo jasno.
Kaj storiti, če imaš družino? Človek je odgovoren pred
otroki. Kot garjeva ovca bi nikjer ne dobil kake službe.
In če sem pri »Sokolu«, kaj pa je že to? Skoraj vsi
nameščenci so tam. Ljudje tudi niso tako slabi. Tu pri
vas so mogoče ljudje slabše vrste zbrani v tej organi¬
zaciji, pri nas pa je to nekako bolj zaključena družba ljudi,

152

Kanjuh iz Zagate

ki -se poznajo, ki skupaj živijo vsakdanje življenje. Niso
slabi ljudje, le nacionalisti so. Tudi mi nihče ni ukazal,
naj spremenim svoje ideje. Še vprašali me niso, kako je
s tem!«

»Kaj pa tvoje ideje? Ali se spominjaš, kako si včasih
rohnel proti nacionalistom? Ali se spominjaš, kako stru¬
peno agitacijo si delal? Najhujši si bil.«

Sestra je rastla.

»Včasih, ko je bil človek mlad, ko ni imel obveznosti,,
odgovornosti...« se je zvijal Kanjuh.

Toda sestra ga je zdaj zgrabila:

»Vidiš, kako prav sem imela, ker ti že takrat nisem
verjela. Nisem ti verjela, da veš!«

To je žgalo. Kanjuh je iskal izgovora tudi za to,
toda prehitel ga je svak z zaničljivim glasom:

»Sicer pa, saj nisi izdal naše stranke, saj si le soci¬
aliste!«

»To je vseeno!« je vroče siknila sestra. »Delavski
stvari si se izneveril. Tudi socialistični pristaši verujejo
v dobre in pravične namene svoje stranke, čeprav ne
gredo z nami.«

»Naposled pa,« je počasi rekel svak, »pri vas socia¬
listih je to vsakdanja reč. Voditelji gredo eden za dru¬
gim, posebno če potegne malo ostrejši veter.«

»Dobro, dobro, da sta tako zagrizena. Zdaj vaju pa
povprašam: kaj bi na primer vidva storila, ako bi bila na
mojem mestu? Ali bi zamižala pred vsem, pred kruhom,
pred otroki, in bi rajši šla na cesto s trebuhom za kru¬
hom, otroke pa poslala beračit?«

Kanjuh se je široko naslonil na mizo in izzivalno po¬
gledal svoja nasprotnika.

»Rajši vse, kakor izdati svojo stvar,« mu je besedo-
odsekala sestra.

153

Prežihov Voranc

»Ne verjamem, to so le besede!«

Kanjuh je skušal biti ujedljiv, toda že je sprevidel,
da je nerodno vprašal, zato je skušal popraviti. Rekel je:

»Ne verjamem, da bi tako ravnala, ako bi vama bilo
recimo na izbiro: stopi v »Sokol« ali katero koli drugo
organizacijo, pa dobiš lagodno službo, trikrat večjo plačo,
trisobno stanovanje, deputate in še mnogo drugih pred¬
nosti; ako tega ne storiš, pa takega mesta ne dobiš! Kaj
bi napravila, ali bi še omahovala?«

»Tega ne bi storila.«

Spet je bila Nana, ki je odgovorila z rdečico na
obrazu.

»Jaz pa pravim, da bi za tako ceno osemdeset, da,
čez devetdeset odstotkov tvojih somišljenikov nosilo
zastave kakršnega koli nacionalnega društva tu doli po
glavni revirski cesti.«

Kanjuh se je zlobno nakremžil.

»Ne bi, ali bolje rečeno, Tonač, bi, če bi bili mevže
kot si ti. Razen tega pa govoriš neumnosti. Sedanja druž¬
ba sploh nima pogojev, da bi lahko tako široko podku¬
povala delavstvo. Kdo bi pa potem delal v rovih, tovar¬
nah? Res je, da bi posamezniki bili pripravljeni kaj po¬
dobnega napraviti. Mehkužneži, duše, ki se prodajajo.
Reci rajši, da bi tudi jaz, tvoj svak, sosed Žerovec in
drugi, tretji bili pripravljeni presedlati, če bi se že ogreli
na kakšnem toplem sedežu.«

»Tega ti ne verjamem.«

»Ne verjameš!« je nadaljeval svak. »Zakaj pa se je
pri nas sto in sto rudarjev raje izselilo, ko da bi se
uklonili? Zakaj pa niso šli iskat zavetja h kakim tvojim
organizacijam? Zakaj gredo raje v zapore?«

»Vidiš, brat, ti govoriš neumnosti. S tem trdiš, da
more biti pri nas, pri našem gibanju le tisti, ki mu slabo

154

Kanjuh iz Zagate

gre in dokler mu slabo gre, da pa si prizadeva, kako bi
se na račun tovarišev iz tega stanja rešil. Kaj pa tisti, ki
jim ne gre slabo, ki imajo boljše življenje že zdaj pa le
z nami drže? Ali ni tudi mnogo inteligence, ki je na naši
strani? Ali jih ni med njimi mnogo, ki se puste za našo
idejo tudi zapirati, ki morajo zanjo zapuščati dobra me¬
sta? Tako kakor ti, delajo le neznačajneži!«

Nana je govorila ognjevito, navdušeno.

Kanjuh jo je pogledal širokih oči. Kako se je nje¬
gova sestra naredila in kako zna razumno govoriti, da bi
skoraj moral pritrditi. Tega pa ne sme, ne more storiti.
Izmotati se je hotel še na drugo stran.

»Dobro, recimo, da imata prav,« je dejal počasi in s
preudarkom. »Toda moj korak mora biti po vajini sodbi
drugače sojen. Vi levičarji zmerom trdite, da je socialna
demokracija v službi buržoazije. Tako govorite, tako pi¬
šete. Jaz bi po tej sodbi bil izdajalec tudi, če bi v tej
stranki ostal in zanjo delal. Tako ste me zmerjali že prej.
Zdaj sem jo zapustil, pa, me zopet imate za izdajalca.«

»Ha, ha!« se je zasmejala sestra z rezkim glasom.
»Ha, ha! Ali si jo zato zapustil, ker izdaja delavske inte¬
rese? Če le ne iz drugih vzrokov .. ?«

Kanjuh je molčal. Cez nekaj časa pa je dejal z do¬
brodušnim glasom:

»Neumnost, ker se tako ženemo za prazen nič. Če
mislita, da mi je v duši kaj posebno za tega .Sokola’ in
vse te podobne organizacije, se motita. Ker so pač vsi
tam, je pametno, da sem tudi jaz med njimi, zaradi lju¬
bega miru. Drugače se pa na vse požvižgam. Saj sem že
rekel, da se zategadelj nisem nič spremenil.«

Zdaj je sestra vstala od mize; na obrazu se ji je po¬
znala razburjenost in prsi so se ji močno dvignile. Molče
je stopila proti oknu, ki je bilo obrnjeno proti globači,

155

Prežihov V oran c

ko da bi skazi odprtino srkala zrak, potem se je sunkoma
obrnila proti bratu:

»-Misliš, da te zmerjam zaradi .Sokola’? Saj ne gre za
.Sokola', za tebe gre! .Sokol' sam na sebi ni taka reč,
tudi tam so poštenjaki, izkoriščane!, ki bi morali biti pri
nas, ki pa te potrebe še ne razumejo, ali pa jo čutijo in
na tihem na to mislijo. Tu gre za tvoje dejanje, ki je
grdo.«

Zdaj je sestra umolknila, sunkoma je pristopila trdo
k mizi in skoraj jokajoče izbruhnila:

»Ti, ti pa nisi odšel le k .Sokolu’, ti si odšel še dalje,
ti si postal podjetniški ovaduh!«

Po tem srčnem izbruhu si je sestra z obema rokama
pokrila obraz in zaihtela od dušeče sramote. Tedaj se je
zganil tudi svak, ki je že nekaj časa nepremično ležal na
postelji in kadil:

»Kako si mogel tako pasti?« je rekel z neznansko
tujim glasom.

«Ni res, kar pravite!« je vzkliknil Kanjuh. Tudi on je
vstal in buljil v oba z zakrknjenim obrazom.

V prsih ga je grelo. Tudi to že vedo tukaj! Kako
neki? Zdaj mora ostati trdovraten, vse zanikati. Drugače
se bo vse zlomilo, kar ga še veže na to hišico v bregu.

»Tajiš!« je kričala sestra dalje. »Še tajiš, si upaš?
Kdo pa je izgrizel nekaj levičarjev iz podjetja, če ne ti?
Ali misliš, da tega tukaj ne vemo? Ni tako daleč tista
Zagata, ne, da bi se ne zvedelo semkaj. Ne samo tu, po
vsem svetu se zve. To je podlost, Tonač, največja pod¬
lost! Nisem mislila, da bo moj rodni brat kdaj tako
padel!«

»Ali veš, kam si zabredel?« ga je vprašal svak z mir¬
nim glasom.

156

Kanjuh iz Zagate

Kanjuha je kuhalo razburjenje. Sklep, da mora vse
utajiti, mu je še bolj zakrknil srce tqr rodil srdit odpor:
ne, za nobeno ceno se vdati!

»Ni res, povem še enkrat. Kaj se kujata, ko ničesar
ne vesta! To je samo zlobno opravljanje zlobnih, nepo¬
štenih ljudi. Grda maščevalnost!«

Njegov glas je bil zadrt.

Sestra pa je norela dalje, ko da bi brata ne bila
slišala:

»In ti si še upaš prestopiti naš prag! Človeka je za¬
radi tebe že tako sTam. Nazadnje tudi v mene nihče ne
bo mogel imeti zaupanja.«

Svak je pritrdilno hrkal na ležišču.

»Ti me mečeš ven?« je bolestno zagrčal Kanjuh in
stopil korak proti sestri.

»Sramota, sramota!«

»Če je tako, pa lahko grem.«

»Pojdi, kar pojdi, da te nikoli več ne vidim!«

Sestrin glas je bil strasten; krčevito je iztezala des¬
nico proti izhodu.

Kanjuh je kakor vkopan obstal sredi sobe. Še prej¬
šnji hip se je bil odločil, da gre, toda zdaj, ko bi bil mo¬
ral storiti prvi korak, se je v njem nekaj pretrgalo in ga
potisnilo v neodločnost. Tak je nepremično obstal in
čakal nečesa, kar bi ga rešilo iz tega položaja.

Tedaj je zunaj v kuhinji zarožljal štedilnik in začuli
so se materini koraki. Do takrat je bilo v kuhinji tiho,
ko da bi tam nikogar ne bilo. Vendar je v kuhinji ves
čas bila mati, in čepeč na svojem nizkem podnožniku v
kotu za vrati, nemo prisluškovala dogodkom v sobi.

Zdaj so se mahoma odprla vrata in mati je vstopila
s kavo in s kruhom.

157

Prežihov V oran c

»Kave sem prinesla,« je rekla z glasom, ki pa ni bil
tako miren in trden kakor po navadi.

Njen prihod je presekal napetost v skrajnem tre¬
nutku. Kanjuha je njen glas narahlo pretresel in v težki
slutnji se ji ni upal pogledati v oči. Bil pa ji je neznansko
hvaležen, da je prišla. To je pomenilo, da je mati v svo¬
jem srcu še na njegovi strani, kajti prišla je ravno v tre¬
nutku, ko se je tu v sobi pogrezal.

Med kavo je bilo pri mizi vse tiho, tako tiho, da se
je čula ura, da se je culo srebanje ustnic in puhanje
cigaretnega dima. Od zunaj se je skozi odprta okna
slišalo kričanje igrajočih se otrok. Še dalje nekje je
brnel avtomobil.

Teža tega miru je pritisnila Kanjuha k tlom. Nekaj
časa je srepo strmel predse in .skušal misliti, vendar se
mu je to šele čez nekaj časa posrečilo. Sprva je še čakal,
da bo kdo drug spregovoril, vsaj mati, toda zaman,- vse
je molčalo. Potem se je osmelil in previdno poškilil
okrog sebe.

Sestra in svak sta sedela nepremično, njuna obraza
sta bila mrzla, njune oči očitno sovražne. Nobene topline
.li bilo spoznati niti v najskritejši gubi njunih lic.

Da, dva sovražnika sedita pred njim, dva odkrita
sovražnika. Tu nima nič več iskati. Nobene poravnave
ne bo mogoče doseči s temi ljudmi. Tega, kar ta dva
hočeta, pa ne sme napraviti.

Mati...

Materin obraz je bi voščen, bolj voščen, kakor ga je
kdaj koli videl. V njenih brezkrvnih ustnicah ni mogel
opaziti nobenega drgeta, niti najrahlejšega ne. A njene
oči...  Te so gledale, ko da bi okamenele. Dva, trikrat
je skušal s svojimi očmi predreti to čudno, skoraj bo¬
lestno tančico, pa ni mogel in moral je povesiti pogled.

158

Kanjuh iz Zagate

Ali je tudi mati tam, kjer sta sestra in svak? Ne,
ona ni z njima. Še je lahko v globini njenih oči spoznal
neko toplo milino, čeprav je njen odsev bil pokrit z
velikim strahom in težko bolečino. Toda še vedno je
njegova mati. Mati, ki ji ni mar politika, ki živi le za
otroke. Z materjo se bo vse uredilo 1 . V tem težkem tre¬
nutku, ko je spoznal, da ga sestra in svak ter z njima
vsa ta rodna globača nepomirljivo sovražita, mu je bilo
strašno veliko za mater; bolj kakor kdaj koli. Čuteč, da
se pogreza v osamljenost, iz katere ne bo nikoli več
mogel, je pograbil za mater. Imeti mater poleg sebe, to
je vse.

Zato se je zdaj mahoma odločil, čeprav ni prišel v
hišo s tem namenom. Mater mora vzeti k sebi. Včasih je
sicer mislil na to. Mati je pri sestri in težko živi, svak
malo zasluži, družina bo rastla, V hiši je večno pomanj¬
kanje. On pa živi v boljših pogojih in njegova dolžnost
bi bila, da bi vzel mater k sebi. Doslej tega sklepa ni
izvršil iz neke čudne sebične neodločnosti. Rajši je kdaj
pa kdaj poslal kako denarno pomoč.

Da, na to karto bo zaigral, pa bo le on ostal zmago¬
valec v tem grdem, ostudnem življenjskem boju, čeprav
si bo. s tem nakopal novo breme, čeprav z ženo o tem ni
govoril in ona mogoče s tem ne bo zadovoljna. Pretrgal
je molk;

»Dosti smo govorili neumnosti in čas je, da začnemo
govoriti kaj pametnejšega. Prišel sem s čisto drugim na¬
menom,« je drzno lagal.

Sestra in svak sta se zdaj zganila z očitno prisilje-
nostojo.

»Sklenil sem,« je nadaljeval Kanjuh s kolikor mo¬
goče mirnim glasom, ki pa je bil podoben glasu igralca,
ki vse daje na poslednjo karto, »da mater vzamem k sebi.«

159

Prežihov Voranc

Za hip je z očmi preletel navzoče, da bi videl, kako
so njegove besede vplivale; ko pa je videl nepremične
obraze, je začel govoriti hitro in skoraj strastno.

»Prej tega nisem mogel napraviti, ker še nisem imel
vse urejeno. Zadolžil sem se za pohištvo, to in ono je
bilo. Zdaj sem se izkopal, stanovanje imam veliko; pro¬
stora je, kjer se kuha za štiri, bo tudi za enega še žlica
pri hiši. Vi tukaj teže živite, saj vemo, kako je. Ali ni
moja dolžnost, da jaz skrbim za mater? Čeprav me vidva
imata za najslabšega človeka, le nisem pozabil na sinov-
ske dolžnosti, kakor vidita.«

Ko je končal, je čutil, da mu znoj pokriva četo. Nje¬
gove oči so nestrpno gledale po omizju, hoteč na mah
odkriti zaželjeni uspeh. Sestra in svak se nista zganila,
pri materi pa je videl, kako jo je bila polila rdečica; za
hip je na licu opazil tudi bežen nasmehljaj tihe sreče, ki
je gotovo priplaval iz globin njenega srca. Ali to je bito
le kot blisk, potem pa je bil materin obraz spet resen
in se je sklonil nad mizo; na njenih ustnicah je spet
zamrl sleherni trepet.

»Z mano boste šli, mati!«

Kanjuhov glas je hotel biti topel, v resnici pa je
bil votel in boječ.

Zdaj se je zganila sestra, skozi njene stisnjene ust¬
nice je ušel vroč glas:

»To je na materi, naj napravijo, kakor hočejo.«

Vsi trije, sestra svak in Kanjuh so uprli oči v mater.
Ko da bi jo obšla utrujenost, se je bila prej s komolcema
naslonila na mizo in z dlanmi podprla glavo, nepremično
strmeč v mizno ploskev. Zdaj pa se je njena postava
začela gibati, počasi se je s hrbtom oprla na stolovo
naslonilo, roke pa stegnila daleč po mizi in jih sklenila
kakor k molitvi.

160

Kanjuh iz Zagate

»Sin!« je rekla potem počasi in z jasnim in odločnim
glasom, »sin, jaz ostanem tukaj.«

Kanjuha je ob tem glasu zazeblo pri srcu, mislil je,
da se bo zrušil s stola, vendar je še imel toliko moči, da
je mater pogledal.

In kaj je videl?

Videl je bolestno razširjen obraz in dvoje oči, ki so
strmele vanj, polne pomilovanja in strahu...

Kanjuha je vrglo kvišku:

»Mati, ali je to vaša zadnja beseda?« je vprašal
suho.

»Kaj pa naj počnem pri tebi?«

Tudi mati je zdaj vstala.

Nana in svak sta obsedela blestečih, skoraj škodo¬
željnih obrazov.

Kanjuhu pa je zdaj planilo iz ust:

»Mati, povejte mi resnico! Ali ste odbili zato, ker
nočete iti k sinu — izdajalcu? To mi povejte... Da,
tudi vi me zametujete, zaničujete!«

Vedel se je kakor blaznež, sovražno je gledal okrog
sebe in z velikimi koraki meril sobo. Skozi razburjenost
je počasi sikalo pekoče spoznanje, da je igro izgubil,
da je premagan, sramotno premagan,. Obenem s tem
spoznanjem pa se je v njem začela dvigati užaljena
samovoljnost.

Zdaj je čutil, da je tujec v tej hiši, tujec ob rodni
materi, rodni sestri,- da je tujec v tej globači, v tem praz¬
ničnem soncu in miru, da nima tukaj več kaj iskati.

»No, pa grem, ker sem vam na poti!« je rekel klju¬
bovalno in začel pospravljati.

Nihče ga ni ustavljal.

»Pa srečno!« je rekel po sobi, ko je imel svoje stvari
že pripravljene za odhod. V grlu ga je dražilo sovražno

u

161

Prežihov Voranc

čustvo do vsega, kar ga je obdajalo. Zato ni ponudil
roke niti sestri niti svaku, le materi jo je podal.

»Zbogom, mati!« je rekel skozi zobe.

Materina desnica ga je izpustila. Bežno ji je pogledal
v obraz. Spet je videl tiste drobne oči kakor včeraj ob pri¬
hodu, v vsakem očesu pa po eno drobno solzo; solzi sta
trepetaje spolzeli po licu, kjer sta jih posrkale bridko
zarezane gube.

Izgubljeno..,

Skrčenega, a praznega srca je planil iz hiše.

Skozi noč je sopihal vlak proti Zagati; v njem se je
vračal Tonač Kanjuh, nekdanji goreči agitator, potem
uskok, zdaj tveganec. Vračal se je s praznim, mrzlim
srcem. Zdelo se mu je, ko da bi mu z vsakim novim kilo¬
metrom kanila v srce kaplja ledu, strupa, sovraštva.

Ko je izstopal na postaji v Zagati, je bilo njegovo
srce tako prazno, tako ledeno in tako sovražno, da bi
najrajši zakričal. In kdor bi ga slišal, bi se zgrozil in bi
bežal, misleč, da je slišal kričati samo smrt...

162

ASASA

V kolibi nad cesto, ki je delavstvu, zaposlenemu pri
javnih delih, služila za začasno prebivališče, se je mra-
čilo. Kakih dvajset delavcev je pravkar povečerjalo in le¬
galo k počitku. Na kamenitem ognjišču je še plapolal
ogenj in sušil mokro obleko, ki so jo razobesili, kamor so
mogli. Med obleko in pod streho se je motal belkast dim,
kajti zunaj je deževalo in zasilni, prekratki dimnik spet
ni vlekel ter si je dim iskal izhoda skozi vrata, skozi
špranje in razpoke.

Kljub temu je bilo v kolibi prijetno; dim ni segel do
tal, kjer je bilo nastlano ležišče, po strehi je enakomerno
škrabljal dež in le želodci so bili siti polente, ki jih je
težila, kakor bi se bili najedli samega kamenja. Vse to je
prebivalce kolibe zazibalo v topo, sito brezskrbnost, v ka¬
teri so za kratek čas pozabili neprijetnosti pravkar kon¬
čanega dela, slabega zaslužka in brezupnega stanja, v ka¬
terega so jih pahnile razmere in ki je bilo vzrok, da so
zaradi koščka ljubega kruha morali oditi delat k baraki.
Vrhu tega je bil jutrišnji dan še praznik ter so legali k
počitku z zavestjo, da se bodo drugo jutro naležali po
mili volji, ne da bi se jim bilo treba že navsezgodaj bati
polirjevega lajanja. Naposled so se s to zavestjo spri¬
jaznili tudi tisti, ki jim je bilo žal za izgubljenim delom
jutrišnjega dne in so se zaradi tega še dolgo ujedali.

»Nocoj boš pa lahko tudi ti povedal svojo storijo,
Kramoh!« je dejal postaren delavec, obrnjen k čokatemu,

U*

163

Prežihov Vorane

*

osemnajstletnemu fantu, ki je kraj njega z rokami pod
glavo nepremično zrl v plazečo se plast dima nad seboj.

»Saj res, nocoj pa ti povej, kaj te je prignalo k ba¬
raki,« so se oglasili še nekateri drugi.

Prebivalci barake so si v enem mesecu, kar jih je
usoda nagnala v ta brlog, že skoraj do zadnjega izpove¬
dali svoja življenja. Večina je bila že dolgo brezposelna
in je v skrajni sili zagrabila za to najslabše plačano delo,
čeprav so nekateri bili izučeni drugih obrti. Vsak je
imel svojo zgodbo, ki ga je opravičevala, da se je po¬
nižal. Le mladi, zamuljeni Kramoh še ni povedal svoje,
ki ga je kdo ve iz katerih globač pritirala sem na cesto
k baraki.

»Povej, povej, kaj bi se tako napravljali« so spet za¬
čeli siliti tovariši. V mraku, ob enakomernem škrabljanju
dežja in s sitim, težkim želodcem je tako prijetno poslu¬
šati kako pripovedovanje, ki ni preveč razburljivo in ob
katerem človek lahko razmišlja o lastni nesreči, jo pri¬
merja temu, kar posluša, in si potem na tihem skuša do¬
povedati, da je on salm mogoče le še na boljšem kakor
pripovedovalec, in da jo bo laže izvozil na tem svetu
kakor ta.

»Saj nimam kaj pripovedovati!« se je oglasil Kramoh
z raskavim, za njegova mlada leta skoraj preodumim gla¬
som, ne da bi se premaknil.

»Zakaj ne? Vsak človek ima kako zgodbo, kak spo¬
min!« so ga naganjali.

»Jaz nimam ničesar. Meni se ni nič zgodilo. Kako
tudi, saj še osemnajst let nimam!«

»Ah kaj!« se je obregnil njegov sosed, ki je prvi
začel siliti vanj, »to so goli izgovori. Pa povej, kako si
krave pasel in kako si žvižgal in pel. To bo tudi nekaj!«

164

Asasa

Po  kratkem molku se je Kramoh zganil na ležišču in
z očito nevoljo dejal:

»No, če je tako, bom pa povedal, kar vem ...«

Moji starši so bili najemniki na Srotejevem že dolgo
let. Pri hiši je bilo pet otrok, med njimi jaz najstarejši.
Druge najemnike v našem kraju je soseska klicala po hiš¬
nih priimkih, le nas niso nikdar klicali za Sroteje, ampak
za Kramohe, kakor se pišemo. Če je oče oral, so rekli:
Kramoh orje, če je mati prala ih sušila perilo, so rekli:
Kramohla pere, če smo otroci šli v šolo, so drugi otroci
vpili za nami: Kramohi gredo v šolo.

Vsakoibart, kadar se je oče vračal iz graščine domov,
smo ga obstopili z vprašujočimi očmi:

»Kaj pa je...?«

Iz izkušnje smo vedeli, da prinaša zmeraj kaj no¬
vega, navadno kaj neprijetnega s te graščine. Ali so po¬
višali najemnino ali so mu povedali, da so našli v lesu
štor smreke, ki jo je skrivoma posekal in porabil za kako
hišno potrebo, ali pa kaj podobnega. Očeta smo poznali
že po obrazu, če se je kaj zgodilo ali če se ni. In če se
je, tudi ni bilo treba zbarkovati, ker je počasi že sam
prišel s stvarjo na dan.

Nekega dne, tedaj sem bil menda kakih deset let
star, je prišel oče čisto spremenjen domov; njegov obraz
ni bil zaskrbljen ali jezen, kakor po navadi, temveč je
žarel v nekem čudnem, nenadnem veselju. To je bilo za
nas nekaj tako nenavadnega, da je mati nestrpno vpra¬
šala:

»Kaj pa je...?«

Oče ni mogel ali pa ni hotel takoj odgovoriti, le
dolgo nas je gledal s svojimi čudnimi, žarečimi očmi.

»Ja, — ko bi vi vedeli...«

165

Prežihov Vorane

Hudo nas je pekla radovednost, kajti takega še nismo
videli. Ko se je oče naužil naših nestrpnih in pričako¬
vanja polnih oči, je bruhnil iz sebe:

»Sroteji bomo postali...!«

Zazijali smo, najbolj pa mati, ki je padla skoraj v ne¬
zavest To je bila preneverjetna novica. Potem je oče
razložil, da so mu rekli v graščini, v sami graščini, da bo
sedaj izvršeno to, kar je bilo že dolgo namenjeno, nam¬
reč agrarna reforma, ki bo najemnikom dala grunte, ki
jih obdelujejo, v pravo last. Rekel je, da so zato na gra¬
ščini zelo slabe volje, da majejo z glavami in kolnejo,
toda pomagati ne morejo, ker je tako naredila oblast. Oče
je moral graščini že našteti vse mogoče stvari, koliko ima
otrok, koliko živine redi, in naposled se je moral pod¬
pisati, če želi ostati na Srotejevini kot lastnik. Na gra¬
ščini so mu sicer rekli, da se še ne ve, kdaj se bodo
stvari uredile in če bo sploh tako, kakor zdaj govorijo,
da pa je treba te pisarije izpolniti tako, kakor se zahteva.
Potem se bo že videlo, kako bo in kaj bo čas prinesel.
Ali bo ali pa ne bo...

Iz tega smo spoznali, da je graščini zelo hudo, toda
da je za njo in nad njo še neka višja sila, tako imeno¬
vana oblast, ki ji hoče vzeti kmetije in jih dati najem¬
nikom. Zato smo se ogreli za to oblast, ne da bi vedeli,
kakšna je v svoji pravi podobi. Seveda so očetu še rekli,
da bo moral grunt plačati, če ga bo hotel dobiti, toda oče
se ni dal oplašiti in je kar podpisal, da želi ostati na Sro¬
tejevini kot lastnik. Denar bo že kako dobil. Rekli so
mu tudi, da lesa ne bo dobil, temveč samo polje, toda oče
tega ni mogel verjeti, saj v našem kraju, kjer živijo
kmetje v glavnem od lesa, ni nobene kmetije brez gozda.
To so le muhe graščine, ki jo peče, da bo njene slave in
moči konec, pa hoče ljudi strašiti.

166

Asasa

Ta velika novica je prinesla v našo hišo novo, ve¬
liko srečo. Vi, ki niste nikoli bili to, kar smo- bili Kra-
mohi, tega gotovo ne morete tako razumeti in težko vam
je dopovedati, kaj smo čutili in kako se je vse spremenilo.
Bregovje, odori, robovje, vse je dobilo drugo podobo, in
medtem ko je oče prej preklinjal oplaze, se mu je zdaj
vse zdelo lepše in lažje. Prej smo okopavali odore, da so
se delali celi jarki, zdaj pa je oče začel z rokami porav¬
navati zemljo v jame, rekoč:

»Ne smemo tako, zdaj bo zemlja naša, a zemlja je
kruh...«

Grmovja, ki je prej bohotno rastlo po poljih, ni le
izsekaval, temveč mu je ruval tudi korenine, češ gledati
moramo na travnike. Medtem ko se prej ni menil za mlajo
sadnega drevja, smo zdaj spomladi in jeseni začeli saditi
mlado drevje, kakor da bi bili že lastniki. Vse smo v ; deli,
česar prej nismo opazili, in oče je neprestano hodil okrog
in sam pri sebi mrmral: »To bomo tako napravili, to bomo
drugače napravili!«

In potem gozdovi, lesovi... K Srotejevini je bilo pre¬
cej johov gozda, ki je bil čez in čez dobro zaraščen, da je
bilo človeka skoraj groza hoditi po njem, kajti graščina
je grunt dokupila menda že pred davnim časom. Skoraj
ni bilo mogoče verjeti, da bo vse to bogastvo pri¬
padlo novemu lastniku. Skratka — pri nas je bilo življe¬
nje zdaj mnogo svetlejše. Tudi graščinski oskrbniki in
gozdarji so redkeje prihajali k nam, čeprav niso bili nič
manj nadležni, kadar so se prikazali. Vedno so pikali
očeta: »Tako je zdaj, dokler smo mi, potem boš pa delal,
kakor boš hotel...«

Mi smo molčali in potrpežljivo čakali, kdaj se bodo
naše sanje uresničile. Minilo je prvo leto, minilo je
drugo, minilo je- tudi že tretje, toda agrarne reforme še

167

P r dihov V orane

vedno ni bilo. Doma smo medtem dobili še enega Kra-
moha, da nas je bilo pet mladih pri hiši. Sčasoma nam je
bil čas že predolg in naša nestrpnost, naš nemir sta bila
vsako leto večja. Na graščini so trdovratno molčali o
tem, kdaj bodo izvedli agrarno reformo. Govorili so in
šepetali marsikaj; nekateri so trdili, da bo vse skupaj
v vodo padlo, da agrarne reforme sploh nikoli ne bo, zdaj
da je prišla druga vlada, ki na te reči drugače gleda,
drugi pa so spet trdili, da bodo zemljo sicer razdelili, am¬
pak da je treba še počakati, da zdaj za nove lastnike
iščejo denar, vedoč, da ga sami nimajo, in da jim bo pač
treba priskočiti na pomoč. Ni se bilo mogoče ubraniti
dvomov in roke so nam postajale vedno težje.

Nekega dne so očeta nenadoma poklicali v graščino.
Ker so po okolici mnogo govorili o agrarni reformi, smo
vsi mislili: Zdaj bo, zdaj bo...  Ko pa se je oče vrnil,
smo onemeli. Očetov obraz je bil upadel in njegove oči
so se nam zdele, kakor bi bile izgorele. Sama prazna
votlina je strmela nekam proč od nas. Polastil se nas je
strah in celo najmlajši moj brat, ki ga je mati nosila na
prsih, je prenehal vekati. Trajalo je precej časa, preden
je bruhnilo iz očetovih ust:

»Nič ni...«

Dasiravno nam oče ni povedal, kaj ni nič, smo takoj
razumeli: nič ni s Srotejevino — nič ne bo z agrarno re¬
formo ... O, ti moj bog ti, kako nam je bilo v tem tre¬
nutku pri srcu! Bilo mi je, kakor da se mi je odprl prsni
koš in mi valovi zraka plahutajo v srce. Vse naše in tudi
moje sanje so se podirale. Oče in mati sta mi tolikokrat
rekala: »No, ti mladi Srotej...«  Seveda je to bilo rečeno
le v šali, a mislili smo vsi na to in verjel sem, da bo
nekdaj res tako. Tri leta smo živeli in se hranili od to-

168

Asasa

plega upanja, zdaj pa je en sam trenutek vse podrl, vse
požrl...

Kakor bi nam neki tuj človek govoril iz daljave, smo
poslušali očeta, ki nam je povedal, kaj je zvedel na gra¬
ščini: revir, v katerem je bilo Srotejevo, je iz agrarne re¬
forme sploh izvzet, zemljo bodo dobili le najemniki v
drugih revirjih, toda le hiše in polje, brez enega metra
gozda. Taka je bila resnica in nič drugačna. Izgubili smo
sanje, izgubili smo upanje, izgubili smo zemljo, o kateri
smo mislili, da je že naša. Ostali bomo še naprej na na¬
jemniški niti in bomo morali plesati, kakor bodo drugi
žvižgali... Mojega očeta je to tako potrlo, da se je napil
najprej doma, potem pa je odšel v sosesko, od koder se
je vrnil šele drugi dan. Ko se je streznil, je zastokal:

»Ko bi imel kam iti, bi kar šel...«

Ker pa nismo imeli kam, smo ostali na Srotejevem.

Minilo je spet eno leto in privadili smo se živeti
tako, kakor smo živeli deset let pred sanjami, ki smo jih
morali tako drago plačati Nekega dne se je oče spet vrnil
z graščine in spet smo stali vsi Kramohi okrog njega.
Očetov obraz je bil bled, upadel, skoraj brezkrven. Ko je
stal sredi sobe, se je zdelo, da ne ve, kaj bi počel,- ali naj
odloži klobuk in praznično obleko ali pa naj kar vse sku¬
paj obdrži na sebi, da bo pripravljen na novo pot, ki jo
bo takoj spet treba ubrati. Iz naših oči je gorelo preplašeno
Vprašanje:

»Kaj pa je...?«

Minilo je nekaj minut, preden je oče mogel spraviti
iz sebe:

»Nič ni...«

Njegov prepadli, hrapavi glas nas je še huje vzne¬
miril. Mati se ni mogla več vzdržati in ga je proti svoji
navadi kar vprašala:

169

Prežihov Voranc

»Ali je odpovedala...?«

»Ne •— še huje ...«

Še huje ...? Naše oči so strmele v očeta, ne da bi tre¬
nile, in v njih se je začelo gostiti cjritje. 1

»Kaj pa je le...?« Materin glas je bil skoraj proseč.

»Polje nam bodo zasadili z lesom...«

»Polje nam bodo zasadili z lesom!«

Kakor velika bolečina je kriknil materin, glas pod
nizki hišni strop.

»Polje nam bodo zasadili z lesom —!« so zavpile naše
otroške oči, moje, potem moje sestre Anike, mojih bratov
Foltuha, Nacuha in tudi najmlajšega, komaj dve leti
starega odrtega Lukija. Mi starejši smo že dobro vedeli,
kaj pomeni, polje z lesom zasaditi, a mlajša dva sta se
kisala, ker sta videla očeta, mater in nas. To se pravi od¬
vaditi se kruha, iti od hiše, ko ti še srajca zadaj ven visi,
vstajati zjutraj pred svitom in goniti živino na pašo ter
se vračati s krvavimi nogami. To se pravi, nikdar poznati
lepe, tople besede, nikdar izgovarjati besede oče ali
mati, temveč namesto tega ponavljati: gospodar in go¬
spodinja ...

Oče je ves siromašen in pobit stal med nami, nje¬
govo srce je bilo tako prazno in posušeno, da ga ni moglo
nič več bodriti. Zato se je ozrl v mater. Kadar se je pri¬
petilo kaj posebno težkega, česar si ni znal sam razlo¬
žiti, se je vedno obračal v našo mater in pri njej tiho
iskal pomoči. Toda to pot je v materinih očeh zaman
stikal za bodrilom; iz njih je sijala ena sama velika skrb:

»Kako bomo pa živeli, če nam bodo polje vzeli...?«

Potem se je oče ozrl po svojih otrocih, po svojih
petih Kramohih. Toda ta pogled ga je še huje zbegal,

1  Jok.

170

Asasa

kajti zdelo se mu je, da tudi v teh očeh bere le eno samo
veliko skrb:

»Kako bomo pa živeli, če nam bodo polje vzeli...?«

In kakor bi spoznal, da nima prav, če išče pomoči pri
svoji družini, katero je sam vznemiril s svojo novico, se
je začel upirati sam sebi. Napenjal je kite, kakor
bi se pripravljal vzdigniti nekaj zelo težkega, potem je
zakolcal, da bi si zmokril sušo, ki ga je držala v grlu,
nato je dvignil skeleče oči proti stropu, prebegnil s po¬
gledom od enega kota do drugega, in ko je mislil, da je
nabral že dovolj moči, je hripavo kriknil:

»Nekako bomo pa že živeli...!«

Hotel nam je povedati nekaj tolažilnega, nekaj moč-
nega, glas pa ni bil podoben namenu. Toda naš oče je
znal vzdržati. Kakor vsakokrat, je tudi sedaj skušal pre¬
magati našo malodušnost in nam vliti novega poguma za
življenje. Ko nas je drugič pogledal, je bil njegov glas
že zanesljivejši, že močnejši:

»Nekako bomo že živeli...«

Se smo trepetali pred grdimi slutnjami, tembolj, ker
se nam je zdelo, da se v materinih očeh sveti skrivna
solza. Toda oče nas je že gledal s svojim dolgim, močnim
pogledom, in ko je tretjič spregovoril, je bil njegov glas
že popolnoma samozavesten:

»Nekako bomo pa že živeli — ni hudič ...!«

K nam je prišla pomlad. Prava pomlad je k nam pri¬
hajala mnogo pozneje kakor v dolino in v sončne kraje,
toda prvi oznanjevalec vigredi je prihajal k nam prej
kakor pa k njim. To je bil rdeči vres, ki je pokukal iz
bregovja, ko je v dolini še ležal sneg. Kadar pa je za¬
bučala gora in se je njeno široko pobočje zazibalo od

171

Prežihov Voranc

južnih vetrov ter so nato’ začele lomastiti globače, tedaj
je bila vigred tu.

Ko je oče prinesel iz graščine žalostno novico, je
bila pri nas še zima. Počasi smo se skušali sprijazniti z
mislijo, da nam bodo pogozdili polje in da bo treba od¬
slej drugače živeti. Oče nam je razlagal, da bomo šli
delat v gozdove, kjer bomo zaslužili lepe denarce, mati
pa bo z Aniko obdelovala doma tisto malo polja, ki ga bo
graščina še pustila. K tujim ljudem zradi tega nam otro¬
kom še ne bo treba iti in tudi od grunta ne bomo več ži¬
veli, toda živeli bomo, saj tako živi v okolici toliko
drugih družin, ki še več mesa pojedo, kakor pa smo ga
mi do zdaj na Srotejevem.

Ko so se pa začele tajati njive in so vzbrsteli trav¬
niki in gozdovi, smo pozabili na vse očetove načrte. Pri¬
tegnil nas je klic zemlje. Kakor zamaknjeni smo strmeli
v tisti del polja, ki bi po očetovem mišljenju moral biti
pogozden, in z vsakim dnem nam ga je bilo bolj žal.
Čudno je s tem poljem, rečem vam! Ni bilo naša last, a
smo ga ljubili, ljubili menda še željneje kakor pa če bi bili
lastniki. Ljubili smo ga drugače kakor graščina. Kakih
petnajst let smo živeli na Srotejevi freti in smo zrastli
s temi robovi, odori in oplazi. Naposled nas je ta zemlja,
pa naj je bila še tako trda in nehvaležna, le redila. Ni
nam rezala pogač, ampak več ovsenja, toda bili smo
njeni in ona je bila naša. Zemlja nas je mučila, pila nam
je znoj in kri in včasih smo jo kleli kakor svojega naj¬
hujšega sovražnika. Zdaj pa, ko smo vedeli, da jo bomo
izgubili, da je zapisana tako rekoč smrti, smo se šele za¬
vedeli, da jo ljubimo kljub njeni trdoti in skoposti.

S strahom, a obenem tudi nestrpno smo čakali, kdaj
bo graščina odmerila svet, ki bo pogozden. Toda tej se
ni mudilo, kakor bi ne vedela, da je na Srotejevem že na-

172

Asasa

stopila po-mlad in kliče k setvi. Naposled se je mati prva
zganila:

»Boš moral vprašati, kje lahko začnemo z delom.
Polje ne čaka.«

Oče je priznal, da bi bilo najpametneje, toda čuden
strah ga je zadrževal, da bi se napotil v graščino in po¬
vprašal za novo mejo. Bal se je trenutka, ko bodo prišli
meričniki in začeli rezati polje na dva dela. Nekega jutra
pa je vstal zelo zgodaj, nakrmil voliča in me poklical:

»Joža, vstani, greva orat!«

»Kam pa?« sem vprašal iznenaden. Ali oče že ve,
kaj bo ostalo za nas?

»V brezje,« mi je odgovoril skrivnostnega obraza.

Njiva v brezju je bila za nas najbolj dragocena, spo¬
mladi najprej kopna, najbolj suha in najbolj godna za
belo žito. Ker ni ležala daleč od hiše, je oče upal, da je
graščina ne bo pogozdila. Toda tisto jutro sem se pre¬
pričal, da očetovo upanje ni bilo tako trdno, kakor je go¬
voril nam otrokom. Kajti polglasno mi je zaupal:

»Če njivo zorjemo, je morda ne bodo zasadili...«

Tudi meni se je ta misel zdela verjetna in zato sem
se z vsem srcem vdal skrivni nakani. Odšla sva orat in
sva orala, da nama je z voliči vred teklo po hrbtih. Boječ
se, da bi se med oranjem morebiti ne pokazal kak gozdar
ali oskrbnik in ne zakričal dol z vrha: »Hej, Kramohi, ne¬
hajte vendar z oranjem, saj bo ta njiva tudi zasajena!«,
sem z vso silo priganjal voliča. Zivalima sta jezika vi¬
sela od prevelikega napora iz gobcev, toda jaz sem jih
neumorno naganjal k hitrejši hoji.

Še huje kakor jaz je bil zamišljen oče. Zdelo se mu
je, da gre vprega vse prepočasi, zato je sopihal nad seboj
in nad voli, boječ se, glasno vpiti, da ga ne bi slišali gra¬
ščinski postopači in ga zalotili pri oranju. Da bi stvar šla

173

Prežihov Voranc

nagleje od rok, je s težo celega svojega telesa rinil
merjasca za volmi. Včasih je na vsem lepem zamrmral
sam s seboj:

»Če rešimo to njivo, potem se bo na Srotejevem že še
dalo živeti...«

Potem smo znova zdirjali dalje. Njiva, ki smo jo
druge krati orali dva dni, je bila zorana v enem dnevu
in pol. Ko sva bila z očetom gotova in je merjasec že
ležal na žarah ter sta voliča sopeče prežvekovala, se je
tudi oče zvrnil na žare, rekoč:

»Če le to njivo rešimo, potem bomo nekako še ži¬
veli ...«

Oče je imel prav, da so ga zaradi njive na brezju na¬
vdajale slabe slutnje. To se je pokazalo že prihodnje ju¬
tro, ko je oskrbnik navsezgodaj prišel k nam. Prva ga je
zagledala mati in je vzdihnila:

»Nesreča nikoli ne počiva.«

Oskrbnik je prišel, da bi odkoličil polje, ki ga je
gozdna uprava določila za pogozdovanje.

»Kramoh, ti in pa tvoj fant bosta pomagala količiti!«
je dejal, misleč pri tem name.

Oče je gledal tako grdo, da se je mati prestrašila in
mu je na tihem rekla:

»Kar pojdi, saj ne moreš preprečiti saditve!«

• Z očetom sva pripravila celo naročje količkov, na¬
to smo odšli z gozdarjem količit novo mejo.

Oskrbnik jo je ubral naravnost proti njivi na brezju.
Nama z očetom je zastajala sapa. Ali gre res nad to našo
najdragocenejšo njivo? Saj tam ni drugega polja, ki bi ga
mogli zasaditi. Ko smo prišli do njive, je oskrbnik odprl
usta:

»Zakaj si jo pa zoral, Kramoh?«

174

Asasa

»Zoral sem jo, ker sem mislil, da bo ostala,« se je-
delal oče nevednega, pri srcu pa mu je z menoj vred po¬
stajalo vroče.

»Ne, ta njiva bo zasajena! Kak,or zaplata je porinjena
v gozdno področje, nam je pa na tem, da revir kolikor
mogoče zaokrožimo.«

Oskrbnikov glas je bil suh in tuj' ter je rezal, kakor
bi z nožem vrtal v naju.

»Gospod, rad bi nekaj povedal, če smem,« je rekel’
oče s pridržanim glasom.

»No, kaj pa?« je menil oskrbnik skoraj dobrodušno.

»Od te njive smo največ živeli...«

Toda oskrbnik se je nasmehnil:

»Odslej pa ne boste več, ker bomo njivo zasadili.«

Sele tedaj sem opazil, da se je za nami priplazila
mati z ostalimi otroki. Ustavila se je kakih dvajset ko¬
rakov pod sadnim drevjem, držeč malega Lukija na ro¬
kah, medtem ko so Anika, Foltuh in Nacuh stali blizu
nje. Mati je zadnje oskrbnikove besede najbrž slišala,
mogoče pa jo je privabil tudi očetov zmedeni pogled, ki
se je bil od daleč uprl vanjo. Odločnih korakov se nam
je približala in je rekla:

»Gospod, pustite nam to njivo zaradi otrok...«

Oskrbnik je bil očitno iznenaden, vendar se ni vdal.

»Vse zaman, Kramohi, njiva je odmerjena za gozd 1
in tu se ne da nič izpremeniti.«

»Gospod, pustite nam to njivo...« je mati ponovila
še enkrat.

»Gospod, pustite nam to njivo...« so prosile prepla¬
šene oči Anike, Foltuha, Nacuha, ki so gledali izza nje¬
nega krila.

»Ce nam vzamete to njivo, ne bo kruha pri hiši,« je-
dejal oče.

175

Prežihov Voranc

»Kruha, kruha... kako ste sitni,« se je razjezil
oskrbnik. »Sklep je sklep in jaz sem zato tu, da ga iz¬
vršim. Parcele bomo sedaj zaokrožili. Sicer pa, kaj boste
tukaj kopali oplaze? Saj se žitoreja v teh krajih ne
izplača. Človek se muči in muči, a dohodka ni. V Ba¬
natu, v Slavoniji naj obdelujejo polje, kjer je zemlja za
to, tukaj naj pa raste les, ker je svet za to. Pa bo' vse
prav na svetu...«

Oskrbniku se je menda zdelo, da je prišel med same
sovražnike, kajti gledal nas je grdo in se zadenjski od¬
mikal od nas, ki smo ga obdajali v velikem polkrogu. Za¬
okroževanje ... Banat... Slavonija... vse je zvenelo
tako tuje v mojih ušesih. Verjetno je seveda bilo, da so
kraji, kjer se kruh laže pridela kakor na Srotejevih ro-
beh, toda kaj nam je to hasnilo, nam Kramohom, ki smo
bili na tem, da zgubimo njivo na brezju. Za banaški, za
slavonski kruh je potreben denar, ki ga pa ni pri hiši, a
za kruh z njive na brezju so dovolj gole roke.

»Torej ne gre ...?« je oče skušal omehčati oskrbnika.

»Ne gre!«

»Škoda za njivo...« je vzdihnil oče skoraj z joka¬
jočim glasom; za njim je isto ponovila mati in za njo naše
otroške oči.

Izgubili smo bitko z oskrbnikom in poraženi stali na
žarah. Pred nami se je pravkar začela blesteti sveža ral v
jutranjem soncu, ki je nanjo poslalo svoje prve žarke,-
rahla, bela meglica se je kadila iz brazd, zemlja je dihala
iz svojih nedrij. Opojno je dišala po plodnosti, po neki
čudni vigredni strasti, ki hoče sprejemati, kaliti, roditi...
Ti, njiva na brezju, ti boš zdaj zaman vpila po semenu,
tvoja nedrija se bodo počasi izsušila, med tvoje grudi
bodo nataknili tistega hudiča, tisto najemniško smrt, tiste

176

Asasa

sadike, ki ti bodo potem izpile sok in kri...  Mi bomo
pa stradali.

Njivo na brezju smo izgubili. Le to je oče dosegel,
da mu je oskrbnik dovolil posejati žito, v katero bodo
potem nasadili gozdne sadike. Potem sva z očetom za¬
čela količiti. Mati se je z otroki odstranila med drevje in
od daleč opazovala naše početje. Oskrbnik je hodil pred
nama, kažoč novo mejo, midva pa sva za njim zabijala
količke. Ker je hodil hitreje, se je kmalu oddaljil. Med¬
tem ko sva skraja zatikala mejo tam, kjer je on hotel,
je oče zdaj začel zatikati po svoje. Skraja je postavil ko¬
liček za pol metra v oskrbnikovo škodo, potem je lezel z
vsakim količkom bolj na desno, dokler se ni za celo
klaftro oddaljil od prvotne črte. Čim više v breg sva
lezla, tem več sveta sva pridobila za Sroteje.

»Pa če je meter, če je pol metra sveta rešenega, je
dobro. Ta hudič bi najrajši vse požrl!« je strastno šepetal
oče. Jaz sem hitel zabijati količke, kar se je dalo.

Oskrbnik je z vrha zapazil najino goljufijo.

»Kam pa lezeš, Kramoh? Bolj na levo se drži, bolj
na levo, da boš prišel sem, kjer stojim ...«

»O, ti strelak ti!« je zaklel oče. Pomagalo pa ni nič,
zadnje, že zabite količke sva morala pretakniti nekoliko
na levo in nadaljevati količenje, kakor je hotel oskrbnik.
Mislila sva rešiti vsaj cele žare, ki so tudi dale nekaj
košev zelenja, pa se nama ni posrečilo.

Ko sva dospela na vrh, je oče nestrpno vprašal:

»Kod pa zdaj?«

Skoraj polovica našega polja je ležala onkraj roba,
na katerem smo stali. Pod robom na jami je stala Srote-
jeva domačija, za robom sta bili dve njivi in nekaj koše¬
nine, a prav na širokem robu je ležala njiva, ki se ji je
reklo: Srotejevo čel’6. Svet, ki je ležal onstran čela, ni bil

12

177

Prežihov Voranc

bogve kako rodoviten, toda bilo ga je precej in to je
zaleglo.

»Od tukaj pa čez čelo naravnost proti gozdu na oni
strani!« je veleval oskrbnik.

Odreveneli smo, oče je vzdihnil, kakor bi ga kdo od
zadaj sunil, meni je zastala sapa. Mati, ki je tudi slišala
gozdarjevo povelje, je začela z otroki korakati proti
mestu, kjer smo stali mi. Kakih deset korakov stran
je obstala za grmom in čakala, kaj bo. Oče si je medtem
malo opomogel in začel pokašljevati.

»Zlodej, ali res?« se je potem prisiljeno- začudil.

»Kakor sem rekel — od tukaj pa naravnost tja h
gozdu. Na ta način bomo dobili pravokotno obliko par¬
cele.

»Zabij kol!« se je oskrbnik obrnil k očetu.

Ta pa, kakor da bi ga ne slišal, je rekel:

»Ali bi nam ne mogli pustiti njive na čelu cele?« In
ker oskrbnik ni takoj odgovoril, temveč je zabodeno
strmel v očeta, se je ta opogumil in hitro nadaljeval:
»Njiva na čelu sicer ne odtehta njive na brezju, toda
svojo vrednost pa le ima. In zakaj bi jo cepili...?«

»Ali si že spet začel s temi njivami?« je dejal oskrb¬
nik skoraj veselo in z nasmeškom na licu. »Kakor osa si,
za vsako ped zemlje, ki še tvoja ni, se bom menda moral
boriti s teboj.«

Toda mi ga nismo slišali, ga nismo hoteli slišati.
Zdaj, ko smo približno vedeli, koliko polja nam bodo
vzeli, se je izplačalo dajati se in reševati, kar je še bilo
mogoče rešiti pred pogozditvijo. Doli okrog domačije bo
ostalo le še malo sveta, dve njivi, ali bolje -rečeno — dve
njivici in nekaj košenine, kvečjemu za rejo dveh krav.
Če bi se dala rešiti njiva na čelu, bi bilo še mogoče rediti
tri krave.

178

As as a

»Rekli ste, gospod, da hočete imeti vse na ogle,« je
začel oče s premetenim glasom. »Ce nam pustite njivo
celo, bo šla meja tudi na živ ogel. Tukaj porinemo količek
za kakih dvajset korakov v polje, pa imate tja do gozda
ravno mejo, a njiva bo ostala cela. Napravimo tako, in
zadovoljni boiste vi in Srotejeva hiša ...«

Oče zdaj ni več rekel... in zadovoljni bomo mi, tem¬
več je rekel: zadovoljna bo Srotejeva hiša. Stal je ne¬
premično na mestu, kjer bi moral zabiti kol, in strmel v
oskrbnika, ki je prav tako nepremično stal kakih deset
korakov pred njim in ga prevzeto gledal, kakor bi imel
pred seboj na pol zmešanega človeka. Na eni strani je
stala graščina in je branila svoje koristi, svoje prostrane,
temne, lepe gozdove, ki tiho rastejo in se širijo brez vzne¬
mirjenja, brez razburjenja, dokler se ne razgrnejo v en
sam mogočen, črn revir in popijejo vse, kar njihove sence
dosežejo... Na drugi strani smo stali mi Kramohi, lačni
kruha in zemlje, ter smo branili Srotejevino, dasiravno
nismo bili njeni lastniki. Branili smo jo pred lastniki, ki
so jo hoteli uničiti. Nam se je zdelo, da nam graščina jem¬
lje kruh iz rok, ko nas hoče spoditi s teh njiv. Videč
očeta, kako stisnjenih ustnic ves bled strmi v oskrbnika,
videč mater, kako srepi proti oskrbniku, ne da bi pri tem
trenila z očmi, se je tudi mene polastilo neko krvoločno
čustvo. Začutil sem voljo, da bi s silo preprečil uničenje
'polja. To so čutili gotovo tudi moji starši in tudi moja
sestra in moji bratje do- najmlajšega, Lukija, kajti stali
«o vsi kakor vkopani, a Luki se je naenkrat začel dreti.
Čudno je bilo, da se nismo zakadili v oskrbnika, ga raz¬
trgali na drobne kosce in prepustili vzhajajočemu soncu
njegove gole kosti...

Najbrž je oskrbnik na naših obrazih bral, kaj se godi
v naših dušah; nasmešek, ki mu je še malo preji igral na

12 *

179

Prežihov Vorane

obrazu, se je umaknil mračni senci, in njegova roka je
sama od sebe segla za pas, kjer je imel orožje. Potem
je vzkliknil s hripavim glasom:

»Kramohi, kaj se tako ženete? Na Srotejevem ne bo
več najemnikov, tukaj bodo stanovali naši delavci! Ali
mislite, da smo tako neumni in bomo čakali, da si spet
nekdo izmisli: Zdaj bomo pa agrarno reformo napra¬
vili ...? In da se bomo potem trgali z njim za naš svet?
Ne, to se ne bo več zgodilo! Mi potrebujemo delavcev
za naše gozdove in tukaj na Srotejevem bo odslej živel
tak delavec. Če ne boste hoteli vi, Kramohi, pa bo kdo
drug. Saj je dovolj takih, ki bi radi zamenjali z vami...«

Oskrbnikove besede so bile tako jasne, da smo se
naglo upognili.

»Količi!« je ukazal oskrbnik.

Zdaj nama ni preostalo drugega, kakor ubogati. Za¬
čela sva količiti, kakor je odredil oskrbnik, medtem ko
se je mati neopaženo skušala izgubiti proti domu. Bilo
ji je težko, ker smo Kramohi izgubili bitko. Zabijati ko¬
ličke in cepiti njivo na čelu, je nama z očetom bilo, ka¬
kor da bi sama sebi sekala ude od telesa. Oskrbnik se je
umiril in koračil počasi in v ravni črti čez njivo proti go¬
zdu. Midva sva bila šele na začetku, on pa je že stal na
koncu njive in naju opazoval. Čeprav je bil očetov od¬
por strt, ga še vedno ni zapustila prejšnja strast, braniti,
reševati zemljo.

»Naravnost sem do tegale grma,« je vpil oskrbnik
od one strani; nato se ni več zmenil za naju ter se je
izgubil nekam med grmovje.

Oče, ki je škilil za njim, mi je zašepetal, ko sem
ravno hotel zabiti kol v določeno smer:

»Malo više, le malo više ...«

180

Asasa

Moral sem zabiti kol za pol metra više v njivo. Vsak
nadaljnji količek sem moral zabijati spet malo više, in
ko sva prišla na drugi konec njive, sva bila že nekaj
metrov više od smeri, ki nama jo je nakazal oskrbnik.

»Pol lehe sva le rešila!« je naporno dihal oče, ko sva
ogledovala svoj uspeh. Njegov obraz se je svetil od ti¬
hega, prekanjenega zadovoljstva. Od njivskih zar pa do
grma, kamor bi morala priti, je bilo še za dober lučaj
košenine. Svet ni bil posebno prida in je bil porasel z
vresjem in pritlikavim grmovjem. Vselej, kadar smo tod
kosili, je oče preklinjal slabo, nerodovitno zemljo. Zdaj
pa, ko jo je bilo treba odkoličiti, mu je krvavelo srce.
Ce sva prej lahko mejila v loku, sva zdaj morala priti
k določenemu grmu ob gozdu. Sredi te košenine je rasla
velika, morda že več stoletij stara lesnača, ki je rodila
le vsako peto, šesto leto. Oče je spet šepetal, sumljivo
oprezajoč za oskrbnikom:

»To lesnačo morava rešiti.«

Če bi količila v ravni črti, bi lesnača prišla za kaka
dva metra v svet, ki je bil obsojen na smrt. Oskrbnika
še ni bilo iz goščave. Količila sva, kar se je dalo, proti
grmu. K sreči je bilo tod vresje precej zaraslo in se ko¬
lički od daleč niso mogli dobro razločiti.

»Rešena je!« se je oddahnil oče, ko sva nekaj pedi
od nje zabila novo mejo. Od tod sva se šele bližala grmu.
Ko sva bila gotova, sva počakala na oskrbnika. Bila sva
prepričana, da je zdaj sekanje polja končano; dve tretjini
sta bili že zapisani vragu in kar je ostalo, je bilo le še
polje okrog hiše, ki je bilo z novo mejo vred in z majh¬
nimi, neznatnimi izjemami skoraj pravokotno. Le na eni
strani so majhne jame kakor debeli jeziki segale v gozdni
obronek.

181

Prežihov V orane

Ko se je oskrbnik vrnil iz grmovja, sva šele raz¬
umela, za čem je tam stikal.

»Tako, to je zdaj gotovo! Zdaj pa bomo še te jezike
tu doli prirezali!« Pokazal je z roko navzdol čez jame,
ki so bile še v senci.

V meni je zavrelo, oče pa je skoraj zagrgral:

»Ali bodo tudi te jame šle ...?«

»Dobro!« je tedaj zavpil oskrbnik; »recimo, da ti
jame pustimo, toda graščina te bo postavila na cesto.
Kaj imaš potem od teh jam in od vsega tega?«

»Gospod, mi ne smemo le na nas gledati! Tudi tisti,
ki bo za nami prišel na Srotejevo, bo moral živeti...«

Oskrbnik se je nekoliko zamislil nad očetovimi be¬
sedami. Menda so mu bile pretežko razumljive, ker je
zraven nejeverno stresal z glavo. Medtem sva z očetom
strmela dol na jame in njihove tepke, ki se jih je še držala
jutranja mokrota in je vanje uprto sonce spletalo po ve¬
jevju čudovite biserne vence. Močne in sočne so stale
tam, pripravljene, da se razcvetejo in rodijo; oba sva se
spomnila rezkega, hladilnega soka, ki so ga dajale, in
ob misli na njihovo smrt naju je zapeklo v grlu. Oče
je znova začel:

»Poglejte te tepke, gospod! Že poganjajo in kmalu
bodo en sam velik cvet. Ali jih ni škoda uničiti, ko bi
vendar tako rade živele in nam pomagale.. .?«

Mogoče je pri teh besedah tudi oskrbnika poščege-
talO' v grlu in se je zraven domislil neštetih mer piva,
ki jih je skoraj vsak večer zvračal vase. Toda ker je
lahko pil tudi brez naših tepk, ga je ščegetanje hitro
minilo in z odločnim glasom je zarežal v naju:

»Zdaj mi je pa zadosti! Ali sem prišel semkaj uka¬
zovat ali z vami barantat za to zemljo? Če nočete ubo¬
gati vi, bo pa kdo drug ...!«

182

Asasa

Oče je začel ves jezen količiti, kakor je zahteval
oskrbnik, naravnost po sredini jam, ne glede na to, ali
bo kako tepko mogoče rešiti ali ne. Tudi jaz jih v svoji
žalosti skoraj nisem opazil. Zadnji kol sva zabila tik ob
deblu najlepše, najbohotnejše in jo s tem obsodila na
deblu najlepše, najbohotnejše, in jo s tem obsodila na
zravnal, pogledal oskrbnika, potem pa pokazal na zad¬
nje količke, ki sem jih nosil v naročju, in z glasom
blazneža zatulil:

»S količki, ki so ostali, si pa lahko riti zabijemo ...«

Kramohi smo vedeli, kaj nas čaka: kmalu ne bomo
več najemniki, ampak delavci, navadni graščinski de¬
lavci. Ob saditvi polja smo imeli v hlevu sedem glav
govedi. Nekaj let bo še mogoče rediti kak rep več s po¬
močjo košnje med nasajenih košovjem, ali razprodaja
živine se bo že koj začela, vsako leto eden ali dva repa,
in v treh, štirih letih, ako bomo dočakali, bo ostala mati
sama z dvema kravama in otroki pri hiši, mi bomo pa
koso in motiko zamenjali s sekiro in s cepinom. 2iveli
bomo, kakor živijo drugi lesni delavci po naših globačah
in planinah. Čez teden drvariš in se dereš: »Vard-e-e-j«,
v nedeljo pa se spraviš v dolino, kjer piješ, si napolniš
cekar in se potem spet vrneš v planino. Sicer tudi najem¬
niško življenje ni z rožicami nastlano' in delavec češče
kaj boljšega poje kakor najemnik, toda kar je lepo, je
to, da si svobodnejši kakor delavec. Najemnik odrineš
svoj del graščini in potem obdeluješ zemljo, kakor se ti
zdi. Oskrbnike in gospodarje že še preneseš in ni tako
kakor pri delavcih, kjer stojita palir in mojster vedno
za teboj. Malo svobodnejši si in to je v življenju
mnogo...

183

Prežihov Voranc

Vendar nas ni žgalo samo to, žgala nas je tudi zem¬
lja, ki se je pogubljala vpričo nas. Kruha je v naših
krajih bilo že tako malo, zdaj pa ti pride nekdo, pa ti
zamahne z roko tja po polju, in ni ga več, namesto
kruha za siromake raste tam kruh za gospodo ... To nas
je bolelo še bolj'.

Oče je kmalu prebolel jezo in znova začel tuhtati o
usodi gozdu zapisanega sveta. 2e prvo noč se je spomnil
jame in njenih tepk. Zgodaj zjutraj, ko se še ni bilo bati
koga iz graščine, je šel v jame in prestavil zakoličeno
mejo za toliko navzven, da je rešil kar cele tri tepke in
nekaj košev trave. Tudi mejo ob njivi na brezju je malo
popravil; njive seveda ni mogel rešiti niti malo, toda
rešil je žare.

Delal je sicer račun brez krčmarja, vendar se mu je
to pot obneslo: ko so prišli delavci s sadikami, ni bilo
z njimi oskrbnika, ampak jih je vodil star prvi delavec
graščine. Staruh in oče sta se dobro poznala. Dasiravno
je staruh pri vsaki priložnosti dal očetu razumeti, da
uživa graščinsko zaupanje, je vendarle bil dostopen tudi
za druge reči. Oče je poznal njegovo strast do pijače.
Povabil ga je v klet in ga začel zalivati z vinom. Potem
mu je začel govoriti:

»Čez nekaj let ga ne bomo več pili, ker nam je gra¬
ščina vzela jame ... Skoda, škoda ... Cisto ob meji ra¬
stejo tri najlepše tepke — ko bi se le na nekak način
dale rešiti ... Kaj praviš, staruh?«

Staruh je pil, zraven pa momljal: »Pusti, Kramoh,
nekako bomo to že uredili...«

Staruh je imel med saditvijo tako rekoč pijačo na
pipi, in oče ni rešil samo še ostale tri lepke, temveč je na
vsej novi meji skrivoma pretaknil količke za dva, tri ko-

184

Asasa

rake v graščinsko škodo. Veliko to sicer ni bilo in se je
komaj poznalo, toda nekaj je le bilo.

Oče in jaiz sva morala pomagati saditi. Za naju je
bilo to pravo rabeljsko opravilo, vendar sva si našla
uteho; oče me je koj od kraja skrivoma potegnil na
stran, vzel sadiko iz naročja, ji z nohti odščipnil srčno
koreninico in mi zašepetal:

»Tako delaj z vsako, pa se bodo ti hudiči posu¬
šili ...«

Navadil sem se in kar v predpasniku ščipal sadikam
srčne koreninice. Zvečer sem se hvalil očetu.

Čez nekaj dni je Srotejevo polje pokrila gosta mreža
samih luknjic in jamic, sredi katerih so se cimile smre¬
kove in macesnove sadike. Takoj po saditvi je kakor
nalašč pritisnila suša in nasajeni mlaj ni mogel nikamor.
Ves zaskrbljen je hodil oskrbnik po nasadih in tarnal:

»Kramoh, ali bo skoraj dež? Ti se bolj spoznaš na
megle.«

»Včasih sem se, danes pa ne več,« je odgovarjal
oče nakremženega obraza, a veselega srca. Toda kmalu
smo bili za našo škodoželjnost grdo kaznovani: nekega
dne so prišli dninarji iz graščine s škropilnicami zalivat
ovenele sadike in tudi midva z očetom sva morala po¬
magati.

Počasi so nasadi oživeli; kakor oče, sem tudi jaz
skrivaj hodil med njimi in skušal spoznati tiste, ki sem
jih zasadil. In res sem z veseljem ugotovil, da mnogo
teh sadik ne raste. Ves mogočen sem se bahal pred
očetom:

»Moji ne rastejo.«

Nekoč je oskrbnik našel nekje v grmovju cel šop
poruvanih sadik in jih prinesel kazat očetu, hoteč izve¬
deti, kdo jih je poruval. Oče se je rotil, da jih nismo mi,

185

Prežihov Voranc

ker čemu bi to delali, meni pa je postalo vroče, ker sem
menda bil tako nepreviden in nisem uničenih sadik
bolje skril. Toda oskrbnika nismo mogli premotiti.

»Ne morem sicer nič reči, ker vas nisem zalotil,« je
vpil in nam žugal s prstom, »toda meni se zdi, da ste vi
pravi Kramohi. Pazite, da vas ne zalotim. Vsak koš bo
veljal enega kovača.«

Odtlej smo bili bolj previdni, opustili pa uničevanja
nasadov nismo. Bili so naši največji sovražniki in na¬
povedali smo jim boj, akoravno smo vedeli, da bitke ne
bomo dobili. Nekega dne je oskrbnik nenadoma prignal
našega Foltuha na dvorišče, držeč ga z eno roko za uho,
v drugi pa je imel šop izruvanih sadik. Foltuh je pasel
okoli nasadov, kjer ga je oskrbnik zalotil, ko je ruval
sadike.

»Tako, Kramoh, zdaj sem vas pa dobil, zdaj se ne
boš več izmotal iz mreže!« se je drl gozdar nad očetom.

Oče je bil tiho, kaj pa je hotel reči? Čudno se mu
zdelo le to, da je bil oskrbnik kljub vsemu tako zelo
miren, čeprav je bil v takih zadevah jezast in nasilen.
Oskrbnik je mimo nadaljeval:

»Kramoh, fanta mi boš tu pred očmi kaznoval. Ko¬
likor je sadik, tolikokrat bo zapela palica. Ako ga ne
boš ti, ga bom pa jaz.«

To je bila za našega očeta nadvse kruta zadeva;
sam nas je sicer tepel, da je moral včasih zraven po¬
čivati, nikdar pa ni pustil, da bi kdor kodi položil kriv
prst na nas. Stal sem blizu očeta in sem videl, kako ga
spreletavajo -barve in kako si v zadregi grize ustne.
Bal sem se, da bo zdaj zdaj počilo in da se bo postavil
na Foltuhovo stran. Namesto tega je čez nekaj časa dejal
s preudarnim glasom:

»Sam ga bom kaznoval!«

186

Asasa

Oskrbnik je bil iznenaden in je široko odprl oči

»Koliko košev je?« je mimo vprašal oče.

»Devetnajst!« je dejal oskrbnik s pridržanim glasom.

»Moram prešteti!« je menil oče, vzel sadike ter jih
začel šteti. Vsako, ki jo je odštel, je zagnal na tla. »De¬
vetnajst!« je vzkliknil, ko je vrgel zadnjo od sebe.

»Foltuh, kje si? Pojdi sem!« je zaklical, ne da bi se
ozrl za otrokom.

Foltuh, ki je dotlej stal za očetom, je skočil predenj.

»Tukaj sem!«

Oče je mimogrede izdrl iz stoga drv primemo ha-
bino, pripognil Foltuha k sebi, mu zašepetal s pritajenim
glasom: »Vpij, kolikor hočeš -— toda molči...!«, nato
ga je začel biti s habino po zadnjici. Ni nameraval pre¬
hudo tepsti, toda pod njegovo težko roko so bili udarci
že sami od sebe mastni in težki. Foltuh se je zvijal in
kričal:

»O jej, o jej...!«

Oskrbnik je bledega obraza stal ob strani. Meni se
je zdelo, da se komaj drži na nogah. Razen mene je gle¬
dala kazen tudi mati z ostalimi otroki, toda nobeden ni
trenil z očmi, edino kar se je slišalo, je bilo žvižganje
kabine in bolestno Foltuhovo ječanje.

»Devetnajst!« se je zadrl oskrbnik, ki je štel udarce.

»Dvajset — da boš pomnil!« se je s še močnejšim
glasom zadrl oče in od samega navdušenja, da se je Fol¬
tuh pred oskrbnikom tako dobro 1  držal, še dvajsetič za¬
mahnil po vdajajoči se Foltuhovi zadnjici. Foltuh ni ni¬
kogar izdal.

Oskrbnik še ni bil na cesti, ko se je Foltuh zasmejal
z  razbitim glasom in s solzami v očeh:

»Oče, košev je bilo dvakrat toliko, pa sem ostale o
Pravem času skril...!«

187

Prežihov Voran c

»O,  ti Kramoh kramohasti!« se je zarežal oče, za
njim smo se zasmejali vsi, kar nas je bilo na dvorišču.
Potem je vzkliknil oče skoraj s prešernim glasom:

»Foltuh, ti junak, veš, koliko si prislužil?«

»Koliko pa?« je vprašal ta bahavo in še vedno solz¬
nih oči.

»Devetnajst kovačev ...«

Košnje med nasadi smo se bali kakor glavne izpo¬
vedi, ko se morajo vsi grehi povedati. In res je bila
prava muka; mahati nisva z očetom smela kakor pri na¬
vadni košnji, ampak tako rekoč s kosama žeti. Sadike iso
bile prerasle s travo in če je nisi hotel pokositi, si jo
moral prej odkopati, pa še tedaj se je zgodilo, da si jo
krenil. In za vsako sadiko enega kovača...!

Oče je zamahoval, enkrat, dvakrat, trikrat... a ko
je zamahnil četrtič, je z vročim glasom kriknil:

»As!«

Kaj je bilo? Čeprav je prej natančno ugotovil, kje
tiči prva sadika, je vendar že prvo zadel s koso in ji
končal življenje. Bilo mu je, kakor da bi sam sebe zadel
s koso, toda djano je bilo djano.

Oče je pobral pokošeno sadiko, pogledal naokoli,
če bi izza kakega grma ne prežale oskrbnikove oči, in
jo nato hitro stisnil v žep. Spoznal je, da bo treba še
pazljiveje kositi. In res je bil zdaj previdnejši. Spet je
vzkliknil: »As!«, toda sadika to pot ni odletela, temveč
ga je zabolelo v srcu, ker ji je s koso prišel preblizu.

Za njim sem se zakadil nad travo jaz; hoteč biti mo-
drejši od očeta, sem prvi koš obtrgal z golimi rokami.
Toda pri tretji sadiki sem tudi jaz bolestno kriknil;

»As!«

»Pazi na kovače!« je vpil oče.

188

Asasa

Kosila sva dalje; skoraj pri vsakem drugem košu se
je oglašal oče s svojim asom, kar je pomenilo, da je
prišel s koso preblizu sadike in da je samo za las manj¬
kalo, da ni zletela med pokošeno travo. Nenadoma pa
je zavpil:

»Asasa...!«

To je moral biti pa že zlodej! In res je oče pobiral
drugo sadiko. Gledal jo je nekaj trenutkov s sovražnimi
očmi, nato jo je molče stlačil v žep. Enako kakor oče
sem delal jaz, le da so pri meni bili asi in asasi pogostejši
kakor pa pri očetu. Počasi sva jo rezala dalje in pre¬
pevala pesem:

»As — as — asasa...«

»As — as — asasa...«

Kakor so naju pač koši, ti prekleti graščinski koši,
zbadali pri srcu ...

Tako sva pela skoraj teden dni, preden sva z ve¬
likim trudom obkosila in obžela vse košovje. In kako je
to čudno: košnja nama je tako prešla v kri, da sva celo
ponoči med spanjem kosila. Posebno oče je pogosto
stokal:

»As ... as... asasa... as ...!«

Kakor bi ga gadje pikali. Včasih ga mati ni mogla
več poslušati in ga je zbudila, rekoč:

»Saj ne kosaš, Anza, saj ne kosiš med košovjem...«

Toda komaj je oče zaspal, je že zopet začel tarnati:

»Asasa... asasa...!«

Še bolj kot košnja je bila paša prezapeljiva past, da
ne bi otroci in živina padali vanjo. Seveda so otroci pasli
tako, da je eden vedno stal na straši in gledal, da bi se
od kod ne pritepel kak graščinski človek. Zvečer se Je
živina po navadi vračala lepo okrogla domov. Oče je iz¬
praševal svoj lokavi rod:

189

Prežihov Voranc

»Kje ste se pa tako nabasali?«

»Pod njivo na brezju, pod jamami.. .« so prekanjeno
odgovarjali pastirji.

Naša mati je vedela, kaj se godi, in je včasih očeta
svarila, toda oče je vselej zamahnil z roko: »Kaj pa
morejo otrokom?«

Ni pa predolgo trajalo-, ko- je oskrbnik že bil nad
očetom:

»Po nasadih pasete!«

»Ni res!« se je branil oče. Toda oskrbnik je trdil, da
ni neumen in da ga ni treba imeti za norca. Vendar si
ni mogel pomagati. Za nas otroke pa je bilo to znamenje,
da bo nekoč počilo. In res se je še prekmalu zgodilo.
Najprej je nekega nedeljskega jutra zalotil mene. Pasel
sem z bratom Nacuhom na polju za vrhom. Živina je
mimo mulila travo, jaz sem pa ležal na robu in strmel
v dolino pod seboj, kjer je bela cesta tekla v svet. Vsega
je bil kriv Nacuh, ki bi moral stražiti, pa se je nekam
drugam zazijal. Nenadoma je izpod roba počil grozeč
glas:

»Ha, Kramohi, zdaj vas pa imam...!«

Ker je imel mene kot najstarejšega tudi za najbolj
odgovornega, se je z vihtečim pasjim bičem najprej za¬
gnal za menoj, hoteč me dobiti in me pošteno o-švrkati.
Toda prav s tern ga je polomil: skočil sem kakor jelen
proti vrhu in mu jo pobrisal pred nosom. Ko je videl, da
mene ne more dobiti, se je o-brnil in hotel steči za malim
Nacuhom. Toda ta je izkoristil priložnost in jo je že prej
pobral od tod. Naposled mu ni preostalo drugega, kakor
sama živina, nad katero se je znesel, kolikor je mogel.
Za to neprijetno stvar doma niso izvedeli, ker oskrbnik
ni šel pravit staršem, mi otroci jim pa tudi nismo hoteli
pripovedovati.

190

Asasa

Nekaj časa smo bili previdnejši, toda kmalu smo na
dogodek pozabili in zopet kradli pašo. Neke nedelje po¬
poldne so pasli Anika, Foltuh in Nacuh; misleč, da na
tak dan oskrbnik vendar ne bo stikal po revirju, so spu¬
stili živino na nasade. Ker pa nas je oskrbnik zalezoval,
seveda niti v nedeljo ni počival. In tako jih je zalotil.
Nenadoma sta Anika in Foltuh vsa zasopla pridirjala na
dvorišče. Takoj smo vedeli, kaj se je zgodilo. Oče in
mati sta prebledela in se spogledala. Nacuha in živine pa
še ni bilo nikjer. Kmalu je pritekel domov tudi Nacuh;
že od daleč je jokal in vpil:

»Ata, boli, boli, mož me je tepel...!«

Bilo je kakor zadnjič; oskrbnik je tekel za otroki,
starejša dva sta mu ušla, a mali Nacuh je imel prekratke
noge, pa jih je zato dobil s pasjim bičem čez pleča, da
je bil ves marogast. Še huje pa je bilo, da se je v Na¬
cuha zaganjal tudi oskrbnikov pes, ki fanta sicer ni
ugriznil, pač pa ga je smrtno preplašil. Ob pogledu na
trepetajočega Nacuha je oče še huje prebledel. Takoj
za Nacuhom pa je prilomastil na dvorišče sam oskrbnik.

»Kramoh, kdo ti je dovolil pasti po nasadih?« Oskrb¬
nik je bil videti togoten.

»Kdo vam je pa dovolil pretepati moje otroke?«
Očetov glas, ki je to izrekel, je bdi še bolj togoten, še
močnejši kakor oskrbnikov. Prej bled, je bil zdaj ne¬
nadoma ves zaripel in sklonjen naprej, kakor da bi se
pripravljal na skok v oskrbnika.

Oskrbnik je vidoma osupnil. Gotovo ni pričakoval
kaj takega. Kakor bi pozabil, da je krivica na naši strani,
je oče vpil:

»Kdo vam je dovolil pretepati moje otroke?«

»Če jih ti ne boš — Kramoh, jih bom pa jaz; vsa-
kobart, kadar jih bom našel v nasadih!« Oskrbnika je

191

Prežihov Voran c

prva osuplost že minila in njegov glas je bil trd, uka¬
zujoč.

»Nikdar in nikoli! Danes ste jih zadnjobart. Če smo
kaj zagrešili, potem tepite mene, a ne otrok.,.!« je vpil
oče dalje in skakal proti oskrbniku, kakor bi se mu na¬
meraval ponuditi, češ naj ga kar precej kaznuje.

Oskrbniku se je menda zdelo že preneumno, zato
je malo mirneje rekel:

»S kom pa govoriš, Kramoh? Nisem verjel, da si tak
alej 1 ...«

Oče pa je dalje vpil: »Nikdar in nikoli! Mene tepite,
če smo kaj krivi, a ne otrok...«

Tedaj je oskrbnik sprevidel, da ne more nič napra¬
viti. Ves rdeč se je obrnil in odšel. Tam pri lesi se je
še obrnil in zaklical na dvorišče s tako močnim glasom,
da smo ga vsi slišali:

»O Šentjurju si pa drugam poiščite!«

To je bila jasna, nedvoumna odpoved najemniške
pogodbe. V šestih mesecih bomo torej na cesti, zapustiti
bo treba Srotejevo freto! Prve dni se je oče delal, ko da
bi se ga vse to ne tikalo in prav nič ne skrbelo, kaj bo.
Ker se tudi mati ni preveč zmenila za vse, smo se tudi
otroci pomirili, čeprav nas je odpoved hudo zadela. Po¬
časi pa je očeta le začela gristi skrb. Začel si je očitati,
da ga je pravzaprav polomil. Mati, ki ga je dobro po¬
znala, mu ni hotela oponašati, toda v njenih očeh je
bral, da se boji prihodnosti. Potem se je sam pri sebi
opravičeval:

»Ne — prav sem storil, zakaj mi pa tepe otroka,
dokler sem jaz tu ...?« Nato je spet potihoma klel: »O, ti
prekleti koš, ti...«

2  neumnež.

192

Asasa

Toda odpoved ni za najemnika tako preprosta stvar,
posebno v teh časih ne, ko je vedno manj hub na raz¬
polago. Da bi si pa mogli kupiti kaj svojega, še misliti
nismo smeli. Čeprav so nas na Srotejevem izpodjedali
nasadi, smo se vendar že nekako vdali v usodo. Nekako
bi še živeli... Zdaj pa ti pride ta smola! Skrb se nas
je vse bolj oprijemala in naposled je tudi mati ni več
mogla skrivati pred očetom. Ko je oče videl to maloduš¬
nost, je spet zapel svoje bodrilno, življenja in upanja
polno geslo:

»Ah kaj, nekako bomo pa že živeli. Še nikoli ni bilo
tako, da bi nikakor ne bilo ...!«

Čas je hitel, jesen se je že poslovila, za njo je prišla
zima, tista tiha zima, ki jo človek sreča le na Srote¬
jevem; do kolena debel sneg je pokril zemljo in tudi
tisti nesrečni nasadi so nam za nekaj časa izginili izpred
oči. Bel, globok mir, kamor so segle naše oči. Za tem
belim mirom pa smo s strahom slutili pomlad.

Še vedno nismo vedeli, kam bomo šli. Oče je sicer
povpraševal okrog po bližnji in daljni soseski za kako
najemniško bajto, pa če bi tudi bila le za dve kravi,
kakor je bilo Srotejevo, vendar ni mogel nič najti. Da
bi nam ne vzel poguma, je po vsakem neuspehu do¬
stavljal:

»Nekako bomo že živeli 1 — ni hudič ...!«

Sam pri sebi je na tihem trpel, le izdati se ni hotel.
Materi se je že smilil in zato je bila zelo obzirna ter je
z veselim obrazom poslušala njegovo upa polno pripo¬
vedovanje. Tudi nam otrokom se je jel smiliti, zato smo
mu tudi mi jeli prigovarjati:

»Ah kaj, nekako bo že...«

13

193

Prežihov Voranc

Tako smo se pretolfci skozi največjo zimo. Nekega
dne pa je mati tiho rekla očetu:

»Ti — ker so take težave — ali bi ne stopila jaz v
graščino...?«

»Nikdar in nikoli!« je vzrojil oče, da je kar onemela
in ga pustila v miru. Oče je še vedno upal, da bo našel
kaj drugega. Ker se je na sončnih robovih že začel ka¬
zati prvi vigredni vres, se je bilo treba odločiti. Oče ni
smel več odlagati in se je odpravil na pot. Čez dva dni
se je vrnil; tam za Dravo je našel neko bajto, kjer bi
mogel rediti dve kravi, več pa tudi ne. Stanovanje bi
bilo in nekaj pridelka tudi. Morali smo se torej odločiti,
ali pojdemo za gostače v kako bajto, kjer bomo kvečjemu
lahko redili eno kozo, ali pa tja za Dravo v tisto strgano
bajto. Za oboje se nam je bilo težko odločiti. Vsa so¬
seska bi govorila:

»Poglejte, kako so Kramohi nizko sedli! Prej so bili
tako mogočni, da so se prepirali z graščino, zdaj jim je
pa gostaška bajta dobra ...«

Zato smo še vedno odlagali. Nekega dne, ko je mati
imela opravka v trgu, je skrivaj smuknila v graščino.
Na upravi so jo sprejeli s čudnimi očmi.

»Zaradi tega sem prišla ...«  je začela mati v zadregi.
Kaj drugega ni mogla reči, ker jo' je preveč stiskalo v
grlu.

»Zaradi tega. ..« Na upravi so jo takoj razumeli.
Čeprav so bili osorni, se ji je vendar zdelo, da njeno
poslanstvo ne bo zastonj. V grlu ji je koj popustilo in
mnogo svobodneje je spregovorila, ne da bi prej vprašala,
če je Srotejevo še prosto ali ne.

»Moj mož je včasih malo čuden. Ti koši so ga čisto-
zmešali...«

194

A s as a

»Vaš mož je cel alej!« je začel očitati sam oskrbnik.
»Če bi ne bilo zaradi družine, bi mu človek že pokazal.«

Mati je vzdihnila.

»Sama najbolj vem, kako težko je življenje...« To
je bilo vse, kar je potožila, več pa nobeden ni dobil od
nje. Potem je začela prositi, naj vendar spregledajo tisto
stvar, zaradi otrok in zaradi nje ...

Graščina se je naposled omehčala. Oskrbnik je dejal:

»Naj bo, zadelj otrok in zadelj vas. Toda Kramoh
mora priti sam in prositi.«

»Tega pa ne bo storil,« se je ustrašila mati.

»Potem pa ne bo nič iz tega!« se je odločno odrezal
oskrbnik.

Malodušna se je mati vrnila domov. O svojem skriv¬
nem obisku v graščini ni črhnila niti besedice, boječ se,
da bi oče ne vzrojil ali pa jo celo udaril. Spet je mi¬
nilo nekaj dni. Kopnače na robovih so se z vsako uro širile
in rdeča plahta je bila vedno prostranejša; na nekaterih
mestih je tudi teloh že pokukal izpod snega. Pomlad Je
bila že bliže nas. Mati se je morala odločiti.

»Ti, včeraj sem čula, da Srotejevo še vedno ni od¬
dano ...«  je na vsem lepem previdno začela.

»Kaj nas to briga?« jo je zavrnil oče z grobim gla¬
som. Imela je prav, ko je dvomila in se bala. Morala se
je spet umakniti in čakati.

čim glasnejša in svetlejša je postajala vigred, tem
nestrpnejši je postajal oče in tem vztrajneje je silil, naj
se odločimo.

»Mati, ali bomo vzeli tisto bajto tam za Dravo?
Moramo se odločiti, sicer bomo na ozarah ostali,« je opo¬
minjal sleherni dan.

Mati pa mu je odgovarjala: »Malo še počakajmo —
mogoče pa le še kaj drugega najdemo.«

13 *

195

Prežihov Voranc

Očeta je skrb že tako mučila, da je ponoči santal 1 ;
kakor takrat, ko sva kosila med košovjem, je tudi zdaj
vzdihoval in stokal:

»Asasa ... asasa ... kaj še bo, kaj še bo?«

Nekega dne pa se je mati opogumila in mu zaupala:

»V graščni sem bila...«

»V graščini — za mojim hrbtom. . .?«

Nekaj dni ni pogledal matere, tako je bil užaljen.
Postal je še bolj zamišljen, taval je okrog hiše in ni bil
skoraj za nobeno delo. Medtem je nam otrokom mati za¬
upala, kako je bilo v graščini. Ne vem, kako bi rekel,
toda njena novica je name čudno vplivala, prav tako
menda tudi na druge otroke, ki so bili že tako veliki, da
so lahko čutili, kaj to pomeni, čeravno še niso mogli
razumeti. Misel, da bi ostali, kjer smo bili, nam je bila
sicer prijetna, toda da bi morali to prijetnost odkupiti
z očetovim ponižanjem, nas je neizrečeno peklo. Peklo
pa je gotovo tudi mater, ker je bil njen obraz tiste dni
čisto potrt. Zato smo molčali in čakali, kaj bo.

Spet je minilo nekaj dni. V gori pred nami je začelo
narahlo bučati, čisto narahlo, a vendar tako močno, da je
odmevalo tudi v naših srcih in naših žilah. Samo da bi
se še globače oglasile, pa bo tu prava, resnična vigred...

Tedaj je oče nenadoma vprašal mater:

»In kaj so rekli v graščini...?«

Z veliko prizanesljivostjo mu je mati povedala, kar
je zvedela.

Oče je tiho obstal, gledal nekaj časa v tla, a ko je
dvignil oči, so bile grenke in mokre. Potem je gledal
nekam v daljavo in vprašal, kot bi govoril meglam na
nebu:

1  bledel

196

Asasa

»In ti želiš, da se s tem odkupimo...?«

Mati se je brez odgovora skrila pred njim in ga pu¬
stila samega; tudi mi otroci smo se mu izognili. Nekaj
dni je hodil pobit naokrog, mnogo govoril sam seboj in
ponoči je še huje santaril. Ne morem vam povedati, kako
se nam je smilil. Jaz bi najrajši stopil k njemu in mu
rekel, mu zakričal:

»Oče, nikar ne hodite tja po vašo sramoto! Naj bo,
kakor hoče, nekako bomo že živeli... jaz sem tudi že
petnajst let star ...«

Toda do tega ni prišlo. Zgodilo pa se je, da je oče
nekega jutra, ko je prej vso noč prisluškoval bučanju
globač pod Srotejevimi bregovi, zgodaj vstal, se praz¬
nično oblekel in molče izginil iz hiše brez pozdrava in
brez zajtrka. Zamižali smo od sramote in od bolečin,
in bučanje globač je v naših ušesih mahoma utihnilo...

Oče je odšel...

Ni ,se vrnil tisti dan; če bi bil prej kdaj izostal, bi
nas popadel velik nemir, mati bi nas gledala z grozo v
očeh, kakor da bi mi, otroci, morali vedeti, kje neki je.
To pot si pa tega nismo tako gnali k srcu, dobro vedoč,
da oče ne more takoj nazaj k nam...  Vrnil se je šele
prihodnje jutro; poznalo se mu je, da je pil, kajti njegov
obraz in njegove oči so bile zatekle od neprespane noči.
Zalotil nas je ravno pri zajtrku, da mu nismo mogli po¬
begniti izpred oči. Nismo si upali pogledati mu v lice.

Kakor tedaj, ko je prišel iz graščine z novico, da nam
bodo zasadili polje, tako tudi zdaj ni mogel hitro do
besede, ampak je nem stal sredi sobe in dolgo strmel
nekam pod strop. Dolgo dolgo je tako stal, potem se mu
je izvil iz prsi votel, suh in neizrekljivo izmučen glas:

»Ha — nekako bomo tudi odslej živeli... Nekoč
morajo tudi za nas priti boljši časi...«

197

Prežihov Vorane

Oče nas je odkupil s svojo onečaščeno častjo, da
smo smeli ostati na Srotejevem. To nas je tako bolelo, da
nismo nikdar govorili o tem, tudi potem ne, ko je bilo
vse že zopet po starem.

Z očetom pa je šlo posihmal navzdol. Ne le da je bil
večinoma taloven in zamišljen in da je veliko več se-
besoval 1  in ponoči stokal, marveč je začel še piti. Pil
je doma in v soseski, kar je dobil. Če ga je mati svarila
ali prosila, naj se ne uničuje, jo je le nerazumljivo
gledal, predrugačil pa se ni; kakor da bi mu bilo za-
vdano. Vendar smo drugo leto še nekako pretolkli.

Tretje leto pa je bilo še slabše z njim, ker je začel
bolehati. V gozd, kjer sva bila zaposlena, sem moral
hoditi večinoma sam, oče pa je poležaval doma. Včasih
je vrgel roke na hrbet in po cele ure korakal med na¬
sadi, ki so se zdaj že bohotneje razraščali. Soseska je
govorila za našim hrbtom:

»Kramohu so koši začeli v glavi rasti ...«

Po sprehodih med nasadi ga je ponoči spet huje
prijemalo. Potem je presunljivo stokal:

»Asasa... asasa ... O, ti prekleto košovje, ti...
Asasa .,. asasa ...!«

Medtem se je spet približala košnja. Oče že tako
ni mogel prida pomagati, zato sem večinoma sam kosil.
Včasih je cele ure presedel kje v bližini in me opazoval,
kako se izogibljem sadikam. Potem je nenadoma oživel
in mi zaklical:

»Kaj pa varuješ tega zlodeja? Pokosi ga..  .1«

In res je začel z vso dušo sovražiti nasade. Kjer koli
in kadar koli je mogel, je uničeval sadike, in nazadnje ga
nismo nikdar smeli pustiti samega. To je bil velik križ ...

1  sam s seboj govoril.

198

A s as a

Nekega zgodnjega jutra pa je nenadoma izginil. Meni se
je takoj nekaj zasvitalo in začel sem ga iskati po- nasadih.
In veste, kje sem ga našel? Na jamah, pod tistimi tepkami,
kjer je bilo seno že pokošeno in so triletne sadike bile
že precej gizdave, je mahal s koso, kakor bi kosil travo,
a kosil je vrste košev, drugo za drugo, zraven pa vzdi¬
hoval:

»As ... as ... asasa...! As ... as ... asasa ...!«

Vidite, taka je moja štorija. Dovolj žalostna je. Oče
je kmalu potem umrl, mi smo pa zapustili Sroteje-vo. Z
materjo sva gostača, pri nama sta še Arnika in Luki, a
Foltuh in Nacuh sta šla služit. Lahko rečem, da so nas
koši uničili. Kakor pa mi je ob spominu na našo žalostno
zgodbo bridko pri srcu, tako se vedno rad spominjam
očetovih besed, ki jih je spregovoril takrat, ko se je
ponižan vrnil iz graščine:

»Ha — nekako bomo pa že živeli! Nekoč morajo
tudi za nas priti boljši časi...«

Čmoglavi, zamuljeni in nezaupljivi fant v kotu ba¬
rake je umolknil. Po kolibi je bilo čisto tiho, le dež, ki
je še vedno lil, je prijetno škrabljal po strehi, mrak pa,
ki je prej prežal skozi špranje, se je zdaj že popolnoma
umaknil noči. Ogenj na ognjišču je pojemal in z zad¬
njimi utrinki metal pošastne sence po prostoru.

»Hm...« je zamrmral Kramohov sosed, ki ga je prej
najbolj silil k pripovedovanju.

Nato je koliba z javnimi delavci zaspala...

199

V KADUNJI

Nekega dne je kmet iz soseske pripeljal na naše
dvorišče nenavadno vprego: dva močna vola sta vlekla
gare, na katerih je bila stara, že odslužena kadunja za
skubenje svinj, polna raznih cunj. Na vzglavju, tik za ži¬
vinskimi repi, pa se je videla kuštrava glava, katere lasje
so bili za moškega predolgi, za žensko prekratki. Tudi
obraz je bil kaj čuden in na prvi pogled ni bilo mogoče
spoznati, ali je v cunje zakopani človek moški ali ženska,
ali je mlad ali star; le oči, ki so radovedno begale po
dvorišču, so bile iz mladega in živega ognja.

Kmet se je nekaj časa oziral naokrog, upajoč, da se
bo le pokazal kak domačin; ko pa nikogar ni mogel pri¬
čakati, je zaklical:

»Kje pa ste, ljudje? Dobardev 1  sem vam pripeljal k
hiši!«

Domači smo bili v hiši in skriti za rožami smo opazo¬
vali vprego na dvorišču. Čez nekaj časa je oče pogledal
mater, mati pa njega — razumela sta se: kmet jima je pri¬
peljal občinsko revo, ki je menda že leto dni živela na
soseski tako, da so jo srenjani vozili od hiše do hiše
ali pravzaprav od hleva do hleva. Potem smo vsi skupaj
stopili na dvorišče.

»Dobardev sem vam pripeljal,« je ponovil kmet z
rahlo lokavim obrazom.

1  Dobro delo, si katerim si lahko prislužiš nebesa.

200

V kadunji

Oče in mati sta še vedno molčala; on se še ni mogel
odločiti, kaj bi, medtem ko materi že tako ni bilo mnogo
za berače, razen tistih, ki jih je sama poznala. Prvi se je
zganil oče.

»Kako vendar,« se je obotavljal, »jaz sem le najem¬
nik in mi ni treba sprejemati dobrih del...«

Mati pa je bila takoj ostrejša:

»Kaj bo moral zdaj že siromak siromaka vzdrže¬
vati ...?«

Kmet z vprego, ki je bil precej zamožen ter občinski
odbornik, se je sprva popraskal po tilniku, nato pa rekel:

»Dobrih del se vendar ne bosta branila. Zdaj imata
priložnost...«

Toda oče se ni dal kar tako.

»Za take reči bi bil dober, na občini pa kot najemnik
nimam nobene besede.«

Videč, da je odpor naših proti taki vrsti dobrih del
precej resna reč, vsaj resnejša, kot si je sprva mislil, je
kmet napel druge strune.

»Poglejta, je pač križ s temi dobrimi deli. Kaj si ho¬
čemo, ko so pa tudi reveži na svetu. Jaz sem siroto zdaj
že drugič imel pri hiši. Moral bi jo imeti štirinast dni, pa
sem jo imel tri tedne. Poglejta, kaj si hočemo...! V
naši občini je okrog sto posestnikov, toda med njimi
kakih trideset kajžarjev, ki pod kapom še toliko prostora
nimajo, da bi svojo potrebo opravili. Kamnaj jo vtaknejo?
Vidva pa imata v najemu celo hišo, imata polje in ži¬
vino, zakaj bi si še vidva ne pomagala s kakim dobrim
delom?«

Kmet je znal sukati jezik. Bil je znan skopuh in bi
moral po vrstnem redu imeti občinsko revo v resnici
štiri tedne pri hiši, a jo je že po treh tednih spet naložil
na gare in odpeljal po občini.

201

Prežihov Voranc

Ves čas razgovora med starši in vsiljivim kmetom je
»dobardev«, to je človek v kadunji na garah, nepremično
ležal pod cunjami. Njegove velike, žive oči so bile uprte
nekam daleč pod nebo in zdelo se je, kakor da se ga raz¬
govor onkraj gar sploh ne tiče, kajti niti ena poteza na
rejenem, ovenelem obrazu se ves čas pogajanja ni spre¬
menila.

Po kratkem pomisleku je oče pogledal mater, mati
pa očeta in spet sta se tiho sporazumela. Prva se je obr¬
nila h kmetu mati:

»Ali je to tista Zvodnikova avša?«

»Kdo pa drug.«

»Koliko časa naj jo imam pri hiši?« je vprašal oče.

»En teden, če jo imate, bo že lepa reč,« je odvrnil
kmet, pa naglo pristavil: »Če jo- pa dalj obdržite, bo še
lepše za vas.«

Do takrat se ni razen nas otrok, ki smo radovedno
strmeli v debelo, zabuhlo glavo v kadunji, okrog katere
sta vola neprenehoma mahala in opletala z repi, nihče
drug niti ozrl na človeka v garah. Vedli so se, kakor da
bi bila na vozu kaka brezčutna ali mrtva stvar. Tedaj je
vprašala mati:

»Ali je kaj sitna? In pri jedi izbirčna?«

Kmet se ni mogel vzdržati smeha:

»He, he! Je še koj vse od kraja. Včasih jo res prime,
da začne sitnariti, toda zato je šiba tukaj. Potem se hitro
ukoji..

Šele tedaj so vsi trije pogledali proti kadunji, in oče
in mati sta kratko, a prodorno premerila, kar je bilo vi¬
deti od sirote na garah. Tudi zdaj se človek pod cunjami

1  umiri

202

V kadurtji

ni zganil in obraz je ostal top, nespremenjen. Kakor sta bila
kratka pogleda mojih staršev, tako sem kot desetletni
šolar le opazil, da nista niti trohe usmiljena, ampak prej
sovražna. Tudi pogled bogatega kmeta ni bil prijazen,
toda oči mojih staršev so ga prekašale.

Mene je pri tem zbodlo pri srcu. Zbodlo zaradi tega,
ker sem bil, čeprav še otrok, pri starših navajen sočutja
do revežev in mi je bila zavest, da smo sami reveži,
pravzaprav brezdomovinci in tlačani, že takrat močno
vrasla. Zdaj pa tako odkritje, taka sprememba! Takrat se¬
veda nisem mogel razumeti, da zoprnost, ki je švignila iz
očetovih in materinih oči, ni bila odsev kakega pravega,
resničnega prezira ali sovraštva do občinske reve na ga-
rah, temveč da je bil to le izraz trenutnega bridkega spo¬
znanja svoje lastne usode,- mogoče strah pred lastno
temno bodočnostjo, ki jima je zdaj, ob pogledu na to
revo, tako nazorno in z vso- goloto stopila pred oči...
Zabuhli obraz na garah pa se tudi pod temi pogledi ni
zganil.

Tedaj je kmet začel siliti:

»Kam pa jo bosta dala? Moram hitro nazaj, ker imam
ljudi na njivi.«

»Kar na parno, saj še ni premrzlo,« je odgovoril oče
in že stopil h garam, razvozljal verigo, ki je držala ka-
dunjo na garah, potegnil ležišče proti sebi in ga zadenjski
zgrabil za ušesa stranic. Kmet je medtem kadunjo zgrabil
za ušesi pri zglavju, nato sta jo odnesla na parno.

»Kako je lahko, kot bi bila kadunja prazna,« se je
začudil oče, misleč pri tem na debelušni obraz, ki je molel
iz cunj. Mati in otroci smo molče šli za nosačema. Na
parni sta odložila breme v prazen kot, da je bilo vzglavje
obrnjeno proti vratom.

203

Prežihov Vorane

»Na, tukaj boš lepo za vetrom!« je kmet pohvalil
prostor in, ne da bi pogledal bitje v kadunji, naglo izginil
na dvorišče; mogoče zategadelj, ker je ta nepremični
obraz tudi v njem vzbujal neprijetne občutke ter mu .raz¬
burjal vest.

Z dvorišča se je začulo naravnavanje verige ter
očetov glas:

»Kam naj jo potem zapeljem?«

»K Habru!« je odgovoril kmet in pognal voli. Haber
je bil naš najbližji sosed. In kakor bi se šele zdaj spom¬
nil, je dodal: »Sicer pa mislim, da več kakor še enkrat
ne bo prišla naokoli...«

Ko se je oče vrnil na parno, smo molče opazovali
novi družinski prirastek, ki se še vedno ni zmenil za nas,
pač pa so tiste velike, modre oči začele tavati po prašnem
stropu iz trhlih podnic. Nas otroke je trla zmeraj hujša
radovednost, kajti kaj podobnega še ni bilo pri hiši, dasi-
ravno ni manjkalo beračev, ki so pri nas prečestokrat
iskali prenočišča. Nenadoma je mati pristopila h kadunji
in vprašala s strogim glasom:

»Ali imaš kaj teh počasnih?«

Odgovora ni bilo, namesto tega pa so- se ozrle v
mater velike, vprašujoče oči.

»Če imaš kaj uši?« je mati malo mehkeje ponovila
vprašanje.

Kakor bi se človek v kadunji šele zdaj zavedel vpra¬
šanja, se je nabrekla glava zganila, in mater je zadel
osupel pogled, ki ga je pa koj spreletelo- nekaj bolest¬
nega. Kmalu se je bolečina razlila po vsem velikem
obrazu, ki se je nagubal v nešteto žalostnih potez, nato
je bitje v kadunji na ves glas presunljivo zajokalo-. Med¬
tem ko prej razen glave ni bilo videti drugega, se je zdaj
prikazalo dvoje bledih, ohlapnih rok, ki sta zakrili obraz.

204

V k aduti ji

Jok je bil tako žalosten in tako bridek, da nas je vse
presunilo in smo otroci skoraj otrpnili. In čim dlje je
trajal jok, tem presunljivejši je postal.

»O-o-ojej, o-o-o-jej...«

Med prsti so čudno debele, svetle solze polzele na
prsi, ki so bile pokrite s cunjami. Teh solz je bilo toliko,
da je umazana brča 1  pod vratom postala mokra. In čudno:
čeprav je bil jok silno boleč im krčevit, vendar ni bil sun¬
kovit, ampak enakomeren in zlit v en sam zategnjen glas.

Tedaj se je mati sklonila nad kadunjo.

»Zakaj se pa dereš?«

Jokajoče bitje ni odgovorilo, ampak je dalje vekalo.

»Mogoče pa je lačna,« je menil oče.

Brez besed je mati zapustila parno in odšla proti hiši.
Mi smo pa z očetom ostali na parni. Kmalu se je mati
vrnila s skledo mleka in kosom kruha. Bitje v kadunji je
vekalo z nezmanjšano bolečino. Mati ji je ponudila jed,
rekoč:

»Za sedaj nimam drugega; vzemi, mleko je še toplo.«

Toda zaman je molila posodo proti kadunji, človek
v njej se ni zganil, ampak je jokal kar naprej. Ali je bila
temu kriva zavest grenke življenjske usode, ki se je ob
prihodu k novim tujim ljudem spet prebudila, ali pa je
bila kriva materina opomba o ušeh? Ne tega ne onega ni
bilo mogoče uganiti in zaman smo čakali, da se človek
v kadunji ukoji. Naposled smo vsi prepadeni drug za
drugim zapuščali parno; toda pred tem težkim, enakomer¬
nim jokom se ni bilo mogoče nikamor skriti, povsod nas
je dosegel in preganjal.

Že koj drugi dan sem zvedel od mateTe zgodbo tega
bitja na parni. Bila je tako imenovana Zvodnikova avša,

1  cunja.

205

Prežihov Voranc

hči neke Zvodnikove hčere, ki je bila že v rani mladosti
izginila iz občine in odšla v mesto. Kakih dvajset let ni
bilo o njej ne duha ne sluha in vsa srenja je že pozabila
nanjo. Le sem in tja se je najo spomnila kaka znanka, ki
ji je doma trdo šlo, prepričana, da je »lepa Zvodnikova
Tona«, kakor so jo zaradi njene nenavadne lepote ime¬
novali doma, v mestu našla srečo.

Zato pa je tem porazneje učinkovala novica, ki se je
nekega dne razširila po občini:

»Zvodnikovo Tono so pripeljali iz mesta .. .«

Za občino ni nikoli nič dobrega pomenilo, kadar se
je kak star občan po dolgih letih vrnil iz tujih krajev.
Vendar so občani vselej upali, da breme ne bo predolgo
trajalo, kajti taki neprijetni popotniki so bili navadno
stari, izčrpani in že blizu groba. Pri Toni pa je nesreča
bila dvakratna: prvič, bila je šele komaj dobrih štirideset
let stara, in drugič, hoditi ni mogla več, ampak so jo mo¬
rali voziti od hiše do hiše.

Kaj se je Toni v mestu pravzaprav zgodilo, dolgo ni
bilo mogoče izvedeti. Uradni akt, ki je z njo vred pri¬
romal na občino, ni govoril o drugem, kakor o njeni
ohromelosti ter o njeni pripadnosti naši občini. Tona
sama ni mnogo govorila o svoji preteklosti, kadar je bila
popolnoma pri sebi; kadar pa jo je napadla žalost, je go¬
vorila toliko in tako raztrgano, da se niti najiznajdlji¬
vejši niso mogli znajti v tem. Naposled se je pa le sko¬
vala neka temna zgodba o njeni preteklosti.

Tona je imela v mestu bogatega in uglednega ženina,
v katerega je bila bolestno zaljubljena. Temu ljubimcu
ni izročila le vsega svojega življenja, temveč tudi vse
prihranke. In nekega dne je ženin baje na vsem lepem
izginil. Po neki drugi pripovedi ta ženin ni izginil, temveč
se je pred njenimi očmi oženil z drugo, še lepšo žensko.

206

V kadunji

Kakor koli je že bilo, Tona si je vso nesrečo tako gnala
k srcu, da je zbolela na duhu in na telesu in nekega dne
so jo pripeljali v domačo srenjo.

Preden je Tona prišla k nam, je oblezla že vse hleve-
in vse parne po fari, nekatere že po dvakrat. Njeno stanje
se ni hotelo zboljšati. Ure žalosti so postajale vedno,
daljše in vedno temnejše, z njimi vred pa je hirala tudi.
telesno. Glava ji je postajala vedno bolj zabuhla, noge so
ji vedno huje otekale in naposled ni mogla več zapustiti
ležišča, Ker je imela po vsem telesu polno mrčesa, pred¬
vsem pa na glavi, so jo pri nekem kmetu ostrigli. Zaradi
bujnih in hitro rastočih las, ki so ji štrleli pokonci, ji je
postala glava še debelejša.

Nekaj dni ni bilo nič z njo. Preživela jih je skoraj
med neprestanim jokom in vzdihovanjem, ali pa v težki
zamišljenosti in boječem drhtenju po celem životu. Tudi
hrane se skoraj ni pritaknila. Ko jo je nekoč hotela mati
šiloma krmiti, je začela tako presunljivo vekati, da jo je
takoj pustila pri miru.

Tretji dan se ji je začelo stanje boljšati, jok je po¬
pustil, namesto tega pa se je začela strahovito bati. Brž
ko se je kdo prikazal pri vhodu na parno, se je zdrznila
ter plašno zakrilila z rokami, kakor bi se hotela braniti.
Pri tem je boječe vzdihovala:

»Oh, ne tepsti, ne tepsti, saj bom pridna! Nikar ne
tepsti, lepo prosim ...!«

Bilo je očitno, da so jo nekje pretepali. Šele ko se je
prepričala, da je pri nas nihče ne tepe, se je polagoma
umirila. Njena talovnost je z vsakim dnem popuščala in
n  j eno zaupanje v nas je naraščalo. Čez nekaj dni je bila
že popolnoma pri sebi in se je začela že nasmihati. Potem
je začela jesti za dva.

207

Prežihov Varane

Izmed vseh domačih sem imel na parni največ jaz
opraviti, ker sem kljub mladim letom že moral krmiti ži¬
vino. Na parni smo delali in hranili rezanico. Zato sem
imel Tono najčešče pred očmi. Tudi potem, ko je spet
postala mirna, mi je bil pogled nanjo še vedno zoprn;
njena velika, zabuhla glava z gladkim, a topim izrazom,
njene velike, zatekle roke so me bodle v oči. Najbolj ne¬
znosne pa so mi bile njene velike, skoraj brezizrazne oči,
v katerih je bilo toliko čudne motnjave, in ki so se potem,
ko je spet postala vedra, neprestano obračale za menoj.
Neki neprijeten občutek me ni nehal navdajati pred njo,
čeprav se mi je smilila; toda smilila se mi ni toliko za¬
radi svoje nesrečne življenjske zgodbe, kakor pa zaradi
nebogljenosti, ker je bila tako neizrečeno uboga ter pri¬
klenjena v to ozko, na pol trhlo kadunjo. Vse, kar je
imela na sebi, je bilo kup cunj, o katerih ni bilo mogoče
vedeti, ali so stare odeje ali stare obleke.

Počasi pa sem postal vendar malo drugačen ter sem
naposled začel govoriti z njo. Nekega dne sem jo vprašaji,
kar me je najbolj zanimalo:

»Tona, ali so vas kje tudi tepli?«

»So, so!« je hitro potrdila s svojim neprijetno zve¬
nečim glasom.

»Kje pa?« sem hotel vedeti dalje.

»Tam, kjer sem že bila,« se je glasil mirni odgovor.

Ker je nisem mogel pripraviti, da bi mi povedala, kje
,so jo tepli, sem sam začel naštevati imena kmetov.

»Mogoče pri Eberlnu?«

»Ne, tam me niso.«

»Mogoče pri Žerjavu?«

»Da, tam so me.«

»Kdo pa?« sem zinil s pridržano sapo.

»Gospodinja.«

208

V kadutiji

Neka čudna radovednost me je gnala dalje.

»Ali so vas mogoče tudi pri Blatniku?«

»Tudi.«

»Kdo pa?«

»Dekla, ki mi je nosila hrano.«

»Pri Žuku?«

»Ne, tam me niso.«

»Pri Terpinu?«

»Tam so me hudo tepli.«

»Kdo?«

»Otroci.«

»Otroci? Kako to?« S Terpinovimi otroki sem hodil v
šolo in me je to novica tem bolj zadela.

»Obmetavali so me s kamenjem, s storži, z oklešoki,
a ko sem se zakopala pod odejo, so me mlatili po glavi
in kamor je padlo.«

»Ali so vas dolgo tako tepli?« sem silil vanjo.

»Tako dolgo, dokler se niso naveličali,« je vdano in
brez naglasa odgovarjala sirota v kadunji.

Naštel sem ji imena vseh hiš v občini ter zvedel, da
so siroto pretepali v vsaki peti, šesti hiši. Vedno je bil
nekdo pri hiši, ki se je spotikal obnjo in ji grenil križev
pot. Godilo se je to nekako iz navade, iz dolgega časa.
In čudno je bilo predvsem to, da je bila največkrat te¬
pena pri revežih, dočim je v hišah zamožnejših ljudi niso
toliko tepli. Bil sem premlad, da bi razumel, zakaj so re¬
veži pogostokrat neusmiljeni do sebi enakih zaradi svo¬
jega lastnega trpljenja in lastne nesreče; njihova duša
je pač napolnjena z mržnjo do vsega sveta.

Vise to mi je Tona pripovedovala kar tako, brez vsa¬
kega posebnega občutka, nazadnje pa, ko sva razgovor
končala, mi je rekla:

.n

209

Prežihov Vorane

»Kaj ne, da me pri vas ne boste tepli? To tako
strašno boli., .«

Pri nas je seveda nihče ni tepel. Posebno sicer tudi
pri nas nismo skrbeli za siroto na parni, kajti oče in mati
sta bila vsa le v svojem delu. Dobivala je hrano, kadar
smo jedli mi in kakršno smo uživali mi. Prvi teden jo je
mati, ki je imela sicer na videz trdo skorjo do revežev,
okopala, oprala in osnažila od mrčesa, oče pa je zmetal
cunje, s katerimi se je pokrivala, na gnojišče ter ji zato
dal veliko, staro, vso zašito odejo, s katero je pozimi po¬
krival čebele v čebelnjaku. Tako je kup revščine v ka-
dunji dobil malo prijaznejši videz. Drugače pa je naprej
samevala na parni.

Nekoč sem jo spet zalotil v krčevitem joku. Sprva
sem jo tiho opazoval, potem se mi pa je zasmilila ter sem
jo začel tolažiti, kar se mi pa ni takoj posrečilo. Šele po
dolgem prigovarjanju je jok potihnil, a vame se je uprlo
dvoje turobnih, vodenih oči. Tedaj sem jo vprašal:

»Zakaj pa toliko jočeš?«

»Za življenjem,« mi je vdano odgovorila.

Naposled je prišel čas, ko je morala zapustiti našo
parno. Namesto enega tedna, kakor nam je občina do¬
ločila, je ostala skoraj ves mesec pri hiši. Nekega dne
smo zanesli kadunjo na že pripravljen voz.

Molče in brezbrižno, kakor da bi se je vse dogajanje
prav nič ne tikalo, je čepela Tona v kadunji; tudi njene
globoke, vodene oči niso kazale nobenega vznemirjenja.
Otroci smo spet stali okoli vprege, kakor takrat, ko so jo
pripeljali na dvorišče, mati je popravljala odejo in višala
vzglavje. Vsi smo molčali. Ko je bilo že vse gotovo, je
oče dejal:

»Tako, Tona, zdaj bova pa šla...«

210

V kadunji

Na glasu se mu je poznalo, da mu ni vseeno. Tona se
ni ganila, dokler se voz ni premaknil. Šele tedaj se je
okrenila proti nam ter rekla z zamolklim glasom:

»Pa boglonaj, kar ste storili zame!«

In glava jd je spet omahnila na prsi.

Stali smo in nemo gledali za vozom, dokler nam ni
izginil izpred oči. Tedaj se je mati obrnila k nam otro¬
kom in dejala:

»Poglejte, otroci, tako se godi siromaku...!«

Nič drugega ni rekla...

H*

211

VETERNIK

Planinec Veternik je počasi stopil na prag svoje za-
čmele, lesene hiše. Ta hip pa mu je v obraz puhnilo
toliko žgoče sončne svetlobe, da je njegove odvajene,
slabotne oči niso mogle prenesti in jih je zato moral za¬
preti. Da bi se ne opotekel čez visoki prag, se je z obema
rokama oprl v podboje. Bil je podoben staremu, razpe¬
temu križu, ki ves obrasel s sivim planinskim mahom
samotari na kakem vetrovnem razpotju. Tudi Veternik
je bil ves siv in kocinast, dolgih las in divje, razmršene
brade.

Polagoma je začel previdno zmeriti skozi trepalnice,
dokler jih naposled ni široko odprl. Zdaj se je zastrmel
v svetli poletni dan, ki je bil razprostrt pred pragom.
Koliko sonca! Vsa domačija je zavita v njegovo luč,
vsa planina in vsa širna nižava pod Veternikom je pre¬
polna njegovega prosojnega bogastva.

Tri mesece je stari Veternik ležal bolan v kamri z
enim samim, majhnim oknom, kamor je le dopoldne za
nekaj uric seglo sonce. Takrat, ko ga je položilo v ta
zatohli, mračni prostor, je po gorah razsajalo južje, da so
se planine tresle in da so pod njimi bučale globače. Tri
dolge mesece je njegova zagorela, kosmata koža hle¬
pela za sončnimi žarki, tri mesece se s svojimi kosmatimi
prsi ni mogel upirati vetrovom in je za ozkimi stenami
le prisluškoval njihovim vzdihom in tuljenju. — Tri me¬
sece so mu dajali mrtvaško luč v roke; nihče razen njega

212

Veternik

ni verjel, da bo še kdaj okreval, on pa ni hotel umreti,
ker ga je še žejalo po soncu, viharjih...

Danes se je nenadoma začutil močnega. Zdelo se mu
je, da ga nekaj kliče iz hiše. Poskušal je vstati in glej —
šlo je. Nataknil si je prtene hlače in se napotil ven.
Nekaj časa je tiho stal na pragu in s prijetnim užitkom
ponujal soncu svoje izsušeno telo. Z levo roko se je še
zmeraj opiral na podboj, z desnico pa si je še bolj raz¬
galil prsi in jih nastavil blagodejnim sončnim žarkom.
Njegov sivi, kocinasti obraz je postajal blažji in prijaz¬
nejši, njegovo srce je začelo krepkeje biti in zazdelo se
mu je, da lije vanj znova nekdanja moč, ki mu veča vero
v življenje z vsakim utripom ter mu lajša breme njegovih
osemdesetih let.

Vetemikova družina je tisto popoldne delala na
polju pod domačijo. Prvi je starega gospodarja na pragu
zagledal njegov zet. Skoraj onesvestil se je.

»Mica, ali vidiš starega medveda?« se je obrnil proti
ženi, Vetemikovi edini, že petdesetletni hčeri. »Zmeraj
sem ti pravil, da bo naju oba prej vrag vzel kot pa to
pošast. Zdaj pa imaš.«

Mlada dva sta bila že dvajset let poročena in sta že
dvajset let zaman čakala na izročitev posestva. Že nekaj¬
krat sta starega pustila samega pri hiši in se odselila
drugam. S tem sta ga hotela omehčati, da bi prej dobila
posestvo v roke, toda stari se ni uklonil. Vselej sta se
spet vrnila k njemu, kjer sta znova začela upati in čakati.

»Ne govori tako, oče so vendarle oče!« je hči za¬
vrnila moža. Očetu pa je zaklicala: »Oče, pojdite nazaj
v kamro, škodovati vam bi utegnilo.«

Stari Veternik je nepremično stal na pragu in se
vdajal zavesti vračajoče se življenjske moči. Ta zavest
je bila tudi vzrok, da se je hčerinemu svarilu omalova-

213

Prežihov Voranc

žujoče nakremžil. Že desetletja se je med njim in njo
bil boj za Vetemikovino, in čut zalezovanja in ogrože¬
nosti ga je posebno zadnje tri mesece prevzel do bolestne
razdraženosti, da je v vsakem, še tako nežnem hčerinem
dejanju videl le pohlepno iztegovanje njenih požrešnih
prstov za posestvom. Zdaj pa, ko se je čutil spet trdno
na nogah, si je mislil:

»Pa se le niso izpolnile tvoje želje, he ...«

Tedaj je hči rekla možu:

»Kaj pa, ko bi se očetu zmešalo^. Cula sem že, da
bolniki včasih tik pred smrtjo vstajajo.«

»Beži, beži! Temu se kaj takega ne more zgoditi.«

Možev glas je bil trpek in sovražen obenem.

Hči je odložila grablje in se namerila proti hiši. Toda
oče jo je prehitel in z močnim, polnim glasom zavpil
pred hišo:

»Delaj dalje, mene pa pusti v miru. Jaz sem danes
dober.«

In kakor bi hotel pokazati, kako je krepak, je po¬
gumno stopil s praga in s trdnimi, zanesljivimi koraki od¬
šel do hišnega vogla. Tu je obstal. Ko pa je videl, da hči
še zmeraj neodločeno stoji in premišlja, če mu sme ver¬
jeti ali ne, jo je osorno nahrulil:

»Ali nisi cula, kaj sem rekel?«

Tedaj šele se je hči s pobešeno glavo vrnila k možu.
Skrivaj si je obrisala solzo.

»Saj sem ti rekel!« je zarežal mož nad njo. Nato
sta molče nadaljevala z delom.

Stari Veternik pa je za voglom najprej dvignil oči
kvišku proti strmemu vrhu, ki se je dvigal iz gozdnatega
pobočja in ki se je imenoval Veternik. Po tej gori je
tudi njegova domačija dobila ime. Kdo ve, kdaj v pre¬
teklosti je nekdo tu gori pričel postavljati ognjišče ter

214

Veternik

krčiti strmo zemljo. Mogoče je bežal pred sovražnikom
in se je zatekel na to višavo, ostal tu ter postal najvišji
kmet v celem okraju.

Potem šele, ko so se njegove oči odpočile na po¬
nosnem, večnem sosedu, se je Veternik začel ozirati za
drugimi stvarmi. Vsako skodlo, vsako razpoko je po¬
znal na pamet. Vetemikovina se je zelo razlikovala od
kmetij, ki so ležale pod njo. Tu je bilo vse pokrito in
poraslo s sivim planinskim mahom, s tistim štrenastim,
cunjastim mahom, s katerim se planinska rast ščiti pred
vetrom in mrazom. Ta sivi mah je pokrival ostrešja,
visel od žlebov, plaink in ograj, zaraščal plotove, pre¬
raščal rušo in lezel po drevju do najvišjih vrhov.

Za hlevom je stalo nekaj starih jalovih tepk, ki so
se zdele kakor starke; njih štorasto vejevje je bilo na
debelo pokrito z mahovito plastjo; oreh za hišo, na pol
suh, a mogočnih debelih vej, ki je le redko rodil droban
kršjaški sad, je bil ves prerasel s štrenasto prevleko, ki
ga je že sto let ščitila pred viharji. Od hiše do gozda
je stala vrsta starih bukev in smrek, podobna sivi, mrtvi
steni. Siv je bil gozd, sive so bile skale, ki so se bočile
okrog slemena. Zajedavska puščoba je sproti posrkala
vsak poganjek ali pa ga je zavila v svoj neprodimi,
trohnobni plašč.

Puščobna barva je stiskala srce, toda pri Veterniku
je bilo ravno narobe; pogled nanjo mu je bil užitek in
iz nje sta mu vela spokojnost in mir. Globoko je zadihal
in pri vsakem dihu je čutil, kako se mu veča življenjski
odpor, kako mu narašča moč; mišice njegovih rok so se
začele kar same od sebe bočiti, se nategovati — nena¬
doma je stal Veternik razprostrtih rok pred hišo, visok
in vzravnan, silen in uporen, podoben sivemu orehu, ki

215

Prežihov Voranc

je nedaleč od njega razprostiral svoje golo vejevje proti
nebu...

Spodaj ga je opazovala družina.

»Ali ga vidiš? Ali ti nisem pravil?« je očital mož
ženi z zavistnim glasom. Ta pa je molčala in pohitela
z delom.

Zgoraj pa je Veternik še vedno nepremično stal,
strmel v sonce in mrmral sam pri sebi:

»Me pa le še niso mogli zlomiti, he, he!«

Ko so mu slednjič roke omahnile, se je zdelo, da se
bo umiril; toda namesto tega je nenadoma iztegnil suhi
vrat in se vesel napel. Dolgo je tako stal in prisluškoval.
Mišice in žilice so mu trepetale kot strune.

»Vetra ni...«  je vzdihnil naposled.

Bil je eden tistih redkih dni, ko Vetemikovine ni
stresal veter. Soparen zrak je tlačil pogreznino, v kateri
je ležala domačija, in komaj tu in tam je včasih zaše-
lestel kak listič ali pa se je zazibala kaka cunjasta, ma-
hovnata brada. Starec se je stisnil, kakor bi ga postalo
strah te negibnosti, v njem se je pa začela prebujati vsa
tista nenasitna viharna poželjivost, ki je tri mesece bila
vklenjena med ozke stranice potelje.

Tri mesece je rjul nad domačimi:

»Odprite okno, da bo pihal veter!«

Hči pa je okno zapirala kljub temu, da ji je mož več¬
krat govoril: »Odpri mu, če sam hoče! Če se po sili hoče
prehladiti!«

Poslušati vihar, ki orje čez planine — kakšna slast,
kakšno hladilo za pekoči nemir. Kadar se drevje zvija,
vzdihuje, kadar ječi ostrešje, kadar tuli gozd, kadar vi¬
hrajo vse tiste neštete, sive mahovnate brade ...

Dolgo se je starec napenjal. Naposled se mu je raz¬
jasnilo lice. Gori v planini nad slemenom je odjeknil

216

Veternik

veter. Samo njegovo uho je moglo slišati ta odmev, ki
ga je privabljal z neznansko silo.

Pogledal je proti slemenu, ki se je v podobi kozjega
hrbta vzpenjalo nad domačijo. Bilo je golo, ker veter ne
da tam vzkliti nobenemu semenu. Le na skrajnem koncu
je rastel čokat star macesen, ves obrasel s planinskim
mahom in od večnega vetra nagnjen nad brežino, kakor
bi se hotel zdaj zdaj zvaliti čeznjo. Toda tak je bil le na
videz; macesen je že tako visel, ko je on, stari Veternik,
še kot pastirček posedal pod njim. Macesen je bil ves;
razcefran od strel, zato so se ga Veterniki ob hudih urah
previdno izogibali.

Vrh macesna se je komaj vidno zibal v lahnem
vetru. Veternik se je nenadoma odločil, se iztegnil proti
stogu drv za hišo, izvlekel iz njega kol, ki ga je imel za
palico, in se napotil po poševni stezi proti macesnu.

Mlada dva sta ga od daleč opazovala. Zet je jezno
pljunil na tla.

»Stavim, da gre stari v gozd stikat, če mu med bo¬
leznijo nisem posekal kakega debla.«

»Ah, kaj še!« se je branila žena, toda na obrazu se
ji je vendar poznala skrb. Potem je rekla: »Ali si dobro
skril štorovje onih smrek?«

»Kaj ti pomaga, ko ima pa stari prešteto vse drevje.
Ce mu oči zavežeš, bo našel, da mu debla manjkajo.«

»Potem bo zopet prepir!« je zaskrbljeno zatarnala
žena.

»Kaj mi mar! Naj jih pa nese s seboj na oni svet, te
macesne in smreke!« je zaklel zet.

Veternik jo je krepko ubiral po strmini. Kmalu je-
bil pri macesnu. Obstal je in oprt z desnico na dolgi kol
s e je zastrmel v razgled, ki se mu je odprl onstran sle¬
mena. Dolgo je gledal tja, potem se je obrnil in se raz-

217

Prežihov Voranc

gledoval po domačiji in polju pod seboj. Ko je tudi na
tej strani nasitil svoj pogled, je vrgel kol na tla in se
nato še sam zavalil na vresnato rušo.

Ruša je bila od strel vsa ožgana in mestoma je bila
od njih razkopana celo zemlja. Macesnovo deblo pa je
bilo ponekod olupljeno in pokrito z brazgotinami slabo
zarastlih ran, ki mu jih je zadal divji ogenj.

Ko sta mlada dva videla, kako se je starec zvalil na
vresje in kako tam mirno počiva, sta se pomirila. Zet
je molče zrl proti slemenu, ženi pa se je kamen s tako
silo odvalil od srca, da se je zasmejala.

»Ti si pa mislil že na najhujše. Zdaj pa vidiš!« je
podražila moža.

Ruša, na kateri je Veternik raztegoval svoje izsu¬
šene ude, je bila nabita s sončno toploto, ki je prijetno
grela kosti. Soparna vročina, ki je v jami skoraj nekoliko
dušila, je bila tukaj razredčena od rahlega vetrca, ki je
komaj občutno pihljal čez slemena od zahodne strani
sem. Kocinasta, siva macesnova glava je nalahno potre-
savala zajedavski mah in odgovarjala s skrivnostnim,
proti vzhodu bežečim šumenjem.

Starec je dolgo ležal in prisluškoval glasovom v
zraku. Mimo njega so bežali glasovi na zahodni strani
ležečih planin, ki jih je nosila neutrudljiva sapa v daljno
prostranost onkraj slemena. Kmalu je spoznal, da se v
zraku nekaj kuha in da se pripravlja nevihta. Doli na
jami, kjer sta delala mlada dva, še ni bilo mogoče opa¬
ziti bližajoče se spremembe, ker je bil zrak še miren,
nebo pa jasno in prijazno. Tu na slemenu pa je postajalo
že očitnejše. Zdolaj se je zrak kuhal, tu nad slemenom
se je hladil in gibal, da je macesen negotovo drgetal
v zraku.

218

Veternik

Starec se je naslonil na lahti in molče opazoval ob¬
zorje na zahodni strani. Zdaj je bilo še megličasto
sončno, a vendar še neskaljeno. Če je prav, se bo kmalu
prikazala prva meglica tam pod onim vrhom.

»Ha, ha, hal« se je zasmejal Veternik. »Peca se že
kadi!«

Pred Peco se je, kakor bi trenil, zgostil penast trak
svetlikaste meglice. Doli na jami ga niso še opazili.

Medtem je postala megla že daljša, obsežnejša.
Meglica okrog nje je bila vedno gostejša in višja, njen
sprednji konec se je že dotikal sosednjega vrha. Tam,
kjer se je pokazala prva belkasta proga, je nastajala
zdaj črnikasta pega, ki se je naglo bočila na vse strani.

Doli na travniku se še zmeraj niso zganili.

Veternik se je vzpel na dlani in zavpil na vso moč:

»Pod Peco se kadi!«

Vsak, kdor je na Vetemikovem preživel vsaj eno
poletje, je vedel, kaj pomeni: »Pod Peco se kadi!« Takoj
nato je zvihrala družina, orodje je pokalo, znoj je tekel,
seno je šumelo, ograba se je krčila... že je zaškripal
voz, otrok je stekel domov po vole.

Črna megla pa je rasla in rasla, se širila in kopičila
v ogromen grozeč oblak, ki je kmalu zakril vse obzorje.
Od njega se je iztegnil proti vzhodu mimo pobočij in čez
soteske štrenast jezik prahastega dima in bežal, od vetra
gnan, naravnost proti Vetemikovini. Pod njim se je kra¬
jina zagrinjala v neprozorno zagrinjalo. To je bil dež,
ki je že lil. Črni oblak nad njim pa je rastel čez vso za-
padno stran neba.

Nad slemenom je zažvižgal prvi hladni veter, da
se je macesnov vrh prestrašen sklonil. Planina nad sle¬
menom je vsa hkrati zabučala. Za njo je švignil blisk in
treskajoč grom je napolnil ozračje.

219

Prežihov Voranc

Nevihta se je z vso naglico bližala Vetemikovini.
Stari Veternik jo je čakal, mimo ležeč pod macesnom.
Kakor začaran je strmel v črno steno oblakov, ki so dr¬
veli proti njemu. V daljavi so švigale strele in pri vsa¬
kem gromu se mu je zdelo, da se lomi planina in da se
pod njim maje ozko sleme prav v temeljih. Čez bregove
in pobočja je oral vihar; prej tako mirna, tiha narava je
zdaj ječala in stokala v razbičani strasti.

Prve kapljice dežja so mu udarile v raskovo lice. Še
vedno obrnjen proti domačiji, je zasledoval delo družine.

»Hitreje, hitreje!« je vpil proti jami, kjer je družina
s poslednjim naporom kopičila seno na voz. 2e  se je
vihar upiral v voz, kakor bi hotel odvihrati z njim pod
nebo. Posamezne kopice sena je že nosil s seboj — a
vola še nista bila vprežena in nekaj kupov sena je bilo
še zmeraj na travniku.

»Hitreje, hitreje!« je vpil starec s podvojenimi
močmi in ker se mu je zdelo, da se ne ozirajo nanj, se
je dvignil, pograbil kol in začel z njim grozeče mahati
proti travniku.

Naposled se je voz vendarle začel pomikati proti
domu.

Medtem se je dež zgostil, hišSl se je bližala ploha, od
katere jo je ločila le še globača pod poljem. Toda že je
njen prednji jezik dregnil v pobočje in drvil čez. Črni¬
kasto nebo je zalil rumenkast sijaj.

Domači so komaj ušli nalivu pod streho, izpod ka¬
tere so zdaj opazovali divjanje nevihte. Za Vetemikove
niso nevihte nobena novost ali redkost in vsako leto so
bili večkrat priče besnenja podivjanih zračnih sil, ki
so se lomile ob njihovi planini tudi takrat, ko je v dolini
pokojno sijalo sonce. Dež je odletaval od streh in sten,

220

Veternik

da se je kadilo, vmes se je bliskalo ter grmelo čisto
pred njimi.

Kar se je hči spomnila očeta na slemenu. Pogle¬
dala je navzgor in ga videla, kako je stal na robu, tik
nad domačijo, razoglav in odpete srajce. Vanj se je za¬
ganjal vihar, nad njim se je zvijal v vetru macesen.

»Oče so zunaj!« je prestrašena zavpila.

Pričela je mahati z rokami, naj se vrne pod streho.

»Dol pojte, oče, dol pojte, pod streho!«

Starec se ni ganil. Sicer je slišal hčerino vpitje, ki
se mu je pridružilo še zetovo klicanje, nato pa tudi kri¬
čanje vnukov. Toda ti glasovi mu niso mogli prodreti do
srca, ga niso mogli premakniti z mesta, temveč so se mu
zdeli, kot bi prihajali iz skrivnostnega osrčja nevihte.
Okrog njega je tulil veter, pod njim se je zibalo sleme,
nad njim se je tresla gora — v obraz, na razgaljene prsi
mu je udarjal mrzel dež...  Veterniku ni bilo do tega,
da bi si šel ilskat zavetja.

Vihar je postal tako silen, da se je lomilo macesnovo
vejevje in starec se je moral z vso silo upreti, da ga ni
sapa pometla s slemena. Mimo ušes in skozi kri mu je
oral grom gora in globač, stok polja in nižav, in ga pre¬
vzemal s čudno opojnostjo.

»Ho — hooj!« se je izvilo iz Vetemikovih prsi.

Nad slemenom se je vžgal blisk in nekje v bližini je
treščilo s tako silo, da se je leseno poslopje Vetemiko-
vine sumljivo zamajalo. Družina, ki je še vedno stala
pod hlevsko streho, se je prestrašena pokrižala. Ko so
oči spet spregledale, je starec še zmeraj stal pod ma¬
cesnom.

Hči in mož sta se prestrašena spogledala. Spomnila
sta se macesna in njegove legende, in skoraj jima je kri

221

Prežihov Voranc

otrpnila v žilah. Oče vedri pod macesnom... Oba hkrati
sta zavpila proti slemenu:

»Oče, bežite!«

Starec pa se ni zmenil za njiju. Stal je in strmel v
vihar.

Hči in mož sta se še enkrat spogledala, potem se je
pa najprej mož, ki je od groze pozabil na svoje sovraštvo
do tasta, zagnal izpod strehe na prosto, za njim pa še
žena. Oba sta drvela skozi ploho čez dvorišče proti stezi,
ki je vodila na sleme. Prepričana sta bila, da je staremu
Veterniku otrpnila pamet in da ga morata s silo spraviti
domov. Čutila nista moče, ki jima je lila po hrbtu in bila
v lica, temveč sta se s skrajnim naporom prebijala skozi
nevihto proti vrhu slemena. Ko sta bila že tik pod vrhom
in sta imela do macesna le še kakih dvajset skokov, jima
je širok, žareč blisk vzel vid. Hkrati jima je peklenski
pok groma zaprl sluh, čudna vročina jima je puhnila v
lica in omotena sta se zgrudila na zemljo, ki je bila kot
bi se pogrezala pod njima.

Šele čez nekaj minut sta se zavedela. Pobirala sta se
s tal in se gledala z vprašujočimi očmi, kakor bi ne ve¬
dela, kaj se je zgodilo^ in kaj hočeta. Nenadoma pa sta se
spomnila in vrglo ju je kvišku, navkreber proti robu.

Macesen je ležal izruvan in razklan na slemenu, na
ožgani, mokri ruši in sredi razcefranih macesnovih tresak
pa stari Veternik, zadet od strele.

Tedaj je nevihta nad Vetemikovo planino opravila
svoje in dirjala dalje proti vzhodu. Dež je ponehaval.
Oblaki so se začeli trgati, pričelo se je jasniti. Vihar se
je polegal, le še lahen veter je stresal z listja poslednje
deževne kaplje, ki so se počasi odcejale skozi sive štrene
planinskega mahu. Kmalu je spet sonce zavilo planino v
svoj sveži, prerojeni čar.

222

KURJAK

i

Stari Kurjak je odpahnil vežna vrata in počasi, z ve¬
likim naporom prekobalil visoki prag. Ko je bil slednjič
zunaj, se je spet zgrbil, se še tesneje zavil v oguljeni
plašč in boječe pogledal po prostoru pred bajto, kamor je
sijalo prvo suščevo sonce s svojimi bledimi žarki. Tresel
se je po vsem životu, kakor bi visel v vetru, še prav po¬
sebno pa je klecal s koleni. Zato se je opiral na grčavo
palico, ki se je je krčevito oklepal z dolgimi, črnimi prsti
svoje desnice. Nekaj časa je stopical na mestu, kakor bi
se ne mogel odločiti, potem se je začel pomikati po stezi,
kii je vodila pošev proti trgu, čigar strehe so se videle iz
globeli pod bregom.

Kurjak je bil čudak, za njegovo pravo ime ni vedel
nihče in se tudi nihče ni zanimal. Bil je samec in je že
desetletja stanoval v bajti nad trgom. Od nekod je do¬
bival neznatno pokojnino. Znan pa je bil predvsem zato,
ker je bil v obraz podoben krivokljunastim pticam. Na
izredno dolgem, suhem vratu, sredi katerega je bilo de¬
belo adamovo jabolko, je čepela ptičja glava. Ozko lice
je prehajalo v nizko, nazaj potisnjeno čelo, iz katerega
je že pri laseh bočila močna nosna kost, ki se je na
koncu ukrivila v šilast podaljšek. Ta podaljšek, podoben
jastrebovemu kljunu, je bil Kurjakov nos. Njegova izra¬
zitost je dajala obrazu odločujočo podobo ptičje glave,
dasiravno so tudi ostali deli glave ustrezali temu videzu,
kakor na primer našobljena usta, slabotna, skoraj nevidna

223

Prežihov Voranc

brada, k nosnim kostnicam prilepljene, plitve oči in pa
štrleča ušesa, podobna ušesom ponočnega mišjaka.

O njegovem življenju ni nihče nič vedel. Znano je
bilo le, da je star samec, da že desetletja prebiva v bajti
nad trgom, da bogve od kod prejema neznatno pokoj¬
nino. Dalje, da ima polno sobo raznih ptic, ki kriče od
zore do mraka, in da je njegova soba podobna pravemu
kumiku, kjer je vse pokrito z debelo plastjo ptičjega
blata in kjer vlada neznosen smrad. Ptice svobodno le¬
tajo po sobi in gnezdijo, kjer koli se jim poljubi. V
majhne kumike jih je zapiral le za kazen. Vse svoje pičle
dohodke je porabil za prehrano ptic. Trdili so, da ga vča¬
sih prime čudna strast in da izstrada svoje živali do
kraja. Ptice se derejo iz obupa, on pa sedi v kotu in ne¬
giben sreblje umirajoče ptičje glasove. Nekateri so se za¬
tegadelj zgražali in grozili, da bodo razbili kurnik in na¬
pravili konec ptičjemu mučenju. Do tega pa ni prišlo
nikoli.

Danes je Kurjaka pregnala iz bajte lakota. Dva me¬
seca je prečepel v svojem kumiku sredi jate kanarčkov,
kalinov, liščkov, srakoperjev, kraljičkov, šoj, srak, sinic,
vrabcev, tutujk, sov, kosov in kur. Od božiča dalje je de¬
bel sneg pokrival zemljo in nobene hrane ni mogel dobiti
v naravi. Jeseni je bil nabral po polju nekaj korenja,
repe, pese in krompirja ter napulil iz kop nekaj zrnja.
Toda ves ta živež je bil že porabljen in zadnjih deset dni
je Kurnik živel le še od odpadkov in smeti, ki jih je bilo
mogoče iztakniti po kotih.

Lačna drhal se je komaj še dala krotiti. Iz dneva v
dan je huje kričala, ga zmerjala in delala tako obupen
vrišč, da niti on, ki je bil vsemu temu vajen, že več noči
ni mogel zatisniti očesa. Nekaj žlahtnješih živali je celo
gagnilo in ostale ptice so jih s koščicami vred požrle.

224

Kur jak

Mišjakastega jastreba je lakota ravno včeraj tajco prema¬
gala, da je s perjem vred požrl žlahtnega harzerskega ka¬
narčka. Zato je moral v kletko pod klop, kjer se je pa
držal, kakor da bi se hotel vsak hip stegniti še on.

Pod pečnico so čepele tri kokoši. Črna... bela... in
pisana... Le slabotno prhutanje in gaganje se je še čulo
iz temnega kota. Z razpetimi habami in z daleč naprej iz¬
tegnjenimi vratovi so živali ležale na tleh ter gledale go¬
spodarja s krvavimi, obupanimi očmi ...

Kurjak je položil roko čez suho koleno in z usmilje¬
nimi očmi zrl vanje. Čez nekaj časa je dejal s hreščečim
glasom:

»Kurice, pipice, ne bojte se! Slabe ste, zato se mo¬
rate najprej pokrepčati ... pokrepčati, he, he ... Ti čr-
nuzla krofasta ti...«

Ko je napasel oči, se je dvignil, polovil večje ptiče,
ki bi utegnili v njegovi odsotnosti požreti ostale živali,
in jih pozaprl v kletke. Ptice so ubogale brez odpora. Ko
je bilo to opravljeno, je oblekel s ptičjim blatom posuti
plašč, si nataknil na roko cekar, vzel palico, obstal sredi
sobe in glasno rekel:

»Tiho, danes boste jedli!«

Od vseh strani, s sten, kljuk, izpod klopi in mize,
izpod omare je začivkalo in zakrakalo desetero slabotnih
glasov, kakor bi živali hotele potrditi, da so razumele. Le
izpod pečnice ni bilo nobenega glasu ...

Kurjak je to zapazil; malo je skremžil ptičji obraz,
nato pa zapustil bajto.

II

Klecajočih korakov se je Kurjak približeval trškim
bišam. Že pred prvo je zadel na kopo otrok, ki se je dr¬
sala po senčnati, zamrzli stezi, podobni globokemu žlebu.

15

225

Prežihov Voranc

Kurjak je bil za otroški svet vedno zanimiva prikazen.
Zato so ga takoj obsuli.

»Kurjak gre, Kurjak gre!« je završalo po vsem
drsališču.

Starec, ki je bil videti, da se komaj drži pokonci, se
je zdaj zdrznil. Nepričakovano se je zravnal in ošinil
bevskajoče otroke z nepopisno sovražnim pogledom.
Otroci so nekoliko odstopili ter od daleč vpili:

»Kurjak, Kurjak!«

Tedaj je starec dvignil palico in se delal, kakor bi
se hotel pognati za najbližnjimi lajavci. Ti pa so o pra¬
vem času odnesli pete. Nekaj najdrznejših se je zlobno
zahihitalo, nato pa zavpilo:

»Raca, raca!«

Te besede so Kurjaka zadele, kakor bi ga bila strela
oplazila. Hipoma se je zapletel in zdelo se je, da se bo
po dolgem zvalil po tleh. Toda še je imel toliko moči,
da se je obdržal na nogah. Zgrbil se je kakor jež; oči, ki
so še malo prej sovražno merile otroke, so se umaknile
za rdeče podplute zaokence in postale plahe ter zbegane.
Kakor iz daljne megle je videl pred sabo prvo trško hišo.
Ves prestrašen in zbegan je stekel proti njej.

»Raca, raca!« so vpili otroci za bežečim starcem.

Kurjak je v zaletu prišel do vhoda v hišo, se z vso
težo obesil na kljuko, odrinil vrata, malone padel v vežo
in s tako silo zaloputnil vrata za seboj, da se je vsa hiša
stresla. Tresel se je po vsem životu. Bilo ga je tako strah,
da ga je oblival smrtni znoj. Brez moči se je sesedel na
skrinjo, ki je stala tik vrat, in se skoraj onesvestil.

Tedaj so se odprla kuhinjska vrata in v vežo sta
planili dve ženski.

226

Kur jak

»Kaj pa je?« je kriknila prva, toda komaj je sprego¬
vorila, je že zagledala na skrinji na zid naslonjenega
starca.

»A, Kurjaik je!« sta se zavzeli obe hkrati.

»Kaj pa delaš tu?« ga je vprašala prva.

Starec se je nekoliko predramil, a bil je tako pre¬
strašen in slab, da ni mogel ziniti besedice. Le z izbulje¬
nimi očmi je pokazal proti vežnim vratom. Od zunaj so se
se čuli razposajeni otroški glasovi in vpitje: »Raca, raca!«

Tedaj sta se ženi spogledali, skoraj malo zardeli in
se nasmehnili. Starejša je starca potolažila:

»To so le otročje šale, Kurjak. Nič ni! Pojdi rajši na
toplo.«

StaTec je pogledal s hvaležnim pogledom, počasi
zbral sile in odklecal z ženama v kuhinjo, kjer sta mu od-
kazali sedež na nizkem stolčku poleg zaboja za premog.
Tja se je stisnil, položil dlani med suha, šlebedrasta
kolena, sklonil glavo in tiho obsedel.

Ženski sta ga nalašč pustili v miru, da bi se ogrel.
Medtem sta se dvoumno spogledovali, zraven pa vihali
nos nad neprijetnim duhom, ki je kmalu napolnil vso
kuhinjo. Kljub tej neprijetnosti nista mogli utajiti pri¬
kritega nasmeška, ki jima je igral na obrazu.

Kurjak namreč v vsej okolici ni veljal le za čudaka,
temveč tudi za prismojenca. Znano je bilo, da pri vsej
svoji ptičarski strasti sovraži vse ptiče račjega, široko-
kljunastega rodu. Nikdar ni v njegov kumik zašla ptica,
ki bi bila vsaj v daljnem sorodstvu z račjim plemenom,
ne raca ne gos, ne kljunač ne čaplja in ne potokarica. Ves
njegov ptičji paradiž je obstajal iz samih krivokljunih ali
šilastokljunih plemen. Kadar je zagledal kako široko-
kljunasto pokveko, ga je skoraj zgrabila božjast. Zlobni
ljudje in otroci, ki so poznali to njegovo slabost, so ga

227

Prežihov Voran c

razburjali s tem, da so klicali race, a tudi kmetje so ga
tako podil# iz kopišč in kozolcev, kadar je mimogrede
hotel osmukati kak klas za svoje ptice.

Ženski sta nekaj časa molče opazovali tresočega se
starca, pri čemer so se jima vzbujali čudni, neprijetni ob¬
čutki. Z grozo sta gledali njegov šilasti, ptičji obraz, nje¬
gove krvavo obrobjene oči, njegovo izpito telo. Poseben
gnus pa ju je navdajal ob pogledu na njegovi roki z dol¬
gimi, krempljastimi prsti in ostudno dolgimi nohti. Pri
tem sta se nehote domislili, da Kurjak nikdar ni maral
žensk; ljudje so trdili, da je namesto teh oboževal ptice
— predvsem pa kokoši... Ob tej misli se je streslo vse,
staro in mlada

Pogled na Kurjakovo podobo ju je tako prevzel, da
sta se šele čez nekaj časa spomnili, da imata lačnega
človeka v hiši.

Zavreli sta lonec čaja in mu prilili dobršno mero
ruma. Mlajša mu je odrezala še velik kos kruha.

»Jej in pij!« sta ga pozvali.

Kurjak se je medtem že popolnoma umiril. Le od
slabosti se je še tresel, kajti že teden dni ni imel nič
toplega v želodcu. Čaj je popil, preden sta se ženski prav
zavedeli, a kruha se ni dotaknil.

»Zakaj pa kruha ne ješ?« ga je skoraj očitajoče vpra¬
šala hišna gospodinja.

Kurjak je molčal; le pogledal jo je s prosečimi očmi.
Zena je razumela.

»A tako!« je rekla, potem pa dodala z dobrohotnim
glasom; »Le pojej ta kruh! Za ptice ti bom pa kaj dru¬
gega dala s seboj!«

Znova mu je nalila čaja in zdaj šele je starec segel
po kruhu in ga pojedel.

228

Kur jak

Zenski sta mu vzeli cekar, ki ga je spustil k nogam,
in mu pripravili nekaj ptičje hrane iz krompirja, pese in
zrnja.

»Imate tudi kure?« ga je pomenljivo vprašala mlajša.

»Imam!« je poltiho odvrnil Kurjak.

Ženska je za kokoši še posebej nasula zrnja v cekar.

»To je za vaše kure!«

Kurjak se je zahvalil in se počasi spravil iz hiše. Go¬
spodinja ga je pospremila pred hišo, kjer je zarotila
otročad, naj pusti starca v miru, nato pa se je urno vrnila
v kuhinjo, kjer si je takoj umila roke. Isto je storila tudi
mlajša.

Kurjak pa se še ni napotil proti domu, temveč je sto¬
pical v trg. Najprej je krenil k trgovcu, pri katerem je
puščal svojo pokojnino do zadnje pare in je kako malen¬
kost lahko vzel tudi na upanje. Od trgovca se je odpravil
še k mesarju, ki mu je sem in tja dajal kake odpadke za
ptiče mesojede. Ni prišel zaman. Mesar mu je nametal
precej smrdljivih rumenkastih odpadkov. Ko je Kurjak
vse to stlačil v cekar vrh drugih stvari in hotel oditi, mu
je mesar ukazal še počakati. Odšel je in se koj vrnil z
veliko pastjo, v kateri je bila živa, mlada podgana.

»To bi bilo za jastrebe in sovuhe,« mu je rekel in mu
pomolil past. »Naša mačka jih je že sita.«

Starcu je zažarel obraz. Žival je razburjena plesala
po tesnem prostoru. Ko pa je starec zapičil vanjo svoje
oči, je mahoma otrpnila in negibno obležala. Tudi ko je
pomolil v past svoje dolge prste, se žival ni premaknila,
temveč se jim je brez odpora vdala, da so jo stlačili v po¬
seben prišivek v cekarju.

Od mesarja je Kurjak odšel k peku, kjer je kupil
kruha in še nekaj ptičje piče je padlo v cekar. Bilo je že
mračno, ko se je izgubljal mimo zadnjih hiš proti bajti.

229

Prežihov Voranc

III

Ko je stopil v sobo, ga je pozdravil besen, kar pe¬
klenski vrišč iz obupanih ter lačnih grl in kljunov. Vse
čivkanje, žvižganje, grgranje, skovikanje pa je prevpilo
krakanje dveh vran. Vmes je šumelo grozničavo frfotanje
in prhutanje hab. Ptiči so se zaganjali v stene in v strop,
padali na tla in drseli po kotih, tisti pa, ki so bili v klet¬
kah, so se zaganjali v omrežje.

Tako je bilo zmeraj, kadar se je vrnil s polnim ce¬
karjem. Mesojedeži so vohali mrhovino, semenojedci pa
slutili zrnje.

V sobi je bilo že skoraj temno; dvoje majhnih, s cu¬
njami, piskri in steklenicami založenih oken je prepuščalo
zadnje mračne pramene v tesni kumik. Kmalu so še ti
medli prameni izginili in bajto je zagrnila noč.

Kurjak je sedel na posteljo, postavil cekar na mizo
in nepremično obsedel v temi. Čeprav ni bilo zakurjeno,
soba ni bila premrzla, ker jo je ogrevala cela jata ptičjih
krakov. Mogoče bi bila za navadnega zemljana premrzla,
toda Kurjaka je grela njegova ptičja narava. Najsreč¬
nejšega se je počutil v tem vzdušju, v tem kotlu neštetih
duhov in smradov.

Zdaj se je pričelo ...

Negiben je prisluškoval bolestnemu vri-šču ter umi¬
rajočemu prhutanju lačnih ptic, ki ga je razburjalo in
mu vzbujalo skrivnostno, bolestno slast... Čim hujše in
glasnejše je postajalo stokanje živali, tem slajša je po¬
stajala ta slast.

Minulo je pol ure •— mogoče še več. Starec je še
zmeraj nepremično sedel na postelji ter s podvitimi no¬
gami, kakor bi ga bilo strah nečesa daljnega, tujega, pri¬
sluškoval svoji divji krvi. Če bi soba * e bila tako nepro-
dimo temna, bi se videlo, kako je njegov ptičji obraz

230

Kur jak

žarel v skrivnostnem samozadovoljstvu, kako se mu je
tresla koža okrog ust.

Poskušal je razločiti posamezne glasove. Tisto sla¬
botno srkanje ... aha — to je harzer, kanarček. Gotovo
se ne jezi samo zavoljo lakote, temveč tudi zato, ker je
izgubil svojo drobno družico, ki jo je požrl smrdljivi
jastreb mišjak. — Sedaj zopet glas, ki je prav napeto
čivkal, kakor bi ozke ptičje prsi dajale zadnje glasove iz
sebe... To je ščinkavec. Slab je že, a še bi se vlekel dan,
dva... ta že. Harzer bi pa poginil. Tudi kalina bi vrag
vzel in tudi liščka. Te drobne živali nič ne prenesejo...
Za omaro nekje cepeta sinička... sink, sink, tako sla¬
botno, že komaj slišno. Njena drobčkana očesca imata
bržkone že čisto mrtvaški lesk... Dve sraki sta vreščali
na omari. Šoja je bila samo ena pri hiši, toda drla se je
za pet drugih kljunov. Bila je še dovolj močna. V kletki
nad posteljo so neprestano frfotale drobne peruti. Ptiček
se je zaletaval v omrežje in čuti je bilo, kako je drobno
telesce odletavalo, padalo nazaj na dno kletke, se spet
pobiralo in se znova zaletavalo... Bil je kalin samec —
njegova družica pa je bila tiho. Poleg njega žviži droben
glasek liščka, komaj slišno, pojemajoče. Dva jastreba, ki
sta bila zaprta pod klopjo, sta nemirno grgrala; najbolj
siten pa je bil mišjak, ki je bil sicer manj lačen, ker je
požrl kanarčka, a mu je najbrž prav ta grižljaj odprl in
povečal tek. Vse se je gibalo, vpilo, klicalo... Le sova
je nepremično ždela v svojem kotcu. Naenkrat je zaskovi¬
kala, čisto slabotno, trpeče sicer, zdaj pa je mirovala; le
dvoje svetlih oči je tlelo v tistem kotcu.

Kurjak je prisluškoval vzdihovanju kumika.

Nenadoma pa se je zdramil, stresel glavo, skočil po¬
konci in zavpil:

231

Prežihov Vorane

»Ha — ali se mučite, ptičice moje? Tudi mene so mu¬
čili, do norosti so me mučili...«

Njegov glas je prvi hip povzročil strahoten molk, po¬
tem pa je izbruhnilo tako čivkanje in krakanje, da se je
vsa bajta do temeljev stresla, To je bil grozen krik umi¬
rajočih bitij 1 . Slišati je bilo, kako* se raztezajo goltanice
razkrečenih kljunov, kako vre iz ozkih prsi, kako se po¬
ganjajo peruti v zadnjem, zdaj upa polnem zaletu.

»Hehehe, hehehe!« se je samozadovoljno hehetal
Kurjak. Razburjenost se mu je polegla in moč, ki ga je
prej* že zapuščala, se je zdaj počasi vračala v njegove iz¬
črpane mišice.

Vrišč ni hotel popustiti. Živali so slutile, da bo zdaj
konec muk, in so se opojljivo vdajale tej slutnji.

Kurjak je segel z desnico v mizni predal, izvlekel iz
njega vžigalice in prižgal leščerbo, na kateri ni bilo ci¬
lindra, ker so ga ptice že zdavnaj razbile. Skoraj rdečkast
plamenček je slabotno razsvetlil ves prostor. Sraka je
sedla starcu na glavo, vrana na eno ramo, šoja na drugo,
nekatere ptice so se mu obesile po rokavih, po prsih ter
po hrbtu. Kurjak jih ni odganjal; tako našemljen se je
začel sukati po sobi in se z rahlim usmiljenim glasom
pogovarjati z živalmi:

»Mukice, kukice, cukice, jedle boste — jedle boste.«

Nato se je spravil nad cekar in začel z največjo
skrbjo in nežnostjo krmiti živali. Vsaka vrsta ptic je
imela v kakem kotičku svoje korittee, kamor je nasipal
semenje, zrnje, drobtine. Zdaj je lahko izpustil iz kletk
tudi roparice, ker niso bile več nevarne. Sova mu je sedla
na zapestje leve roke in se ga krčevito* oklenila. Sele ko
je pograbila na pol gnilo volovsko žilo, ga je izpustila
ter odletela v svoj kot.

232

Kur jak

Cekar je bil dovolj natrpan in Kurjak je obilno na¬
sipal in trgal. Po sobi se je razleglo pikanje in nestrpno
kljuvanje lačnih kljunov, požiranje, goltanje, pohlepno
prhutanje in zavistno praskanje nasršenih krempljev.

Kurjak je stopical iz kota v kot i!n z nežnim glasom
prigovarjal:

»Minkice, kinkice, cinkice ...«

Pred pečnico je nasul lep kupček ovsa in dodal še
koruze. To je bilo za kokoši. Medtem ko so se ostale ži¬
vali z divjo neugnanostjo vrgle na pičo, kokoši ni bilo
na spregled.

Starcu se je okrog suhih usten zarezala krivuljasta
poteza in mu zasenčila lice.

»Ho, ho!« je rekel z odurnim glasom, »ve pa stav¬
kate, kurice, stavkate ...«

Počenil je pred pečnico in začel s krempljastimi
prsti dromljati po kupčku žita, kakor bi kljuval.

»Kurice, kurice, pikice moje! Ne bojte se, le pridite,
le pridite,« je momljal in ni nehal dromljati po kupčku.

Preteklo je precej časa, preden so se živali pod peč¬
nico zganile. Najprej se je priplazila na plan črna kokoš.
Z glavo po strani je škilila proti kupčku, kakor bi ne ver¬
jela gospodarjevi vabi. Slednjič se je le previdno pri¬
bližala kupčku. Kurjak je vedel, da se mora odstraniti,
če hoče, da bo kokoš začela zobati. Zato se je dvignil in
stopil nazaj. Toda črna kura tudi zdaj ni planila na pičo,
temveč je še dalje oprezala. Naposled se je pomaknila
do jedi in polagoma začela pobirati zrnje.

Zdaj šele sta se priplazili tudi ostali dve kuri izpod
pečnice in se lotili večerje z isto prisiljenostjo in ne-
tečnostjo kakor prva. Sčasoma pa jim je tek narastel in
začele so kar hlastati po hrani.

233

Prežihov Voran c

Kurjakov ptičji obraz je ob pogledu na kure spreletel
samozadovoljen sijaj. S koncem jezika si je obliznil svoje
tanke, skoraj nevidne ustnice ter zamomljal s sanjavim
glasom:

»Saj sem vedel, kurice, saj sem vedel, ho, ho...«

Žrla je že vsa ptičad razen mišjaka pod klopjo, ki
je prišel zadnji na vrsto. Dasiravno mu je že prej odprl
koteč, jastreb ni bil nasilen, temveč je občepel na tleh in
se samo z životom zaganjal naprej, kakor bi se hotel po¬
gnati. Iz goltanca pa mu je vroče vrelo.

Kurjak je uprl vanj svoje oči. Mišjak je mimo meril
starčev pogled. Tako- sta vztrajala precej časa, podobna
dvema sovražnikoma, ki se merita in se nobeden noče
umakniti. Toda prvi je omagal mišjak. Zvil je vrat in se
opotekel, kakor bi mu hotele odpovedati noge.

To je ganilo Kurjaka; svest si svoje premoči, je ve¬
likodušno rekel:

»Požeruh, tudi ti boš dobil.«

Mišjak je zadovoljno pokimal, starec pa se je obrnil
k cekarju, porinil dolge prste v prišivek in privlekel iz
njega podgano. Držeč jo za dolgi rep, je zabingljal z njo
visoko nad mišjakom, ki se je zdaj za nekaj skokov pri¬
bližal, se ustavil sredi sobe ter obrnil glavo proti plenu.

Žival je bila čisto otrpla in je s podvitimi tačicami
visela v zraku. Čepeč na krempljih, je mišjak nihal z
glavo, kakor se je pozibavala.

Naposled je starec izpustil podganji rep. Kar je sle¬
dilo, je bilo tako naglo, da so oči bolj slutile, kakor pa
utegnile videti; mišjak je v zaletu prestregel padajočo
žival, hkrati so se njegovi strašni kremplji zasadili v
njeno telo. Slišati je bilo ježenje ptičjega perja, umirajoč
krik plena in kratek, hrstajoč ravs — potem pa že gol-

234

Kur jak

tanje mlšjakovega goltanca ter naposled prhutanje nje¬
govih hab.

»Ali si jo že?« je spregovoril Kurjak s skoraj so¬
čutnim naglasom. Še malo je strmel nad pojemajočim
naporom požrešnega ptiča ter se nato spustil na posteljo.

IV

Starec se je počasi nagnil k leščerbi in z dvema
prstoma ugasnil stenj. Soba se je pogreznila v temo.
Ptice so bile mirne; najedle in napile so se ter se razlezle
v svoja prenočišča. Le tu in tam se je glasil kak glasek
ali kak lahen prhut, a vse to je vzbujalo občutek sitosti
in zaspanosti, ki je zajela ptičje prebivalce.

Sredi tega miru je Kurjak neslišno obsedel in sedel
mogoče celo uro, ne da bi se premaknil. Njegove oči so
nepremično zrle v temo, ne da bi kar koli hotele zagledati
v njej. Z vsem njegovim bitjem vred so uživale nepro-
dirno tihoto ter prisluškovale, kdaj se bo pojavilo nekaj
težkega, slastnega in neizogibnega v okorelih udih.

Polagoma je starca spreletela prijetna toplota. Dvi¬
gnil se je in previdno, kakor bdi se bal, da ga sliši kaka
žival, obstal pri postelji. Res, nič se ni ganilo', vse je bilo
sito, tiho, vse je počivalo. Napravil je korak in prisluhnil,
napravil drugega in zopet prisluhnil. Pri tem mu je utripal
sleherni živec.

Bil je pred pečnico.

Tu je stal najmanj pet minut in s pridrževano sapo
napeto prisluškoval. Nato se je hitro sklonil, bliskovito
segel v pečnico in popadel prvo kokoš, ki jo je otipal.

»Kra, kra!« je zakrakala z divjim glasom prestrašena
žival. Iztegnila je vrat daleč od sebe, kakor bi hotela ta
hip gagniti.

235

Prežihov Voranc

Njen krik je prebudil speči kumik in takoj je odgo¬
vorilo desetero in desetero preplašenih krakov, hrkov,
skovikov, čivkov in žvižgov. Kakor ukanjen je starec
obstal na mestu. Zdelo se je, da ga je sram pred prebu¬
jenim ptičjim svetom. Stal je nekaj časa nepremično,
dokler se živali niso polagoma spet umirile. Nato je z
veliko previdnostjo segel še z drugo roko po kuri. Če¬
prav je bilo v sobi temno kot v rogu, je takoj spoznal,
katero kokoš drži v rokah. Skoraj vznejevoljil se je.

»Marš v pečnico, beluha!« je rekel in zagnal žival
nazaj v votlino. Kokošje telo je težko padlo na opečnata
tla, in kakor je padlo, tako je obležalo. Spet se je tiho
sklonil in segel po drugo. Kakor zavržena beluha je tudi
ta zagnala obupen vrišč — spet se je soba stresla od stra¬
hotnih, prepadenih ptičjih krikov.

Kurjak pa je bil zdaj že malo smelejši; njegovo
mrzlo telo je zalivala toplota. Ni čakal, da se kriki pole¬
žejo, temveč je takoj z obema rokama stisnil kokoš. Toda
tudi to pot ni zadel prave.

»Tudi tebe nočem!« je nestrpno dejal in zagnal žival
nazaj pod peč.

Sklonil se je tretjič in slednjič privlekel črno kokoš.
Žival je zagnala še večji vrišč kakor prvi dve, z njo vred
pa so neusmiljeno vreščale tudi ostale živali.

Starec je pritisnil kokoš tesno k sebi in ji začel
prigovarjati:

»Pipica moja, čmuzlica moja, ne vpij, ne vpij...«

Toplota kurjega telesa, ki jo je občutil, mu je razža-
revala slast. Zato jo je še tesneje pritisnil k sebi, nato
pa urno stopil tista dva koraka do roba postelje in se
spustil na slamo.

Ko se je čez dobršen čas črna kokoš zvalila na tla
in se potem kakor slepa zaletela pod pečnico, je Kurjak

236

Kur jak

nepremično obsedel na mestu. Po žilah mu je jel gomar
zeti prvi hlad. Njegovi roki sta brez moči počivali na
kolenih in njegove oči so slepušnato mežurkale v kot za
vrata.

Nekaj tesnobnih trenutkov je minilo,

Nenadoma se je pa Kurjakovo telo zašibilo, njegove
oči so blazno izskočile, usta pa so zazijala in iz njih se
je izvil nečloveški krik.

»Raca...!«

Starčeve oči so v kotu, kamor so bile uprte, zagle¬
dale rumenkasto pošast s širokim, razkrečenim in nepo¬
pisno ostudnim kljunom — zagledale so podobo prave,
resnične race...

Izbruh je bil tako strašen, da so mahoma ponorele
vse ptice in da jih je krik vrgel iz kotov in gred, kjer so
malo prej pozaspale. Vrišč, ki je sledil, je bil strahovit,
presunljiv; živali so se zaletavale druga ob drugo, begale
med pohištvom in se frfotajoč obešale po stenah, od
koder so spet padale na tla.

Kurjak je planil na noge, ki so od groze zašlebedrale.
Da bi se ubranil režeče prikazni, je iztegnil roke in si za¬
stri pogled. Toda čim bolj se je branil in skrival, tem
očitnejša in strašnejša je prikazen vstajala iz kota.

»H-u-u-uj... raca, raca...« je onemoglo hropel
starec in obupno krilil z rokama.

»Hu-u-u-ušč ...!!« je odgovarjala prestrašena, temna,
frfotajoča in prekopicavajoča se soba; okoli njega so iz
teme tlele velike, vroče oči ptic, plahutale so in se ga
plašno dotikale.

Starec pa je za vse to bil gluh in slep. V obupu se
je začel divje braniti. Njegove roke so zgrabile star
čevelj in ga besno zagnale v prikazen.

237

Prežihov Voranc

»Na, crkni — pošast!«

Obuvalo je zletelo v kot in z velikim ropotom padlo
na tla.

Pošast pa je ostala nedotaknjena. Še nesramneje
kakor prej je štrlel njen kljun iz racaste rumene kepe . ..

Zdaj je starec zagrabil petrolejko na mizi in jo za¬
gnal v rumeni strah. Posoda se je razbila in črepinje so
se razletele na vse strani.

Toda raca je še vedno' nedotaknjena čepela v kotu.
Kurjak je bil že blizu nezavesti. Kar so mogle roke v temi
pograbiti, je zmetal v kot: steklenice, obleko, cekar,
slamo. Peklenski hrup je napolnil bajto. Na Kurjakovih
ustnicah so se pokazale mrzle pene.

»Ali te ne bo konec?« je hropel in se počasi začel
umikati v nasprotni kot. Njegove oči so obupno iskale
izhoda, toda niso ga našle, kajti na beg iz bajte ni bilo
mogoče misliti, ker se je pošast režala tik zraven vrat,
okna pa so bila zamrežena.

Opotekel se je h klopi, kjer je poleg mišjaka na¬
vadno ždel velik jastreb ptičar. Toda Kur jakovi tresoči
se prsti so zaman krilili po temi, ptičarja ni bilo tam.
Zavest smrtnega boja za obstanek ga je za hip streznila.
Zažvižgal je, vedoč, da se bo na ta klic žival sama ogla¬
sila. Ze prihodnji trenutek mu je jastreb odgovoril z
mrtvaškim, roparskim krikom in mu sedel na ramo, da je
z licem občutil njegovo revno perje.

»Prišel si!« je hvaležno vzkliknil starec.

Snel je žival z rame, jo prijel z obema rokama čez
prsi in jo kakor ščit začel riniti proti pošasti.

»Na, skoči... zgrabi... požri...!« je hropel.

V zavesti, da ima v rokah uspešno orožje, se je po¬
gnal skoraj čisto do prikazni.

238

Kur jak

Toda smrtno preplašeni jastreb, ki so ga davili star¬
čevi prsti, se ni zagnal v raco, ker je njegove oči niso
videle, temveč se je, ko so ga roke izpustile, obrnil
nazaj; z vso močjo je planil na starčeve prsi ter se jih
obupno oprijel s kremplji.

Jastrebov zalet je starca skoraj podrl vznak; komaj
se je ujel na rob postelje. Iznenaden, sovražen glas se
mu je izvil iz prsi.

»Proč, poberi se!« je besnel nad jastrebom in ga začel
z obema rokama trgati s prsi. Ptič pa ga ni hotel izpu¬
stiti. Čim bolj se ga je starec otepal, tem huje se ga je
oklepal. Slednjič ga je starec le odtrgal in ga zagnal daleč
od sebe, ne vedoč, da je žival odnesla s seboj v svojih
neusmiljenih krempljih kose njegove obleke in njego¬
vega mesa.

Oproščen tega bremena se je Kurjak zasopi j en od¬
dahnil, se ves izčrpan naslonil na posteljo in buljil v
temo. Obšlo ga je grozno spoznanje in mu stisnilo vse
kosti, da ga je kljub razburjenosti polil mrzel strah.

»Izgubil sem boj!« Njegov glas je postal tih, vdan,
tožeč. Zrušil se je na posteljo in bruhnil v krčevit jok.

Z njim so zajokale tudi živali s tako obupnim vpitjem,
da se ga je zavedel tudi že skoraj nezavestni Kurjak.

»Tudi ve jokate — moje ptice — moje živalce ■—
jokate nad menoj — nad mojim drobnim, bridkim živ¬
ljenjem.«

In ptice so jokale.

»Raca — raca —I« je z nadčloveškim naporom po¬
slednjič bolestno zavpil in omahnil vznak ...

Ta hip mu je tudi racasta vizija izginila izpred oči.
Po sobi je zavriščal zadnji vrišč zvestih ptičjih sopot¬
nikov in spremljevalcev v življenju, a tega slovesa ni več
slišal.

239

Prežihov Voraitc

V

Štirinajst dni pozneje so ljudje iz trga s silo vdrli
v bajto. Ves ta čas ni bilo samotnega starca na spregled
in tudi kadilo se ni iz dimnika. To ni nikogar vzne¬
mirjalo, ker je bilo kaj navadno. Toda mimoidočim se
je zdelo čudno, da iz bajte ni slišati nobenega ptičjega
glasu, zato so naposled vlomili vrata.

Bili so priče strašnega prizora: pohištvo je bilo vse
razbito in razmetano po tleh, tla pa so bila na debelo
nastlana z raznovrstnim ptičjim perjem in z oglodanimi
belimi kostmi. Od vseh ptic, ki so leta in leta v tem
tesnem, smrdljivem prostoru živele s Kur jakom, ni razen
obeh jastrebov, sovuha in dveh vran ostalo ničesar.

Na dnu posteljnega korita je na golih deskah ležal
mrtvi Kurjak. Pri glavi sta mu sedela oba jastreba, ptičar
in mišjak, ter mirno kljuvala vsak iz ene očesne jamice.
Sova mu je čepela na prsih in mu tam votlila s kljunom
po odprti rani. Obe vrani pa sta se gugali ob strani.

Po Kurjakovi smrti so živali ostale same in nemo
strmele v negibnega gospodarja. Ko pa je pritisnil glad,
sta jastreba začela moriti in kmalu podavila vse ptiče;
najprej drobne pevce, potem sta se spravila na gozdne
ptice, a naposled na kokoši. Ko pa je bila požrta zadnja
mrvica, so se mesojedci sprvili nad mrtvega Kurjaka in
ga počasi oglodavali.

240

DVOJČKI

Pri Kurniku je bilo že toliko otrok pri hiši, da se
stari sam ni več spoznal. Kadar je potreboval fanta, da bi
mu je gonil jance v brani, je klical Jurja. Ko pa je ta pri¬
šel, je šele spoznal, da ni pravi. V zadregi se je počohal
za ušesom in dejal:

»Nisem mislil tebe, ampak Lipeja.«

Ko je prišel Lipej, spet ni bil pravi, in stari Kurnik
se je razjezil:

»Kakšen hudir pa je to? Tevžuh naj pride gonit.«

Ko je prišel Tevžuh, ki še habini ni bil kos, kaj šele
juncem, je stari obupal:

»Kdo se spozna na te reči! Tisti naj pride, ki ima
rdeče lase.«

Rdeče lase so imeli trije ali štdfr j e fantini. Zdaj
Kurnik ni več vzdržal, ampak srdito je vpil:

»V uho me pišite vsi skupaj! Sam grem vlačit!«

Kurnika so po pravici imeli za nekoliko počasnega,
in lahko bi kdo trdil, da se pri otrocih zategadelj ne
spozna prav dobro. Toda čisto tako tudi ni bilo, zakaj
pri šestnajstih otrocih bi se še mnogo bolj zvit človek
težko spoznal.

Materi Kumici pa vse to ni delalo kakih posebnih
preglavic. Zadnjega otroka je rodila v zeljniku, ko je šla
napravljat kotel za svinje. Zanesla je novorojenega otroka
v hišo in se vrnila k svojemu delu. Ker zaradi suše ni bilo
vode na tatrmanu na dvorišču, jo je nanosila od stu¬
denca, ki je bil oddaljen dva streljaja od hiše. Ko pa je

16

241

Prežihov Varane

hotela pod kotlom napraviti ogenj, je opazila, da tudi
drv ni pri hiši. Nekaj časa je stala na pragu in klicala
vse svetnike po imenih, od Jurja do Urha in od Tonule
do Lenoge, ker pa otrok le ni bilo od nikoder, je šla sama
v gozd in si nanosila drv. Šele ko je bil kotel za svinje
pripravljen, je odšla v hišo ter dala novorojenčku zizeja.

Soseska pa je mežikala in rekla:

»Pri Kurniku teh litanij ne bo nikoli konec...«

Res je bilo čudno, da je ravno pri Kurniku bilo toliko
drobiža. Pri sosedu, kjer je bila kmetija veliko večja, je
bilo troje otrok, pri' drugem, tudi takem, jih je bilo šest.
Pri Kurniku pa šestnajst! Včasih so koze pobirale otroke,
včasih jih je pobiral tifus. Toda pri Kurniku je bilo vse
zaman, dasiravno so bili otrooi poleti in pozimi goli in
bosi in nikdar kruha siti.

Kurnikova freta je imela sicer lepo lego in zložno
polje, toda kaj prida ga ni bilo. S temi njivami je bila
kaj čudna stvar. Spomladi so sicer lepo zaraščale, toda
pozneje, ko se je po sosednjih njivah pričela rast koša¬
titi, so Kurnikove njive začele rumeneti in se sušiti in do
žetve so ostale na njih le še redke ruše s spodletelim
latovjem. Tu ni pomagala ne molitev ne kletev.

Kakor je Kurnik bil počasen, je takoj spoznal, da bo
na takem gruntu težko življenje, in je takoj po poroki
predlagal ženi:

»Lena, prodajva ta grunt, ker se bova na njem posu¬
šila. Kamor koli greva, nam bo bolje šlo.«

Toda žena, ki je bila doma iz hribov onstran doline,
kjer je bil kruh še trši, ni bila za prodajo. Kurnik pa je
le prodajal, vendar ni imel sreče. Kupci so mu ponujali
polovico manj, kakor je cenil. Taki, ki so imeli denar,
niso hoteli ugrizniti v kislo jabolko, kupcev brez denarja

242

Dvojčki

pa se je Kurnik bal. Včasih pa je le pri kakem kupcu
že trda hodila. Tedaj se je vselej vmešala Kumica:

»Poglejte, naša freta je zanič. Pri nas ne boste nikoli
siti kruha. In poglejte, koliko otrok je pri hiši. Mi smo
vezani zadelj otrok.«

Kupec je tedaj zazijal in pogledal Kurnika. Včasih
je pomagalo, da je Kumica moža le postrani pogledala,
pa je bila štrena zmešana. Kadar pa tudi to ni več zale¬
glo, takrat je Kumica rekla:

»Pri hiši je zdaj že pet otrok, šesti pa je na rajži...«

Neki kupec se tudi s šestimi otroki ni dal odgnati.
Tedaj je Kumica odšla v kuhinjo, od koder se je kmalu
vrnila s klobaso na krožniku in rekla kupcu:

»Tu imate zadnjo našo klobaso, gmnt pa pustite otro¬
kom ...«

To je pomagalo. Kupec je pustil klobaso nedotaknjeno
na krožniku ter izginil kakor kafra. Soseska je sicer
trdila, da je kupec izginil zadelj klobase, ker ni vedel,
ali je svinjska ali pasja.

In tako je Kurnik prodajal grunt, vse dokler ni bilo
v hiši že šest otrok. Potem ga je nehal prodajati, ker je
obupal. Iz obupa je začel piti. Kadar je gnal kravo na
semenj, jo je zapil v trgu; kadar je peljal les v dolino,
ga je zapil pri lesnem trgovcu. Doma je družina stradala.
Kumica je prosila moža, naj neha piti:

»Kurnik, glej, že osmi otrok, že deveti otrok je na
rajži, ti pa tako delaš.«

»Saj nikoli več ne bo pil,« je obljubljal Kurnik, ker
so se mu otroci resnično smilili. Ko pa je šel v dolino,
je spet pil.

Tako je šlo nekaj let in soseska je že čakala, kdaj
bo pri Kurniku zaropotalo. Kurnik bi se najbrž takrat
znebil nerodovitnega posestva in postal svoboden človek,

16 *

243

Prežihov Voratic

kakor si je zmeraj želel, ko bi spet ne skočila vmes nje¬
gova žena. Ta je lepega dne vzela moža s seboj na sod¬
nijo in je rekla vpričo njega:

»Kurnik je pijanec, jaz bi ga rada dala preklicati.«

Sodnija se je obrnila h Kurniku in ga vprašala, kaj
misli on sam.

»Bo že tako,« je odvrnil Kurnik, več pa niso spravili
iz njega.

Kumica se je postavila Kurniku za varuha in s tem
je bilo Kurnikovega obupa konec. Zdaj se je naposled
vdal v usodo tega grunta, ki ga je tako neusmiljeno držal
v svojih krempljih, kakor da bi mu hotel izpiti zadnjo
kapljo krvi. Nerodovitne njive so še dalje srkale njegov
znoj in njegovo bledo kri. To pa še ni bilo dovolj. Kmalu
so začele piti tudi kri njegovih otrok. Toda zaman. Tej
zemlji ni pomagalo nič, niti to, da je bilo pri Kurniku
naposled že šestnajst otrok prižetih na njeno lakotno
nedrje.

Pri Kurniku je bilo že šestnajst otrok, ki so vsi ži¬
veli. Včasih se je zgodilo, da je v enem letu prišlo dvoje
otrok na svet.

Kadar je soseska mežikala, da pri Kurniku spet kaj
pričakujejo, niso ljudje rekali:

»Pri Kurniku bodo pa spet v kratkem zibali.«

Ampak so rekali:

»Pri Kurniku bo pa spet hov-hov..,«

Znano je namreč bilo, da Kumica pri porodih ni
jedla kokoši kakor druge porodnice, ampak da je vsa-
kikrat pojedla vsaj enega psa, če jih Kurnik več ni mo¬
gel dobiti.

»Kure, to ni nič, pasja juha, ta ti da pravo moč,« se
je hvalila Kumica pred sosedami. Soseska je bila mne¬
nja, da je nekaj res moralo biti na tem resnice, zakaj pri

244

Dvojčki

Kurniku niso nikoli potrebovali babice, kaj šele zdrav¬
nika.

Kadar se je podirala peč, ni bilo v vsej soseski no¬
benega psa na spregled. Bali so se Kurnika kakor koojača
in vsa soseska je na ves glas svarila svoje pse:

»Dudaš, ta-ta-ta! Šapan, ta-ta-ta!«

In vse je vedelo, da so pri Kurniku dobili desetega,
dvanajstega, štirinajstega, petnajstega otroka...

Po šestnajstem otroku je bil nekaj časa mir. Zadnji
otrok je že sam po vseh štirih kobacal okrog hišnih
oglov, Kumica je bila pa še zmeraj neizpremenjena. So¬
seska se je čudila in govorila:

»Kaj pa je? Ali je sveti duh prišel k hiši...?«

Toda soseska se je prehitro veselila. Kmalu je na¬
stopila sprememba, In kakor vedno, najprej pri Kurniku.
Kumica je tako in tako vedno enaka ostala. Izpreminjati
se je začel njen mož. Postajal je redkobeseden in se je
še bolj izogibal ljudi kakor poprej. Takrat je najrajši
delal v gozdu, kjer je ostajal od jutra do večera.

Soseska se je kmalu začela širokoustiti:

»Zdaj bo pa spet treba paziti na pse...«

In nekega dne, ko je bila pomlad in je postalo toplo,
je Kurnik že na vse zgodaj izginil v gozd, kjer je lahko
nemoteno požiral svoje temne misli, ki so ga zadnji čas
obdajale. Kmalu po njegovem odhodu je Kurnioi nena¬
doma postalo slabo, dobila je take občutke kakor še
nikoli. Morala je poiskati kamro in sesti na skrinjo. Ču¬
dila se je, da se je njena ura tako naglo približevala,
ker je še ni pričakovala. Postalo je je nekoliko groza,
toda če je zmagala že šestnajstkrat, bo zmagala še sedem¬
najstič. Večji otroci so se hitro poskrili, ker so bili tako
naučeni, okrog nje so ostali le manjši, ki vsega še niso
mogli razumeti. Kumica je imela zdaj le eno samo skrb,

” 245

Prežihov Voran c

kako poslati'po moža v gozd. Hotela je najprej opraviti
to sama, toda bila je preslabotna, da bi mogla na hišni
prag, od koder bi potem lahko doklicala moža. Otroci, ki
bi lahko opravili namesto nje, so se udrli v zemljo. Ni
ji preostalo drugega, kaikor da je poslala v gozd dva
na pol naga otroka, ki sta se še valjala v sobi na peči.

»Tinčka, ali bosta šla z Lukejem po očeta?«

»Bova,« sta odgovorila fantek in deklica, oba hkrati.
V gozdu sicer še nikoli nista bila, toda bila sta pogumna
otroka. Mati jima je z roko stoži okno pokazala gozd,
ki se je raztezal nad poljem, in rekla:

»Oče je tam zgoraj. Kar pojta naprej po cesti in kli¬
čita: oče, oče ... Kadar se bo oglasil, pa mu povejta:
Oče, pojte domov, doma je hov-hov...!«

Drugega naročila jima Kumica ni hotela dati, ker je
vedela, da bo oče takoj vedel, kaj se godi doma-

Mala kobacača sta takoj odšla proti gozdu. Ko sta se
znašla sama sredi košatega drevja, jima je postalo tesno
pri srcih in sta začela klicati očeta. Najprej sta se obrnila
proti gori in oba zavpila na vso moč:

»Atej, doma je hov-hov...!«

Ker ni bilo odgovora, sta se obrnila proti dolini na
nasprotni strani gore in spet zaklicala:

»Atej, doma je hov-hov...!«

Tudi zdaj nista dobila nobenega odgovora iz gozda.
Zato sta se obrnila na tisto stran, kjer sonce vzhaja, in
sta zopet na vso moč klicala:

»Atej, doma je hov-hov...!«

Tudi zdaj otroka nista dobila odgovora. Zato sta se
obrnila na tisto stran sveta, kjer sonce žagarja, in sta
zaklicala tako močno, kakor sta mogla:

»Atej, doma je hov-hov...!«

246

Dvojčki

Sele tedaj se je oglasil očetov glas iz globočine
gozda:

»Ne vpijta tako, saj že grem!«

Kmalu nato je pridirjal oče po gozdni poti. Bil je v
coklah in smolnati srajci, na glavi je imel namesto
klobuka velik šop kuštravih las. Kurnik jo je na vso moč
ucvrl proti domu in našel Kumico v kamrici na kupu.

»Ali ti je hudo?« jo je hotel pobarati, toda iz ust
ni prišla nobena beseda.

Kurnica je po njegovih očeh spoznala, kaj misli, zato
je rekla s trudnim glasom:

»Huje mi je kakor druge barti. Toda ne bojim se. Šlo
bo, ker mora.«

Kurnik je še stal in strmel vanjo.

Kurnica pa je zbrala vse svoje moči in mu rekla:

»Spravi mi otroka stran, ti pa pojdi, da boš kaj
prinesel...

Kurnik je široko zinil, toda glasu ni bilo iz njegovih
odprtih ust. Še enkrat se je ozrl na ženo, ki se je krčila
v postelji, potem se je odpravil na pot, ki je bila zanj
najbolj bridka pot zadnjih let. Vedel je, da bo spet za¬
sramovan, morda celo preganjan, vedel pa je tudi, da se
ne sme vrniti praznih rok, tudi če se svet podere. Danes
pa še prav posebno' ne, ker Kumico trdo prijemlje. Odšel
je takšen, kakršen je prišel iz gozda.

Komaj se je Kurnik prikazal na cesti, se je pri naj¬
bližjem sosedu neki spak že spakoval:

»Dudaš, ta-ta-ta... Dudaš, ta-ta-ta...«

Pri sosedu pa vendar niso imelli Dudaša, ampak so
klicali psa za Šapana.

Spodaj pod domom v globači je Kurnika srečal tesač
Bosanog, ki je bil zloben človek. Danes je bil še pijan.
Ko je Kurnik prišel do njega, ga je zaničljivo vprašal:

247

Prežihov Voranc

»Kam pa, Kurnik, ob tako lepem vremenu?«

Kurnik ni maral za razgovor z njim. Šel je mimo
njega s sklonjeno glavo. Tedaj se je Bosanog začel dreti
za njim:

»Dudaš, us ga, Dudaš, us ga...«

Pri tem je mahal z nogo, kakor dela pes, kadar ga
kolješ.

Toda Kurnik se ni zmenil za njega ih je šel dalje po
cesti. Vedel je, da v bližnji soseski zanj ni kruha, ker ga
že poznajo in mu že dolgo let ničesar ne dajo. Zato se je
napotil, čim dalje stran je mogel. Kmalu je prišel v do¬
lino, kjer je sredi polja stala obširna domačija. Tam
Kurnik ni imel pravega znanja, vedel pa je, da imajo pri
hiši starega psa, ki se imenuje Tiger. Pri tem kmetu je
torej hotel poskusiti svojo srečo kot kupec ali! kot berač.
Imel je srečo: ko je prišel na dvorišče, je kmetica ravno
nesla Tigru polno skledo rumenih žgancev. Kurnik je
takoj pristopil in dejal:

»Veste, mati, po kaj sem prišel? Pri Kumici bo že
spet...«

Kmetica se je nasmehnila, potem pa rekla:

»Uboga Kumica...«

»Ali mi boste dali Tigra, mati? je vprašal Kurnik
opogumljen.

Kmetica mu je odgovorila: »Tigra ne boš dobil, dobil
boš tolsto kuro.«

»Mati, dajte mi Tigra. Star je že in kmalu ga bo
konec. Saj ga nočem zastonj. En dan vam pridem kosit.«

»Ne, Tigra ne dobiš, Kurnik,« je odvrnila kmetica.

Kurnik je sprevidel, da kot kupec ne opravi ničesar,
zato se je spremenil v berača.

»Mati, Tigra bi rajši. Kumici je tokrat zelo slabo in
ne ve, kaj bo. Tiger je močnejši od kure.«

248

Dvojčki

Kmetica pa je odločno odrezala in rekla:

»Kuro dobiš pa amen!«

Kurnik je sprevidel, da ničesar ne opravi ne kot
kupec ne kot berač, zato je rekel:

»Mati, jaz bom še doli v vasi pogledal, mogoče tam
dobim kaj. Potem pridem gredoč po kuro.«

»Kakor hočeš,« je dejala kmetica, ki se jil je tako po¬
četje za malo zdelo.

Kurnik je korakal dalje po cesti, ki se je vila po
dolini proti veliki vasi pod bregom. Gredoč je doživljal
vedno isto stvar. Kjer koli se je pokazal, povsod so že
vedeli, kaj ga nosi, in povsod so mu govorili, da nimajo
psov, da je edini pes, ki je bil v hiši, ravno pred tednom
dni crknili in tako dalje. Tu in tam, posebno pa pri hišah,
kjer so bili otroci, so ga kar očitno oponašali:

»Dudaš, ta-ta-ta...!«

Pri neki drugi hiši so otroci celo izpustili psa z ve¬
rige in ga naščuvali nanj, da se ga je komaj ubranil.
Dokler je sonce prišlo do opoldne, je Kurnik obredel pol
doline, pa vse zaman. Miti kot kupec niti kot berač in še
manj kot tat ni imel sreče. Opoldne se je bližal vasi pod
bregom. Iz te vasi gotovo ne pojde prazen, si je mislil,
ko se ji je bližal. Taka vas ima gotovo do petdeset psov.

Malo pred vasjo je stalo dolgo poslopje, ki ni bilo
podobno ne kmetiji ne bajti. Šele ko je prišel do njega,
se je spomnil, da je ta hilša konjačeva. Torej je prišel
kakor nalašč tja. Ko je stopil skozi leso na dvorišče, je
že vedel, da je prišel prav. Iz šupe poleg hleva je zagnalo-
strašen hrup najmanj pet psov, in kakor je mogel spo¬
znati, je bilo nekaj tudi prav velikih zraven. Toda go¬
spodar se ni oglasil tako hitro kakor psi, moral ga je
dolgo čakati, preden je prišel iz hiše. Ali Kurnik se je-

249

Prežihov Voranc

kmalu prepričal, da je še ta zamuda bila prehitra, zakaj
komaj je stopil pred njega, je že rekel:

- »No, ali sdJ prišel plačevat? Saj se že dalj ko tri leta
vleče ta stvar ...«

(

Kurnik se je podrgnil z roko po čelu, ko da se ne
more hitro spomniti vsega, nato pa rekel:

»Prišel sem, ker je Kumici zelo slabo...«

Obstal je pred konjačem kakor oskuben golob. Ta
pa se je zdaj naenkrat razkoračil:

»Kaj me to brigal Ti si mi še zadnjega psa dolžan.«

Kurniku je mahoma postalo vroče, vendar je še na¬
daljeval svojo vlogo kot kupec.

»Saj to ravno mislim, gospod. Bom pa zdaj oba sku¬
paj plačal, če velja.«

»Velja, potem daj denar za prvega,« je poudaril
konjač.

Kurnik še ni bil v zadregi.

»Danes ravno nimam denarja pni sebi, zato pridem
jutri plačat. Jutri, kakor gotovo tukaj stojim...«

Konjač se je zakrohotal na vso moč:

»Denar, ali pa se poberi, od koder si prišel, razumeš!«

»Jutri bom plačal. Doma se že mudi ...«

Ker je konjač ostal neizprosen, se je Kurnik počasi
spreobračal iz kupca v berača.

»Lepo vas prosim, usmilite se. Doma je sedem¬
najsti ...«

»Sedemnajsti!« Konjač se je znova na vso moč za¬
krohotal, nato je zaklical proti hiši: »Pojdi, Mica, in oglej
si tega dedca. Sedemnajsti otrok se mu rodi...«

»Usmilite se,« je prosil in tarnal Kurnik.

Toda konjač je ostal neizprosen.

»Izgubi se mi izpred oči, drugače spustim pse nate,«
je zagrozil kmetu, nato pa izginil v hišo. Kurniku ni ka-

250

Dvojčki

zalo dragega, kakor da gre z dvorišča in je napoti na¬
prej. Tako se je v vasi, v katero je toliko zaupal, zelo
slabo začelo. Pri prvih hišah je bila ista stvar. Otroci so
že vedeli, da se bliža Kurnik, zato so bili vsi psi pokonci.
Od vseh strani je odmevalo:

»Tiraš, us ga, Tiraš, us ga..,«

Nekje so vpili otroci:

»Micka, skrij Sipseja v hišo, Kurnik, gre.«

Pri hiši ob cesti, kjer je bilo mimo, je vstopil in
vprašal, ali imajo kaj za njega. Naletel je na dobre ljudi.

»Pri nas ni nič, toda pri sosedu dobiš tega, kolikor
hočeš, tja pojdi.«

A pri sosednji hiši je zopet zaman trkal. Tam so
imeli psico, ki je imela mlade, in niso hoteli ničesar
slišati.

»Za tisoč dinarjev ne dam psice iz hiše,« je trdil
gospodar.

»A za tako nadlego ...?«  je moledoval Kurnik.

»Sam si si kriv, sedemnajst otrok!« mu je zabrusil
kmet v obraz.

V vsej vasi ni dobil psa, dasiravno je oblezel vsako
hišo. Tu in tam je naletel na kako dobro žensko, ki
mu je ponujala kuro, kakor ona prva kmetica sredi polja,
toda tega, kar je hotei, ni dobil nikjer. Bila je podoba,
da raste zasmeh vasi z vsakim njegovim korakom.

Počasi se je pri Kurniku začela razvijati tretja plat
njegove naloge, namreč v njem je začel zoreti tat. Za¬
vedal se je, da mora na vsak način prinesti nekaj domov,
pa naj se zgodi, kar se hoče. Sam prii' sebi je pregledal
položaj in ugotovil, da bi tu in tam bila priložnost dobiti
žival, ki jo potrebuje, na skrit način; le da je podnevi
to nemogoče. Treba bo počakati noči. A zdaj je bilo
sonce še visoko.

251

Prežihov Voranc

Medtem ga je tudi pričela mučiti žeja in če bi imel
denar, bi vstopil v gostilno in bi si kupil liter vina. Ker
pa denarja ni imel, mu ni kazalo obiskovati gostilne, ker
mu že od preklica sem brez denarja nikjer niso dajali
pijače. Zato je sredi vasi zavil na neko dvorišče k tatr-
manu in se napil iz njega. Tedaj ga je neki znanec videl
iz gostilne. Zasmilil se mu je in ga je poklical noter.

»Kurnik, kaj pa delaš ob takem vremenu tukaj?«

Kurnik si je obrisal potno čelo in rekel:

»Kumici ni dobro...«

Znanec še ni vedel o njegovi današnji nalogi. Začel
se je na ves glas smejati in se je pri tem tako utrudil,
da se je moral nasloniti na mizo. Ko je spet pogledal v
Kurnika, je imel skoraj solzne oči.

»O ti uboga kanalja, ti!« je naposled vzdihnil, potem
pa takoj naročil liter vina.

Kurnik je hlastno pil, pri tem pa na svojo nalogo ni
pozabil. Cez nekaj časa je oprezno vprašal svojega
znanca:

»Ali bi pa ti ne imel kaj ...?«

Znanec se je zopet začel krohotati, nato pa mu je
odgovoril:

»Ne, jaz nimam kaj takega, mene le pri miru pusti s
temi stvarmi. Rajši ti dam še za liter vina.«

In res, znanec je plačeval za vino ves popoldan. Pri
tem je namreč imel tudi svojo zabavo. Vsakemu gostu,
ki je prišel v gostilno, je predstavil Kurnika z glasnim
vpitjem:

»Ali si že videl očeta, ki ima sedemnajst otrok? Nisi
ga videl, gotovo ne. Tu si ga zdaj oglej. Le oglej si ga.
Danes prihaja na svet sedemnajsti otrok. Ali to ni
vredno liter vina? Deset litrov je vredno.«

252

Dvojčki

Skraja je bilo Kurniku pri tem razkazovanju malo
nerodno, potem pa je na to pozabil in se režal z gosti
vred. Dasiravno je bil že precej pijan, na svojo nalogo
vendarle ni pozabil, ampak je vztrajno čakal noči, da jo
bo lahko izpolnil. Vino mu je vlilo tudi novega poguma
v srce.

Ko se je znočilo, Kurnika ni več vzdržalo v gostilni.
Njegov znanec je hotel še dajati za vino, toda Kurnika
je preveč pekla že ta zamuda, zato se je poslovil in odšel
v noč. Imel je že natanko izdelan načrt. Pri neki hiši na
koncu vasi je bil zapazil tolstega psa, ki je bil privezan
na koncu hleva, hiša pa je stala na drugem koncu dvo¬
rišča, tako da ni bilo težko približati se psu neopaženo.
Do pasjega bivališča je lahko prišel tudi skozi sadovnjak.

V mraku je Kurnik zavil zunaj vasi daleč ven na
polje in se previdno vračal proti hiši s tolstim psom. Res
se mu je posrečilo, da se je približal psu popolnoma ne¬
opaženo. Toda pes, ki je bil prej videti kakor velik
zaspane, je zdaj zagnal tak lajež, da je moralo biti vse
takoj na nogah. A Kurnik se zdaj ni dal več motiti.
Takoj je imel v svojih rokah drugi konec verige in jo je
skušal ucvreti s plenom v noč. Toda pes se je upiral z
nenavadno močjo. Zato ga je z vso močjo pritegnil k
sebi, da bi ga nesel. Ali pes se je začel dreti, ko da bi bil
v precepu, pri tem pa je zasajal svoje ostre zobe v
Kurnikove roke.

Naenkrat so se odprla hlevska vrata in iz hleva je
planilo nekaj ljudi za Kurnikom. Kurnik jo je sicer cvrl,
kar se je dalo, in se pri tem ni menil za pasje zobovje,
toda ljudje, ki so prišli iz hleva, so ga kmalu dosegli in
podrli na tla. Najprej so mu iztrgali psa iz rok, potem pa
so začeli teptati po njem z obutimi nogami in ga obde-

253

Prežihov Voran c

lovati s pestmi. Kurniku bi se bilo bržkone zelo slabo
godilo, ako ne bi bil tedaj nekdo posvetil z baterijo v
njegov obraz in ga spoznal. Bil je domači hlapec, ki je
bil s Kurnikom v daljnem sorodu.

»Ah, ta uboga reva je. Najbrž je že spet kaj pri hiši.
Pustimo ga.«

Razen ran, ki mu jih je zadal pes na rokah, jo je
Kurnik ta večer še kar dobro odnesel. Vendar je bil
toliko preplašen, da si ni upal nadaljevati svojega lova.
Počasi se je spravil na cesto, dasiravno ni vedel, kam naj
se obme. Roke so ga skelele in kri mu je še vedno
curljala iz ran. Za njim je ležala temna vas, v kateri je
lajalo najmanj dvajset psov. Počasil se je zopet pričel
zavedati, da ima še eno možnost. Kmetica sredi polja mu
je obljubila kuro, morda se bo le dala preprositi tudi za
Tigra.

S tem bledim upanjem v srcu se je napotil do tiste
kmetije. Zadelj prestanega strahu ga je pijanost med¬
tem že zapustila. Imel je srečo: pri kmetu so imeli še luč.
Ko je vstopil v hišo, še ni utegnil voščiti dobrega večera,
ko so domači vsi hkrati zavpili:

»Kak pa si, Kurnik? Saj si vendar ves krvav in raz¬
trgan. Kaj se je zgodilo s teboj?«

»Nič,« je odvrnil Kurnik s pohlevnim glasom.

»Ali nisi nikjer nič dobil?« ga je vprašala kmetica.

»Nikjer, zato sem zopet prišel k vam, mati. Ne vem,
kako je s Kumico.. .?«

»Kumica je trdna,« ga je potolažila kmetica, potem
pa rekla dekli: »Pojdi in prinesi tisto tolsto kuro, ki je
čopasta.«

»Ali bi mi res ne mogli dati Tigra? Prinesem vam
drugega, mladega, tako gotovo, kakor sem tukaj.«

254

Dvojčki

»Že dopoldne sem ti rekla, da Tigra ne dobiš. Zato
ne sitnari. Rajši dam Kumici še eno kuro, ako bo treba.«

Kurniku se je zazdelo, da postaja zopet pijan, vendar
je odnehal, ker je sprevidel, da se ne da nič napraviti.
Pred odhodom mu je kmetica dala še večerjo in liter tep-
kovca, potem mu je stisnila kuro pod pazduho in ga
odslovila.

Ves poražen je Kurnik korakal po cesti proti domu.
Ta neuspeh ga je popolnoma zbil. Kuro je nekajkrat tako
besno stisnil pod pazduho, da je žival obupno zajavkala.
Toda moral je dalje, ker ga je skrbelo, kako gre doma
Kumici. Medtem se mu je kri na rokah že strdila, kakih
bolečin pa zaradi skrbi, ki so ga mučile, ni čutil. Le v
nogah je čutil neko težo in jim je bil komaj kos. Kmalu
ga je začel napadati močan spanec. Dolgo se ga je ote¬
pal, ko pa je prišel do poti, ki se je od glavne ceste
odcepila proti Kurniku, si je mislil:

»Tukaj se usedem za pet minut in si malo odpočijem.
Doma zategadelj ne bo cel hudir.«

Kakor je rekel, je tudi storil in se usedel na travo
nad cesto. Komaj pa se je usedel, ga že tudi ni bilo več
med ljudmi, ker je takoj zaspal. Pri tem še kure ni utegnil
izpustiti izpod pazduhe ter mu je sama počasi zdrknila
v travo, kjer je mirno obležal. Spal je težko, opojno
spanje izmučenega človeka. V sanjah je bežal pred njim
minuli dan lin čul je tudi, kako so otroci ščuvali pse
nadenj ali pa vpili izza plotov:

»Tiraš, us ga — Tiraš, us ga...!«

Ko se je prebudil, se je ustrašil, zakaj jasa ob cesti
je bila svetla, tako- svetla, da je na nasprotnem bregu
mogel razločiti vsako najmanjše drevo. Nov dan je že
široko svital.

255

Prežihov Voranc

Kurnik je hotel planiti pokonci, tedaj pa se je do¬
mislil kure. Ko se je okrenjiil v stran, jo je našel v mokri
travi, ;poleg nje pa — zdaj svojim očem ni mogel verjeti
— je zagledal močnega rjavega psa, ki mu je bil popol¬
noma neznan. Pes je še spal. Kurnik je ob pogledu
nanj izgoltal iz grla čuden glas. To je prebudilo psa.
Takoj je začel mahati z repom in se možu dobrikati.

Kurnik je bil presrečen. Bil je prepričan, da mu je
sama previdnost poslala psa ob uri, ko je bila njegova
sila največja. Hkrati je tudi zagledal, da ima pes okrog
vratu lepo okrašeno ovratnico. V hipu jo je zgrabil z
roko, da bi mu žival ne mogla uteči.

»Kuzej, ti si priden, ti boš šel lepo z menoj,« mu je
začel govoriti in ga božati. »Pri nas ti bo dobro, pr,f nas ti
bo dobro.«

Toda žival še mislila ni na kak pobeg, ampak ga je
lizala po rokah in po obrazu in se mu ni nehala dobrikati.
Kurniku so se širile prsi kokor junaku. Zdaj bo lahko
stopil pred Kurmico in ji rekel: »Poglej, to sem ti pri¬
nesel!« Vse gorje minulega dne je bilo pozabljeno.
Dvignil se je iz trave, da bi se napotil proti domu. Iz
previdnosti je žival trdno držal za ovratnico. Tedaj se je
šele spomnil kure v travi in jo malomarno pobral z
besedami:

»Za nekaj boš tudi ti prav prišla.«

Potem so odšli vsi trije proti domu, Kurnik pes
in kura.

• * *

Ko je dospel do hiše, je bil okrog Kurnikove doma¬
čije že popolnoma dan, dasiravno sonce svojih zlatih žar¬
kov še ni upiralo vanjo. Ti žarki so predli svojo zlato
prejo še okrog vrhov gore za hišo, ki je bila podobna
goreči pošasti.

256

Dvojčki

Kurnik je z mogočnimi koraki cokljai proti hiši. V
eni raki je držal rjavega psa, v drugi pa je -stiskal tolsto
kuro. Okrog domačije je bilo še popolnoma tiho. Tedaj' je
Kurnik zagledal ženo, ki je sedela na hišnem pragu.

»Lena, kako pa je?« je že od daleč izpraševal Kurnik.
Da ga žena čaka na pragu, se ni čisto nič čudil, saj je
bilo vsakikrat tako. Malo je osupnil, ker mu ni takoj
odgovorila. Zato je dodal z bodrilnim, skoraj svečanim
glasom:

»Vidiš, Lena, kaj sem ti prinesel...!«

Tedaj šele se je Kumica rahlo zganila. Njeno široko
lice, ki je bilo čisto belo in spremenjeno, je pokril kratek
smehljaj. Nato je njen svetli pogled počasi zdrknil v
nedrje in zaslišal se je njen rahli glas:

»Poglej, Kurnik, kaj si dobil...«

Kurnik je sledil temu pogledu in videl v njenih
nedrjih predpasnik, ki ga je na koncih držala njena pest,
da so bila vsa nedrja podobna gnezdu. In v tem gnezdu
je Kurnik zagledal dvoje nagih otrok, ki sta mahala z
rokami v sveže jutro.

»Dvojčki...« je presenečen izdahnil Kurnik. Pri tem
ga je popadla rahla omotica. Potem se je začel opra¬
vičevati:

»Lena, celo noč sem hodil, ker prej nisem mogel
dobiti..,«

»Kurnik, celo noč sem te čakala... tukaj...« je
dihnila žena še rahleje kakor prej. Njen glas je bil tako
slab, da je Kurnika zabolelo. Sklonil se je k materi osem¬
najstih otrok ter prijel za roko, ki je držala predpasnik.
Tedaj se je zgrozil: ta roka je bila popolnoma mrzla.

»Lena, kaj ti je? Ali te naj v hišo nesem...?«

Ženina glava je narahlo odkimavala. Njene oči so
postale nenavadno velike in so nepremično strmele v

17

257

Prežihov Voranc

goro nad Kurnikovim domom, kjer je jutranja zarja pletla
svojo zlato krono.

To je bil njen zadnji odgovor,' obenem pa tudi zadnje
znamenje njenega življenja.

Njena žuljava roka pa je čvrsto držala za predpasnik,
v katerem sta se premetavala dvojčka.

*

258

TRIJE POSVETNJAKI

V hlevu kraj ceste so na slami ležali trije prenoče¬
vala. Zunaj je skozi noč brila zimska burja, v hlevu pa
je ob svitu karbidovke vladala gosta prosojna toplota.
Živali pri jaslih so se s hrustajočimi gobci in ropotajo¬
čimi otvezami spravljale k počitku.

Na ozki, koritu podobni postelji ob zidu je ležal
hlapec Polduh. Bil je slabe volje: kar trije posvetnjaki na
slami. Tega je seveda v prvi vrsti kriva zima, potem
cesta, bližina meje in včasih nerazumljiva slabost gospo¬
dinje do postopačev. Polduh je ljudi te vrste v globini
svoje duše mrzil; medtem ko mora on trdo delati od
zore do mraka, se taki ljudje pretolčejo s postopanjem.
Zato je molčal.

Prenočevalci so se drug ob drugem stiskali na slami.
Prvi je bil mlad, drugi srednjih let in tretji starec. Mlajši
ni imel nobene odeje, zato je ležal med tovarišema ter se
pokrival s konci njunih odej; srednji se je pokril s pla¬
ščem, starikavcu pa je Polduh vrgel razcefrano plahto,
s katero so poprej pozimi pokrivali čebelne panje.

Tako so ležali, dokler ni Polduh dejal z neprijaznim
glasom:

»Luč bom ugasnil.«

Stegnil se je proti karbidovki, ki je stala na polički
poleg postelje.

»Pa ugasni,« je dejal najmlajši.

»Potem bo pa smrdelo,« se je oglasil srednji.

»Pusti rajši luč,« je zaključil starec.

17 *

259

Prežihov Voranc

Polduh je ubogal in legel nazaj na slamo.

Bilo je spet tiho; slišalo se je le sopihanje živine.
Od plasti pohojenega gnoja, ki je nad pol metra debelo
pokrival tla, je vstajala topla, vonljiva sopara, skozi
katero je le motno brlel plamen karbidovke.

Čeprav niso prenočevalci Polduha zanimali, ker je
bil takih bratcev že sit, je čez nekaj časa vendarle
vprašal:

»Kam ste pa namenjeni?« Pri tem je gledal v mo¬
krotni svod nad seboj.

Povedali so: najmlajši je iskal dela, srednji je hotel
v Nemčijo, najstarejši pa je prihajal od tam.

Polduh je spet obmolknil. Tako je s temi posvetnjaki;
eden gre tja, od koder drugi prihaja, in prvi išče tega,
česar drugi ni našel, on mora pa delati od zore do
mraka, dasiravno je že star in bi se mu prilegel počitek.
Srbelo ga je, da bi jim povedal, kar misli. Potem si je pa
spet premislil in je rajši brez pravega namena zagodrnjal:

»Kako pa?«

Na te besede je najmlajši sedel, si zvil cigareto in
pripovedoval:

»Izučil sem se za kovača, potem sem delal v tovarni.
Pri mezdnem gibanju so me vrgli na cesto, trdeč, da
imam predolg jezik. Zdaj sem prehodil že vso Jugosla¬
vijo, a me nikjer ne drži. Ker sem sam in nimam za ni¬
kogar skrbeti, mi je laže kakor drugim. Pretolči se moram
še letos, potem bo vojna, a nato prekucija in dela polne
roke.«

Obsedel je in se zagledal predse z globokimi, upa
polnimi očmi.

Drugi, ki je imel kakih štirideset let ter je ležal pri
kraju, se je oprl na desnico:

260

Trije posvetnjaki

»Izkusil sem že vse dobre in slabe čase, toda vedno
žuljavih rok. Zadnje čase pa je kakor zakleto, nikjer ne
dobim dela. Pravijo, da sem prestar za industrijo, javna
dela pa so prepičla, da bi lahko zaposlili vse, kar nas je
na cesti. Mogoče bi lahko šel služit h kakemu kmetu,
toda zatajiti bi moral ženo in otroke. Kmet se boji ože¬
njenih poslov, ker misli, da mu bo vsa družina padla na
rame, razen tega ima pa samcev dovolj. Zdaj grem v
Nemčijo, tam je vojna in dovolj dela.

Njegov glas je bil malomaren, njegove oči malo-
dušne in skoraj sovražne.

Starikavec, ki mu je bilo že čez šestdeset, je dejal
kar leže:

»Bil sem že pred vojno v Nemčiji, po vojni pa spet.
Včasih smo tam dobro živeli. Zdaj je drugače. Ce ne
moreš z mašino, te odrinejo. Ker pa nočem biti na po-
tiskalnici v tujini, sem jo pobral. Doma bo, kar bo. Povem
vam, da sem že vsega do grla sit.«

Starikavčev glas je bil izmučen in ubit, njegove
oči trudne in motne kakor svetloba v hlevu.

Troje življenj se je izpovedalo na Polduhovo kratko,
nepremišljeno opazko: »Kako pa?«

Polduh je kar naprej zmeril pod strop. Izpovedi po-
svetnjakov ga niso mnogo zanimale. Saj vemo, kako je
s temi stvarmi. Nihče ne pove resnice in vsak skuša
opravičiti svoj položaj. Zadelj Nemčije tudi ni bil rado¬
veden, meja je bila preblizu. V Nemčiji je tako kakor
pri nas: kdor je bogat, mu gre dobro, kdor pa nima nič,
mu gre slabo. To je vse. Dokler so na svetu bogati in
revni ljudje, bo ostalo tako. Bolj kakor to ga je skrbela
vojna. Zato je kmalu zagodrnjal:

»Ne verjamem, da bo vojna.«

261

Prežihov Voranc

Prenočevalci mn niso takoj odgovorili, šele čez
nekaj časa se je najmlajši zakrohotal:

»Saj je že.«

Polduh se je napravil, kakor da bi ne bil slišal mlade
zgage, ter se je obrnil k najstarejšemu:

»Ti tam pod plahto, ali si bil v svetovni vojni?

»Bil!« je čemerno pritrdil starikavec. »Mene je prav¬
zaprav zadnja vojna uničila. Bil sem štirideset let star,
ko sem moral noter. Doma sem pustil ženo in dvoje
otrok. V Galiciji sem bil ranjen in sem prišel v rusko
ujetništvo. Tedaj se mi je žena pričela mrhati. Ko sem se
po petih letih vrnil, nisem več našel družine. Zena Je
živela z drugim, imela z njim otroka, a moja dva fanta
in deklino je poslala v mojo domovno občino na rejo.
Skupaj nisva več mogla, a ostati v kraju, kjer se mi je
izkazila žena, tudi ni bilo mogoče. Zato sem zapustil delo
in odšel po svetu. In tako še zdaj hodim po njem. Vidite,
da je moje revščine pravzaprav vojna kriva...«

Hlapec se je premaknil na slami in pobaral:

»In žena?«

»Kaj me briga, kurba, kje je ostala.«

»In otroci?«

»Otroci so ostali v reji. Tudi teh nisem več videl.«

Spet je nastal molk. Možje so nepremično ždeli na
slami in strmeli vsak v svojo smer.

Tedaj je povzel srednji:

»Tudi zase lahko rečem, da me je uničila vojna.
Stvar je bila taka: ko je izbruhnila, mi je bilo ravno
devetnajst let. Doma smo imeli kmetijo, a dediči smo
bili vsega trije. Potem sem moral na vojno, iz katere
sem se vrnil šele dvajsetega leta. Koj po mojem odhodu
je umrl oče ter zapustil imetje starejšemu bratu, ki je
bil že poročen, a je bil tudi v vojski. Meni so zapisali

262

Trije posvetnjaki

dediščino, pet tisoč kron. To je bila takrat lepa dedi¬
ščina, za katero si lahko kupil lep kos zemlje. Ko sem
se vrnil, sem pa za ta denar komaj še kravo mogel ku¬
piti. Brat, ki je dobil grunt, je osemnajstega leta padel na
italijanski fronti. Mlada se je potem še enkrat omožila in
danes je naša hiša v tujih rokah. Tako nas je vojna
spravila na nič. Jaz bi bil lahko trden kmet in se mi
ne bi bilo treba potikati po svetu, ko bi tega zlomka
ne bilo.«

Komaj so njegove zadnje besede utonile v dušeči
hlevski sopari, se je že oglasil najmlajši:

»Tudi mene je prizadelo. Mene in sestro. Ko je iz¬
bruhnila vojna, mi je bilo pol leta. Najprej se je izgubil
oče, nato je tudi mati nekje ostala in s sestro so naju
izrodili tuji ljudje. Ko bi vojne ne bilo, bi najbrž tudi
meni ne bilo treba hoditi po svetu s trebuhom za kruhom.
Imel bi mater in očeta, ki bi živela z nama kje v kakem
kotu na tej zemlji in kjer bi se zamudil tudi jaz do' svoje
smrti.«

Po kratkem odmoru so se vsi trije prenočevalci, kot
bi se zmenili, hkrati obrnili k Polduhu:

»In ti...?«

»Jaz?« Hlapčev glas je bil zategel in zamišljen. Po¬
znalo se je, da se je medtem mož nekoliko odtajal. »Tudi
jaz sem vojno dovolj drago plačal. Vojak nisem bil zaradi
krčnih žil. Med vojno mi je šlo dobro, babe so me hotele
raztrgati. Nato sem se eni posebno zavezal. Imel sem tudi
precej denarja. Dokler ga je bilo, se me je babnica držala,
ko ga je pa zmanjkalo, sva šla vsak svojo pot. Potem sem
začel piti in tako sem na stare dni postal, kar sem —
krmač živine. Toda dobro, da zmorem vsaj še to, saj ko¬
maj vlačim podele za seboj.«

263

Prežihov Voranc

Štiri žrtve svetovne vojne so se tiho opazovale. Tisti,
ki je šel od juga proti severa, tisti, ki je šel od severa
proti jugu, tisti, ki je kolovratil v krogu po deželi, in
tisti, ki se že leta ni premaknil z mesta, na katerem je
živel, so se znašli na križišču istih nadlog.

Potem je Polduh vprašal najmlajšega:

»Ali si želiš vojne? Zakaj pa?«

Najmlajši posvetnjak je spet sedel.

»Ne bi rekel, da si želim vojne. Ne poznam je, toda
vojna mora biti grda. Toda kaj si hočemo, mi siromaki,
kadar hočejo vojno drugi? Ljudi ni mogoče spraviti sku¬
paj za kak boljši namen. Spravili pa jih bodo skupaj z
vojno. In po novi jih bodo teže spravili vsaksebi, kakor
po prejšnji. Vidite, koliko ljudi ne ve, kaj bi počeli,
vojska jih bo pa naučila. Zdaj ne koristim nikjer, potem
bom pa morda le kje...«

Starikavec je pustil tovariše precej dolgo čakati,
preden je spregovoril:

»Moj ded je bil star blizu osemdeset let, ko je meni
bilo šele deset. Vedno nam je pripovedoval zgodbe in tudi
o vojni je govoril. In kaj je pravil? Trdil je, da bo prišla
velika vojna, ki bo vse pokončala, ljudi in ljudstvo. Na¬
stalo bo sovraštvo, da oče ne bo več poznal sina, sin ne
očeta, brat ne brata, hči ne matere. Zmeda bo taka, da
nihče ne bo vedel, katera vera je prava. Ko bo že vse
pomandrano in bo sila prišla do grla, se bodo ljudje na¬
potili iskat pra-vo vero, ki jih bo rešila, toda nihče jim ne
bo znal pokazati prave poti. Zgodilo se pa bo, da jo bodo
našii, in tedaj bo zavladal srečen čas... Ne vem, če bom
dočakal, da se bo prerokovanje mojega dedeja izpolnilo,
toda rad bi ga dočakal ...«

Nastala je tihota. Zunaj se je čul piš zimske noči in
ob tem odmevu so se stiskala vsa srca. Pod vtisom tu-

264

Trije posvetnjaki

lečih vetrov so se njih misli polagoma oddaljevale od
vojne.

Nato je Polduh, obrnjen k starikavcu, spet povzel:

»Lej, ko bi imel svoje otroke, bi lahko šel k njim
in ne bi ti bilo treba tavati okrog.«

Starikavec se je zganil:

»Nimam pravice, kar koli zahtevati od otrok, ker se
v mladosti nisem brigal zanje. Lahko mi pljunejo v obraz
in jaz bi moral molčati. Zato jih ne bom iskal.«

»Jaz bi jih iskal, ko bi jih imel,« je menil Polduh
skoraj sanjavo.

»Pa jih ne bom.«

»In če bi imel ženo, bi bilo tudi laže. Sasm biti je
hudo,« je dalje razmišljal hlapec.

Starikavec se je nenadoma obrnil k mlademu in ga
vprašal z rahlim, skoraj boječim glasom:

»Ali si poznal svojo mater?«

Ta je malo napel možgane, potem pa odvrnil:

»Če bi trdil, da sem jo poznal, bi trdil preveč. Toda
spominjam se je. Zdi se mi, da je bila mlada in močna
in da se je njeno lice brez prestanka smejalo. Tudi se
mi zdi, da mi njene zadnje besede še brnijo v ušesih:

,Kadar bo konec vojne, se bo vrnil tvoj oče in potem
bomo spet skupaj’. To je bilo menda takrat, ko me je
gnala v rejo. To je vse, kar vem od nje.«

»Ali bi jo še kdaj rad videl?« se je vmešal Polduh,
kakor bi se predramil iz neke zamišljenosti.

»Hm, rad in nerad. Zdaj imam lepo podobo od nje,
lepšo kakor je to, kar so mi pozneje pravili o njej. Baje
je mene in sestro zavrgla in odšla z drugim, ker se oče ni
več vrnil. Mogoče ima druge otroke ■— če je še živa. Mo¬
goče je reva in prosi. Kako naj ji pomagam, če nič ni-

265

Prežihov Voranc

mam. In tudi njo bi bolelo, če bi videla, kako živim.
Očitala bi si, da je ona kriva. Zato je bolje tako.«

Hlapec, starikavec in mladi kovač so se zresnili.
Zdelo se je, da mislijo vsi na eno in isto stvar. Le sred¬
nji je ostal kakor prej. Bil je prvi, ki je prekinil molk.
»Ha, kako se vse to lepo slišil Toda v resnici je drugače.
Poglejte mene! Ženo imam, otroke, toda jaz se bojim njih,
oni se bojijo mene, vsi skupaj pa se bojimo življenja, ki
ga živimo. Pri tebi, stari, je vse že zaraslo, kar te je
žgalo, ti mladi imaš v srcu tujo, a lepo podobo, ti, hlapec,
pozabiš na preteklost, ker si sit in ker se lahko pogo¬
voriš z živino, mene pa vse to, kar vas pomirja, goni po
svetu. Bolje je za tistega, ki nima nikogar, kakor za ti¬
stega, ki koga ima — dandanašnji.«

Njegove besede so samotno odmevale po hlevu. Oni
trije so se delali, kot bi ga poslušali le z enim ušesom.
Nihče se ni ganil, le govedo v drugem kotu hleva, ki se
je preložilo, je izpustilo dolg, puhajoč stok iz ohlapnih
prsi. Plamenček karbidovke je dvakrat, trikrat modrikasto
švignil kvišku, kar je pomenilo, da karbid pojema. Pol-
duh je segel po karbidovki, nekaj odvil, potem pa rekel:

»Zdaj bo še nekaj časa gorelo.«

Tedaj se je oglasil starec skoraj s hripavim glasom:

»Ti, kaj bi bilo, če se je tvoj oče vrnil iz vojne...«

Mladi prenočevalec je nekaj trenutkov molčal, po¬
tem pa zamahnil z roko:

»Ah, kaj! Če se je, se ni zame in za mojo sestro.«

Starikavec se je zgrbil na slami, kakor bi jo dobil
po glavi.

Mladi pa je nadaljeval:

»Sicer pa se na nikogar ne moreš jeziti. Bila je vojna,
ki je vse razrušila; razbila je meje, razgnala je družine in
pohodila ljudi, kakor mi pohodimo črve. Ljudje nismo

266

Trije posvetnjaki

tega krivi, tudi moja mati in moj oče nista kriva. Ljudje
so krivi le za to, da je vojna sploh mogoča. To je vse!«

Hlapec in starikavec sta ga poslušala z odprtimi
usti. Nato je Polduh vprašal:

»In kaj bi napravil, če bi — recimo — dobil v roke
tistega, ki je zapeljal tvojo mater?«

»Kaj bi napravil? Ne vem, po pravici rečeno. Mo¬
goče bi mu nič ne napravil, mogoče bi ga pretepel za¬
radi matere, a ne zaradi sebe. Najbrž bi ga pretepel. Toda
kar bi napravil, bi ne imelo nobenega smisla. Kaj mo¬
rejo ljudje zato, če so delali, kar jim je bilo prijetno!«

Polduh se je vidno oddahnil, starikavec se je pa
zleknil na slamo in zagodel:

»Mislim, da je že pozno. Ugasni luč. Nima smisla.«

Medtem ko je prej Polduh še malo poizkušal po¬
daljšati življenje luči, je zdaj takoj ubogal in pritisnil
prst na gorilnik. Hlev sta takoj napolnila neprodima
tema in smrad po karbidu. Skozi okna v steni ni prihajal
niti najslabotnejši odsev od zunaj.

Najprej je zaspal srednji posvetnjak. Bil je najbolj
truden ter je imel tudi najnapornejšo pot pred seboj, ker
je moral čez mejo. Njegove skrbi so bile daleč. Zato je
sipal trdno in nepremično.

Najmlajši je pred spancem mislil še na razne stvari.
Zakaj neki sta ga ta dva starca, ta berač na levi in hlapec
na postelji, gledala s tako čudnimi očmi? Ko da bi mu
hotela zlesti v dušo. In kako sta ga gnala z vprašanji.
Kaj neki imajo taki starci od tega, če ti zvotlijo dušo? Po¬
magati ti tako nobeden ne more. — Prisluhnil je njunim
sapam, toda na obeh ležiščih se ni ganila niti slamica.
Ali spita ali pa se le tako delata? Čudna dedca, oba! In
njuni zgodbi! —

'267

Prežihov Voranc

Kmalu je tudi njega premagal spanec. Privil se je k
starcu, od katerega je nategnil malo odeje, ter zaspal
utrujeno spanje.

Starikavec se je potuhnil takoj, ko se je zgrnila v
hlevu tema, a zaspal ni. Po glavi so se mu pojale čudne,
nove misli. Ob njih mu je srce tolklo s tako silo, da je iz
bojazni, da bi ga fant ne slišal, nasiloma zapiral usta. Po¬
skušal se je tudi odmakniti, toda ker je ležal ob plankah
ovčjih staj, se ni imel kam.

Ali ni ta fant podoben njej — tisti kurbi, ki mu je
uničila življenje? To nizko čelo s črnimi očmi? Tudi ona
je imela tako nizko, skrivnostno čelo ... Nikoli nisi mo¬
gel vedeti, kakšne misli se predejo za njim. In potem
njegova starost. Škoda, da ga ni vprašal, koliko let ima.
Dalje njegova sestra, rejenstvo, oče, ki ga ni nikdar
videl...

Starikavčeva fantazija je bujno predla dolgo v noč.
Nekajkrat je bil že na tem, da prebudi mladega preno-
čevalca, ga natančno izpraša ter mu vse pove, toda vsa-
kikrat se je zbal svoje lastne vesti. Kako je že rekel:
»... če se je vrnil, se ni zame in za mojo sestro.« Kaj naj
mu reče? Ali naj se zjoče pred njim? Kaj si bo mislil,
če je res njegov sin? Dvom mu je napolnil srce in mu
dolgo dolgo ni dal zaspati. Na tihem in previdno, da bi
sosede ne prebudil, je odmikal s sebe plahto ter jo rinil
na spečega soseda, ki je ležal in bil brez odeje. Pri tem
ga je navdajalo neko sladko čustvo, ki ga še ni okusil v
življenju. Samo malo, samo drobtinico dobrote lahko iz¬
kaže ... Morda je le njegov sin...

Pozno ponoči so se mu oči od utrujenosti zaprle.

Hlapec Polduh je ostal najdlje buden. Spočetka mu
je ob mislih, ki so mu polnile glavo, otrpnilo telo, da je
nepremično obležal na postelji. Prisluškoval je dihanju

268

Trije posvetnjaki

najmlajšega in najstarejšega na slami. Kakor gotovo je
on hlapec Polduh, tako gotovo je starec pravi mož nje¬
gove bivše ljubice, in mlajši, njen sin. Starikavec se zdi
starejši, kot je v resnici. Ni čudo, če ga stari ni spoznal,
saj ga menda niti videl ni; toda on ga je spoznal. Kaj bi
le rekel, če bi se mu dal spoznati? Vesti pred njim ni
treba imeti. Ženska je od njega zvabila denar, potem je
šla. Ampak ta fant kraj njega? Podoba bi bila, da je njen.
Ali je mogoče ...? Ob misli na njega ga je zbodlo. Da —
pred njim pa nima mirne vesti, nikakor ne. Mogoče je
bil kriv njene poti — kriv, da je fant izgubil mater in
pozneje tudi očeta...

Neznan strah je vstajal v njem in čim bolj se je pre¬
metaval po slami, tem nemirnejša je bila domišljija. Po¬
tem je prisluškoval dihanju na slami; mlajši je že davno
spal, starikavec se je pa menda potajil. Mogoče je tudi
on zaslutil...

Naposled je pričelo rahlo in slabotno hrliti tudi ob
plankah. Starikavec je zaspal. Tedaj je Polduha obšlo
čudno čustvo... Potihoma je vstal, snel s postelje naj¬
debelejšo odejo in jo rahlo in previdno pogrnil čez vse
tri. Ko je to opravil, je še postal pri njihovem vznožju
in prisluškoval. Speči so dihali — srednji težko, zaskrb¬
ljeno, mladi močno, skoraj brezskrbno, a starikavec raz¬
trgano, votlo... Potem se je vrnil na posteljo s tiho
srečo v srcu.

Hlapec Polduh je dočakal jutro že sedeč na postelji.
Bil je oblečen, poleg njega pa je ležala cula s krivo pa¬
lico. Ko se je na oknih zaznamoval prvi svit, se je dvi¬
gnil, se neslišno približal vratom, se od tam še enkrat ozrl
proti spečim, nato pa stopil v mrzlo, snežno zimsko jutro.
Onkraj dvorišča se je hiša še komaj vidno risala iz ju-

269

Prežihov Voranc

tranje megle. Čeprav je bil mraz, da je drevje pokalo,
hlapca ni zeblo.

Po kratkem pomisleku se je napotil k hiši in potrkal
na okno kamre, kjer sta spala gospodarja.

»Kaj pa je?« se je oglasil kmet.

»Ven pojte, imam vam nekaj povedati.«

Kmet je ves začuden odprl vežna vrata. Bal se je, da
se ni pri živini kaj zgodilo. Toda na pragu je zagledal
Polduha s culo v eni in s palico v drugi roki. Še preden
je utegnil ziniti, ga je hlapec prehitel.

»Gospodar, jaz moram od hiše. Namesto mene vzemi
za krmača najmlajšega posvetnjaka, ki leži v hlevu. On
je dela in zaslužka potrebnejši od mene.«

Kmet je zijal, toda na vsa vprašanja je dobival en
sam odgovor.

»Vzemi namesto mene mlajšega posvetnjaka, ki leži
v hlevu.«

Kmet mu je moral takoj izplačati ostanek in Polduh
jo- je tako naglo odkuril iz hiše, da kmet še ust ni utegnil
zapreti. Videl ga je le, kako je zavil na cesto proti vasici.

Takoj za njim se je pred hlevskimi vrati prikazala
druga postava. Bil je starikavec, ki je prišel včeraj prvi
prosit prenočišča. Tudi temu je bilo videti, ko da bi se
nečesa bal. S širokimi koraki je premeril prazno dvorišče
in izginil na cesto, ki je vodila iz vasi v zasneženo,
mrzlo jutro ...

270

V STRUGI

Sedela sva na bregu reke. Reka v strugi je skoraj ne¬
slišno tekla proti vzhodu, njena široka svetla gladina je-
odsevala v barvah poletnega večera. Daleč doli, kjer je-
reka izginjala za ovinkom, je ležalo mesto z bleščečimi
strehami visokih hiš; žarki zahajajočega sonca so se od¬
bijali od svetlih predmetov v mestu in segali po vodni
gladini skoraj do naju. Pokrajina je bila zavita v bled.
sončni sij; sonce je takrat bilo že čisto nad gorovjem, ki
se je v polkrogu vleklo na zahodni strani.

Okrog naju je bilo mimo. Iz mesta ni prahajal nikak
šum, polja naokrog so bila prazna in tiha, nizke kmečke
hiše so se polagoma pogrezale v polmrak.

Moj tovariš Peter Lagoja, ki je dotlej tiho ležal na
travi poleg mene, se je premaknil. Dvignil je glavo im
pogledal proti mestu.

»Kmalu bO' noč in potem pridejo zvezde,« je rekel
nemirno in se zazrl na nasprotno stran neba.

»Ali se že vrneva v mesto?« sem ga vprašal.

Odgovora nisem dobil. Umaknil je pogled od bledo-
rdečega obzorja nad oddaljenimi hribi in se zagledal v
reko pod seboj. Njena gladina je postajala vse bolj siva;
svetli prameni odbijajočih se sončnih žarkov so vidno iz¬
ginjali z reke. Svetloba nad mestom je postala še bolj
bleda in se dvignila še više v zrak. Mir po okolici je po¬
stajal vse bolj veličasten. Tedaj pa se je zazdelo, da je
voda v strugi nenadoma oživela: za trenutek je zašumeh>.

" 271

Prežihov Voranc

od brega do brega in vzdolž reke do ovinka. Potem pa je
bilo zopet vse tiho.

Peter Lagoja je še vedno nepremično sedel in zrl v
vodo. Njegov obraz je bil čudno vsakdanji in brezizrazen.
Vedel sem, da je njegov mir le navidezen in da je nje¬
gova duša nemima. V takih trenutkih je bil razburjen,
osamljenost in široka narava sta vplivali nanj čisto dru¬
gače. Zadnji čas je bil čudno miren, brezbrižen, čeprav
v najinem položaju tega ne bi pričakoval. Menda sva že
peti dan hodila na državno posredovalnico dela, kjer sva
bila v spisku brezposelnih; vpraševala sva in čakala dela,
pa zaman. Prav takrat je v industriji bila kriza in kon¬
kurenca med brezposelnimi je bila velika. Dolga proce¬
sija se je vsak dan vlekla v Ulico' vseh svetnikov, kjer je
bila posredovalnica. S to procesijo sva romala tudi midva.
Mene je že vse jezilo; tisto večno negotovo čakanje,
vpraševanje in neuspeh, poleg tega pa je človek lezel
vedno globlje v bedo. Moj tovariš je bil čisto drugačen.
Najin neuspeh ga je zabaval in očitno se je v nekem bo¬
lestnem zadoščenju veselil, da je moja morala vedno bolj
padala. Ko sva opoldne ali zvečer srebala juho v Ljudski
kuhinji, se je norčeval iz mene in moje trdne vere, da
prihodnji dan dobiva delo. Cim bolj sem bil jaz pobit,
tem bolj je bil on gostobeseden. Taka sva odšla danes
prav na njegov predlog v okolico mesta. Brez cilja sva
blodila po poljih in nazadnje prišla na breg reke, kjer
sva leže v travi dočakala večer.

Tedaj se je tovariš oglasil, kakor bi se prebudil iz
spanja. Rekel je, da je prijetno sedeti v travi v mraku
poletnega večera, z reko pred seboj in polji okrog sebe.

»Človek si oddahne, če pride slednjič iz mesta v
naravo,« je končal.

272

V strugi

»Pa ostaniva,« sem mu pritrdil tem rajši, ker je prav
takrat stopala noč izza gor, prihajala prek mesta do naju
in se sklanjala nizko nad reko, da se je sivi pas čedalje
bolj ožil. Polje okrog bregov, prej mimo in mrtvo, polno
soparnega vzduha sončnega dne, je nenadoma oživelo; iz
trave, grmovja in lesov, od daljnjih njiv so odmevali ne¬
šteti glasovi večernega življenja in se zlivali v eno samo
harmonično pesem, dvigajdčo se v neskončno, še nekoliko
soparno ozračje. Prej zamolklo modro nebo se je nena¬
doma spremenilo, sijaj neštetih zvezd ga je pokril čez in
čez. Zarja na zahodu je izginila. Namesto zarje se je na
obzorju pojavljala poletna bliskavica.

»Ko človek takole ležlil na hrbtu, gleda zvezde in
zraven misli — mu postane neprijetno,« je tovariš nena¬
doma izpregovoril, ne da bi me pogledal.

»Ko bi človek zmeraj gledal v zvezde, bi menda
znorel,« je pripomnil čez čas, ker mu nisem odgovoril.

»To je narava!« sem velel kratko, nevoljen, da me
moti v razmišljanju.

»Narava — vem! Toda vprašanje je, če so tam tudi
ljudje — na teh zvezdah. Vrag vedi.« Zaničujoče je
pljunil daleč od sebe, menda zato, ker ni mogel rešiti
problema.

»To je življenje na tem svetu!« je nadaljeval. »Vidiš
nekaj, pa ne veš, kaj je, gledaš, razmišljaš, pa si čedalje
bolj neumen. — Človeško življenje! Zanimivo! Imaš živ¬
ljenje, pa ne znaš živeti — imaš pogoje, vse, dobro voljo,
pa ni vse skupaj nič. Kdo je uredil vse tako?«

»Bog!« sem mu odvrnil, da ni bilo treba druge
razlage.

»Tako pravijo, vem! In če gleda človek vse to takole
zvečer, pride nehote do takega zaključka, čeprav ne
verjame. Jaz ne verjamem tega. Ne verjamem, da bi bil

18

273

Prežihov Voranc

bog tako krut in nalašč ustvaril tako razmerje na zemlji,
kjer hodijo ljudje drug po drugem. To je nekaj drugega.
Ne vem, kaj je. Večna vojna — preganjanje! Kdor je
močnejši — lop po slabejšem, in če se mi ne ukloniš in
ne služiš — te ubijem. Bog je pri tem nedolžen...«

In spet se je zamislil.

Poznal sem to njegovo filozofijo in tudi nocoj sem
vedel, da je prišel vanj tak duh, ki hoče govoriti in go¬
voriti. Tu bi ne pomagalo nobeno oporekanje.

Peter Lagoja je nadaljeval, ne oziraje se name:

»In prav imajo ljudje, da so taki. Jaz bi tudi tako
delal. Vrag te vzemi, če nisi sposoben živeti, kakor se
spodobi. Zakaj pa si mevža? Če si zadovoljen z ovsenim
kruhom, pa bodi, ko vidiš, da je tvoj sosed pogačo. —
Tepec!«

Poslednji izraz je očitno letel name, pravzaprav na
moje nazore o novem družbenem redu, o privatni lastnini
itd., ki sem mu jih včasih razlagal. Tudi sedaj sem ga
spomnil, da bo ta živalski boj in gnavljenje prenehalo,
ko bo drugačen družbeni red.

»Ha, ha, ha!« se je zakrohotal, da je čudno zadonelo
prek reke. »Saj vem! To so štorije. Tudi jaz sem veroval
v take reči, ko sem bil še mlad in organiziran. Nov
družbeni red, da! Lepa reč! Čakaj — da ti povem: v pra¬
vičen družbeni red jaz sploh ne verjamem. Red bo' ostal
vedno isti. Sedaj je na vladi gospoda! Prav! Recimo, da
napravimo revolucijo, vržemo gospodo, jo naženemo v
fabrike afn na cesto. Nato se pa usedemo' mi v vile, hotele,
avtomobile in vladamo mi. Kako bomo vladali? Gnjavili
bomo svoje podložnike — gospodo — kakor je prej gnja¬
vila ona nas. Prav tako. Hej! Zakaj ne! Kje je zapisano,
da bi moral zmerom eden vladati, dobro živeti, drugi pa
stradati? Zamenjajmo vloge. Vidiš, za to sem jaz. Če bo

274

V strugi

kdaj prišlo, o čemer ti sanjaš, bo tisto le zamenjava vlog,
ne pa družbenega reda.«

V govoru se je razburil, se dvignil nekoliko pokonci
in udaril z dlanjo po travi, da je zabobnelo. Čriček, ki je
neskrbno cvrčal blizu naju, skrit v visoki travi, je ob¬
molknil. Za trenutek se je zdelo, kakor bi obmolknila vsa
narava okrog naju.

Tovariševa izjava me je skoraj zabolela in sprva sem
bil nekoliko užaljen, da tako ironizira moje prepričanje.
Toda spomnil sem se, da so bile tovariševe besede bolj
izliv obupa, kakor pa izraz prepričanja. Skušal sem zago¬
varjati idejo o novem družbenem redu. Govoril sem na
dolgo in široko, razlagajoč mu verjetno prihodnost s sta¬
lišča razvoja ekonomskih prilik. Vendar nocoj moj to¬
variš ni bil dovzeten za nauke. Poslušal me je sicer do
konca, potem pa je rekel:

»To so lepe reči, ali preden se vse to tako razvije,
bo preteklo tisoč let. In potem? Ali misliš, da bodo ljudje
živeli po teh naukih? Kaj šel Polakomnili se bodo in
živeli kakor prej. Ljudje so po večini slabe nravi, to je.
Mi vsi, jaz, ti! Ako bi hotel ustvariti nov svet, bi moral
podaviti vse ljudi in potem ustvariti novega človeka.«

Umolknil je. Molčal sem tudi jaz, ker sem v teh iz¬
bruhih užaljene človeške zavesti začutil precej resnice.
Ni mi bilo prav, da mi je s svojim besedičenjem pokvaril
večer v naravi, kjer se človek kot otrok preda svojim
mislim ter uživa. To je občutil menda tudi on. V zadregi
se je zganil in iz polteme me je pogledalo dvoje majhnih
svetlih oči. Čez čas je zamahnil z roko in dejal, ko da
se opravičuje:

»Saj nič ne rečem, ampak človeku pridejo take misli,
da sam ne ve, kako. Če se izpolni tvoje prerokovanje,

18 *

275

Prežihov Voranc

bo dobro! Kaj misliš, ali bo revolucija? Kaj delajo bolj-
ševiki?«

Z mojim odgovorom zopet ni bil zadovoljen, nervo¬
zno si je zasukal brke in nato malomarno zahteval tobaka.
Zvila sva si vsak eno cigareto in prižgala. Molče sva ka¬
dila. Okrog naju je šelestela trava, nad njo je dihal rahel
poletni dih. Pesem noči je postajala čedalje tišja, mnogo
glasov je utihnilo in čez čas je bilo slišati le še redke,
posamezne glasove. Doli v strugi je zapihal hladen veter;
voda pod nama je bila temna in skrivnostna. Poezija
okrog naju je na mah izginila. Nočni mir je presekal
tuleč pisk lokomotive, bežeče čez ravnino proti mestu,
ki je bilo pokrito s svetlo kopreno žarečih luči.

Zopet sem opomnil tovariša, da je zadnji čas, vrniti
se v mesto. Peter Lagoja je vzdihnil, nato se je dvignil
in nič ni rekel. Vstal sem tudi jaz in stopila sva na polj¬
sko pot, ki je vodila k cesti. Nemo sva korakala drug ob
drugem. Obema se je menda krčilo srce ob misli, da
greva v mesto. Najprej je dal duška svojim občutkom
moj tovaxiš.

»Mesto je izvor vsega zla!« je rekel preudarno in
gledal svetlo meglo, pokrivajočo mesto. »To je moje
trdno prepričanje že dalj časa. Tam živijo ljudje na kupu,
eden poleg drugega, in v tej gneči postajajo zlobni, za¬
vistni, požrešni. Drugače je na kmetih; tam je narava od¬
prta in široka, tudi človeška duša je odprta in široka.
Srečni so ljudje na kmetih!«

Nenadoma je umolknil, a čez nekoliko časa nada¬
ljeval:

»Jaz sem bil včasih tudi na kmetih, do vojaških let,
potem pa sem ostal v mestu... Babe in tO' prekleto
mestno življenje... Ko bi šel na kmete, bi imel danes
mogoče svoj dom, mogoče bi bil kje za hlapca ali kaj. Nič

276

V strugi

bi ne vedel o tem svetu in živel bi zadovoljno. Čez teden
bi delal, v nedeljo bi šel v cerkev in molil boga, potem
bi zavil v krčmo, se napil in se stepel, nazadnje bi pre¬
tepel še babo. Tako bi teklo življenje. In vrag vedi, da
bi bilo lepše kot je sedaj.«

Medtem sva prišla na veliko cesto. Do takrat se je
zdelo, da tavava po polju kakor dva izgubljenca. Šele
ko so pod nama zadoneli trdi koraki po cesti, sva se za¬
vedela. Ob odmevu korakov so se nama skrčili živci in
nehote sva pohitela proti mestu. Cesta je v velikem pol¬
krogu zavila v predmestje in kmalu nama je zapihal v
obraz dušljiv zrak tesnih, razgretih ulic, pomešan s smra¬
dom in prahom. Pred nama so zasvetile prve svetilke
predmestne ulice.

Kazalo je, da je že pozno; ulice so bile tihe in skoraj
prazne, lokali zaprti, gotovo je bila že polnoč. Šla sva
proti središču mesta in ves čas nisva spregovorila bese¬
dico,- tovarišu se očitno ni dalo govoriti. Tiho je šel ob
meni, roke v hlačnih žepih in glavo stisnjeno med ramena.

Ko sva prišla na veliki trg sredi mesta, se je nena¬
doma ustavil in me zvedavo pogledal:

»Ali imaš kaj cvenka?«

»Zakaj?« sem vprašal.

»Šla bi v kavarno — tamle je ena odprta.«

Molče sva krenila proti kavami. Mimo naju je smuk¬
nila ženska postava; tovariš se je zvedavo ozrl za njo,
nato pa se je obrnil in rekel: »Cipal«

Pred vhodom sva za trenutek obstala in iz ust mi je
ušlo vprašanje:

»Kaj pa jutri?«

»Jutri!« je odvrnil tovariš. »Jutri greva zopet na po¬
sredovalnico. Komisar mi je včeraj obljubil, da jutri čisto
gotovo dobiva delo. In potem...«

277

Prežihov Voranc

Skoraj razdraženo je zamahnil z roko. Zazdelo se mi
je, da je s to kretnjo presekal nocojšnjo zamišljenost in
da pred menoj zopet stoji moj stari, lahkomišljeni znanec
Peter Lagoja.

Odšla sva v kavarno.

278

SEKTOR ŠT. 5

Naša stotnija je zasedala strelski jarek.

Bilo je ponoči in popolnoma temno. Nebo je bilo
oblačno, brez zvezd, brez svetlobe, in kadar je kje kaka
raketa švignila v zrak, si videl nad seboj težke črne
oblake, nizko poveznjene nad zemljo. Predmeti, raztre¬
seni po terenu, kjer smo hodili, se niso razločevali med
seboj, vse je bilo strnjeno v neprijazno mračno površino
podolgovatega slemena, kamor smo bili namenjeni.

2e  dve uri smo tako tavali. Ležeči onstran hriba v
zaledju, smo v mraku dobili povelje, da moramo zasesti
sektor št. 5, kakor se je imenovalo sleme pred nami. Ko
smo vprašali tovariše, ki so že bili tamkaj, kako daleč
je, so rekli, da smo v dveh urah slabe hoje lahko tam.
Sedaj, po dobrih dveh urah hoje pa se je zdelo, da je
vrh slemena še vedno enako oddaljen. Pomikanje je bilo
težavno. Najprej smo hodili po nekaki cesti in takrat je
še šlo. Toda kmalu smo krenili s ceste počez proti hribu
in teren je bil ves čas hudo neprijeten. Kraška tla s svo¬
jimi kamenitimi travniki in obzidanimi njivicami so
bila razhojena in razrita od eksplozij in izkopanih jarkov;
vojni material, žice, zapreke, les, polomljeno orodje je
pokrivalo zemljo, bolj ko smo se vzpenjali po poševnem
pobočju hriba. Hoja je postajala mučna; bila je nekako
zaletavanje naprej, instinktivno opotekanje z občutkom,
da te vsak hip iznenadi jarek, da butneš ob kamen ali se
zadeneš ob kaj robatega. Sprva je med moštvom vla¬
dal molk, ki je posledica tope groze in mrzle brez-

279

Prežihov Vo rane

brižnosti, pod katero leži strah. Avtomatično je korakala
stotnija v temo, nekaj časa po dva in dva vzporedno,
nato pa zaradi neenakomernega terena v gručah po ne¬
kaj mož. Med gručami so se pomikali posamezniki. Molk.
Šli smo stisnjenih zob in ukrivljeni pod bremenom vojne
opreme, ki nam je čepela na hrbtih in pritiskala k tlom.

Sprva je bila stotnija nenavadno oprezna, dasiravno
je bila prva linija še precej daleč, toda neskončno te¬
žavna pot, težka prtljaga in negotovost je moštvo spravila
v slabo voljo. Slišati je bilo kletve, padce in rezek, škodo¬
željen posmeh, nato celo opazke.

»Kje pa je tisti sektor št. 5? He!«

»Pičli dve uri, prijatelj.«

»Pazi, da te ne z lopato po čeljustih.«

»Kakšen teren! Ali je to pot?«

»Pst, tiho, bo streljal!«

»Naj strelja, vrag, kaj pa misliš!«

»Ali imaš kaj ruma v čutari?«

»Tiho!« se je zaslišal častnikov glas iz ospredja.

»Bližamo se ognjeni črti!«

Za hip sta nemir in nevolja utihnila, moštvo se je
potuhnilo v temo in slišati je bilo le krevsanje po raz¬
ritih tleh, šum zibajočih se polnih nahrbtnikov in rož¬
ljanje municije v torbicah. Toda ta potuhnjeni mir je
kmalu prenehal in nad dolgo črto stotnijskega moštva
se je spet dvignilo hrumenje, podobno divjanju valov.
Častniki in podčastniki so se trudili, da bi pomirili mo¬
štvo. Grozili so s sovražnikom, toda bolj ko smo se
približevali ognjeni črti, redkejši so postajali opomini.
Zdelo se je, da je bližina ognjene črte povzročila v vrsti
nekako mrzlično brezbrižnost.

Na črti pred nami in še daleč na levo in desno pa je
bilo nenavadno tiho, skoraj nobenega strela. Daleč nekje

280

Sektor St. 5

je bobnelo v zraku, toda bilo je tako daleč proti zahodu,
da ni bilo videti odsevov daljnega obstreljevanja s
topovi. To grmenje pa nam ni šlo do živega. Pred nami
in okoli nas je bil mir, podoben miru po nevihti. Pred
nekaj dnevi je prav na tem sektorju divjala srdita kano-
nada; napadali so in bombardirali jarke; sedaj pa je vla¬
dal mir, le straže so streljale tu in tam in svetile z
raketami.

Prišli smo na nekako planoto, ki se nam je zdela
zdaj malce svetlejša, razločiti pa še vedno nismo mogli
obrisa celotne površine. Zdelo se je, da hodimo po tej
planoti že ure in ure, in da se še vedno razteza v ne¬
skončno daljavo teme in noči. Polaščala se nas je že
izmučenost. Buljili smo v noč z željo, da čim prej pri¬
demo do ognjene črte, pa naj se takoj usuje ogenj, samo
da bo konec te mučne nočne hoje.

Srečali smo manjšo grupo vojakov, ki so prihajali od
tam, kamor smo korakali .mi. Naši so jih obstopili in naglas,
zahtevali, naj povedo, kako daleč je še do jarkov.

»Ni več daleč! — Tam!« so odgovorili vojaki, za¬
mahnili z rokami v našo smer in neslišno izginili v temo
za nami.

»Hudič!« so kleli naši in se jezili na one.

»Gremo torej naprej!«

»Meni je že vseeno!« je menil tovariš pred menoj,,
opletajoč s puškinim kopitom po kamenju. »Toda to re¬
čem: naj mi še kdo poskusi peti cesarsko pesem, razbi¬
jem mu črepinjo.«

Jezno je pljunil in brez vsake bojazni dodal glasno
psovko. Poslušal ga tako ni nihče, kjer je bil vsak zatop¬
ljen vase in v svoje težave. Kadar koli je kdo padel,
zadel ob kak kamen ali gitai in si pri tem opraskal roke-
ali obraz, se je zaslišala kletev ali psovka.

•• 281

Prežihov Voranc

Nenadoma pa so naši koraki postali bolj doneči.
Zdelo se je, da v temi pred nami vstaja temnejša noč. Z
ramami smo zadevali na desno in levo ob nekake stene.

»Jarek!«

Torej smo na ognjeni črti. Na to nas je opozoril rezek
žvižg svinčenke, ki jo je izstrelila sovražna puška. Za
hip se nas je polotilo neprijetno občutje, ki pa je minilo
tako hitro, kakor se je pojavilo. Prevladala je zavest, da
je konec mučne hoje; dalje misli niso hotele.

Korakati po jarku je bilo skoraj bolj mučno, kakor
po odprtem terenu. Jarek je bil zelo ozek, od zadnjega
obstreljevanja še ves razbit in razrit; od vseh strani so
molele v odprtino traverze in kamenje, dno pa je bilo
podobno izsušeni rečni strugi; skale in kotanje, polne
blata, so se nenehno vrstile. Poleg tega pa je bilo treba
korakati kolikor mogoče oprezno. Sovražna črta je bila
oddaljena komaj nekaj sto korakov in prav na tej strani
je bil sovražnik zelo občutljiv. Zdelo se nam je, da že
nekaj voha. Poki pušk so se ponavljali z nervozno
vztrajnostjo in rakete so vsakih pet minut švigale v zrak;
takrat se je bilo treba stisniti k steni in počakati teme.
Videl sem razrit, mrtev svet okrog jarka, obsijan od
sija rakete ...

Ko se je zopet spustila tema, smo šli dalje. Pomi¬
kali smo se drug za drugim; bolj smo se plazili po tleh
in med prstjo, kakor šli. Vendar se zveza med posamez¬
nimi vodi ni pretrgala in brez povelja je cela stotnija
zasedala prvi jarek ognjene črte. Še smo se plazili, ko so
se pričele plaziti mimo nas v smer, od koder smo priha¬
jali, čme, molčeče postave, čete, ki smo. jih zamenjali.

Še preden sem se znašel v novem položaju, me pri¬
tisne nekdo k vlažni steni jarka in zašepeče:

»Tukaj si!«

282

Sektor it. 5

»Kaj, kaj?« vprašam živčno.

»Pst! Tiho! Sovražnik je tukaj oddaljen le kakih pet¬
deset metrov. Pazi na glavo. Tukaj streljaj!«

Tisti hip je temna postava, naslonjena na steno
jarka, sprožila puško, da se je zasvetilo, nato je zaropo¬
talo in slišal sem nerodne, copotajoče korake, ki so izgi¬
nili nekam po jarku. Obstal sem na mestu kakor pribit.
Sam sem ostal. Čakal sem, da pride kdo po jarku, toda
nikogar ni bilo od nobene strani, kakor da sem zadnji
dospel na mesto. Prej sem bil bogve kje, potem pa so
me nenadoma postavili tja, brez načrta, povelja, brez
iniciative. Šepetal sem imena tovarišev iz voda, toda
očitno so bili predaleč, ker se ni nihče oglasil.

Umiril sem se in ne da bi odložil nahrbtnik, sem
tipaje začel preiskovati prostor okoli sebe. Trenutno me
je zanimal samo ta prostor, streljanje, ki se je pogosto
oglašalo pred menoj na desni in levi, mi ni bilo prav nič
mar. Nekoliko s tipanjem, nekoliko z očmi, ki so se na¬
vadile teme, sem ugotovil, da sem na nekakem ovinku.
Prednja stran jarka je bila precej visoka, tako da sem
lahko brezskrbno stal v jarku pokonci. To mi je bilo
všeč. Tla pa so bila zoprno vlažna, skoraj blatna, vlažno
je tudi bilo vse, kar sem otipal. V prednji steni jarka
sem otipal železno ploščo z odprtino; instinktivno sem
vanjo vtaknil puškino cev in sprožil tjavdan pod temno
nebo.

To vse sem opravil stoje. Noge pa so bile izmučene
od napornega marša in začele so iskati opore. Tipal sem
naokrog in prav pod odprtino blizu tal otipal nekak se¬
dež, nizek in vlažen, kjer bi mogel prav udobno sedeti.
Odložil sem tovor in ga postavil na drugo, nižjo stran
jarka, potem sem sedel in se naslonil s hrbtom na vlažno
steno. Zavil sem se tesneje v plašč in brez vsakih do-

" 283

Prežihov Vo ran c

ločnih misli obsedel s hrbtom obrnjen proti sovražniku.
Zdelo se mi je sicer, da tako ne bi smel sedeti, če bi pri¬
šla inšpekcija, a čeprav sem se te bolj bal kakor sovraž¬
nika, me bojazen ni osvojila.

Sedel sem in gledal predse v temo. Teren pred menoj
je nenadoma razsvetlila padajoča raketa in oči so zagle¬
dale, ne da bi iskale predmetov, zložno pobočje, ki se je
nad jarkom dvigalo v raven vrh, nad vrhom pa so viseli
temni oblaki. Po pobočju je raslo nekaj golih štrlečih
grmov. Zopet je nastala tema.

Pomislil sem, da je morda polnoč,- tema bo do šestih
zjutraj. Še dobrih pet ur do dne. Ko bi človek smel za¬
spati, da, toda takole ždeti, čepeč na tleh, brez haska in
tjavdan. Zakaj sem tu? Zaradi sovražnika! Domislil sem
se sovražnika. Kaj počne on v jarku? Čepi kakor jaz in
bulji v noč. Toda tudi sovražnik me ni zanimal. Skušal
sem se spomniti kakšnih dogodkov, domovine, a zaman;
možgani so bili topi kakor telo. Vsako razmišljanje je
bilo brezplodno.

Spomnil sem se, da imam v čutari ruma, ki sem si ga
bil natočil pri trenu. Potegnil sem čutaro in naredil ne¬
kaj požirkov. Pijača me je oživila. Toda hkrati se me je
polotil strah, da bo čutara prazna, če nagnem še nekaj¬
krat. S topo resignacijo sem se ubranil tega neprijetnega
občutka in se skušal oprijeti nečesa drugega. Na so¬
vražnikovi liniji prav pred menoj je nekdo izstrelil cel
naboj. Počilo je nekajkrat zaporedoma in krogle so žviž¬
gale čez moj jarek. Da sem se ubranil spanca, sem tudi jaz
izstrelil cel naboj tjavdan v zrak. Pri tem nisem mislil na
nič; toda ko je odmev zadnjega strela požrla noč, se mi
je vrnila misel: Nekje pa le pade svinčenka na tla. Dru¬
gače pa me to dejanje ni zanimalo. Stal sem zravnan v
rovu, top in brezsmiseln. Na fronti je to noč vladala

284

Sektor št. 5

nenavadna enoličnost, svojevrsten mir. Le enkrat je za¬
svetil žaromet na desni v dolini in v razsvetljenem pasu
sem sredi široke, peščene struge zagledal blestečo- gladino
Soče. To je bil lep prizor, a žaromet je ugasnil in spet je
nastala prejšnja enoličnost. Spet sem sedel in se zavil v
plašč. Zdelo se je, da iz oblakov prši in se rosa zajeda
v obleko; potresavati me je hotel mraz.

Moralo je biti že precej čez polnoč, ko zaslišim, da
me nekdo pritajeno kliče. Obenem sem zaslišal nerodne
korake, ki so prihajali po jarku od leve strani. Bil je to¬
variš iz voda, Ivan Samec, ki se mi je previdno bližal.
Glasno sem se mu odzval, vesel, da slišim človeka.

»Ne kriči tako!« je proseče zašepetal Samec, in v
temi nekaj korakov od sebe sem videl, kako se je nje¬
gova temna, v ogromen plašč zavita postava stisnila k
steni in nepremično obstala, dokler ni moj glas zamrl
brez odziva. »Ne vpij vendar, ali ne veš, da je tu naj¬
nevarnejše mesto? Lah je pred nosom.« Previdno se je
približal, počepnil na dnu jarka in se zavil do glave v
plašč. Puško, ki jo je prej nosil stisnjeno ob sebi, je po¬
stavil na tla.

»Zakaj si streljal?« me je vprašal tiho.

»Nisem vedel, kaj naj počnem, prekleto pusto mi
je,« sem odvrnil.

»Toda tukaj ni dovoljeno preveč streljati,« je šepe-
taje nadaljeval tovariš. »Ko sem prišel, so mi povedali,
da je najbolje tičati kakor jazbec v luknji in ne dati
nobenega glasu od sebe, niti pokazati se. Na vsak naj¬
manjši šum strelja artilerija. Tako mi je povedal vojak,
ki sem ga zamenjal.«

Pripovedoval je še, kaj vse je zvedel od vojaka. Po¬
slušal sem ga skoraj brezbrižno, ker si nisem mogel raz¬
ložiti, zakaj se tako boji vsakega najmanjšega šuma. Pila

285

Prežihov Voranc

sva rum iz moje čutare. Ko sem hotel prižgati cigareto,
je ugasnil žveplenko, boječ se, da ne bi sovražnik začel
streljati z artilerijo. Jaz pa sem vseeno prižgal.

»Ali ne čutiš, da nekaj smrdi?« je pričel znova in
vihal nos. »Tukaj okrog baje ležijo še mrliči od ofen¬
zive, kakor mi je pravil vojak.« Res se mi je že prej
zdelo, da je v zraku nekak neprijeten duh, čisto mrliški.

»Jutri bomo videli! — Kje pa je Unterberger?« sem
vprašal po tovarišu iz voda ;  nisem maral nadaljevati po¬
govora o mrličih.

»Prvi je od mene naprej!«

»Potemtakem sem jaz zadnji od naše čete.«

Moja ugotovitev ga ni zanimala in vprašal me je,
kje so častniki; tudi podčastniki so izginili, je rekel. Živa
duša se še ni pojavila v jarku in bili smo brez vsakega
povelja. Najbrž so čepeli v svojih brlogih in čakali
dneva, nestrpno kakor mi. Prepričal pa sem se, da je
tudi to vprašal brez želje po odgovoru, ker se je že po
kratkem molku oglasil z drugim, čudno zvenečim vpra¬
šanjem:

»Ti, ali veš, zakaj pravzaprav smo tukaj?«

Njegov zamolkli glas me je tako presenetil in vpra¬
šanje se mi je zdelo tako čudno, da nisem utegnil takoj
odgovoriti.

»Neumnost!« je nadaljeval čez nekaj časa. »Posta¬
vijo te semkaj, kjer še pes nikdar ni crknil, ti se pa
vojskuj — streljaj, meri, delaj, za kar ne veš, čemu prav¬
zaprav koristi. Sovražnik! Mi in oni tam doli! Nikoli še
nisem videl koga izmed njih; nikoli mi še ni storil kdo
kaj žalega, ne jaz njim — pa naj se pobijamo. Neumnost,
velika bedarija je vse skupaj, moj dragi. — Ti misliš,
da sem revolucionar, upornik. Toda nisem ne to ne ono,

286

S ek tor št. 5

sem samo človek, ki hoče v miru živeti in delati, kar
ukazuje preprosta človeška pamet.«

Tako je govoril o vojni še dolgo, tiho in pritajeno,
le včasih se mu je glas nenadoma dvignil in postal ognje¬
vit. Molčal sem in se čudil temu izlivu človeka, ki je bil
vedno molčeč, vase potopljen in nedostopen, odkar sem
ga spoznal pri četi. Bil je človek, ki se je izogibal družbe,
pogovorov, ki je mrk in tih hodil svoja pota. Nocojšnjo
noč je prvič prišel na fronto,- ta temna, neprijazna noč,
prepojena z ognjenim, negotovim ozračjem, je v njem
povzročila tako nagel, nerazumljiv preokret, da je sedel
poleg mene in se mi izpovedal kakor pri spovedi.

»Ne tarnam za življenjem, toda neumno se mi zdi,
da bi moral človek poginiti, kadar drugi hočejo, ne da
bi vedel, zakaj!« je končal.

Ko sem spoznal njegovo razpoloženje in pesimizem,
ki je zvenel iz pripovedovanja, mi ga je bilo žal. Dober
človek je bil, in njegova malodušnost je bila na mestu,
ker je mislil, da ga bodo dogodki pomandrali kakor črva.

»Pobegniva k sovražniku,« sem mu rekel čisto od¬
krito in brez bojazni.

Čeprav je bila tema, sem opazil, kako se je zdrznil;
gotovo še nikoli ni kaj takega pomislil in gotovo mu še
nihče ni izrekel teh besed. Pustil sem ga nekoliko, da je
premislil, potem sem mu pa pomagal. Rekel sem mu, da
ne mislim bega iz bojazni ali iz prijateljstva do sovraž¬
nika, zaradi izdajstva, ampak da si rešiva golo življenje,
ker tukaj gotovo pogineva, če ostanemo le še nekaj dni.

»Toda jaz imam mater,« je čez čas začel ugovarjati.

Ko sem mu spodbil tudi ta ugovor, dokazujoč mu,
da nihče ne bo vedel, da sva utekla, če izgineva tiho in
brez šuma iz jarka, in da pri četi ne bodo vedeli, ali sva
padla ali pa naju je ujel sovražnik, je resno rekel:

287

Prežihov Voranc

»Če  naju gredoč eni ali drugi ustrelijo?«

To je tudi v meni vzbudilo pomisleke. Teren je bil
za beg res zelo nepripraven, preveč izpostavljen, neva¬
ren, in tovariš je imel prav. Odvrnil sem mu, da je pač
treba imeti ta namen pred očmi in izbrati pravi trenutek
ter dejanje izvršiti, saj pogineva tako ali tako. Potem
sva šepetaje obsedela v jarku in srkala rum iz čutar.
Najine misli so bile daleč stran od jarka in fronte, ognja
in smrti. Lovile so se ob svetlih slikah življenja, ki se
nama je kazalo daleč nekje za motnim obzorjem, svetlo
in vabljivo. Zdramil naju je pritajen glas, ki je klical
Samca po imenu.

Zdrznila sva se, in ko sem pogledal okrog sebe, sem
videl, da je še temno. Klical je tovariš Unterberger, ki
je lezel po jarku proti nama s cigareto v ustih.

»Ali sta spala ali kaj, da vaju ni bito mogoče dokli-
cati?« je rekel in takoj pristavil z brezskrbnim glasom:
»Vraga, dolgčas je!«

Usedel se je kar v blato na dnu jarka, podprl glavo
z rokama in žareči ogorek cigarete mu je od dima do
dima nalahno obseval zanemarjen, toda inteligenten
obraz. Unterberger je bil Gradčan, človek ulice, veseljak
in ravnodušen, ki je sprejel breme vojne na svoje rame
sicer z nakremžanim obrazom, a je gledal, da si to breme
olajša kjer koli more, pa četudi na račun svojih tova¬
rišev. Sicer pa so ga imeli vojaki radi.

»Kako dolgo bomo tukaj?« je hotel vedeti čez nekaj
časa. »Kakor kaže, smrdi! Jutri bom videl, kakšna je
situacija, in če kaže slabo, grem na marodevizit«

Kadar je rekel, da gre na »marodevizit«, je bilo to¬
liko, kakor da gre v ozadje. Tako je naredil vselej, kadar
mu je »smrdelo«.

288

Sektor St. 5

Zahteval je ruma; njegova čutara je namreč bila že
prazna. Samec je ponudil svojo in vsi trije smo pili.

»Ko bi le tega bilo malo več, potem bi človek že laže
prestal,« je modroval Unterberger živahno. »A stiskajo!

— Gredoč sem videl za cesto v grmovju cel sodček. Po¬
kusil sem; poln je ruma, vama pravim — petdeset litrov
najmanj. Pokril sem ga z listjem, da ga ne bi našel kdo
drug, in če nam bo slaba predla, ga poiščemo. Prostor
sem si zapomnil — dve sto, tri sto korakov od tod.«

»Kaj ti pomaga, če se napiješ?« je pripomnil Samec.

»Ti tega ne razumeš!« mu je ugovarjal Unterberger.
»V tem ciganskem, svinjskem življenju človek potre¬
buje nekaj, kar ga omoti, da pozabi, kje je. Rum je taka
stvar. Očisti ti želodec, ker drugače se ti začne vse gabiti,
ko vidiš okrog sebe samo mrhovino. Saj moraš znoreti,
če ne spraviš svojih misli na drugi tir. Seveda, če vojno
mrziš, kakor jo mrzim jaz; če si pa navdušen vojak, ka¬
kor naš frajtar Almer, potem seveda ti ni treba ruma.
Vojno pa mrzi vsak, kdor je pameten. Zakaj mrzimo
vojno? — Kratko in malo zato, ker se bojimo za življenje

— za glavo. Ne vem, če bi jo mrzili, ako bi se lahko voj¬
skovali in pobijali druge, ne da bi se nam bilo treba
bati za glavo. To je moja filozofija!«

»Da bi bilo tega že konec!« je vzdihnil Samec, ki se
mu je studilo pripovedovanje tovariša Unterbergerja.

»Konec!« se je skoraj zakrohotal Unterberger v jar¬
ku. »Ljudje sami hočejo vojno. Kdo pa sili vojake na
fronto? — Oficirji? Kaj še! Kdo pa ima orožje v rokah,
ako ne ljudstvo? Obrniti bajonete, pa je! Vidiš, kaj bi
jaz napravil, ko bi mogel; Na vseh frontah se pobratimo
s sovražniki, sklenemo prijateljstvo in mi kakor oni
prisilimo komando, da nam pošilja v jarke živila in
pijačo, pokličemo godbe in se pričnemo zabavati, peti,

19

•• 289

Prežihov Voranc

piti in plesati vsevprek. In boš videl, kako dolgo bo
vojna! Takoj bi je bilo konec. Tako bi naj naredili
narodi med seboj, pa bi bil mir v štiriindvajsetih urah!«

Nisem mogel kaj, da se nisem nasmejal tej origi¬
nalni ideji. Priznal sem Unterbergerju, da bi tako voj¬
skovanje res pomenilo korenit konec vojn.

Med takimi pogovori se je približalo jutro. Nena¬
doma sem v zraku nad slemenom opazil svetlikasto liso
in koj nato je postajala megla okrog nas bolj in bolj
vidna ter bela. Sivkast mrak je ležal nad jarki in jutranja
rosa je pršela na razrito zemljo. Skeleče oči so postajale
vlažne in zdelo se nam je, da se z lic lupi nekaka skorja.
Samec in Unterberger sta izginila v jarku in ostal sem
sam. Pogledal sem čez jarek proti sovražni črti in tudi
tam nisem zapazil drugega, kakor sivkasto meglo, ki je
postajala vedno bolj bela, dokler se ni zlila s širokim
morjem megle, ki je pokrivala vso dolino in pokrajino
proti zahodu. Pokanje pušk in topov je že zdavnaj po¬
nehalo in tih, mokroten je bil prehod iz noči v dan.

Tako je minila prva noč v jarku na sektorju št. 5.

Svetal, sončen dan, ki je vstal iz megle, je razkril
fronto pred nami. Tam, kjer smo bili mi, je frontna črta
v ovinku šla ob robu slemena in se v vijugah spuščala
proti dolini. Obrambnega jarka nekaj metrov od sebe nisi
mogel razločiti od površine razrite in razkopane zemlje,
vendar je bilo z moje višine lahko opaziti daleč doli v do¬
lini širok, rjav pas, na katerem so verigasti šopi bodečih
žičnih naprav bili videti kakor redko grmičevje na pustem
polju. Tu in tam so se videli krmežljavi ostanki drevja
in grmovja med rupamij ti rogovilasti ostanki nekda¬
njega življenja, negibno štrleči v zrak, so dajali pokra¬
jini, kakor daleč je bilo videti, mrtvi, pusti izraz opusto¬
šenja. Ta puščoba pa je bila vidna le, dokler si mogel

290

Sektor št. 5

svet dobro razločiti; v daljavi se je sliika strnila v nava¬
dno barvo prašne, sivkaste pokrajine. V bližini je pogled
motilo, ker ni bilo nikjer nobene hiše, ali pa je bilo vi¬
deti le štrleče zidove brez streh. V daljavi, kjer ni bilo
mogoče razločiti, ali zidovju manjka ostrešje ali kaj dru¬
gega, so se zidovi belili v soncu praznično kakor hiše
obljudenih naselbin. Po dolini je tekla Soča; vsa v soncu,
se je v širokem belem pasu peska in proda svetlikala z
bisernim bleskom. Ko je dospela do našega hriba, se je
stisnila pod pobočje in izginila. Na gornjem koncu doline
— desno od nas — je ležala Gorica. Tudi njena okna so
se lesketala v sončnem odsevu, toda poznalo se je, da je
mesto mrtvo, da ne diha; ozračje nad njim je bilo čisto,
brez vsakega dima. Onstran Soče proti vzhodu je pokra¬
jina kazala dve sliki: severno so se vedno višji griči
vzdigovali do visokih skalnatih gor, na jug pa se je raz¬
prostirala ravan, ki je segala do brezmejnega, meglenega
obzorja. Bele, ravne ceste na njej so se zdele očem puste
in žgoče.

Ko sem si vse to ogledal, sem se šele začel zanimati
za bližnjo okolico. Jarka sem videl le dobrih deset ko¬
rakov na vsako stran, od ovinka do ovinka. To je bila
blatna, srednje globoka jama s skalnatin, neenakim
dnom; rob, ki je gledal proti sovražniku, je bil od na¬
sprotnega precej višji, vendar neenak, in glava pokonci
stoječega človeka ni bila vedno na varnem. Ker je bilo
za izdelavo frontnega nasipa premalo zemlje, je bil nasip
narejen iz vrečic, napolnjenih s prstjo, ki so jih vojaki
ponoči od daleč nanosili v jarek. V nasipu so bili tra¬
movi, navoženi vrag vedi od kod, deske, korenine in
debla izruvanih dreves, tudi traverze, in prav blizu moje
strelne line je na vrhu nasipa ležala vreča, iz katere je

19 *

" 291

Prežihov Voranc

polzela v jarek od dežja razmočena moka. Orožje vseh
vrst in municija sta ležala vsepovsod.

Skozi strelno lino sem si tudi dobro ogledal teren
pred seboj. Rjava prst, kamenje, jarki, rogovila z na¬
tegnjeno bodečo žico, traverze, skrivljene od eksplozij,
in kosi razbitih granat, korenine izruvanih dreves in
grmovja, ožgani panji debel, od katerih ni ostalo niti
razcefranih trsk, cunje, nahrbtniki, puške in drugo orožje
ter orodje, mrtvi,, razpadajoči vojaki, vse to je bilo raz¬
treseno pred jarkom. Skušal sem razločiti nasprotni jarek,
ki je bil, kakor so mi pripovedovali, oddaljen od našega
na tem mestu le dvajset do štirideset metrov; a zakrit
in zamaskiran je bil tako dobro, da ga nisem mogel
opaziti. Nasprotni jarek me ni zanimal zaradi orientacije;
mislil sem, da bom tamkaj opazil kako življenje, sovraž¬
nike, da bom videl, kaj delajo in kakšni so. Tako zelo sem
bil radoveden, da se sprva za mrtvece v ospredju skoraj
nisem zmenil. Ko pa sem se prepričal, da je ves trud za¬
man, sem pustil sovražnika vnemar.

Potem sem si natančneje ogledoval mrtve vojake.
Skoz luknjico sem razločil kakih deset mrtvecev ali
delov človeških trupel, ker je bilo nekaj mrličev tudi
raztrganih, brez glave in rok ter nog. Gotovo so ležali
tamkaj od bitke, ki je divjala pred nekaj dnevi in je v
naskokih padlo dokaj naših in nasprotnikov. Čudno le, da
jih niso odstranili, temveč so jih pustili, da so razpadali
na soncu in dežju im razširjali smrad. Sedaj sem razumel,
zakaj je bil sinoči, ko smo prišli, v zraku tako zoprn duh
po trohnobi. Krvi ni bilo opaziti nikjer, izpral jo je dež.
Prav pred mojo linico, komaj nekaj korakov daleč,
je ležal vojak na prsih, glavo pa je imel zaobrnjeno
na stran, tako da sem videl cel njegov obraz. Čeprav
sem bil takrat docela brezčuten, me je pogled na ta

292

Sektor št. 5

obraz vendarle stresel: usta je imel odprta, da se je
videla črna votlina, lica zabuhla in sredi lic je gledalo
dvoje velikih, zateklih oči nazaj proti mojemu jarku z
nečloveškim izrazom. Oči so skočile iz jam in čepele pod
čelom kakor dvoje pesti, nepremične, zatekle, z veliko,
grozno belino na sredi. Boj tega vojaka s smrtjo je moral
biti hud in težak. Umaknil sem pogled, čuden in neznan
občutek groze mi je vsakokrat napolnil srce, kadar sem
skozi linico zagledal te oči. Drugi vojak je visel v žični
mreži, sključen, kakor ga je ujela smrt. Obleka in meso
sta viseli od njega v cunjah; truplo so dan za dnem pre¬
bijale krogle, ko je bil že zdavnaj mrtev.

Uro ali več sem se razgledoval iz svojega jarka s
takim zanimanjem, da nisem čutil nobene neprijetnosti
na sebi, le mesta, kjer so me žrle uši, sem mehanično
drgnil s prsti. Razgled me je tako obvladal, da ves ta
čas nisem slišal nobenega strela ali drugega odmeva
vojne.

Pri tem sem se spozabil in začel stegovati glavo nad
jarek, da bi bolje videl; nazadnje sem postal že čisto
brezskrben. Iztreznil pa me je strel sovražne puške; kro¬
gla se je zapičila v prsteno vrečo pred mojim nosom, da
se je grdo pokadilo. Sovražni vojak je najbrž z daljno¬
gledom opazil mojo glavo in hotel me je ubiti.

Skril sem se tedaj v jarek in se grdo jezil na strelca,
ki vznemirja fronto, ležečo v lepem jutranjem miru. S
strelom me je minilo tudi zanimanje za vse drugo in ma¬
homa sem bil spet ves v razpoloženju vojaka v strelskem
jarku. Začutil sem žejo in spil bi liter ruma na dušek,
toda v čutari ni bilo niti kaplje; namesto tega sem skušal
žvečiti kruh, toda bilo je, kakor bi žvečil smolo. Želodec
n i in ni hotel sprejeti vase ob misli na mrtve vojake, ki
so ležali pred jarkom in ki so mi bili vedno pred očmi

293

Prežihov Voranc

Ko sem sedel na podstavek, se hotel nasloniti na steno in
zadremati, so me začele vznemirjati uši, in krčevito sem
se drgnil po prsih, pod pazduho, med nogami ter s prsti
pobijal živalce. Nazadnje sem se ysemu temu vdal in
vztrajal, kakor sem mogel. Kazalo tako ni, da bi se kaj
kmalu rešil iz te jame. Povelja nobenega od nikoder, in
tudi žive duše ni bilo ne videti ne slišati. Spomnil sem se
Unterbergerja, ki, je ponoči pravil, da čez dan vlada na tem
sektorju popoln mir, da si nihče ne upa gibati ali ho¬
diti po jarku, ker vsak ropot in šum zbudi sovražnikovo
pozornost. Takoj začne razbijati s topovi, ki jih ima baje
vzidane in tako namerjene v rove, da vsak strel zadene
s strašno natančnostjo. Zato vojaki podnevi ne dobivajo
v jarek ne hrane ne česa drugega; vsakdo je čez dan
popolnoma prepuščen sam seibi.

Ne vem, koliko je bilo že proti poldnevu, ko sem
sede trdno zaspal. Zbudil sem se šele nekako sredi po¬
poldneva, kakor sem sodil po soncu, ki je že bilo na
drugi strani neba. Spal sem torej kakih pet ur. Spanec
me je osvežil, postal pa sem lačen in hotel sem jesti.
Toda zgodilo se mi je kakor dopoldne, da se je želodec
spuntal in ni hotel sprejemati; s težavo sem použil nekaj
grižljajev. Zato pa sem bil neznosno žejen, peklo me je
v grlu tako, da sem vsekakor moral dobiti kaj mokrega.
Sklenil sem, da grem po jarku do Samca, ako ima on
kako rezervno čutaro.

Splezal sem kar se da previdno, tako rekoč po vseh
štirih, po jarku navkreber. Tedaj se mi je nenadoma za¬
zdelo čudno, da si že prej nisem ogledal jarka. Na ovinku
sem prisluhnil na levo in desno, potem pa pogledal za
ogromno, z ilovico oblateno skalo, ki je štrlela v jarek.
Zagledal sem kakih deset metrov jarka, podobnega mo¬
jemu, rjavega, blatnega. Skoraj na drugem koncu je čepel

294

*

Sektor št. 5

Samec, sključen na kolenih. Mislil sem, da spi, toda med¬
tem je že pogledal in mi dajal z roko nerazumljivo zna¬
menje, kažoč mi na nekaj pred menoj. Ko pogledam, vidim
mrtveca, ležečega na zobeh v jarku, z iztegnjenima
nogama in podvitima rokama, prav kakor bi ga kdo na¬
lašč položil v jarek. Po izrazu Samčevega obraza sem
mislil, da je mogoče kdo od naše čete, toda pogled na
truplo v jarku mi je stvar takoj razjasnil. Mrtvec je bil
tovariš onih pred jarkom. Glava je tičala z obrazom do
ušes v blatu in je najbrž kdo z nogo stopil nanjo, da se
je zarila tako' globoko. Tudi truplo je bilo zelo potla¬
čeno; vojaki so ponoči gotovo nevedoma hodili po njem,
ker je obleka bila vsa blatna. Da so ležali mrtveci pred
jarkom, sem navsezadnje razumel, toda pustiti že pred
dnevi padlega vojaka nedotaknjenega v rovu, tega nisem
mogel razumeti.

Prestopil sem kar se da previdno mrtvo truplo, ne da
bi se ga dotaknil, in se usedel k Samcu na notranji rob
jarka. i

»Danes zjutraj sem ga zagledal!« mi je rekel Samec,
nepremično sedeč na dnu jarka. »Ta je še od onih.«

»Toda zakaj ga nisi vrgel iz jarka, ali poklical mene
ali Unterbergerja?«

»Nisem si upal klicati in sem čakal noči.«

Svetoval sem mu, da greva in ga vrževa v veliko
jamo, ki jo je izkopala granata dva koraka od jarka.
Mož se je obotavljal, nazadnje pa se je skolebal pokonci
in lotila sva se posla.

Samec se je obnašal zelo strahopetno, vsak šum in
ropot mojih korakov po kamenju ga je vznemiril, da je
zadrževal sapo in prisluškoval; moral sem ga naganjati,
da je pomagal prijeti mrliča pri nogah. Jaz sem ga prijel
za rame in z vso močjo sem moral potegniti, da sem

295

Prežihov Voranc

dvignil truplo iz vdrtine. Ko sva ga ločila od. zemlje, je
zasmrdelo, kakor smrdi od mrličev, ki ležijo štiri do pet
dni nepokopani.

Položila sva ga na notranji rob jarka z obrazom
navzgor. Mrličev obraz je bil ilovnat, prsten, oči zaprte
in ustne zakrivljene v bolesten izraz, pesti skrčene in
polne blata. Gotovo je v zadnjih vzdihljajih grabil po
blatu. Sicer pa truplo ni bilo zabuhlo. Hotela sva ga vreči
v jamo nad rovom, tedaj pa sem se spomnil, da bi mož
utegnil imeti kaj v žepih, denar ali kaj, in pogledati bi
bilo treba tudi po legitimaciji.

Ukazal sem Samcu, naj poišče legitimacijo. Tovarišu
je bilo gotovo grozno, prijemati za obleko tik ran in
stikati po mestu, kjer naj bi bila legitimacija, toda bil je
v takem duševnem stanju, da mu je bilo lahko sugerirati.
Ubogal me je brez ugovora in kmalu našel tablico ter jo
izročil meni, da sem jo odprl. Mrtvec je bil Mihael
Kobara, Trenčin, Madžarska. Treba je bilo sedaj pisati
domov, da je Kobara umrl. Velel sem Samcu, naj preišče
še vojakove žepe. V njih ni bilo razen pol zavojčka pre¬
močenega tobaka ničesar, ne ure ne kaj drugega.

Brez besed sva dvignila mrliča, in sicer tako, da ga
je Samec držal za levo nogo, jaz pa za desno roko;
zagugala sva z njim dvakrat, trikrat sem in tja, in truplo
je zletelo v jamo. Sedaj je bilo treba truplo nekoliko
zagrebsti, da ne bi gnilo pred najinimi očmi. Vzela sva
vsak svojo lopatico, začela zasipavati grob in nisva od¬
nehala, dokler ni bila jama zravnana. Delala sva vztrajno,
brez besed, in se pri tem razgrela, da nama je znoj kapal
s čela. Ko sva končala, sva se usedla na rob jarka in se
naslonila na ročaje lopat kakor pogrebca, vendar ne
morem reči, da so naju navdajale kake turobne, pogrebne
misli; bila sva le utrujena.

296

Sektor št. 5

Ko sva tako tiho sedela v jarku, sem se spomnil,
da sem žejen in da sem pravzaprav zaradi žeje prišel k
tovarišu. Toda tudi Samec ni imel ruma. Mogoče bi imel
Unterberger kaj, sem mislil v svoji pekoči žeji. Seveda
mi je up takoj splaval po vodi, ko sem se zavedel, kaj
pravzaprav mislim. Treba je bilo torej čakati noči, ki bo
morda kaj prinesla.

»Kaj pa bova z nahrbtnikom?« je vprašal Samec po
kratkem presledku.

Pokazal mi je poln nahrbtnik, ki je bil zatlačen v
rupo jarkove stene blizu tam, kjer je prej ležala mrli¬
čeva glava. Če bi človek površno pogledal, bi ga lahko
zamenjal s prsteno vrečico.

»Poglejva!« sem odločil in potegnil nahrbtnik iz rupe
ter ga postavil pred naju. Začela sva preiskovati. Preši¬
nilo naju je upanje, da najdeva kaj za žejo.

»Paziva, da od kod ne pride Unterberger, ta bi si
hotel vse prisvojiti,« je svaril Samec in prisluhnil. Pri¬
sluhnil sem tudi jaz. Ko sva iz bližnjega rova razločno
zaslišala zateglo, enakomerno smrčanje, sva se pomirila.
Unterberger je še vedno spal.

Previdno in lepo po vrsti sva praznila nahrbtnik.
Najdene predmete sva razlagala po tleh. Stvari so bile ne¬
pokvarjene, ker je bil nahrbtnik podložen z nepremoč¬
ljivim prtom. Notri sta bili dve garnituri oficirskega
Perila, nekaj škatel suharja, zavoj sveč, električna sve¬
tilka, šest boljših konzerv, prazna šampanjska steklenica
m velika aluminijasta čutara, v kateri je bilo le kanec
črne kave, potem lepa »Frommer« pištola in odličen
daljnogled, nekaj zavojev tobaka, v papir zavita škatlica
»Reitersalbe« za uši in nekaj cunj.

Ko sva nahrbtnik temeljito izpraznila, sva si plen
razdelila. Perila sva vzela vsak po eno garnituro, se na

297

Prežihov Voranc

mestu preoblekla in umazano perilo zmetala v jarek,
mažo za uši pa sva si razdelila po telesu. Ko sva bila s
tem gotova, sva nadaljevala z delitvijo. Suhar in kon¬
zerve je vzel Samec. Jaz niti ene škatle nisem maral;
Samec je vzel tudi sveče, jaz pa sem si prisvojil pištolo,
daljnogled, električno svetilko, ki je svetila, ter veliko
trebušasto čutaro. Do teh stvari ni kazal Samec nikakega
veselja. Šampanjsko steklenico sem v objestni razposa¬
jenosti z vso silo zagnal proti sovražnemu jarku in rado¬
vedno poslušal, kdaj bo padla na tla. S prijetnim skopu¬
škim občutkom sva spravila najdene stvari in medtem
nisva niti opazila, da se je sonce približalo obzorju za
ped nizko.

Ukazal sem Samcu, ki je takoj pričel odpirati naj¬
dene konzerve, naj zbudi Unterbergerja, in se vrnil na
svoje mesto. Pričelo se je nenadoma hitro nočiti; najprej
je postala ravan onstran reke modrikasta. Gorica je po¬
stala mračna, ko da toni v daljavo. Soča je zgubila svoj
blesk in prej svetal pas v belem pesku je postal temen,
dolina se je polnila z mrakom, vrhovi snežnikov v
ozadju pa so krvaveli v sončnih žarkih.

S prihodom noči pa sta izginjala mir in počitek, ki
sta čez dan vladala na fronti. Po rovih se je pričelo
gibanje in navajeno uho je slišalo natanko enak šum iz
nasprotnega jarka; slišati je bilo korake, žvenk lopat,
pritajene odmeve, ki jih je prekinil že kak strel
iz puške. Večerno streljanje je prešlo že v razvado in
brez potrebe se je začelo puškarjenje na desni in levi.
Daleč nekje v Brdih je krvavo zagorel prvi nocojšnji strel
iz topa; gledal sem, kam bo udarilo, in po neverjetno dol¬
gem odmoru je zabliskala eksplozija z votlim gromom
nekje za Gorico. Z naše strani je prišel odgovor in pri¬
čelo se je obstreljevanje baterijskih postojank. Grmenje

298

Sektor St. 5

topov se je poredkoma oglašalo tudi z drugih strani. Z
mrzlim mirom sem ugotovil, da na našem sektorju ni to¬
povskega ognja.

Noč je priklicala v jarek svoje življenje. Prišel je
ordonamc z novico, da sovražnik pripravlja nenaden na¬
pad nekje v bližini; zatem je prišel naš frajtar Almer z
naročilom, naj se založimo z municijo, ki jo> dobimo pri
njem. Ni še dobro odšel, ko je že prišla po jarku ekspe¬
dicija štirih mož z zabojem patronov, ki ga je vrgla kraj
mene v blato. Dva vojaka sta utrujeno sedla na zaboj,
dva pa sta se naslonila na puške in nekaj časa so molče
počivali; potettn so se dvignili ter brez besed ropotaje
izginili po jarku proti Samcu, od koder je bilo slišati le
kletvico. Kmalu nato sta dva druga vojaka prinesla ročne
granate in jih tako rekoč vrgla pred mene kakih deset, da
sem s pridrževano sapo čakal, kdaj bo cel kup eksplodiral
in me razcefral. S histeričnim sunkom sta odšla vojaka
dalje. ;

Mimo mene so se po jarku venomer premikale temne,
prihuljene postave vojakov, kurirjev, nosačev. Stisnil
sem se tesno v kot. Trije vojaki so prinesli po jarku te¬
žak, dolg tram, celo deblo; videl sem, da je oni, ki je
držal bruno na sredi, mnogo manjši od ostalih dveh
tovarišev, ki sta nesla les na vsakem koncu, in da je šel
prazen poleg. Kadar pa je naneslo, da je stopil na vzpe¬
tino in sta tovariša bila nižja, je nosil sam vso težo. Na
ovinku za menoj se je dolgi tram zagozdil v zemljo in s
trudom so vojaki vlekli in dvigali breme. Pri tem so z
obrazi butali ob tram in robove jarka. Eden je hrvaško
zaklel, drugi pa je šepnil strahopetno opozorilo. Za hip
so obstali in čul sem pogovor:

»Ali smo vojaki ali dninarji? Namesto puške kramp!
Na tako vojsko se jaz poongavim.«

299

Prežihov Voran c

»Meni je čisto vseeno, naj prej ali slej vzame vse
skupaj vrag.«

»Gremo, nekdo prihaja!«

Dvignili so tram in zasopli odšli z njim, opotekajoč
se po jarku sem in tja.

Za njimi je prišla kolona z municijo, potem oddelek,
s strojnimi puškami, nato je mimo mene nekdo nesel ne¬
kaka vrata za kako častniško kaverno ali kaj; bil je videti
kakor krošnjar. Tako reč je bilo kaj mučno nositi po
ozkem jarku, ker je ni mogel oprtati na hrbet; ako je
zadel vrata na ramo, mu je vleklo glavo čisto na stran.
Videl sem častnika, oprtanega s precejšnjim nahrbtni¬
kom, za njim pa je šel kriv in majhen vojak z velikan¬
skim tovorom na hrbtu, da se je komaj zril mimo mene.
Vprašala sta me, kje je druga četa, in ko jima nisem
znal odgovoriti, sta godrnjaje odšla naprej. Kasneje se
mi je zdelo, da sem ju videl romati po jarku v nasprotno
smer. Kakor je bil nočni promet po jarku precej živahen,
je hrup tega neprestanega gibanja, kletvic in vzdihov
zamiral v nenehnem pokanju pušk in piskanju raket, ki
so se dvigale in padale na obeh straneh. Ob razsvitu
raket so se nosači prefclinjaje pripogibali k dnu rova,
nemo so čepeli pod tovori in hiteli dalje, ko je bilo zopet
temno. Najmanj so vznemirjale sovražne krogle, ki so
švigale nad glavami; vse se je balo topovskega ognja in
zato je instinkt ljudem narekoval, naj pred sovražnikom
zakrijejo vsak najmanjši znak življenja v jarku.

Pozneje se je raznesla vest, da opolnoči pride ve¬
čerja; juha, meso, kava, kruh in rum. Čutil sem glad, toda
ob misli na jed se je v želodcu pojavil odpor do hrane,
žeja pa je postala tako pekoča, da je žgala grlo. Kolona
s hrano je kmalu prišla po jarku navzgor. Po dva in dva
vojaka sta nosila na drogu kotle z juho in kavo, kruh

300

Sektor št. 5

so nosili, v vrečah na ramah. Počasi se je kolona pomi¬
kala mimo mene. Zdelo se mi je, da je moštvo pijano,
ker so nosači padali v jarek, še spotikali levo in desno in
komaj rinili dalje. Vsakokrat, kadar je šel vojak mimo,
je zasmrdelo po rumu. Na koncu kolone, čisto ločeno od
ostalih, sta se po rovu prigugala dva nosača s precej
velikim sodom ruma na drogu. Bila sta pijana; kadar je
prvi klecnil na kolena ali padel na tla, je potegnil tudi
svojega zadnjega tovariša za seboj; še bolj čudno je bilo
videti, kadar je zlezel zadnji na kup, ker je zaradi
težkega soda padel prvi nosač vznak. Slišalo se je plju¬
skanje tekočine v sodu. Tik mene sta se spet sesedla;
prvi nosač se je spotaknil in potegnil za seboj zadnjega.
Sod je obvisel na nizkem notranjem robu jarka, vojaka
sta preklinjala in ko sta zagledala mene, sta mi ponudila
ruma.

Brez besed sem se nagnil k sodu, odtaknil zamašek,
zgrabil sod z obema rokama in začel hlastno črepati iz
vehe. Čutil sem v grlu hladen, blagodejen curek. Pil bi
menda do nezavesti, ko bi me ne potegnil eden od nosa¬
čev nazaj, da sem komaj utegnil poriniti zamašek v veho.

»Ali boš vse požrl, živina?«

Kakor ukanjen sem stal v rovu in gledal vojaka,-
njuna obraza je pravkar osvetlila nekje blizu padajoča
raketa; videl sem dvoje umazanih, režečih se obrazov, z
modrimi lisami po licu.

Tisti hip je pridirjal po jarku korporal z revolverjem
v roki.

»Kaj delate, svinje pijane, ali se hočete utopiti v
rumu? Tatovi! Marš!« se je zadrl s pridušenim pijanim
glasom, in tiral nosača dalje. Slišal sem Unterbergerja, ki
ju je, ko sta prišla mimo njega, pozval, naj mu dovolita

" 301

Prežihov Voranc

požirek; sledila je psovka, ki jo je vrgel za odhajajočimi,
nato pa je vse izginilo v splošnem nemira jarka.

Potem so začeli razdeljevati večerjo. Naš roj se je
zbral pri frajtarju Almerju. Dobili smo najprej juho, ki
je bila na naše veliko začudenje še topla, v juhi pa kos
mesa. Juho sem popil v debelih požirkih, ko pa sem prijel
z dvema prstoma meso, sem se spomnil, da setm prej z
njima prijel mrliča. Kljub temu občutku stud ni prevla¬
dal in požrešno sem objedel meso vse okrog prstov ter
zagnal stran le majhen košček, za katerega sem držal. Po
juhi smo dobili črno kavo, ki pa ni bila nič vredna, tako
da so jo nekateri zlili po tleh. Ruma je dobil vsak polno
skledo; nekateri so nalili čutare, drugi pa so pili kar iz
skled, čepeč okrog posode, iz katere so delili pijačo.
Dobil je vsak še hleb kruha, kdor je hotel tudi dva, in pest
cigaret. Vso večerjo so razdelili skoraj brez besed. Po¬
tem smo odšli na svoja mesta.

Po polnoči se je nemir v jarku polegel. Moštvo se je
najedlo in napilo ter je zdaj počivalo, zaradi tega je po¬
nehavalo tudi streljanje. Sovražnik je večerjal koj za
nami. V zraku je namreč zadišalo po močni, pravi kavi,
in ta opojni duh nas je ščegetal v nosnice, da smo jih
širili in vohali v zrak.

»Psi imajo dobro kavo!« sem slišal reči Unterber-
gerja čisto glasno.

Minilo je mogoče toliko časa, da bi pokadil cigareto,
ko me izza ovinka pokliče Unterberger. Grem tja. On sedi
na robu jarka, Samec pa stoji poleg in ga nepremično
gleda.

»Greva po ram, sedaj bo pritisnila megla in bo
ugodno. V četrt ure sva tja in nazaj. Samec pa ta čas
pazi.«

»A če naju pogrešijo?« sem ugovarjal.

302

Sektor št. 5

»Kdo? Sedaj je vse pijano, nikogar ne bo. In navse¬
zadnje, če kdo vpraša, reci, da sva šla po municijo,« se
je obrnil k Samcu. — »Almer je polokal skoraj polno
skledo — in ima še v rezervi, namesto da bi vse razdelil,
lopov! —«

Odločil sem se in odšla sva po jarku proti sosednji
četi, Unterberger spredaj, jaz za njim. Šla sva mimo kakih
deset vojakov. Nihče naju ni ustavljal; v svitu raket sva
videla temne postave, prihuljene k zemlji, nekatere s
hrbtom ob jarek, druge naslonjene k strelnim linam. Sem
in tja je kdo sprožil puško, da je kratko počilo' na uho.
Nekateri so se ozirali v naju z brezbrižnimi, otopelimi;
očmi, eden je Unterbergerja, ki je kadil, prosil za ogenj,,
drugi je vprašal, kam greva, a ni dobil odgovora. Skoraj
od vseh teh blatnih, siromašnih postav je smrdelo po-
rumu.

Hodila sva precej hitro. Kadar je bila tema, sva sto¬
pala tipaje dalje, roke vedno nekoliko iztegnjene kakor
tipalke, da sva se pri padcu lahko ujela; kadar pa je bil
jarek razsvetljen od raket, sva sklonjena pohitela. Ne¬
nadoma je Unterberger zavil v prečni jarek in krenila
sva na desno. Sedaj sem se spomnil, da smo prvo noč
prišli na postojanko po tej poti; čudil sem se tovarišu, da
si je pot tako dobro zapomnil. Jarek je bil skoraj docela
podoben našemu, le strelnih lin ni bilo v njem in ni bil'
zaseden. Hoja je bila enako mučna, ker so bila tla spol¬
zka, skalnata in neenaka. V nekaj minutah- sva prišla iz-,
rova na skalovito, z grmičevjem poraslo planoto, ki je
bila obrnjena stran od fronte, tako da so krogle žvižgale
visoko nad glavami. Sinoči se mi je pa zdelo, da simo-
hodili po tem robu celo večnost.

Unterberger je imel nenavaden instinkt. Na planoti
se je v temi, ki so jo komaj kdaj pa kdaj malce osvetlile

' 303

Prežihov Voran c

luči s fronte, prav dobro znašel, kje je skril sodček z
rumom. Stopil je h grmičevju, dregnil z nogo za kamenje
in takoj odkril skriti zaklad. Počenila sva za skrivališče,
da bi naju kdo ne videl, ker je čez planoto vodil dohod k
jarkom.

Sod je bil nedotaknjen in poln. Unterberger je odče-
pil, se sklonil in pil, nato sem pil še jaz. Bil je pravi dišeči
rum, tako imenovani »oficirski rum«. Ležala sva ob sodu
in se posvetovala, kako ga bova v jarku skrila in komu
bova dala piti. Samcu vsekakor, tudi Almerju sem in tja
kakšno čutaro, toda vedeti ne sme za sod. Pijača nam
lahko dobro služi, ker nihče ne ve, kako dolgo ostanemo
v prvi liniji; mogoče osem, mogoče štirinajst dni. Drugače
moraš crkniti. Tako je modroval Unterberger in pil še ne¬
kajkrat, preden sva se dvignila, nataknila sod na kol, ki
sva ga pobrala na planoti, in odrinila s tovorom proti
fronti, Unterberger spredaj, jaz za njim. Nositi na kolu
šestdeset kilogramov težak sod po razritem, skalnatem in
jamastem svetu v temni noči, je kaj naporna in neprijetna
reč. Sod se je gugal, da je. nama včasih vzel ravnotežje.
Unterbergerju se ni dalo nositi in je hotel venomer poči¬
vati; pri počitkih je objemal sod in pil. Pil sem tudi jaz.
Nenehno sem v grlu čutil pekočo žejo; ko sem odstavil
usta od vehe, me je peklo kakor prej.

Ležeč za široko grobljo, ki naju je varovala pred so¬
vražnikom, sva počivala menda že tretjič. Unterberger, ki
je pravkar nehal piti, si je prižgal cigareto in se zvrnil
vznak. Okrog naju je bila noč, na nebu ni bilo nobene
zvezde in žar raket je odkrival črne, viseče grmade težkih
oblakov, ki so prihajali od morja. Pokrajina se je odbijala
od temnega obzorja kakor čma plast brez najmanjše luči
ali znaka življenja; kdaj pa kdaj se je kje daleč zaiskrilo,
rdeč šop plamena se je vžgal v noči, nato je sledila deto-

304

Sektor St. 5

nacija kje na drugi strani. Zemlja je odmevala in se po-
tresavala v donenju kanonade, ki je divjala nekje daleč.
V daljavi je zapiskal vlak; ta čudni, nenadni znak ne¬
kega daljnega, tujega življenja nama je zagomazel po
mozgu, da sva se zdramila. Unterberger je postal nemiren
in zopet pil. Vedel sem, da ga nekaj grize.

»Najbolje bi bilo, če bi bil človek ujet!« sem ga pri¬
čel skušati.

»Ko bi človek vedel, kako bo tam,« je odvrnil s po¬
mislekom.

»Nekateri se hvalijo —- iz Italije. V Rusiji je baje
slabše.« Nič mi ni odgovoril.

»Na tem odseku se je pred nekaj dnevi vdal sovraž¬
niku cel vod. Ali si slišal? Baje so jih z avtomobilom od¬
peljali v zaledje. Rešeni so!« sem namenoma nadaljeval.

»To so dezerterji!« je rekel zaničevalno. »Po vojni
bodo vsi obešeni — izdajalci. Pobegnem pa ne!« je dejal
krčevito čez čas.

»Ali je bolje poginiti v jarku?«

»Ali bežati k sovražniku? Ne! Niti poginiti ne maram,
Pa tudi ne bom. Spravil se bom rajši v ozadje. Vseeno
je bolje, dobiti kje kapavico, ustreliti se v nogo — kakor
koli. Sicer pa bo te komedije tudi kdaj konec.«

Umolknil sem, ker sem uvidel, da ni mogoče govoriti
z njim. Sovražil je vojno zaradi neprijetnosti, ki so- bile
zvezane z njo, globlje pa ni razmišljal. Pila sva in se
odpravila dalje.

Kmalu sva bila v dovodnem jarku. Hoja s sodom je
bila tu še težavnejša. Sod je zadeval ob stene in venomer
naju je metalo- z ene strani na drugo, poleg tega pa se je
nioj tovariš močno upijanil. Noge so se mu zapletale in
nenehno je klecal na kolena, nekajkrat je celo padel. Ta¬
krat je zdrknil sod po drogu na njegov hrbet in teža je

20

" 305

Prežihov Voranc

potegnila tudi mene za njim, da smo vsi trije bili na kupu.
Težko je bilo potem dvigniti sod in spraviti tovariša na
noge.

Pot po rum je bila zelo kratka, nazaj v jarek pa se
je vlekla. Hodila sva najmanj pol ure, a še vedno nisva
prišla v ognjeni rov. Jarek je bilo zelo težko razločiti, ker
je pritisnila megla in povečala temo. Nekajkrat sva poči¬
vala, otipavala predmete, prodirala z očmi temo in sku¬
šala najti pravo smer, toda zaman, vhoda v ognjeni rov
nisva mogla najti. Oblival naju je znoj od neskončnega
letanja po jarkih, padanja, butanja z glavo v kamne in
prerivanja skozi tesnobne prehode. Imela sva okrvaljene
roke in boleča kolena. Začelo je naju skrbeti. Zašla sva v
labirint jarkov in rovov, ki pa niso bili obljudeni; bili so
prazni, mokri, ostudni, smrdeči po trohnobi; iz njih ni
bilo nobenega izhoda.

Hodila in iskala sva gotovo že celo uro in nazadnje
obupana obstala v jarku, kjer je v steni zevala odprtina
razbitega skrivališča. Sod z rumom sva vrgla na tla in
izmučena počenila poleg njega. Tovariš je bil obupan,
njegova pijanost se je razblinjala v skrb, kaj bo, če se izgu¬
biva ali pred dnem ne najdeva svojega položaja. Mene
pa je vse to bolj zabavalo, kakor skrbelo. Ako zaideva
predaleč, naju kvečjemu lahko ujame sovražnik. Neumno
bi bilo le, če bi prišla v kako past in poginila. Neprijetno
pri vsem tem je bilo le to, da sva s seboj vlačila ta težki
sod ruma.

Posvetovala sva se, kaj naj narediva. Omenil sem, da
sva najbrž v zapuščenih jarkih med našo in sovražno
linijo ter da sva pomotoma prešla našo linijo. Položaj vse¬
kakor ni bil prijeten; če do jutra ne najdeva izhoda, mo¬
rava čez dan ostati v jarku, ker podnevi ne bova mogla
nazaj. Mogoče pa sva že obšla tudi italijansko fronto, ki

306

Sektor št. 5

jo imava zdaj za hrbtom. Unterberger tega ni hotel ver¬
jeti, jaz pa sem mu nagajal in trdil, da ne more biti dru¬
gače. Nazadnje sem ga prepričal, da se morava vrniti po
poti, od koder sva prišla. Dvignila sva torej sod in odri¬
nila s tovorom nazaj po jarku. Kljub vsej opreznosti sva
menda bila precej glasna, najine noge so bile težke, pi¬
jane, le glava je zaradi skrbi postala jasnejša; tovariš je
spotoma še grdo klel, kadar je zadel ob kako' zapreko.
Rov je bil teman in vlažen, poln megle, iz katere je že
rosila jutranja vlaga. Nenadoma je stopil v globačo in pa¬
del na obraz. Pobirajoč se s tal, je zaklel robato italijan¬
sko kletev. V tem trenutku se je tik pred nama pojavila
temna postava, kakor bi se izluščila iz zemlje, in čula sva
laški klic:

»Kdo je?«

Skozi meglo sem videl, kako se je neka postava z
razprtimi rokami bližala Unterbergerju. Unterberger pa je
kriknil, vrgel drog s sodom na tla in planil proti meni. Jaz
pa, gnan prav tako od neke čudne sile, sem spustil sod in
se spustil v tek pred tovarišem.

Tekla sva brez sape, drvela čez zapreke in se gnala
po rovu, da sama nisva vedela, kam. Bila sva tako tesno
drug ob drugem, da mi je Unterberger venomer skakal na
pete.

Nenadoma zaslišim Samčev glas.

»Kaj pa je?«

Takrat sem se streznil, obstal in videl, da sem v
našem strelskem jarku. Poleg mene je ves prepaden stal
Unterberger. Nevede sva pritekla na svoja mesta.

Takrat se je megla pričela bolj in bolj beliti, posta¬
jala je gostejša, in minevala je druga noč na sektorju
štev. 5.

20 *

307

DEKLE Z MANDOLINO

Naša ječa je bila v pritličju, na oglu starega poslopja.
Majhno, lini podobno okence, prekrižano z debelim rjavim
železom, je bilo. obrnjeno v kot nemarnega dvorišča,
kamor nikoli ni posijalo sonce. Dvorišče je bilo obdano
z visokim zidom, za zidom pa se je dvigala hiša; skozi
lino se je videlo drugo nadstropje z balkonom. Nad
streho se je še videl vrh visokega topola in ozek pas
južnega neba. Tak je bil razgled iz naše ječe.

Takrat smo bili v njej trije, tovariša Rupnik, Kova¬
čevič iz Srema ter jaz. Zaprli so nas, ker smo nekega dne
obesili grdemu garjavemu psu na vrat »Signum Laudis«,
ki ga je prinesel s seboj Rupnik. Psa z odlikovanjem na
vratu smo skoz ograjo spustili v sosednje častniško, tabo¬
rišče vojnih ujetnikov. Naše dejanje je v sosednjem
taboru povzročilo velikansko razburjenje, lov za psom, ki
je divje begal po dvorišču tabora, in končno pritožbo na
poveljstvo vojnih ujetnikov. Slednjič so zasačili krivce in
nas zaprli.

Prav takrat je v deželo prihajala pomlad. Vrhovi
Abruzzov so začeli kopneti in po ozkih dolinah pokrajine
so jeli pihati novi, mehki vetrovi. Izza obzidja našega
taborišča smo opazovali, kako so začeli zeleneti rjavi bre¬
govi gorskih pobočij, in ob teh naravnih spremembah smo
oživeli tudi mi. V žilah smo začutili novo kri; globoko
smo vdihavali dišeči pomladni zrak in zasovražili živ¬
ljenje, ki smo ga čez zimo prenašali skoraj brezbrižno.
Zidovi poslopja, v katerem smo stanovali, so se nam zdeli

308

Dekle z mandolino

kot mrtvašnica, in široko, lepo dvorišče se nam je zazdelo
tesno kot ječa. Srce nam je zahrepenelo po svobodi brez
mej, po veselju, po ženskah. Romantika narave je glasno
odmevala v naših čustvih; razžarjala je praznično razpo¬
loženje čiste, svobodoljubne upornosti, ki se je tiste dni
porajala v nas ob veliki revoluciji, ki se je oznanjala z
vzhoda. In to razpoloženje je rodilo otroško razposajenost,
ki je povzročila zadevo s psom in odlikovanjem ter nas
pahnila v temnico.

Prostor, kamor so nas vtaknili, je bil ozek, obokan in
teman s črnimi vlažnimi stenami; pri zidu je bilo ležišče
iz desk in edino okno je bilo precej visoko v zidu. Naj¬
brž tam že dolgo ni bil nihče zaprt, ker je bilo v prostoru
silno zadehlo in pusto. Vsak je zavzel prostor, ki mu je
najbolj ugajal; Sremec Kovačevič, velik lenuh, je legel
takoj na deske. Rupnik, nemiren duh, je začel koračiti po
ozkem prostoru med ležiščem in steno, jaz pa sem zavzel
prostor pred oknom. Te pozicije smo v glavnem obdržali
ves čas našega zapora.

Če sem se z eno nogo uprl ob deske ležišča, z drugo
pa ob skalo v zidu, sem lahko gledal skozi okno. Na hiši
onstran obzidja se je videlo sonce, toplota svetlih žarkov
je prihajala celo do našega okna. Za obzidjem je cvetel
bezeg, in ker v oknu ni bilo šipe, je njegov omamljivi
duh prihajal prav do nas.

Čudna je bila hiša, ki se je dvigala za obzidjem;
njeno drugo nadstropje z dvema oknoma in balkonom se
je zdelo podnevi kakor izumrlo. Okna so bila zastrta in
vrata na balkon zaprta; čez dan ni bilo slišati od tam no¬
benega glasu. Zvečer pa je hiša oživela. Za visokimi okni
je zagorela luč in videti je bilo, da za prozornimi zastori
hodijo temne sence. Po prvem mraku, ko je še visoko v
ozračju trepetala umirajoča luč dneva, pa so se odprla

309

Prežihov Voranc

vrata in na balkon so stopile tri ženske: ena visoka in
vitka, bledega obraza in velikih oglenočrnih las, oblečena
v žalno obleko; drugi dve, prav tako' oblečeni v črno, sta
bili najbrž njeni hčerki. Ena je bila manjša, okroglega
života, zdravega in rdečega obraza, ki se je venojmer
smejala, druga je bila vitka, bledih lic in velikih temnih
oči; imela je težko, nenavadno dolgo kito črnih las. Nekaj
časa so nepremično stale na balkonu, čakajoče meseca,
ki se je imel prikazati izza gor. Njih pogovor je bil tih,
neslišen, sem in tja se je z glasnim neskrbnim smehom
nasmejala le mlajša, okrogla deklica. Nato so se usedle in
deklica s kito je pričela igrati na mandolino, spočetka v
presledkih in komaj slišno. Ti prekinjeni glasovi pa so se
sčasoma zlili v zvočen akord harmonične godbe; mehka,
iz duše prihajajoča pesem mladega dekleta je očarljivo
odmevala v jasno in tiho pomladansko noč. Nenadoma je
godba utihnila. Vse tri ženske so nepremično sedele na
balkonu, njih bledi obrazi in bele, na kolenih sloneče roke
so čudno blestele v srebrnkastobledi mesečini.

Čez nekaj trenutkov globoke tišine se je mandolina
zopet oglasila; dekle, ki je igralo, je spet začelo sprem¬
ljati zvoke z otožno pesmijo; ta skoraj monotona, valo¬
veča melodija otožne italijanske pesmi se je zlila v kon¬
cert čistega glasu mandoline in dekličine pesmi, ki je v
lahni napetosti drgetala v prosojni noči, da se zdaj zdaj
dvigne do ekstaze. A pesem in melodija sta ostali na ena¬
komerni višini, ki se je prelepo ujemala z mesečno nočjo,
polno senc in dihov.

Tako so te tri črno oblečene ženske kaki dve uri se¬
dele na balkonu, potem pa so neslišno odšle v hišo. Črne
ženske so vsak večer prihajale na balkon; izostale so le,
kadar je deževalo. Ko smo jih prvič opazili, smo te skriv¬
nostne črne postave požirali z radovednostjo, ki se poraja

310

Dekle z mandolino

za zidovi. Otožni zvoki mandoline in italijanske pesmi so
nas očarali. Nervozni Rupnik, ki je s cigareto v ustih še
vedno korakal med steno in ležiščem, je obstal in se za¬
gledal v balkon; lenuh Kovačevič, ki je iztegnjen ležal na
deskah, se je privalil k oknu in pomolil glavo čez mojo
ramo.

Ženske nas niso zapazile. Najbrž je naše okno v pri¬
tličju bilo tako neznatno, da ga oko od zunaj verjetno ni
niti opazilo. Mi pa smo bili kakor hipnotizirani in nismo
dajali nikakih znamenj. Nemi smo poslušali petje in
godbo,- ko so ženske izginile, se nam je zdelo, da je vse
to trajalo le nekaj minut. Še dolgo potem, ko so ženske
že odšle in je balkon obseval le še mesec, sem čepel na
oknu in gledal v temnomodro jasnino visokega neba, na
katerem se je svetila le sem in tja kakšna drobna zvezda.
Oba tovariša sta že precej časa hrlela na deskah, ko sem
se šele otresel nenavadnih občutkov in legel k njima.
Zaspal pa sem šele pozno ponoči; venomer sem mislil na
vitko deklico z mandolino in njeno melanholično pesem.

Miselnost nas vseh treh se je sedaj usmerjala na
večere, ko so ženske prihajale na balkon. Zavest kazni je
izginevala ob pričakovanju, kdaj se odpro vrata in se po¬
javijo nad nami. Večeri so nam minevali kakor trenutki.
Cez dan smo živeli v vtisih, ki smo jih dobili prejšnji
večer. Ker že nekaj mesecev nismo videli ženske, se
nam je zdela nedosegljiva, in hrepenenje po njej nas je
navdajalo z bolestjo.

Zaljubili smo se vsi trije v ženske z balkona; Kovače¬
viču je najbolj ugajala mala, okrogla deklica, ki je je bil
sam smeh in zdravje, in ki ji črna obleka ni pristajala;
jaz sem oboževal deklico z mandolino, Rupnik pa se je
zaljubil v starejšo, ki je bila bleda, tiha in žalostna, a še
vedno lepa. Nekega večera, ko so prišle zelo zgodaj na

311

Prežihov Vorane

balkon, smo sklenili, da jih opozorimo nase. Bil je še dan
in morale bi nas opaziti. Straža je korakala za oglom in
le kadar se je približala naši strani, je bilo slišati njene
korake, tako da smo bili precej varni. Pod oknom smo pri¬
trdili nekaj desk in si napravili nekako klop, na kateri
smo lahko stali. Vsi trije smo bili pri oknu. Ženske so
sedele na balkonu; starejša je brala velik časnik, mlajšidve
sta imeli neka ročna dela; mandoline takrat še niso imele
s seboj. Deklici sta hkrati obrnili oči proti nam in takrat
sem pomahal z umazano cunjo skozi okence. Opazile so
nas in trije tuji obrazi, stlačeni v ozki odprtini, SO' jih
iznenadili; videti je bilo, da so presenečene. Zašepetale so
nekaj med seboj in se radovedno sklonile proti nam. Tre¬
nutek smo molčali mi in one. Molk je prekinil Kovačevič,
ki je napravil z rokami perverzno gesto, s katero je hotel
svoji ljubici pokazati, kako si zamišlja ljubezen do nje;
poleg tega ji je pomežiknil. Ta gesta je naju z Rupnikom
razburila in osuvala sva ga v rebra, toda ženske se niso
tako razhudile. Mlajša se je prešerno nasmejala, da so
se ji tresle grudi in belili zobje, nasmehnila se je tudi
starejša; popolnoma ravnodušna pa je ostala deklica z
mandolino; zdelo se mi je celo, da je nekoliko zardela.

»Ujetniki,« so šepetale ženske med seboj, »Avstrijci,
Avstrijci!«

»Dezerterji!« je odgovoril Kovačevič, ki je govoril
precej dobro italijanski, »avstrijski dezerterji, Srbi!«

»Revolucionarji!« je pristavil Rupnik samozavestno,
ker ni trpel izraza dezerterji.

Ženske so začudene umolknile, najbrž niso razumele
mešanice naših izrazov in pojasnil; ko je Kovačevič ci¬
nično navrgel še »izdajalci domovine«, so se skoraj pre¬
strašile.

312

Dekle z mandolino

»Ah, reveži, reveži!« se je slišalo z balkona po
kratkem odmoru.

Kasneje smo zvedeli, da je tudi mož starejše ženske
in oče deklet dezertiral kot častnik v Avstrijo; vsaj osum¬
ljen je bil begunstva. Zaradi tega so bile ženske izlo¬
čene iz družbe in samotarile so v tej hiši.

Natiho in z znamenji smo nadaljevali pogovor. V
imenu žensk je govorila debela deklica, za nas pa je po¬
večini odgovarjal Kovačevič, ki je bil ves srečen, da se
lahko pogovarja s svojim idealom. Razložili smo si vse,
kar je bilo najnujnejšega za prvo in površno poznanstvo.
Kovačevič je celo povedal, da jih imamo radi, in ženske
so se dobrodušno smehljale. Vprašale so nas, kdaj bo
konec vojne, in odgovorili smo, da bo trajala, dokler
Avstrija ne bo poginila. Tedaj so se užalostile. Nismo
vedeli, da so se bale za moža in očeta, ki bi bil v tem
primeru izročen vojaškemu sodišču. Iz istega razloga pa
smo se mi bali avstrijske zmage.

Zabavali smo se pozno v mrak; nenadoma pa je na
balkonu zašuštelo: »Straža, straža!« in ženske so druga za
drugo izginile v hišo. Mi smo se umaknili z okna in s pri-
drževanim dihom prisluškovali korakam straže, ki so bili
čisto blizu ogla. Verjetno pa straža ni nič opazila in je
samo po naključju zašla tako daleč, zakaj koraki so se
kmalu oddaljili.

Tistega večera žensk ni bilo nazaj. Za okni smo sicer
videli luč, ki je ugasnila šele proti polnoči, na šipah pa
ves čas nismo opazili nobenega obraza, Sedeli smo na
deskah in ugibali o našem prvem srečanju z ženskami.

»To morajo biti prave tiče,« je menil Kovačevič in
dvoumno mežikal.

»Ne razumem, kakšne Italijanke so to,« je dejal Rup¬
nik. »Ali sta opazila, kako so bile prepadene, ko smo po-

313

Prežihov Voranc

vedali, da smo vojni begunci in trdili, da bo Avstrija pro¬
padla? Ampak lepe so! Ko bi človek bil tako srečen, da
bi mogel k njim.«

Jaz sem čutil, da postajam vznemirjen. Dekle z man¬
dolino mi je jako ugajalo; njena nedostopnost, ravnoduš¬
nost ob neokusnih opazkah mojih dveh tovarišev jo je
ohranila v mojih očeh takšno, kakršno sem si zamislil,
ko sem jo prvikrat ugledal. Komaj sem slišal, kako sta se
tovariša pogovarjala, da bi bilo vsekakor dobro, če bi se
pobliže seznanili s prebivalkami te hiše, saj bi lahko dobili
kake priboljške, hrano, cigarete. Tako silno nespodobne
so se mi zdele te materialistične težnje mojih tovarišev!

V nestrpnem pričakovanju smo končno dočakali pri¬
hodnji večer. Ves dan je bila hiša kakor izumrla, zvečer
pa so prišle ženske na balkon še pred mrakom.

Na oknu smo bili zopet vsi trije in pričel se je raz¬
govor: v odlomkih, hipen in pritajen. Venomer smo
poslušali, kdaj se bodo zaslišali koraki straže za oglom.
Ženske so vojaka videle in so nas opozorile vsakikrat,
ko je korakal proti nam. Sicer pa smo bili precej varni,
straže se sploh niso mnogo menile za naš kot.

Ta večer smo bili v razgovoru že svobodnejši. Od
žensk smo zvedeli, kaj se dogaja po svetu: v Rusiji je
revolucija in fronte ni več, vse gre domov, tako bo kmalu
tudi na drugih frontah. V pripovedovanju je bilo čutiti
hrepenenje po miru, po odpuščanju in po izgubljeni sreči.
Kljub temu, da so bila naša mnenja različna, smo si
povedali vse do konca.

Ženske so nam tudi zaupale, da je njih mož in oče
kot častnik pobegnil v Avstrijo s celim oddelkom moštva.
Iz te izpovedi je zvenelo tiho veselje, ki pa ni moglo
zakriti nemira ob misli na nejasno bodočnost.

314

Dekle z mandolino

To prikrito veselje je nas, ki nam je bilo v čast, da
smo pobegnili iz osovražene domovine, neprijetno zbodlo,
in za trenutek smo do žensk občutili zaničevanje.

Kovačevič jim je skušal razložiti, da častnik ni imel
prav, ko je izdal Italijo in dezertiral v Avstrijo.

»Zakaj pa ste pobegnili vi?« so nas vprašale. »Vsak
si hoče rešiti življenje!«

Ko jim je Kovačevič dalje razlagal, da mi nismo
pobegnili zaradi življenja, ampak da bi se vojskovali še
naprej, borili proti Avstriji, so nas ženske pogledale
topo, potem so se nasmejale in rekle:

»Bedaki!«

Deklica z mandolino je zaigrala melodijo, podobno
marseljezi, a zdelo se mi je, da je bila melodija pesmi »La
bandiera rossa«. Nekoč sem jo slišal peti po ulicah in
neizbrisno se mi je vtisnila v spomin.

»Bedaki,« se je po mučnem molku znova zasmejala
mlajša deklica, polna življenja.

Brezizrazno smo buljili iz ječe; naši pogledi so uha¬
jali bolj k mračnomodremu nebu nad hišo, kakor pa k
ženskam na balkonu.

»Ali ni lepo življenje?« je rekla starejša čez nekaj
časa, kakor bi hotela povedati: Srečni ste, da ste ujeti in
da ste si ohranili življenje.

Tisti večer smo se ločili od žensk skoraj hladno in
z užaljenim ponosom, medtem ko so one bile nenavadno
dobre volje. Kakor bi nas hotele izzivati, so pri odhodu
pozdravljale in nam pošiljale poljubčke.

»Ah! Te babe!« je klel nejevoljni Rupnik, ko smo bili
na deskah. »Človeka napravijo nesrečnega. Navsezadnje
smo menda res neumni, da tako silimo v legijo. Človek
ima samo eno glavo.«

315

Prežihov Voranc

»Gotovo!« je odvrnil Kovačevič, ki je že dve leti stra¬
dal po taboriščih. »Toda bolje nič, kakor takšno življenje.
Ali je to življenje? Vraga! Vedno po teh taboriščih,
arestih, kakor zločinec. Zapirajo nas huje kakor ujetnike,
čeprav smo sami prebežali. Menda menijo, da smo vohuni.
In potem ta večna negotovost! Ako zmaga Avstrija, verje¬
mite mi, Lahi nas pobašejo v vagone in predajo. Potem
tako sama vesta, kaj nas čaka... Zatorej grem rajši v
legijo. Bom vsaj kolikor toliko svoboden in mi ne bo
vedno svetil bajonet. Dobro, če imam srečo, se pretolčem
do konca vojne, in če zmaga antanta, ej, še je ravne
zemlje v Sremu, še so grofje in puste... Ako pa padem,
no, vseeno, človek mora tako in tako crkniti.«

»Toda če te ujamejo Avstrijci kot legionarja, po¬
tem ...«  je pripomnil Rupnik.

»Prej si zapodim kroglo v glavo!« je trdovratno
odgovoril Kovačevič.

Jaz sem ležal poleg njiju, pritrdil sedaj enemu, potem
drugemu in nervozno pljuval v nasprotni zid. Bilo mi je
neprijetno. Pomilovalni nasmehi naših treh žensk, s ka¬
terimi so poslušale izjave o naši bojevitosti, so vplivali
name porazno. V tej samoti in enoličnem življenju je v
meni že davno omedlelo vsako drugo duševno življenje,-
spomini na mladost so izginili in občutki družinskih vezi
so bili daleč kakor zora za gorami; v tej puščavi brez-
upja in bede je vstala iz moje duše druga vera, ki se je
sčasoma polastila vsega mojega duševnega življenja.

In to je bilo hrepenenje po svobodi, ki se nam je obe¬
tala pri legiji. V tem močnem hrepenenju so izginjale
slike, vstajajoče iz spominov na fronto, kakor trenutki,
in misel, da se vrnem nazaj, čeprav po drugi strani, me
je pustila hladnega. Iz tega širnega obzorja ene misli in
enega hrepenenja sta se dvigali le dve točki, ob katerih

316

Dekle z mandolino

se je kdaj pa kdaj razbilo vse drugo: ti dve točki sta bili
glad in spolna strast.

V to enolično mračnost jetniških dni so te ženske
vrgle: »Kako lepo je življenje!«

Pomilovalna, psovka »bedaki« me ni tako zadela. Ve¬
del sem, da je ženskam kot Italijankam naše hotenje ne¬
razumljivo, ker jim je seveda povest našega nacionalnega
življenja popolnoma neznana. Toda vzdih »življenje«, poln
soka, strasti in uživanja, je padel v srce kakor strup in
ga napolnil z bolestjo. Ta bolest je postajala vedno večja,
vedno trpkejša in grenka, ko so moje oči zagledale v temi
bledo dekle, ki je stalo na balkonu in mi mahnilo z ble¬
stečo roko zadnji pozdrav ter nato izginilo skozi vrata...

Odslej so tekli dnevi v ječi hitreje. V našem novem
poznanstvu je bilo vsak dan kaj novega, in čeprav je bila
stvarca še tako neznatna, se nam je zdela doživetje. Raz¬
merje z ženskami je postalo toplo, otroško iskreno in se
je razvijalo, podobno razvoju prve ljubezni. Kakor mi, so
menda čutile tudi ženske; ni bilo težko uganiti, s kakim
hrepenenjem so prihajale vsak večer na balkon. Mogoče
je bilo pri njih tudi nekaj avanturizma in jih je vlekla k
nam romantična narava smelega temperamenta.

Nekega dne se je namreč dogodilo nekaj nenavad¬
nega: Stražar, ki je stal vedno na eni strani hiše, kjer je
bila glavna stena zaporov, je nenadoma prišel v naš za¬
puščeni kot in se sprehajal mimo našega okenca, nalahno
žvižgajoč. Skoraj smo se nekoliko prestrašili: mogoče so
kaj opazili. Odmaknili smo se od okna. Toda stražar je
šel dvakrat — trikrat mimo okna, zadnjikrat tik ob zidu,
in skozi okence je zletel v celico zavojček. Koraki stra¬
žarja pa so utihnili za oglom. Zavojček je bil od naših
žensk. Ko smo ga odvili, smo našli v njelm pismo in
škatlo makedonskih cigaret. Pismo je pisala mala, pre-

317

Prežihov Voranc

šema deklica, izbran parfum je zadišal v plesnivem, za¬
tohlem vzduhu.

V pismu, ki je bilo naslovljeno »Revežem«, je deklica
pisala, kako vse tri sočustvujejo z nami in kako bi nam
rade pomagale. Gledati moramo, da pridemo kmalu na
svobodo, vojske bo tako kmalu konec in potem se lahko
oženimo. Mama se ne more oženiti, ampak nima nič zoper
to, ako hčerki vzameta »ujetnike«. V legijo naj ne silimo,
je strašno neumno, in one nas potem ne bi mogle ljubiti.
V zavojčku je bil priložen tudi papir. Elvira, tako je bilo
ime hčerki, je pisala, naj odgovorimo in izročimo pismo
brez skrbi stražarju, ki bo prišel k oknu. Povedati ne
smemo nikomur, so prosile ženske na koncu. Podpisana
je bila Elvira. Spodaj v kotu je bilo zapisano z drobno,
drugo pisavo:

»Poljub! Eleonora.«

To je bilo namenjeno meni od dekleta z mandolino,
ki ji je bilo ime Eleonora. Ta poklon je dvignil v meni
sladak ponos, v tovariših pa senco zavisti, in Rupnik se
je sovražno namrdnil, pobasal cigarete in dejal: »Imejta
vidva babe, jaz pa cigarete.«

Nato smo si pisarili. Stražar, ki je posredoval, je
prišel na vrsto vsak drug dan. Povedali smo si vse. Izve¬
deli smo, da so ženske bogate, da imajo še eno hišo v
Rimu, kamor bodo odšle na zimo. In tudi mi smo jim
razodeli vse. Vse to medsebojno zaupanje nas je še
tesneje povezalo; Posebno sva to občutila midva s Kova¬
čevičem, ki naju je ogrevala ljubezen; takrat sem občutil,
da je najslajša tista ljubezen, ki je nedosegljiva.

Kovačevič je čisto pozabil na legijo.

»Babe človeka zmotijo, da mu ni za nič!« je menil
večkrat, ležeč na deskah in puhajoč dim v vlažni obok

318

Dekle z mandolino

ječe. »Vrag vedi, če bom še kdaj videl Srem. Ni izklju¬
čeno, da se oženim, ako bo vojne v kratkem konec.«

Tovariš Rupnik je slastno užival naše darove, veno¬
mer kadil in jedel čokolado. Tudi on je bil mnenja, da je
najbolje, če se vojna čimprej konča in če Avstrija
zmaga,- potem gre v Ameriko. Obesiti se ne pusti!

Tako' smo se vživeli v naše stanje, da nas skoraj ni
zanimalo, kdaj nas izpustijo iz zapora. Želeli smo si sko¬
raj, da bi ostali čim dalje notri, zakaj v taborišču bi ver¬
jetno bilo teže priti v stik s sosednjo hišo. Fantastični
obrisi pol pijane ljubezni, večeri petja mandoline in pol-
tihe pesmi žgočega temperamenta, so nas zazibali v
sanjavo brezskrbnost. Neopaženo je minil četrti teden in
naša kazen strogega zapora se je jela nagibati h koncu.

Stražar je posredoval redno vsak drug dan in raz¬
merje s sosedami se ni spremenilo v ničemer. Nekega
jutra pa je prišel v ječo italijanski častnik s stražo in
dejal strogo:

»Pobašite svoje stvari in z menoj!«

Iznenadeni smo mislili, da nam je mogoče komanda
popustila ostalo kazen in bomo izpuščeni, toda častnik
nas je odvedel po temnem, neznanem hodniku in nas
potisnil v neko odurno; kleti podobno luknjo, rekoč:

»Tukaj korespondirajte!«

Težka vrata so se zaprla in prostor, ki nas je obdal,
nas je prepričal, da smo izdani in za kazen prestavljeni
semkaj.

To je hud udarec. Skrbelo nas je, kaj se je dogo¬
dilo z ženskami; star stražnik, ki nam je donašal kruh in
vodo, je pripovedoval, da so jih zaprli, ker da so špi-
jonke. Kaj se bo zgodilo z nami, si nismo mogli zami¬
šljati. Bali smo se, da bi nam zaradi tega ne podaljšali

319

Prežihov Voranc

kazni. Pobiti in žalostni smo čepeli v družbi podgan,
brez cigaret im. brez zveze z zunanjim svetom.

Najbolj pobit je bil Rupnik, ker ni dobival cigaret;
klel je hišo z ženskami, Lahe, naju s Kovačevičem pa
imenoval podleža, izdajalca.

Ko je minilo šest tednov, so nas izpustili iz ječe v
taborišče. Medtem pa so ženske izginile in hiša pri
obzidju je bila prazna. Neki italijanski vojak nam je pri¬
povedoval, da so ženske nenadoma odpotovale in da
nihče ne ve, kam. Zaprli pa jih niso. Takrat nam je
odleglo.

Vendar smo še dolgo živeli ob spominu na tiste
dneve hrepeneče ljubezni po nedosegljivi sreči, in Eleo-
nora, dekle z mandolino, s črno obleko in blestečo roko
v mesečini, ni izginila iz moje duše niti takrat niti po¬
zneje, ko so zopet nastopili dnevi obupa, lakote, bede in
malodušnosti, niti potem, ko se je velika domovinska in
narodna zavest zopet vzbudila v meni in zavladala nad
taborom beguncev. Ko je zavladala doba legije, smo šli
Kovačevič, Rupnik in jaz in tisoči drugih; niti takrat ni
izginilo dekle z blestečo roko, ko sem po dolgih letih
zopet stopil na domača tla, nad katerimi je sijalo čisto
sonce v bleščečem sijaju, kakor sije le takrat, kadar
vzhaja svoboda.

320

SKRIVNA BRALNICA

Poglavje iz romana »Pristiah«

Vohneča domačija na Vrheh je bila zelo nedostopna,
čeprav ni bila preoddaljena od sveta. Ležala je na precej
visokem hribu prav ob koroško-štajerski meji, toda kljub
temu se od Vohneta nikamor ni videlo. Ozadje proti za¬
hodu je bilo zadelano z Brdinjami, ki so delale deželno
mejo. Na severni strani so zapirali vsak pogled strmi
bregovi Selovca, na južni strani so se vlekli Vrhi, vzpo¬
redno z njimi pa Pogor, ki je bil veliko višji; na vzhodu
se je razprostirala dolgohrbtna Gmajna in zakrivala
Mislinjsko dolino. Vohneče je bilo le s slabimii potmi zve¬
zano z dolinskim svetom, zato je veljalo za samoten kraj.

Nakljub samoti in nedostopnosti pa je bila daleč na¬
okrog le malokatera hiša tako obiskovana kakor Voh¬
neča, zakaj pri Vohnetu so bili gospodarji že nekaj rodov
tudi živinozdravniki. To se pravi, nekateri gospodarji so
nekoč kar na svojo roko začeli s tem poslom, medtem ko
sta zadnja dva bila že nekje v šolah. Sedanji gospodar
se je spoznal celo že na človeške bolezni in je bral bo¬
lezni že iz bukev.

Soseska je gojila do Vohneče hiše neki občutek, ki je
bil podoben pol strahu pol spoštovanju. Tega občutka
ni imela le ob gospodarju Foltanu, ampak ob vseh pre¬
bivalcih te hiše, tudi ob poslih. Cela stvar se je zdela
dovolj skrivnostna, in človek nazadnje le ne ve, ali gre
vse po pošteni poti. Tu je bila soseska deljena na dva
tabora; en tabor se je že davno sprijaznil z vsem, kar

21*

323

Prežihov Voranc

se je pri tej hiši godilo, medtem ko se dragi ni mogel
sprijazniti ne z velikimi, črnimi bukvami, ki jih je včasih
gospodar odpiral pred ljudmi, še manj pa s strašnimi
duhovi, ki so prihajali iz meddverja poleg dimnice. Oba
tabora pa sta bila enih misli, da so pri Vohnetu zelo
petični ter da morajo imeti nekje skrito polno vrečo
starih tolarjev.

Cela Vohneča domačija na zunaj ni kazala, da bi se
kje pod streho valjale vreče s tolarji, zakaj bila je precej
zanemarjena in starinska, toda bila je zelo prostrana.
Pokrivala je celo koleno, ki je molelo iz pobočja Brdin,
čeprav je bilo na tem kolenu vsega le troje poslopij.
Najpoglavitejša stavba je nedvomno bila hiša sama,
prostrano in razgledno poslopje, ki je pričalo o zelo
visoki starosti. Bila je seveda čisto lesena in postavljena
v takem slogu, ki ga je bilo v teh krajih že zelo težko
zaslediti. Zato naj mi bo dovoljeno, da to stavbo opišem
in tako rešim pred pozabo slog, ki je že izumrl.

Prednjo, pročelno stran hiše je tvorila podolgovata
lopa, ki je segala od enega konca poslopja do dragega in
je potemtakem merila morda kakih deset sežnjev ali še
več. V to vežo so vodila ena sama, široka vrata, ki pa
niso bila v sredi, ampak pomaknjena nekoliko na levo
stran. Razen vrat pa je bilo vrezano v lesene stene še
dvoje majhnih, za ped velikih odprtin, ena levo, draga
pa desno od vhoda. Če si se spravil čez visoki prag v
vežo, si moral biti že zelo vajen, da si našel vhod dalje
v notranje prostore te hiše, ali pa si moral imeti mačje
oči, da si se znašel, zakaj cela veža je bila do zadnjega
kotička nabita z razno ropotijo, kii jo na kmetih potre¬
bujejo, in z ropotijo, ki je ne potrebujejo več, pa jo kam
odlagajo. Ko si se torej navadil teme, ki je v veži vladala
noč in dan, si videl, da vodi iz veže troje vrat v notranje

324

Skrivna bralnica

prostore hiše. Najširša gaz je vodila do vrat na skrajni
levi strani. Do vrat na sredini in do onih na skrajni desni
strani veže gazi. niso bile tako široke, kar je dopove¬
dovalo, da ta dva vhoda prebivalci ne uporabljajo tako
cesto kakor prva vrata na levi strani, ki so vodila v
glavni stanovanjski prostor, v dimnico. Kadar pa si sto¬
pal v dimnico, si moral noge dvigniti neverjetno visoko,
da si prišel čez visoki prag. V dimnici, ki je zavzemala
celo levo krilo velike Vohneče hiše, je potekalo skoraj
vse življenje velike kmečke družine s kakšnimi šestimi
posli.

Druga ali srednja vrata so iz veže vodila v osrednji
prostor hiše, ki ni bil ne za stanovanjsko sobo ne za
shrambo, ampak nekako za vse skupaj. V tem prostoru
je moralo biti tudi kako ognjišče, zakaj tukaj je gospodar
kuhal in čobril 1  svoje copmije za živino in za ljudi, da
je smrdelo pol ure daleč. Tudi se ni zlepa zgodilo, da bi
kak človek, razen gospodarja, stopil skozi ta vrata, zato
so se ga ljudje resnično bali.

Tretja vrata so vodila v tako imenovano »novo hišo«,
v sobo, ki je zavzemala celo desno krilo velike stavbe.
2e ime izdaja, da je prvotno bivališče bila le dimnica in
preddver poleg nje, ta prostor pa je nastal pozneje, ko
so za to nastopile gospodarske potrebe pri hiši. Ta soba
je služila gospodarjem za bivališče, za spalnico, za
shrambo važnejših stvari. V tej sobi so se rodili otroci
in umirali gospodarji že nekaj sto let zaporedoma. Okna
so bila za spoznanje večja kakor v drugih prostorih,
toda bila so močno prekrižana z železjem.

Vsak prostor je imel torej svoja posebna vrata v
vežo, ki je bila zgrajena iz debelih, tesanih brun, tako

1  žgal

325

Prežihov Voranc

da so bili notranji stanovanjski prostori dobro zavaro¬
vani pred mrazom in vročino. Prej smo še pozabili po¬
vedati, da so v enem kotu veže imele svoje prebivališče
tudi kure. Cela stavba je bila od stoletnega dima po¬
polnoma zakajena, in po tramovju je vse do vrha pod¬
strešja ležalo za ped debelo saj. Zato pa se les ni kvaril
in je bil kljub starosti še kot železo. Iz lope so v desnem
kotu vodile stopnice na podstrešje, pod njimi pa so druge
stopnice vodile v klet, ki je bila pod »novo hišo«.

Medtem ko je hiša zavzemala celo južno stran veli¬
kega dvorišča, je hlev zavzemal severno stran. Hlev je
bil zelo dolga, podzidana stavba, v kateri je bilo prostora
za najmanj dvajset glav goveda ter za toliko svinj in
ovac. Čeprav so bili nad hlevom skednji in parne,
kamor je vodil tako zvani »most«, po katerem so sprav¬
ljali pridelke pod streho, stavba ni bila previsoka, ampak
se je zdela bolj široka in razčeperjena. Tretja, zapadna
stran tega dvorišča je bila zadelana s kaščo, ki pa je bila
s svojim zadnjim koncem že potisnjena v breg, ki se je
tam začel vzpenjati proti vrhu Brdin. Kašča je bila
visoka stavba, ki je imela v pritličju klet za sadjevec;
v prvem nadstropju je bilo stanovanje za preužitkarje,
za stanovanjem prostorna stiskalnica, a šele nad stano¬
vanjem je biila prava kašča, to je shramba za žito, za
suho mesnino, za suho sadje in za praznično obleko cele
družine, razen gospodarjev. Vsa stavba je bila izdelana
iz težkih, čisto porjavelih in tesanih brun.

Samo vzhodna stran dvorišča torej ni bila zadelana
s kakim poslopjem in se je zato z dvorišča videlo proti
Pohorju, kolikor je to dopuščala Gmajna, ki se je širila
nedaleč stran. Dvorišče je bilo torej nekak četverokotnik,
ki so ga od treh strani obdajala poslopja, poslopja pa je

326

Skrivna bralnica

vezal visok plot iz »špevt«, 1  ki so jih cepili doma. Čez
tak plot drugače ni bilo mogoče priti, kakor čez prilaz ali
skozi leso, ker je bil na vrhu poln zobčastih koncev na¬
lašč zaostrenih »špevt«. Take plotove so v starih časih
delali okrog taborišč. Skozi plot so šle štiri lese na vse
štiri strani sveta in poleg vsake je bil še en prilaz za
pešče. Ob plotu so rasle meter debele tepke in selnače,
ki so bile že na pol suhe, pa so skoraj še vsako leto
rodile. Ta stara drevesa so stala tudi okrog domačije,
doli pod njivami in po travnikih, in dokazovala, da je
Vahnetova kmetija bila res staro selišče ter da so se
gospodarjevi predniki že v davnih časih bavili s sadje-
rejo. Videlo pa se je, da tudi sedanji gospodarji niso bili
tako slabi nasledniki svojih prednikov, zakaj okrog doma¬
čije se je razprostiral cel sadovnjak mladega, doma
cepljenega sadnega drevja.

Teji samotni domačiji se je nekega sobotnega večera
aprila meseca leta 1848 približeval Strahun s svojimi dol¬
gimi koraki. Prišel je bil od koroške strani, vendar zadnjih
nekaj streljajev ni šel po navadni poti, ampak je že pri
sosedovi lipi krenil s kolovoza in izginil v gozdu nad
njim. Šele čez kake pol ure je pokukal iz gozda nad
Vohnečo kaščo, iztegoval nekaj časa glavo izza debla
debele smreke, in ker ni opazil na dvorišču nič sumlji¬
vega, jo je ucvrl s svojo čudno, poganjajočo se hojo
proti hiši, kjer je izginil v temni veži.

Tega leta je bila vigred zelo pozna. Sneg je ležal
do sredine meseca sušca, potem ga je sonce po sončnih
krajih sicer počasi zgrizlo, po senčnatih krajih pa se je
še vedno trdovratno držal. Dnevi so bili megleni in mračni
in namesto toplega vigrednega dežja je tu in tam pršel

1  cepljene late

327

Prežihov Voranc

celo suh sneg iz megel, ali pa je nasipalo babje pšeno.
Včasih so kmetje že sušca meseca posejali sončne njive,
vsaj oves so že tega meseca spravili v zemljo, letos pa še
govora ni bilo o kaki setvi. Le po bregovih Selovca so
kmetje že začeli razvažati gnoj po njivah in nekateri so
tudi že orali, vendar so njihovi leseni merjasci že po ne¬
kaj brazdah leno počivali na njivah. Podoba je bila, da bo
letos zelo pozna setev in zato so kmetje glasno zabavljali
zoper tako vigred.

Tudi te sobote dan je bil podoben celi vigredi; bil
je pust in čemeren. Nebo je bilo tako nizko zatlačeno z
meglami, da so puščale nad Vohnetom le nekaj praznega
oboda, medtem ko je bil sosednji Selovec do ene tretjine
pokrit ž njimi. Vendar je bilo zelo čudno, da je ravno ta
mali prostor med meglami in Vohnetovo domačijo bil na¬
polnjen z vsemi barvami, kar jih je na svetu, in od daleč
se je zdelo, da pri Vohnetu že svetijo, ker so se majhna
okna lomila v luči teh nakopičenih barv. Podoba pa je
bila, da bo ponoči zopet začelo snežiti.

Dolgi Strahunovi koraki so kmalu premerili dvorišče
in prestopili prag hišnega vhoda. Ker se je že mračilo, je
bilo v veži seveda že skoraj popolnoma temno, toda tema
Strahuna ni ovirala. Vedel je za gaz, ki vodi do dimnice,
in takoj je nameril korak proti njej. Ko je vstopil, ni
pozdravil nikogar, čeprav sta bili v dimnici dve ženski,
in sicer gospodinja Vohnetinja, ki je imela opravka pri
ognjišču, in pa hišna terba Burga, ki je sedela na tnalu
sredi dimnice in prekladala nekakšne treske. Ta Burga
je bila Vohneče hišno kvožnje , 1  to se pravi, da je bil
njen dom pri Vohnetu, čeprav se sama ni vedno držala
tega doma, in je včasih za kak teden zapustila hišo

1  mobilje, nepotreben človek pri hiši

328

Skrivna bralnica

in se brez cilja klatila po okolici, dokler se zopet ni vr¬
nila. Navadno je bila Burga čisto nora, kadar se je mesec
mladil, potem pa ji je odnehalo in takrat je bila zmožna
pri Vohnetu opravljati kaka lažja dela, še najrajši je
sekala steljo, vendar delala sploh ni rada. Tudi govorila
je zelo težko, toda zato je tem laže in tem glasneje vpila,
da so jo včasih slišali po celo uro daleč. Kadar je bila
razburjena, je bila celo nevarna in zato so se je izogibali
vsi, če se je le dalo. Edino pred gospodarjem Foltanom
je imela strah.

Strahun je prekoračil dimnico in šel naravnost proti
klopi ob steni, na katero se je molče ulegel vznak, si
podkrižal glavo z rokami in se zastrmel v črni strop.
Pri tem so mu kraki njegove predolge suknje viseli do tal.
Gospodinja je bila takih Strahunovih nastopov bržkone
že vajena, zato se za njegov čudni prihod niti ni zmenila
in je nadaljevala svoje delo. Drugače pa je bilo s siroto
Burgo. Ob Strahunovem vstopu jo je kar vrglo z nizke
stolice, njeno nagubano, že precej postarno lice je zalila
kri, nato' je izpustila prestrašen vrisk, planila proti durim
in izginila v temno vežo. V veži je še enkrat kriknila,
ko da bi jo preganjal njen najhujši sovražnik, nato je
nekaj zaropotalo, potem pa je nastopil mir. Kaj se je zgo¬
dilo? Terba Burga je imela pred Strahunom čuden, nagon¬
ski strah, in kadar koli ga je zagledala, je planila kvišku
in strahoma zbežala. Tako je storila tudi danes. Planila
je proti spodnjemu koncu veže, kjer je stal velikanski,
star in neraben zeljni škaf, ki je imel vsaj eno klaftro v
premeru in prav toliko v višino. Stal je že kdo ve koliko
let v tem kotu. Spredaj sta pri škafu manjkali dve dogi
in skozi to odprtino je zijala črna škafova praznina.
Z gibčnostjo, ki bi je človek že poštami in okorni Burgi
nikakor ne prisodil, je ta neslišno smuknila skozi

329

Prežihov Voranc

luknjo v notranjost škafa. V tern škafu, ki je bil njeno
bivališče poleti in pozimi, kadar je bila pri Vohnetu, se je
Burga čutila varno in gorje mu, kdor bi si upal pomoliti
nos v to skrivališče. Neki neizkušen hlapec, ki jo je hotel
dražiti, bi jo bil dobil skoraj z računom 1  po glavi, da ga
ni pravočasno rešil gospodar.

V dimnici sta torej ostala le Strahun in gospodinja.
Prvi je negibno obležal na klopi, druga pa si je dala
opravka pri ognjišču, kjer je med velikimi črnimi piskri
tlelo nekaj žerjavice, iz katere je tu pa tam siknil slaboten
plamen ognja. Ti jeziki so pošastno razsvetljevali pro¬
strano bivališče. V dimnici je bilo popolnoma tiho, le iz
prostora za dimnico so se slišali enakomerni, zveneči
udarci. Tam je namreč gospodar tolkel v možnarju svoja
večna zdravila. Kmalu potem, ko je Burga planila iz
dimnice, so se odprla vrata, ki so iz tega prostora vodila
v dimnico, in na pragu se je pokazala temna postava
gospodarja Vohneta. Bil je morda kakih petdeset let star,
toda bil je videti mlajši, ker je bil po navadi takratnih
gospodarjev skrbno obrit in umit. Terbin krik mu je že
izdal, da je prišel v hišo Strahun, zato- je prodimo po¬
gledal v dimnico; nekaj je odlagal, ko da bi moral oni
prvi spregovoriti, toda ker se Strahun le ni zmenil, je
Vohnet vprašal z glasom, ki ni bil nič kaj lasten tako
znanemu možu in kmetu, kakršen je bil on.

»Si vse opravil?« je vprašal skoraj slabotno.

»Vse!« je odvrnil Strahun odurno.

»Si bil na Šelenbergu?«

»Bill« je dejal Strahun na kratko.

»Si bil na Lesah?«

»Bil!« je odgovoril Strahun.

1  posebna sekira za steljo.

330

Skrivna bralnica

»Si bil v Trobljah?«

»Bil!« je potrdil Strahun s prejšnjo odurnostjo, potem
pa je dodal s skoraj premetenim naglasom:

»Pri Škratku na Otiškem vrhu sem tudi bil.«

Tedaj je gospodarjev obriti obraz spreletela kri, mož
se je ves stresel in dejal strogo:

»Kdo pa ti je ukazal tja hoditi...?«

»Nihče!« je menil Strahun na kratko in se spet zazrl
v temni strop.

»Bolje bi bilo, da bi bil sa-m opravil,« je tedaj zamom¬
ljal gospodar, zaprl vrata in kmalu nato je kovinasti
možnar spet začel enakomerno zveneti za njimi.

Medtem se je popolnoma stemnilo in jeziki, ki so
sikali iz ognjišča, že niso več zadostovali za razsvetljavo
prostorne dimnice. Zato je gospodinja prižgala borovo
tresko, ki jo je vzela z glisti in jo vtaknila v špranjo
nad zidom . 1  Luč, ki je zagorela z velikim plamenom
in prodrla do vseh kotov dimnice, nam omogoča, da ta
prostor v naglici popišemo, zakaj treska, ki je gorela,
ni bila predolga.

Vohneča dimnica je bila tako prostorna, da bi lahko
služila tudi za parno kake večje kmetije, samo če bi ne
bila prenizka. Strop in stene so bile popolnoma črne
in na debelo pokrite s plastjo saj in strjene smole. Zato
je bila ta plast podobna svetlikastemu ometu. Strop je
počival na velikanskem, štirioglatem tramu, ki je meril
počez najmanj štiri pedi, če ne še več, kar je pričalo,
da so ga položili tja še v prastarih časih, ko so v naših
gozdovih rasli še orjaki. Ta tram je imel na sredini
vrezan neki čudno zavit ornament, ki se ni več dobro

1  ognjiščem.

331

Prežihov Voranc

razločil, ker so bile njegove zareze zalite s smolo in
sajami. Nekdaj je to služilo za okrasitev dimnice in je
celo znamenje moralo biti najmanj tako staro, kakor je
bila stara sama dimnica Vzhodna in južna stena sta
imeli vsaka po dva okenca, ki pa sta bila tako majhna,
da bi naš prijatelj Strahun nikakor ne mogel poriniti
glave skozi, čeprav bi ne bila prekrižana z debelim
železjem. S tem pa nikakor nočemo- trditi, da bi bil
Strahun posebno tolstobučen.

V enem kotu je bila velika javorova miza, za katero
bi lahko jedlo tudi do dvajset ljudi, če bi bilo treba.
Kakor so bile stene v dimnici strašno črne, tako je bila
miza v kotu čudno bela Ob eni mizni nogi je viselo
omelo, s katerim so mizo sproti čistili. Na črni steni
za mizo, prav na mestu, kjer je sedela velika dekla, je
visel lepo- izdelan čm žličnik, poln žlic, ki so bile veči¬
noma lesene. Klopi okrog mize so bile tudi bele, a bile
so nenavadno široke, in ena se je vlekla ob celi steni
do drugega konca dimnice, kjer je bila peč. Poleg velike
mize v kotu je bila levo od nje še ena podolgovata miza,
ki je bila pokrita in podobna kadunji za mešanje kruha.
Vendar to ni bila kadunja, ampak pohištvo, ki se je
ponoči spremenilo- v posteljo velike dekle, če so sneli
pokrov. Dalje na levo je stala ob steni še ena nizka
postelja, iz katere je gledala slama. Vsi trije kosi pohi¬
štva, miza v kotu, pokrita kadunja poleg nje lin postelja
za njo, še niso dosegle levega kotu dimnice. Zato si
lahko mislimo njeno velikost.

Tisto steno dimnice, ki se je tiščala sosednjega pro¬
stora, so v celi dolžini zavzemala ognjišča. V kotu za
vrati dimnice je bil ogromen, obzidan svinjski kotel, ki
je držal najmanj tri sto litrov in ki je noč in dan vrel.

332

Skrivna bralnica

V njem se je kuhala vsa mogoča božava 1  za kakih pet¬
najst ali dvajset svinj, to je laška repa, bela repa, kore¬
nje, pesa, koleraba; potem se je parilo v tem kotlu vse
mogoče šavje in pleve. Iz pečnice, ki je bila pod kotlom,
se je ves dan kadil dim, iz kotla pa, čeprav je bil včasih
tudi pokrit z debelim mastnim pokrovom, se je noč in
dan valila bela sopara z raznimi duhovi in skupaj- z
dimom napolnjevala dimnico. To je imelo za posledico, da
je pozimi neprestano kapalo od črnih sten, ker se sopara
ni mogla sproti posušiti. Med kotlom in pravim ognji¬
ščem, ki se je imenovalo na kratko zid, je bilo za tri
korake prostora. Zid je bil velikanski, štirioglat zidan
podstavek, ki je imel v premeru gotovo celo klaftro.
Ognjišče je bilo v sredini, kjer je bila v plitvi, od sto¬
letnega ognja vžgani vdolbini pepelnica, kjer so hranili
večni ogenj vse dotlej, dokler niso prišle v navado
vžigalice. Stena za ognjiščem je bila zidana in je bila
založena z raznimi lonci in trinožniki ter drugo ropotijo,
tam pa, kjer je zid segal v dimnico, je služil za klop, na
katero so sedale ženske. Na steni za zidom je bil tudi
velik sklednik, kamor so prišle vse sklede in sploh vsa
glinasta posoda, kar je je bilo pri hiši. Nad ognjiščem
se je povezal izpod stropa ogromen kvabučnik, obokan
požiralnik dima, ki je bil enake velikosti kakor ognjišče.
Ta požiralnik je imel na gornjem koncu luknjo, ki naj
bi služila za dimnik in ki je imela nalogo, da je zbirala
in odvajala iz dimnice vse dime, ki so prihajali iz
odprtega ognjišča, iz svinjskega kotla pred ognjiščem in
iz krušne peči za ognjiščem. Vendar je imel Vohneči dim
prečudno navado, da ni hotel izginiti naravnost skozi
to luknjo, ampak je pred odhodom obral še vse kote

1  svinjska hrana

333

Prežihov Voran c

dimnice, oblizal stene, se včasih spustil še prav do tal,
preden se je naposled zmotal skozi to odprtino, ki je
vodila šele na podstrešje. Na podstrešju je ta dim zopet
okadil vse tramovje, preden je našel v strehi lino, skozi
katero je izginil pod nebo. To pa so mogli storita le tisti
ostanki dima, ki so srečno dospeli do te line, ker se je
večji del že prej spotoma izkadil skozi druge luknje in
odprtine, kakor so bila vrata, razne špranje in tako dalje.
Kadar je v Vohneči hiši gorelo, je bila podobna veliki
kopi oglja, v katero je oglar pravkar napravil dušnike,
da se je potem ogljikov dim lahko izparil, ker je bila že
zrela. Včasih se je kadilo po vseh prostorih hiše, v
dimnici, v veži, celo v klet je silil dim, da se je potem
lahko motal skozi majhne, prizemne dušnike na dan.
Vohneči so se tako navadili tega večnega dima, da jim
zlepa ni mogel do živega; dekle so predle kolovrate, ki
jih je dim že popolnoma zakril. Le kure, ki so sedele v
veži, so postale nemirne, kadar je dim pritisnil v vežo.

Celo zadnjo desno stran dimnice in ozadje ognjišča
je zavzemala krušna peč, v kateri se je lahko speklo' nad
dvajset hlebov kruha hkrati in še kaka rinja 1  jegličev 2
zraven. Osteje 3  v peč so vodile iz zidu, vendar je bila ta
odprtina tako velika, da je lahko zlezel človek v peč,
kar je bilo potrebno, ker se je skoraj po vsaki peki kruha
nekaj tam sušilo, kar je bilo družini v korist. Peč je bila
tako visoka, da je segala čez polovico dimnice in je bilo
do stropa še dober meter prostora. Na peči je bilo ne¬
kako javno ležišče, ki je služilo tudi beračem in drugim
popotnikom, razen tega pa še kakemu poslu, ki je imel
tam stalno bivališče.

1  glinasta posoda; 2  kaše; s obod pečnice

334

Skrivna bralnica

Vzporedno z osrednjim, tramom so na obeh straneh
čez ves strop tekle gliiste, to je naprava, kjer so se
sušila drva, treske, doge in druge reči, Na stropu sta bili
pritrjeni dve dolgi ranti, na kateri so polagali te pred¬
mete. Če še povemo, da je bil v kotu za mizo velik
križ, ki je bil pa tako črn in sajast, da je biloi težko ločiti,
če je Kristus na ta križ pribit ali ne, potetm smo v glav¬
nem popisali notranjščino Vohneče dimnice, ki je bila
podobna vsem takratnim dimnicam naše dežele, katerih
je bilo še veliko število, le da je bila ta izredno velika.
Menda ni treba posebej omenjati, da dimnica ni imela
poda, ampak zbita ilovnata tla, ki so se stoletja mešala
s sajami, in so bila zatorej tako trdna kakor cement, ter
so se dala tudi pomivati, kar pa se je zgodilo le enkrat
na leto.

Medtem ko smo' si ogledovali to bivališče, se je
zunaj popolnoma stemnilo in v dimnici je postalo počasi
živahneje. Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel
hleb miznika 1 , zraven pa postavila veliko glinasto' grčo
sadjevca, ki je pri Vohnetu še takrat redno prihajal na
mizo, ko je bilo to že malokje v navadil Poleg velike grče
je postavila na mizo še šest malih glinastih grč, ki je vsaka
držala pol poliča, jih nalila do vrha in razvrstila okrog
mize blizu roba. To je bila mala južina za posle. Kmalu
nato so jeli prihajati v sobo posli, najprej veliki hlapec
Tomaž, potem volar Kolčkamleka, ki je imel tak priimek
zaradi tega, ker je vedno govoril: »Če bi le količkaj
mleka bilo dobiti«, potem pastir, ki še ni bil šestnajst
let star, a je že imel priimek Zelenlajbič, ker si je vedno
želel zelenega telovnika s koščenimi gumbi, potem se je
pridružila velika dekla, nazadnje še svinjarica, ki je

1  črnega kruha

335

Prežihov Voranc

imela čudno ime Grofica; morebiti zato, ker je bila v
mladosti zelo gizdava, sedaj pa je bila že postaramo
in v božjo voljo vdano babje. Drugih domačih ni bilo k
mizi, ker jih še ni bilo doma. To so bili Vohneči otroci,
M so bili že odrasli.

Šesta grča je bila nalita za Strahuna. Posli so ob
vstopu neprijazno gledali moža, ki je ležal na klopi za
mizo in ni dal nobenega znamenja, da bi se hotel pre¬
makniti. Šele čez nekaj časa se je kar leže potegnil po
klopi proti krušni peči in tako napravil prostor za hlapce,
ki so po navadi sedeli na klopi ob steni. Ko je gospodinja,
videla, da se Strahun pomika proti peči, je rekla:

»No, strgan dohtar, ali ne boš nič malojužinal?«

Nagovorjeni pa se ni zmenil za poziv in je tiho
obležal na svojem mestu, le z roko si je zasenčil oči,
ker mu je treska preveč žarela v obraz.

Posli so jedli zelo počasi, žvečili, ko da bi prežveko¬
vali, in pri jedi skoraj popolnoma molčali. Poznalo se je,
da se jim ne mudi. Zakaj tudi, saj se zima še ni hotela
posloviti. Po dolgem času je veliki hlapec dejal pastirju s
prezimim glasom:

»Zelenlajbič, glej, da bo nocoj gorela luč, če ne,
znaš kaj doživeti«

Pastir, ki je malomarno žvečil svoj kruh, se je
predramil.

»Bom!« je dejal, potem pa nadaljeval delo s če¬
ljustmi.

Male južine še ni bilo konec, ko je dekla Grofica
vstala izza mize, čeprav je še držala v levi roki velik kos
kruha in ga jedla. Odšla je k svinjskemu kotlu in začela
polniti veliko vedro s kuhano peso. Kruh je medtem
odložila na rob kotla. Nato je vzela veliko tolkačo, ki

336

Skrivna bralnica

je slonela v kotu, in začela tolči po vedru, dokler pese
ni zdrobila v mehko zmes.

Prej smo še pozabili povedati, da je bilo v dimnici
dolgo svinjsko. korito, ki se je vleklo od vrat do levega
kota. To korito je bilo vedno talm. Sedaj je Grofica od¬
nesla stolčeno zmes v korito, potem je šla še enkrat po
peso in napravila še enkrat isto stvar. Medtem je dalje
jedla kruh. Ko je bila s peso gotova, je napolnila vedro
s kuhanimi .plevami, ki so bile že pripravljene v velikem
škafu poleg kotla. Tri polne vedre plev je nanosila
v korito in jih z roko zmešala s peso, nato je nalila
v korito še dva ali tri vedra tople vode in vse to zmešala
v tekočo žlobudro. Nato je izginila skozi vrata, ki jih je
pustila le priprta. Toda že čez dve, tri minute so se na
dvorišču začele dreti svinje, kmalu nato so se vrata v
dimnico odprla s tako silo, da jih je skoraj vrglo iz teča¬
jev, in v dimnico se je vsulo kakih deset svinj, majhnih
in velikih, ki so se takoj postavile na glavo v korito
in začele žreti. Začel se je pravi svinjski vrvež, posebno
ko je hrane v koritu začelo primanjkovati in so večje
svinje odrivale manjše. Svinje so korito dobesedno
polizale, nato jih je Grofica zopet nagnala iz dimnice
ter odšla ž njimi proti svinjakom.

Krmljenje svinj v dimnici je bil ostanek iz tistih
časov, ko so ljudje in živali stanovali še skupaj v istem
prostoru. Pri Vohnetu so svinje hodile trikrat na dan iz
hleva v dimnico žret. Zato jih ni bilo treba krmiti v hlevu,
ki je bil precej oddaljen, in dekli Grofici ni bilo treba
nositi težkih veder do svinjakov.

Svinje niso nič motile poslov pri jedi in tudi Strahun
se zanje ni zmenil. Mala južina se še ni končala in
začela se je že večerja. Bil je tisti čas, ko so zvečer
jedli le enkrat vsega skupaj, ker še ni bilo poljskega dela.

22

337

Prežihov Voranc

ko se daje mala južina še pri dnevu. K mizi je prisedel
tedaj tudi gospodar in še dva otroka, sin in hči, ki sta
medtem prišla od nekod. Gospodinja je že prej napolnila
veliko glinasto skledo- z debelimi pesami, ki jih je na¬
lovila iz svinjskega kotla. Bili so lepi, debeli in rumeni
kosi pese. Mahoma je cela dimnica zadišala po njej.
Skledo je gospodinja postavila na sredo mize in je potem
tudi sama prisedla poleg gospodarja. Preden so začeli s
peso, je veliki hlapec naglas zmolil predjedno molitev.
Družina je jedla peso kar z rokami; vsak je vzel v roke
en sadež in ne da bi ga prej olupil, je zasadil vanj svoje'
dlesni. Jed je bila zelo sočna in dišeča, rumeni sok, ki ga
usta niso utegnila sproti posrkati, je ljudem curkoma lil
po rokah. Najbolj se je pri pesi odlikoval pastir, ki je s
tako vnemo zasajal zobe v plod, da je vsakikrait odšlo*
ž njim najmanj četrt pese. Edino gospodar je jedel z
nožem, to se pravi, da je položil peso na mizo in jo
odrezoval kos za kosom ter počasi tlačil v usta.

Po pesi je prinesla velika dekla na mizo »črno juho«,,
to je veliko skledo prežgane juhe, v kateri je bilo. zame-
teno nekaj čme moke. Pastir Zelenlajbič je pravočasno-
razdelil med jedce žlice, ki so takoj začele ropotati po
skledi. Čeprav ta juha ni bila kaj prida za oči, je morala
biti okusna, ker so se posli na koncu še z žlicami prega¬
njali za ostanki.

To je bila večerja pri Vohnetu, velikem kmetu na
Vrheh.

Strahun ali strgan dohtar se tudi za toplo večerjo ur
zmenil, ampak je trdovratno ležal na klopi, čeprav ga je
žlica čakala na mizi. Posli so po večerji nekam izginili,
razen pastirja in velike dekle, ki sta ostala v dimnici.
Prav tako tudi ožja Vohneča družina. Pastir je potegnil
z glist velik sveženj suhih borovih tresk, ki so bile na-

338

Skrivna bralnica

cepljene nalašč za svečavo, in se usedel na klop pri peči,
kjer je stal velik svetnjak, v katerem je že gorela taka
treska in še kar dobro razsvetljevala dimnico. Svetnjak
je bil prastara naprava, v katero so vtikali treske in jih
sproti otirali. Po stari navadi je moral svetiti pastir, če
je bil pri hiši, drugače pa najmlajši član družine. Zelen-
lajbič se je resno pripravljal na ta posel, kar je pričalo,
da se bo v hiši nocoj godilo še nekaj posebnega. Nocoj
na Vohnetovi kmetiji niso kdo ve kaj delali, ker je bila
sobota in so že praznovali. Moški so posedli okrog
mize in molčali, počasi so se vrnili tudi posli, ki so po
večerji izginili iz dimnice. Vsem se je poznalo, da nekaj
pričakujejo, le Strahun se ni zmenil za nič in je dalje
ležal na klopi, dokler ni gospodinja pristopila k njemu in
ga potegnila za rokav. Strahun je takoj vstal in šel k
zidu ter se usedel na rob ognjišča. Gospodinja mu je dala
precejšen glinast pisker, iz katerega močno zadišalo po
pravi kavi. Kava je našla pot tudi že do Vohneta, seveda
le za izbrane ljudi in ob posebnih priložnostih. Vse je
kazalo, da imajo nocoj s Strahunom neke posebne name¬
ne, ker je bil deležen take pozornosti. V dimnici je bilo
prijetno toplo, tudi dim nocoj ni nagajal in se je plazil le
pod stropom, pod njim pa je nastajala in se spuščala
k tlom udobna dremavica, ki se je vsem poznala.

Gospodar Vohnet je vzel s police veliko belo repo,
ki je bila izvrtana, luknja pa napolnjena z lojem, v
katerem je tičal stenj; prižgal je luč in jo odnesel v
vežo, kjer jo je postavil na prazen sod, ki je stal tam.
Ta luč je komaj brlela, toda zadostovala je popolnoma,
da se je moglo priti skozi vežo brez smrtne nevarnosti.
Potem je rekel proti škafu, v katerem je Burga posprav¬
ljala svojo peso, katero so ji morali prinesti na posteljo,
nekaj nerazumljivih besed, ki so bile podobne ukazom;

22 *

339

Prežihov Voranc

nato se je zopet vrnil v dimnico. Sedaj je bil tudi že
Strahun gotov s kavo, ki ga je očividno spravila v dobro
voljo, da je prisedel k mizi in začel govoriti.

»Nocoj zna biti veliko ljudi,« je dejal gospodarju.

Ta pa ni bil za pogovore in je kratko rekel:

»Ali sodiš?«

»Sodim,« je menil Strahun, »po deželi se zadnji čas
mnogo govori in vse je pokonci. Ljudje so zelo rado¬
vedni.«

»Da bi ljudje le kimalu prišli,« je bolj zase rekel
gospodar, ko da bi ga nekaj na tihem skrbelo.

Ni pa še dobro tega izrekel, ko so se zunaj v veži
že zaslišali težki, moški koraki, na kar sta vstopila v dim¬
nico dva moška v resnatih oblekah, pozdravila družino in
se usedla na klop ob steni.

»Mislila sva, da bova zamudila, pa sva še prva,« sta
rekla, ko da bi se opravičevala.

Gospodar ju je pogledal po strani, potem se je
zamislil in rekel:

»Vaju pa ne poznam. Odkod sta?«

»Iz Golavebuke sva.«

»Jejhata!« je vzkliknila gospodinja in tlesknila z
rokami, kakor bi se prestrašila. Mož pa je obmolknil.

Sedaj se je začelo. Zunaj je bila noč tako temna, da
sam sebe nisi videl. Skoraj ni bilo mogoče misliti, da bi
kdor koli hodil po taki temi naokrog, in vendar je veliki
Vohneči pes Tiraš, ki je bil privezan pri hlevu, nepre¬
stano lajal na vse štiri lese, ki so venomer škripale, ker
jih je nekdo odpiral in zapiral. Lese so bile takrat v
velikih časteh in vsak jih je skrbno zapiral za seboj.
V hišo so prihajali moški, stari in mladi, in kmalu jih
je bila že polna dimnica. Nekatere so domači poznali
in jih veselo pozdravljali, mnogih pa ni nihče poznal.

340

Skrivna bralnica

Z obrazov vseh prišlecev pa je odsevalo nekaj veselega,
pričakovanja polnega, skoraj bi rekel nekaj velikega.
Dimnica je bila že polna in iz sosednjih prostorov so
domači prinesli že vse stole in klopi, da so čudni nočni
gostje mogli sesti, toda prihajali so še vedno novi moški.
Morali so že stati po veži, kolikor je bilo tam prostora,
in še vedno so novi rinili iz noči skozi vhod. Bili so iz
vseh krajev bližnje in daljne okolice, in sicer razdeljeni
tako, da sta iz vsakega kraja bila vsaj dva zastopnika.
Zaradi gneče in zaradi tobaka, ki so ga nočni gostje
spuščali iz raznih čeder, je luč, pri kateri je sedel Zelen-
lajbič, komaj žmerila. Veliki hlapec je že nekajkrat
grozeče zavpil:

»Kaj pa delaš, Zelenlajbič! Jutri bo morala pa koza
pomagati.« Koza je bil tesarski stol v drvarnici, kamor
so včasih natezali neposlušne posle in jih kaznovali'.

Pastir se je trudil, da je znoj curkoma tekel po njem,
toda treske niso dale nobene svetlobe od sebe, pa naj jih
je otiral, kolikor je hotel. Tedaj se je nekemu gostu pastir
zasmilil, da je dejal:

»Nič ne stori, da se le brati vidi, mi pa lahko v temi
sedimo.«

Po teh besedah se je vsa družba nekako zamajala.
Nekdo je naglas zavpil:

»Strgan dohtar, kaj pa čakaš, začni!«

Strahun je sedel poleg pastirja in zvedavo strmel po
zbranih ljudeh. Očividno mu je bilo všeč, da se jih je
toliko zbralo.

Zunaj je pes še vedno razsajal, neki ljudje so še
vedno prihajali.

Kaj se je godilo te temne noči pri Vohnetu na Vrheh?
Nič drugega kakor to, da je Strahun zadnje dni razglasil
po okolici, in to po naročilu samo nekim ljudem, da

341

Prežihov Voranc

bo te sobote zvečer pri Vohnetu zopet bralna večer. Pri
Vohnetu je bila že nekaj let skrivna čitalnica, kamor so
hodili poslušat branje ljudje iz Mislinjske in Mežiške
doline, od blizu in od daleč. Pri Vohnetu so gospodarji
že od nekdaj znali brati in pisati, in je zato bilo pri hiši
veliko knjig, starih in novih. Zadnje čase so imeli pri hiši
naročene tudi neke časopise, ne le v nemškem, ampak
tudi v slovenskem jeziku. Ti časniki so prihajali iz
Ljubljane in iz Celovca, kjer so vanje pisali učeni ljudje.

Sedaj že dolgo ni bilo skupnega branja, zadnji časi
so bili pa tako vihravi in polni novih dogodkov na vseh
straneh sveta, da je tudi v teh dolinah bilo vse pokonci.
Culo se je, da so na Dunaju pobesili ministre kar na
laterne po cestah, in da je cesar pobegnil neznano kam.
Kmetje širom po svetu nočejo več plačevati desetine
in delati nobene tlake. Med delavstvom na fužinah vre
in tudi v bližnjih Prevaljah je pred kratkim prišlo do
rabuke ter so se gospodje poskrili. Po mestih in trgih
ustanavljajo nekakšne narodne garde, ki bodo baje
napravile red in mir. Gospoda po bližnjih gradovih je
zadnji čas postala nekam tiha in si ne upa izza svojih
zidov. Nekatera grajska gospoda pa je sploh izginila iz
domačih krajev...

Nocoj bo strgan dohtar Strahun, ki so ga poznale vse
tri doline, Dravska, Mežiška in Mislinjska, po dolgem
času zopet bral iz knjig in časnikov najnovejše novice iz
celega sveta. Zato je bilo čisto razumljivo, da je iz oči
vseh nočnih udeležencev skupnega branja gorel ogenj
radovednosti in nestrpnosti. Čim bolj se je zavlačevala
ura branja, tem bumejši je postajal pogovor med gosti.
Nekdo je glasno pripovedoval, da na mostu Traberku ne
pobirajo več mostnine. Ko so drugi to slišali, so začeli
ploskati. Nekdo je kriče razlagal, da na sejmu v Šoštanju

342

Skrivna bralnica

kmetje niso več hoteli plačevati mitnine. In v veži je
nekdo pozival, naj na prihodnjem sejmu v Slovenj Gradcu
kmetje isto storijo, naj vse skupaj naženejo k zlodeju,
ker je že dovolj teh davkov, mitndn in novic. Kmeta na
vseh koncih in krajih samo lupijo. Nekdo je trdil, da je
sedaj dovoljeno tudi to delati, ker je cesar pobegnil in
so ministre pobesili na laterne. Zdaj velja postava, ki si
jo kmetje in delavci sami napravijo.

Na take izjave se je po dimnici in po veži širil smeh
in krik, in bila je podoba, da se bo bralna ura spremenila
v burno zborovanje nezadovoljnih ljudi, ki bodo kmalu
razgnali stene teh tesnih prostorov. Zopet so nekateri
začeli vpiti:

»Začnite, kaj čakate?«

Sedaj je sprevidel tudi gospodar Vohnet, da je
zadnji čas, začeti z branjem, ker se lahko zgodi tudi kaj
drugega. Ljudstva se je natrlo kar preveč. Ta prekleti
Strahun je povsod čvekal, koder je hodil, in se ni držal
njegovih navodil. Sedaj pa lahko nastane hudir. Vohnet
je bil za tiste čase zelo napreden kmet, kar prosvetljen.
Nekaj tega je bilo že od nekdaj v rodbini, razen tega
pa je imel sedanji gospodar zveze z raznimi učenimi
ljudmi blizu in daleč, duhovniki, doktorji in tako dalje.
Bil je pristaš tiste plasti ljudstva, ki je želelo nekaj
novega, nekaj boljšega kakor pa je bil dotedanji stari
svet. Vohnet sicer ni bil več podložen tlaki in desetini,
ker so se njegovi predniki nekoč odkupili, zato ga te stvari
tudi niso trle in je bil gospodarsko mnogo svobodnejši in
močnejši kakor kdor koli v soseski sploh. Vendar se je
dogodkov zadnji čas nekoliko zbal, ker so se tudi za
njegovo pamet prehitro skuhali. Marsikaj sam ni mogel
razumeti, kaj šele, da bi drugim pojasneval te reči. Samo
enega se je dosledno veselil, in to je bilo, da bo novi svet

343

Prežihov Voran c

tudi Slovence postavil tja, kamor se spodobi, in da ne
bodo Nemci vedno po njih gazili. On je bil že odločen
Slovenec, ki Nemcev ni mogel trpeti, akoravnO' je prišel
iz njihovih šol. To mu je dalo izročilo rodu in razmere,
ki so se v teh treh dolinah začela razvijati zadnja leta
zaradi razširjanja nemškega gospodarstva. Hitro je tedaj
stopil v novo hišo, kjer je že imel pripravljeno branje
za nocojšnji večer, in prinesel v dimnico sveženj knjig
in listov ter ga položil na klop poleg Strahuna. Vezane
knjige so bile tudi njegovo lastno delo.

Vohnet je šepnil Strahunu s poltihim glasom, kaj
naj začne brati. Tako je bilo vselej in Strahun ga je vedno
ubogal. Čeprav je Vohnet sam znal brati in pisati, mu
branje vendar ni šlo tako gladko od ust kakor Strahunu,
ki je dolgo vrsto let trgal hlače po šolah in je nazadnje
prišel celo do črne šole. Toda nocoj tudi s Strahunom ni
bilo nič; ta polnori človek se je delal, ko da bi bil pri
čisto pravi pameti. Nasmejal se je polglasno po sobi,
udaril s pestjo po knjigah in vprašal po dimnici čisto po
nepotrebnem:

»Kaj bomo pa nocoj brali?«

Ljudje se niso takoj znašli, zato je še enkrat zavpil:

»Ali slovensko ali nemško?«

Znano je bilo, da Strahun tako spretno obvlada oba
jezika, da nemške knjige bere po slovenski in narobe,
če hoče, in to gladko in sproti. Med gosti tako skoraj
nihče ni razumel nemški, razen nekaj fužinarjev, ki so
prišli iz Prevalj.

»Slovenski beri!« so odgovorili celo iz veže. »Drugega
ne verjamemo.«

»Časnike beri najprej!« so vpili drugi, »saj so že
novi tukaj!«

344

Skrivna bralnica

»Časniki bodoprišli tudi na vrsto,« se je tedaj oglasil
Vohnet s svojim tenkim glasom, kateremu ljudje niso
bili navajeni ugovarjati. Potem je še dodal: »Brali bomo
tako, da bo imelo vse skupaj rep in glavo. Zakaj pa smo
se potem tukaj zbrali?«

To je bilo dovolj jasno povedano in zato je postalo
na mah tiho po dimnici in po veži. Soseska je Vohneta
spoštovala kot učenega človeka. Vohnet je dal Strahunu
vezano, živinozdravniško knjigo. Iz te so po navadi
zmeraj kaj brali, kar je poslušalcem moglo koristiti, in iz
te knjige je Strahun moral tudi nocoj brati neki odstavek
o kravjih telitvah. Strgan dohtar je bral zelo dobro, z
nizkim, polnim glasom, ki je že sam na sebi dobro vplival
na poslušalce. Ali čeprav je bil predmet, katerega jim
je Strahun bral, saj za večino navzočih zelo zanimiv,
ker so bili s kmetov, se je vendar vsem poznalo, da jim
to branje nocoj ni povšeči. Rajši bi slišali kaj drugega,
kar bi bilo v zvezi z dogodki časa. Zato je kar naglas
odleglo po dimnici in po veži, ko je Strahun končal s
tem branjem.

Vohnet, ki je sedel tesno poleg Strahuna, mu je zdaj
dal neko drugo knjigo. Bile so Slomškove »Drobtinice«.
Razni letniki te knjige so bili dosihmal pri bralnih večerih
na Vohnečem stalno na dnevnem redu. To branje so
ljudje včasih cele večere z užitkom poslušali, čeprav se
je včasih malo dolgočasno vleklo. Poslušali pa so ga radi,
ker je bilo v tem pisanju mnogo lepih misli, ki bi bile
za ljudstvo gotovo zelo koristne, ako bi se mogle spreme¬
niti v resnično življenje.

Nocoj je bral Strahun neka navodila za življenje, a
vzlic dobremu branju se je takoj poznalo, da ljudje ne
sledijo branju s tistim zanimanjem, kot bi morali. Velika
večina poslušalcev je vedela celo to, da je pisec članka

345

Prežihov Voranc

sam škof Slomšek iz Maribora, pod katerega so tudi
oni sami spadali, in so ga v resnici tudi spoštovali kot
svojega človeka, ki jim je hotel dobro. Toda vzide temu
so začeli ljudje kašljati, hrkati, najprej na kratko, potem
vedno bolj zategnjeno, dokler se ni nekdo oglasil iz veže
z nezadovoljnim glasom:

»Ah, pustimo nocoj te stvari. Tega ne zamudimo
nikdar. Nocoj bi radi kaj drugega čuli.«

Nekaj glasov je pritegnilo. Strahun je pogledal
Vohneta in prenehal z branjem. Odmor mu je prav prišel
za počitek. Razen tega se je moral zadreti nad pastirjem,
ki mu ni dovolj hitro otiral tresk in je včasih luč kar
zamižala. Zdaj si je dal duška:

»Posrane!« se je zadrl nad njim. »Jaz ti bom že
pokazal, če boš tako svetil. Pa beri namesto mene!«

»Čvrkni ga, če te ne uboga,« je rekel nekdo iz gneče,
samo da je kaj rekel.

Ljudje so izkoristili ta kratki odmor in začeli govoriti
vse križem.

»Pri nas so v nedeljo brali škofov pastirski list,« je
razlagal nekdo.

»Pri nas so ga tudi,« je pritrdil nekdo drugi.

»Saj ga povsod bero in ga bodo še brali,« je pojasnil
nekdo iz veže. Gotovo ni bilo človeka v dimnici, ki bii ne
bil zadnje nedelje slišal brati Slomškovega pastirskega
pisma, ki je obravnaval dogodke marca meseca 1848 in
ki je pozival vernike, naj bodo pametni in naj se ne
upirajo oblasti, ker jim ta oblast hoče le dobro. Kljub
temu je iz kota vprašal sejmarski glas:

»Kaj pa pravi tisto pismo ...?«

Ta glas je bil Škratov iz Pameč, ki je tudi prišel na
skupno branje po novice. Škratek je bil znan kmet in je
tudi veljal za strganega dohtarja. Vprašanje je čisto

346

Skrivna bralnica

gotovo zato postavil, da bi ljudi mešal. In res, takoj se je
oglasilo več glasov.

»Škof nas uči, da moramo gospodo poslušati...«

»In tlako in desetino dalje odrajtovati...?« To je
bil spet Škratov glas. Ta ded je bil ves zlodejev.

»Ne, tega ne bomo več delali!« je poudarilo nekaj
glasov.

»Mi smo že rekli župniku, da v nedeljo ne smejo
več brati tega pastirskega pisma, drugače ne bomo prišli
v cerkev.«

Bil je kmet Muš iz Brdinj, ki je to povedal.

»Mi bomo tudi tako napravili,« so pritrjevali razni
drugi glasovi od vseh strani.

Kar se je godilo, že ni bilo več podobno bralnemu
večeru. Ljudje so rasli kar sami od sebe in zdelo se je,
da jih je vedno več. Rdečkasta luč, ki je svetlikala po
dimnici od dogorevajoče treske, ki jo je pastir ravno
izmenjaval z drugo, je delala podobe nočnih gostov še
pošastnejše. Neštete kučme in viseče ruše so se zdru¬
ževale v eno samo velikansko, črno senco, izpod katere
sta molela dva ogromna snopa grozečih rus 1 .

»Mir!« je zavpil tedaj Strahun in bilo je takoj tiho.

Sedaj je vzel v roke zadnjo, najnovejšo številko
»Kmečkih in rokodelskih novic« iz Ljubljane in začel
brati iz njih z napetim glasom. Po dimnici in veži je
nastala globoka tišina. Še celo domači, ki so se razen
gospodarja stiskali na zidu okrog gospodinje in niso bili
tako zvesti poslušalci kakor ostali udeležniki, so se zdaj
skrčili v nekako kepo, ki je napeto poslušala.

Strahun je bral najprej članke, ki so pisali o do¬
godkih in učili, kako se je treba zadržati Slovencem, da

1  brk

347

Prežihov Voranc

jim bodo ti dogodki prinesli korist. Ljudje so čuli, da je
cesar tudi Slovencem, kakor vsem narodom v svojem
cesarstvu, dal vse in enake pravice in da je zdaj konec
krivic. Dalje je pisalo, da bo zdaj treba izvoliti tako
vlado, ki bo za ljudstvo. Take volitve bodo še tega leta
in zato so Slovence pozivali, naj bodo previdni. Naj po¬
slušajo svoje modre voditelje.

»Sedaj bo prišla Zedinjena Slovenija in potem bo
dobro,« je bilo zapisano v »Novicah«.

Kakor nalašč je tedaj luč zagorela posebno svetlo
in visoko. Pastir je imel pri treskah naenkrat srečno
roko. Črni strop se je nekako dvignil nad ljudi in zdaj
se je lahko videlo, kako učinkuje branje na poslušalce.
Večina obrazov je precej zabodeno strmela predse, po¬
znalo se ji je, da vsega, kar pišejo »Novice«, ne razume
popolnoma. Poslušalci so razumeli, da jim »Novice«
priporočajo pamet in potrpežljivost, niso pa mogli kar
v en mah zapopasti, kaj bo s to Zedinjeno Slovenijo,
o kateri naenkrat toliko govorijo, da bo svet odrešila.
Potem tudi niso razumeli, kaj je z volitvami, pri katerih
si bodo izvolili novo vlado. Zato so silno napeto poslu¬
šali Strahuna, ko je bral dalje, ker so pričakovali, da
jim bo branje pojasnilo to, kar pričakujejo. Tega pa ni
bilo v »Novicah«, pa naj je Strahun še tako obračal liste.
Nekateri poslušalci so si začeli gristi ustnice. Zakaj neki,
hudirja, ljudje ne pišejo tega, kar bi morali in kar mi¬
slijo? Zakaj hodijo kakor mačka okrog vročih jegličev?
Sedaj ni bilo več mogoče kar tako požirati te časniške
novice, ampak jih je bilo treba nekoliko prebaviti.

»Strahun, malo bolj počasi, zakaj to je treba malo
premisliti,« je prekinil bralca Škratov glas.

Neki drug glas je dodal:

»Kaj pa ti misliš o tem, Vohnet?«

348

Skrivna bralnica

Vohnet je sedel poleg Strahuna in od strani škilil
v papirje. Njegov obraz je bil nespremenjen, le včasih
mu je šlo na smeh. Toda ta smeh ni povedal nič. Zdaj pa,
ko so ga vprašali, kaj misli on o teh stvareh, je njegov
obraz pokazal vidno zadrego. Tudi sam si ni bil na
jasnem, toda molčati ni smel pred tolikimi ljudmi. Zato
je počasi rekel:

»Tisto z Zedinjeno Slovenijo bo prav. Bomo vsaj
samosvoji gospodarji, ali ne ...?«

Njegove medle oči, ki so pogledale po sobi, niso
dobile še nobenega odgovora. Nekdo je vprašal:

»Jaz bi rad vedel, ali bomo tudi v tisti Sloveniji
imeli cesarja ali ne?«

Zdaj se je šele začelo:

»Rad bi vedel, ali bo tudi v tisti novi Sloveniji vla¬
dala graščina ali ne?«

»Kaj bo s tlako in desetino?«

»Zakaj tega ne povedo?«

Vohnet je sprevidel, da v sedanjih časih res ni bilo
mogoče sklicevati bralnih večerov. Ljudje so kakor ose
in za vsako reč so pokonci. Zato je grdo pogledal po
dimnici in ukazal:

»Beri dalje!«

Hrup se še ni polegel, ko je Strahun zopet bral. Moral
je dvigniti svoj nizki glas, kolikor je največ mogel, da
so ga slišali vsi poslušalci. Le počasi je njegova beseda
dobila nad ljudmi pravo moč. Začel je brati dopise iz
raznih krajev Slovenije, ki so dopovedovali, kaj si
ljudje tam mislijo. Ker je bilo tega pisanja zelo veliko,
se je stvar zavlekla. Toda poslušalci nikakor niso kazali,
da so morda že utrujeni. Če jih je kako branje zanimalo,
so rasli, kakor je rastel Strahunov glas, če ni bilo vredno

349

Prežihov Voranc

poslušati, so klonili z glavami in kolcali ali pa si veno¬
mer nažigali cedre. Nekdo je nestrpno zaklical iz veže:

»Ali ni kaj drugega brati?«

Preden je njegov klic našel pravi odmev, se je zgo¬
dilo nekaj nenavadnega. Naenkrat je namreč Tiraš pri
hlevu zagnal tak hrup, da je vse drugo zaglušil. Potem
so se zaslišali po dvorišču težki koraki, ki so šli proti Hiši.

»Dober večer!« je pozdravil nekdo pri vežnih vratih.

»Bog ga daj,« je odgovorilo nekaj stisnjenih glasov.
Nihče ni vedel, kdo hodi in vdira v hišo, ko je ura vendar
že mnogo čez polnoč. Toda kmalu se je polastila veže
in dimnice globoka osuplost. Čez prag so stopili trije
visoki možje, ki so imeli s sajami namazane obraze,
tako da jih nihče ni mogel spoznati. Vsak je imel čez
rame obešeno puško, razen tega so imeli na sebi še vse
polno nekega drugega orožja, ker jim je okrog pasu
gledalo na dan vse polno svetlih ročajev. Skrivnostni
možje so rinili skozi vežo dalje proti dimnici. Čim so
ljudje spoznali, kaki gostje prihajajo mednje, so se takoj
začeli odmikati na vse strani in koj je bila gaz v dimnico
dovolj široka.

»Dober večer!« je pozdravil prvi gost, ki se je po¬
kazal na pragu. »Ne bojte se nas, mi smo slišali, da imate
tu bralni večer, pa smo prišli, ker bi tudi radi čuli, kaj
se po svetu godi. Kdor pa misli, da nas lahko izda, naj
stori, kar se mu zdi.«

Prihod novih, čudnih gostov je prvi hip ustrahovalno
in porazno učinkoval na navzoče poslušalce. Marsikdo je
že čul, da se v naših krajih klatijo razni potepuhi, vojni
begunci in tolovaji, ki jih oblast že dolgo zasleduje. Culo
se je tudi, da so razni skrivnostni možje tu in tam ponoči
vdirali v kmečke hiše in odnašali živež. Kjer jim je kazalo,

350

Skrivna bralnica

so ga plačali, pri nekih kmetih pa so ga kar tako odnesli.
Te skrivnostne pripovedke ljudem niso mogle dati no¬
bene prave slike o skrivnih roparskih tolpah. Nekateri
so jih imeli za take, medtem ko so jih drugi imeli) za
svoje ljudi, ki se morajo po nedolžnem skrivati pred ce¬
sarsko gosposko. Ko so jih ljudje zdaj naenkrat zagledali!
pred seboj v živi, dasi skrivnostni podobi, so jih spre¬
leteli negotovi občutki. Zadela jih je smelost, s katero
so prišli mednje. Nekateri so hoteli prodreti skozi saje
in spoznati njihove obraze. Drugi so zopet merili njihove
postave in sd dopovedovali, da so te postave že nekje
drugod videli. Drugi so zopet vlekli na ušesa njihove
glasove, ki so se jim naenkrat zdeli znani. Edino dve
osebi v dimnici menda nista bili iznenadeni zaradi
prihoda te zamaskirane trojice. To sta bila Vohnet in
Strahun. Vohnet je bil popolnoma miren in se je delal,
ko da bi jih ne videl prvič, medtem ko jih Strahun še
dobro pogledal ni, ampak je dalje listal po papirjih, ki
jih je imel razgrnjene pred seboj.

Prvi preplah pa se je polegel nenavadno hitro in
nekdo je že rekel z domačim glasom:

»Dober večer vam tudi, sedite med nas, saj smo sami
domači.«

Na neki klopi so takoj napravili prostora za tri se¬
deže, kamor so se čudni gostje takoj usedli.

»Beril« je zavpil nekdo Strahunu.

Za odgovor je najprej zacvilil pastir, ki ga je Stra¬
hun vlekel za ušesa, ker ni dobro svetil. Menda je bil v
zadregi in je zaradi tega začel lasati ubogega pastirja,
ki je požgal že cel sveženj dobrih tresk. Potem je dejal
sam Strahun:

»V .Novicah’ je samo še ena pesem, drugo smo že
vse prebrali...«

351

Prežihov V or ari c

&

Pogledal je tako globoko s svojimi očmi po zbrani
družbi, da se je skoraj zganila.

»Samo ena pesem...?«

»Samo ena pesem!«

»Preberite tisto pesem, da bomo vedeli, kaj je,« je
zahteval nekdo, ki je ves čas čepel na svinjskem koritu
ob steni dimnice.

»Dobro!« Strahun se je odhrkal in začel počasi brati
naslov tiste pesmi: »Zdravljica.«

Strahun ni znal dobro brati le nevezano pisanje,
ampak je prav tako, če ne še lepše, bral vezano besedo.
To je imel še iz šol, kjer je veljal za izvrstnega dekla-
matorja in recitatorja. Bral je s takim naglasom, kakor
da bi' se vse zibalo na ladji, ki jo žene rahel veter po
razburkanem morju vedno dalje in dalje.

Pesem je bila dolga. Ko je Strahun prebral prvo
kitico, si videl, da so se obrazi poslušalcev razjasnili,
podoba je bila, da jih je minil strah pred nečem neužitnim.
Ko je prebral drugo kitico, so se vsi za nekoliko dvignili,
tisti, ki so sedeli in tisti, ki so stali. Ko je Strahun pre¬
bral tretjo kitico, so bile vse oči uprte vanj, kakor da
bi sproti morale vleči iz njega vsako pisano besedo,
kakor se vleče kri iz žil. Bilo je videti, da je pesem
prevzela tudi samega Strahuna, zakaj bral jo je s po¬
sebno slovesnim, prav svečanim naglasom, in je za po¬
udarki vedno kak hip počival. Ko je tako prebral četrto
kitico, se je nekje iz gruče ljudi odtrgal srčni, vzdihu
podoben glas, in splaval pod strop črne dimnice, kjer je
odmeval, kakor da bi bil to strop cerkve in ne dimnice.
Pri peti in šesti kitici je bilo že več takih toplih, srčnih
glasov, ki so vzdihali pod strop. Domači dekli, Grofici,
ki je prej dremala poleg velike dekle na zidu, se je ne

352

Skrivna bralnica

nadoma izvil tak glas iz prsi, da se ni vedelo, ali je
smeh ali jok.

Strahun pa je neusmiljeno bral dalje;

»Zivč naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!«

Občutki, ki so zgrabili vse poslušalce, so zagugali
celo dimnico din celo vežo ter jo dvignili iz noči, v katero
se je še malo prej pogrezala. Ljudje so mislili, da strme
predse in da molče, toda v resnici so se vse oči sprijele
v en sam pogled in vsa usta so spregovorila en sam glas,
ki je zvezal vsa srca. Ko je Strahun prebral zadnjo, osmo
kitico, in poln občutka obmolknil, je med poslušalci
za hip nastala skoraj grobna tišina. Toda le za hip. Ko
so se prepričali, da je pesem končana, je nastal med
njimi vihar navdušenih src. Nekateri so na ves glas pri¬
trjevali pesmi, drugi so vstajali in ropotali z nogami,
kakor da bi se jim nekam mudilo, kmalu pa je vpilo več
desetin glasov;

»Še enkrat, še enkrat...!«

Strahun je moral pesem prebrati še dvakrat, in vsa-
kikrat je med poslušalci zagorel isti ogenj navdušenja
kakor pri prvem branju. Ko se je ta ogenj naposled pole¬
gel, je nekdo na ves glas zavpil:

»Kdo pa je ta, ki je to pesem zložil?«

»Dohtar Francč Prešeren, neki strgan dohtar na
Kranjskem,« je odgovoril Strahun, ki je poznal Prešerna
že iz raznih zvezkov »Kranjske čbelice«.

»Ali je to človek, vprašam jaz?« se je oglasil nekdo.

23

353

Prežihov Voranc

»Kakšen človek, moj bog!« je vpil neki drug glas.
Bilo je, kakor da bi vrelo v piskru. Besede in klici so
leteli vse križem. Tedaj pa je vse presekal močan, za¬
povedujoč glas:

»Tisto pesem boste dali nam s seboj!«

Eden izmed treh gostov z namazanimi, zastrtimi
obrazi je vstal in iztegnil svojo dolgo roko proti Stra-
hunu, kjer so ležale »Novice«.

»Prepisali jo bomo!« se je hotel izgovarjati Vohnet.

»Prepisati, prepisati!« so vpili še iz veže.

Toda tuji gost s puško na rami je nadaljeval;

»Vi boste to že kje dobili, mi pa nimamo časa čakati.
Zato jo dajte nam.«

»Dajte jo, dajte jo!« so zdaj pritegnili razni ude¬
leženci, ki so bili zdaj že na strani skrivnih gostov.
Vohnet je zložil časopis, ga dvakrat preganil in ga izročil
čudnemu tujcu, ki je še vedno čakal z iztegnjeno roko
na ta dar.

»Hvala vam!« je rekel naglas. »To- je pesem za nas!«

Trije gostje so se dvignili in se pripravili za odhod.

»Svetujemo vam, da nekaj minut nihče ne zapusti
hiše!« je rekel tisti črni tujec, ki bi ga lahko šteli za
komandanta. »Lahko noč!«

»Lahko noč, lahko noč -...!« so hiteli rekati drugi,
nekateri pa so še dodajali:

»Saj se vam ni treba nič bati...!«

Po odhodu skrivnih gostov se vznemirjenje, ki jo je
povzročila Prešernova »Zdravljica«, še dolgo ni hotelo
poleči. Ljudje so kar zrasli skupaj in mnogi so še vedno
ponavljali:

»Kak človek je to? ... To je človek ...!  Strgan doh¬
tar, ki zna pesmi delati. Ali ste slišali, kakor bi izpil
kelih, kakor bi se ti užgala kri...  Zdaj pa vemo, kaj

354

Skrivna bralnica

nam je storiti, ali ne ...?  In na našem jeziku...? To je
Slovenija.. .!«

»To pesem naj nam bero v nedeljo v cerkvah na¬
mesto pastirskega lista .. .!«

Ura je bila že tri, ko je bila. bralna ura pri Vohnetu
končana. Udeležniki so z nekim notranjim razburjenjem
zapuščali samotno domačijo na Vrheh in se spuščali po
bregovih na vse štiri strani. Medtem se je nebo nekoliko
osvetlilo in na njem je bilo že veliko jasnine s svetlimi
zvezdami. Cez deželo je potegnilo južno, toplo vreme,
in zemlja je postala na mah bolj prijazna. Ljudje, ki jih
je nosila noč na vse štiri vetrove, so- imeli srca, sicer
trda in nedostopna, polna lepega doživetja. Njihovi ko¬
raki so zveneli močno in zanesljivo, in čeprav je bila noč
od obzorja do obzorja, se jim je vendar zdelo, da se nekje
že svita jutranja zarja.

To se je zgodilo na enem zadnjih bralnih večerov
skrivne kmečke bralnice na Vrheh, leta 1848.

23 *

355


.

.

..... : ' .
-

.



IV


VICE

I

Pri nas se je pravilo pri Vičarju ali v Vicah.

»V Vicah si človek že na tem svetu nebesa zasluži,«
so rakali ljudje daleč naokrog.

Pri naši bajti so mogli rediti kvečjemu dve kravi,
kako svinjo in še kako ovco, to pa le tedaj, če suša letine
ni požgala. Zakaj naša bajta je bila v takem bregu, da
si moral napraviti testament, kadar si šel iz hiše, kakor
so pravili naši sosedje. K bajti je vodila ena sama ozka
vozna pot za gare, drugače pa je bilo treba vse, kar se
je pri bajti potrebovalo, na hrbtih znositi domov. Na
hrbtih smo raznosili gnoj za njivice, ki so bile polne
skalovja, na hrbtih je bilo treba znositi domov snopje in
seno, na hrbtih smo morali znositi drva iz host, ki so
obkrožale naša strma polja. In kakor nalašč, celo voda je
izvirala daleč doli v globači, da smo jo morali nositi po
strmini navzgor.

Od večne nošnje je imel oče čisto skrivljene noge,
čeprav ni bil šepast, materine noge pa so bile zvečer
podobne nabreklim hlodom, tako so bile zatečene.

Kadar koli je mati nas dekleta pogledala, je vsaki-
krat vzdihnila:

»Kako vas je škoda za te bregove!«

Oče je večkrat vzdihnil, ker je bil prepričan, da se
v tej bajti zanesljivo služijo nebesa že na tem svetu:

»Kaka škoda, da ni mogoče tukaj delati kakih
velikih grehov ...!«

359

Prežihov Voranc

Takrat mu je mati odgovarjala:

»Ne govori vendar takih neumnosti!«

Toda oče je ni slišal in je dalje godrnjal:

»Da bi človek na primer čez noč obogatel, kakor
Vrenčur doli v trgu.«

Ker torej naši starši niso ljubili teh bregov, ampak
so se jih prej bali, tako jih tudi me dekleta nismo vzlju¬
bile tako, kakor smo čule, da je treba ljubiti domači kraj.
Želele smo si zelo hitro v Šimi svet, ki se je videl z vrha
nad našo bajto. Jaz sem bila pri hiši najstarejša od treh
deklet, bilo mi je sedemnajst let, in pri meni je bila ta
želja najmočnejša.

Takrat je bila vojna, in pri nas na Kobariškem je bilo
vse tako čudno tiho. Ko se je včasih topil vigredni sneg,
so naše globače cele tedne klokotale kakor požrešna grla.
Včasih se je Drava slišala gor do naših robov, kako' je
tekla proti vzhodu v svojem večnem koritu. Sedaj pa se
je sneg neslišno odtajal skozi globače, in Drave ni bilo
več slišati. Kamor je človek pogledal, povsod ista stvar.
Na severni strani je vsa pisana podoba trgov, vasi in
gradov nekam otemnela in se pogreznila, medtem ko se
je včasih na tej strani razlivalo morje luči vse tja do
Nemškega Gradca. O deželi na južni strani Drave pa
sploh ni bilo mogoče govoriti. Pohorje je postalo tako
mračno, da se je človeku ob pogledu nanj stiskalo srce.
Ze sam pogled na te širne gozdove je pričal, da se tam
skriva nekaj neprijetnega. Včasih, toda silno redko, se je
iz teh gozdov slišalo regljanje pušk, potem pa je vse
postalo še tišje kakor prej.

Ljudje so trdili, da je na Pohorju vse polno nekih
hostnikov. Toda od daleč se to- ni poznalo. Kaj je prav¬
zaprav s terni hostniki? Nihče ni vedel kaj natančnega
povedati o njih. Nekateri so trdili, da so hostniki zelo

360

Vice

hudobni ljudje in da kmetom vse pobero, kamor pridejo.
To so govorili posebno doli v trgu. Drugi so zopet trdili,
da so hostniki za siromake in da se jih ni treba bati. To
je trdil posebno naš sosed, ki je imel bajto onstran glo¬
bače. Pri njem se je reklo pri Peklarju. Ta je bil torej
še pod nami, ki smo bili v Vicah. On je že na tem svetu
imel pekel, ker je bila tam še hujša strmina kakor pri
nas, čeprav to že ni bilo mogoče več verjeti. Ta Peklar je
bil res čudak. Včasih ga je kaj razburilo in tedaj je na
vse grlo vpil, da bo tudi on šel k hostnikom, potem pa bo
Kobanska župa že videla hudiča. Toda do tega ni nikoli
prišlo in tako, hvala bogu, na Kubanskem še ni bilo
hostnikov in smo lahko v miru živeli. Tega bi še manj¬
kalo, da bi nam hostniki jemali hrano, saj še sami nismo
imeli od česa živeti.

Seveda, vojna je bila nekje, to je res. Iz naše so¬
seske je šlo precej fantov in mož na vojsko; ti so se tepli
po Ruskem in Francoskem. Nekaj jih je že padlo in
število črno oblečenih žensk je bilo pri nas vedno večje.
Vedno več letal se je vozilo po nebu, po navadi so pri¬
hajala od juga in letela proti severu. Včasih se je naše
kobansko nebo kar treslo od svetlih ptic. Toda takrat
se je šele treslo, ko so te ptice napadale Maribor. Tedaj
pa ni bilo ničetaur več podobno. Mislili smo že, da se
bodo naše globače sesule. Ubogi Mariborčani, kaj so
morali šele ti doživljati? Kako je Maribor gorel, od nas
nismo mogli videti, toda videli smo dim, ki se je valil
iz njega. Bil je že skrajni čas, da bi ta stvar že kdaj
nehala, toda vlekla se je naprej ko jara kača. V trgu
so razni ljudje, ki so bili za vojno, sicer trdili, da bo
vojne kmalu konec, vendar so menili, da je treba še malo
vzdržati in napeti zadnje sile, ker je sovražnik že čisto
Pri koncu. Mi smo pa mislili, da je tega vzdrževanja že

361

Prežihov Voranc

dovolj in da naj vrag čimprej vzame to vojno n. vse
skupaj.

Vojne vrag ni hotel vzeti, prej nas je začela kuzla
lizati. Na Kobanskem je postalo tako čudno tesno, da
ni bilo več za nikamor. Vsi smo vedeli, da se mora nekaj
zgoditi. In res sem dobila nekega dne poziv na občino
doli v trgu. Ko sem stopila v sobo, je vrtalo vame na¬
enkrat pet parov oči, ki so bile vsajene v pet ploščnatih,
grdih obrazov. Ko sem obstala sredi sobe, je nekdo rekel:

»Ni slabo, ako mi verjamete ...«

Štirje drugi glasovi so se zakrohotali.

Potem je p^-vi glas rekel:

»Punca, kaj pa sploh delaš doma?«

»Nosim,« sem rekla.

Spet so se zakrohotali, kar jih je bilo v sobi. Meni
je zagnalo kri v glavo in začela sem gledati, kje so naj¬
bližja vrata. Tedaj so postali resni z menoj.

»Punca, ti nimaš kaj delati doma, zato boš šla na
delo drugam.«

»Kam pa?« sem vprašala kolikor mogoče mimo,
toda pri srcu mi je bilo, da bi se razjokala.

»V Lipnico boš šla na graščino, tam ti bo dobro šlo.«

Lipnica se je videla z našega vrha kakor drobna,
bela roža. Lipnica je bil nemški kraj, toda zdaj je bilo
to že tako vseeno. Dali so mi delovno nakaznico za
poljedelsko delavko in vozni list do Lipnice, pa sem šla*.
Rekli so mi, da moram prvega že nastopiti službo.

Ko sem prišla domov, domačim ni bilo veeno. Mati
se je obrnila v stran, obe sestri pa sta se začeli kisati,
čeprav smo se včasih sestre celo teple. Potem pa je
mati rekla:

»Vojna nas bo zdaj razdružila. Če bi človek to vedel,
bi lahko šla k sosedu služit.«

362

Vice

Do prvega je bilo še dobrih štirinajst dni, vendar
so začeli dnevi neznansko hitro teči, kar naenkrat je
bil teden naokrog.

Klokot globač se je spet začel oglašati in Dravin tok,
ki je spet zapel po ušesih, se nam je zdel kakor pesem
iz daljave. Čmi pohorski vrhovi onstran dravskega korita
so bili vsak dan manj samosvoji in vase zatopljeni,
ampak so postajali živi in sveži, polni lepih barv in
svetlob. Tudi pokrajina na severni strani kobanske de¬
žele je spet zadobivala svojo živo pestrost, ako sem jo
gledala z našega vrha nad bajto.

Še dobrih deset dni in me ne bo več na Kobanskem;
delala bom na graščini pri beli Lipnici, kjer se polje že
od daleč blešči in kjer je zemlja sočna in mastna. Kaka
škoda vendar. Saj ti naši bregovi niso tako zanič, kakor
si svet misli. Sicer moramo vse na hrbtih znositi domov,
toda nosimo svoje. Brez težav pa nobeno življenje ni.
Naša bajta, naše Vice tako lepo čepijo v bregu, da jih
je kar škoda zapustiti. Spomladi so bele češplje Vice
popolnoma zavile v svoje kite in takrat je bilo tudi pri
nas lepo. In ta mir, ta sveti, tihi mir, kako' dobro to stori.

Po desetih dneh me ne bo več na Kobanskem.

II

»Danes boste pograbile ,Kot',« je rekla mati zgod¬
nega vigrednega jutra. Mene je le še malo ločilo od
Lipnice.

»Kot« se je imenovala na gosto z gabrovjem in
leskovjem poraščena strmina v ozadju globače, kjer se
naš svet stika s Peklarjevim. Vmes je bilo nekoliko trate,
ki nam je služila za pašnik. Listje je bilo suho in se je
kar samo valilo proti stezi, od koder smo ga lahko no¬
sile domov. Meni delo nj šlo posebno od rok, vedno

363

Prežihov Voranc

sem morala misliti na Lipnico, kjer me je čakalo novo
službeno mesto. Tudi obeh mojih sester se je oprijela
ista stvar. Zato smo med delom skoraj molčale in vsaka
zase je rajši strmela po globači proti dravskemu koritu,
od koder je pihal svež veter, ki je vezal vse naše misli
in vsa naša čustva tako močno, da skoraj ni bilo mogoče
dihati. Bil je tisti čas, ko drevje še ni pokalo in ni
dihalo s svojim pomladnim duhom. Le tu in tam je
kakšna zgodnja cvetlica molela svojo siromašno glavico
skozi rjavi dm.

Graba je nanesla tako, da sem se nekoliko oddaljila
od svojih dveh sester. Precej gosto grmovje me je ločilo
od njih. Grabila sem blizu Peklarjeve meje, kjer je bilo
grmovje še gostejše kakor na našem svetu.

Tedaj sta mi roki naenkrat otrpnili.

V Peklarjevi strmini, onstran studenca, ki je delil
svet na dvoje, sem nenadoma zagledala skozi grmovje
neznano podobo, ki se je zelo čudno obnašala. Bil je
moški, oblečen v zeleno vojaško obleko, brez pokrivala
na glavi; pravkar je prilezel iz luknje pod skalo, ki je
molela daleč iz brega in bila podobna napušču. Medtem
ko sem ga opazovala, je dvakrat izginil v luknjo in
prišel spet dvakrat na dan. Ko je zadnjikrat prilezel iz
luknje, je imel na glavi čudno zmečkano vojaško
kapo.

Ko sem prikazen odkrila, se mi je takoj začelo mo¬
titi, moje oči je kar potegnilo tja proti njej. Nekaj' mi
je reklo, da tega, kar zdaj vidim, ne sme nihče drug
videti, tudi moji sestri ne. Ko da bi bila odkrila kak
zaklad, tako sem postala ljubosumna. Toda obe sestri
sta bili daleč od mene na drugem bregu in sta se ravno¬
kar pripravljali, da odneseta listje proti bajti. Torej ni bilo
nobene nevarnosti, da bi me kdo zalotil pri tem nena-

364

Vice

vadnem odkritju. Dolgo časa sem kakor zamaknjena str¬
mela proti skrivnostni prikazni na drugem bregu. Pri tem
sem tako težko dihala, ko da bi mi mora stiskala prsi.
Dvakrat sem se prijela za srce.

Moški, ki je prilezel iz luknje, je bil mlad in rdečih
lic. Podoba je bila, da se nekam odpravlja, ker je pred
svojo luknjo nekaj brskal in popravljal, ko da bi hotel
luknjo zamašiti. In res jo je kmalu zamašil. Moram reči,
da je to dobro opravil in da je bilo cel6 skrivališče zelo
dobro izbrano. Se jaz, ki sem poznala vsako ped naše
strmine in vsako vejico posebej, ne bi mogla odkriti tega
skrivališča kar tako. Navdale so me čudne misli, kaj
neki ta človek pomeni, toda strah me ni bilo čisto nič
pred njim. Morala sem stati kakor lipov bog in zijati
tja, ker me je tisti človek naenkrat opazil skozi grmovje.
Viidela sem njegov obraz, ki je nenadoma pobledel, kar
je bilo dokaz, da se je ustrašil. Potem je nekaj trenutkov
kakor obupan obstal na mestu. Videlo se je, da se ne
more odločiti, kaj naj ukrene. Nato mi je mignil z roko
proti sebi, kar je pomenilo, naj pridem do njega, nato pa
je sam začel korakati proti meni.

Cim sem spoznala njegov namig, so moje noge kar
same od sebe začele korakati proti njemu. Nihče na
svetu bi me ne mogel zadržati. Pri studencu, ki je na
dnu našega »Kota« curljal po bregu, sva obstala, on na
eni strani, jaz na drugi. Med nama je tekla čista voda.
Neznani človek je nekaj časa strmel vame, ko da bi
me hotel prebosti s svojimi lepimi očmi, potem pa mi je
rekel:

»Deklica, ti nisi videla nič...!«

Jaz sem takoj odgovorila:

»Jaz nisem videla nič!«

365

Prežihov Voranc

»To je dobro, zakaj če bi videla, bi nikdar več ne
gledala,« je rekel tuji človek in njegov glas je bil zdaj
že milejši.

Ker sem molčala, je on čez nekaj časa nadaljeval:

»Deklica, pridi zvečer v mraku k tej vodi.«

»Bom prišla,« sem odgovorila takoj in brez premi¬
sleka.

»Nihče te ne sme videti,« je nadaljeval neznanec.

»Nihče me ne bo videl,« sem potrdila kakor prej.

Potem je neznanec izginil skozi grmovje, jaz pa sem
še nekaj časa ostala na mestu, ker nisem bila sposobna,
da bi se premaknila. Šele čez nekaj časa sem mogla oditi.

Takrat sem imela sedemnajst let. Mati mi je večkrat
očitala, da sem pretiha za moja leta in da v meni ni
tistega veselja, ki bi moralo biti v takem mladem živ¬
ljenju. Moji dve sestri sta bili živahnejši. Zadnja leta
se me je polaščala neka čudna zamišljenost, da ne rečem
žalost, čeprav za to nisem imela več vzroka kakor drugi
pri naši bajti. Vse okrog mene s kobansko deželo vred
se je nekam pogrezalo. Vrtinec, v katerem sem se iz¬
gubljala, je bil vedno ožji in tesnejši. Komanda na službo
v Lipnico me je zadnji čas res nekoliko zdramila, toda
iz vrtinca še nisem prišla.

Srečanje v grmovju s tistim neznanim, skrivnim člo¬
vekom pa je povzročilo pri meni neko čudno, toplo spre¬
membo. V glavi sem začutila kri, pfi srcu mi je začelo
razbijati' in prsi so se mi napolnile s tujimi, toda slad¬
kimi občutki. Komaj je skrivni neznanec zginil v gr¬
movju, že nisem več vedela, kaj sem govorila ž njim,
toda vedela sem, da moram izpolniti njegovo voljo, pa
naj se zgodi, kar se hoče.

Do noči sem delala, kakor bi bila stroj, delala sem za
tri druge in zvečer je bil listnjak poln listja. Ob mraiku nas

366

Vice

je mati klicala. Sestri sta šli v kuhinjo, jaz pa sem neopa¬
ženo izginila po strmini proti našemu »Kotu«. Bilo je že
tako temno, da se je mogel spoznati le sveta vajen človek.

Za mene ta večer ni bilo nič priti do našega studenca.
Tam sem se sklonila k zemlji in čakala, kdaj pride skrivni
človek iz teme. In res, komaj sem se oddahnila, je bil
že tu. Bilo je tako temno, da nisem razločila njegovega
obraza, ampak le obrise njegove postave. Približal se mi
je toliko, da sem čutila toploto njegove sape, čeprav je
med nama tekel studenec.

»Ali si prišla?« je dejal nekoliko počasi.

»Prišla sem,« sem odgovorila hitro in pokorno.

On pa je nadaljeval:

»Veš, moral sem te poklicati, da bi se ne zgodila
kaka neumnost. Ne smeš zameriti.«

Govoril je z menoj kakor s tujko, in to me je sko¬
raj zabolelo, akoravno je imel prav, da je tako ravnal.
Zato sem mu odgovorila na isti način:

»Jaz ne bom napravila nobene neumnosti.«

»Vem, dekle, da ti tega ne boš napravila, toda dragi
to lahko napravijo,« se je hitel neznanec opravičevati.
Ker sem molčala, je rekel: »Veš, koga si videla danes?
— Partizana ...«

»Partizana...!« sem se začudila, ko da bi ga razu¬
mela. V resnici pa nisem vedela, kaj mi je rekel.

»Partizana,« je nadaljeval neznanec mimo. »Ti si
danes po moji krivdi odkrila partizanski bunker na Ko-
banskem in to bi ne smelo biti. Bunker je zdaj neraben,
izdan in mi moramo iti dragam.«

»Zaradi mene_«

Tedaj sem šele prišla k sebi. Skoraj zgrozila sem se:

»Ali niste vi hostniki...?«

367

Prežihov Vorane

»Hostniki nam pravijo tostran Drave, drugače smo
partizani,« je odgovoril neznanec.

»Ali iste vi, ki pobirate kmetom živež.. /.?« (sem
skoraj kriknila.

»Molči, abotnica,« je ukazal neznanec in mi z roko
skušal zakriti usta. »Mi kmetom ne storimo ničesar, če
so naši,« je dejal čez nekoliko časa.

V meni je vse vrelo, ker se je strah mešal z željo
po velikem doživetju, ki sem ga podzavestno pričako¬
vala. Iz te omotice me je dvignila velika, živa moč.

»Zaradi mene ste lahko tukaj,« sem rekla ponosno.

»Ali je res tako?« je vprašal neznanec.

»Res. Drava se bo prej obrnila navzgor.«

To je bila že prisega, ki je privrela iz mojih prs.

Tedaj me je neznanec prijel za roko in me potegnil
s seboj, zraven pa je rekel:

»Jaz sem to vedel, zato sem nocoj prišel sem. Use¬
diva se.«

Odtegnila sem mu roko in se usedla poleg njega.
Potem sva se začela pogovarjati. Najprej mi je razložil,
kaj so partizani in zakaj se skrivajo po> gozdovih. To
je napravil tako lepo, da mi je postalo pri srcu čisto
mehko. Govoril je, kako je zapustil doma starše in je
šel, kakor so* šli drugi, da se bori za domovino' in za
svobodo. Pravil je, da se bo zdaj začelo tudi po Koban-
skem in da njihovo število vsak dan raste. Ljudstvo je
zanje.

Ko je umolknil, se je moja prejšnja razburjenost
polegla, postala sem mirna in zaupljivejša. Potem je
vprašal, kako je pri nas z življenjem. Takrat sem mu
začela pripovedovati, da ostanem le še nekaj dni doma,
potem pa odidem v Lipnico na delovno mesto, kamor
me pošiljajo Nemci. On je rekel, da je škoda, ker grem

368

Vice

iz  domačega kraja, ker bi me tukaj potrebovali parti¬
zani, če bi namreč hotela delati zanje.

»Če bi smela in znala, bi delala,« sem rekla nena-
vadno' mimo, dasi sem vsa drgetala.

Neznanec pa ni odgovoril naravnost, ampak je še
dalje mrmral: »Škoda, da greš v Lipnico.«

Bilo je že zelo pozno, ko sva se ločila.

»Ali se bova pred tvojim odhodom še videla?« je
rekel hostnik nevsiljeno.

Dogovorila sva se še za pojutrišnjem, potem sva
šla, jaz na levo, on na desno.

Doma sem se izgovorila, da sem bila pri Peklarju,
toda ne vem, če so mi verjeli, ker sem bila zelo nemima.
Kakor hitro je bilo mogoče, sem izginila spat.

Nekaj čudnega je bilo, da sem komaj čakala ve¬
čera, ko sva bila zmenjena s hostnikom. Na Lipnico
oba dni še mislila nisem, hostnik pa mi je bil vedno
pred očmi. Kakor bi me zacopral, je bilo. Ni me vlekla
k njemu njegova postava, ampak vse, kar je bilo s tem
odkritjem zvezano, vsa skrivnost, ki ga je obdajala.

Zopet sem bila prva na mestu. On pa nocoj ni prišel
sam, ampak še z enim tovarišem. Ta je bil redkobesed-
nejši kakor moj znanec, vendar je tudi on zelo vplival
name. Naenkrat je rekel, ko smo tako sedeli ob studencu
in strmeli v globačo, ki se je kakor teman prepad vila
proti Dravi:

»Dekle, stopi tudi ti k nam...!«

Njegove besede me niso vznemirile, zdele so se mi
naravne.

»Ko moram pa v Lipnico.«

»Kakor nalašč je to. Ti greš v Lipnico in izgineš.«

»Ali gre to....?«

»Seveda gre!«

24

369

Prežihov Voranc

Šlo je čisto gladko. V nekaj besedah smo se zme¬
nili, da odidem z doma in grem na postajo, ko da bi
se peljala v Lipnico. Potem se na tihem vrnem in sto¬
pim med hostnike. Še tisti večer sem šla s hostnikoma
v njihov bunker, kjer je bilo še več ljudi. Med fanti
sta bili tudi dve dekleti. Vse se mi je zdelo tako domače
in prijetno, da bi bila kar ostala, ako bi bila že smela.

Čez dva dni sem vzela doma slovo in svoj punkeljc
s perilom ter odšla proti Dravi. Nekaj časa sta šli še
obe sestri z menoj, blizu Drave pa sta se obrnili in odšli
nazaj. Pred slovesom smo se objele in ena sestra mi
je rekla:

»Glej, da boš hitro pisala.«

»Takoj bom pisala,« sem obljubila in se obrnila
stran.

III

Tri mesece po mojem odhodu so doma dobili pismo
iz Lipnice. Pisala sem na kratko 1 , da sem zdrava in da
mi dobro gre na novem službenem mestu. Doma so se
oddahnili, toda njihovo veselje je trajalo le malo časa:
dopoldne so dobili pismo od mene, popoldne pa so padli
v hišo žandarji ter vprašali:

»Kje imate vašo starejšo cundro?«

Domači so izbuljili oči.

»V Lipnici je in služi. Danes je pisala pismo ...«

Žandarji so obračali pismo v rokah in se čudili, za¬
kaj iz Lipnice so imeli prijavo, da nisem dospela na
službeno mesto in da me je treba iskati. Preden so žan¬
darji zapustili hišo, so še rekli:

»Nič nočemo, če vse skupaj ne smrdlil po kakih ban¬
ditskih poslih. Varujte se, Vičarji!«

Jaz sem v treh mesecih že nekajkrat preletala vso
kobansko deželo od Lučan do Radija in od Selnice do

370

Vice

Ivnika. Postala sem partizanska kurirka. Prišla sem tudi
do Lipnice, kjer so partizani imeli svoje postojanke.
Meni ni bilo težko delati in imela sem lepe uspehe. Bolj
kakor zase, sem se bala za domače, za sestri in starše,
ki o tem niso nič vedeli in so mislili, da služim. Za sestri
je bila nevarnost, da bi jih ne odpeljali kam v Nemčijo
na delo, kakor so storili s toliko drugimi.

Prepovedano mi je bilo, hoditi domov, in večkrat se
je zgodilo, da sem šla ponoči trdo mimo Vic, videla zve¬
čer celo lučke mežikati, toda oglasila se nisem, čeprav
me je strašno imelo. Tisti bunker v Peklarjevem bregu
so partizani kmalu opustili in se preselili drugam. Temu
je bil kriv Peklar, ki se je zadnje čase vedno huje opi¬
janjal in vedno pogosteje vpil:

»Le čakajte, hudiči, ko pojdem še jaz k hostnikom!
Potem boste šele videli vraga!«

Policija bi lahko postala nanj pozorna in cela reč bi
se mogla slabo končati. Zato smo se vsemu izognili tako,
da smo šli stran.

Tista tesnoba, ki me je nekdaj' doma mučila, je že
zdavnaj minila. To je bilo pravzaprav čudno. Včasih
je bila podoba, da me t bo konec v teh kubanskih globa¬
čah in mi bo zledenelo srce, ko sem imela pred seboj
Šime pohorske gozdove. Sedaj pa se mi je vse zdelo tako
lepo in prijazno, tako svetlo in domače. Bila sem kakor
prerojena in življenje me je kar neslo po naših hribih
in globačah.

Nekega dne pa sem zvedela, da je moja sestra do¬
bila poziv, da mora na delo nekam v Nemčijo. Sedaj ni
več bilo mogoče odlašati. Nekega večera sem na skriv¬
nem prišla v Vice. Mati in sestri so se jokale, ko so me
zagledale. Nisem bila videti slaba in oblečena sem bila
dobro.

24 *

371

Prežihov Vorane

»Kaka si,« je dejal oče samodopadljivo.

Vsi smo bili srečni, ker smo se našli zdravi pri do¬
mačem ognjišču. Oče mi je pripovedoval, kake sitnosti
so imeli doma zaradi mene. To je trajalo nekaj časa,
potem je nastopil mir in zdaj že dolgo ni bilo nič slišati.
Tokrat so zgrabili mojo sestro, ki je bila leto dni mlajša
od mene. Da bi ne mogla napraviti, kakor sem napravila
jaz, se je morala določenega dne prijaviti na policiji v
trgu, ki je pripravljala transport delavcev za Nemčijo.

»Ali boš šla?« sem jo vprašala.

»Seveda bom šla, kaj pa hočem?« je rekla sestra.
Zapazila sem, da njene plave oči strmijo nekam mimo
mene. To mi je dalo poguma, da sem rekla:

»Pojdi rajši k nam. Nekaj mesecev še in konec bo
vsega.«

Začela sem ji pripovedovati, kakšen je vojaški polo¬
žaj, in da se bliža konec tretjemu rajhu ter Hitlerju. Dekle
ni vedelo ničesar in me je hitro ubogalo. Bala sem se
staršev, da ji bosta branila, toda oba sta rekla:

»Nas bodo stiskali, to je gotovo. Mogoče bodo naju
odpeljali iz te globače, toda napravi, kakor hočeš. Midva
bova že nekako ...«

Tisti večer je naša družina še mnogo bolj zrasla
skupaj, zakaj jaz res nisem pričakovala od staršev ta¬
kega stališča. Medtem je namreč tudi na Kobanskem
postalo živahneje in partizani niso bili več tako tuji
kakor pred letom. Z Nemci so imeli že veliko uspešnih
borb in naše ime je bilo zategadelj zelo znano. Domači
izdajalci in hitlerjanci so se nas hudo bali. Nedavno
smo odpeljali mogočnega hitlerjanca iz trga in ga kazno¬
vali, kar je odobravala cela soseska. Zato je nastal veli¬
kanski vihar na Kobanskem.

372

Vice

Še tisti večer je šla sestra z menoj v hosto. Dekle je
postalo dobra partizanka, kakršnih je bilo malo pri nas.

Oče je imel prav, ko se je bal, da bodo domače
zaradi njenega skrivnega odhoda hudo stiskali. Zapore¬
doma je imel v hiši policijo in Vice so bile dolgo časa
zasedene. Moral je tudi nekajkrat v trg na policijo, kjer
so mu grozili, da ga bodo poslali v taborišče z materjo
vred.

Oče pa se je dobro držal in se je delal nevednega,
kar se je dalo. Naposled se je le izmazal. Tako sva bili
iz Vic že dve pri hostnikih, le tretja, najmlajša, je bila še
doma. Tedaj je nastopila zima, zadnja vojna zima. Takrat
smo partizani že popolnoma obvladali Kobansko. Naša
moč je segala že daleč noter v nemško ozemlje, čez
Zeleni travnik in do Golice. To je bil Lackov odred.

Tisto poslednjo zimo sem še enkrat videla Vice.
Prišla sem namreč po najmlajšo sestro, ki je še bila
doma. Oče in mati se tudi odhodu zadnjega otroka nista
protivila, čeprav sta imela oba solzne oči.

»Že mora tako biti,« sta rekla oba. »Nič ne stori, če
bo zadelo naju dva, glavno je, da ostanete otrocdi živi.«

Bajta je ostala sama in zapuščena v strmini.

IV

Vojne je bilo konec in želja naših staršev, da osta¬
nemo otroci živi, se je izpolnila. Vse tri smo ostale
žive in zdrave. Jaz edina sem dočakala svobodo na
Kobanskem, medtem ko sta moji sestri bili nekje na
Pohorju.

Moja prva pot po osvoboditvi je bila na Vice. Šla
sem ob Dravi proti naši globači. Redke hiše ob cesti so
bile vse okrašene. Drava je bila svetla in široka, in od
°beh strani se je na njeni površini zrcalila pomlad. Hodila

373

Prežihov Voranc

sem, kakor bi me nosile perutnice. Nikjer, ne na nebu
ne na zemlji, nisem videla nobene sence.

Kmalu sem zapustila dravsko sotesko in se obrnila
v globačo, ki je šla do Vic. Tudi naše tesne Vice so bile
svetle in sončne, in tista majhna voda v globači je raz¬
košno šumela sem dol k Dravi, kjer je našla svojo smrt.
2e sem videla naše bregove, ki so se spuščali v globačo,
le bajte še nisem mogla videti, ker je bila gori na vrhu,
ki je bil še odmaknjen. Toda vsak čas se bo tudi bajta
pokazala. Srce mi je začelo nemirno biti. Kmalu bom tam,
kjer sem se rodila in od koder sem tako skrivnostno
odšla.

Tedaj pa zagledam partizana, ki mi je šel naproti
s počasnim korakom. Pri tem pogledu so se mi ustavile
noge. Gotovo sem tudi postala čisto rdeča. Kdo je bil ta
človek, ki mi je tako počasi in tako zamišljeno korakal
naproti? Nihče drug kakor moj tovariš Joža, tisti, ki
sem ga odkrila v bunkerju in ki me je potem spravil k
partizanom. Videla ga nisem že nekaj mesecev, ker je
bil na drugem odseku. Šele zdaj, ko sem ga zagledala,
sem se zavedala, da sem vso pot ob Dravi mislila nanj,
ki se mi je zdel, da je na koncu tega velikega, svetlega
sveta, razgrnjenega pred menoj.

Ko sva prišla vštric, sva se pozdravila in takrat
sem zapazila, da je njegov obraz teman, zaskrbljen. Oba
hkrati sva vzkliknila:

»Francka!...«

»Joža!...«

Prva sem vprašala jaz:

»Joža, kje si bil?«

»Tebe sem iskal, ker sem vedel, da boš prišla. . .«

»Vedel si?«

»Vedel sem...« Nato je dejal:

374

Vice

»Ali greš gor?«

»Da!« je zadrhtelo iz mene.

Tedaj me je prijel za roko in mi rekel:

»Francka, usediva se tukaj ob cesti.«

Rekla sem mu: »iMeni se mudi.« A kljub temu sem
takoj prisedla na obraščeni rob ceste. Nekaj časa sva
molče sedela kraj ceste. On je gledal v tla, jaz pa sem
letela z očmi po strmini, ki se je dvigala iz globače. Bila
je vsa v cvetju in zelenju, ta strmina, zato se je nisem
mogla nagledati. Potem je rekel Joža:

»Zdaj smo dočakali, kar smo si želeli, Francka...«

Zakaj je dodal temu stavku moje ime? Takrat sem
imela že čez osemnajst let in sem bila zelo- vitka in
zrastna. Jaz sem molčala, ker mi je bilo vse tako lepo ih
skrivnostno. Spet je nadaljeval:

»Zdaj bo treba v življenje.«

»V življenje, ker smo se zanj borili.« Jaz sem to
izrekla brez premiselka, on pa je skočil pokonci, me
zgrabil za obe roki in rekel:

»Vidiš, to sem hotel slišati od tebe! Ali greš z
menoj?...«

»Ko sem pa čisto navadna kobanska deklica.«

»Ti si močna deklica.«

»Sem, če se ne motim,« sem mu pritrdila in še do¬
dala: »Zdaj bo povsod lepo, tudi v naših Vicah. Poglej!«

Njegovo lice pa se ni razvedrilo, čeprav je bilo moje
obnašanje zelo razkošno. Nasprotno, zdelo se mi je, da
mi navzlic toplim besedam le ne more pogledati v obraz.

Odločila sem se in hotela oditi.

»Veš, Joža, ne utegnem .mnogo, gor v bajto moram
pogledati.«

Tedaj me je Joža prijel za roko:

»Francka, veš, rajši ne hodi tja gor, vrniva se skupaj.«

375

Prežihov Voranc

Po teh besedah me je prvič globoko pogledal v oči.

»Zakaj pa...?« sem skoraj kriknila in se skušala
potopiti v njegove oči, ki pa so se mi zopet umaknile.

»Mislil sem, da bi šla gor potem, ko se vrneta še
tvoji sestri...«

»To ni res, jaz grem še danes gor,« sem rekla od¬
ločno, čeprav vsa polna tujih slutenj. Stopila sem trdno
na cesto.

Tedaj se je dvignil tudi Joža in mi dejal s praznim
glasom:

»Francka, gori pri vas ni ničesar več...«

»Kaj govoriš, nesrečnež?«

»Ravnokar sem bil sam gori pri vas.«

»In kaj si videl...?«

»Bajta je požgana ...«

Ko je to spregovoril, sem že odskočila od njega
in se zagnala čez cesto proti strmini, čez katero je vo¬
dila do bajte bližnjica. V desetih minutah sem bila na
vrhu, kjer je bila bajta. Med potjo nisem niti opazila,
da dirja Joža za menoj. Šele ko sem prišla na vrh strmine,
sem zagledala poleg sebe tudi njega.

Vic ni bilo več, namesto, njih sem našla majhno,
ožgano in od dežja izprano pogorišče.. Ker je bilo vse
leseno, ni razen ognjišča ostalo nič. Bajta je morala
zgoreti šele pred kratkim, ker sem še pozimi hodila tod
okrog, ko je bajta še stala. Ob pogledu na pogorišče
me je začela v grlu daviti težka bol. Hotela sem jokati
naglas, toda skozi grlo ni prišlo nič, le solze so mi
napolnile oči. Čim slabša sem postajala, bolj sem čutila
Jozovo bližino. On pa je molčal.

»Kje so moji starši?« sem zakričala čez nekaj: časa
s strašnim glasom.

376

Vice

Odgovora ni bilo nobenega, kar me je še huje razbu¬
rilo. Komaj sem slišala prijateljev glas:

»Francka, greva od tod...« Tudi njegova roka me je
prijela.

Jaz pa sem divjala še huje. Zagnala sem se na sredo
pogorišča, kjer isem do kolen gazila po pepelu in blatu.
Takrat se mi je grlo že odprlo in kričala sem na ves glas:

»Oče, mati, kje sta...?

»Teh dveh ni več!« se je tedaj čez globačo od Pe-
klarjeve bajte zaslišal znan glas. Ko sem skušala skozi
solze pogledati tja, od koder je prihajal, sem videla stati
v sončnem bregu starega Peklarja.

Potem sva z Jozom zapustila pogorišče. Joža je
vedel za pot, jaz sem tavala ob njem.

377

RAMUNKOV TERC

Ramunkov Terc je tudi tega leta pomagal očetu na
planini. Star je bil šestnajst let in je bil na eno oko slep.
Oko je izgubil, ko je bil štirinajst let star. Izgubil ga je
pri podiranju in mu ga je neka veja celega iztaknila.
Zvečer ga je v rokah prinesel domov, ga položil pred
mater in rekel:

»Zdaj sem pa slep na eno oko.«

Mati je odgovorila:

»Hvala bogu, pa ne boš soldat.«

Od takrat so mu rekli: Terc, to je tepec ali junec,
ker ni kazal nobenih bolečin in se je obnašal kakor junec,
ki si na paši iztakne oko.

Nekega dne sta se z očetom spet zagnala na planino,
kjer jima je bila odkazana cela poseka. Bila je vojna in
delavcev je hudirjevo manjkalo', zato sta bila Ramunka
zelo v časteh. Poseka je bila lepa in obetal se jima je
bogat zaslužek, zato sta se lotila dela z velikim vese¬
ljem. Delala sta štirinajst dni in sta imela srečo; vreme je
bilo ugodno in tudi pred gozdarjem sta imela mir, ker
ga ves čas ni bilo v planino.

Nekega dne sta Ramunka na planini dobila obisk.
Na poseko so stopili štirje neznani fantje s puškami na
hrbtih. Najprej so ju fantje dolgo gledali, potem pa je
eden rekel:

»Kaj pa vidva delata? Ali ne vesta, da je v gozdo¬
vih prepovedano sekati les?«

378

Ramunkov Terc

Ramunka sta zijala. To je bila čudna novica. Šele
čez nekaj časa je stari Ramunk mogel pobarati:

»Ali ste vi od gozdne uprave na gradu?«

Fantje s puškami so se zasmejali.

»Mi nismo iz gradu.«

»Od kod pa ste neki?« je dalje spraševal stari Ra¬
munk.

»Mi smo z gore,« so odgovorili fantje.

Ramunka sta vedela toliko kot prej, namreč ničesar.
To je bilo pa že preveč. Stari Ramunk je moral sesti
na panj.

Nato je rekel eden izmed štirih fantov:

»Vesta kaj, mi smo partizani in mi smo prepovedali
sekati les. Zato smo prišli', da vama to povemo, če še ne
vesta.«

Ramunka skoraj nista mogla več zapreti svojih ši¬
rokih ust. O partizanih je bilo v teh krajih še zelo malo
slišati, in niti stari Ramunk, ki ni bil terc, ni vedel, kaj
bi s to stvarjo. Ko je nekaj časa tuhtal, se je spomnil
pravega in rekel:

»Vi že veste, jaz pa ne vem. Toda kaj bomo pa jedli
doma, če nas boste iz lesa pregnali? Ali nam boste vi
dali jesti?«

Fantje, ki so se med tem tudi usedli lepo po vrsti,
so se nasmehnili in rekli:

»Za zdaj ne kaže drugega, kakor da gresta lepo
domov in se ne prikažeta več gor. Mi ne poznamo šale.
Za okupatorja ne bosta sekala. Sedaj je vojna.«

Pri zadnjem stavku so vsi štirje fantje tresknili s
puškami ob tla. .

Staremu Ramunku se je skoraj stožilo. Kar je vojna,
že tako ni bilo dobro na svetu, sedaj pa bo še ob ta za-

379

Prežihov Voran c

služek, ki ga dobi pri gozdni upravi. Zato je dejal fantom:

»Kaj pa naj storim sedaj?«

Fantje so odgovorili:

»Pojdi na grad in jim povej, kaj se je zgodilo, in
zahtevaj, da ti dajo jesti.«

Ramunka sta pobasala orodje in zapustila planino,
spredaj stari, zadaj pa mladi Ramunk. Nato je šel stari
Ramunk na gozdno upravo in povedal, kaj se mu je pri¬
petilo. Toda tam se mu je slabo godilo. Neki gospod,
ki je sedel tam poleg gozdarja, je vpil nanj kakor ob¬
seden:

»Ti si bojazljivec. Kaj ti mar ti banditi! Kdo ti
daje kruh, oni ali mi? Nazaj v gozd in delat, drugače te
bomo zaprli s celo bando vred. Razumeš!«

»Razumem,« je odgovoril Ramunk in se vrnil do¬
mov. Ostal je doma nekaj dni, in ker mu je postalo dolg¬
čas in si je mislil, da SO' imeli na gozdni upravi prav,
se je nekega dne spet spravil na planino. S sinom sta
delala ves teden, ne da bi ju bil kdo prišel motit.

Nekega dne pa so se fantje spet pokazali; samo da
niso bili več štirje, ampak jih je bilo že šest.

»Ali bi rada izgubila glavi?« so fantje vprašali Ra¬
munka. »Mi se ne šalimo.«

Stari Ramunk jim je povedal, kaj je opravil na gra¬
du. Fantje so ga poslušali, potem so pa rekli:

»Sedaj pa gre zares. Ča vaju še enkrat dobimo v
gozdu, bo to vajina zadnja ura. Poberita jo takoji do¬
mov!«

Ramunka sta se hitro poslovila. Potem sta ostala
doma. Včasih sta šla delat kam v okolico ali na kako
dnino, toda manjkala je planina, ki ju je redila. In ne
kega dne je izginil slepi Ramunkov Terc.

380

Ramunkov Ter

Sel je v 'planino, tja, od koder sta morala z očetom
pobegniti, in je začel sekati les. Bil je sam v planini.
Ostal je tam en dan, dva dni, tri dni, potem pa so se že
pokazali tisti fantje z gore. Ko jih je Terc zagledal, je
že od daleč zavpil:

»2e tri dni vas čakam!«

»Ti si nas čakal! Ali nisi delal?«

»Nisem, čakal sem vas, da bi prišli. Jaz hočem z
vami,« je hitel zatrjevati Terc.

Fantje so ostrmeli.

»Z naani hočeš? Toda ti si slep na eno oko,«

»Slep sem, ali imam še obe roki.«

»Zakaj hočeš z nami?«

»Zato, da bom potem jaz čistil planine.«

Ramunkova usta so pokazala dve vrsti slabih zob.

Mladega Ramunka ni bilo več domov. Izginil je v
planini, kakor izgine divja zver. Ljudje so začeli nekaj
govoriti in starega Ramunka so potem klicali na žandar-
merijo, kjer so pa pestili za sinom. Oče tako ni vedel
in slutil ničesar, in se je navsezadnje izgovoril:

»Moj sin je terc, pustite me pri miru.«

Potem so ga res pustili pri miru.

Čez dolgo časa, pozimi nekoč, je potrkalo' na okno
Ramunkove bajte. Stari je šel odpirat. V bajto je sto¬
pila črna postava s puško na rami. Ko so prižgali luč,
so spoznali mladega Ramunka. Njegovo prvo vprašanje
je bilo:

»Ali ste še živi, mati?«

In mati je odgovorila:

»Ali si še živ, moj Terc?«

Sin je prinesel s seboj mesa, ki ga je mati skuhala,
da so ga potem pojedli vsi Ramunki. Ko so se najedli,
je sin rekel:

381

Prežihov Voranc

»Oče, z menoj pojdite. V gozdu vas potrebujemo.«

Stari Ramunk se je ustrašil, ker je slišal marsikaj,
toda mati je takoj rekla:

»Oče, kjer je sin, tja moraš še ti. Ali ga boš pustil
samega, ko je pa slep?«

Ramunkovo zdravo oko se je zaiskrilo, votlo oko je
spustilo eno solzo. Stari pa je rekel:

»Prav imaš, slepega res ne morem pustiti.«

In se je takoj začel odpravljati. Preden sta odrinila,
je mati vprašala:

»Kdaj se bosta pa vrnila?«

Stari Ramunk ni znal kaj odgovoriti, mladi pa je
odgovoril:

»Takrat bova prišla nazaj, ko bova smela podnevi
priti, ko bo svoboda.«

In mati je dejala:

»Dobro, pa pridita takrat gotovo.«

Potem so- se poslovili, nato- je Romunka vzela noč.

Pri partizanih sta oče in sin ostala skupaj. Mladi
je imel veliko veljavo, ker je bil dober borec. Kadar
so bile hude borbe, je sin zahteval, naj oče ostane
zadaj. Toda stari Ramunk tega ni hotel storiti. Rekel je,
da mora paziti na sina, ker je slep. Če izgubi še to oko,
ki ga ima, je izgubljen. Prebila sta skupaj celo zimo, ki
je bila zadnja, kajti bližala se je svoboda. Ramunka sta
mnogokrat govorila, da pojdeta kmalu domov pri belem
dnevu, kakor je sin takrat obljubil.

In potem se je resnično začel pohod svobode. Parti¬
zani so gnali pred seboj okupatorja kakor črede. Ra¬
munka sta bila zmerom prva, ker mladega ni bilo mo¬
goče zadržati. Sinova hrabrost je podžigala tudi starega
Ramunka. Tako sta prišla -prav blizu doma. Še ena glo¬
bača ali dve, pa bi se pokazala Ramunkova bajta v bregu.

382

Ramunkov Terc

Nekega jutra je Ramunkova četa obkoljevala sku¬
pino esesovcev, ki se še niso marali vdati. Mladi in stari
Ramunk, ki sta napadala skupaj, sta pritiskala, kar se
je dalo. Prav v trenutku, ko so se Nemci začeli vdajati
in so padali zadnji streli, se stari Ramunk ni več dvignil
iz trave. Ko je mladi Ramunk videl, da oče ne gre več
za njim, se je vrnil na staro mesto in pokleknil k očetu.

»Kaj pa je, oče?« je vprašal sin.

»Ne morem več s teboj. Pojdi sam,« je dejal oče s
slabim glasom in se ni ganil.

»Ne grem dalje brez vas, sedaj je že tako vse kon¬
čano,« je menil mladi Ramunk. Nato je skušal pomagati
očetu, ki se je hotel dvigniti. Toda oče je takoj zopet
omahnil.

»Mene so dobili,« je nadaljeval oče. »Neumno je,
da so me, ko smo že šli domov.«

Lice starega Ramunka je začelo hitro upadati in tudi
blesk njegovih oči je začel vidno ugašati.

»Ti boš sam...  šel domov...« je začel pretrgano
šepetati in se skušal zgrabiti za prsi. Toda niti tega ni mo¬
gel, ker mu je roka omahnila brez moči.

Mlademu Ramunku je postalo vroče. Ali so očeta
te svinje ubile prav v zadnjem trenutku, ko je bil že na
domačem pragu? Ha, to jim bo drago prišlo. Njegov
srditi pogled se je obrnil od umirajočega očeta proti
fašistom, ki so jih doli v globači zganjali skupaj.

Ustnice starega Ramunka so se pordečile od krvi,
potem je zahropel in hitro umrl. Kri, ki je bruhnila iz
1  it, je pordečila domačo zemljo.

Mladi Ramunk je tedaj kakor divja zver skočil po¬
konci in se zagnal proti fašistom, ki so bili v globači.

»Počakajte, svinje,« je zaklel in začel kar spotoma
streljati v skupino. Dva, trije fašisti so se takoj zgrudili,

383

Prežihov Voratic

ali njemu je bilo še premalo. Toda takrat je skočil pred
njegovo' puško sam komandant čete in zavpil:

»Dovolj, Ramunk, sedaj je mir, vdali so se.«

»Očeta so mi ubili, svinje!«

Ramunku je šlo skoraj na jok in težko ga je bilo
zadržati, da ni poklal vseh sovražnikov.

Potem so šli partizani na mesto, kjer je ležal oče.
Bil je mrtev.

»Sedaj ga bo treba pokopati,« je dejal komandant.

Toda Ramunk se je hitro odločil:

»Ne, pokopali ga bomo doma, ker je tudi padel
doma.«

Komandant je dal Ramunku dva partizana, ki sta
napravila nosila, da so očeta lahko nesli.

»Dve uri, pa smo doma,« je rekel sin.

Prav na dan, ko so iz vseh gozdov vdirali na plan
partizani in ko so jih že povsod pozdravljale zastave,
so nosili starega Ramunka proti domu. Ko se je dom že
videl, je sin ustavil nosača v gozdu pod bajto in dejal:

»Počakajta tukaj, jaz moram prej sam domov.«

Mati je bila sama doma, ko je vstopil mladi Ra¬
munk.

»Ali si prišel?« je rekla kratko in mu dala roko.

»Prišel sem,« je odgovoril sin s trepetajočim gla¬
som. Rad bi govoril še naprej, toda bil je preslab.

»Sam...« Materin glas je bil tak, kO‘ bi že vedela,
kaj se je zgodilo.

»Sam... Ali boste hudi name?«

»Kaj bom huda nate, ali si ga ti ubil?«

»Jaz sem vam obljubil, da prideva oba. ..«

Sin je materi povedal, kako je bilo, potem pa je
dejal:

384

Ramunkov Terc

»Tu doli je, pod bregom. Ali ga lahko prinesemo
domov?«

Tedaj je mati vstala in rekla:

»Jaz grem s teboj.«

Mati in sin sta se odpravila po očeta, ki sta ga par¬
tizana čez nekaj časa prinesla v bajto.

Mati in sin sta sedla poleg mrliča in dolgo' mol¬
čala. Mati je prva spregovorila:

»Da si le ti tukaj, moj Terc, pa se ne bojim.«

Sin se je dvignil, se oddahnil in ji stisnil roko.

Njune oči so se svetile od solz in moči.

25

385

SOD

Popičev Matuh je tistega leta zelo vztrajno začel
popravljati aode. Sicer je bila šele pomlad, torej še ni
nastopil čas poprave sodov, toda z njegovega dvorišča
je prečestokrat odmevalo:

»Zvink, žvink, žvink .,.«

In Popičev Matuh ni bil kak sodar.

Sosedje se nekaj časa niso zmenili za to nabijanje,
ker ga pa le ni bilo konec, sd je ta ali oni rekel:

»Kakšnega hudirja pa ima Matuh s temi sodi?«

In tako je šlo dalje.

Za vasjo, na koncu doline, se je dvigala široka pla¬
nina, in ljudje so pravili, da so v planini hostniki. Ne¬
kajkrat so se tam tudi spopadli z Nemci, ki so imeli
mrtve. Nato si Nemci niso upali kar tako v planino. Zato
pa so tem bolj pazili na vas, da bi ta ne imela zvez s pla¬
nino in da bi ne podpirala hostnikov. Včasih je le za las
manjkalo, da Nemci hostnikov niso dobili v vasi. Nemci
so bili že pri prvih hišah, ko so hostniki zapuščali šele
zadnje. V tem viharnem življenju, skozi katerega je
šla vas, pa je mimo, enakomerno donelo s Popičevega
dvorišča:

»Zvink,.. žvink ... žvink — žvink!«

Ko da bi na Matuha ne vplivalo, kar se godi, in kako
njegovi sosedje trepečejo pred Nemci.

Nekoč so obkolili Nemci vas in napravili po vseh
hišah preiskavo. Na Popičevem dvorišču pa:

»Žvink, žvink, žvink — žvink, žvink!«

386

Sod

Nekoč so prišli in odgnali nekaj ljudi. Na Popiče-
vem dvorišču pa zopet:

»Žvink, žvink, žvink, žvink ...«

Potem so prišli Nemci in zažgali hišo na koncu vasi.
Hiša še ni dobro gorela, in že se je oglasilo Popič evo
dvorišče:

»Žvink, žvink — žvink, žvink, žvink...«

Nemci so bili trdno prepričani, da ima vas zveze s
hostniki, vendar ji tega niso mogli dokazati, zakaj kadar
koli so še tako iznenada udarili na vas, so vedno udarili
po praznem — hostnikov nikoli niso dobili v pest.

Ob neki priliki so Nemci prišli tudi k Matuhu in ga
izpraševali, če ve, da bi kdo imel zveze s planino. Matuh,
ki je stal pred hišo, se je počohal za ušesom in rekel:

»Vrag ga znaj, jaz sem star kmet in se ne brigam.«

Potem pa je počasi odšel proti mostu, ki je vodil
na skedenj, pristopil je k sodu, ki je stal tam, in začel
mirne duše tolči s kladivom po obročih. Nemcem se
nikamor ni mudilo, ker je bila malica dobra, zato so ostali
in sedeli pred mostom. Matuh pa se je ukvarjal s sodom.
Obroči se nikakor niso dali pritrditi, dasiravno je nje¬
govo kladivo vztrajno pelo:

»Žvink, žvink, žvink ...«

Nemci so postali nervozni.

»Nehaj no, zverina, saj lastne besede ni mogoče

slišati.«

Matuh je dobro izkoristil čas; ko so Nemci odšli, je
bil tudi sod gotov, tako da ga ni bilo treba več nabijatji 1 .

Nekega jutra pa so Nemci spet prišli k Popiču. Bilo
jih je nenavadno veliko, vendar ni bilo med njimi kaj
posebnega opaziti.

»Mati, daj jim žganja,« je ukazal Matuh, »jaz moram
tisti sod malo popraviti. Preklete doge so čisto razsohle.«

25 *

387

Prežihov Voranc

In odšel je proti mostu, kjer je stal sod. Toda preden
je Matuh dospel do soda, je skočil za njim.- nemški eseso-
vec in ga z vso močjo sunil od zadaj s puškinim kopitom,
tako da je Matuh padel na tla. Preden se je utegnil po¬
brati, je bil že obkoljen od esesovcev. Tisti vojak, ki ga
je prej udaril s puško, je zdaj vpil:

»Zdaj smo te dobili tako rekoč in flagranti. Ti si
torej tisti hudič! Ti se spoznaš na Morsejeve znake. Kaj
pomeni ena točka?«

Udaril ga je enkrat z vso močjo s pestjo v obraz.

Matuh še ni utegnil odgovoriti, ko je esesovec spet
zavpil:

»Kaj pomenita dve točki?...«

Na Matuha sta padla dva udarca. Možu se je
zdelo, da mu je vojak izbil škrbino v desni čeljusti, in se
je hotel pripraviti, da bi stvar izpljunil. Toda hi utegnil
storiti, ker ga je vojak medtem zopet trikrat udaril
in vpil:

»Kaj pomenijo tri točke...?«

Matuh je tedaj utegnil izpluniti izbiti zob s kepo
sokrvice.

Potem je začelo padati po Matuhu od vseh strani:

»In štiri točke ...?«

»In ena točka s črto ...?«

»In dve točki s črto...?«

»In tri točke s črto ...?«

»In ena točka in dve črti ...?«

Za vsako točko lin za vsako črto je padel udarec na
njegovo glavo. Nazadnje že ni bilo razločiti abecede
in so udarci kar deževali na Matuhovo telo. In tudi roke
esesovcev niso več zadoščale za udarce, ampak so jim
prišli na pomoč škornji!, ki so začeli udirati kmetov
trebuh. To je trajalo tako dolgo, dokler se Matuh ni

388

Sod

zgrudil na tla in padel v nezavest. V zadnjem trenutku
se je Matuhu zabliskalo, da ga je nekdo izdal, potem
dolgo ničesar ni vedel.

Vojaki so ga sedaj prenehali suvati, le eden ga je
še s škornjem dregnil v rebra in zaklel:

»Čakaj, pes, ti se boš še spomnil Morsejeve abecede.«

Potem je neki vojak stopil na tatrman po škaf vode
in ga izlil na Matuha. Ta je počasi prihajal k sebi Ko je
spet odprl oči, na njih ni bilo nobene megle več in je
videl mnogo jasneje kakor pred omedlevico. Čisto raz¬
ločno je bral na obrazih esesovcev, da je zanj nastopil
konec in da je izgubljen. Ko je to spoznal, so se njegove
misli spet utrudile, tako niso vedele ničesar več. Zaprl
je oči in tiho ležal dalje. Vojaki okrog njega so se nekaj
pogovarjali, potem ga je eden spet sunil s škornjem in
zakričal:

»Vstani, svinja!«

Matuh se je le s težavo skobacal pokonci. Gredoč je
hipoma pogledal obraze svojih domačih, ki so strmeli
iz ozadja temne veže. Videl je tudi, da je njegovo dvo¬
rišče polno vojaštva.

Esesovci so Matuha porinili k sodu na mostu in tisti,
ki je imel tudi prej prvo besedo, mu je grobo ukazal:

»Odpri dno!«

Ker Matuh ni takoj zapopadel smisla te zapovedi
in se je še malo obotavljal, ga je silni udarec od zadaj
spomnil k izvršitvi. Pograbil je torej za dleto in za kla¬
divo in začel zbijati obroče na spodnjem koncu soda.
Ko je zbil že dva obroča, dno še ni hotelo izpasti iz dog,
moral je zbiti še tretji obroč in tedaj je šele padlo na tla.

»Dno je izbito,« je rekel Matuh kakor strokovnjak.

»To vemo,« je dejal eden od vojakov in Obrnil sod
kvišku, tako da je bila luknja zgoraj.

389

Prežihov Voranc

»V sod!« je zavpil neki drug vojak nad Matuhom, *n
ker se ta ni takoj zganil, so ga že prijeli trije, štirie
vojaki okrog pasu, ga dvignili kvišku in ga potlačili, z
nogami navzdol v sod. Dva vojaka sta pograbila dno
in ga poveznila nad sodovo odprtino, iz katere je še
molela glava. Z dnom sta tolkla po glavi, ki je izgi¬
njala, toda pri tem opravku se je težko hrastovo dno
razletelo na dva dela in Matuhova glava se je spet neko¬
liko dvignila. Tedaj je neki vojak pristopil in postavil
na glavo puškino kopito s tako močjo, da se je glava za
celo velikost zniižala.

Takrat pa je pristopil tisti esesovec, ki je bil ko¬
mandant.

»Ne prehitro ubiti,« je dejal. Nato je zaklical v mno¬
žico vojaštva na dvorišču, iz katere je prišel vojak, ki
je začel vdevati sodu dno. Bil je najbrž kak sodar po
poklicu, ker je delo silno naglo opravil. S Popičevega
dvorišča je zopet zabobnelo kakor tolikokrat:

»Zvink, žvink, žvink...«

Danes ta odmev ni bil tako strašno votel, kakor
druge barti. Nato so vojaki spustili sod na dvorišče, in
ker je bil nadvoz na most precej strm, se je sod dobro
zaletel, se pritrkljal do hišnega vhoda, se odbil na hišnem
pragu in se ustavil sredi dvorišča.

Iz veže so takrat izginil bledi obrazi domačinov in
se umaknili v notranjost hiše.

Razen vojaštva ni bilo nikjer žive duše. Toda es-
esovci so hoteli s svojo kaznijo zastrašiti vas. Najprej
so nagnali iz hiše domačine, potem so zbobnali skupaj
vse ljudi, ki so jih našli po vasi. Ljudje niso vedeli,
za kaj pravzaprav gre, in so neumno strmeli v sod sredi
dvorišča, toda komandantov glas jih je kmalu podučil:

390

Sod

»Videli boste, kako se kaznuje izdajalec. Popičev
Matuh je celo leto dajal banditom znamenje v planino,
da jih nismo mogli nikdar dobiti. Tudi vi drugi niste
boljši. Zdaj bo crknil v istem sodu, s katerim nas je
izdajal.«

Ljudje se še niso zavedeli groznega konca, ki je
čakal Matuha. Tedaj je komandant zavpil:

»Zabijte žeblje!«

Pristopil je vojak s pestjo dolgih žebljev in s kla¬
divom ter začel zabijati žeblje v doge. Sedaj je bil
odmev mrtvaško votel: »Bum, bum, bum...«

Zdaj je ljudem kri zastala v žilah.

Nato sta morala dva kmeta začeti kotaliti sod z dvo¬
rišča na cesto. Za njima je šlo nekaj vojakov z napetimi
pištolami v rokah. Potem so šli vaščani, a za njimi je
stopalo zopet vojaštvo s pripravljenim orožjem. Tako je
šlo po celi vasi.

Iz soda ni bilo slišati nobenega ropotanja, a tudi
kakih stokov ni bilo slišati, dasiravno so bili živci vseh
vaščanov napeti kakor strune in so razločili vsak škrt
peska pod sodom. Nekateri vaščani so se tolažili, da je
mogoče Matuh že mrtev.

Cesta po vasi je malo visela in je bila vrhu tega še
kamenita in jamasta. Zato je sod na vso moč odskakoval,
čeprav sta se kmeta, ki sta ga kotalila, trudila, da bi se
obračal gladko in brez odskokov. Vojaki so to opazili,
in oba sta jih zato izkupila. Morala sta izpustiti sod, da
se je kotalil, kakor se je hotel. Toda tudi sedaj ni bilo
živega glasu iz soda.

Sprevod je prišel na konec vasi...

Za zadnjo hišo se je začel breg, ki se je strmo nagi¬
bal.proti dolini. Prebivalstvo se je moralo vstopiti v pol-

391

Prežihov Vo ran c

krog, sredi katerega je negibno ležal črni sod. Okrog
njega so se bleščali na pol mrtvaški obrazi esesovcev.

Tedaj se je eden izmed esesovcev z nogo zaletel v
sod, ga odrinil s ceste proti bregu in sod se je začel
počasi kotalil po strmini navzdol. Skraja je bil svet
travnat in gladek, in sodova pot je bila mirna. Potem so
se začele njive z razori in brazdami, in sod je kmalu
začel odskakovati. Čiim niže se je kotalil, tem više je
odskakoval. Ko je bi že sredi brega, so vojaki začeli
streljati za sodom, ko da je bil leteča tarča. Streljali so
vedno huje, čim huje je sod odskakoval. Nekateri vojaki
so tudi vpili.

Doli pred dolino je bil visok neorani rob njive. Čez
ta rob se je sod zaletel z vso silo, odskočil visoko v
zrak in v velikem loku padel na cesto, ki je šla spodaj
pod njivo, ter se razletel. Toda njegova vsebina je še
enkrat odletela v zrak in ljudje so videli, kako so frčale
doge po zraku. Med dogami je frčala po zraku še neka
druga masa, ki ni bila ničemur podobna in ki je potem,
ko je priletela na zemljo, negibno obležala na mestu.

Ko so domačini gledali ta prizor, jim je zastajala kri
po žilah. Ker se pa tista črna gmota v dolini ni več
ganila, so se počasi zopet umirili, ker so si mislili: »Zdaj
je končano tudi zanj...«

Vojaki pa so se pri tem prizoru obnašali kakor obse¬
deni. In ko se je sod naposled razletel, so zagnali tak
huronski krik, ko da bi doživeli veliko, odločilno zmago.

Nato so se na kamionih odpeljali iz vasi.

Vas je zopet ostala sama z mrtvim Matuhom na
travniku pod seboj. Tam je ležal mrtev človek, ki je
daroval svoje življenje za to, da je v gorah ostalo živih
toliko drugih ljudi.

392

KRUH

Nekega jutra je prišel v bajto Martina Sove nad pla-
zovjem neznan moški s puško na plečih in mu rekel
naravnost:

»Ut, Sova sovasta, jaz sem hostnik iz gore. Pri nas
v gori potrebujemo kruh. Vsaj deset kil kruha. Ti moraš
ta kruh dobiti, kjer ga hočeš, ali dobiti ga moraš do
večera. Če me boš izdal, ti bomo pokadili s temle, in tvoj
brlog bo šel v zrak. Tako je, Sova.«

Sova je do takrat mimo živel v svoji bajti nad pla-
zovjem pod goro. V svoji soseski ni bil priljubljen, ker
je živel preveč skrivnostno. Imeli so ga za tata, za div¬
jega lovca, za berača in za delavca obenem, čeprav mu
nihče ni mogel dokazati kakega zločina. Ali bil je zelo
grd, majhne, grbaste postave, dolgih rok, krivih nog in
obraza, ki je bil podoben samemu peklenščku. Vrhu tega
je že petnajst let živel na koruzi, toda žena, s katero
je živel in imel otroke, ni bila grda. Vse to je bilo za
soseko preskrivnostno.

Odkar so Nemci ustanovili svojo policijsko trdnjavo
v dolina, od koder so pošiljali patrulje po deželi, je Sova
večkrat bil pri njih. Pri hostnikih je bil zaradi tega slabo
zapisan. Hostniki ga niso radi srečavali, kadar pa so
prišli z njim skupaj, so se zarežali vanj:

»Če ne boš molčal, ti bomo pokadili pod nos, Sova,
zapomni si to!«

Sova se je zgrbil, molčal in se pofulil dalje.

393

Prežihov Voranc

Zato je Sova debelo gledal, ko je tisto jutro prišel
hostnik v njegovo bajto. Usta so se mu razkrečila od ušes
do ušes, kakor pri .stmišni žabi, in hostnik je zagledal
dve vrsti rumenih, strašnih zob, da se mu je zdelo, ko
da zijata vanj dve žagi. Nehote je prijel za puško.

»Kruha! Pri nas ni kruh doma,« je zatulilo iz Sovi¬
nega žrela. Grbač se je ozrl po bajti, ko da bi hotel z
revščino po bajti podpreti svojo izjavo.

»Pri tebi kruh ni doma, to vemo tudi mi. Toda ti si
tak smrduh, ki vse iztakne. Mi sedaj ne smemo hoditi po
hišah, ker je policija vsak dan na nogah. Ti lahko greš po
hišah, Sova.« Tudi hostnik je govoril kakor človek iz
onega sveta.

»Kruha!« je režal Sova dalje.

»Kruha najmanj za deset ljudi, ali za dvajset...«
je ril hostnik dalje.

Sova se je spustil na kozo, ki je stala v kotu in ki
mu je služila za sekanje drv. Zaprl je široka usta in se
zamislil.

»Ali tudi nemški kruh velja?« je čez nekaj časa
vprašal hostnika.

»Velja, tudi če ga iz samega pekla prineseš,« je
potrdil hostnik.

»Kam ga naj nastavim?« je spraševal Sova dalje
kakor strokovnjak.

»Kam...« Hostnik je skoraj malo posumil. »V sre¬
dnji plaz pod skalo. — Če pa misliš kako zagosti, te bo
vrag vzel, to ti rečem. Na kaj takega ti ni treba misliti,
Sova!«

Sova se je dvignil s koze, iztegnil dolgo roko pod
strop in izvlekel iz okajene špranje cel tobakov list. ki
je zrasel na njegovem odoru, in si ga stlačil v svoje
strahovite čeljusti. Potem je odločno dejal:

394

Kruti

»Zvečer, ko se stemni, v srednjem plaza pod skalo.
Ali boš ti prišel tja?«

»Jaz ali kdo drug, to te naj ne skrbi, Sova.« Hostniku
se je poznalo, da ni zadovoljen s svojim uspehom. Tej
Sovi ni mogoče priti do čistega. Bedak je bil, da se je
spustil s tem zlodejem v tak posel. Zato je rekel, preden
je zapustil bajto:

»Samo če kaj misliš, bi ti ne svetoval...«

Ko je oni odšel, je Sova nekaj časa jezno hrskal
tobakov list, nato je pljunil po tleh.

»Tega hudirja nihče ni videl v bajti,« se je zadrl
proti ognjišču, kjer je stala bosonoga žena in troje otrok,
njegovih koruznikov.

In je takoj zapustil bajto.

Napotil se je po gazi proti dolini. Sredi doline se je
ob cesti utaborila nemška esesovska policija v mogočni
hiši. Tam je bilo vse spremenjeno v pravo trdnjavo.
Okrog hiše so bili postavljeni mogočni bunkerji s strel¬
nimi linami in okopi. Soseska ni smela hoditi po cesti
mimo hiše, ampak daleč stran onkraj polja.

Sova pa jo je mahnil naravnost proti trdnjavi, v
levje žrelo. Gaz je bila globoko izkopana v visokem snegu,
da se je kar kadilo za njim. Ko je prišel vštric prvega
bunkerja, je stopila nemška straža izza skrevi.

»Kam pa, Sova?« ga je vprašal vojak s povešeno
puško.

Podoba je bila, da je bil Sova tukaj' domač.

»K vam,« je odgovoril Sova kratko.

Vojak ni mogel dolgo gledati v ta peklenski obraz,
zato je rekel:

»Sova, kar pojdi dalje, tukaj zlomkovo brije.«

Sova je odkrevsal dalje proti hiši. Pred vhodom ga
je še ena straža spustila mimo. V veliki sobi, kjer je bila

395

Prežihov Voranc

včasih gostilna, je zdaj stanovala straža. Kakih petnajst
esesovcev je ležalo po pogradih in kadilo cigarete. Ko
se je grbavec pojavil na pragu, se je vsa soba zakro-
hotala.

»Vrag je tukaj!« je zavpilo več glasov hkrati.

Sova je obstal pred vrati v poševni stoji in podoba
je bila, da ga bo izpodneslo- na tla, ker je imel predolge
noge, ki so mu štrlele v eno smer.

»Kaj pa je novega v peklu, gospod Satan?« ga je
vprašal komandant, ki je sedel pri mizi pred veliko ste¬
klenico.

Njegov tovariš, ki je imel naočnike na nosu, pa je
postal resnejši:

»Ali si zapazil kaj novega v planini?«

»Danes nimam nič. Sneg je visok in vse je kar iz¬
umrlo,« je odgovoril Sova mirno in dalje streljal z očmi
po sobi.

»Kaj te je pa potetm prineslo iz pekla? Ali so ti
ho stoiki morda že za petami?« ga je izzival komandant,
ki je spet nagnil steklenico'. »Hudičeva dežela to, dragi
Sova.«

»Hudičeva dežela. Imate prav. Najbolj hudičeva za
takega siromaka, kakršen sem jaz, ki črkujem tam od
groze. Sedaj je zima in zaslužka ni.«

»To ne gre, peklenšček ti, ker nisi nič prinesel. Nič
novega ne veš,« mu je očital komandant.

»Nič novega ni, a družina je lačna,« se je branil
Sova.

»Kaj bi pa rad?« ga je pobaral komandant, ki je
pravkar izpraznil steklenico.

»Kruha!« je rekel Sova skromno.

»Samo kruha? Potem v peklu niste razvajeni,« se
je pošalil esesovec s pograda.

396

Kruh

Sova zdaj ni odgovoril, ampak le štrleče pogledal
izpod predolgih obrvi.

Nekaj časa so se esesovci še šalili z grbavcem in ga
zbadali, potem je dejal komandant svojemu pomočniku:

»Pojdi v magazin in mu daj kruha.«

Vojak z naočniki na nosu se je dvignil. Tudi Sova je
vstal in hotel za njim. Preden pa je mogel iz sobe, ga
je komandant hlitro ustavil:

»Ali to ti rečem, Sova, če nas imaš za norce. V garaži
boš tri dni visel, kakor je visel oni iz Sel. Imel boš jezik
daljši kakor so tvoje copate. Nikar se ne šali. Daj mu
kruha.«

Sovi je šinil mraz po hrbtu, čeprav je bila v sobi
neznosna sopara. Hitro je odšel z vojakom. Skladišče je
bilo v spodnjih prostorih.

»Koliko kruha hočeš?« ga je vprašal vojak, ko sta
prišla tja.

»Mnogo,« je zinil Sova in strmel v nakopičeno bo¬
gastvo.

Vojak je imel z grbavcem svoje veselje.

»V peklu ste torej lačni?«

»Lačni,« je menil Sova kratko.

»Kaj pa mali Luciferji?«

»Lačni,« je dejal Sova.

»Pobaši ga celo vrečo!« Vojak je z nogo sunil v
vrečo, ki je bila polna kruha.

V vreči je bilo najmanj trideset hlebov črnega kruha,
ki je tehtal čez petdeset kil, toda Sova je breme z lahkoto
vrgel čez ramo in že vstal.

»Kaj pa, bi še?« je vprašal esesovec, ki je bil ta dan
dobre volje, ker ni bilo treba iti na patruljo.

»Še!« je odvrnil Sova kratko.

397

Prežihov Voranc

»Na!« je dejal vojak in mu izročil še eno manjšo
vrečo, ki jo je Sova urno stisnil pod pazduho. Iz vreče je
Sova zavohal slanino.

»Zdaj pa se poberi, da te ne vidim več, vratar pe¬
klenski. In ne prikaži se, preden ne iztakneš kaj poseb¬
nega v planini.«

Zasukal je Sovo pred vrata in ga z vso močjo sunil
čez prag. Morda je mislil, da bo Sova padel v sneg in
da bo imel svojo zabavo. Toda Sova ni padel v sneg,
čeprav je imel na plečih veliko vrečo in še eno manjšo
pod pazduho. Preden se je mogel vojak dobro spoznati,
je Sova že izginil po gazi proti bunkerjem. Ko je tovoril
mimo straže, pogreznjen v globoko gaz, se mu je ta ško¬
doželjno režala, ker je mislila, da grbec komaj vleče.
Toda Sova je imel neznansko moč v polomljenih udih
in bremena skoraj ni čutil.

Čez dve uri je prišel s tovorom domov.

»Ali boste jedli?« je vprašal otroke, ki so ga rado¬
vedno obstopili.

»Bomo,« so odgovorili koruzniki.

Vsak koruznik je dobil hleb kruha in kos slanine.
Nekaj hlebov kruha je romalo na polico pod stropom,
kamor je šel tudi kos slanine, vse drugo je do večera po¬
čivalo v kotu za durmi. Ko se je pričelo mračiti, je Sova
oprtal vrečo s kruhom in slanino in se tiho napotil v goro
nad bajto. Plazovje, kjer se je zmenil, je bilo na desni
strani proti globači, toda Sova ni šel naravnost proti
plazovju, ampak najprej naravnost v goro, od koder je
napravil velik ovinek proti plazovju. Potreboval je dve
uri, preden je prehodil to naporno pot, toda moral je hoditi
tako, da bi ga kdo gredoč ne opazil in da bi iz doline
na dogovorjeno mesto ne bilo sledu.

398

Kruh

Ko se je spuščal po plazu proti skali, ga je bilo že
strah, da bi ne zamudil. Toda pri skali še ni bilo- nikogar.
Hostniki so se tudi obirali, kakor je bila podoba. Sova
si ni upal pustiti kruha in slanine same pod skalo. Sla¬
nina je dišala daleč naokrog in če bi tovor pustil tam,
bi ga takoj zavohala kaka zverjad. Zato je stražil. Stražil
je celo uro, preden je začel nekdo kopati iz desnega pla-
zovja proti njemu. Sova je bil sin noči in njegovo uho
je takoj razločilo, da je več hostnikov zastražilo plazovje.
Le eden se je bližal skali, pod katero je čepel Sova.

»Ali imaš?« je vprašal hostnik. Bil je tisti, ki je bil
zjutraj v bajti.

»Imam!« je odvrnil Sova mimo.

»Koliko?« je izpraševal hostnik dalje.

»Veliko,« je odgovoril Sova.

Hostnik je v poltemi začel otipavati vrečo. Medtem
je tudi že zavohal slanino.

»Ti si res pravi zlodej,« se je razveselil hostnik.
»Veš, da nismo verjeli. Desetim ranjencem si rešil življe¬
nje, Sova. Ali si dober, Sova. Dober si, Sova, ha, ha...«

Sova je tiho vstal, potem pa je rekel z globokim
glasom:

»Vidiš, hostnik, da sem tudi jaz človek. Morda bom
zaradi tega še visel, pa nič ne de. Nisem tak, kakor ste
si mislili.«

Njegova postava se je skoraj pogreznila v sneg.

»Sova, ha, ha...«  se je hohotal hostnik, ki od sreče
ni mogel kaj drugega sprožiti iz sebe.

»In potem,« je nadaljeval Sova, »potem sem si mislil:
imejte tudi vi, hostniki, nocoj lep — božični večer...«

»Ho, ho,« se je hohotal dalje hostnik.

Sova pa je izginil v no.č.

399

ZADNJI VOLODEJ

(Fragment)

Pri Volodeju so poleti vedno zgodaj vstajali Bili so
sami domači pri hiši, pravzaprav le gospodar in gospo¬
dinja, ker treh otrok h gospodarstvu še ni bilo šteti.
Kakor vedno, je tudi tega jutra prvi vstal samo Volodej,
se prekrižal, ker je bil veren, potem pogledal ženo, ki je
še spala kakor ubita, in se nato tiho po prstih splazil iz
sobe, da bi koga ne prebudil. Toda to se mu skoraj ni¬
kdar ni posrečilo. Komaj se je splazil skozi vrata, že se je
prebudila tudi žena, Volodejka. Najprej je pogledala na
moževo posteljo in ko je videla, da je prazna, je vzdih¬
nila od strahu, nato pa vstala tudi sama. V sobi so potem
ostali le trije otroci, od katerih je največji imel šele
deset let. Dokler še ni bil čas za pašo, je fant še lahko
vlekel, ko pa je nastopil ta čas, je mati prebujala fanta.

Ko je Volodej stopil na dvorišče, je bilo še skoraj
mračno. Zarja vigrednega jutra je komaj vstajala na
vzhodu za dolgimi gorami in njen odsev je bil še daleč.
Poznal se je komaj na visokih gorah, ki so štrlele kvišku
na jugu in bile pokrite s snegom. Ti vrhovi so počasi
začeli žareti v škrlatu jutranje zarje in zato je svetloba
na Volodejevem dvorišču zelo hitro rastla.

Domačija je bila vsa v rosi in človeško uho je lahko
slišalo padati težke kaplje rose po sadnem drevju. Volo¬
dej je kakor zmerom nameril svoj korak proti hlevu.

V deželi je bila vojna, ljudi ni bilo za delo, ker se
je štelo že leto 1944., zato je bilo treba rano poprijeti

400

Zadnji Volodej

za delo. Tega jutra pa kmet Volodej ni mogel priti do
svojega hleva, čeravno je bil oddaljen od hiše dobrih
dvajset metrov. Komaj je napravil nekaj korakov, so se
izluščili iz sence drvarnice trije vojaki in ga obstopili.
Srednji vojak mu je nameril pištolo na prsi in zakričal:

»Roke kvišku!«

Volodej je dvignil obe roki kvišku. Možu, ki še ni
bil štirideset let star in je bil visoke in krepke rasti, se je
poznalo, da je presenečen. Vendar je ostal miren in z
visečimi brki pod močnim nosom čakal, kaj bo. Medtem
sta ga vojaka, ki nista imela pištol, v naglici otipala od
pete do glave.

Volodejka je iz spalnice zmerom šla naravnost v
kuhinjo. Tega jutra pa je neka nevidna moč usmerila
njen korak proti vratom, ki so peljala na dvorišče. Toda
komaj je stopila čez vežni prag in še preden je mogla
prav razločiti postave na dvorišču, je že tudi pred njo
planila skupina vojakov in eden izmed njih je zavpil:

»Roke kvišku!«

Nato je tudi ona dvignila roke kvišku in čakala.
Bila je stara komaj trideset let. Ob tej uri je bila še vsa
zaspana in težka. Okrog nje se je razširjala toplota
komaj zapuščene postelje. Njene ustnice, ki so komaj
pokrivale dve vrsti zdravih belih zob, so bile mirne in
vlažne. Šele tedaj, ko so njene oči mogle razločiti, kaj
se godi pred njo na dvorišču, in ko se je iz somraka
izluščila postava njenega moža, obdanega od skupine
vojakov, so njene ustnice nekoliko zadrhtele.

Eden Volodej je stal z rokami proti nebu pred hle¬
vom, drugi Volodej pa je stal pred hišnim pragom.
Somrak je bil še zelo gost in obraza obeh Volodejev sta
se komaj dobro poznala.

26

401

Prežihov Voranc

»Peljite babo stran!« je zavpil tedaj mlad oficir, ki
je z revolverjem v roki prikorakal okrog hišnega ogla.
Nato so vojaki, ki so obstopili Volodejko, porinili ženo
v vežo in zaprli vrata za seboj.

Skupina vojakov, ki je držala v svoji sredini Volo-
deja, se je najprej lotila posla. Ko so kmeta pošteno
pretipali, so mu zvezali roke na hrbtu. Pri tem je dobil
kmet dva udarca v lice in tri krepke sunke v trebuh.
Vsak drug bi se ob teh sunkih gotovo onesvestil in se
zgrudil na zemljo, toda Volodej je bil nenavadno krepak
mož in se ni zrušil. Moral pa je stisniti zobe, da je zadušil
v sebi krik gneva in bolečin.

Vojaki so križem vpili nad njim:

»Zdaj je prišla ura tudi zate!«

»Kje imaš skrite bandite?«

»Danes boš govoril!«

Bil je tak hrušč, da Volodej ne bi mogel odgovoriti
na nobeno vprašanje. Vojaki so prevpili drug drugega.

Podobno kakor možu na dvorišču se je godilo tudi
ženi v veži. Dva vojaka sta jo držala za roke, drugi pa
so jo suvali sem in tja in kričali:

»Vlačuga!«

»Ne bo več grela gnezd banditom!«

»Še danes boš visela, baba!«

Potem je krčevit krik prevpil vse te glasove:

»Svinje, kaj pa delate?«

Ta glas je zadel Volodeja pred hlevom, da se je
bolestno zvil in zahropel.

Zadelj nenadnega hrupa so se prebudili vsi trije
otroci, mladi Volodeji, poskakali iz postelj in se v samih
srajcah zagnali proti veži. Tam pa so jih prestregli vo¬
jaki in jih surovo pregnali nazaj v sobo, kjer so nadalje-

402

Zadnji Volodej

vali z jokam in vpitjem. Volodejeva hiša je postala
podobna norišnici.

Medtem se je danilo. Somrak se je počasi umikal
z dvorišča čez plot, skozi sadovnjak proti gozdu, ki je
v velikem polkrogu obdajal Volodejevo domačijo. Trate
okrog hiše so postajale vedno svetlejše. Na njih se je
začela iskriti rosa. Vrhovi gora na južni strani, ki so bili
še malo prej krvavo rdeči, so začeli bledeti, dasiravno
sonce še ni poslalo svojih žarkov v doline. Nastal je
lep sončen dan.

Sele zdaj je mogel Volodej prav spoznati, da je bila
njegova domačija obkoljena kakor trdnjava. Iz gozda,
iz sadovnjaka in z vseh koncev so prihajali na dan
vojaki ter se s puškami v rokah bližali domačiji, ko da bi
šli na bitko. Kmalu jih je bilo polno dvorišče. Nekatere
skupine so nato vdrle v hišo in v gospodarska poslopja
ter začeli preiskovati, drugi vojaki pa so polegli po dvo¬
rišču in kadili cigarete. Volodeja sta slišala ropotanje
po hiši, po hlevu, po skednju, kjer so preiskovali.

Bila sta mirna. Preiskava ni bila prvič na tem domu,
razen tega sta vedela, da vojaki ne morejo ničesar najti,
kar bi bilo sumljivega in kar bi ju moglo obremeniti.
Zveze s planino je Volodejeva hiša res imela, toda za
te zveze sta vedela le gospodarja in bi jih lahko izdal
le kak partizan. Toda današnja preiskava je potekala
čisto drugače kakor prejšnje. Medtem ko so pri prejšnjih
preiskavah bili vojaki še kolikor toliko dostojni in ob¬
zirni, so se danes obnašali kakor pravi gospodarji. Ne le,
da sta gospodarja bila tako rekoč ujeta, da so z njima
ravnali kakor še nikoli, tudi druga znamenja so> pričala,
da se pri Volodeju to jutro godi nekaj nenavadnega.
Kmalu potem je Volodej opazil, da kroži med vojaki
vrč mošta in Ja načenjajo cel hleb kruha. Koj nato pa

26 *

403

Prežihov Voratic

je Volodejka videla, da neki vojak nese iz shrambe
veliko steklenico žganja in celo zaplato prekajene sla¬
nine, ki je bila že od božiča tam shranjena.

Od sušilnice, ki je bila za hišo, se je kmalu nato
razlegel močan, zmagoslaven hrušč. Vojaki, ki so pre¬
iskovali pečnico, so privreli na dvorišče, in Volodej je
videl, kako nosijo nad glavami dve ali tri puške bi nekak
zaboj.

»Skladišče orožja, banditsko orožje,« so vpili vojaki
vsevprek.

Volodej ni mogel verjeti svojim očem, zato mu tudi
ni postalo prezopmo, ko je videl to odkritje. Volodej
resnično ni vedel, kako je prišlo to orožje v sadno peč¬
nico. Malo verjetno je tudi bilo, da bi v njej imeli par¬
tizani kako skrivališče, ker so imeli v gori dovolj boljših
skrivališč. Da bi kdO' mogel orožje podtakniti zato, da bi
uničil Volodejevo hišo, si kmet v prvem presenečenju
ni mogel misliti.

Ker Volodej ni mogel verjeti svojim očem, je moral
kmalu verjeti udarcem, ki so začeli padati po njem. Vo¬
jaki so planili nanj in ga začeli pretepati. Pri tem so
hoteli zvedeti, od kod je orožje, kar jim seveda Volodej
ni mogel pojasniti. Enkrat je trmasto zavpil, da oni mo¬
goče sami bolje vedo. To je moral drago plačati. Pobili
so ga na tla in ga tolkli s puškami in gazili po njem,
da je bil kmalu ves krvav. Neki vojak je venomer
pozival svojega tovariša:

»Ustreli ga, zakaj ga ne ustreliš?«

Toda sam tega ni storil.

Kakor Volodeju, tako se je godilo tudi ženi Volo-
dejki v veži. Tudi njo so suvali, jo pretepali in metali
po tleh. Med pretepom so vojaki pozabili, da se zakonca
Volodej ne smeta videti, in ker je bila veža pretesna, so

404

Zadnji Volodej

jo zvlekli iz veže pred hišni prag, kjer so jo še dalje
obdelavah. Nasilja ni hotelo biti konec, toda Volodeja
sta se držala možato in nobeden ni tarnal ali vpil od bo¬
lečin. Ni ju držala le zavest tega, česar so ju dolžili in kar
sta resnično imela na vesti pred tujo oblastjo, še bolj ju
je krepila zavest, da trpita drug za drugega, in oba sta se
hotela pokazati trdna in močna.

Otroci so skozi okna opazovali, kaj se godi na dvo¬
rišču, in so strašno vreščali. Oče in mati sta se jim
smilila. Hoteli so iz hiše, toda vrata so bila zaklenjena
in okna zamrežena. Zato so se še huje drli. Ker pa vojaki
niso mogli ničesar zvedeti od staršev, so se lotili otrok.
Vdrli so v hišo. Najprej so z otroki začeli na lep način.
Iz žepov so potegnili sladkarije a!n jih začeli ponujati otro¬
kom. Eden od vojakov je govoril po domače, po slovensko:

»Nič se vam ne zgodi, če poveste, ali hodijo banditi
v vašo hišo.«

Ponujali so sladkor najstarejšemu Volodeju, deset¬
letnemu Azeku, toda fant je udaril po sladkorju in zakri¬
čal z upornim glasom:

»Izpustite očeta!«

To je vojaka razjezilo, zato je usekal fanta s pestjo
po licu, da se mu je pocedil krvav žnoder iz nosu.

»Povej, sraka, kdo je skril orožje v pečnici?«

Fant si je obrisal žnoder in zatulil:

»Izpustite očeta!«

Z najstarejšim fantom ni bilo kaj opraviti, zato
ga je vojak porinil stran in zgrabil deklico, sedemletno
Geliko, ter jo stresel, da bi se ji skoraj glava odtrgala.
Deklica se je malodane zgrudila, ko pa se je spet zrav¬
nala, je med jokom zavpila:

»Izpustite mater!«

405

Prežihov V or ari c

Nato je vojak vzel v roke najmlajšega Volodeja,
petletnega Kristača; temu je najprej ponudil sladkor in
mu rekel:

»Bodi dober. Če boš dober, boš še več dobil. Čigava
je puška?«

Tudi mali Volodej ni segel po sladkorju, ampak je
s kislim obrazom zavekal:

»Izpustite očeta!«

»Tu imaš, podgana!« je zaklel vojak in sunil malega
Volodeja z nogo, da se je otrok zakotalil po tleh. Nato
so vsi trije otroci tulili:

»Izpustite očeta!«

»Vražja zalega! Vse je treba pobiti,« je zarjul eden
od vojakov, ki so stali zraven. Nekdo je dodal: »Kakor
stara dva.«

Potem so odgnali otroke iz hiše, bose in košeglave,
kakor so bili. Postavili so jih k plotu in jih strogo za-
stražili. Pristopil je oficir, ki je imel pištolo v roki, in
zaklical proti Volodeju in Volodejki:

»Če ne bosta govorila resnice, vama postrelimo
otroke kakor zajce«

Odgovor na to je bil krik otrok:

»Izpustite očeta, izpustite mater!«

Komandant je potem zapovedal, da so otroke nagnali
k materi. Mater in otroke so zastražili ob plotu na enem
koncu dvorišča, medtem ko so očeta odvlekli na drugi
konec, tako da so se sicer mogli videti, niso pa mogli
govoriti.

Nato se je pred očmi vseh Volodejev dogodil naj¬
strašnejši prizor v njihovem življenju. Vojaki, ki niso
stražili, so na povelje komandanta vdrli v hišo, v hlev,
na skedenj, v kaščo. Kmalu se je čulo iz notranjščine
hreščanje desk in zapahov, treskanje dveri, vmes pa kle-

406

Zadnji Volodej

tev in smeh. Druga skupina vojakov se je lotila vozov,
ki so stali pod odrino, in jih potegnili na dvorišče, kjer
so jih postavili v vrsto. Nato so začeli nositi iz hiše razne
stvari in jih nalagati na pripravljene vozove. Volodeji so
videli, kako praznijo' shrambo. Iz hiše so nosili deže z
mastjo, kuhinjsko posodo, peharje, polne moke, postelj¬
nino in druge reči. Neki vojak je nosil pred seboj jerbas
slanine in mesa, v ustih pa je držal kračo in jo kar sproti
žrl. Iz kašče, kamor je vdrla skupina vojakov, so kmalu
začele romati vreče z žitom in suhim sadjem. Nekaj se
jih je pognalo v klet. Pri Volodeju je bilo na zalogi še
nad deset polovnjakov mošta, ker je bila prejšnje leto
dobra sadna letina. Kmalu se je iz kleti zaslišal vesel
krik; potem so začeli vlačiti na dvorišče polne mevtre
mošta, ki so jih raznašali po dvorišču, kjer so jih drugi
prevračali. 2e prej so vojaki, ki so praznili hišne shrambe,
odkrili omaro, kjer je bilo shranjeno žganje. Žganje so
pili kakor vodo in so bili hitro pijani. Ker so začeli žganje
mešati z moštom, so postali divji in se niso več obvladali.
Začeli so pijačo razlivati po tleh, razsipavati žito in raz¬
metavati posodo po dvorišču. Iz kleti so se začuli streli,
nato pa divje vpitje:

»Kaj pa delate? Ne streljajte v sode!«

Nekaj pijanih vojakov je prikotalilo’ iz kleti velik sod,
iz katerega je žvižgal močan curek. Nekaj se jih je na¬
gnilo k curku in ga hotelo prestreči, toda sod se je ko¬
talil dalje, dokler ni ušel po dvorišču, ki je malo viselo;
zagnal se je v plot za hlevom blizu Volodeja, kjer je
obstal, ne da bi se bil razbil. Ker je iz njega še vedno
brizgal curek, so se pognali proti sodu vojaki, ki so stra¬
žili Volodejka, in začeli hlastati z usti po curku.

Komandant, ki je pravkar odstavil od ust veliko ste¬
klenico žganja, je začel divje vpiti:

407

Prežihov Voranc

»Vse naložite na vozove, vse na vozove, banda. Dru¬
gače vas postrelim!«

Njegovo vpitje je le malo zaleglo, posebno še, ker
je komandant sam znova zagrabil steklenico z žganjem.
Toda nekaj vojakov je vendarle začelo nalagati stvari
na vozove, kamor so naposled pridjali tudi nekaj polnih
6odov. Iz hleva so prignali na dvorišče vseh devetero
glav govedi, iz svinjakov pa petero svinj. Toda svinje so
bile zbegane in so letale križem po dvorišču. Naposled
so vojaki obupali nad lovom in so jih drugo za drugo
postrelili. Pri tem je Volodejki postalo slabo. Ena velika
svinja je bila breja in ie bila le še nekaj dni do skotitve.
Začela je vpiti:

»Pustite brejo svinjo, pustite jo!«

Toda vojaki se niso zmenili za vpitje in takoj nato
se je zvrnila tudi ta svinja mrtva na tla.

Dvorišče se je napolnilo z velikanskim hruščem,
vpitje vojakov se je mešalo z odmevi strelov, z muka¬
njem živine, z mrtvaškim hropenjem pobitih svinj. Vmes
so vreščale kokoši, ki so prestrašene begale po dvorišču;
tudi nanje so pričeli streljati, ker živih niso mogli uloviti.
Nazadnje je neki vojak ustrelil še Šapana, velikega volč¬
jaka, ki je ves čas srdito tulil in se besno zaganjal na
svoji verigi proti vojakom.

Vse to razdejanje so morali Volodeji gledati. Go¬
spodarjema se je trgalo srce. Njun trud in morda še trud
kdo ve koliko Volodejevih rodov se je pred njima rušil.
Iz tega, kar sta videla, sta se lahko prepričala, kaj ju
čaka. Videla sta, da njuno življenje in tudi življenje
njunih otrok ni nič več vredno. Nemo in nepremično sta
stala vsak na svojem koncu dvorišča, njune ustnice so
bile strnjene, njune oči pa suhe od bolečin. Nazadnje sta

408

Zadnji Volodej

otopela za vse, jcar se je godilo na dvorišču, razen za
svoji nemi podobi, ki sta strmeli druga v drugo.

IC Volodejki so se stiskali trije otroci in nemo opa¬
zovali ta prizor. Kadar se je pred njihovimi očmi raz¬
grnila kaika posebno odurna slika, so vsa tri grla zasto¬
kala s kratkim, goltu podobnim stokom. Vseh šest oči
se je uprlo v mater, ko da bi hotele od nje dobiti
pojasnilo za tako dejanje. Toda mati Volodejka, ki je-
nepremično stala ob plotu, se je takrat z obema rokama
krepko dotaknila svojih treh otrok, njihovih glavic, las,,
lic in obleke. Ta dotik ji je vlil vselej toliko poguma,,
da še sama ni zastokala kakor pohojena zver in se zgru¬
dila na zemljo.

Vojaki so naložili vse štiri vozove, ki so jih našli;
pri hiši, tudi gare so morale iz odrine. Nanje so naložili
pobite svinje in kuretino. Nekaj časa so še popivali
in goltali ostanke v shrambi; nekaj vojakov je bilo že
tako nadelanih, da jih noge niso več držale in so popa¬
dali po dvorišču, kjer so obležali kakor nezavestni. Le
onemoglo kruljenje, ki se jim je izvijalo iz grl, je pri¬
čalo, da SO' še pri življenju.

Potem so napregli vozove. Ker sta bila pri hiši le dva
para volov, so zvezali po dva voza skupaj in k četrtemu
so priklenili še gare. Za garami so gnali krave, za kra¬
vami je prva šla Volodejka z otroki, za njimi Volodej.
Preden se je kolona premaknila z dvorišča, je trajalo
dolgo časa in je bilo mnogo vika in krika. Nezavestne
vojake je bilo treba dvigniti, toda tudi to ni pomagalo,
ker niso mogli hoditi. Razni komandanti so vpili nad
njimi in jih suvali.

Ko se je kolona naposled pomaknila z dvorišča, je
živina glasno zamukala. Le Volodeji so bili tiho. Sonce
je bilo že visoko, zakaj vojaki so potrebovali najmanj

409

Prežihov Voranc

tri ure, preden so opravili svoje delo. Planine, ki so zju¬
traj ob svitu stale čisto blizu Volodejeve domačije, so se
medtem odmaknile v daljavo, ker je zrak pred njimi
postal svetal in moten. Takrat Volodeji še niso slutili,
kaj se bo zgodilo.

Na širnem travniku pod domačijo je vsa kolona ob¬
stala, kakor da bi bilo treba počivati. Volodeji so upirali
oči v domačijo na vrhu, ki se je tam razprostirala s svo¬
jimi mogočnimi strehami in širokimi sadovnjaki. Sedaj
jih ženejo Nemci bržkone v kake zapore in kdo ve, kdaj
bodo njihove oči spet lahko zagledale to podobo.

Medtem ko niti Volodeju niti Volodejki do zdaj kljub
vsemu, kar sta morala videti, ni prišlo do otožnosti, am¬
pak jima je divjanje fašistov vzbujalo stud in gnev, jima
je zdaj ob pogledu na osamljeno domačijo postalo otožno.

Z dvorišča sem so se zopet oglasila neka ostra po¬
velja, kmalu nato se je pokadil dim iz hlevske, potem
iz hišne strehe, nato, skoraj sočasno, se je pokadilo tudi
iz kašče in svinjakov. Kmalu za dimi so švignili nad
strehami prvi plameni. Sedaj je bilo Volodejevim jasno:
zažgali so, zažgali kmetijo, ki so jo prej izropali.

Pod Volodejem in Volodejko se je zazibala zemlja.
Sreča še, da je Volodej stal tik mladega drevesca ob
cesti, na katerega se je lahko naslonil. Volodejka se je
z rokami naslonila na otroke, ki so se stiskali k njenemu
krilu. Navzlic svetlosti dneva in goreči domačiji se jima
je skoraj stemnilo.

»Zažgali so, hudiči!« se je Volodjeju glasno izvilo
iz prsi.

»Zažgali so naš dom!« je spregovorila tudi Volo¬
dejka polglasno.

Otroci so ostali kakor vkopani in strmeli v ogenj
na hribu.

410

Zadnji Volodej

»Mama, goril« je šele čez nekaj časa vzkliknil Kri-
stač in pokazal z umazano roko proti goreči hiši. Starejša
dva sta pri tem vzkliku plaho pogledala mater.

Kazenska ekspedicija je čakala toliko časa, dokler
se ogenj ni popolnoma razgorel. Sele potem je komandant
dal povelje za odhod. Volodejeva hiša je gorela z velikim,
mogočnim plamenom. Njene stene so bile stare in zmol-
tane, zato je ogenj treskal in pokal, da se je čulo daleč
naokrog. Tudi plamen se je dvigal visoko pod nebo in
bilo ga je videti po vsem kraju. Ob tej misli je oba Vo¬
lodeja spreletel trpek, a ponosen občutek samozavesti, ki
je govoril:

»Poglejte, to nas je zadelo zato, ker smo bili zvesti!«

In oba sta potem krepkeje stopala po svoji lepi zem¬
lji proti dolini.

Bilo je skoraj poldne, ko so prišli v mestece, ki je
ležalo na dnu doline. Prostoren trg je zeval prazen med
hišami, šele prihod kolone je okolico malo poživel. Pri¬
kazalo se je nekaj ljudi, ki so od daleč opazovali, kaj
se je zgodilo; tudi nekaj oken se je odprlo. Nekaj ljudi
je kmalu izginilo in tudi nekaj oken se je kmalu zaprlo.
Drugi pa so začeli prihajati bliže. Mesto je bilo znano
kot zagrizeno nemčursko. Ti ljudje so zdaj Volodejevo
družino sovražno gledali, nekateri so pljuvali proti njli
in neki pek, ki sta ga Volodeja dobro poznala, je za
čel glasno vpiti:

»Bandite je treba vse pobiti, z otroki vred. Te svinje
so krive 1 , da vojska tako dolgo traja. Dol z njimi!«

Tudi neke ženske so se sovražno oglašale. Volodeja
nista ne s pekom ne z drugimi imela nikoli kaj navzkriž,
zato ju je zdaj ta odkriti napad zadel.

Na komandi, kamor je kolona odrinila, so novi vo¬
jaki hrupno obstopili vozove in spodbudno otipavali na-

411

Prežihov Voranc

ložene stvari. Volodeja je straža odgnala v Metne pro¬
store, kjer so bili zapori. Še z očmi se ni mogel posloviti
od svoje družine. Volodejko pa so z otroki odgnali v neki
hladni, neprijazni prostor, kjer je morala nekaj časa ča¬
kati. Šele čez čas se je prikazal vojak v črni' uniformi
z mlado, precej lepo žensko bledega obraza. Vojak je
pokazal na otroke in dejal ženski:

»Tista golazen tamkaj!«

Mlada ženska se je namrdnila, nato pa prežimo
dejala:

»Ali jih niste mogli pometati v ogenj?«

Vojak je malomarno zamahnil z roko, nato pa
odgovoril:

»Že dobro, toda zdaj so tukaj in to je vaša stvar,
sodružica.«

Potem je vojak obstal pri vratih.

Ženska je pristopila k otrokom, ki so stali tesno ob
materij in jih hotela potegniti k sebi.

»Pojdite z menoj!«

Toda otroci so se še bolj strnili k Volodejki, kakor
se piščeta stiskajo h kuri.

To je žensko razkačilo, da je zavpila:

»Pojdite z menoj, gnoj banditski!«

Ker so se otroci skrivali za mater, je ženska začela
divjati kakor obsedena. Namesto otrok je z nogo zadela
Volodejko v trebuh.

Tedaj se je Volodejka vzdignila:

»Kaj suvate otroke. Otroci so moji, pustite jih!«

Mlada ženska se je po teh besedah Volodejki histe¬
rično nasmejala, potem pa se je obrnila k straži in rekla:

»Sodrag, ali si že videl večjo predrznost?«

Volodejka je tudi to mlado žensko poznala; bila je
hči železničarja, ki je že prvi dan nemškega prihoda no-

412

Zadnji Volodej

sila kljukasti križ. Tudi ženska je Volodejko poznala
toda delala se je, ko da bi jo prvič imela pred očmi.
Kmetica tega ni mogla razumeti.

Tedaj je ženska zgrabila Volodejevega Anzuha in
ga potegnila k sebi. Fant je zatulil na ves glas:

»Mati, mati!«

Preden ga je ženska mogla obvladati, se ji je fant
iztrgal in planil nazaj k materi. Ves ta prizor je trajal
že nekaj minut in ženska ni imela nobenega uspeha. Čisto
bleda se je obrnila k črnemu vojaku pri vratih in mu
srdito rekla:

»Napravite red, sodrug, če ne, se poberem jaz!«

Čini vojak se je zganil in se obrnil h kmetici.

»Izroči otroke, ker gredo v otroško zavetišče, ti greš
pa v zapor. Tam otrok ne moreš imeti pri sebi.«

Volodejka njegovih besed od razburjenosti ni razu¬
mela. Razumela je le kretnje ženske. Sedaj je šlo za
njene otroke. Zato se je postavila tik pred njega in od¬
ločno zaklicala:

»Ubijte me, ali otrok vam ne dam. Otroci so moji.«

Tedaj sta tudi stražar in ženska postala odločnejša.
S silo sta zgrabila otroke, jih odtrgala od matere in jih
drugega za drugim zmašila skozi vrata, kjer so vekali,
da je odmevalo po vsem poslopju. Jok je prenehal šele,
ko so otroke odgnali iz poslopja.

Potem so odgnali tudi Volodejko v zapore.

Volodeja so vrgli v celico na koncu hodnika. V njej
je bilo popolnoma temno, ker je bila brez oken. Volodej
ni -bil človek, ki bi hotel ostati v negotovosti, ampak se
je takoj lotil temeljite preiskave temnega prostora. Naj-
prej je preiskoval z nogami, če so tla trdna, ter je napo¬
sled ugotovil, da so iz cementa 'M da je celica štiri metre

413

Prežihov Voranc

dolga in nekoliko manj široka. Ugotovil je tudi, da so
stene iz močnega zidu in da so vrata okovana. Zaprt je
bil torej dobro. Nikjer ni mogel najti kake razpoke,
skozi katero bi prišel v prostor čist zrak. Dvignil je roko
in dregal v vlažen obok. Nato je pokleknil in začel na¬
tančneje raziskovati tla. Pretipal jih je od zidu do zidu in
moral ugotoviti, da nima ne stolca ne pograda, kamor bi
lahko sedel. Pač pa je našel nekaj drugega. Tla, ki jih je
otipaval, so bila pokrita z neko prilepljivo plastjo, ki je
bila tu in tam še mokrotna. Ko je roko prinesel k obrazu,
je ovohal neki čuden zatohel duh, o katerem ni vedel,
od česa bi mogel biti. Nato je tipal še dalje in je dregnil
v neko vlažno stvar, s katero si je umazal obe roki. Smrad
pa, ki se je sedaj razširil od rok, mu je povedal, da je
tipal po človeškem blatu.

Roke si je odrgnil ob vlažen zid ter jih potem obrisal
ob hlače. Sedaj je postal previdnejši in je raje z nogama
preiskoval dalje. Kmalu je nekje ob zidu otipal kup ne¬
kakih cunj. Previdno je dvignil kos cunje. Bila je nena¬
vadno težka in je smrdela po nekem čudnem duhu, ki
ga Volodej ni mogel takoj spoznati. Nato se mu je za¬
zdelo, da bi to mogla biti stara kri. Potem je tipal dalje.
Čisto v kotu je zadel na nekaj trdega, kamnu podobnega.
Vendar ni bil kamen, ker se je stvar dala z lahkoto od¬
riniti. Zato se je sklonil in vzel predmet v roke. Stvar,
ki jo je držal v rokah, res ni bila kamnita, ampak nena¬
vadno lahka. Najprej je Volodej mislil, da drži nekaj le¬
senega v rokah, toda ta les ni imel nobene prave oblike,
oziroma je bil ves preluknjan. Začel je pretikati tiste
sumljive luknje, toda še preden je to končal, je z grozo
izpustil predmet iz rok, ki je nato votlo padel na tla.
Spoznal je, da je držal v rokah pravo človeško' lobanjo
z votlimi očmi in usti.

414

Zadnji Volodej

Volodej ni bil strahopetec, to mu je pa le šlo v kri.
Prva misel, ki ga je obšla, je bila, da so v tej celici ubili
človeka in ga tukaj pustili segniti, in da ista usoda čaka
tudi njega. Potem je začel malo trezneje misliti in pove¬
zovati vsa odkritja, ki jih je tu našel. Bržkone so to
lobanjo od kod prinesli.

Volodej še nikdar v življenju ni bil zaprt, zato je
bil zanj zapor sploh, posebej pa še ta zapor, huda pre¬
izkušnja. Čas se mu je neznansko vlekel, enoličnost so
motili le koraki, ki so kdaj pa kdaj zadoneli po hodniku.
Včasih se mu je zazdelo, da čuje od nekod tudi neke
druge glasove, ki so bili zelo rahli in oddaljeni. Sodil je,
da prihajajo iz drugih celic. Zato je nekaj časa napenjal
ušesa, če bi morda med njimi zaslišal glas svoje žene
ali otrok. Toda kmalu se mu je to zazdelo smešno in ni
se več menil za glasove.

Ker je bil s preiskavo celice gotov in se ni nič spre¬
menilo, je Volodej začel premišljati o svoji usodi. Pre¬
mišljeval je vedno zelo rad in sedaj je imel za to naj¬
lepšo priložnost. Premislil je svoje življenje od rojstva
dalje in od tiste ure, ko ga je na dvorišču obkolila
gestapovska zaseda.

Njegovo življeneje je bilo trdo in naporno, dasiravno
je bil lastnik srednje velike kmetije, in so ga v soseski
imeli za premožnega. Ko je tako živel s svojo družino, je
mislil, da mu gre še huje, kakor mu je v resnici šlo. Lepot
in sreče življenja se v svoji vsakdanjosti ni zavedal. Šele
zdaj, ko je v tej temni celici premišljeval svojo usodo,
se je zavedel, da je v življenju zaužil tudi veliko lepega.

Napeto je premišljeval, zakaj sedi v tej celici, toda
pravega vzroka ni mogel najti. S tistim najdenim oro¬
žjem ni imel nobenega opravka. Kdo ve, od kod je pri¬
šlo v peenico. Imel pa je zveze s partizani, pri njem je

415

Prežihov Voranc

bila tudi javka. Razen tega je bil eden prvih zaupnikov
gibanja proti okupatorju. Toda tega ni vedel nihče, še
žena ne. Vse je kazalo, da ga je nekdo izdal. Presodil je,
da je grdo zagazil in da nima pričakovati kaj dobrega.
Pred tem so Nemci res že zažgali nekaj kmetij, toda le
tam, kjer so našli partizane. Pri njem se je zgodilo naj¬
huje, najprej so ga izropali potem pa mu požgali.

Najhuje ga je bolelo, da so zaprli ženo in otroke.
Za tak primer še ni vedel v soseski. Seveda je mislil, da
so otroci zaprti skupaj z ženo.

Volodej je bil kmet in je imel trmasto glavo. V gi¬
banje proti Nemcem je prišel, da sam ni vedel, kako.
Pred vojno je bil pristaš Slovenske ljudske stranke in je
bil celo njen zaupnik. Že od nekdaj so Mii pri Volo-
dejevih trdni Slovenci. Ko so prišli Nemci, so odgnali
župnika in cerkev zaprli. Volodej se je skrčil, ker tega
ni mogel razumeti. Kakor Nemce je sovražil tudi komu¬
niste, ker je verjel propagandi pred vojno. Nato so minila
prva leta okupacije. To, kar se je ta leta godilo, je nje¬
gov odpor proti okupatorju še povečalo. In zato je bilo
čisto naravno, da je bil zelo zadovoljen, ko so neke noči
prišli k njemu hostniki in se spustili z njim v dolg raz¬
govor. Neki hostnik mu je odkrito dejal:

»Mi vas poznamo in se vas ne bojimo, tovariš. Vemo,
da ste veren človek, vemo, da se bojite komunistov, a
vemo tudi, da ste Slovenec in nočete imeti nič skupnega
z Nemci. Mi se borimo proti Nemcem kot Slovenci. In
zato morate z nami. Ce zmagajo fašisti, nas ne bo več.
Zato smo prišli k vam.«

Potem so se zmenili. Tudi žena ni bila proti. Rekla je:

»Kar se tebi zdi prav, se tudi meni zdi prav.«

Od takrat je Volodejev dom sodeloval z gozdom
Nemška policija je že nekajkrat prišla v hišo in so

416

Zadnji Volodej

zadnjič tudi nekaj silili vanj, da je vse bilo podobno
zasliševanju. Toda to je bilo takrat v navadi in Volodej
si je pomagal z moštom, žganjem in svinjskim mesom.
Potem je zopet šlo vse mimo.

Sedaj se je naenkrat vse zrušilo na glavo. Ker Vo¬
lodej ni bil kak naivnež, je iz tega napravil približno
pravilne sklepe za prihodnost. Vedel je, da ga čakajo še
hude reči. Po okolici je bilo znano, kaj se godi v teh
zaporih, kako tu ljudi pretepavajo, izstradajo in kako
jih potem gonijo zgodaj zjutraj v neki les blizu Drave.
Mrtvaška glava mu je spet zarojila v mislih. Neka tuja
misel, ki mu je vsiljevala vprašanje, če prav dela, kar je
storil, se mu je hotela vtihotapiti v glavo. Volodej se ji
je uprl in se je otresel z vso silo. Potem je ostala v njem
samo še zavest, da je tukaj in da bo moral prestati, kar
mu je namenjeno. Vedel je le, da ne sme ničesar pove¬
dati, zakaj vsako priznanje mu stvar še poslabša. Ta pri¬
prava je bila huda, toda prijetno mu je bilo ob misli, da
se lahko zanese na svojo ženo. Mogoče zdaj ona v neki
drugi celici prav tako razmišlja in je pri tem prav tako
trdna kakor on.

Tako se je pomiril. Zdelo se mu je, da ga že ure
in ure držijo v celici in ni mogel razumeti, kaj tako
dolgo čakajo. Počasi je postajal utrujen in je sedel na
cementna tla, tako da se je lahko naslonil na zid. Morda
še ni sedel četrt ure, ko je zadremal in pozabil na vse.

Kako dolgo je dremal, ni mogel dognati; nenadoma
se je zbudil. Ko je odprl oči, je gledal naravnost v močno
žarnico, ki je gorela v majhni vdolbini nad vhodom. Tisti
hip, ko je zagledal luč, so se odprla tudi vrata celice in
je videl, da vstopata dva orjaška moža v črnih uniformah.
Imela sta zelo različne obraze,- eden je bil oduren, med¬
tem ko je drugi imel kar mil, dekliški obraz.

27

417

Prežihov Voranc

»Auf!« je zarjul nanj tisti z odurnim obrazom. Volo-
dej se je počasi dvigal ob zidu in gledal, kaj bo. Ko se je
vzravnal, ga je mož milega obraza z vso močjo sunil v
trebuh z nogo, obuto v težak škorenj. Sunek je bil tako
silen, da se je Volodeju na mah stemnilo pred očmi in
se je začel počasi sesedati nazaj na tla. Ker pa je bil
nenavadno močan in žilav mož, je prišel tako hitro k
sebi, da se ni utegnil sesesti, ampak se je dvignil ob
zidu, kakor da se ne bi nič zgodilo.

»Ferdamana svinja!« je dejal gestapovec odurnega
obraza.

Preden je Vol ode j mogel razumeti, kaj to pomeni,
ga je mož udaril z nekim topim orodjem z vso silo po
glavi. Pod tem udarcem bi se moral zrušiti vsak moški,
toda Volodejeva buča je prenesla tudi ta kij. Nekoliko
se je sicer zamajal, toda sesedel se ni. Odumežu, ki ga
je udaril po glavi, je postalo vroče, in ves srdit je hotel
spet udariti po žrtvi, toda prestregel ga je nasilnež z
milim obrazom, ki je rekel:

»Počakaj!«

Nato se je obrnil k Volodeju:

»Ali boš govoril?«

Volodej se je ugriznil v ustnice, da je prišel k sebi,
nato pa je rekel:

»Ničesar ne vem.«

Odumež, ki je še vedno držal svoj kij v rokah, je
zdaj brž zamahnil proti Volodejevi glavi. Zadel je ravno
vrh lobanje, da je zapelo po celici. Volodeju se je spet
stemnilo pred očmi, vendar je izdržal, iztegnil roke in
zgrabil odumeža za rame; njegove pesti so se zažemale
v gestapovca, ki je zatulil, ko da hi ga zgrabil ameri-
kanski škripec. Ako bi oni milega obraza ne udaril na
vso moč z nekim železom po Volodejevi roki, bi nasled-

418

Zadnji Volodej

nji trenutek gestapovec ležal z zlomljeno ključnico na
tleh. Potem sta pričela oba gestapovca z vso silo delati.
Imela sta orodje, vrhu tega sta bila že izurjena ter sta
udarjala tja, kjer je izdalo; v nekaj minutah je Volodej
ležal na tleh.

Gestapovec z odurnim obrazom je prvi prenehal in
ves zasopljen dejal:

»Mislim, da ima tudi ta žival dovolj.«

Gestapovec z dekliškim obrazom pa je pokleknil kraj
Volodeja, se naslonil na železni drog, s katerim je prej
udrihal, in prislonil uho na Volodejeva usta.

»Neverjetno,« je vzkliknil srdito, »svinja še zmerom
diše. Kaj takega tu še ni bilo.«

Nekaj trenutkov sta stala poleg okrvavljenega kmeta
in gledala v njegov mrtvaški obraz, ko da bi pri tej stvari
sama ne bila zraven. Naposled je oni z odurnim obrazom
rekel:

»Če ta preživi, potem si je življenje zaslužil.« Nato
se je obrnil k durim in jih odprl. Oni se je obrnil za njim
in rekel:

»Bomo jutri videli.«

Ko sta odšla, je eden glasno zavpil na hodniku:

»Prha!«

Koj za njima je vstopil v celico vojak z velikim
škafom vode v rokah, ki ga je izpraznil na Volodeja, da je
bil ves premočen. Kmet pa se ob tej prhi ni ganil. Vojak
je nato odšel iz celice, zaprl duri, ugasnil luč in se po¬
časi odpravil po hodniku.

Mnogo ur pozneje se je Volodej prebudil iz neza¬
vesti. Mogoče je pri tem odprl oči, toda to mu ni poma¬
galo, ker ga je obdajala gosta tema. Glavno je bilo, da
so se njegovi možgani zavedeli življenja. Možgani so
bili sicer še omotični, pijani, ali oživeli so. Ni pa še oži-

27 *

419

Prežihov Voranc

velo telo. Udov še sploh ni občutil in jih tudi ni posku¬
šal premakniti. V glavi mu je nevarno zvonilo, in ko je
skušal odpreti usta, jih ni mogel.

Šele čez nekaj časa se je spomnil, kaj se je zgodilo
z njim. Za tem kratkim spominom je spet tičala popolna
terna. Ko je hotel to temo nekoliko razsvetliti z močnej¬
šim spominom, ga je začelo boleti pod čelom, da je moral
prenehati. Edini občutek, ki se ga ni mogel znebiti, ki
ga je ves čas pekoče mučil, je bila goreča žeja v ustih in
prsih; to je bilo že neznosno. Če ne bi bilo tega občutka
in če bi miroval tudi spomin na ženo in otroke, bi se
Volodej potopil v bolestno, mrtvaško udobnost sredi
neskončne noči.

Volodej je tako ležal mogoče en dan, mogoče dva,
mogoče še več dni. Včasih ga je za hip obšla težka sla¬
bost in takrat je prenehala tudi noč okrog njega. Volodej
ni vedel, da je takrat spal in da so tudi kratki hipi tra¬
jali po več ur. Tudi ni vedel, da so se med njegovo ne¬
zavestjo nekajkrat odprla vrata in da je v celico pogle¬
dal vojak, ki ga je oblil z vodo. Ko se je spet zavedel,
se je začutil močnejšega. Njegova zdrava narava je
zmagala nad smrtjo. Začutil je, da so roke in noge spet
njegove. Začel se je pregibati, dasiravno je pri tem čutil
strašne bolečine. Potem se tudi ni vrnil več v nezavest.
To mu je v prvi vrsti branila žeja, ki je postala obupna;
rahlo je začel klicati vode.

Besedo voda je ponavljal zelo dolgo in vedno bolj
goreče. Naenkrat pa je žgoči ogenj v prsih zagorel tako
močno', da je izbruhnil iz njega krčevit krik:

»Vode!«

Po tem izbruhu ga je popadla popolna omedlelost in
začelo se mu je blesti.

420

Zadnji Volodej

Kmalu nato so se odprla vrata in v celico je vstopil
vojak, ki je stražil na hodniku.

»Ti živiš?« se je začudil in obstal pred njim s skle¬
njenimi rokami na hrbtu. »Vode bi rad? To se lahko
zgodi.«

Izginil je na hodnik in se vmal s škafom vode. Posta¬
vil je škaf na prag celice, nato pobral iz kota celice
človeško lobanjo in napolnjeno z vodo nesel k jetni¬
kovim ustom. Jetnik je dvignil glavo in hlastno pil. Ko
je popil, je šepnil:

»Še!«

Stražnik je še dvakrat pomočil lobanjo v škaf in
mu ponudil. Podoba je bila, da se jetnik ni zavedal, iz
česa mu dajejo piti, kajti njegov obraz ni izražal pri
pitju prav nobene zoprnosti in njegove oči so postale
hvaležne in dobre, ko se je za silo napil. Takrat je celo
polglasno vzdihnil:

»Hvala, človek.«

Človek je odšel na hodnik in Volodej je spet ostal
sam. Znova ga je zalila neprodima tema. Še vedno je
ležal vznak na cementu, toda sedaj je začel močneje
čutiti bolečine na ranjenih delih telesa. Postal je krep¬
kejši, ker je zaužil vodo, a bolj je občutil tudi posledice
prestanega pretepa; Tudi njegovi možgani SO' postali
krepkejši in spomini na minule dni so začeli močneje
skeleti. Posebno hudo je bilo misliti na ženo in otroke.
To' ga je peklo kakor rane same.

Toda oživel je še tretji občutek: glad. V želodcu mu
je začelo obupno kruliti. Volodej mogoče že tri dni ni
okusil nič drugega, kakor tri lobanje vode. Glad je bil
vsako uro hujši. Ko je nekoliko zbral svoje izmučene
misli, je razmišljal o svojem položaju. Zavedal se je, da
je ušel iz krempljev smrti. Rad bi se potolažil tudi z

421

Prežihov Voranc

zavestjo, da je pretrpel, kar mu je bilo namenjeno, toda
ta zavest se mu je vedno sproti umikala. Vsiljevala se
mu je misel, da trpljenja še ni konec in da še samo
čakajo z njim.

Volodeja ta misel ni varala.

V resnici je ležal že pet dni brez vsake hrane v
celici, le vodo je medtem dva ali trikrat pil iz človeške
lobanje. Bolečine od pretepa so že precej ponehale in
že je mogel na noge, dasiravno je pri hoji še šepal.
Zelo pa ga je zdelal glad. Toda ko je peti dan vprašal
stražarja za hrano, se mu je ta nemarno zarežal:

»To uredi z onimi zgoraj.«

Šesti dan pa so prišli ponj ljudje od zgoraj.

»Pokonci!« je zarjul nad njim gestapovec, ki ga
Volodej še ni videl.

Volodej je ravno sedel, naslonjen na zidu. Počasi se
je vzpel, ker je bil še ves trd, in stopil na hodnik. Ko je
bil zunaj, je dobil tak močan sunek, da je skoraj padel
na zobe. Vendar se je prestregel in šel dalje po hodniku.
Gnali so ga po stopnicah v prvo nadstropje, kjer mu je
spremljevalec odprl vrata, skozi katera ga je zopet sunil.

V sobi sta bila dva moška, en civilist in en vojak
v črni uniformi. Civilist, ki je sedel pri mizi, mu je bil tuj,
toda vojak, ki je stal pri vratih, se mu je koj zdel znan,
dasiravno' ga ni mogel spoznati. Toda po kratkem času se
mu je posvetilo, koga ima pred seboj. Bil je znanec nje¬
gove starosti, domačin, po imenu Lesjak. Ta je takoj ob
prihodu Nemcev pristopil k nemški policiji in bil na ko¬
mandi za tolmača. Razen tega je na komandi opravljal še
druge stvari, ki niso bile lepe. Govorili so, da je veliko
ljudi spravil v taborišča in še kam drugam. Ljudje so ga
črtili in se ga tudi bali. Tudi Volodej ga je mrzil, toda

422

Zadnji Volodej

sedaj mu je skušal pogledati v obraz in oči. In glej, tisti
človek je čisto mimo in hladno prenesel njegov pogled.

Tuji človek, ki je sedel pri mizi, si je prižgal cigareto
in jo mimo pokadil do konca. Volodeju se je zdelo
neznansko dolgo, ker je v sobi medtem vladalo neko
mučno ozračje, ki ga je tako prevzelo, da so izginili
občutki bolečin. Šele ko je tujec otrl čik v veliko zeleno
pepelnico, se je naslonil nazaj na stol in vprašal:

»Vi ste Volodej iz Plata?«

Govoril je nemški in Volodej mu je kratko odgo¬
voril:

»Da.«

Nato je tujec uprl oči mimo njega v okno ter strmel
tja nenavadno dolgo, preden je spregovoril:

»Kako vam je všeč pri nas?«

Pri tem je bil tujčev obraz nenavadno prijazen.

Volodeju se je ta prijaznost studila. Že prvi dan
je spoznal gestapovca, ki je imel tudi tak prijazen obraz
in ki ga je hotel ubiti. Sedaj se je srečal z drugim takim
prijaznežem, zato ga je po hrbtu spreletel mrzel občutek.

Volodej ni mogel spregovoriti.

Besedo je povzel zopet civilist:

»Rad vam verjamem, da ni prida, toda vojska je
vojska.«

»Ali mi jesti ne boste dali?« je tedaj ušlo Volodeju.

»Jesti!« se je začudil civilist. Izdajalec, ki je stal pri
vratih, se je zlobno nasmehnil. Čez nekaj časa je civilist
dodal:

»Če boš vse povedal, kar veš, boš dobil poštene
jesti.« Sedaj je mož Volodeja že tikal.

»Jaz ničesar ne vem,« se je odrezal Volodej.

»Saj vas še nismo niti vprašali,« je dejal civilist, ki
ga je zdaj spet vikal.

423

Prežihov V or ari c

Volodej je potem gotovo napravil veliko napako,
ko je rekel:

»Tiste puške niso bile moje, jaz o tem ničesar ne
vem.«

Sedaj sta se oba gestapovca, tujec in domačin, ki
sta bila v sobi, sklonila in se zarežala. Volodeju je po¬
stalo vroče.

»Da, a tudi tega vas ni nihče vprašal,« je zategnjeno
odgovoril civilist. »Toda mene bolj' zanima, kar veste o
organizacijski bazi čerjanskega rajona. In tako dalje.
Koliko pek kruha in koliko polovnjakov mošta je šlo iz
vaše hiše v hribe, nas ne zanima toliko. Kaj?« Zadnjo
besedo je spregovoril z nekim vročim naglasom.

»O tem nič ne vem,« je menil Volodej kratko, ker
se je bal, da ga ne bi izdala sapa.

»Ste že pozabili, kaj? Saj ni nič čudnega, kadar ima
človek toliko na glavi,« je dalje modroval civilist. »Kako
pa je z revmatizmom pri vas? Vi ga gotovo nimate, mene
pa neprestano muči. Nakopal sem si ga na Ruskem, v
tistem prekletem pripetskem močvirju. Kaj, kaj?«

Civilistove noge, ki so v tem letnem času tičale v
velikih okovanih škornjih, so se medtem približale Volo-
dejevim. Jetnik je bil bos, ker so cokle ostale v celici
in jih ob pozivu ni imel časa natakniti. Škornji, ki so bili
okovani z železno zaplato, so začeli pritiskati prste na
Volodejevih nogah. Pritiskali so jih vedno močneje in
Volodeju je postalo tako vroče, da so mu potne srage
pokrile čelo. Hotel je prste izpodmakniti, toda to se mu
je posrečilo le enkrat, in še takrat so bili škornji takoj
za njim. Pritisk je postal tako močan, da je Volodej hri¬
pavo zavpil in hotel vstati. Tedaj je od zadaj pristopil
domačin, ga na vso moč prijel pod vratom in mu dvignil

424

Zadnji Volodej

glavo kvišku tako, da mu je palec z vso silo zasadil v
podbradek.

Volodeju se je pri tem prijemu obračal želodec od
studa, toda kmalu so postale bolečine tako neznosne, da
je na stud pozabil. Civilist se je tedaj dvignil in mu z
vso težo svojega dolgega telesa skočil na prste. Pri tem
so mu oči izstopile iz jam in čim huje je pritiskal s
škornji, tem strašneje je šepetal:

»Kaj, kaj, kaj?«

Na koncu se je njegov obraz dotikal Volodejevega

lica.

Tedaj Volodej ni mogel več vzdržati. Njegovo zbito
telo se je dvignilo in domačin, ki mu je visel na hrbtu,
je pri tem zaplaval v zraku kakor pero. Njegove roke
so se razklenile in izpustile vrat. Civilist je odstopil ko¬
rak nazaj in noga je prenehala pritiskati.

»Vrag!« je zaklel z nekoliko začudenim glasom.

Domačin, ki ga je stresel, je bil še bolj divji in je
izbruhnil:

»Tudi za bika imamo sredstva, počakaj!«

Civilist pa ga je prekinil:

»Le počasi, saj ne gori!«

»Saj mi boste prste zmečkali, svinje,« je dejal Vo¬
lodej.

»To tudi hočem. Ali si neumen!« mu je čisto mirno
odgovoril civilist in si prižgal cigareto, nato pa je po¬
zval Volodeja, ki je še vedno bil na nogah: »Sedite!«

Jetnik se je spet spustil na stol, za vsak primer pa
je skušal stol nekoliko premakniti, da ga civilist ne bi
mogel doseči s škornji. Toda na njegovo veliko začu¬
denje se stol ni dal odmakniti. Volodeja je ob tem spo¬
znanju obšla čudna groza. Civilist pa je govoril dalje:

425

Prežihov Voranc

»To je masaža, in zdravniško je ugotovljeno, da prav
masaža na nogah zelo osveži možgane. Laže boste mi¬
slili, Volodej. Kako je sedaj s spominom? Namreč tista
mobilizacijska baza... Ali mislite, da smo glave na cesti
pobrali?«

»Ničesar ne vem,« je znova poudaril Volodej. Ko se
je ozrl proti durim, je videl, da domačin stoji za njim in
da je postal čisto zelen od jeze.

Medtem je civilist nadaljeval:

»Stvar namreč ni tako brezupna, kakor bi si človek
na prvi mah mislil. Zakaj mi imamo čas in smo zelo po¬
trpežljivi. Po malem se vam bo že posvetilo. Tisto tele,
ki ste ga zadnjič dali v goščo, niste niti prijavili... Jaz
bi ga na vašem mestu tudi ne prijavil... prijavil...
prijavil...«

Civilist je držal v roki dolg svinčnik. Pri vsaki be¬
sedi je potisnil svinčnik za nekaj centimetrov proti Volo-
deju. Ko je prišel svinčnik do jetnikovega vratu, se ni
ustavil, ampak je porival konico v njegov sapnik. Kmalu
je konica tičala že globoko v sapniku. Poleg hudih bo¬
lečin, ki jih je kmet pri tem trpel, mu je pričelo primanj¬
kovati sape. Volodeju so začele oči izstopati iz jam. Za¬
čel je odmikati glavo, toda spet je pristopil domačin in
ga prijel od zadaj, da je ni mogel odmakniti. Kazalo je,
da ga hoče civilist nabosti na svinčnik.

»Prijavil...« je vzdihnil civilist in umaknil svinčnik
v trenutku, ko je Volodej že misilil, da bo po njem.

»Mi boste vrat predrli!« je srdito zatulil in dodal
psovko: »Svinje!«

Toda civilista ta psovka ni čisto nič razburila. Odgo¬
voril je mimo:

426

Zadnji Volodej

»To sem ravno hotel, prijatelj. Toda imaš pretrdo
golšo.« Nato se je naslonil na mizo, ko da bi pravkar
nehal jesti.

V sobi je postalo tako tiho, da bi se bil slišal mušji
let. Čez nekaj časa se je civilst pri mizi dvignil in za¬
kričal, ko da bi Volodej sedel najmanj kilometer daleč
od njega:

»Sedaj je konec komedije! Ali boš govoril resnico?«

Bil je popolnoma spremenjen. Domačin pri zidu ga
je pozval: »Govori resnico, če hočeš sebi dobro.«

»Ničesar ne vem. Požgali ste mi hišo, vzeli ste mi
otroke, zdaj pa napravite z menoj, kar hočete.«

»To tudi bomo,« mu je pritrdil civilist s prijaznim
glasom. Volodej ni opazil, da je civilistova roka medtem
pritisnila na vdolbino v mizi. Koj nato so se odprla v
steni vrata, ki jih Volodej prej ni opazil, in v sobo sta
stopila dva moška.

»Muzika!« je tedaj zavpil civilist. Takoj nato so do¬
mačin in dva vojaka stopila k njemu. Močne roke so ga
potegnile nazaj, in glej, stolno naslonjalo se je vdalo in
Volodej je nenadoma ležal vznak na neki dolgi klopi.
Stvar je bila tako urejena, da so ga med sunkom nazaj
tudi že obrnili in da je jetnik ležal na trebuhu. V hipu so
ga pritrdili na stol, da se ni mogel ganiti.

Nato so ga najprej pošteno pretepli. Ko so ga nehali
tepsti, so ga vprašali, kako mu je. Volodej ni več čutil
mesa na kosteh, toda pri zavesti je še bil. Govoriti ni
hotel, ampak je za odgovor izpljunil po sobi polna usta
slin, ki! so se mu nabrale med mučenjem. Siromak je
mislil, da je s pretepom že vse končano, toda zopet se je
motil. Civilist je dal neko povelje, nato sta moška
vzela iz omare neko temno orodje, ga priključila na
električni tok in mu začela drgniti gole podplate.

427

Prežihov Voranc

Kmalu je Volodej začutil na podplatih strašanske
bolečine, pravi živi ogenj. Skušal je skrčita noge, a jih še
ganiti ni mogel. Začel je rjoveti od bolečin. Cim nezno-
snejše so bile bolečine, tem huje je Volodej rjovel. Počasi
je rjovenje začelo ponehavati, zakaj njegova zavest se
je bližala koncu. Po sobi je zasmrdelo po ožganem člo¬
veškem mesu. Šele nato SO’ gestapovci odložili aparat.

»Kaj pa je, ali že kaj vemo?« ga je mehko vprašal
civilst.

»Svinje!« je zaklical Volodej. Mogoče je mislil kaj
drugega odgovoriti, toda od gneva je izbruhnil le to

»Odlično,« je pritrdil civilist, se usedel, si nažgal
cigareto in kadil, ko da bi sedel kje v kaki kavami in se
dolgočasil. Šele ko je bil s cigareto pri kraju, je spet dal
neko povelje. Volodej je bil od bolečin že čisto pijan,
zato ni mogel točno zasledovati vseh kretenj gestapov¬
skih pomočnikov. Zato tudi ni opazil, da so mu rablji
na roke in na noge nataknili neke zaponke. Naslednji hip
se je začel dvigati s prisilnega stola pod sobni strop.
Počasi je plaval kvišku v vodoravni legi. Zanke, ki SO' ga
dvigale kvišku, so bile tako urejene, da so se širile, čim
više se je telo dvigalo. Ko je jetnik prispel pod strop, je
bil v položaju žabe, če jo vržeš iz vode na suho. Ker je bil
pripet le v gležnjih in zapestju, ta položaj zanj ni bil pri¬
jeten, zakaj celo ostalo telo ga je tiščalo navzdol. Zato
so ga zanke silno rezale v roke in noge.

Nekaj časa so Volodeja pustili tako plavati pod stro¬
pom. Kazalo je, da se mučilcem nikamor ne mudi. Vsak
si je prižgal cigareto in mimo kadil. Volodej je čakal,
kaj bo. Na oči mu je od prevelikega napora legla senca,
in omotica je bila vedno hujša. Ko se je že mislil pre¬
pustiti nezavesti, so se zanke v zapestjih naenkrat raz¬
pustile, in Volodej se je postavil na glavo. To se pravi,

428

Zadnji Volodej

da je z vso težo telesa treščil navzdol tar je obvisel le
za noge. Malo je manjkalo, da si pri padcu ni odtrgal nog.

Sedaj je Volodej visel pod stropom. Od temena do
tal je bilo slab meter razdalje. Njegovo telo je bilo še od
prvega pretepa razbito in boleče, zato je zdaj nastopila
mukat, ki pri zdravem telesu nastopi šele čez nekaj časa.
Začelo mu je prijemati možgane. Zdelo se mu je, da mu
vsa kri vre v glavi, ki se bo vsak hip razletela. Tudi v
želodcu ga je napadel tuj, ogaben občutek, ki se mu je
počasi razlezel po vsem životu in mu je prišel tudi v
glavo. Vso to muko je povečal še občutek popolne nemoči.

Volodej je hotel grdo zarjoveti, da bi izrazil vse
svoje sovraštvo, toda namesto glasnega riga, ki mu je
obtičal v grlu, se je le stresel po vsem životu, da so se
stresle zanke. To je bil zadnji drget njegovega telesa.
Potem je nepremično obvisel pod stropom. Počasi je pa¬
dal v nezavest.

Mučilcem se res ni mudilo. Civilist se je usedel na
svoj stol in iztegnil daleč od sebe dolge noge. Domačin
je nekaj časa strmel skozi okno, nato pa je začel gledati
v Volodejev obraz, ki je počasi oživljal. Eden od dveh
gestapovcev, ki sta zadnja vstopila, se je odstranil, tako
da so ostali le še trije v sobi.

Civilist je preložil svoji nogi, potem pa dejal:

»Volodej, kako je s spominom? Ali je že boljši?«

Volodej že ni imel več nobenega občutka, zato' ni
odgovoril, ampak je le z rameni stresel. Civilist je skrem¬
žil obraz in dal povelje:

»Sveder!«

Tedaj sta domačin in gestapovec stopila k Volodeju;
domačin mu je privzdignil glavo kakor mesar, kadar
kolje tele. Prikazalo se je kmetovo kuštravo teme. Med¬
tem ko je domačin trdno držal glavo, mu je gestapovec

429

Prežihov Voranc

bril vrh temena lase, ko da bi delal tonzuro. Ko je bila
tomzura gotova, sta mu glavo spet izpustila. Potem je
domačin postavil pod glavo stol in postavil nanj svečnik
s kratko, prižgano svečo. Dolgi plamen sveče je segal
z gornjim koncem ravno do sredine tonzure. To je bil
tako imenovani sveder.

Plamen je Volodejevo že omrtvelo telo zopet oživel.
Najprej se je krčevito stresalo, potem pa se je iz Volo-
deja izvil strašen vzdih; iz ust se mu je izlil curek bel¬
kastih slin. Oči pa, ki so bile prej zaprte, so se na široko
odprle in zažarele v strašnem, obupnem blesku.

»Volodej,« je izpregovoril civilist počasi, »ali boš
zdaj kaj povedal? Potem lahko nehamo.«

Volodej ni mogel dati nobenega znamenja v odgo¬
vor. Bil je popolnoma nezavesten in šele topi glasovi,
ki so se mu trgali iz ust, so pričali, da še diha in živi.
Po telesu so mu tekli curki mrtvaškega znoja in mu
kapali od glave.

Tretji gestapovec je sprevidel brezupnost tega po¬
četja in rekel;

»S tem ne pridemo do cilja, ker bo prej crknil.«

»Odstavite sveder,« je počasi ukazal civilist.

Domačin je izpodnesel svečo in jo ugasnil. Nato je
na steni pritisnil na neke gumbe; Volodejevo telo je spre¬
letel mrzlični krč, nato je pa zletelo v kot, kjer je
obstalo kakor suha riba. Pustili so ga viseti še toliko
časa, da so vsi trije pokadili po eno cigareto, potem so
ga spustili na tla. Ker Volodej ni imel moči, da bi se
uprl na roke, ga je tretji gestapovec prijel okrog ramen
in ga izpodnašal, dokler ga niso zanke na gležnjih
izpustile. Noge so se z vso težo spustile na tla, za njimi
truplo, ki aa je gestapovec izpustil iz rok. Volodej je

430

Zadnji Volodej

obležal kakor mrlič, dasiravno ni visel več ko dobro-
uro. Kakor mrtev kup mesa je ležalo njegovo telo v kotu.

Toda gestapovci so mimo in potrpežljivo čakali, kdaj
bo prišel k sebi. In niso se zmotili. Čez pol ure so se
pokazali prvi znaki življenja: začele so mu drgetati
roke, glava se je premaknila.

»Osel!« je dejal civilist in otrl čik v pepelnik.

»Mislim, da je bilo to odveč,« je menil tretji gesta¬
povec.

Medtem je prišel Volodej že popolnoma k sebi in
ga je znova začela zanimati okolica.

Civilist je takoj začel:

»Volodej, ti si pa res neumen. Poglej, tvoja žena je
veliko' pametnejša, vse je priznala. Vse vemo.«

»Nič ni povedala!« je zaklical Volodej. Pri tem so
se mu senca pordečila.

»Je povedala!« je poudaril domačin, ki je mislil, da
se mora vtakniti vmes.

Volodej se je skrivil v bolesti, ko je začul njegov

glas.

»Vse je povedala,« je ponovil civilist, »in zdaj je
brez pomena, da še kaj tajiš.«

»Nič ni povedala,« je skoraj zakričal Volodej na tleh.

»Bo pa zdaj povedala,« je dejal civilist in spet iz¬
tegnil noge po sobi.

Posledice »muzike«, »svedra« in vsega mučenja so
pri Volodeju počasi popuščale. V ušesih mu je sicer še
zvenčalo, kakor bi v njih imel sireno, toda telo mu je bilo
urnogo lažje. V dveh urah mučenja se je njegov odnos
do vsega, kar je bilo tu, predvesem do treh živin, ki so
bile v sobi, tako hudo spremenil, da sam sebe ni mogel
več spoznati. Njegova duša je prekipevala od sovraštva.
Jeza ga je skoraj zadavila, ko so silili vanj na tako podel

431

Prežihov Voranc

način. Vedel je, da ga žena ni izdala, ker najvažnejših
stvari o partizanih sploh nd vedela. Razen tega pa žena
ni bila, ki bi govorila. O tem je bil trdno prepričan.

Sredi razmišljanja ga je zmotil kričeč bolesten glas,
ki je prodrl iz sosednje sobe in ga je kakor oster nož ranil
v srce. Temu kriku je sledil še močnejši in daljši. Ko
je krik prenehal, se je slišalo le zadušeno, bolestno gr¬
granje.

Volodej je prebledel. To je bil krik njegove žene.
Na mah so ga minile bolečine lastnega telesa. Iz sobe
so zopet prodrli novi glasovi, polni sunkovitih krikov.
Sedaj mu je bilo čisto jasno: svinje so se lotile njegove
žene. Ni se mogel več zadržati. Pred očmi mu je postalo
temno, žile so se krčile in ga dvigale s tal kakor pero.

»Mojca!« je zakričal na ves glas, da so se stresle
stene.

Domačin in gestapovec sta se v trenutKu vrgla nanj
in ga hotela pobiti, toda imela sta opravka, da sta ga
pridržala na mestu in da ni planil proti steni, od koder
so prihajali glasovi njegove žene. V sosednji sobi je
vzdihovanje za hip umolknilo, nato pa je od tam prišel
proseč, toda zaupljiv in topel klic:

»Anzej!«

Zena ga je klicala. Iz njenega glasu je spoznal bole-
čilno, a tudi odločnost in trdnost. To bi ga lahko po¬
polnoma pomirilo, ko bi se mu žena ne smilila, ker je
trpela zanj.

Civilist se je zdaj oglasil z resnim glasom:

»Volodej, če boš govoril resnico, ženo takoj izpu¬
stimo. Sedaj jo mučiš ti sam.«

Volodej se je bal, da ga bo jeza zadušila. Da bi
se to ne zgodilo, je zaklical še enkrat z veliko močnejšim
glasom:

432

Zadnji Volodej

»Mojca!«

Nato je pljunil tako silno, da je pljunek zletel v ve¬
likemu loku in padel civilistu na škornje. To je podžgalo
živine k novemu nasilju. Gestapovec je potisnil Volo-
deju v usta veliko kepo cunj, da ni mogel vpiti, obenem
pa sta se on in domačin polastila njegovih rok in mu jih
podvila pod hrbet, da se ni mogel več ganiti. Sedaj je bil
Volodej brez moči.

Stvar z ženo je mogoče trajala vsega skupaj kake
četrt ure, toda Volodeju se je zdelo, da traja celo večnost.
Počasi je ženino vzdihovanje zamrlo in podoba je bila,
da bo vsega konec. Znoj, ki je Volodeju curkoma tekel
po životu, se je počasi začel sušiti.

Civilist si je zopet zasmodil cigareto, nato pa suho
dejal:

»Citre!« Pri tem je pritisnil na vdolbino v mizi. Ne¬
nadoma je iz sosednjega prostora, toda na drugi strani,
prodrl presunljiv klic, ki je Volodeja znova vrgel kvišku.
Glas je razločno klical:

»Ače, ače ...!«

Vse je kazalo, da je bil Anzuhov glas. Volodeju je
otrpnila kri v žilah. Spet se je sunkovito ponovil isti klic,
ki je zvenel kakor klicanje na pomoč. Nato se je klic
spremenil že v bolestno grgranje. Podoba je bila, da
Anzuha na drugi strani šoipljejo s kakimi kleščami.

Volodej je hotel skočiti pokonci, toda gestapovca
sta ga trdno pritiskala na tla. Komaj je izbočil telo.

»Svinje, kaj pa delate?« je z blaznim glasom zavpil
Volodej.

»Mi ne delamo ničesar. To delate vi sami,« je mirno
odgovoril civilist. »Ce vi nočete govoriti, morajo govoriti
vaši otroci.«

28

433

Prežihov Voran c

Volodej se je tako silno ugriznil v ustnice, da je
iz njih pritekla kri.

Anzuhovi kriki so postajali slabotnejši, vmes pa se
ie oglasil drugi krik:

»Mati, mati!«

Sedaj je kričala Gelika s svojim tenkim glasom.
Tudi njeno kričanje je bilo tako, ko da bi prihajalo od
neusmiljenih klešč.

Volodej je izbruhnil s hripavim glasom, a kar je
prišlo iz njegovih ust, ni bilo podobno človeškemu glasu.
Toda to še ni bilo vse. Kmalu je za steno zakričal novi
tenki glas:

»Ače, ojoj, ače!«

Zdaj je vpil njegov Kristač; ne, nihče drug ni mogel
vpiti s tako prestrašenim, ubogim glasom. Vmes pa je
donel mirni, skoraj sočutni glas civilista:

»Volodej, to bo trajalo tako dolgo, dokler ne boš
govoril. Kakor hitro boš govoril, bodo citre prenehale
igrati.«

Volodeju se je že v resnici bledlo. V sosednji sobi
so njegovi otroci vedno huje in obupneje kričali. Vpitje
je rezalo njegovo srce.

»Kaj hočete od mene?« je zavpil, ko da bi zaklel.

»Priznaj!« je enako mimo odgovoril civilist. Prav
tedaj je Kristač cvilil kakor miš, če stopiš nanjo. Volo-
dejevi živci so bili na koncu.

»Priznam!« je zavpil s tresočim glasom, nato pa
še dodal:

»Vse priznam, kar hočete, samo usmilite se nedolžnih
otrok.«

Civilist je tlesknil z rokami in vzkliknil:

»Pameten fant si, Volodej. Torej priznaš. Sedaj bomo
napisali vse po vrsti in tako bo vse v redu. Ali boš ci-

434

Zadnji Volodej

gareto? Jaz mislim, da se prileže, ki potem poštena ve¬
čerja.«

Volodej ponujene cigaret ni vzel, ker je ni videl.
Njegova čustva so bila pri otrocih in ves je drgetal od
prestane groze. Kar je te dni preživel v zaporu, je bilo
to zadnje najhujše.

Tretji gestapovec je zapustil sobo, vstopila je neka
mlada ženska, ki je začela tipkati na stroj. Pisala je dolgo.
Volodej je vse priznal, kar so mu očitali. Podrobnosti
ni niti poslušal, ampak je mehanično pritrjeval vsemu,
kar so ga izpraševali.

»Priznam, priznam, jaz sem kriv. Tako je.«

Kaj vse je priznal, tega se ni zavedal. Potem so ga
odgnali nazaj v celico, toda ne v tisto, v kateri je prej
sedel, ampak v drugo, ki je bila polna jetnikov.

Ko so Volodejki odtrgali otroke, so jo odgnali v
celico, toda ne v samico, kakor njenega moža, ampak
v celico, v kateri je bilo še šest jetnic. Dve je Volodejka
poznala, medtem ko so ji štiri druge bile tuje. Celica
sicer ni bila kdo ve kako prijazna, vendar ni bila obupna,
ker je imela okno. V celici ni bilo nobene oprave razen
lesenega čebra za vrati.

Jetnice, ki jih je Volodejka našla v celici, so bile
različnih starosti. Dve sta bili še čisto mladi deklici, tri
so bile srednjih let in šesta je bila že prava starka. Vse
so bile zelo zanemarjene, razkuštrane, bose. Volodejka
je tudi opazila, da so po koži marogaste, polne modrih
podplutb, da so se nekatere komaj premikale. Posebno so
bile zdelane tiste, ki so bile srednjih let. Dve od teh sta
bili njeni znanki.

Volodejka, ki tudi še ni bila nikoli zaprta, je s
čudnimi občutki stopila v celico. Bila je še vsa pod vti-

28 *

435

Prežihov Voranc

som trenutkov, ko so ji iztrgali otroke. Če bi jo bili
zaprli z otroki vred, bi ji zapor nič ne storil. Znanki sta
jo koj obstopili in jo začeli izpraševati. Ko je Volo¬
dejka v kratkem povedala, kaj se je z njimi zgodilo, so
bile jetnice vse iz sebe. Nekatere so začele pripovedovati
svoje zgodbe, druge pa so molčale, ko da bi bile za vse,
kar se godi tukaj, odsotne.

»Kako pa je tu?« jih je pobarala.

Na to vprašanje pravzaprav Volodejka ni dobila
nobenega odgovora. Dve ali tri so rekle kratko:

»Počakaj, sama boš izkusila.«

Starka je molčala. Čez nekaj časa pa se je prekrižala
in se zastrmela v kot. V očeh se ji je nekaj zasvetilo.
Ena izmed deklic se je histerično zasmejala, medtem ko
je druga samo pomenljivo pogledala.

Za vse, ki so molčale, pa je odgovorila ena njenih
znank, ki je začela tarnati:

»Tukaj si izgubljena, draga moja, tukaj je vse iz¬
gubljeno, čaka nas smrt. Včeraj so eno tako zdelali, da
je nocoj umrla. Tukaj ni vredno kaj tajiti, gestapovec ve
vse. Vse je izgubljeno, vse izgubljeno,« je ponavljala
venomer.

Znanka je bila čisto obupana in zmedena. Držala se je
z obema rokama za glavo in se dolgo ni mogla umiriti.
Volodejko je njeno obnašanje prevzelo, postala je čisto
mehka in slabotna.

Tedaj je deklici, ki je tako pomenljivo gledala, bilo
dovolj; z osornim glasom se je obrnila k tamovki:

»Tiho bodi! Če ne moreš zdržati, pa vsaj molči.«

Obupana znanka se je potuhnila, počenila v kot in
obmolknila. Ko si jo je Volodejka natančno ogledala, je
videla, da so bedra njenih suhih nog modro podpluta in
da ji na nekaterih mestih iz brazgotin gleda strjena kri.

436

Zadnji Volodej

Isto je zapazila tudi pri drugih tovarišicah; najbolj je bilo
zdelano dekle, ki se je malo prej zagnalo v znanko.

Precej se je morala Volodejka premagovati, preden
je naglas rekla:

»Kaj pa delajo z vami?«

Najprej ni dobila nobenega odgovora, šele čez čas se
je začelo v celici bolestno ihtenje. Potem je rekla druga
znanka:

»Boš že videla, samo potrpi malo.«

To je bilo izgovorjeno s takim naglasom, da je Volo-
dejko minila radovednost. Toda tovarišicam se je zdaj
odprlo. Vsevprek so začele nadrobno pripovedovati, kar
so doživljale pri zasliševanju.

»Ta beli, ta beli, če te ta dobi v roke, potem je ko¬
nec,« je bilo splošno mnenje vseh jetnic.

Volodejki je nehote postajalo tesno, ko jih je poslu¬
šala. Zato bi rada spremenila pogovor. Obrnila se je
k deklici, ki je ni poznala in do katere je dobila neko
zaupanje.

»Ali si že dolgo tukaj?«

»Tri dni,« je odgovorilo dekle, nato pa hitro dodalo z
glasom, ki je šepetal:

»To ti povem, če hočeš sebi dobro, potem molči. Če
boš kaj izdala ali priznala, si izgubljena.«

Skozi Volodejkin tilnik je švignil mraz.

»Kaj je s tistim belim?« je vprašala.

»Tisti je velika svinja. Svinje so vsi. Toda ta je naj¬
večja.«

Dekle je sedlo v kot, nekoliko stran od drugih. Tja
je sedla tudi Volodejka.

»Kaj bodo napravili z otroki?« je vprašala nedoločno.

»Otroke pošiljajo v rajh na vzgojo. Tudi tvoje bodo
poslali tja.«

437

Prežihov Voran c

Ta odgovor je Volodejki odvalil kamen od srca. Pri
vsej nesreči, ki je zadela njeno družino, je to še kar
dobro: Otrokom se torej nič ne bo zgodilo. Mož se bo
nekako izkopal, za njeno usodo pa ji ni bilo toliko mar.

Volodejka je bila preprosta, a bistra žena. 2e v nekaj
urah si je o celici in tovarišicah ustvarila svojo sliko.
Razen tistega dekleta so bile vse jetnice zelo obupane.
Svoje znanke se je kar bala. Dekle ji je zaupalo, da sko¬
raj vse priznavajo. Tista znanka pa da izdaja. Ena je na
ves glas trdila:

»Jaz ne vem, zakaj sem tukaj!«

Druga se je hudovala:

»Mene je ta in ta potlačil noter!«

Tretja je dejala:

»Kdo me je zmotil, da sem se vmešala v to stvar!«

Dve jetnici nista mnogo govoričili, ena med njimi je
bila tudi njena znanka. V celici sta bila nekako dva
tabora, tabor obupank in tabor pogumnih,- Volodejka se
je pridružila drugemu.

Čas do opoldneva je hitro minil. Opoldne so dobile
kosilo, nekako neužitno čorbo, ki je že od daleč smrdela.
Volodejki se je uprla, ker še ni bila sestradana. Jetnice
so hlastno jedle, čeprav je tudi posoda bila vse prej ko
čista. Ko so videle, da se Volodejka ne dotakne jedi, so
jo gledale z lačnimi očmi. Najprej se je oglasila znanka,
ki je bila obupana.

»Volodejka, daj meni, če sama ne boš jedla.«

Volodejke pa se prošnja ni prijela. Obrnila se je k
neznani deklici in ji ponudila jed. Toda dekle je reklo:

»Dajte oni.«

Ona je brž zgrabila posodo in zvrnila tekočino v
svojo skledo.

438

Zadnji Volodej

Popoldan je potekal počasneje. Nekaj jetnic je pre¬
spalo, druge so nemo slonele ob zidu. Počasi so se jim
razvezali jeziki in začele so si pripovedovati vsaka svojo
zgodbo. Največ so pripovedovale tiste, ki so bile najbolj
obupane, najmanj pa one, ki so se držale.

Sredi popoldneva je nastopila neka izprememba. Ne¬
nadoma so poklicali obupano Volodejkino znanko. Kmalu
se je vrnila in bila je vsa srečna.

»Jaz grem domov, jaz grem domov,« je hitela pri¬
povedovati na vse strani. Bila je vsa iz sebe in je ne¬
nehoma strmela v vrata, ki bi se morala odpreti.

Do noči pa se vrata niso odprla. O mraku so se od¬
prla, toda le toliko, da so jetnice dobile večerjo, ki je
bila zopet neka smrdljiva voda. Potem so se vrata zaprla
in nastopila je noč. Jetnice so pričakovale, da bodo Volo¬
dejko že prvo noč odgnali na zasliševanje. Zato so se do
nje obnašale obzirno, ko da bi imele opravka z bolnikom.
Govorile so z njo prizanesljivo in nežno ter jo gledale
pomilovalno. Volodejko je to jezilo in postala je neje¬
voljna. Ko so naposled legle k počitku na gola cementna
tla brez odej, dolgo niso mogle zatisniti očesa. Dokler so
se še pred celico slišali koraki, jih je njihov odmev vzne¬
mirjal, a koraki so kmalu utihnili in nastala je gluha
tišina. Počasi so se potopile v neko stanje, ki ni bilo
podobno ne snu ne bedenju.

To noč Volodejke niti kake druge tovarišice niso
klicali k zasliševanju. Ko so se zjutraj počasi izkopale iz
težke noči, so bile zmučene iz SO' imele podplute oči.
Prišel je stražar in ena je morala odnesti čeber na hod¬
nik. Zadelo je ravno Volodejkino obupano znanko. Ko se
je vrnila, je trdila, da je videla Volodeja, ki je bil ves
krvav. Pripovedovala je tako prepričevalno, da je popol¬
noma zbegala Volodejko.

439

Prežihov Voranc

Ta dan se v celici nič ni zgodilo. Volodejke nihče ni
pogledal. Tako je minilo štiri ali pet dni. Neka jetnica,
ki je že nekaj tednov sedela v zaporu, je trdila, da se kaj
takega še nikdar ni pripetilo. Vse so bile mnenja, da ima
Volodejka posebno srečo.

Toda peti dan so se vrata odprla in gestapovec je
zavpil:

»Liza Volodej!«

Volodejka, ki je sedela na tleh, je vrglo kvišku. Bila
je visoka, bleda in močno zmučena, toda lepa žena.

»Lapa vlačuga!« je vzkliknil vojak, ki jo je poklical.
Nekaj časa jo je gledal z dopadljivimi očmi, nato pa se je
za korak umaknil na hodnik in s prstom pokazal predse.
V coklah, kakor je prišla v ječo, je korakala Volodejka
pred vojakom, ki je za njo nekaj govoril.

Vojak je odgnal kmetico v prvo nadstropje in jo
pustil v veliki svetli sobi, ki je imela okno na dvorišče.
Potem je odšel. Volodejka se je znašla v sobi z dvema
moškima, ki sta bila oblečena v črne uniforme. Eden ni
napravil nanjo nobenega vtisa, drugi pa je bil tak, da ni
mogla več obrniti oči od njega. Bil je droban človek, ki
mu je čisto bela glava tičala v velikem visokem ovrat¬
niku. Ugotovila je takoj, da drobna glava tega dečka ni
bela od starosti, ampak da je bela po naravi. Na tem
človeku ni bilo kake temne dlake ali temne poteze. Beli
lasje, bele obrvi, bele tenke dlake pod nosom, bele
so bile tudi njegove oči. Prišla je torej tudi ona pred tega
zloglasnega človeka. To srečanje jo je nekoliko pogrelo,
vendar se je poskušala napraviti kar se da ravnodušno,
da bi mu ne pokazala kake slabosti.

Beli človek jo je takoj začel zasliševati, ko pa je
ugotovil, da ga ne razume, je poklical tolmača.

Beli človek se res ni šalil. Takoj ji je povedal:

440

Zadnji Volodej

»Jaz vas lahko takoj ubijem, vi ste brezpravna stvar.
Skoda pravzaprav vsake besede. Pet dni ste imeli časa
za premišljanje. V celici ste lahko spoznali, s kom imate
opravka. Sedaj boste govorili, ker je za vas bolje tako.
Torej govorite «

»Kako bom govorila, ko pa nič ne vem,« je od¬
govorila Volodejka, ki jo je začelo jeziti. Takoj je še
dostavila: »Prosim, povejte mi, kje so moji otroci.«

»Menda sem jaz tisti, ki izprašuje,« je dejal beli člo¬
vek vidno iznenaden.

»Če mi ne poveste, kaj je z mojimi otroki, vam sploh
ne odgovorim,« je ponovila Volodejka.

»Potem zna teči kri,« je poudaril beli človek in se
zastrmel v kmetico, ki je nepremično stala pred njim.
Uspeh tega opazovanja je bil, da je beli človek nekaj
pogoltnil, potem pa odgovoril po tolmaču:

»Vaši otroci, Volodejka, so na dobrem. Zanje vam
ni treba skrbeti. Naš voditelj je velik prijatelj nedolžnih
otrok.«

»Ali vam lahko verjamem?« ga je pobarala Volo¬
dejka,

»Rekel sem. Sedaj govorite vi,« je rekel in si prižgal
cigareto.

»Sem že odgovorila. Prav nič drugega ne vem, kakor
to, da ste mi izropali hišo, nato pa zažgali,« je odgovorila
Volodejka.

»Izvrstno!« Glas belega človeka je bil v resnici vesel.
Nato se je nagnil nad mizo, potem pa iztegnil roko, ko
da bi hotel otresti pepel iz cigarete; toda roka se ni
ustavila nad pepelnikom, ampak je šla dalje, dokler ciga¬
reta ni butnila v Volodejkino lice.

Kmetica se je s krikom umaknila.

441

Prežihov Voratic

»Kaj pa je?« je mimo vprašal beli človek, ki ni spre¬
menil obraza. Cigareta mu je že tičala med ustnicami.

Kmetica se je togotno dvignila s sedeža, toda tedaj
je pristopil tolmač in jo porinil nazaj k mizi. Njen trebuh
je bil naslonjen ravno na rob mize. Beli človek je sedaj
uprl brado v dlan in dolgo strmel predse Cez čas je
privlekel izpod mize tenko železno palico in začel s kon¬
cem riniti v Volodejkin trebuh.

Kmetica je spet odskočila. Bila je namreč nosna in
palica ji je podražala bolečine.

»Kaj pa je to?« je spet vprašal beli človek, ki je
nekoliko izbuljil oči.

»Svinjarija!« se je kmetica razsrdila.

Tolmač je njen izbruh prestavil na nemško, in beli
človek se je tedaj nasmehnil in rekel:

»To še ni nič, ljubica!« Nato je tolmaču nekaj ukazal
in tolmač je rekel kmetici:

»Sleci se!«

Kmetica je ogorčeno zavpila:

»Ali ste znoreli!«

»Sleci se zlepa, če ne, se boš zgrda,« je ponovil
tolmač. Volodejka se je zravnala za mizo, da je bila še
lepša, potem pa rekla odločno:

»Sama se ne bom.«

»Kaj pravi vlačuga?« je vprašal beli človek, ki je po
njenem obnašanju takoj spoznal, koliko je ura.

Sedaj se je dvignil tudi beli človek in planil h kme¬
tici. Od druge strani je planil k njej tolmač. Oba sta jo
zgrabila in skušala pripogniti k tlom. Toda pri Volodejki
sta se uštela. Namesto da bi jo pritisnila na tla, sta jo v
zaletu le pognala proti steni, kjer je stala neka druga
miza, v katero so se vsi trije z vso močjo zaleteli. Kme-

442

Zadnji Volodej

tiča je upala, da se ju bo osvobodila, toda gestapovca
sta jo namenoma spravila v ta kot. Kmetica se je oprijela
Krize, da ne bi padla, toda v tem hipu je gestapovec po¬
tegnil za neko skrivno pripravo in priklenil Volodejki
obe roki k mizi.

Kmetica je bila priklenjena k mizi, kakor je živina
priklenjena k jaslim. Ker sta bili roki privezani nizko,
je morala pri mizi stati upognjena. Skušala se je otresti,
toda zaman je nategovala roki, zakaj težka miza se ni
premaknila, ker je bila pritrjena k steni. Ko je sprevi¬
dela, da je v pasti, jo je streslo po vsem životu in ogor¬
čenje jo je dušilo. Ker ni mogla storiti drugega, je pih¬
nila proti belemu človeku, ki je stal na drugem koncu
mize. Na njenem obrazu je bilo polno sovraštva.

»Dol s cunjami!« se je tedaj zadrl beli človek proti
tolmaču. Ta je takoj pristopil in ji z veliko spretnostjo
•odpel tudi spodnjo obleko j kmetica je zdaj stala do ne-
'der gola med obema moškima.

Beli človek je za korak odstopil, da je njeno telo
lahko bolje opazoval. Oči sd se mu zasadile v kmetičine
lepe boke in .počasi pile vzdolž golih nog.

Kmetica se je vsa tresla in zakričala:

»Nažri se, svinja!«

Toda belega človeka ta izbruh ni zmotil in je še en¬
krat pretipal z očmi ženino nagoto. Ker je kmetica trdno
stiskala nogi, ji je tolmač segel z roko mednje in jih z
velikim naporom razkrečil. Nato je kmetici porinil med
gležnje neko leseno napravo, ki je bila podobna zajcu
za sezuvanje škornjev. Kmetica je odslej morala stati
razkoračena.

Tolmač je tedaj vzel iz omare nekaj zmečkanega
Papirja in ga položil na napravo med Volodejkinimi

443

Prežihov Vo ran c

gležnji. Ko je to opravil, je pogledal belega človeka. Ta
je kupček premeril, potem pa mahnil z roko; nato je tol¬
mač še enkrat šel k omari in prinesel še en kup papirja.

Beli človek se je zdaj postavil tik za kmetico in spre¬
govoril s ledeno mrzlim glasom:

»Škoda, da nisem bandit vsaj pol ure. Vlačuga, ali
boš govorila? Sedaj je zadnji čas.«

Volodejka ni mogla govoriti, četudi bi hotela, ker sta
jo tako kuhala jeza in sram, da je že komaj lovila sapo.

Potem je bilo že prepozno.

Tolmač je privlekel iz žepa kresalo in prižgal papir.
Dvignil se je dolg plamen in švignil kmetici med noge.
Ogenj je kmalu zajel cel kup, da je na vso moč zagorel.
Kmetica je bila priklenjena in si tudi z nogami ni mogla
pomagati. Plameni so ji švigali čez kolena in dalje med
stegni navzgor. Volodejka je začela skakati od bolečin.
Spočetka je glasno tulila, potem pa so jo bolečine tako
premagale, da je otopela in se mahoma onesvestila. Kriki
so prenehali, ustnice so ji bile pokrite z belimi penami.
Tudi telo se ji je umirilo. Nogi, ki sta se prej krčevito
lomili, sta zdaj trepetali in naposled je le še narahlo drge¬
tanje bokov pričalo, da njeni udje še niso omrtveli. Od
bokov do peta je bila koža polita z mučeniškim znojem,
tudi njen obraz je bil pokrit z debelimi potnimi sragami.

Plamen je počasi umiral. Tolmač je s kratko palico
dregnil v kup pepela, da se je plamen še enkrat dvignil
in obliznil bela meča, nato pa se je kup sesedel.

Počasi je kmetica prihajala k sebi in prvo, kar je
storila, ko se je zavedela, je bilo, da je zakričala:

»Ali ste zdaj siti?«

»Kaj pravi?« je mimo vprašal beli človek tolmača.

»Ta baba je hudič,« je na pol zaklel tolmač.

444

Zadnji Volodej

Beli človek je zgrabil železno palico in začel tolči
po Volodejkinih bokih. To je bil znak tudi za tolmača.
Tako sta jo začela obdelovati vsak od ene strani. Boki
so hitro pomodrili in se pokrili s širokimi oteklinami. Iz
nekaterih je že začela brizgati kri. Kmetica se je pod
udarci začela šibiti in padati. Glasno je hropla. Ker je
bila priklenjena, se ni mogla popolnoma sesesti, ampak
je obvisela ob mizi. Gestapovca sta jo tolkla dalje. Naj¬
brž še opazila nista, da se je lega žrtve tako spremenila;
da nista več tepla po bokih, ampak so udaci padali že
po hrbtu, ramah in celo' po glavi. Šele potem se je beli
človek zavedel in prenehal, za njim pa tudi tolmač.

Kmetica je še komaj hropla. Z nategnjenimi rokami
je čepela ob vznožju mize. Ko ji je tolmač odvezal roke,
se je sesedla na tla.

Beli človek jo je sunil s škornjem in srdito zaklel:

»Govori, vlačuga!«

»Zdaj naj govorim?« je zasmehljivo odgovorila kme¬
tica. Ni vedela, da je njene krike med pretepom slišal
njen mož. Tudi ni vedela, da je nekajkrat zaklicala nje¬
govo ime.

Gestapovca nista mogla ničesar zvedeti in gledala
sta jo ko strupeno kačo. Potem pa se je zgodilo nekaj,
kar je bilo najhujše. Ko je tako slonela ob mučilni mizi,
je nenadoma zaslišala iz sosednje sobe obupne krike
svojih otrok.

Najprej je zaslišala najstarejšega:

»Ače...!«

Potem je bil srednji:

»Ače...!«

In naposled je z drhtečim glasom zavpilo njeno
dekle:

»Mati...!«

445

P r ežihov V or ati c

Klici otrok so se ponavljali in najpogostejši so bili
klici dekleta. Tedaj mati ni nič več zdržala in je na vso
moč zavpila:

»Kaj pa delate z otroki?«

Beli človek, ki je stal pred njo, ni izpremenil obraza,
ampak je dejal z mrtvim glasom:

»To mora biti, norica.« Potem je še dejal: »Ali boš
sedaj govorila?«

Toda Volodejka tega ni slišala, dasiravno ji je tolmač
trikrat prestavil in še sam prigovarjal, naj govori. Žena
je skoraj zbesnela. Zaganjala se je pokonci in kričala:

»Svinje, svinje! Pustite otroke! Ubijte nas vse
skupaj!«

To je trajalo kake četrt ure. Ženin izbruh je bil tako
silovit, da so otroški kriki v sosednji sobi skoraj popol¬
noma zamrli. Volodejki so se nabirale pene na ustnicah,
in čeprav je bila pretepena do onemoglosti, bolečin skoraj
ni več čutila. Njeno telo se je dvigalo in omahovalo,
kakor je rasel in padal bes. Naposled je obležala na tleh
in le še grgrajoč glas je pričal, da telo živi.

Potem jo je obdala tema. Ko se je zavedela, je bila
spet v celici pri svojih tovarišicah.

Ko so Anzuha, Kristača in Geliko odtrgali od matere,
so jih odgnali v neko drugo hišo. Zenska, ki je šla z
njimi, jih je zaprla v sobo, v kateri je bilo nekaj dolgih
klopi in črna tabla, ki je pokrivala celo steno velike sobe.

Ženska jim je nekaj govorila, a je niso razumeli.
Razumeli pa so kretnje njene roke, s katero jim je nekaj
grozila, preden jih je zapustila. Mladi Volodeji so si
njeno grožnjo razlagali tako, da morajo ostati v sobi.

Niso ostali dolgo sami; kmalu je prišla neka druga,
postarana ženska grdega obraza; začela je kričati nad

446

Zadnji Volodej

njimi, a zopet v jeziku, ki ga niso še nikdar slišali. Star-
kin glas ni bil tako grd kakor njen obraz; zato se je
otroci niso bali. Naenkrat jih je starka vprašala po domače:

»Ali ste lačni?«

Voiodeji so oživeli. Bili so zares lačni, zakaj bilo
je že poldne in še niso dobili nič pod zob, toda ko so
odprli usta, so vsi trije hkrati vprašali:

»Kje sta oče in mati?«

Starka je zazijala.

»Vprašam, če ste lačni,« je ponovila. Toda starka,
ki je bila mati tiste mlade ženske, je bila zlobna, zato
je še dodala:

»Oče in mati bosta obešena! Ali boste jedli?«

»Ne, potem ne bomo jedli!« so v en glas odgovorili
mladi Voiodeji.

»Kakor hočete, pankrti!« je menila starka in za¬
pustila sobo.

Kmalu se je vrnila s tremi kosi kruha, namazanimi
2 marmelado. Dala je vsakemu en kos:

»Nate, jejte!«

»Kdaj bodo obesili očeta in mater?« so vpraševali
otroci starko.

»Ne vem, mogoče jih ne bodo,« je rekla.

»Potem bomo jedli,« so menili otroci in se lotili
kruha. Šlo jim je v tek, zakaj marmelade pri Volodeju
niso poznali.

Čez čas se je vrnila mlada ženska in jih osorno pre¬
merila. Odkar je bila ta v sobi, tudi stara ni več govorila
Po domače. Nato je mlada ženska vzela Geliko za roke
in jo odpeljala iz sobe. Fanta sta tiho šla za sestro.
Skozi dolg hodnik so šli na prostorno dvorišče za hišo.
Na dvorišču je bilo kakih deset otrok, približno iste
starosti kakor Voiodeji. Ko je ženska stopila na dvorišče.

447

Prežihov Voranc

so otroci, ki so bili tam, postali čudno trdi, nato so zamah¬
nili z roko in zakričali:

»Heil Hitler!«

»Heil Hitler,« je zakričala tudi ženska, potem pa je
začela govoriti nekaj na dolgo in široko, kar pa Volodeji
niso razumeli. Razumeli so le, da jim je ženska z eno roko
pokazala na dvorišče, kjer je stala gruča tujih otrok in
strmela vanje. Potem je ženska odšla.

Na dvorišču so ostali Volodeji in tuji otroci. Ženske
že dolgo ni bilo več med njimi, toda na dvorišču je bilo
še vedno čudno tiho. Novi in tuji otroci so se gledali
kakor v zadregi. Šele čez nekaj časa je pristopila h Ge-
litoi neka deklica, ki je bila enake velikosti. V rokah je
držala majhno zastavico s križem ter jo molče ponudila
novi znanki. Gelika je nekaj časa strmela v čudno zasta¬
vico, potem pa se je obrnila stran. Pri tem je lice grdo
nakremžila. Potem so skočili k njej trije paglavci, ki
so vsi imeli zastavice v rokah, in jih začeli ponujati de¬
kletu. Ker se jih dekle ni moglo iznebiti, je zakričalo in
skočilo, kjer sta stala Anzuh in Kristač. Otroci nato niso
več silili vanjo.

Volodejevi otroci so bili bosi in v samih srajcah;
večina drugih otrok je bila obuta in bolje oblečena. Od¬
kar je tista ženska zapustila dvorišče, so otroci molčali.
Čez nekaj časa je pristopil k Volodejevim majhen fant
in jim tiho rekel:

»Kdaj so vas prignali sem?«

»Danes,« je odgovoril Anzuh po svoji navadi močno.

Fant, ki ga je vprašal, je postal zdaj čisto bled in je
strahoma pogledal proti vratom. Ko se je prepričal, da so
vrata še zaprta in da nikogar ni na oknih, je prijel
Anzuha za roko in mu s prosečim glasom rekel čisto tiho:

448

Zadnji Volodej

»Ne smeš tako glasno govoriti, drugače te bodo pre¬
tepli.«

Volodejev je napravil velike in začudene oči.

Fant je nadaljeval:

»Slovensko ne smeš govoriti, nemško pa lahko vpiješ.«

»Nemško pa neznam,« je odgovoril Volodej, a zopet
po domače in zopet preglasno, da se je fant, ki ga je
ogovarjal, obrnil od Volodejevih in odšel k drugi družbi
Kmalu je Volodejeve spet obstopilo nekaj dečkov in
deklic. Neki fant je stopil čisto k Volodejevim, se sklonil
in komaj slišno vprašal po domače:

»Ali bodo tudi vaše starše pobili?«

Volodeji so razprli om in šele čez nekaj časa je eden
odgovoril:

»Ne vem!«

»Tiho govori,« ga je posvaril oni drugi, potem pa
dodal: »Moje bodo pobili, ker so imeli zvezo z banditi.«

Potem je pristopila neka majhna deklica in rekla:

»Ali so vas tepli?«

»Ne,« je rekla Gelika in Anzuh je tudi odmajal z
glavo.

»Mene pa so,« je izjavila suha deklica.

»Mene so tudi, nas so tudi,« so se zaporedoma ogla¬
šali otroci, nazadnje pa je eden dejal:

»Če vas še niso, vas pa še bodo, čisto gotovo.«

»Zakaj?« je vprašal najstarejši Volodej'.

»Zato!« mu je odgovoril mali prerok. »Tukaj vsakega
tepejo«.

Sčasoma so menda otroci pozabili, da so na dvorišču,
kjer se slovensko ne sme govoriti. Postajali so že skoraj
glasni in na dvorišču je bilo vse živo.

29

449

Prežihov Vorane

Nenadoma pa se je v prvem nadstropju hiše odprlo
okno in na njem se je pokazala stara ženska ter zavpila
z odurnim glasom:

»Kdo govori po slovensko? V tej hiši se govori samo
nemško. Počakajte, sodrga banditska!«

Otroci so sprva otrpnili, ker so mislili, da jih je
zasačila mlada ženska. Ko pa so videli, da je stara, se
niso tako bali. Stara je sicer kričala, toda tepla ravno ni
in jih tudi tožarila ni mladi. Zato so se potuhnili in se
previdneje zabavali. Kmalu pa so se zopet spozabili in na
dvorišču se je začul stari direndaj.

Nenadoma je zadonel na dvorišču surov glas v nem¬
škem jeziku:

»Jaz vam bom že posvetila!«

Ko so se otroci ozrli, od kod prihaja dobro znani glas
mlade ženske, so videli, da so se hrupoma odprla vrata
v pritličju in na dvorišče je planila zaščitnica. Najbližje
so stali Volodejevi trije otroci. V desnici je držala tanko
bikovko. Z njo je najprej oplazila čez glavo malega
Kristača in zavpila nad njim:

»Ne boš govoril slovensko!«

Potem je na vso moč oplazila zraven stoječega An-
zuha, da se mu je koj naredila črna klobasa na čelu.

Tretja je prišla na vrsto Gelika, ki' je tudi dobila
čmjavko za spomin.

»Danes ste zadnjič govorili slovensko,« se je togotila
zaščitnica. Nato je še enkrat zažugala po dvorišču in
izginila.

Volodejeve je hudo bolelo in najraje bi jokali, a
so se premagovali od togote in sramu pred ostalimi
otroci. Iz oči so jim sicer kapale solze in sline na ustni¬
cah so pričale, da jih boli, toda tihi, pridušeni glasovi
so bili vse, kar je prišlo iz njih.

450

Zadnji Volodej

Najprej se je zavedel Anzuh. Obrisal si je z rokavom
oči in ustnice, potem je pristopil k malemu Kristaču,
ki mu je bilo najhuje. Tudi Geldka je bila pri bratcu in
ga je brisala z roko.

»Kristač, ne joči, to mine!« ga je tolažil Anzuh.

»Saj ne jočem!« je odgovoril bratec, ki mu je šlo
na jok.

»Izpljuni, potem ti bo odleglo,« ga je učil starejši
brat. Mali Kristač je res zbral vse sline in izpljunil, da
je poškropilo na vse strani.

»Ali je bolje?« ga je vprašala Gelika.

»Je!« je odgovoril Kristač, dasiravno je njegov obraz
trdil še nekaj drugega.

Drugi otroci so stali v velikem krogu okoli Volo-
dejevih in jih sočutno gledali. Neki čokat fant je pristopil
in jim komaj slišno zašepetal:

»Saj sem vam pravil.«

Potem je pristopil neki drug in rekel po nemško:

»Nemško morate govoriti.«

Dolgo je trajalo, preden so otroci pozabili na pretep
in preden se je na dvorišče spet povrnilo življenje. Po¬
poldne so otroci imeli srečo. Niti mlade niti stare do
večera ni bilo blizu in so lahko delali, kar so hoteli. Ko
se je zmračilo, se je prva vrnila mlada ženska. Otroci
so obstali na mestu, nakremžili obraze, iztegnili roke in
zavpili:

»Heil Hitler!«

Zenska jih je dolgo gledala in otroci so ves čas stali
tiho in imeli vanjo uprte oči. To je bil nekak apel.

»Ste lačni?« je vprašala naposled ženska.

»Nismo!« so odgovorili trije, štirje glasovi. V resnici
pa je otrokom od lakote krulilo po želodcih. Volodejem,

29 *

451

Prežihov Voranc

ki skoraj ves dam niso ničesar zaužili, se je od gladu že
skoraj motilo pred očmi.

Nato je ženska gnala otroke v sobo s klopmi, kjer so
morali čakati. Večerja je bila kmalu gotova. Vsak otrok
je dobil kos črnega kruha z margarino, nato pa skodelico
mleka. Po tej večerji se je otrokom poznalo, da niso siti,
ampak da se jim je tek šele razplamtel. Potem je zadonelo
povelje:

»Otroci, spat!«

Otroci so se zgrnili proti vratom, ki so se medtem
odprla. Volodejevi so bili zadnji v vrsti. Sosednji prostor
je bil pust kakor obednica in tesan. Ob steni je stala
vrsta nadstropnih postelj, iz katerih je molela slama in
konci odej. Drugega pohištva v sobi ni bilo.

Vsak otrok je poznal svojo posteljo, le Volodeji še
niso vedeli, kam naj se dajo. Zato so neodločeni obstali
in gledali. Ženska je takrat zavpila:

»Starešina, kaj čakaš?«

Takoj je priskočil fant, ki je imel od vseh najdaljše
noge, in se zadrl nad Volodeji po nemško:

»Tja noter!« Z roko je pokazal na dve postelji.

Anzuh in Kristač sta morala spati skupaj na eni po¬
stelji, Gelilka je morala spati z nekim drugim dekletom.
Posteljna korita so bila ozka, preozka za otroke, toda ti
so bili vsi srečni, ko so ostali sami v sobi. Luč je ugas¬
nila, toda kljub temu, da so otroci bili budni, se v spalnici
dolgo ni nič zgodilo. Otroci, ki so bili že izkušeni, so pri¬
sluškovali, kaj se godi v hiši. Kmalu so slišali, da se
koraki obeh žensk oddaljujejo. Potem so slišali, kako so
se vežna vrata najprej odprla, se nato spet zaloputnila
in na cesti za hišo so koraki utihnili. Nato je nekaj otrok
zavriskalo in planilo iz postelj. Obenem je tudi zago¬
rela luč.

452

Zadnji Volodej

V sobi je postalo kakor v mravljišču. Vsi so poska¬
kali iz korit, starešina je bil eden prvih. Starešina je tudi
hitro pregledal, če so okna dobro zatemnjena, da bi jih
luč ne izdala. In kakor vsak večer, je bilo v otroškem
zavetišču tudi nocoj. Otroci so se oblekli in se pričeli
zabavati. Najprej so si pripovedovali dogodke in pri
tem so imeli prednost novinci; nocoj Volodeji. Ti so pri¬
povedovali, kaj so tisti dan doživeli. Nihče ni govoril
nemško, ampak vsi po domače. Kakor Volodeji, so pri¬
povedovali tudi drugi otroci.

Neki deček je rekel:

»Mojega očeta so pretepli do krvi!«

Drugi deček je rekel:

»Mojega očeta so vrgli v ogenjl«

Neka deklica je rekla:

»Pri nas so tudi zažgali!«

Volodejem so rasle oči in Anzuh je vprašal:

»Kaj pa so ti ljudje?«

»To so gestapovci,« je dobil odgovor.

»Kaj pa bo zdaj z nami? Ali bodo tudi nas pobili?«

»Nas bodo poslali v Nemčijo. Jaz čakam že tri tedne
na transport. Tam bomo prevzgojeni v Nemce,« je po¬
jasnjeval starešina.

»Jaz ne bom nikdar Nemec,« je dejal Anzuh in
stisnil pesti.

»Jaz pa že znam nemško,« je menil starešina.

»Kakšni bomo pa potem, ko bomo prevzgojeni?« je
vprašala Gelika nedolžno.

»Takšni, kakor so Nemci,« je pojasnil nekdo.

»Ali bomo potem prišli nazaj?« je vprašal Kristač.

»Nazaj ne bomo prišli nikdar,« je zatrdil starešina.

»Zakaj ne?«

453

Prežihov Voranc

Volodeji so bili neutrudljivi z vprašanji, toda tudi
starešina ni prišel v zadrego. Odgovoril je takoj:

»Zato ne, ker ne bomo hoteli.«

Tega Volodeji niso mogli več razumeti, zato so ob¬
molknili in so bili skoraj užaljeni. Čez nekaj časa se je
Anzuh iznebil togote, ki se je nabrala v njem, ko je rekel
starešini:

»Ti pa z Nemci držiš, kaj?«

Sedaj je zrasel fant, ki je bil starešina.

»S kakšnimi Nemci? Jaz ne držim z Nemci! A zdaj
smo tu, kaj si moreš pomagati? Ali držim z Nemci?« je
vprašal suhi deček in se obrnil proti ostali družbi.

»Ne, to pa res ne,« so glasno izjavili otroci.

Volodej je sprevidel, da je napravil tovarišu krivico,
zato je kar popravil:

»Mislil sem, ker si tako govoril.«

»Lej ga, ribana!«

Suhi fant je odprl široka usta in se zarežal z vsemi
zobmi. Tako sta z Anzuhom postala prijatelja.

Potem so otroci nekoliko pozabili, kje so, in se pri¬
čeli igrati ter po svoje zabavati. Skakali so po posteljah
in se lovili. Soba je odmevala od hrupa. Vsi so pozabili
na nevarnost, le starešina je ostal previden. Pogosto je
stopal k vratom in prisluškoval, če je v hiši še mir. Vra¬
čal se je vedno z mirnim obrazom. Enkrat je dejal:

»Nocoj zaščitnice dolgo ne bo, najbrž celo noč ne.
Sla je k stražmojstru.«

Otroci so vse vedeli. Vedeli so tudi, kam je šla mati
zaščitnice, tista sitnica. Njenega prihoda se niso tako bali.

»Nocoj pije in je ne bo domov do polnoči.«

Otrokom se ni mudilo spat. Bilo je že pozno, ko je
Volodejeva Gelika vzdihnila:

»Lačna sem.«

454

Zadnji Volodej

Takoj je dodal še Kristač:

«Jaz tudi.«

Starešina, ki je stal blizu Volodejev, se je obrnil k
njiim in se začudil:

»Zakaj neki niste tega prej povedali?«

Potem je stopil k postelji, privzdignil slamnjačo
in potegnil izpod nje štruco kruha, ki je bila podobna
opeki. Odlomil je velik kos in ga dal Geliki, -drugi tak
kos je izročil Kristaču. V rokah mu je ostal še lep krajec.
Obrnil se je k Anzuhu:

»Ali si tudi ti lačen?«

Starejši Volodej ni rekel nič, ker ga je bilo sram
pred drugimi, toda starešina je bral iz njegovih oči in mu
je cel krajec potisnil v roko.

Tedaj pa je nastala v sobi sprememba. Otroci, ki so se
prej igrali, so nenadoma utihnili in začeli strmeti v Volo-
deje, ki so tleskali s čeljustmi. Vsi so bili lačni. Starešina
je to videl, vendar ni mogel pomagati, ker je Volo-
dejevim dal zadnji kruh. Zato je dejal:

»Vi ne boste nič dobili, ker ni kruha. Volodejem
smo dali zadnji kruh, ker so šele danes prišli k nam in
ker so ves dan stradali. Prvi dan je vedno- najhujši, saj
sami veste.«

Otrok se je to pojasnilo prijelo. Hitro so se razpršili
in niso več gledali Volodeje, ki so mleli s polnimi usti.

Vendar se prejšnja razigranost ni hotela več povrniti.
Kmalu so drug za drugim odšli spat. Nazadnje so legli
tudi Volodeji. Koritce, v katerem sta ležala dečka, je bilo
zelo tesno. Anzuh se je Kristaču odmaknil, kolikor je
mogel, da je nazadnje ležal na goli stranici. Vendar ga
tudi to ni motilo; kmalu so z drugimi otroki vred zaspali
tudi Volodeji.

455

Prežihov Voranc

Ponoči, ko so otroci že dolgo spali, so se odprla vrata.
Prižgala se je luč. Nekaj otrok je zastokalo in se pre¬
budilo. Med njimi tudi Gelika. Za hip je uprla oči v vrata
in takoj spet zamižala. Med vrati je zagledala mlado
žensko, ki je kazala svoje močne bele zobe. Za njo je
videla suhega moškega v črni vojaški uniformi, ki se je
tudi režal. Potem je ženska ugasnila luč in vrata so se
zaprla. Gelika nato dolgo ni mogla zaspati, neprestano
ji je migljala ta podoba pred očmi in še ni hotela izginiti,
ko se je že začelo svitati.

Čez kake tri dni, ki so minili kakor prvi dan, je
Volodejeve tri ženska odgnala v veliko hišo, prav tisto,
kjer so jih imeli prvi dan z materjo. Spravili so jih v
gornje nadstropje, v veliko sobo, kjer je bilo že več
vojakov, ki so sedeli za mizami. Zenska je ostala pri njih.

Otroke so začeli zasliševati. Izpraševali so jih, kdo
je hodil v hišo, ali so nosili iz hiše hrano in obleko, kam
sta hodila oče in mati, in podobne stvari. Izpraševali so jih
lepo po domače, pri tem so bili zelo ljubeznivi in rado¬
darni.

Na prvo vprašanje so vsi trije hkrati odgovorili
kakor v zboru:

»Tega ne vem.« Vprašan pa je bil samo Anzuh. Zato
se je vojak, ki je bil najdebelejši, zadrl:

»Vprašal sem samo tega!«

Anzuh je na vsako vprašanje odgovoril, da ne ve,
kajti v resnici ni vedel nič povedati. Potem SO' se lotili
Gelike, ki je odgovarjala kakor Anzuh. Enako je bilo
s Kristačem.

»Saj 1  sem vam rekla,« je dejala ženska, ki je medtem
kadila ter metala noge navzkriž. Njen obraz je bil malo¬
dane zmagoslaven.

456

Zadnji Volodej

Potem je vojak postavil predse Kristača in se mu
skušal nasmehniti. Govoril mu je s sladkim glasom in ga
trepljal po ramah. Toda Kristaču se je zdelo, da se mu
reži, in mraz ga je spreletaval od njegovih rok. Nato mu
je vojak pomolil kos čokolade. Njegova roka pa je le do
komolcev bila pokrita z rokavom; laket je bil poraščen
z ostudnimi dlakami, ki so štrlele navzgor kakor ježeve
bodice.

Kristaču se je vse tako zagabilo, da se je obrnil
stran in da ga je celo streslo. Vojak se je razjezil in
Kristača udaril, da se je zgrudil na stol. Tudi Anzuh in
Gelika nista vzela čokolade od vojaka, bi je tepel brata.

Tedaj je bilo vojaku dovolj. Obrnil je oči, da so
postale čisto bele, in zasikal:

»Počakaj, seme, če ne boste peli zlepa, boste pa
zgrda!«

Otroci ga niso razumeli, pač pa so slutili po obna¬
šanju vojakov, da jih nič dobrega ne čaka. V tem strahu
so pozabili na vse, kar so vedeli.

Potem je kosmati vojak vzel v roke Kristača, kakor
bi jemal kroglo iz korita na kegljišču, in ga postavil na
široko, mizi podobno klop, očitno zato, da se mu ni bilo
tieba pripogibati k tlom. Komaj' je dečko stal na nogah,
ga je vojak z enim udarcem podrl na klop; deček je
obupno hreščal, toda vojak ga ni nehal mučiti in ga je
ščipal, kjer je mogel. Ko je deček od bolečin iztegnil
jezik, ko da bi se hotel zadaviti, je vojak z drugo roko
potegnil za jezik in ga vlekel tako dolgo, da so dečku
oči izstopile iz jam. Šele ko Kristačev krik ni bil več
ničemur podoben, je vojak izpustil fanta.

Anzuh in Gelika sta se pričela na vse pretege dreti,
ko sta videla, kaj delajo s Kristačem. Anzuh je klical
očeta, Gelika pa mamo. Tedaj pa sta se dvignila ostala

457

Prežihov Voranc

dva črna vojaka, ki sta bila v sobi, in tudi ženska iz
otroškega zavetišča je divje skočila pokonci. Eden od
vojakov je pograbil Anzuha, drugi pa je zgrabil Geliko
za lase. H Geliki je priskočila tudi ženska in jo prijela
za roke ;  iz oči ji je švigal divji srd.

»Krota!« je siknila skozi pene.

Anzuha je vojak tlačil k tlom, kakor bi gnetel kepo
ilovice, medtem ko sta vojak in ženska nameravala Geliko
raztrgati na dvoje; vojak je vlekel naprej, ženska pa
nazaj. Oba, Anzuh itn Gelika, sta začela obupno vreščati,
tako da sta Kristača že prevpila. Otroški kriki so bili že
blazni in so prihajali bolj iz strahu kakor od bolečin.

Tedaj sta Volodej in Volodejka onstran sten prvič
začula vpitje svojih otrok.

»Ali boste govorili?« se je dušil vojak, ki je gnetel
Kristača.

Otroci seveda niso utegnili kar koli odgovoriti. Sicer
tudi ni bil glavni namen, izsiliti iz otrok kakO' priznanje,
ampak je šlo za to, da njihovo vpitje in stokanje slišita
starša, ki so ju imeli v sosednjih sobah na natezalnicah.
Vendar se je pri tem najslabše obnesla Gelika, v katero
se je zasadila ženska z vso strastjo sovraštva.

»Grkni, hudič!« se je davila in trgala dekletu s telesa
še tiste uboge cape, ki jih je imela na sebi. Ker jo je
tudi vojak mrcvaril na vso moč, se je Gelika prva one¬
svestila. Mučitelja sta jo vrgla k zidu in se spogledala,
ko da bi se vprašala za svet.

Drugi vojak je zagnal onesveščenega Kristača h Ge¬
liki. To je pomenilo, da je prišel znak, da je stvar v so¬
sednji sobi opravljena. Gestapo je dosegel, kar je hotel.

»Ti si satan,« je rekel eden od vojakov in se obrnil
k ženski.

458

Zadnji Volodej

V sobi je bilo vse tiho, slišalo se je le onemoglo,
težko in izčrpano dihanje nezavestnih otrok. Skozi stene
je od nekod prodiralo zamolklo mrmranje.

Počasi so otroci prihajali k sebi; najprej Kristač,
ki je glasno klical sestro Geliko.

Preden se je Gelika mogla oglasiti, je morala izplju¬
niti kepo krvavih slin. Šele ko se ji je to posrečilo, je
rahlo odgovorila bratcu:

»Kristač, tu sem!«

Tedaj se je oglasila ženska.

»Gremo!« je zavpila osorno.

Potegnili so vse tri otroke na sredo sobe, da bi jih
odgnali. Toda šele tedaj je vojak opazil, da so otroci
krvavi in podpluti, ter da taki ne morejo na cesto in do
otroškega zavetišča, ki je bilo na drugem koncu trga.
Zato je prinesel poln umivalnik vode in otroke so začeli
umivati po obrazu in rokah. Otroci so začel vpiti od
bolečin, ker so jih brezobzirno drgnili po' ranjeni koži.
Naposled so jih toliko očedili, da jih je ženska mogla
odgnati na cesto.

V otroškem zavetišču so jih otroci spraševali, kaj je
bilo, in se ozirali v modro podpluto kožo njihovih rok
in lic. Volodeji pa so odgovorili:

»Nič!«

Starešina se je nasmehnil:

»Tako je, tudi jaz sem tako rekel, ko sem takrat pri¬
šel nazaj.«

459

JUNAK

Takrat, ko so Nemci ujeli terenca Rakeža, je ta imel
pri sebi papir, na katerem je bilo zapisano' neko drugo
ime. Ko so ga vprašali, kako se imenuje, jim je gladko,
a nekoliko počasi povedal:

»Kamnik Jože.«

Ko so ga še dalje vprašali, od kod je in kaj je, jim
je spet vse povedal, kraj, ulico, celo hišno številko.

»Bomo videli,« so dejali Nemci, ki takim rečem niso
verjeli. Razen tega so ujetnika zvezali in ga osuvali s
škornji. Iskali so namreč nekega terenca Rakeža, v roke
pa jim je padel nekdo drug. Že  zaradi tega, ker ni bil
pravi, je dobil ujetnik nekaj brc več. Na prvi postaji,
kamor so ga pripeljali, so ga pričeli zasliševati.

»Kako se pišeš?«

»Jože Kamnik.«

»Tako!« je kratko poudaril komisar. Za drugega,
tistega terenca, ki bi ga pravzaprav moral dobiti, je imel
pripravljenih celo kopo vprašanj. Za vsak primer je po¬
skusil tudi pri tem. Toda na vsako vprašanje je dobil
kratek odgovor:

»Ne vem.«

Nato je komisar nekaj časa gledal v papirje pred
seboj, in ko se jih je menda nagledal, je dejal:

»Bomo videli!«

Nato sta prišla v sobo dva SS-policaja, ki sta
jetnika takoj prijela, ga položila na stol, ga privezala

460

Junak

in ga začela pretepati s palicami. Mlatila sta po jetniku,
kar sta imela moči v rokah. Moči sta imela pa dovolj,
ker sta bila oba prava hrusta. Ko sta tako tolkla kakih
petnajst minut, ju je komisar zaustavil in spet vprašal:

»Kako se pišeš?«

»Jože Kamnik.«

»Ni hudič!« je zaklel komisar in se spet zagledal
skozi okno: To je pomenilo, da sta hrusta spet pogra¬
bila palici in nadaljevala z delom. Tolkla sta spet kakih
petnajst minut in po licih jima je pričel curiti znoj. Telo
na stolu se je včasih zganilo v krčih, včasih so zaškri¬
pali zobje in parkrat je nekaj bruhnilo iz ust, kar pa na¬
vadnemu vzdihu ni bilo podobno. Nato je komisar zopet
mahnil z roko, na kar sta onadva prenehala tepsti.

»Kako se pišeš?«

»Jože Kamnik,« se je oglasil odgovor nenavadno

trdo.

»Za danes ima dovolj,« je dejal komisar in ga ukazal
vreči v celico.

Terenec Kamnik je obležal na tleh, kakor so ga bili
vrgli. Preden so odšli, so mu še zvezali roki na hrbtu.
Ležal je dva dni in dve noči na zobeh, ker mu bolečine
na hrbtu niso dovolile, da bi se bil obrnil. Pri tem se je
bal, da ne bi zgorel od žeje. Včasih je poklical vode,
toda nikogar ni bilo, da bi mu je bil prinesel. Tretji dan
so ga spet poslali pred komisarja.

»Kako se pišeš, tovariš?«

»Jože Kamnik,« je dejal jetnik brez pomisleka in pri
sebi je zraven čutil, da mu medtem ni bilo treba premar
gati kake notranje ovire, kakor prvič, ko je bil vprašan.

Komisar se je tedaj obrnil k njemu in mu dejal s
čisto domačim glasom:

461

Prežihov Voranc

»Tovariš, jaz takih stvari nimam rad. Kaj boš govo¬
ril, ko pa vemo zate. Verjemi mi, da boš na koncu le
povedal svoje ime. Kako se pišeš?«

»Jože Kamnik,« je odgovoril jetnik. Tokrat se mu je
skoraj malo opotekalo.

»Sam boš kriv,« je rekel komisar in spet sta vsto¬
pila tista, dva hrusta, ga prijela, ga položila na stol in
zvezala. Potem sta mu še sezula čevlje, da je ležal z
bosimi nogami. Nato sta ga spet tolkla po starih, še neza¬
celjenih brazgotinah, ki so še huje bolele kakor prvič.
Po daljšem pretepanju so ga spet vprašali, kako se piše,
in spet jim je odgovoril, da je Kamnik Jože.

Zdaj se nista znojila le policaja, temveč tudi komisar
je bil že moker. Potem je dal še neko skrivno znamenje.
Eden od policistov je tedaj privlekel iz sosednje sobe ve¬
lik žareč likalnik, ki ga zvezani jetnik ni mogel videti.
Začel je ž njim likati po podplatih. Po sobi je začelo
smrdeti po ožganem mesu. Jetnik je zarjul in skušal skr¬
čiti nogi, ker pa jih ni mogel umakniti, ga je policaj likal
dalje po obeh podplatih. Jetnika SO' že nekajkrat napadli
krči, potem pa je omagal in podoba je bila, da je neza¬
vesten. Potem so ga pustili, ga odvezali, mu pomagali
sedeti na stolu, in ko so mislili, da je že spet pri sebi,
so ga vprašali, kako mu je ime. In spet je jetnik ponovil:

»Jože Kamnik.«

Komisar je jezno udaril po mizi in ga dal odgnati v
celico. Ko pa je ostal sam v sobi, je rekel:

»Hudiča, je to fant!«

Tako je šlo potem dalje. Na postaji so ga imeli teden
dni, ga mrcvarili teden dni in niso zvedeli jetnikovega
pravega imena. Nato so ga oddali v Begunje, kjer so za
take trdovratneže imeli še druga potrebna sredstva na
razpolago, da so postali mehki.

462

Junak

V Begunjah so ga vrgli v bunker št. 11 čisto na koncu?,
poslopja. Če si v tej celici kričal, te skoraj nihče ni slišal.
Pri prvem zaslišanju so ga surovo pretepli, ga zvezali in
vrgli v celico ter ga potem pustili tam nekaj dni brez jedi.
Ko so mislili, da je že dovolj izstradan, so ga prišli vpra¬
šat, kako se piše:

»Jože Kamnik,« je bil jetnikov odgovor.

Obljubili so mu kosilo, če pove svoje pravo ime,,
jetnik je spet ponovil, da se piše Kamnik.

»Bomo videli,« so dejali Nemci in ga nemo gledali.

Čez dva dni so videli. Gnali so ga v zasliševalnico v
prvem nadstropju, kjer so skušali dobiti od njega pri¬
znanje, da se piše Rakež. Spustili so nanj električni stroj,
in ko ga je ta dovolj zdelal, so ga spet vprašali, kako.
se piše.

»Jože Kamnik.«

»Bomo videli,« so rekli Nemci in si nekoliko oddahnili.
Nato so jetnika privezali za noge na posebno pripravo,,
pod stropom, ki se je dala premikati kakor podobna na¬
prava v klavnicah. Vlačili so ga sem in tja kakor za¬
klano tele, in ga suvali in pikali z raznimi ostrinami..
Ko so mislili, da je že dovolj mehak, so ga spet vprašali:.

»Kako se pišeš?«

»Jože Kamnik.«

»Bomo videli.«

Pustili so ga viseti za vrati, sami pa so šli iz sobe.
Visel je mogoče že nekaj ur, obešen za noge. Tedaj je
bilo hudo. Polaščala se ga je večkrat težka omotica in.
takrat ni vedel ničesar teč. Včasih se mu je zavest neko¬
liko povrnila in tedaj si je mislil, da je mogoče res Jože
Kamnik. Moj bog, zakaj pa bi ne bil Jože Kamnik. Ali
ni vseeno, če si Rakež ali Kamnik. Čisto vseeno je, saj
življenja bo tako in tako konec. Enkrat si je pri teh mislih

463

Prežihov Voranc

hotel globoko oddahniti, a je namesto tega bolestno za-
rjul. Tedaj so prišli iz sosednje sobe. Tla pod njegovo
glavo so bila vsa mokra od znoja, ki mu je kapljal od
telesa. Tedaj so ga hitro sneli, in ko se je zrušil v kot,
ga je komisar spet vprašal, kako mu je ime.

»Jože Kamnik.«

»Ali si res Kamnik?« je vzdihnil komisar.

»Kamnik.«

»Satan si, a ne Kamnik!« je vzkliknil komisar in ga
dal vreči v bunker. Nato so ga pustili spet teden dni brez
hrane na golih tleh, tudi vode mu niso dali. Tako je ležal
zvezan ob zidu in pazniki so ga hodili gledat skozi lino in
ga zunaj klicali za Rakeža. Toda Kamnik je ležal nepre¬
mično v bunkerju skoraj mesec dni in je živel.

Potem so prišli nekega večera k njemu v celico trije
gestapovci in mu naznanili, da bo drugo jutro ustreljen
v Dragi, če do zore ne pove svojega pravega imena.
Takrat so v Dragi vsak teden streljali talce. Rakež je
bil s svojim novim imenom že tako zrastel, da je bil kakor
kepa. Bomo pa šli, si je mislil, medtem ko je moral pri¬
sluškovati tarnanju nekoga, ki so ga mlatili v sosednji
celici. Drugo jutro so ga še na dvorišču vprašali, kako
se piše, in kO' so dobili stari odgovor, so ga z drugimi
talci odpeljali v Drago. V Dragi so ga privezali na kol,
na tretjega v vrsti. Ko je bila privezana cela vrsta, so ga
vprašali za ime.

»Če si Rakež, boš pa živel.«

»Kamnik,« je zaškripal ta še enkrat.

Potem so streljali in devet talcev se je zgrudilo za
kole. Kamnik pa je ostal živ. Niso nanj merili. Gnali so
ga nazaj v bunker in ga spet pretepli, zvezali in pustili
stradati. Potem so ga še trikrat gnali z drugimi talci

464

Junak

vred v Drago na streljanje, ga trikrat privezali h kolu in
ga trikrat pustili živega.

Gestapovci so kleli, in tisti, ki je reševal njegov
primer, je sikal:

»Saj vemo, da je Rakež. Radoveden sem pa, koliko
ta človek prenese. Bomo videli.«

In potem so minevali meseci in meseci. Kamnik Jože
je bil še vedno v Begunjah v bunkerju. Vedno je bil
zvezan in hrane so mu dajali le toliko, da ga niso našli
mrtvega. Od časa do časa so ga še zasliševali, tudi v
bunkerju, ali samo to, kako mu je ime. Dalje zasli-
ševalci niso prišli. Podoba je bila, da so imeli nad njim
svoje veselje. Nekajkrat so ga gnali še v Drago na stre¬
ljanje in ga nikdar niso ustrelili. Terenec Rakež je moral
vedno gledati smrti v obraz. Od vsega tega se mu je
začelo po malem blesti in včasih je cele ure tiho pel
v svoji celici. Sedaj že davno ni bilo več trme v njem ali
tiste discipline, ki ga je spočetka držala v odporu, sedaj
je že sam mislil, da je morda res Jože Kamnik. Približno
je tudi sam slutil, da gestapo ve, kako se pravzaprav
piše, kajti večkrat so mu to celo rekli. Dejali so, da je
takoj vseh muk konec, če prizna svoje pravo ime; takoj
ga odpošljejo v taborišče, kjer je laže in kjer bo zdrav
dočakal konec vojne. In tako je ležal v tem bunkerju,
zgnil pa ni.

Počasi, ko so minili že dolgi meseci, se je začelo
razmerje med njim in ječarji spreminjati. Najprej med
ječarji, ki so bili navadni vojaki kdo ve od kod. Ti so
ga začeli spoštovati, mu dajati na skrivnem kako hrano
in tobak, toda govorili niso ž njim kdo ve kaj.

Kamnik Jože je začel rasti. Kamnik Jože je bil še
vedno zvezan, toda zvezan ni bil več tako trdo, kakor
spočetka, in včasih se je celo zgodilo, da ga je ta ali

30

465

Prežihov Vorane

oni stražar pustil kako uro neuklenjenega. Nekako tiho
spoštovanje se je začelo širiti iz bunkerja številka 11.
Mimo te številke so stražarji hodili s tihimi koraki in
med seboj so se stražarji menili:

»Kaj dela? Ali spi? ...«

Tudi komande ali pisarne se je sčasoma oprijel ta od¬
nos. Govorili so ž njim s prezirom, ga psovali, dasiravno
so zasliševanje že davno opustili, ko pa so bili sami, so
priznali, da jih je strah pred tem človekom.

»Kakšen človek je to pravzaprav? To ni človek, to je
zverina. Nič bi se mu ne bilo zgodilo, če bi priznal svoje
ime. Njegova identiteta je jasna ko beli dan. Prizna
pa ne.«

»Kakšen narod pa je to?« se je večkrat vprašal neki
nemški častnik, ki je bil Prus po rodu. Prižgal si je
cigareto in odšel z mrkim licem po hodniku.

Sčasoma je prišlo tako, da je na hodniku v bunker¬
skem oddelku že očitno vladal Kanonikov ali Rakežev
duh. To se je poznalo ne le straži, ki se je demoralizirala,
ampak tudi drugim jetnikom, ki so se nalezli tega duha
in postali trmasti. Enkrat, samo enkrat so ga spustili na
sprehod po dvorpšču, in takrat se je pokazalo, kaj je ta
jetnik celemu zaporu. Vse je bilo na oknih, od vseh strani
so mu mahali, čeprav so se pazniki drli na meh. Rake-
ževi koraki so bili rahli, slabotni, ker mu je nagajala
dnevna svetloba, ki je je bilo na dvorišču preveč. Toda
za tiste, ki so ga opazovali, je korakal po dvorišču velik,
svetal junak. Potem ga niso več pustili na sprehod.

Tako je terenec Rakež počasi zmagoval tudi v ječi.
Komanda je počasi sprevidela, da je podlegla in da je
treba jetnika spraviti stran. Lahko bi ga bili ustrelili
kakor druge, formalno pa te pravice niso imeli, ker
ničesar ni priznal. Zato so se ga hoteli odkrižati kakor

466

Junak

koli. Bil je čez leto dni v bunkerju in ves čas uklenjen.
Tako so ga nekega dne odposlali z drugimi vred v tabo¬
rišče kot Jožeta Kamnika. Preiskava je bila za Rakeža
končana, čeprav ga tudi v taborišču še lahko ubijejo.
Toda zaradi tega nihče ne bo prizadet in nobena mreža
se ne bo odmotala.

Rakež je zmagal.

V taborišče so jih pripeljali lepega popoldneva. Ko
so stali na dvorišču, vsi izmučeni, so jih začeli klicati po
imenu. Vrsta je prišla nanj.

»Kako se pišeš?« ga je vprašal gestapovec.

»Rakež Anton,« je odgovoril imož po trinajstih me¬
secih prvikrat.

»Ni res, lažeš, pes. Ti si Kamnik Jožef. Svinja parti¬
zanska!« In pri tej priči ga je gestapovec udaril z bičem
čez glavo.

Nato so ga vtaknili v bunker in ga zasliševali zaradi
identitete. Pri tem so ga pretepali in zverinsko mučili,
ker so mislili, da taji svoje pravo ime iz kakega poseb¬
nega vzroka. Rakež je zopet visel za noge pod stropom
in močil z znojem cementna tla pod seboj. In na vsako
vprašanje je odgovarjal:

»Rakež Anton.«

Potem je Rakež nekega dne umrl. To se je zgodilo
kar tako, nepričakovano'. Ko so njegovo smrt zapisovali
v taboriško kartoteko mrličev, je pisar malo razmišljal,
pod katerim imenom bi ga vpisal, ker ni bilo jasno, ali je
Kamnik ali Rakež. Po kratkem premisleku pa se je
odločil in zapisal:

»Junak, umrl tega in tega dne.«

30 *

467

PLJUNEK SMRTI

Kolona dva tisoč ljudi se je počasi pomikala s kolo¬
dvora proti taborišču. Dva tisoč kandidatov plinske
kamre, dva tisoč »muzelmanov«... Tesno, neprijazno
mesto se je vleklo ob cesti in komaj se je cesta zrinila
skozi njega. Nad dolino in nad mestom je sijalo rumeno,
zimsko sonce, ki ni dajalo nobene toplote. Mrzel veter
je vlekel ob široki reki; dolina je bila kakor ledena
struga. To tiho, mrtvaško kolono so na kolodvoru izbru¬
hali iz sebe živinski vagoni. Bruhanje je trajalo dve uri.
Ko so bili vagoni prazni, je pred vsakim vagonom ležal
stog mrličev, naloženih kakor drva, z navzdol visečimi
glavami in odprtimi usti. Kolodvor so napolnili divji
glasovi:

»Los, los, los ...«

Vmes so padali streli.

Kljub temu je bruhanje vagonov in nakladanje sto-
gov pred njimi trajalo dve uri.

»Mauthausen«, se blesti na postaji napis v zimskem
soncu.

Mrliči, ki niso obležali na stogih na peronu in ki so
še hodili po dveh nogah, so se začeli v peterostopih pomi¬
kati skozi mesto proti taborišču. Štiri dni so bili zgneteni
po sto dvajset v vagonih, na katerih je bilo napisano z
belo kredo: »40 ljudi ali 6 konj«. Ko so izstopili, so bili
pijani od zraka, od svetlobe in od slabosti. Opotekali so
se po peronu in se le z veliko muko držali v peterostopih.

»Los ...!«  je zadonelo povelje od spredaj.

468

Pljunek smrti

Sprevod se je pomaknil na cesto, tu je bil veliko
daljši kakor na peronu. Dva tisoč zebrastih postav se je
komaj pomikalo po trdi cesti. Nekateri muzelmani niso
imeli zebrastih plaščev in so bili odeti v tanke črnikaste
in zamazane koce. Bili so podobni strahovom, ki se kla¬
tijo na pokopališčih. Pri glavi sprevoda je korakala Eses
komanda z normalnim korakom, vendar sprevod temu ko¬
rakanju ni mogel slediti. Na več mestih se je sprevod pre¬
trgal in se podaljšal proti repu procesije. Nekaj strahov
se je sesedlo takoj pri prvih hišah, mnogo drugih strahov
in zeber je omahovalo iz sprevoda na vse strani in iskalo
zavetja ob hišnih zidovih in ob plotovih kraj ceste. Toda
usoda se je nad temi takoj maščevala. Esesovci, ki so ob
straneh delali špalir, so potegnili palice, pendreke in
puške. Ko so jih zavihteli, je donelo, ko da bi tolkli po
prazni posodi.

»Los, los, los...!« je vpil špalir.

Tu in tam se je kakšen strah, ki je prehudo dobil
po lobanji, onemogel zgrudil na tla. Bil bi izgubljen,
zakaj vojak iz špalirja bi ga tako dolgo tolkel po glavi,
da bi ga ubil, toda priskočili so zebrasti ljudje iz petero-
stopa, ga potegnili v vrste in ga tirali dalje. Strah je še
živel dalje, korakal je, vendar je bila njegova pamet
mrtva.

To se godi že od postaje dalje.

»Kako daleč je še do taborišča...?«

»Pet kilometrov ...«

Le oči mrličev izprašujejo in odgovarjajo, ker go¬
voriti ne sme nihče.

Pet kilometrov. Procesija pijanih strahov se zamaja.
Kdo bo prišel živ tja? Taborišče je sedaj rešitev v daljavi.
Ali barake ali plinska kamra, ali krematorij ali kar koli
že, je sedaj za strahove rešitev mučeništva.

469

Prežihov V or ati c

»Los, los, los .. .1«

Mestece ob cesti je mrtvo. Z nemimi okni spremlja
dolgi sprevod po svoji glavni ulici. Nič novega ni da¬
našnji sprevod za to mestece. Kdo ve, koliko takih spre¬
vodov je že šlo skozenj? Mauthausen živi v sencah tabo¬
riščnih zidov, ki jih je dal postaviti Hitler leta 1938,
potem ko je »osvobodil« Avstrijo'. Včasih pritisne zračni
tlak iz višine na sotesko, in takrat smrdi med hišami po
človeškem mesu. V kotlinah granitnih kamnolomov se
ta duh vlači po cele dneve.

Ali te dolgočasne, tesne ceste ne bo nikdar konec?
Teh oglatih, masivnih hiš z okovanima durmi in majh¬
nimi okni? Saj se vendar te hiše vlečejo že nekaj kilo¬
metrov. Kje je vendar taborišče? Ni ga še videti, pred
kolono na ovinku so še zmerom iste dolgočasne hiše.
Kolona koraka nekoliko krepkeje. Strahovi so se navadili
gibati se (in hoditi, in le redko omahne kdo iz kolone.
Takoj ga brezobzirni sunki iztreznijo in potisnejo nazaj
v vrsto. Nekdo zaihti:

»Meni je vseeno, bolan sem ...«

Dva tovariša ga morata, tako da ga zgrabita pod
pazduho in vlečeta naprej, kar prisiliti, da živi dalje.
Glava mu pri tem maha kakor posušena sončnica na
njivi. Kljub tovariški pomoči se zgodi, da tu in tam kdo
zaostane in se zgrudi iz vrste na cesto, preden ga ute¬
gnejo tovariške roke zgrabiti. Potem ga najde esesovec
in začne mlatiti po njem. Ni treba mnogo udarcev, da
omedli. Potem zaostane tak mrlič za kolono, ker je svojo
žvljenjsko pot končal že na cesti. Za kolono bo prišla
posebna ekipa jetnikov, ki bo take kupe pobrala in jih
na svojih ramah znosila v krematorij.

Čim dalje od postaje so, tem huje divja špalir. Čudno
je, da se na civilno prebivalstvo mesta prav nič ne

470

Pljunek smrti

ozirajo. Redki pešci gredo mimo sprevoda in hitrih kora¬
kov izginjajo med hišami. V tesnem prehodu dva esesov-
ca bijeta starega moža, ki ima na sebi temnosivo odejo,
dokler se ne zruši na tla. Dva tovariša ga potegneta v
vrsto in ga rešita. Civilist mora stati in čakati, da je cesta
prosta. Takrat se eden tistih esesovcev, ki sta ga bila, na¬
glas zakrohoče, ko da bi se rad oprostil:

»To je bil samo Žid...«

Podoba je bila, ko da se civilno prebivalstvo skriva
pred temi sprevodi. Mogoče niso nacisti in se jim tako
postopanje z ljudmi gabi? Mogoče imajo ukaz, zapirati
okna in vrata?

Kolona se pomika dalje. Tam na koncu hiš se vidi
polje. Torej bo mesta le konec, potem pride polje in
potem se začno granitni kamnolomi taborišča.

Po cesti se vali vozel, ki se je napravil sredi kolone.
Vsak peterostop vlači s seboj kakega onemoglega tova¬
riša, da bi ne poginil sredi poti. Njihova trupla ne kažejo
nobenega življenja več, vendar jih tovariši z zadnjimi
močmi vlečejo navkreber. Vozel se ravno pomika mimo
enonadstropne hiše. V pritličju je odprto okno in sonce
sije skozi razmaknjene zavese. Med zavesami stoji mlada,
lepa ženska, ki si ogleduje kolono. Njene ustnice so stis¬
njene, da so tanke kot črta. Njene oči so polzaprte. Tako
stoji nepremično in gleda na kolono pod seboj.

Medtem ko strmi na kolono, drži na golih prsih
majhnega otroka in ga doji. Njena prikazen je tako mate¬
rinska, lepa, da jo vidijo celo oči utrujenih, polživih jet¬
nikov, ki se ozirajo na okno. Njene tanke, stisnjene
ustnice se v okviru zaves komaj opazijo.

Nenadoma pa se njene ustnice grdo zaokrožijo, iz
ust se izloči velik pljunek, ki ga ženska v velikem loku

471

Prežihov Voratic

izhrkne na cesto v kolono. Pljunek pade na lice neza¬
vestnemu jetniku, ki ga neki peterostop nese med hi¬
šami.

Za pljunkom se zasliši glas, poln sovraštva, skoraj
nečloveški glas:

»Fej... Postreliti bi vas morali vse skupaj...
Svinje...!«

Pri tem divjem izbruhu mlade ženske se njene prsi
komaj vidno zganejo, otročiček pa nemoteno sesa dalje.
Potem se ženska s studom obme od okna in izgine v
sobi...

Peterostop za peterostopom koraka mimo okna. Pete¬
rostop, ki ga je zadel pljunek, se zgane in malo manjka,
da se ne zruši na tlak. Pljunek je hujši kakor gorjača,
ki jo esesovec iz špalirja spušča na vrsto. Bledi obrazi
dobijo mrliški odsev. Človeške sence, ki gredo mimo
hiše, ne prenesejo sovraštva, ki je prišlo z okna.

Iz špalirja zadonijo hreščeči glasovi:

»Los, los, los ...!«

Palice in biči zažvižgajo po zraku.

— — — To je bilo pozimi leta 1945, malo pred
koncem fašizma.

472

TAT

i

Številka 100.000 in številka 200.000 sta delali skupaj,
na kanalu. Razen tega sta bili obe številki iz iste ba¬
rake. Številka 100.000 je bil Rus Ivan Nikolajev, šte¬
vilka 200.000 pa je bil Avstrijec Hans Bauer.

Na kanalu je bilo zelo naporno delo, ker je bila to.
pravzaprav Kazenska komanda. Noč in dan so na kanalu
nakladali in razkladali ogromne vlačilce, ki so prihajali,
kdo ve od kod in odhajali kdo ve kam. Nosili so kamenje,
železje, cement, apno, les in drug material, to se pravi,
da si je kaznjenec moral naložiti do sto in še več kil ter
teči z njimi čez ozko brv, ki je vezala vlačilec s suho.
zemljo. Na vlačilcu in na bregu so stali esesovci z bikov-
kami v rokah in kričali:

»Los, los, los ...!«

Po tistem, ki so ga esesovci vzeli na piko, so neusmi¬
ljeno padale bilkovke. Če je kakšen kaznjenec obležal pod;'
bremenom, so ga tolkli tako dolgo, da je padel v neza¬
vest. Potem so kričali:

»Pes ni hotel delati!«

Znano je bilo, da na kanalu ljudje ne izdrže več ka¬
kor tri mesece. Tega ni bilo krivo samo naporno delo,
ampak tudi nezadostna hrana. Hrana je bila zjutraj voda,
opoldne voda z nekaj gnilega krompirja, zvečer voda,,
edino kruh je nekaj izdal. Toda tega je bilo mnogo pre¬
malo. Zato so ljudje padali kakor muhe. Nato so jih od¬
pravljali v revir, to je v taboriško bolnico, od tam pa v
krematorij. Na mesta padlih pa so stopali novi sužnji iz
vse Evrope.

473

Prežihov Voranc

Nikolajev je bil mlad, velik hrust, ki je nesel, če je
moralo biti, tudi dve sto kil na svojih orjaških plečih.
Tudi Bauer je bil širokopleč, močan mož, ki bi se v mla¬
dosti za nič ne ustrašil številke 100.000, toda zdaj je bil
že čez štirideset let star. Bauer je bil kmet in je prišel v
taborišče zato, ker ni verjel, da bo Hitler zmagal, medtem
ko je bil Nikolajev traktorist na nekem kolhozu in je bil
pravzaprav vojni ujetnik, ki je prišel za kazen v koncen¬
tracijsko taborišče.

Obe številki sta že nekaj tednov tekali čez brv, ko je
Bauer nekega večera rekel svojemu tovarišu Nikolajevu:

»Veš kaj, tovariš, jaz ne bom več dolgo hodil na
kanal, ker sem že čisto slab.«

Nikolaj ni rekel nič, ampak je s težko sapo zaspal.

Resnica je bila, da je Bauer vidno slabel in da bi bila
zanj edina rešitev, če bi ga premestili na kako lažje delo.
Že nekajkrat se je obrnil za to na blokača in ga prosil za
izmeno, toda ker ni bil med tistimi, ki so prejemali pa¬
kete, se blokaču ni zdelo v prid, da bi bil zanj rekel
besedo pri komandi. Zato je bil Bauer kakor obsojen na
smrt in je lahko že videl pred seboj krematorij.

Nikolajev se je krepkeje upiral oslabelosti. Bil je
mlajši in krepkejši in tu in tam je dobil tudi košček kruha
od kakega tovariša, ki je imel boljšo komando. Ti koščki
so bili sicer silno redki, vendar so mu pomagali, da se
je še lahko držal pokonci.

Nekega večera je spet prinesel tak kos kruha. Bauer
je že ležal na svojem ležišču in nepremično strmel v nizki
pograd nad glavo. Ko je zagledal Nikolajeva s kruhom,
mu je postalo slabo, zakaj bilo je zelo hudo poslušati,
kako je Rus mlel s svojimi zdravimi zobmi. Tedaj je
Nikolajev prelomil kruh na dvoje, dal kos Bauerju in
dejal:

474

Tat

»Davaj, tovariš!«

Odtihmal je Nikolajev vsak kruh, ki ga je dobil, delil
s številko 200.000, ki je potem nekoliko laže zmagovala
naporno delo. Toda dogodilo se je, da je tisti Rus, ki je
dajal Nikolajevu kruh, prišel na neko drugo komando, in
Nikolajev ni več mogel dobivati kruha. Zdaj so zopet na¬
stopili hudi časi za Bauerja. Začel je vidno slabeti, noge
so mu otekale in krematorij s tremi dimniki mu je zopet
razločno migljal pred očrni.

Bauer in Nikolajev skoraj nista govorila med seboj.
Med delom sploh nista imela časa, da bi se pogledala,
zvečer pa, ko sta prišla v barako, je bil tak nepopisen
hrup, da nista slišala svoje besede, in taka tesnoba, da se
nista imela kam dati. Čim pa sta smela na ležišče, sta se
zvrnila nanj kakor omočena in takoj zaspala. Zategadelj
nista mogla postati prijatelja in se nista prav nič mogla
spoznati med seboj. Toda postala sta si tovariša, ker sta
skupaj delala in skupaj trpela. Včasih sta oba čutila po¬
trebo, da bi si povedala kaj lepega in toplega, kar bi ju
še bolj zvezalo. Bauer bi rad slišal, kakšna je ruska de¬
žela. Včasih je mnogo slišal o Rusiji. Bile so same nelepe
stvari, kako vladajo tam nekaki boljševiki, ki saano more,
razbijajo in uničujejo. Tudi Nikolajev ni imel jasne pred¬
stave o krajih, v katerih je živel njegov tovariš Bauer.
Rad bi bil vprašal svojega soseda, če so tudi v njegovi
domovini široke stepe, če tudi tam teko široke, blesteče
reke, ki so polne rib. Če imajo tudi v Bauerjevi domovini
traktorje in kombajne, ki vejejo žito na vagone. Bauerja
je imelo, da bi vprašal Nikolajeva, če so tudi v njegovi
domovini tako visoke gore, kakor pri njem doma, če so
tam gozdovi, doline in bele vasi. Rad bi ga bil vprašal, če
se tudi v Rusiji vozi gospoda v avtomobilih, reveži hodijo
pa peš po cesti in požirajo prah.

475

Prežihov Voranc

Včasih se je že nabralo toliko toplote okrog njunih
src, da bi se bila kar razgovorila, toda takrat je kakor
nalašč zagrmelo iz nekih strašnih ust:

»Na noge! Nastop!« Ali pa: »Vsi uši iskat!«

Dolgo je trajalo, preden je Bauer nekega večera
vprašal Nikolajeva:

»Koga pa imaš ti doma?«

»Mater,« je odgovoril Nikolajev in čez nekaj časa
vprašal:

»Koga imaš pa ti, tovariš?«

»Tri otroke,« je odgovoril Bauer. »Ženo je zaprl
gestapo.«

Čez nekaj časa pa je hitro dodal:

»Ko bi žena bila doma, bi dobival pakete kakor
drugi.«

Nikolajev je nato odgovoril:

»Vidiš, mi Rusi ne dobivamo paketov.«

Nekaj grenkega, a tudi nekaj ponosnega je bilo v teh
besedah, Bauerja je pri tem skoraj nekaj zabolelo.

»Lej, kakšni so ti Rusi!« so mislile njegove trudne
misli. Zdelo se mu je, da mu je po žilah švignila neka
skrivnostna moč.

Nekega večera je Bauer spet vprašal Nikolajeva:

»Kakšno pa je bilo pri vas življenje?«

Ta je odgovoril:

»Spočetka je bilo trdo, toda pred vojno- je bilo dobro.
Ko bi ne bilo vojne ...«

»Ali ste imeli dovolj kruha?« je izpraševal Bauer
dalje.

Nikolajev je zamahnil z roko, kar je pomenilo toliko,
kakor če bi bil rekel: »O tem sploh ni treba govoriti!«

Toda Bauer je vrtal še dalje:

»Ali ste imeli dovolj mesa?«

476

Tat

Tudi zdaj je Nikolajev zamahnil z roko kakor prej.

Bauer je tiho obsedel na svojem ležišču. Rad bi bil
rekel nekaj, pa mu nobena pametna misel ni prišla v
glavo.

Tedaj se je oglasil Nikolajev:

»Kako pa je bilo pri vas življenje?«

»Za gospodo je bilo dobro, za tistega, ki je delal,
ni bilo dobro,« je odgovoril Bauer, ker mu je ravno taka
misel prešinila možgane.

»Ali imate pri vas traktorje?« je izpraševal Nikolajev
dalje.

»Traktorjev nimamo,« je odvrnil Bauer.

»Ali pri vas hodite na morje?« je hotel vedeti Rus
dalje.

»Na morje ne hodimo,« je odgovoril Bauer in se čudil
takemu vprašanju.

»Potem pri vas življenje ni bilo lepo,« je sklenil Rus
polglasno.

Bauer je hotel nekaj odgovoriti, toda ta hip je po
baraki zadonel hreščeč glas:

»Spati«

V dveh minutah je pet sto teles napolnilo trinad¬
stropna ležišča tako na gosto, da se nihče ni mogel obrniti.
Top, težak spanec je takoj zajel celo spalnico in jo po¬
topil v nezavest. V dveh minutah ni bilo razen napornega
sopenja slišati ničesar več.

II

Številki 100.000 in 200.000 sta še zmerom delali na
kanalu ih tekali čez brv. Tovorov in vlačilcev ni bilo
nikdar konec, kakor ni hotelo biti konca vojne. Bauer
se je vedno teže držal pokonci. Noge je imel že kakor
tolkače, v glavi se mu je nevarno motilo in včasih je za

477

Prežihov Voran c

las manjkalo, da s tovorom vred ni padel v kanal. Nekaj¬
krat ga je esesovec že oplazil z bikovko, ker se mu ni
dovolj hitro spravil izpred nog. S topo vdanostjo je Bauer
čakal na konec, ki ga je videl čisto pred seboj. Vsaka,
tudi najmanjša sled odpora je bila v njem popolnoma
ubita. V glavi mu je neprestano odmeval le švist bikovke
in hreščeči kriki:

»Los, los, los ...«

Tudi Nikolajev je moral napenjati vse sile, da je
izdržal. On je svoj suženjski posel iz vse duše mrzil in
edino ta mržnja ga je še držala pokonci. Postal je še bolj
molčeč kakor je bil. Nekaj časa obe številki nista spre¬
govorili med seboj, dasiravno sta vsak večer legali tesno
druga k drugi.

Med večerjo in med zapovedjo k spanju je bilo pol
ure časa, ako blokač ni zapovedal kakega posebnega
opravka tudi za te pol ure. Tiste pol ure je Nikolajev iz¬
ginjal kakor kafra. Nikoli ni povedal Bauerju, kam hodii,
in ta ga tudi nikoli ni izpraševal. Čez nekaj dni pa se je
Nikolajev vrnil v barako zadovoljnega obraza, in ko je
našel Bauerja, se je stisnil k njemu, potegnil iz žepa
nekaj na pol gnilega, kuhanega krompirja, mu ga porinil
v pest in dejal:

»Davaj, tovariš!«

To je sedaj trajalo večer za večerom. Krompir ni bil
veliko vreden, vendar je bil želodcu doborodošla hrana
in Bauer je hlastno požiral. Sem in tja je Nikolajev pri¬
šel tudi s celo porcijo tople juhe, ki je bila podobna
žlobudri in je bila neizrečeno grdega okusa. Kljub temu
je je bil želodec vesel.

»Davaj, tovariš!« je rekel Nikolajev, ko mu je izro¬
čal juho.

478

Tat

Bauer je hlastno segal po teh jedilih, a je zraven
komaj premagoval sram pred svojim dobrotnikom. Ne¬
kega večera pa je vprašal:

»Ali si ta že jedel?«

»Molči, jaz sem že jedel,« je odgovoril Nikolajev,
ko ga je med jedjo opazoval s srečnim smehljajem na licu.

Bauer je bil prepričan, da Nikolajev laže, zato se je
branil:

»Vsak polovico pojejva, tovariš ...«

»Ne, tovariš!« je Nikolajev odločno odbil. »To je
zato, da boš prišel k sebi, jaz sem že pri tovarišu jedel.
— Ne smeva v krematorij!«

Bauer je bil že tako navajen teh dodatkov k večerji,
da mu je bilo nekega večera silno hudo, ko se je Niko¬
lajev vrnil brez krompirja in s prazno porcijo. Ta je bil
silno slabe volje in Bauerja še pogledal ni.

»Kaj pa ti je?« je vprašal Bauer, v resnici pa je hotel
reči: »Kaj pa se je zgodilo?«

»Ničevo!« je zarežal vanj Nikolaj $n se odstranil.

Za debelimi dnevi so za Bauerja nastopili suhi dnevi.
Naj je Nikolajev še tako stikal po taborišču, da bi kje
ujel kak krompir ali žlico juhe, vse je bilo zaman. To¬
variši, ki so mu prej dajali ostanke za Bauerja, so bili
prestavljeni nekam drugam. Naposled je Nikolajev po
večerji prenehal hoditi iz barake in je tisti čas, ki je še
ostal do spanja, navadno molče prečepel z Bauerjem kje
za barako. Ždela sta kakor njuni tovariši, vsa omam¬
ljena od gladu, dasiravno sta porcije komaj odložila.
Strašanski šunder, sredi katerega sta bila, ju je popol¬
noma zalil, kakor da bi se bila pogreznila v kanal. Rada
bi bila kričala, toda njuna usta še govoriti niso mogla.
Spodnja ustnica jima je visela brez moči na brado, oči
pa strmele nekam daleč pod nebo. Nikolajev je pri tem

479

Prežihov Voranc

kazal vrsto širokih belih zob, medtem ko je iz Bauerjevih
ust gledala škrbasta dlesen.

Njuno mesto večernega počitka je bilo navadno za
barako. V baraki je bilo silno tesno, na sedežih je bilo
prostora kvečjemu za petdeset ljudi, medtem ko jih je
hotelo sedeti nekaj sto. Sedeže so si lastili starejši let¬
niki in mizni starešine. Vse drago se je moralo odstra¬
niti. Zato so se pod kapom okrog barake natlačili jetniki
in tam čepeli, dokler ni zadonelo povelje za spanje.

V baraki tudi zategadelj ni bilo prijetno, ker je blo-
kač ob tej uri navadno razdeljeval pakete, ki so pri¬
hajali od svojcev in Rdečega križa. Zato se je ob tej
uri baraka tudi razdelila na dva nasprotujoča si tabora,
ki sta se zasovražila na življenje in smrt — na tabor
tistih, ki so dobili pakete, in tistih, ki so morali s krva¬
večimi želodci gledati, kako njihovi srečnejši tovariši od¬
pirajo pakete in meljejo darila.

Bauer in Nikolajev sta bila med tistimi, ki paketov
niso dobivali, zato sta se ob uri rajši odstranila. Rusi
sploh niso dobivali paketov, Bauer pa je zaman čakal,
da bi mu kdo iz domovine kaj poslal. Kakor sta se bra¬
nila, da bi kaj slišala, si vendar nista mogla zamašiti
ušes. Iz barake je donelo:

»Fran Knižek, številka 48.302, paket!«

»Albert Pinter, številka 26.555, paket!«

»Paul Dobois, številka 18.633, paket!«

V baraki so stopali klicani k blokačevi mizi, spo¬
štljivo odnesli svoj paket k mizi in ga začeli odvijati.
Okrog njih se je že napravil obroč prijateljev in rado¬
vednežev, ki so hoteli napasti svoje oči. Gnala jih je
neka strašna strast, videti od blizu dobrote, ki jih niso
mogli doseči. Toda njihove oči se niso mogle nikdar do
sitega napasti. Potem je tisti, ki je dobil paket, najprej vzel

480

Tat

iz zavoja to, kar je bilo najboljše, vsekakor pa cigarete,
itn je vse skupaj odnesel blokaču, ki je široko sedel za
mizo. S tepi se je vsak oddolžil in šele nato je začel za¬
lagati svoja usta. To je bila v barakah zelo stroga navada,
ki je prinašala darovalcem razne koristi pri delu.

»Nocoj je veliko paketov,« je zamrmral Bauer proti
Nikolajevu.

Iz bloka se je spet zaslišalo neko ime.

»Kurbin sin!« je zagodrnjal Nikolajev polglasno in
se obrnil stran. Bilo je ime nekega starešine, ki je svoje
tovariše pretepaval.

»Tudi mi bomo jedli, ko pridemo iz tega pekla,« je
sanjaril Bauer polglasno.

»Ničevo!« je dejal Nikolajev čez čas in pljunil skozi
zobe pod kap.

Nekega večera pa, ko sta zopet tako ždela pod kapom
in prisluškovala, kaj se godi v baraki, je Nikolajev izvle¬
kel izpod zebraste bluze cel kos kruha, kakršnega so
jetniki dobivali vsak dan, in ga dal Bauerju z besedami:

»Davaj, tovariš!«

Bauer ni mogel verjeti svojim očem. Bil je strašno
lačen in še vedel ni, da je že večerjal. Tisti dan je bilo
delo na kanalu posebno težko, ker so ves čas razkladali
cement. Ni mogel drugega spraviti iz ust, kakor nepo¬
trebno vprašanje:

»Kje si dobil kruh?«

Nikolajev je mahnil z roko in dejal:

»To je zate, tovariš!«

Bauerja je zagorelo in je rekel:

»Polovico pojej ti.«

»Ne, to je zate!« je odbil Nikolajev.

Prihodnji hip je Bauer že zdrobil kos in ga pogoltnil.
Sicer je bilo, kakor bi juda vrgel v pekel, toda v želodcu

31

481

Prežihov Voran c

je vendar občutil neko prijetno težino; Ki se je razlivala
po vseh udih, da je nepremično obsedel na mestu. Spo¬
četka mu je omotični pritisk, ki je prihajal iz želodca,
rodil v glavi mešanico čudnih vtisov. Mislil je na svojega
soseda Rusa Nikolajeva, ki tako skrbi zanj, dasiravno
je doma z onega konca sveta, Nikolajev pa z drugega.
Nikolajev je boljševik, Nikolajev je sam lačen in ta Ni¬
kolajev mu sedaj od nekod prinaša kruh. On bi najbrž
tega ne storil tujemu človeku. Saj ima dovolj lačnih znan¬
cev, ki so Rusi. Nenadoma ga je pri srcu zažgalo, ker se
mu še nikoli ni zahvalil. Ali življenje v tem taborišču
je tako, da ni časa za dobroto in lepe besede. Nocoj pa
se je Bauer premagal in rekel Rusu:

»Tovariš, hvala lepa. Brez tebe bi bil že v krema¬
toriju.«

Toda Nikolajev je bil skoraj nevoljen zaradi tovari¬
ševe mehkobe. Naglo je mahnil z roko in dejal:

»Ničevo 1«

»Kje si dobil kruh?« je dalje hotel vedeti Bauer.

Rus je zopet zamahnil z roko:

»Ničevo...«

Nato se je zagledal v večerno nebo, ki je bilo nizko
sklonjeno nad taboriščem.

Ko je Bauer sprevidel, da Nikolajev ni dostopen za
njegove besede, se je tudi sam zagledal v večerno nebo.
Mrak je legal na granitno obzidje, ki je postajalo črno.
Barake so postajale še nižje in še daljše in so počasi
tonile v somrak. Izza obzidja so kukali košati, kriven-
časti borovci, kakršnih doma še nikoli ni bil videl. Sonca
že ni bilo več na obzorju, toda nizko na zahodu je še
blestela njegova rdeča zarja. Na temnikastem nebu je
bilo zelo malo zvezd in tiste, ki so bile, so leno žarele.
Bauerja je zazeblo pri srcu, zakaj vsa pokrajina je bila

482

Tat

podobna temu žalostnemu taborišču in njegovim žalost¬
nim prebivalcem. Zelo prav mu je prišlo, ko je prihodnji
hip zadonelo povelje:

»Spat!«

Nikolajev in Bauer sta zaspala, ne da bi si voščila
kako besedo.

III

Trikrat zaporedoma je Nikolajev zvečer prinesel
Bauerju kruh. Bauer je že mislil, da mu morda Rus daje
svojo porcijo kruha, toda nekega večera je postala stvar
jasna tudi njemu. Pravkar je pojedel kruh, ki mu ga je
prinesel Nikolajev, ko je v baraki izbruhnil strašen krik:

»Meni je ukraden kruh!«

Tak krik je vedno pomenil pravi alarm za barako.
Vse je pritisnilo v sobo, ker je bilo pričakovati veliko
reč. Bil je mizni starešina, ki se je drl kakor ptica v
precepu:

»Že tri večere mi je zmanjkal kruh, toda jaz sem bil
tiho, ker sem hotel tatu odkriti.«

Bauer in Nikolajev se še nista utegnila dvigniti pod
kapom, kjer sta čepela, ko je mizni starešina že vpil:

»Številka 100.000 je kradla kruh, tisti Rus...«

Tedaj se je začul neki drug, mnogo tanjši glas:

»Jaz sem priča!«

»Seveda, Rus!« je tedaj zamrmralo nekaj sovražnih
glasov iz gruče, ki je obdajala miznega starešino.

Blokač, ki je dotihmal mirno sedel za mizo in večer¬
jal, je pospravil zadnje zalogaje v svoja široka usta,
potem pa se je počasi dvignil in zavpil s svojim groznim
glasom:

»Pripeljite številko 100.000!«

Nikolajev se je hotel ravno nekam izmuzniti, dasi-
ravno je vedel, da se v taborišču ni mogoče skriti, in

31 *

483

Prežihov Voranc

že ga je prijelo nekaj pesti, ki so ga porinile skozi vežo
v barako. Za njim se je naredila gaz in Bauer je odšel
po tej gazi za njim, čeprav ga nihče ni klical ali tiral
v barako. V glavi se mu je vrtelo in pred očmi mu je
postalo megleno kakor takrat, kadar ga je napadal naj¬
hujši glad. Nikolajev je torej kradel kruh, ki mu ga je
nosil. Pekoč očitek se je oglasil v njegovih prsih.

Nikolajeva so potisnili proti blokačevi mizi, za njim
je gneča potisnila tudi Bauerja in še nekaj najbližjih
radovednežev. V baraki je nastalo napeto ozračje. Krasti
kruh je bil v taborišču največji greh, in krušnega tatu
je taboriščno občestvo tako rekoč postavilo izven zako¬
nitosti, ki je bila v taborišču sploh še v veljavi. Često¬
krat se je zgodilo, da je ogorčena množica krušnega tatu
linčala na kraju samem ali da ga je blokač ubil na svojo
pest. Obdolženi tat je bil danes brezpravni Rus, zato
je šlo hujskanje v dober kup. Toda strast, ki je potrebna
za linčanje, se danes navzočih jetnikov ni hotela prijeti,
dasiravno je okradeni vpil in hujskal, kar se je dalo.
Okradeni je bil mizni starešina, torej privilegiranec, vrhu
tega pa še kapo na neki komandi, in med jetniki ni bil
priljubljen. Razburjenje, ki se je sprva prijelo tovarišev,
se je počasi polegalo, nekateri so okradenemu tatvino
celo privoščili.

Mizni starešina se je drl, pri tem pa je tolkel Niko¬
lajeva po glavi. Orjaški Nikolajev je stal pokonci in
bledega obraza strmel proti blokaču. Hrup je nenadoma
presekal silen udarec bikovke po* mizi. Okradeni je
umolknil in nastala je grobna tišina. Blokač je dvignil
glavo kvišku, kolikor mu je pač dopuščal bikovemu
vratu podoben tilnik, ker je hotel svoje blede, breziz¬
razne oči upreti v Nikolajeva, potem pa se je zadrl s
povišanim glasom:

484

Tat

»Številka 100.000, ali si ti ukradel kruh tovarišu
Pinterju?«

Ko je to izrekel, je spet ustrahovalno udaril z bikov-
ko po mizi.

»Da!« je odgovoril Nikolajev čez nekoliko časa. Bil
je ves bled, in tisti, ki so stali blizu njega, so čutili, da
mu telo drgeče.

»Koliko kruha si mu ukradel?«

Blokačev glas je bil zdaj za spoznanje nižji.

»Tri porcije!«

»Zakaj si to storil svojemu tovarišu?«

Besede je spet spremljal udarec z bikovko.

»Ker sem bil lačen!« je naglo odgovoril Nikolajev.

»In tvoj tovariš ni bil lačen?«

Blokačeve besede so bile spet za nekaj tonov nižje.

»Tovariš je dobil paket...« je nepremišljeno zinil
Nikolajev. Mislil je, da bo s tem zmanjšal krivdo, toda
v očeh blokača jo je še povečal.

»Paket...!« je tedaj zaničljivo bruhnil blokač. Ko
je požrl debelo slino, je rekel spet z močnim basom. »Si
ti Rus?«

»Rus sem!« je odgovoril Nikolajev brez kakega pri¬
zvoka v besedah.

Bauerja, ki je stal tesno za Nikolajevim, je vsaka
beseda tega uradnega ugotavljanja zadela, ko da bi ga
kdo tolkel po glavi. Čim bolj je blokač pritiskal, tem
tesneje je postajalo Bauerju. Nazadnje bo Rus izjavil, je
bil že trdno prepričan, da je kradel za Bauerja, ker se
je bal, da bo nekega dne ta popolnoma oslabel. On, Bauer,
sicer ni bil toliko kriv, toda čisto gotovo bi kaznovali
tudi njega, ker je bil pajdaš Nikolajeva. Medtem ko je
trepetal pred tem razkritjem, je na ustih že imel izgovor,
češ da ni vedel, da Nikolajev kruh krade. Zdaj pa, ko je

485

Prežihov Voranc

blokač končal :z ugotavljanjem in Rus ga nit. z besedo
ni omenil, ga je postalo nepopisno sram. Malo je manj¬
kalo, da ni na ves glas zakričal:

»Kruh sem pojedel jaz. Nikolajev je nedolžen!«

Toda preden je mogel zakričati, ga je zopet navdal
čuden strah, da se je takoj potajil.

Blokač je tedaj znova udaril z bikovko po mizi. Nato
je s povzdignjenim glasom razglasil kazen:

»Številko 100.000 kaznujemo z dvajsetimi udarci po
zadnjici, ker je kradla svojemu tovarišu kruh. Pravza¬
prav bi jih moral tat dobiti trideset, toda deset mu jih
odpustimo, ker je tatvino priznal takoj.«

Blokač je sam izvrševal take kazni in znano je bilo,
da noben rabelj v taborišču ni znal tako biti kakor blokač.
Možak je bil silno močan, bilo pa je še nekaj drugega,
kar ga je usposabljalo za tako strašnega kaznovalca
tatvin. Bil je namreč po poklicu tat in vrhu tega še ne¬
varen vlomilec. Hitlerjeva oblast ga je zalotila v kaznil¬
nici, obsojenega na dolgoletno kazen. Seveda so ga takoj
poslali v koncentracijsko taborišče, kjer je z drugimi
kriminalci vred imel nalogo, da je pomagal krotiti poli¬
tične jetnike, kar je tako dobro opravljal, da je kmalu
postal kapo, nato pa blokač.

Posebno kruto je kaznoval tatvine. Imel je pri tem
neko posebno zadoščenje. Mogoče se je tako skušal ma¬
ščevati za dolgoletno ječo ali pa je zraven občutil še
neko posebno slast. Vsakemu tatu je pred kaznijo držal
dolgo moralno pridigo. Tako je zdaj začel pridigati tudi
Nikolajevu. Znal je neko poljsko-rusko mešanico, v ka¬
teri je bila vsaka druga beseda »ničevd«. Pridigal je z
mirnim, zelo nizkim basom, med pridigo pa je posebno
važne nauke poudarjal z udarci bikovke po mizi. Ko je

486

Tat

pridigo končal, si je obrisal s čela znojne kaplje in z
dobrohotnim glasom zaklical Nikolajevu:

»Pojdi v umivalnico I«

Kazni za prestopke v baraki so tudi izvrševali v
baraki,

Od mesta, kjer je stal Nikolajev, pa skozi sobo in
vežo do vhoda v umivalnico se je takoj naredil ozek
špalir, Nikolajev, ki je bil neznansko bled, se je obrnil
in odšel protii umivalnici. Ni videl obrazov, ki so škodo¬
željno ali z usmiljenjem strmeli vanj.

Preden pa je blokač odšel za Nikolajevim, je določil
tri pomagače, ki so bili potrebni pri izvrševanju kazni.
Določil je tri številke, ki so stale tik pred njim. Kot zad¬
njo je zaklical:

»Številka 200.000!«

Prvi dve številki sta- takoj odšli, kamor jima je bilo
ukazano, toda številka 200.000 se je nekoliko obotavljala.
Ko je Bauer slišal svojo številko, se je prvi hip skoraj
sesedel od same groze. Dobro je poznal postopek pri kazno¬
vanju, in je vedel, da bo moral pomagati Nikolajeva
držati, ko bo blokač tolkel po njem. Toda ni bilo časa za
premišljevanje, ker je prihodnji hip dobil tak sunek v
hrbet, da je kar zletel skozi špalir, ki je še zmerom vodil
k umivalnici.

Zadnji je odkorakal blokač s počasnim, skoraj -pre¬
mišljenim korakom. V desnici je držal bikovko, medtem
ko je z levico pregibal žilo, ko da bi se hotel prepričati,
če je dovolj gi-b-ka.

IV

Umivalnica je bila precej velik, štirioglat prostor,
v katerem se je lahko lagodno umivalo petdeset ljudi
hkrati, če pa je bila stiska, jih je šlo vanjo tudi dve sto.

487

Prežihov Voranc

V sredi sta bila dva velika okrogla bazena, visoka pol
metra. Ob stenah pa so pri tleh bili umivalniki, ki so
obenem služili tudi za umivanje nog.

Ko je blokač s svojimi ljudmi prišel v umivalnico,
sta bila oba bazena prazna. Zaprl je vrata za seboj. Niko¬
lajev je obstal pri zidu in se ni ganil, medtem ko so se
ostali trije jetniki stiskali blizu njega. Bauer, ki je bil
zadnji v vrsti, je bil še bolj bled kakor Nikolajev. Večkrat
je poskušal, da bi Rusa ujel z očmi in ga z njimi vprašal,
kaj naj stori, toda oči Nikolajeva so bile mrtve in so se
zdele, da ne vidijo nikamor.

Blokač je po vstopu takoj odprl pipe v prvem baze¬
nu. Medtem ko so čakali, da se je bazen napolnil do roba,
je blokač narahlo udarjal s koncem bikovke po robu
bazena. V dveh minutah je bil bazen poln, nato je blo¬
kač pipe zaprl in ukazal:

»Los, Nikolajev.. .1«

Toda Nikolajev se ni ganil, ampak je strmel skozi
okno proti sosednji baraki. Tedaj se je blokač obrnil proti
trem jetnikom in zavpil s strožjim glasom:

»Los, los ...!«

Dva jetnika, katerih eden je bil kriminalec z modrim
trikotnim znamenjem, drugi pa Poljak s političnim zna¬
kom, sta se takoj vrgla na Nikolajeva in ga porinila
proti bazenu. Vedela sta, da se pri teh rečeh ni obotav¬
ljati, ker bi bila v nasprotnem primeru gotovo prav tako
tepena kakor Nikolajev, samo s to razliko, da bi ju tepli
zvečer pri apelu na sramotnem odru kot zarotnika. Tudi
Bauer je stopil bliže in se delal, kot da hoče pomagati.

»Hlače dol!« je zdaj zavpil blokač z debelim glasom,
ki je skoraj zazibal vodno gladino v bazenu.

Nikolajev, ki je stal ob bazenu, pa se ni ganil. Nje¬
gov obraz je postal še bolj bled in z njegovih ustnic

488

Tat

je izginila zadnja sled krvi. Torej ga bodo tepli ,po golem
životu! Ker se sam ni ganil, sta takoj pristopila prva dva
sojetnika in imu začela slačiti hlače, ki sta mu jih po¬
rinila pod kolena.

»Los!« je zarigal blokač.

To je pomenilo, da sta dve številki zgrabili Niko¬
lajeva za rame in pripognili gornje telo k robu bazena.
To ni bilo tako lahko delo. Nikolajev je vedel, da je brez¬
umno braniti se kazni, ki ji nikakor ne more uiti, toda
njegovo telo se je kljub temu nagonsko upiralo. In ker
je bil silno močan, ga številki nista mogli dobro pripog¬
niti. Tedaj je grozeč pogled izbuljenih blokačevih oči
prebodel Bauerja, ki se je prihodnji hip kakor utež obe¬
sil na vrat Nikolajeva, in tako so Rusa tri številke po¬
rinile nad vodno gladino. Blokač še ni začel tepsti, ker
je bilo treba prej potopita kaznjenčevo glavo v vodo,
da ne bi mogel tuliti, kajti tako kričanje je bilo zoprno.
Naposled so vsi trije spravili Nikolajeva v predpisani
položaj. Dve številki sta mu nategovali roke na tla, med¬
tem ko mu je Bauer na vso moč tiščal glavo v bazen,
tako da mu je vodna površina zalivala tilnik. Nikolajev
ni smel odpirati ust, ker bi sicer utonil.

Sele zdaj je blokač začel biti. Stopil je dobra dva
koraka nazaj proti vratom, dvignil bikovko visoko v zrak,
in ko je zamahnil, se je pognal od tal, da je njegov za¬
mah dobil večjo silo.

Ta prvi udarec je bil strašen: bikovka se je zagrizla
globoko v napeto kožo. Telo Nikolajeva se je pod udar¬
cem sesedlo. Usta so hotela zatuliti, toda glava je tičala
v vodi in čuti je bilo le nekako grgranje, ki je razbur¬
kalo vodo, da se je razlivala čez rob bazena.

Ko je Nikolajev padel, je njegovo bolečino z vso
silo začutil tudi Bauer. Skozi njegovo telo je šinilo vse

489

Prežihov Voranc

polno strašnih občutkov in bil je na tem, da se onesvesti.
Mižal je sicer, vendar je kljub temu vse natanko videl.
Rad bi si bil še tiščal ušesa, da bi ne čul udarcev, toda
njegove roke niso bile proste. Če bi izpustil glavo, bi
se Nikolajev brez dvoma takoj dvignil iz bazena. Blo¬
kad bi sprevidel njegovo igro in bilo bi po njem. Zato
je kakor kamen visel na tovariševi glavi.

Nadaljnji udarci so bili podobni prvemu. Telo Ni¬
kolajeva so zgrabili krči in ga zvijali kakor črva. Ker
telo ni moglo kvišku, se je zaganjalo naprej, kar je imelo
za posledico, da je voda začela pljuskati iz bazena in
vse tri številke, ki so kaznjenca potiskale v bazen, so
postale mokre. Včasih se je zgodilo, da so kaznjenčeva
usta le prišla do sape, in takrat je Nikolajev zatulil, da
se je tresla vsa baraka. Bolestno hropenje, ki je sililo
skozi vodno površino na dan, je bolelo Bauerja še huje
kakor udarci bikovke. Zato se je trudil, da bi držal Rusovo
glavo čim niže k dnu bazena. To se mu pa ni popolnoma
posrečilo, in ko je blokač štel že čez deseti udarec, je
začel tuliti tudi Bauer.

Vsi štirje, blokač in tri številke, so bili popolnoma
premočeni ne le od pljuskanja vode, ampak tudi od
znoja. Zakaj vsi štirje so morali napeti vse sile, da so
vzdržali pri tem opravilu. Blokač je bil vrhu tega še zelo
nadušljiv, zato ga je napor hotel kar zadušiti. Pihal je
kakor lokomotiva, medtem ko mu je vsa kri stopila v
glavo, da je bil ves zaripel. Toda nehati ni hotel.

»Dvanajst... trinajst... štirinajst... petnajst.. .!«
je štel s težko sapo.

Pri vsakem udarcu je voda grdo zagrgrala in pri
vsakem udarcu je zastokal tudi Bauer.

Ko je naposled padel dvajseti udarec, ki je bil naj¬
strašnejši od vseh, je blokač izpustil bikovko in se čisto

490

Tat

izčrpan sesedel na glinast umivalnik ob zidu. Izvlekel
je velik robec in si začel otirati znoj, ki mu je pokrival
ves obraz. Njegove oči so izbuljeno gledale Nikolajeva,
ki se je počasi dvignil nad bazen. Njegov obraz je bil
podoben mrliču. Dasiravno mu je glava tičala v vodi, je
bilo nekaj minut dovolj, da mu je oči zalila kri. Komaj
se je spravil pokonci, se je že zamajal in bi bil od sla¬
bosti telebnil po tleh, ako bi ga ne bili prestregli obe
številki, ki sta ga poprej držali. Tedaj pa je blokač pri¬
šel do' sape in se zadrl:

»V bazen!«

Kriminalec in Poljak sta tedaj Nikolajeva zgrabila,
ga dvignila in ga posadila v bazen, da mu je mrzla voda
zakrila razbiti del telesa. Potem sta ga zopet postavila
na tla in mu še pomagala, da se je oblekel. S tem je bil
njun opravek končan in izginila sta iz umivalnice.

Ostali so zdaj- le še Nikolajev, blokač in Bauer.
Blokač je še vedno brez moči sedel na umivalniku. Niko¬
lajev je stal na mestu, kamor sta ga postavili številki,
ki sta odšli. Njegovo telo se je treslo kakor šiba na
vodi. Z obema rokama se je držal za rob bazena, da
se ni zrušil na tla. Bauer je stal na drugi strani bazena
in njegova sapa skoraj ni bila lažja od blokačeve. Nje¬
govo razburjenje je naraščalo, dasiravno je bilo mučenja
konec. Oči so mu neutrudljivo iskale oči Nikolajeva, a
jih niso mogle srečati, ker je Rus gledal nekam v da¬
ljavo. Nenadoma pa se je Bauerju posrečilo, da je ujel
pogled Nikolajeva, ki je oživel. Pogled je bil krvav, toda
živ, topel, brez sovraštva. Gledala sta se le trenutek,
toda spoznala sta se in razumela.

Tedaj se je v Bauerju nekaj pretrgalo, ko da bi se
mu telo prelomilo na dvoje. Nato se je zgodilo nekaj
čudnega:

491

Prežihov Vorane

Bauer je skočil na drago stran bazena, prav pred
blokača, se na mah slekel, se nagnil čez bazen in na vso
moč zavpil tik nad vodo:

»Mene tepite! Jaz sem pojedel kruh. Nikolajev je
nedolžen. Mene tepite ...!«

Skozi vrata umivalnice je pogledalo petdeset obra¬
zov. Bauer se je nagnil in čakal, kdaj ga bodo začeli
pretepati. Toda čakal je zaman. Blokač je nekaj časa
zmedeno buljiv v Bauerjevo golo telo, potem pa mu je
obraz postal srdit, medtem ko med pretepanjem Niko¬
lajeva ni bil videti jezen. Nato ga je zgrabil za vrat, ga
zasukal proti vratom in ga na vso moč sunil v zadnjico,
da je jetnik številka 200.000 kakor žoga zletel v gnečo,
ki je silila skozi vrata v umivalnico.

»Idiot...!« je zaklel blokač, ki se je skoraj zadušil
od jeze.

«

492

UMIK

Pred vhodom v taborišče Sachsenhausen nad Berli¬
nom se je ustavil ogromen voz, ki ga je vlekel par
velikih konj. Voz je bil moderen, na gumijastih kolesih,
in je bil mogoče deset metrov dolg in najmanj tri metre
širok. Visoka štrioglata kaseta, ki je bila na kolesih,
je bila podobna črni rakvi.

Takrat se je nad brandenburško pokrajino že ulegla
januarska noč leta petinštiridesetega. Na vzhodu, komaj
dobrih osemdeset kilometrov daleč stran, je gorela ruska
ofenziva, njen plamen je segal visoko pod nebo in raz¬
svetljeval celo vzhodno stran. Ozračje se je že nekaj dni
sem nenehoma treslo. Veličasten in grozoten razpad
tretjega rajha je butal ob naše taboriščno obzidje, za
katerim je drgetalo nad petdeset tisoč ljudi. Okrog ob¬
zidja jih je bilo na milijone, ki so trepetali od strahu.

»Kdo tam?« je zavpila straža z naučenim, skoraj
nečloveškim glasom. Ni pa se moglo zatajiti, da se straža
čudi vozu, ki je ob tej uri 1  zapeljal skozi dva pasa zuna¬
njih ovir.

Vcfcnik je s počasnimi gibi izročil straži papir, ki ga
je pogledala in takoj vrnila na voz. Nato je straža
vprašala:

»Koliko vas je zgoraj?«

»Ali nisi bral? Petdeset!« je odgovoril voznik nekako
malomarno.

Straža, zavita v velikanski zimski plašč, ki je imel
tako ogromen ovratnik, ko da bi ji za tilnikom ležal

493

Prežihov Voranc

cel jezerski oven, je začela odpirati široka vrata iz kri-
žastega železja. Med železno paličevje je bil iz črne litine
vdelan velikanski napis:

»Delo prinaša svobodo.«

Milijon žrtvam je taboriščno' delo prineslo svobodo
večnega počitka.

Ker takrat ni bilo zračnega napada, je pod obokom
svetila močna žarnica, da se je videlo kakor podnevi.
Voznik, ki je sedel na kozlu, je bil prav tako zavit v
velikanski kožuh. Na glavi je imel velikansko kučmo,
ki so v navadi onkraj Odre. Po zunanjosti ga ni bilo mo¬
goče poznati, ali je vojak ali civilist. V kaseti je stalo
nekaj postav, ki so bile zavite v temne cunje, izpod
katerih so se svetili bledikasti, neobriti obrazi. Te po¬
stave so bile podobne strahovom. Več kakor petindvaj¬
set stopinj mraza je bilo sklonjenih nad januarsko noč
in jo grizlo s svojimi mrtvaškimi čeljustmi.

V trenutku, ko se je voz začel pomikati skozi vhod,
se je straža zagnala k vozniku na kozla in se v loku
oprijela za rob kasete. Velikanski plašč je pri tem skoku
ni oviral. Straža je imela nalog, da prešteje vse, kar gre
skozi vhod ali iz njega. Obločnica je svetila ravno> na
odprtino voza. Straža se je nagnila čez rob kasete, toda
sedaj se je zgodilo nekaj čudnega: še hitreje, kakor je
straža skočila na voz, je zdaj odskočila nazaj na tla, kjer
je obstala, kakor bi v tem hipu dobila smrten zabodljaj
v srce. Z njenega obraza je izginila zadnja sled krvi, le
dvoje praznih, prestrašenih oči je buljilo v voznika. Nato
se je začul kratek, zagrljen vzklik:

»Kaj pa je to...?«

»Petdeset mož ...«  je odvrnil voznik in pognal dalje.
Njegov glas je bil skoraj zloben, in če bi straža mogla
videti njegov obraz, bi opazila, da se po njem razliva

494

Umik

skrivnosten nasmeh. Ko je bil voznik, že onkraj vhoda,
je zavpil nazaj proti straži:

»Kam pa...?«  Straža ni odgovorila, ampak je samo
mahnila z roko proti levemu krilu taborišča, kjer je bil
jetniški revir in je iz slabe razsvetljave gledalo nekaj
dolgočasnih barak. Pred prvo barako je voz zopet obstal
in se pogreznil v čakanje. Podoba je bila, da je ta vprega
na svojem potovanju samo čakala. Konja sta sklonila
glave in se stisnila skupaj, voznik na kozlu se je zgrbil
še bolj kakor prej, in strahovi, ki so stegali svoje klju¬
nom podobne obraze čez rob črne kasete, so dobili še
bolj blede in daljše obraze.

Taborišče je bilo še pokonci, ker sirena še ni zatulila
k počitku. Po nekaterih barakah so še delili hrano, po
drugih so iskali uši. Nagi ljudje so v dolgih vrstah stali
pred ušnimi komisijami, ki so pregledovale njih perilo
in obleko. V barakah, ki so imele boljše blokače in sobne
starešine, pa so jetniki že ležali na pogradih in prete¬
govali svoje izmučene ude po tesnih ležiščih.

V baraki, pred katero je voz obstal, je mlad blokač
stal sredi svoje majhne sobice in držal roke v hlačnih
žepih. Poleg njega sta stala še dva blokača dveh sosed¬
njih barak. Prvi blokač je rekel:

»To je driska, prava driska! Pravkar je bil tukaj
kurir. Petdeset ljudi naj prenočimo, petdeset bolnikov,
mi trije ...«

Vsem trem blokačem se je na obrazu poznal neki
poseben odsev, dasiravno na prvi pogled niso bili videti
bolni. Ta oddelek revirja je bil za tuberkulozo in vse
osebje, ki je bilo tu zaposleno, je bilo z blokači vred
tudi tuberkulozno.

»Koliko postelj imaš prostih?« se je obrnil prvi blo¬
kač do soseda na levi.


" 495

Prežihov Voran c

»Dvanajst ležišč, ne postelj,« je ta odvrnil.

»In ti?« je vprašal blokač soseda na desni.

»Nobene,« se je oglasil kratek odgovor.

»In pri meni jih je osem,« je dejal blokač, ki je tiščal
roki v hlačne žepe. Pri teh besedah jih je izmaknil iz
žepov in si segel v kuštrave lase, ki jih je smel zadnji
čas zopet nositi, ker je bil Nemec. Tako se je razlikoval
od ljudi drugih narodnosti, ki so bili ostriženi na »avto-
strado«, to se pravi, da so jih do golega ostrigli po sre¬
dini glave.

Mož si ni segal dolgo v lase, ampak je iztegnil de¬
snico po mizi, ki je stala pred njim, in si ž njo iz velike
steklenice napolnil kozarec ter ga takoj zvrnil vase.
Pil je čisti špirit, ki se je tudi v teh časih še dal »organi¬
zirati«. Za njim sta si napolnila kozarce še onadva blo-
kača in jih izpila do dna. Zdaj so se zganili vsi trije in
njhovi kratki gibi so jih izdali, da so že močno pijani.

»Petdeset mož na dvajset ležišč!« je razburjeno zavpil
prvi blokač. »To je driska! Kam bomo ž njimi ...?«

»Meni se zdi, da je voz že zunaj,« je počasi dejal
drugi blokač, potem pa dodal: »Tega hudiča jaz ne bom
pil. Ali imaš kaj boljšega?«

»Voz naj počaka,« je odločil prvi blokač in se pri
tej priči z vso težo svojega telesa spustil na stol poleg
mize, da je sumljivo zaškripal.

Ta družba je sedela najmanj še dvajset minut v
sobici in pila. Možem se je poznalo, da bodo nekoliko
pozneje šli tja, kamor zdaj z njihovo pomočjo gre toliko
drugih — v krematorij. Od časa do časa je barako stresel
odmev daljnega potresa in takrat so se možje nemo spo¬
gledali. Bolj jih fronta na vzhodu ni vznemirjala.

Cez kakih dvajset minut je blokač, ki je bil omenil
voz pred barako, načel isto stvar. Sedaj je bilo, kakor da


496

Umik

bi prvega blokača, ki je bil med temi tremi; vodilna oseba,
kdo zbodel z iglo: Planil je pokonci in na ves glas zavpil:

»Robert!«

Takoj je stopil v sobo slok, visok jetnik z zebrasto
obleko. Poznalo se mu je, da je Nemec.

»Kakšna svinjarija pa je to? Zakaj pred parako pri
tridesetih stopinjah mraza že pol ure stoji voz s pet¬
desetimi bolniki? Takoj jih spravite pod streho. V vsak
blok jih pride deset, potem bomo videli. Los, los...!«

»Toda pri meni ni prostora,« je skušal ugovarjati
drugi blokač.

»Los, los ...!« je kakor gluh vpil prvi blokač. Robert
je takoj izginil iz prostora, in prihodnji hip je že zadonelo
povelje po vseh treh barakah: »Los, los, los.« Nekaj ze-
brastih bolniških strežnikov je planilo iz barak v noč in
se zagnalo proti vozu, ki je potrpežljivo stal na dvo¬
rišču. Voznik, ki je že poznal svoj poklic, je medtem
odel konja z dvema velikanskima plahtama, ki sta segali
živalima do kopit. iMedtem so stopili na plan tudi trije
blokači.

»Ko bi še malo čakali, bi ne bilo treba dalje čakati,«
je tedaj dejal voznik.

»Kaj?« se je zadrl prvi blokač, ki je bil najbolj pijan.

Toda voznik se ni zmenil, ampak je mimo sedel na
svojem mestu. Tudi potem, ko je blokač še vpil: »Kje so
torej ljudje?«,voznik ni dal nobenega odgovora. Zato
pa je drugi blokač, ki je videl, da čez rob kasete bulji
na tla nekaj strahov, začel tuliti:

»Dol, takoj dol! Los, los...!«

Blokači in sanitejci so obkrožili voz in čakali, kdaj
bodo potniki, ki so bili zgoraj, poskakali dol, dasiravno
je bilo do tal več ko dva metra. Taka je bila navada v

32

497

Prežihov Voranc

taborišču, ki so se je držali tudi bolniki, ki so že z eno
nogo bili na onem svetu. Toda na vozu se ni ganilo nič,
le voznik na kozlu se je kratko in tuje zasmejal.

»Ali bo kaj? Robert, kje imaš bikovko?« je zavpil
prvi blokač pijano. Ne da bi čakal na Robertovo bi¬
kovko, se je blokač pognal proti vozu, se spredaj popel
na voznikovo sedlo in se kljub pijanosti urno dvignil
tako visoko, da se je lahko prijel za rob kasete. Bližnja
žarnica je precej razločno osvetljevala notranjost voza.
Blokač je nagnil svojo pijano glavo čez rob. Zdaj se je
zgodilo z njim, kakor malo prej s stražo pri vhodu: ko
da bi ga kdo udaril po glavi, se je mož spustil na tla,
kjer je nemo obstal razkrečenih ust. Sele čez nekaj časa
je prestrašeno zazijal:

»Kaj je to ...?«

»Petdeset mož, ki jih morate prenočiti,« je mimo
dejal voznik itn pokazal s palcem desne roke nazaj proti
kaseti.

»Kaj pa je...?« sta vprašala oba draga blokača
hkrati in se zazijala proti vozu. Zadevo je rešil neki
zebrasti samitejec, ki se je bil popel na voz, potem pa
odskočil nazaj na tla in čez čas dejal:

»Tu bo treba krampov ...«

Prvi blokač je zdaj naenkrat postal trezen, pristopil
je k vozniku in rekel:

»Kaj pa delate? Zakaj ne peljete v krematorij. ..?«

Toda voznik je bil kakor gluh.

»Izpraznite, jaz tudi hočem k počitku!« je rekel z
osornim glasom. Ker se nihče ni ganil, je voznik zavpil
s srditim glasom:

»Jaz tudi hočem k počitku. Že deset dni vozim to
rakev naokrog in hočem k počitku ...«

498

Umik

Kdo ve, kako dolgo bi voznik še razsajal, ko bi ga ne
zmotil neki strah, ki se je bil pripeljal z njim na
vozu in ki se je tedaj sam začel kobaliti z voza. Z veliko
težavo je strah spravil obe nogi čez rob voza, ker jih
pa ni imel kam upreti in so mu odpovedale tudi roke,
je padel na tla kakor snop. Toda bilo je čudno, da se na
zmrzlih tleh ni ubil, dasiravno je lopnil z glavo tako
močno, da je zabobnela zemlja pod njim. Počasi se je
strah pobral s tal in se tiho postavil med druge ljudi.
Ti ljudje so bili vajeni strahov, ker so se gibali med
samimi skeleti morda že leta in leta, toda kar so videli
zdaj pred seboj, je zrušilo tudi njih. Človek, ki je stal
pred njimi in držal na prsih odejo, ki mu je pokrivala
postavo do kolen, ta človek sploh ni imel več obraza,
ampak namesto njega nekak dolg kljun, nad katerim
sta bili dve luknji. Roka, ki je držala odejo, je bila po¬
dobna krempljem grabežljive ptice. Pod kljunom je imel
strah poševno luknjo, ki je bila na stežaj odprta. Strah
ni hotel čakati,- ne da bi spregovoril besedo in ne da bi
mu kdo kaj ukazal, se je nameril počasnih korakov proti
svetlemu vhodu v barako. Tedaj je sanitejec Robert
vprašal:

»Koliko vas je zgoraj...?«

»Ne vem...!« je odgovoril strah z votlim glasom,
podobnim odmevu, ki je prihajal od vzhoda, kjer je raz¬
padal tretji rajh.

Nato je izginil skozi svetli vhod.

Brez kakega povelja je zdaj zebrasto osebje bolnice
začelo izpraznjevati voz. Od nekod so privlekli lestvo,
po kateri sta dva moža splezala na vrh voza. Ko sta prišla
na vrh, sta nekaj časa zabodeno strmela v notranjščino
kasete, iz katere je gledalo še nekaj človeških kljunov.

32 *

499

Prežihov Vorane

Pogled v kaseto je prevzel tudi sanitejce, ki so bili va¬
jeni taboriških grozot. Kaseta je bila do polovice pokrita
s človeškimi trupli, ki so bila zložena kakor drva drug
na drugega. Vsa ta masa je bila zmrznjena v eno plast,
po kateri je hodilo še nekaj človeških postav s težkimi
lesenimi coklami, ki jih je ovekovečil slavni slikar Rem-
brand pred štiri sto leti kot kulturno obuvalo zapadnega
naroda. Eden od sanitejcev je vprašal:

»Ali so ti že vsi...?«

»Ti so vsi gotovi.. .,« je odgovoril eden izmed stra¬
hov, ki so korakali po stogu.

Medtem ko je to govoril, se je njegov tovariš, ki je
dotlej še stal ob ograji kasete in strmel v razsvetljeni
vhod, pred očmi sanitejcev zrušil na plast, ki je pokri¬
vala voz, in se iztegnil po njej.

Tedaj sta se taboriška sanitejca zagnala čez rob ka¬
sete in stopila na zmrznjeno plast ljudi. Potem sta začela
dvigati strahove na lestvo, ki je bila prislonjena od
zunaj na voz. Spodaj sta k lestvi pristopila dva druga
sanitejca, ki sta pomagala ljudem na tla. Tako so sneli
z voza devet strahov, ki so si bili vsi podobni kot jajce
jajcu. Vsak strah je nameril svoj korak proti svetlemu
vhodu, brž ko je bil stopil na tla, toda nobeden ni mogel
hoditi ter je le s pomočjo tovarišev iz barake mogel
doseči prag.

Medtem sta sanitejca na vozu izpraznila kaseto.
Robert je začel preiskovati še površino zmrznjene plasti
in je z rokami tipal po kljunastih obrazih. Povsod je
otipal sam led.

»Ta je še živ!« je naenkrat vzkliknil, ko je otipal
telo, ki se je pred nekaj minutami iztegnilo po ledeni
plasti. »Ta še diha!«

500

Umik

S tovarišem, ki je priskočil, sta dvignila že na pol
trdo truplo ta ga izročila rokam, ki iso molele pri lestvi.
Te roke so telo položile na nosila ta ga odnesle v
barako.

»Ali ste gotovi?« je tedaj vprašal voznik.

Trije blokači so še zmeraj nepremično stali pred
vozom ta strmeli v njegovo čmo podobo. Čez branden-
burško planoto je pritiskal tak hud mraz, da se je zdelo,
da lomi redko borovo vejevje, ki je obkrožalo taboriško
obzidje. Sanitejci so izginili v barako. Tedaj se je voznik
splazil s kozla in rekel:

»So vsi. .. ?«

»Da,« je odgovoril prvi blokač.

Nato so vstopili vsi štirje v barako. Soba je bila že
prazna in zato je bilo za strahove z voza v njej dovolj
prostora. Polagoma so se jeli tajati ta postajali so še
groznejši, posebno zato, ker so se jim začele svetiti oči.
Pred njimi je stal Robert; ko je vstopil blokač, mu je
dejal:

»Zdaj bi jih bilo treba najprej okopati...«

»Okopati...« je menil blokač odsotno. Toda ko
da bi nekaj tresknilo v njegovo tolsto glavo, je na vse
pozabil in začel vpiti:

»Da, okopati, okopati! Razušiti...!«

Nekateri drugi so začeli vpiti: »Los, los, los!«

Strahovi, ki so sloneli ob dolgih mizah, se niso
premaknili, ko da bi tega povelja ne slišali.

Tedaj se je oglasil voznik in rekel z nesramnim
glasom:

»Čemu kopati? Jutri bo vsemu konec ...«

Kakor na povelje so se strahovi drug za drugim zru¬
šili na tla, se raztegnili po podu in se pokrili s tenkimi

501

Prežihov Voranc

odejami, ki so jih dotlej imeli ogrnjene čez rapiena. Bili
so podobni mrličem. Robert in njegovi sanitejci niso več
skrbeli zanje. Bili so že obsojeni na smrt, in med živimi
in mrtvimi je nastal velik prepad.

Eden izmed blokačev pa se je le še spomnil:

»Ali je v kuhinji še kaj ostalo?«

Robert je pogledal po živih mrličih in menil z glasom,
ki je razodeval nepotrebno skrb:

»Bom pogledal.« Potem se je odstranil.

Neki sanitejec je prinesel od nekod stog odej in jih
začel metati po ležečih mrličih. Ko je bil gotov, je dejal:

»Tukaj ne smejo zmrzniti ...«

Trije blokači so se umaknili v izbo, za njimi je
stopil tudi voznik, ne da bi ga bil kdo povabit. Na mi¬
zi je še stala do polovice prazna steklenica s špiritom,
ki jo je voznik takoj nagnil na usta in izpil do dna.

Prvi blokač se je tedaj obrnil k njemu in ga vprašal:

»Kaj pa je pravzaprav? Jaz ničesar ne razumem ...«

»Umikamo se,« se je glasil voznikov odgovor.

Zdaj so molčali vsi štirje, dokler voznik ni začel:

»Bilo je pred desetimi dnevi. Naša komanda je bila
na desnem bregu Odre. Rusi so se že bližali našemu
taborišču in nekega dne je prišlo povelje: ,Takoj se
umakniti proti zapaduf Tisti dan, ko je prišlo povelje
za umik, smo imeli 50 bolnikov. Namesto da bi bil naš
komandant napravil, kar se je dalo napraviti, je ukazal
teh 50 bolnikov naložiti na voz in vse skupaj pognati
proti zahodu. Drugi so šli peš. Potem smo srečno preko¬
račili Odro. Nato smo se zagnali na zahod. To je bila
vražja pot. Ceste vse nabito polne, vse diirja na zahod.
Vojaštvo, civilisti, milijoni beguncev, ni mogoče popi¬
sati. Nad nami pa granate in bombe... Kakor nalašč je
že prve dni pritisnil hud mraz — dvajset, trideset stopinj

502

Umik

pod ničlo. Zdaj traja to že osem dni in je vsak dan
huje... Za tri dni smo imeli hrane s seboj, potem je je
zmanjkalo. Take prtljage nihče noče pod streho, kaj šele,
da bi dobili kje kakšno hrano. Pet noči smo prenočevali
kar pod milim nebom. Gori na vozu se je tedaj plast
dvignila meter visoko in se strdila... Včeraj jih je bilo
še dvajset pokonci, danes jih je še deset... Jutri bo
gotovo vsega konec... Straža na vozu je izginila že
prve dni in ostal sem sam. Nikjer te nočejo poznati,
nikjer nočejo sprejeti take prtljage. Nocoj bi moral prt¬
ljago oddati tukaj, toda vaš komandant je vpil kakor
blazen: ,Kaj mi znarl Dalje, dalje! Na zahod...' Kljub
temu smo napravili nad sto kilometrov. Boljševiiki nas
ne bodo dobili v pest...«

Blokači so strmeli v moža z brezumnimi očmi. BiH
so že deset let v taborišču in si niso mogli več misliti,
kaj se godi zunaj obzidja. Potem se je eden le zganil
in menil;

»Zakaj pa ne pustite voza za cesto ...?«

Tedaj se je voznik hripavo nasmejal:

»Ali si znorel? Prvič nimaš niti kam izginiti, ker je
vse polno beguncev; še na voz se mi gredoč zbašejo.
Dalje ne kaže čakati boljševikov. Ali ste že slišali, kaj
delajo z Nemci? Jaz jih ne bom čakal. In potem, povelje
je povelje.«

»To je res, toda, ali boste vozili do Rena to zalogo?«
je majal z glavo nejeverni blokač. Potem je še dodal:
»Če postane topleje ...?«

»Na to bom potem mislil, ko se bo zgodilo. Sedaj
vem le eno, boljševiki me ne smejo dobiti.«

»Toda jutri bodo vsi zmrznili...« je vlekel dalje
blokač, »in potem zalogo kje odložiš...«

503

Prežihov Voranc

»To mi še v glavo ne pade. Takoj bi mi rekvirirali
vprego in bi moral peljati kdo ve kam, morda celo nazaj
proti fronti, Rusom v žrelo. Pustil boni vse, kakor je, in
vozi dalje na zahod. Medtem bo že prišlo do' neke spre¬
membe. Naš firer je napovedal konec ruske ofenzive.«

Sedaj so vsi štirje molčali. Potem je voznik vstal in
rekel:

»Jutri zjutraj ob štirih.«

Pred blokom je zasukal voz v velikem krogu in po¬
časi zapeljal proti razsvetljenemu izhodu. Na vzhodu se
je do sredine neba dvigal požar razpada tretjega rajha.

9

504

PRED OBLIČJEM ZMAGE

Takrat so se Rusi bližali Odri.

Naše taborišče je bilo osemdeset kilometrov zahodno
od Odre in se je že osem dni treslo noč in dan od topov¬
skih salv ter neprestanih bombnih napadov. Več sto
kilometrov v globino in širino se je raztezalo ognjeno
žrelo Berlina in njegove okolice. Noč in dan sta se podi¬
rala nebo in zemlja.

Sredi tega žrela je ležala ena sama prostrana jasa,
ki ni gorela. To je bilo naše taborišče, ki so ga napadalci
varovali. Zato so vanj od vseh strani začeli vdirati
esesovci in najhujši branilci tretjega rajha, ker je nek¬
danji kraj smrti postal rešilni otok v razburkanem morju
strahovite propasti.

Pred vhodom v prvi pas taborišča je že nekaj mese¬
cev stala visoka hiša brez ostrešja. Z njenega pročelja
se je od večnega potresa odluščil omet, da se je na zidu
pokazal velik črn napis, ki je bil ob volitvah v nemški
državni zbor leta 1932 volilna parola nemške Komuni¬
stične partije:

»Kdor voli Hitlerja, voli vojno!«

Napis je strmel po pogorišču in molčal. Ljudje, ki
so korakali mimo te hiše, so strmeli v ta napis in molčali.
Niso pa molčali zvočniki, ki so v taborišču vsak večer
tulili:

»Zmagali bomo, ker je firer tako rekel!«

V taborišču je vsak večer stalo na prostoru za apele
nad petdeset tisoč jetnikov ter prisluškovalo razpadu na

505

Prežihov Voranc

Odri, medtem ko so njihove oči strmele proti odru, ki se
je dvigal sredi prostora za apele. Na tem odru so vsak
večer izvrševali sodbe nad tistimi, ki jih je taboriščna
komanda obsodila. Sredi odra so molele kvišku sloke
vislice. Tik odra je bil montiran velik zvočnik, ki je vsak
večer redno vpil po taborišču:

»Poljak Adam Mazur je obsojen na petindvajset
udarcev, ker je ukradel kilogram kruha.«

»Rus Ivan Gibkov je obsojen na petdeset udarcev,
ker je v usnjami ukradel par podplatov.«

»Rus Dimitrij Orlov je obsojen na'sto udarcev, ker
je uničeval narodno imovino.«

Pri vsakem razglasu je nad odrom na dolgem drogu
zabingljal corpus delicti, to je par podplatov, uničena
narodna imovina v obliki strganih hlač in opeki podoben
hleb kruha, ki je tehtal en kilogram.

Včasih je zvočnik sredi taborišča razglašal še hujše
obsodbe. To se je zgodilo tudi tedaj, ko se je osemdeset
kilometrov daleč stran podirala Odra. Godilo se je
nemoteno tudi v svitu ognja, ki je prihajal s fronte.
Zvočnik je vpil tako glasno, da je prevpil hrup, ki se je
razlegal od vzhoda:

»Rus Nikolaj Kaletka •— obsojen na smrt z obeše-
mjem, ker je pobegnil z dela.«

»Poljak Zigmud Habira — obsojen na smrt z
obešanjem, ker je pobegnil z dela.«

»Francoz Andre Ribet — obsojen na smrt z obeše-
njem, ker je pobegnil z dela.«

Sto tisoč pogledov se je zapičilo proti odru. Več
tisoč oči gleda sicer stran, ker se jim te večne obsodbe
večer za večerom že gabijo, toda vse je zaman, naj gle¬
daš, kamor hočeš ali celo mežiš, oči vidijo razsvetljeni
oder in vidijo, kako .potiskajo Nikolaja Kaletko pod

506

Pred obličjem zmage

vislice. Vidijo, da je Kaletka še čisto mlad fant, ki ves
prepaden strmi okrog sebe, ker stvari ne more razumeti.
Preden pa jo doume, že binglja njegovo mlado telo na
vislicah.

Oči vidijo Poljaka Habiro, ki je močan mož in ki sam
stopa po odru do vislic. Njegov obraz je skoraj črn. Oči
vidijo, kako mu rabelj natika zanko na vrat in vidijo,
kako se potem rabelj obeša Habiri za pete, ker Poljak
Habira noče naglo poginiti.

Oči vidijo in tudi ušesa slišijo zadnjo uro Francoza
Ribeta, ki noče umreti in ki je tako slab in prevzet od
smrtne groze, da ne more sam korakati po odru, ampak
ga morajo rablji in vojaki dobesedno nositi. Zraven Ribet
tarna na ves glas kakor otrok. Sliši se njegovo klicanje
žene in otrok. Potem se sliši, kako se težka pest sesede
na njegova usta, nato se čuje kletev:

»Drži gobec, svinja ...!«

Potem Ribet zabinglja.

Osemdeset kilometrov vzhodno od taborišča se tretji
rajh podira v počasnem razpadu. Taborišče se trese
od tega podiranja in gori v svitu njegovega požara.
Petdeset tisoč človeških src trepeta, ker so obdana z
železnim plotom, ki je nabit z električnim tokom. Prve
večerne sence se sklanjajo čez taborišče. Sto tisoč oči
je uprtih v žrelo velikanskega zvočnika, ki zija nad
prostorom za apele. Oder je obdan z verigami esesovcev,
zato so živci napeti. Naposled le zatuli zvočnik s hrešče¬
čim glasom:

»Rus Vladimir Kozilov — obsojen na smrt z obe-
šenjem, ker je pobegnil z dela. Pred izvršitvijo smrtne
obsodbe prejme Kozilov petdeset udarcev, ker je na begu
kradel državno imovino.«

507

Prežihov Vorane

Vsem zastane sapa, ko slišijo to obsodbo, ki je tudi
za vsega vajen svet nekaj novega, nekaj nezaslišanega:
petdeset udarcev pred smrtjo!... Kaj takega še ni bilo.
Kaj je kradel Kozilov med begom? Na njivi si je izpulil
nekaj kolerabe in jo jedel, ker drugega ni mogel dobiti.
Ta koleraba je zdaj zabingljala na drogu nad odrom kot
corpus delicti Kozilovega zločina.

Ena sama, debela koleraba...

Vsi na prostoru za apele so tako tihi, da se sliši
vsako dihanje. Tedaj priženejo Kozilova na oder in ga
pritrdijo na kozla. Jetnik — kriminalec, ki ima službo
pretepača in ki je v tem pravi specialist, se loti posla
in začne biti po Kozilovu. Komandant eksekucije šteje
udarce.

. pet... deset.. .petnajst...« Čuje se čisto na¬
tančno, kako udarci grizejo Kozilovo meso, kako poka
koža na napetem telesu. Nobenega drugega odmeva ni
slišati.

Naenkrat se zadere glas komandanta eksekucije:

»Šajskerl, ali ne znaš tepsti?«

Po tem izbruhu iztrga komandant bikovko iz rok
pretepača, ga porine stran in začne sam biti po napetem
Rusu. Pri tem šteje na ves glas:

»Enaindvajset ... dvaindvajset ... petindvajset ...
trideset. . . štirideset.« Komandant eksekucije bije po
Kozilovu z vso močjo svojega zavaljenega telesa. Pozna
se mu, da ga je prevzel neki sveti ogenj, neko notranje
sovraštvo, ki je njegovo silo še povečalo. Ko šteje čez
trideset, se pri vsakem udarcu čuje tudi njegova težka
sapa:

»H-aa-aaa-! H-a-aa-aaa...!«

Ko pride čez štirideset, omaga. Pravzaprav je nje¬
gova roka od prvotnega napora oslabela in zato se mu

508

Pred obličjem zmage

zdi, da bi jo Kozilov predober kup odnesel. Zato zakolne
na ves glas:

»Herrgottsakrament!«

Tedaj naglo priskoči drugi esesovski oficir, apelfirer
Bachstelze, vzame bikovko in začne tolči po telesu, ki
je bilo nategnjeno na kozla. Po vsem prostoru je završelo:

»Bachstelze...«

To je pomenilo toliko, ko da bi vsi dahnili:

»Sedaj, Kozilov, te bo vrag vzel...« Zakaj Bachstelze
je bil v taborišču znan kot največji trinog. Petdeset tisoč
teles je zadrhtelo. Bachstelze je bil, kakor da bi pobes¬
nel. 2e davno je padlo več kakor petdeset udarcev, toda
esesovec še ni hotel nehati. Videti je bilo, da ga je
prevzel pravi bes do človeka, ki je bil napet na kozla.
Roka mu je omagala, ko je zraven vpil:

»Ali boš tulil... ali boš tulil, svinja...!«

Toda človek na kozlu ni tulil niti ni dal od sebe
najmanjšega glasu. Živci petdeset tisoč tovarišev so bili
napeti kakor antena, vendar niso mogli zaznati najrah¬
lejšega znamenja slabosti Kozilova.

Udarci so se usipali kakor toča in tolkli kakor bati.
Hitlerjevi oficirji na odru so kar pobesneli. Ko Bach¬
stelze ni več mogel tolči, je bikovko zagrabil lager-
komandant Zirment in je nekaj časa bil. Za njim je bil
še stražni komandant Ritter. Kozilov je tako dobil gotovo
že visoko nad sto udarcev in še vedno ni dal glasu od
sebe. Ritter, ki je bil zadnji, je tedaj obupal.

»Satanov sin!« je zavpil na ves glas in zagnal bikov¬
ko pod vislice. Potem je zaukazal: »Hitro končati!«

Nato je izvlekel iz žepa moder robec in si obrisal
pene, ki so se mu med bitjem nabrale okrog ustnic. Neki
drug oficir je še zaklel:

»Taka nesramna svinja!«

509

Prežihov Voranc

Tedaj je pristopil rabelj, ki je imel to dobro službo
že nekaj let v svojih rokah, in je odvezal Kozilova.

Odvezani obsojenec se ni mogel več držati pokonci,
zato sta ga rabelj in njegov pomočnik morala skoraj
nesti pod vislice. Zdelo se je, da je Kozilov že otrpnil.
Toda pod vislicami se je obsojenec narahlo zdrznil in
odprl oči. Njegov obraz se je obrnil proti petdeset tisoč
tovarišem, ki so strmeli vanj s prostora za apel,- v večer¬
nem svitu se je zdelo, da se ta obraz sveti. Navzlic temu
se je njegovo telo majalo in sta ga morala dva pomoč¬
nika držati. Tedaj mu je rabelj začel jadrno natikati
zanko na vrat...  Takrat se je začul čist glas:

»Živela Rusija ...«

Nato se je glas utopil, kakor da bi ga zalila kri.

Prihodnji hip se je Vladimir Kozilov dvignil nad
oder, da so ga zdaj lahko zagledali še tisti, ki ga do zdaj
niso mogli videti, ampak so samo slišali njegov kratki,
svetli pozdrav.

Oficirska sodrga na odru je izginila, ko da bi jo po¬
metel veter, ostala je samo še straža z rablji. Petdeset
tisoč ljudi je zapuščalo prostor s trudnimi, mrtvaškimi
koraki. Večerni zrak je drhtel od topovskih salv, ki so
hrumele od vzhoda. Ves vzhod je žarel s svetlim plame¬
nom velike, bližajoče se zmage.

510

SVIN'JA

Ko sem toliko odrastel, da sem začel spoznavati raz¬
liko zemeljske površine in sem ločil goro od doline, sem
že začel kazati očetu na orjaško temačno goro na severu
in ga spraševati:

»Kaj pa je tam ;  ta gora ...?«

In oče, ki je bil moj prvi učitelj zemljepisa — poznal
je vse hribovje in gorovje, kakor daleč je segalo oko —
mi je odgovoril z nekim skrivnostnim poudarkom:

»To pa je Svinja...«

Ime te gore je čudno delovalo name. Najprej sem
iskal prispodobe s tisto živaljo, ki sem jo tudi že poznal
in ki je bila zaprta v hlevu, toda nobene podobnosti
nisem mogel najti med njo in med to goro. Zato sem
vtaknil prst v usta in molče zijal proti široki gori.

Od naše hiše se je videlo pol koroške dežele. Že
dolgo sem vedel, kako se imenuje gora, pod katero smo
živeli. Vedel sem tudi že za ime gore, ki se je košatila
nekoliko zapadno od nas in ki se ji je reklo Peca gora.
Znano mi je bilo tudi že ime visoke gore, ki je stala na
severu, skoraj vštric Svinje, in ki se je imenovala Golica.
Na desni strani, kjer je sonce vzhajalo, se je vleklo
dolgo, slemenasto gorovje, ki je imelo več vrhov. Tudi
za to gorovje sem vedel, da se imenuje Poharca.

Med Peco in med Svinjo je bilo veliko prostora, ki
ga je napolnjevala široka planjava s polji in dobravami,
po katerih je ob lepem vremenu blestelo veliko belih pik.

511

Prežihov Voranc

»Kako se imenuje ta dolina?« sem vprašal očeta.
Moj glas je skoraj drhtel od radovednosti.

»To je Podjuna ...« mi je razložil oče.

Oče pa, ki se je spoznal tudi na gospodarsko zem-
ljepisje, je nadaljeval:

»Podjuna je koroška žitnica, tam je kruh doma ...«

Moje mlade oči se niso mogle napiti podobe teh
daljnih dobrav, ki jih je oče že ob prvem spoznanju po¬
vezal s kruhom, zame že takrat najsvetejšo stvarjo. Zato
se nisem naveličal po cele ure strmeti v širne dobrave
na zapadni strani. Včasih, kadar je bilo lepo vreme in
so se sončni žarki posebno močno upirali v dobravske
nižave, se je nekje na dnu nenadoma tako močno zabli¬
skalo, da so sončni žarki segali do naše gore. Ko je ta
blisk skopmel, se razen temačnih dobrav zopet ni videlo
ničesar več.

»Kaj pa je to ...?« sem skoraj nestrpno vprašal očeta.

»To je Drava, naša koroška voda...« mi je odgo¬
voril oče.

Zvok očetovih besedi je bil slovesnejši in globo-
kejši kakor pri navadnih besedah. Zato se mi je ime
vode Drave že od prvega začetka tako globoko vtisnilo
v srce, in kadar ga slišim, ga vedno vnovič občutim
kakor pesem iz svoje mladosti, ki ne ogluši, dokler je
srce še toplo.

Med Svinjo in med Golico se je razprostirala še
druga taka dobrava, ki je bila podobna Podjuni, samo da
je bila ta še mračnejša in na njej tudi ob lepem
vremenu skoraj ni bilo razločiti kakih svetlih pik. Bila
je od nas mnogo bolj oddaljena kakor podjunske
dobrave. Ko sem dolgo časa nem strmel vanjo, sem
naposled le vprašal očeta, kako se ta daljnji kraj imenuje.

512

Svinja

»To je pa Laboška dolina,« mi je odgovoril šele čez
nekoliko časa. Medtem ko je bil pri razlagi zemljepisja
očetov glas domač in topel, je bil zdaj skoraj mrzel.
Še bolj tuj pa je ta glas postal, ko je čez nekaj časa
nadaljeval:

»V Laboški dolini so Nemci doma. ..«

Oče se torej ni spoznal le na gospodarsko zemlje-
pisje, ampak tudi na politično, dasiravno ni videl šole od
znotraj. Široka dolina med Svinjo in Golico mi je vzbu¬
dila nove misli.

»Ali je za Svinjo in Golico tudi še svet... ?« sem
spraševal očeta in skušal prodreti s svojimi žejnimi očmi
za obe gori.

»Tudi tam je še svet...« je odgovoril oče kratko.

»In kdo živi tam?«

»Tam živijo Nemci...« me je podučil oče.

Z mojih oči je začela padati mrena. Obrnil sem se
proti jugu in proti vzhodu in vprašal:

»Ali je za Peco in za Poharco tudi še svet...?«

»Tam je tudi še svet.«

»In kdo živi tam...?«

»Tam živijo Slovenci...« Očetov glas je postal spet
toplejši.

Zdaj se mi je začelo jasniti. Najprej sem mislil, da
je samo toliko sveta, kolikor sem ga mogel objeti s svo¬
jimi očmi. Bil sem prepričan, da so tiste visoke gore, ki
sem jih vsaik dan lahko gledal, mejniki našega sveta
in da za njimi ni ničesar več. Moja domišljija še ni bila
tako razvita, da bi si za temi mejniki, ki so se imenovali
Peca, Poharca, Svinja, Golica, Plešivec in Uršlja gora,
mogel misliti kako življenje.

Zato sem si pa tem bolj živo vtisnil v svojo mlado
rast svet, ki se je raztezal med temi visokimi mejniki.

33

513

Prežihov Voran c

Zelo hitro sem se spoznaval s svetom, ki se je raztezal
v tem štirikotu. Kmalu sem vedel za vsak vrh in za vsa¬
ko globačo. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin hribovje,
ki je ležalo pred Peco in ki se je imenovalo Macigojev
vrh. To pa zategadelj, ker je oče vedno klel, kadar se je
tega hribovja prijela megla, ker je vedel, da bo čez pol
ure dež; pri nas pa je na primer bilo seno na travniku.
Še trdneje se mi je vtisnilo v spomin pohlevno gorovje,
ki je bilo do vrha obljudeno in ki je ležalo pred Svinjo
in Golico. Ti vrhovi so se imenovali Komel in Strojna.
Kadar se je po teh vrhovih začela vlačiti megla, je bilo
gotovo, da bo čez uro ali dve pri nas padala toča. Med
temi hribčki so se vlekle tesne globače, ki 1  so tudi imele
vsaka svoje ime. Za Macigojevim vrhom je bila nevidna
globača, ki se je imenovala Jazbina. Njeno ime se
je vtisnilo vame ko .teman svet. Mnogo svetlejši je bil
hrib, ki se je dvigal nad njo in ki ga je oče imenoval
Pogorevc.

Medtem ko sem jaz strmel proti Svinji in Golici, za
katerima sem slutil neznan svet, obljuden z jNemci, je
oče še naprej razlagal svoj zemljepis. Nekega dne je
nenadoma rekel:

»Nemci tepejo ...«

To je bilo zame neprijetno odkritje. Dasiravno |e
nisem nosil hlač, ampak še krilce, sem že dobro vedel,
kaj pomeni beseda — tepejo. 2e nekajkrat sem jih dobil
od očeta, ker ga nisem ubogal. Zato me je že v rani
mladosti popadel strah pred Nemci, jci živijo onkraj Svi¬
nje. Še danes mi ni popolnoma jasno, kako je prišel oče
do takega sklepa, da Nemci tepejo. Bržkone je ponavljal
kako staro, še ne zapisano ustno izročilo, ki je nastalo
takrat, ko so bavarski in frankovski kralji začeli po naši
deželi naseljevali nemške graščake, valpte in biriče, in

514

Svinja

ko je slovensko ljudstvo postalo njihov suženj. Podobno
kakor moj oče, so mi govorili tudi še nekateri drugi
stari ljudje.

Od takrat je minilo skoraj petdeset let. Vso to dolgo
dobo sem preživel blizu Nemcev ali tesno skupaj z Nem¬
ci, in zdeli so se mi kakor drugi ljudje. Zato me očetove
besede niso mogle nikoli popolnoma prepričati. O res¬
ničnosti očetove trditve sem se šele prepričal, ko je
Hitler okupiral naše kraje in sem z drugimi Slovenci vred
čutil težke posledice okupacije. Moram reči, da ne
poznam evropskega naroda, ki bi za pretepanje svojih
soljudi imel tako proste roke, kakor jih ima nemški
narod. Moj oče je imel prav, ko me je tega učil že pred
petdesetimi leti.

Ko sem začel hoditi v šolo, nas je tudi učitelj začel
učiti zemljepisa. Toda njegov pouk ni bil tako življenjski
in tako prepričljiv, kakor je bil pouk mojega očeta.
Učili smo se na zemljevidu. Na njem nam je učitelj
pokazal grdo, rjavo piko, in rekel:

»To je Saualpe.« Govoril je nemško.

Ko smo debelo gledali to razodetje, ki ga nismo ra¬
zumeli, je učitelj povedal po slovensko:

»To je Svinjska planina.«

Sedaj smo bili že doma. Potem smo zvedeli, da je
ta gora visoka nekaj čez dva tisoč metrov in da je do¬
bila svoje ime od svinj, ki so se v davnih časih pasle po
njej. Mnogo pozneje sem slišal in bral, da prihaja njeno
ime od svinca, ki se skriva v njenih nedrih, medtem
ko so Nemci mislili, da prihaja njeno slovensko ime od
svinj, in so jo prekrstili v Saualpe. Svinec se imenuje
tudi trg, ki leži ob njenem zapadnem vznožju. Ne vem,
če je ta slovenska razlaga resnična, toda kadar koli mi
je prišlo ime te gore na misel, nisem nikdar imel

33 *

515

Prežihov Voranc

občutka, da je v zveži s  kakimi svinjami. In tako občuti
vsak človek, ki to goro gleda z njenega južnega vznožja.

Temna gora sredi širokih dobrav je tako' rastla
pred menoj kot mejnik rodovitnosti. Pri nas je bila
trda za kruh, oče pa je goro in njeno deželo opisoval
kot žitnico. Če je kak hlapec zašel v njene kraje, v La-
boško dolino, ga ni bilo več nazaj. Če je še prišel kdaj
na obisk, je našim ljudem pripovedoval, da tani jedo
štruklje trikrat na teden in jih zajemajo iz same zabele.
Vsakemu tretjemu kmetu se od masti stuli 1  grlo. K vsa¬
ki mali južini dajejo toliko slanine, da ne ješ slanine h
kruhu, ampak kruh k slanini. Mošta imajo tam toliko, da
na njem kuhajo žgance in štruklje.

Moj oče je vse življenje sanjal, da bi si kupil po¬
sestvo ob vznožju Svinje. Vedel je, da je v teh krajih
mnogo kmetij naprodaj; iz naših krajev se je takrat
preselilo mnogo kmetov na severni breg Drave, kjer je
kapitalizem hitreje rušil kmetije kakor pri nas. Vsako
leto enkrat se je podal na pot in prebrodil ves severni
breg Drave od Krke do Rude ter si iskal primernega
posestva, kamor bi se preselil. Toda vsakokrat se je
vračal ves upehan in potrt in nam tožil:

»Otroci, nič ni. Tam gori je vse predrago za take
siromake, kakršni smo mi...«

Tako je bila dežela pod Svinjo v našo družino
vcepljena kot obljubljena dežela, ki je nedosegljiva. Ne¬
koč je očeta ta hoja zanesla tudi v dolino med Svinjo
in Golico, v Laboško dolino, dasiravno se je oče teh kra¬
jev bal zaradi nemštva. Ko se je vrnil, nam je pripo¬
vedoval:

1  posuši

516

Svinja

»V Laboško dolino ne bi šel za noben denar. Kme¬
tije so tam krasne in poceni, toda pri vsaki hiši je naj¬
manj en intabuliran terc 1 , pri marsikaki hiši pa tudi po
dva ali trije, za katere moraš skrbeti. Zato bomo raje
ostali tukaj.«

Konec prejšnjega stoletja so ljudje iz naših krajev
začeli v velikem številu hoditi za kruhom v Laboško do¬
lino in pod Svinjo. Hodili so tja žet; služili so za posle,
za drvarje in za tesače po obširnih gozdovih kneza Hen-
kel-Donnersmarka in samostana v Šempavlu. Nekaj let
so se ti ljudje vračali nazaj z blestečimi srebrnimi veri¬
žicami in velikimi tolarji na zelenih lajbičih 2 . Polagoma
pa so se nekateri nehali vračati. Zmanjkalo jih je. Fantje
so si našli tam neveste in so se poženili. Ženitev v
Laboško dolino ali na Svinjo je pri nas pomenila veliko
srečo, o kateri je dolgo govorila cela soseska.

Z našega vrha se je videlo najmanj sto kmetij in
bajt, ki so bile raztresene po sosednjem hribovju. Oče mi
je včasih razkazoval, iz katerih hiš so ljudje odšli v
severne kraje. Če sem pazno prisluhnil njegovemu nizke¬
mu glasu, se mi je zdelo, da veje iz njega neka zavist.
Mnogi njegovih sovrstnikov sedaj dobro žive v sencah
teh dveh mogočnih severnih mejnikov, on sam pa se
muči tukaj na teh odorih. Toda to je bilo le za hip. Senca,
ki je za hip pokrila njegov obraz, je takoj zopet izginila
in že je spregovoril z nasmejanim obrazom:

»Poglej, naši kraji so tudi lepi ...«

Nekaj desetletij je kazalo, ko da cela Laboška
dolina išče ženinov na našem, na južnem bregu Drave.
Ti srečneži so se skraja še pogosto vračali v naše kraje,

1  idiot

-  telovnikih

517

Prežihov Voran c

potem so začeli zaostajati. Prihajali so vedno bolj pored¬
koma, dokler niso nazadnje popolnoma izostali. Od kraja
so še govorili slovenski, potem so začeli mešati vmes
važne nemške besede in jim ni bilo mar, ali jih
domačini razumejo ali ne, nazadnje pa so govorili že po¬
polnoma nemški. Že prvi rod se nam je odtujil. Ako> bi
naše ljudstvo bilo zavedno in bi se sproti ne ponemče-
vali tisti, ki so se z južnega brega Drave naseljevali na
njenem severnem bregu, bi Slovenci proti koncu prejš¬
njega in v začetku sedanjega stoletja lahko poslovenili
prelepo Laboško dolino. Tako pa smo bili dobri le za
pleme in nič več.

Svinja planina na severu je zato v moji mladi duši
rastla kakor večen mejnik naše dežele, kakor spomenik
dobrega, lahkega življenja in krajev, kjer siromaštva ne
poznajo. Postala mi je nepozabno znamenje cele koroške
dežele, in koder koli sem v svojem življenju hodil, sem
jo vsekdar imel pred očmi, kadar sem se spomnil svoje
domovine.

Svinja je stala nad Podjuno vsa temna in nespre¬
menjena in gledala po koroški deželi s svojimi večnimi
očmi. Bila je kakor slepa in gluha za spremembe ob
svojem vznožju, kjer so izginjala cesarstva in propadale
države. Odmevi tega življenja so komaj butali do Djekš,
do Kneže in do Krčanj, do naših vasi, ki so skoraj tisoč
metrov visoko nanizane po njenih sončnih bregovih.
Minila so desetletja in Svinja je stala tiha in temačna,
kakor takrat, ko jo je moje oko šele začelo odkrivati.
Ko bi me moj oče šele tega dne začel učiti zemljepisa,
bi moral učiti:

»Tam je tista gora, Svinja, toda stoji že v drugi
državi, v Avstriji...«

518

Svinja

Prav tako bi mi moral razlagati, da tisti mali, štiri¬
kotni svet, ki sem ga začel spoznavati in ljubiti, ni moja
domovina, da velik del tega sveta ne sodi v mojo 1  rodno
deželo, ampak v drugo državo, v Avstrijo. Tam bi
ležale rodovitne podjunske dobrave, tam bi se ob lepih
sončnih dnevih bliskala voda Drava. Zaokroženi svet hri¬
bov in dolin, vi  katerega sem nekoč rastel, bi se raz¬
dvojil in čisto gotovo bi se raizdvojila tudi moja mlada
duša. V mojem srcu bi ne pognala tista enotnost, tista
združenost, ki mi je pozneje dala potrebno ravnotežje za
borbo z življenjem. Ko bi strmel v Svinjo goro, bi strmel
v tujo deželo, kakor sem strmel v Laboško dolino. Zakaj
zgodilo se je, da so medtem po skupnem svetu potegnili
mejo. Globače na jugovzhodnem delu in njene gore so
prišle v eno državo, Svinja in podjunske dobrave pa v
drugo. Peca, ki je bila eden izmed večnih varuhov te
dežele, se je precepila na dva dela.

Toda ta delitev gora in dobrav se je zgodila le na
zemljevidih; v srcih velike večine ljudi, ki so ta svet
vsak dan gledali in srkali vase, ta delitev ni bila nikoli
priznana. Kakor nekdaj, ko je pri nas nastalo ustno
izročilo, da Nemci tepejo, in potem, ko me je oče učil
zemljepisa, so stale visoke gore tiho in nepremično in
strmele v dobrave pod seboj. Najbolj veličastna med njimi
pa je ostala podoba Svinje, ki je kakor nekdaj zapirala
proti severu pol našega sveta. In tisočere oči iz sosesk
na jugovzhodu tega sveta, ki so strmele vanjo noč in
dan, niso na njej zapazile nobene spremembe, dasiravno
so gledale vanjo iz druge države.

Nekega dne pa je izginila tista meja, ki je bila stor¬
jena pred dvajsetimi leti. Bilo je lepo jutro in ne na Peci
ne na Svinji ni bilo megle. Po dolinah so pletli vence in
postavljali slavoloke, na katerih so bili velikanski napisi:

519

Prežihov Voranc

»Prišla je svoboda, heil Hitler!« Bilo je, kakor da bi se
ženili obe dolini, zakaj navdušenje je (pljuskalo skoraj
ves teden iz ene dobrave v drugo. Le štiri gore so
stale nemo v tem navdušenju, ko da bi se jih ne tikalo,
kaj se godi ob njihovih vznožjih. Zdelo se je, da stiskajo
k sebi široka nedra in da kljub jasnemu nebu medlijo
njihova siva temena. Nihče takrat ni vedel, zakaj se nji¬
hova podoba tako spreminja.

V sosesko pod Peco pa je takrat prišel štirideset¬
leten, visok in širok mož, ki je imel za klobukom gamsovo
brado in je bil oblečen v gomještajersko obleko. Na prsih
se mu je izzivalno svetil kljukasti križ. Z njim je prišla
tudi žena, ki je bila mlajša od njega ter je imela na
sebi nošo s kratkimi rokavci. Oblastno sta se usedla za
mizo prve gostilne, ki sta jo našla, naročila liter vina in
žena je takoj začela jodlati. Ko je odjodlala, je novi gost
rekel:

»Prišel sem domov!« Po teh besedah je oblastno lop¬
nil z dlanjo po' mokri mizi.

Domačine je bilo še strah ob dogodkih, ki so tako
hitro drveli mimo njih, in dasiravno je iz gornjih oken
molela velika zastava s kljukastim križem, so vendar
nezaupno in srepo gledali v tujca in njegovo ženo, ki je
zopet jodlala. Ko so gosta nekoliko natančneje premotrili,
se jim je zdelo, da so ta obraz in tudi njegove poteze
že nekje videli. Tudi njegova postava se jim je zdela
znana, vendar niso vedeli, kam bi ga dali. Mogoče bi ga
celo spoznali, če bi govoril po domače, toda gost je
govoril nemški v laboškem narečju s krofastim 1  naglasom.
Tedaj je tujec dejal:

»Jaz se pišem Prattenecker in sem od tukaj doma...«

1  golšastim

520

Svinja

Domačini so zazijali. V soseki je bilo res nekaj ljudi,
ki so imeli tako ime, in tudi neki kmet se je imenoval
Pratnekar. Toda nihče se ni mogel spomniti, da bi že
ti a j videl tega človeka. Zato so bili vsi v zadregi in
so delali nasmejane obraze, medtem ko je tujec naročil
novega vina in je njegova žena spet zajodlala neko
pesem.

Tedaj je uganko razvozi jal domačin, ki je že ves
teden popival in je vsakikrat, kadar so mu postavili na
mizo novo mero pijače, zavpil: »Heil Hitler! Le pijmo
ga, dokler ga imamo.« Ta pijanec se je zdaj nenadoma
dvignil, zabodel oči v tujca in ga vprašal:

»Od kod pa ste, heil Hitler!«

Tujca sta ga debelo pogledala in nista bila nič kaj
pri volji, da bi mu odgovarjala. Potem je tujec rekel s
prevzetnim glasom:

»Iz tretjega rajha.«

Pijanec še ni vedel, kaj je tretji rajh, zato je še
enkrat vprašal:

»Heil Hitler, jaz bi rad vedel, od kod ste, če smem
vprašati?«

Kar je bilo ljudi v gostilni, so vlekli sapo k sebi,
ker so se bali polomije. Toda tujec je čisto mimo in
nekoliko sramežljivo odgovoril:

»Iz Laboške doline ...«

Tedaj so se pijančeva usta raztegnila od ušesa do
ušesa, da so se pokazale orjaške dlesni, v katerih je še
tičalo nekaj porumenelih zob. Nato je veselo zaskovikal:

»Heil Hitler, že vem, kdo ste. Smo že skupaj! Ali
se ni vaš oče pred petdesetimi leti priženil iz našega
kraja? Gotovo se je, saj ste čisto podobni Pratnekarjevim
na Senčnem kraju...«

“ 521

Prežihov Voranc

»Moj oče je bil iz tega kraja in jaz sem vaš rojak,«
je tedaj potrdil tujec. Žena je zopet začela jodlati, zakaj
gostilničar je še točil sijajno haloško kapljico. Potem pa
je tujec naenkrat udaril po mizi in zavpil:

»Prišel sem, ker vas moram spreobrniti, da boste
vredni živeti v tretjem rajhu. Jaz vse vem...!«

Tedaj se je pijanec hipoma spustil nazaj za mizo,
izza katere je bil prej vstal in polglasno zamrmral po
slovensko:

»Ne vem, kako bosta potem vozila s tvojim bratran¬
cem Pratnekarjem...«

»Kaj si rekel?« je zavpil tujec in njegova žena je
prenehala jodlati.

»Heil Hitler, nič nisem rekel...!« se je zadrl
pijanec in umolknil. Ni minilo pet minut, ko se je izgubil
iz gostilne neznano kam.

Res je bilo, kar je odkril tisti pijanec. Iz Laboške
doline se je vrnil sin Pratnekarjevega sina iz Senčnega
kraja, ki se je pred dobrimi petdesetimi leti priženil
nekam blizu Pustrice na vzhodnem pobočju Svinjske pla¬
nine. Ta sin je včasih še prišel v sosesko pod Peco, kjer
se je kak dan bratil s svojimi starimi znanci, potem pa
so ti obiski prenehali, desetletja so minila in rod na
Pustrici je bil že čisto pozabljen. Svinja ga je posrkala
vase.

Sedaj pa je ta temna gora nenadoma poslala nazaj v
domačo sosesko njegovega potomca, ko da bi hotela reči
svoji sosedi, beli Peci:

»Tu ti zopet vračam, kar si mi poslala pred petdese¬
timi leti, soseda, ki si mi...«

Novi domačin ni niti šel k svojim sorodnikom v
Senčnem kraju, ampak se je kmalu naselil na lepem

522

Svinja

posestvu, s katerega so prej z vso naglico izselili doma¬
čina v Srbijo ali kdo ve kam. Novi domačin je tako
postal občan soseske pod Peco. Kmalu se je vključil v
novo življenje, ki ga je pravzaprav skušal voditi. Niti
njega niti njegove žene nisi videl brez kljukastega križa.
Sosesko je začel siliti v razne organizacije tretjega
rajha, in kdor ni hotel, so ga poslali v taborišče. Sčasoma
je novi domačin postal strah in groza vse soseske,
posebno še, ko je čez dobro leto dni po svojem pri¬
hodu začel hoditi s puško okrog. Tedaj se je zgodilo,
da so tudi tisti domačini, ki so gledali tedaj na Svinjo
planino na severni strani kakor na kos svoje domovine,
začeli gledati proti tej gori s sovražnimi očmi.

Domačin pa je hodil po soseski z oblastnimi koraki
in govoril:

»Jaz se pišem Prattenecker in sem tukaj doma.«
Vendar je bilo zelo čudno, da je njegova žena, kljub
temu, da sta bila pravzaprav gospodarja soseske, na vsem
lepem prenehala jodlati.

Pretekli sta približno dve leti po njegovem prihodu,
ko so se nekega večera nanagloma odprla vrata v nje¬
govo hišo. Prattenecker je sedel s svojo ženo in otroki
ravno pri večerji.

»Roke kvišku!« je zavpil nekdo skozi vrata.

Toda Prattenecker ni bil kaka figa, saj je njegov
rod zrasel na skalovju Pece in Uršlje gore. Zato ni poslu¬
šal povelja, ampak se je zagnal proti steni, na kateri je
visela njegova brzostrelka. Toda- preden jo je njegova
roka dosegla, je skozi vrata počila puška in sin domače
zemlje, ki ga je vrnila Svinja, je padel smrtno zadet.
Padel je nemški fašist na rodni zemlji, ki jo je zapustil
njegov oče in ki jo je sin izdal.

523

Prežihov Voranc

Njegovo mrtvo truplo so z veliko parado odpeljali
iz soseske v Laboško dolino, kjer so ga pokopali. Pecai je
tako vrnila Svinji, kar ji je soseda poslala pred
dvemi leti. Kmalu za njim je odšla tudi žena z otroki
in pod Peco in Uršljo ni bilo več Pratteneckerjev, ostali
so le še Pratnekarji.

To je bil prvi glas Pece, ki se je slišal daleč tja čez
Dravo. Slišala ga je gotovo tudi Svinja planina, ker je
zadnji čas postajala še bolj temačna in nedostopna, dasi-
ravno je sonce po cele tedne bilo razlito po njenih
temenih.

Vojna je trajala dalje in štiri gore so vsaka na
svojem koncu nemo molele pod nebo. Dobrave med njimi
so se pogreznile še niže kakor pred prihodom tretjega
rajha.

In nekega dne se je zaslišal sem od Svinje zamolkel,
vzdihu podoben grom:

»Peca, kje si, Uršla gora, kje si...?«

In obe temni gori sta zagrmeli nazaj:

»Tu smo, soseda, ti...«

Potem je nekega dne zagrmela celo daljna Golica,
severovzhodni mejnik naše dežele:

»Sosede, kje ste, mene je strah ...«

Peca, Uršlja gora in Poharca so odgovorile iz globine
svojih prs:

»Nima te biti česa strah, zakaj me smo tu .. .«

Po dolinah in dobravah je gomazela velika pošast,
ki se ji je reklo — fašizem. Za seboj je puščala smrdljivo,
slinasto, krvavo sled. Nekega dne pa je zopet zamolklo
zagrmelo od Svinje in od Golice:

»Me nismo več same, sosede ...«

524

Svinja

Široke rame Pece, Uršlje in Poharce so se zganile:

»Me tudi nismo same...«

Nato je zagodrnjala Svinja:

»Jaz sem vsa živa ljudi...«

Golica pa je zagodrnjala:

>iV mojih nedrih se skrivajo Lackovi sinovi...«

Spomladi predzadnjega leta tretjega rajha je izpod
Pece izginil Pratnekarjev sin neznano kam. Kmalu za
njim je izginil tudi brez sledu še sin njegovega soseda.
Preden je utegnila pomlad popolnoma ozeleneti, je izpod
Pece izginilo mnogo' fantov in deklet. Tudi pod Uršljo
goro je bilo tako. Najprej je izginil Nacesnikov sin,
za njim je izginilo njegovo dekle. Za njima pa je odšlo
še mnogo drugih. Bilo je kakor nalezljiva opojnost, ki
je segala na južnem bregu Drave od Poharce do Pece
in še dalj.

Potem je najprej zamrmrala Svinja:

»Peca, koga si mi poslala...?«

In Peca je takoj odgovorila:

»Pratnekarja, mladega.«

Svinja je vprašala:

»Ali je tistega rodu, kakor je bil moj, ki sem ga
poslala pred tremi leti in si ga poslala nazaj...?«

Peca je odgovorila: »Prav tistega rodu je...«

Potem se je oglasila Uršlja gora:

»Jaz sem ti poslala najmanj deset fantov in deklet,
mojih najboljših sinov in hčera...«

In Poharca je zamrmrala proti ponosni Golici:

»Ne glej me tako po strani, dasiravno sem mnogo
nižja kakor si ti. Zato pa sem mnogo širša. Čez sto mojih
ljudi imaš ...«

Tako so se te gore, ki so bile čez dvajset let ločene
s prisilnim plotom versajskih meja, ki so bile štiri leta

525

Prežihov Voranc

vkovane v okove tretjega rajha, otresle vseh spon in se
zopet združile v eno samo domovino. Odtistibmal je bila
žila med Peco, Uršljo in Poharoo na jugu, z Golico in
Svinjo na severu, po kateri je nenehno tekla sveža
kri. Slinasta pošast, ki je gomazela po dolinah in dobra¬
vah, se je vedno bolj krčila, in kmalu so postale steze
med temi gorami železne vrvi, ki so pošast priklepale k
zemlji. Iz vseh globač, z vseh vrhov in gora je donelo:

»Partizani! Svoboda je pred durmi, juhej! ...«

»Juhej...!«

Svinja in Golica sta vračali, kar so jima poslale Peca,
Uršlja gora in Poharca. Toda vseh ni bilo nazaj, ki so šli.
Uršlja gora je vprašala Golico:

»Kje pa sta Nacesnikova dva, sestra moja...?«

Golica je zamolklo odgovorila:

»Nacesnikova dva počivata v mojih sončnih nedrih.
Ne bodi huda zato, saj jima je toplo.«

Uršlja gora je skremžila svoje teme, toda le za hip,
zakaj kmalu nato je njeno teme zagorelo v vsej žareči
svetlobi.

Tedaj se je oglasila Peca, ki je dolgo potrpežljivo
molčala. Njene sive oči so bile obrnjene proti Svinji:

»Soseda, kje pa je Pratnekarjev sin .. . Zdaj je že
čas, soseda...«

Nenavadno dolgo ni bilo odgovora nazaj, ko da bi
gora na severu šele razmišljala, kaj naj odgovori. Nato
pa je votlo zagrmelo:

»Pratnekarjevega iz Senčnega kraja ne bo nazaj,
ker je moj...«

Iz Pece se je izvila trpka bolečina. Njena siva glava
se je skoraj sklonila pod višino sosede Svinje.

Svinja pa je mislila, da se mora zagovarjati, zato je
zagodrnjala:

526

Svinja

»Ali ti nisem pred štirimi leti poslala nekega
Prateneckerja? Zdaj sva pobotani...«

Toda sive oči Pece gore so se sklonile še niže in
zdelo se je, da so mokre. Tedaj je Svinja planina rekla
z mogočnim glasom, da so ga slišale vse gore in vse
dobrave na jugu Drave:

»Ne žaluj za njim, tega ti ne bom nikoli pozabila...«

527

TAM KJER TEČE BISTRA DRAVA

Drava, ali nisi ena najlepših alpskih voda?

Včasih si izvirala tam, kjer sta se stikali slovenska
in nemška meja, na vzhodnem Tirolskem. Zakaj že v
8. stoletju je bdi pri tvojem izvira ustanovljen samostan
Innichen zato, da bi razširjal pravo vero med slovenskim
sosedom na vzhodu. Zgodovinski razvoj je potisnil slo¬
vensko mejo od Innichena daleč na vzhod do Beljaka.
Danes teče reka Drava do Beljaka po germaniziranih
tleh, mimo mest in vasi, ki se jim pravi: Goritzen, Gum-
mern, Pusarnitz, Feistritz in tako dalje. Šele pod Belja¬
kom stopi Drava zopet na slovenska tla.

Pristopimo k njej in poslušajmo, kako utriplje njen
večni tok po naši koroški zemlji.

Pod Peravo, tem beljaškim predmestjem, kjer je žup¬
nik Jurij Trunk še pred desetletji pridigal slovenski, se
izliva v Dravo reka Zilja. Trunk je bil leta 1919 s slo¬
venskim izdajalcem dr. Ehrlichom na mirovni konferenci
v Parizu kot strokovnjak za Koroško. Ko sta zvedela, da
bo na Koroškem odločal plebiscit, je izdajalec Ehrlich po¬
kleknil in začel moliti k bogu, a Jurij Trunk je na ves
glas preklinjal mirovno konferenco: »Hudič naj vzame
vso to bando!«

Zilja je glavni pritok Drave na njenem desnem bre¬
gu. Njene bistre vode še danes nenehoma pripovedujejo
o koroški, slovenski preteklosti. Če dobro prisluhneš,
boš slišal, kako njeni valovi pripovedujejo:

528

Tam kjer teče bistra Drava

»Tam ob moji Ziljici, ki jo nosim v svojih nedrih,
so koroški deželni stanovi pred več ko 600 leti pozdravili
cesarskega odposlanca s slovenskimi besedami: ,Buh te
primi’.«

In bistra Zilja še naprej šepeta:

»Jaz tečem skozi najlepšo planinsko dolino Slove¬
nije. Na bregovih, ki jih večno oplakujejo moje vode,
se je rodil veliki slovenski rodoljub in pesnik Urban Jar¬
nik. Ob mojih bregovih so se rodili Ferčniki, Grafe¬
nauerji, Warmuthi, Rautarji in še mnogi in mnogi drugi
rodoljubi slovenske krvi, ki so stoletja branili našo slo¬
vensko zemljo pred nemškim potujčevanjem. In prav pri
moji vodi se je rodil tudi Malič, junak, ki je že leta 1919
dal svoje mlado življenje za združitev koroške Slovenije
z domovino Jugoslavijo.«

Tako šepeta ta naša zvesta reka. Tu, kjer se obe
vodi stekata, se je rodila prelepa koroška pesem: »Če
Drava noj Žila nazaj potačo...« Kadar se bo zgodilo to,
takrat, dekle moje, te jaz nehal ljubiti bom. Takrat,
dežela moja slovenska, te jaz prenehal ljubiti bom...

S pritokom reke Zilje postane Drava zopet sloven¬
ska voda. Zilja je navdahnila Dravo 1  z duhom vseh svo¬
jih sinov in hčera, ki so branili slovenski jezik, slovenske
šege, slovenske pesmi pred potujčevanjem.

Od Beljaka dalje je hod reke Drave že krepkejši, že
smelejši. Njena gladina postaja široka, vsa dežela, ki se
razprostira od Karavank do Visokih Tur, je zdaj njena
neomejena last. En sam studenec ne uide njenemu po¬
slanstvu. Tudi 1  mi gremo s teboj, ti voda naša.

Na jugu moli kvišku mogočna Jepa, pod katero
počiva prelepo Baško jezero, ki je iz svojih mirnih
tolmunov rodilo pesem, našo koroško himno: »Nmav čez
jizaro...« Od severa se na drugi strani blesti sem do

34

529

Prežihov Voranc

struge velika razvalina Vajškrije, dom nemških fevdalcev,
habsburških valpetov koroške dežele. Za to razvalino
sniva mimo Osojsko jezero tja do Golice.

Kmalu potem se zasmejijo na levem bregu naše vasi
Podravlje, Skočidol in druge. Vse se zdijo utrujene, toda
niso utrujene, ampak tihe in zaupljive in čakajo vsta¬
jenja dan. Zveste so ostale do današnjega dneva slo¬
venski stvari. Njihovi Vosperniki, Rajhmani, Dragasniki
in drugi so že pred prvo svetovno vojno iz nemške trd¬
njave Vemberg napravili slovensko občino Vernberg,
ki je segala prav do beljaškega predmestja. Skalovje
vernberškega gradu strmo pada v dravsko strugo, ko da
bi ji hotelo zastaviti pot proti vzhodu. Toda Drava se mu
izogne v velikem loku in se spusti v Gornji Rož.

Na levi oplakuje Drava deželo Drabosnjakovo.

Slišite, kaj nam o tem pripovedujejo sončni bregovi,
ki prihajajo sem od Lipe:

»Jaz, Andrej Drabosnjak, sem se rodil skoraj pred
dve sto leti na Drabosnah. Bil sem kmet. Še mlad sem
začel zlagati rajme in pisati igre v domačem jeziku. Še
dandanes stojijo seniki, prizorišča slovenskih pasijonov.
Nato sem si napravil tiskarno v bajti na Drabosnah,
ki tudi še danes stoji. To je bila prva ilegalna sloven¬
ska tiskarna. Ko bi bil takrat vedel, kako veličasten za¬
četek sem začel s svojo tiskarno! Potem so prišli žandarji
Marije Terezije in so mi tiskamo razbili in uničili. To
me je močno bolelo, in zato sem obupal, prodal Dra-
bosne in nato sem umrl kot berač. Moja beseda pa
je ostala za menoj in živi dandanašnji na Lipi, na
Strmcu, na Dvom, v Domačalah, na Dholici, na Kosta-
njah. Kjer sem takrat zasadil slovenski mejnik, stoji še
dandanes.«

530

Tam kjer teče bistra Drava

Na desnem bregu Drave se prikaže Režek in tu se
prične proti Karavankam razprostirati dežela Miklove
Zale, te koroške trpinke. Zelena pobočja na desnem
bregu nam nenehoma šepetajo:

»Pri nas se je rodila Miklova Zala, pri nas so se ro¬
dili Janežiči, Ahaceljni in drugi prosvetljenci, ki so pred
sto in več leti od tod polagali temelje slovenski kulturi.
Potem so nastopili Serajniki, Kobentarji, Pauli, nato
Primožiči, Martinjaki in drugi, ki so branili to preteklost.
Poglejte in poslušajte: ta pobočja so bila še nedavno
zatočišče slovenskih partizanov. Mnogo grobov se skriva
v naših sencah, iz teh grobov vpije naša pravica do te
dežele.«

To je Gornji Rož.

Na levem bregu Drave se vlečejo Hure skoraj tja
do Celovca. To je pohlevno, sončno hribovje. V sencah
Hur so skrite Škofiče, Hodiše, St. Ilj, Logavec, Bilčovs
in druge vasi. Tako neznatne so te Hure, da nikakor ne
dajo slutiti, da za njimi leži biser koroške dežele, Vrbsko
jezero. Vetrc, ki pihlja od Hur, nam zvoni:

»Hure so domovina koroške pesmi. Pri nas so stari
pevci, ki znajo sto napevov na pamet. Pri nas so nastale
najlepše slovenske narodne pesmi, kakor ,Pojdam v Ru¬
te. .', ,Oj, te mlinar...’ in druge. Hure so nam dale tudi
Tomaža Košata, ki je bil v mladosti še slovenski pevec,
a se je potem prodal Nemcem za slavo in za denar.
Naše narodno bogastvo je zabarantal Nemcem in obo¬
gatil s tem njihovo kulturo. Ni znal trpeti, kakor je trpel
narod, ki ga je dal. Vendar se je Tomažu Košatu včasih
tožilo po izgubljeni mladosti in pa izgubljeni ljubezni.
Se malo pred svojo smrtjo je tožil slovenskemu pevcu
Janezu Levarju na Dunaju:

34 *

531

Prežihov Voranc

»Če bi Slovenci imeli primemo kulturno sredino, bi
jaz nikoli ne odšel na Dunaj, ampak bi šel v Ljubljano.«

Takrat, ko se je Košat odločal za svojo življenjsko
pot, je bila Ljubljana še .velika vas'. Takrat so naši kul¬
turi mogli ostati zvesti le borci, kakor Levstik, Cankar
in podobni. Košat je bil preslab. Nemški svet, ki ga
danes povzdiguje med svoje velike može, pa naj ve, kaj
je govoril Košat pred svojo smrtjo.«

2e v Gornjem Rožu postane hod reke Drave veličar
sten in ponosen. Njeno korito je široko. Tak je tudi njen
tok v Spodnjem Rožu, ko se vleče pod Humberškim gra¬
dom, mimo Sveč, mimo Kaplje in Borovelj proti Podjuni.
Na desni strani jo varujejo mogočni večni varuhi Baba,
Stol, Zelenica, Košuta. Hribovje Osojščice na levi strani
podaljšuje Hure. Kratki pritoki iz karavanških sten nam
šumi ja jo:

»Mi smo iz dežele Einspielerjev, Singerjev. IMi smo
nesmrtni glasniki slovenske preteklosti, naših starih
pravic. Mi se združujemo z našo materjo, reko Dravo,
da bomo skupaj močnejši.«

Glas nekega pritoka je trši in odločnejši od dragih.
Ta poudarja:

»Jaz sem iz tiste dežele, kjer se je rodil in delal
Kacijanka, naš stari borec za pravice koroških Sloven¬
cev, ki je zato štiri leta sedel v Sremski Mitroviči in
potem v nemških taboriščih. Jaz umivam Plajberk, jaz
perem Sele pod Košuto, domovino partizanske vstaje na
Koroškem, Ob mojih bregovih počiva 16 junakov, ki so
jih ob polomu zahrbtno napadli esesovci, 16 koroških
sinov. Ti junaki so se pridružili junakom, ki so tu
okrog leta 1919 dali svoje življenje za združeno Slove¬
nijo.«

In dalje, vedno dalje proti vzhodu teče Drava.

532

Tam kjer teče bistra Drava

Dokler se ji na pot ne postavi Obir, ta koroška gora.
Njegove korenike so tako silne in močne, da se jim mora
Drava izogniti proti severovzhodu. Za tem ovinkom se
širijo razgoni Podjune.

Obirska korenika, ki se imenuje Kamen, porine drav¬
ske valove proti severu. Tu sprejme Drava v svoje na¬
ročje prvi pritok na levem bregu, to je reka Krka. Ta reka
prinaša svoje vodovje iz germanizirane Koroške, od Brež,
od Svinca. Na njenih bregovih se dviga starodavni krški
grad. Tam so pred 100 leti ustanovili škofijo zato, da
bi med Slovenci razširjali pravo vero... Z vero vred je
škofija razširjala tudi nemški jezik in nam potujčila te
lepe kraje srednje Koroške. Krka pa prinaša svoje vo¬
dovje tudi od St. Vida, od Celovca in iz Vrbskega jezera.
V Krko se steka Glina. Valovi Krke zato tudi šumljajo
po slovensko. In če prisluhneš žuborenju črne Krke, slišiš
domačo govorico:

»Jaz sem Glina, jaz prihajam iz Vrbskega jezera, jaz
prihajam od Gosposvetskega polja, jaz prihajam iz Ce¬
lovca, iz trdnjave Majer-Kaibitscha. Koliko slovenskih
družin je klelo to lepo mesto, ki so ga v svoji globini
ljubile. Mi, ki smo otroci Gline, smo v davnem času
videli ustoličenje koroških vojvod, tega ostanka demo¬
kratičnih pravic slovenskega ljudstva. Mi prihajamo iz
dežele, kjer je nastala pred 100 leti Mohorjeva družba.
Naše vode so v mladosti umivale Wutteje, Tavšice,
Wieserje in druge velike izdajalce slovenskega naroda.
To nas boli. Toda naše vode so umivale tudi plenice
Gutsmana, avtorja prve slovenske gramatike, so umivale
Franceta Štefana, največjega fizika preteklega stoletja,
ki je bil sotrudnik ljubljanskih ,Novic‘. Njegova rojstna
bajta se je šele nedavno podrla na naših bregovih.«

533

Prežihov Voranc

Tako neumorno žuborijo vode črne Krke ter se z
dravskimi vodami obrnejo proti Tinjam. V velikem loku,
za katerim se razprostira sončna Podjuna, se izliva v
Dravo še bistra Bela. Ko je bil fašistični okupator v
deželi neomejen gospodar, takrat je Bela izgubila pravico
do svojega starega imena. Takrat se je preimenovala v
Krvavo. Zakaj ona prihaja iz kapovških.i obiirskih in
drugih globač in oplakuje vso zemljo tja do Grintovca in
do Ovšave. Ona je bila priča, kako so goreli slovenski
domovi po gorah in samotah, ona je videla umirati parti¬
zane, ona je videla umirati Peršmane, Kapuse, Osojnike
in še mnoge druge. Bela voda je posrebala mnogo solz,
toda še več je pogoltnila vase kletev in priseg ljudstva
teh globač, da se ta zemlja, ki jo oplakuje, ne bo nikdar
vdala tujcu, pa naj pride, kar koli ima priti.

Če se skloniš k tem bistrim vodam Bele, ki se stap¬
ljajo s sivo Dravo, čuješ, kako šepeta:

»Jaz sem iz Klopinja, tega očesa Podjune. Sem majh¬
no, mimo, a gizdavo jezero. Drava, sestra, ko pritečeš v
Jugoslavijo, zavpij tam čez bregove in zarjuj, da me
čimprej rešijo iz nemške sužnosti. Iz mene, na mojih
bregovih so> Nemci napravili ponemčevalnico koroške
mladine. Imela sem pod svojo streho Tumvereine, Hitler¬
jeve Jugendvereine. Toda med okupacijo je iz teh kasarn
potujčevanja pobegnilo veliko slovenskih fantov v gore
sosednjega Obirja k partizanom. Ti fantje sc maščevali
Poljanca iz Škocjana, ki so ga fašisti zastmpili. Ti fantje
so postali maščevalci za nešteto drugih zločinov in kri¬
vic, storjenih naši Podjuni.«

Drava se vije proti Velikovcu v globokem koritu.
Na južni strani se svetlikajo vrhovi bele Pece, na severni
strani pa vrhovi Svinje planine, med obema gorama se

534

Tam kjer teče bistra Drava

razprostira široka planjava podjunskih dobrav in polj,
po sredi pa teče široka, svetla reka proti vzhodu, vedno
proti vzhodu. lo je naša Podjuna.

Na severni strani se svetijo bele pike. To so Trušnje,
to je Št. Jur, to so Vašim je, to so Djekše. Čudno je, da
ta lepa, široka dežela ni dala pesnikov, ni dala učenja¬
kov, kakor so jih dale tesne Hure ali pa ozki Rož. Dala
pa je kljub temu mnogo mož, ki so to zemljo branili pred
potujčevanjem. Dala je Krajgerje, Kraute, dala je Weisse,
dala je junaka Kranjca, ki je leta 1919 padel v podjun¬
skih dobravah za isto stvar kakor njegov brat Urh Malič
v ziljskih dobravah. Dala je Petke in Sienčnike, ki to
zemljo še danes branijo pred tujcem.

Pri Lipiškem grabnu dobi Drava zadnji pritok izpod
Svinje. Ta neznatna voda pa Šumija:

»Jaz prihajam tam od Vovber, kjer pašuje veliki
izdajalec Glamčnigg. Njegov stric je zidal Narodni dom v
Mariboru, on pa se bori za nedeljivo Koroško'. Nič ne
marajte, tudi Vovbre, tudi Svinjo planino so pognojili
slovenski partizani s svojo krvjo in postavili tako večne
mejnike slovenski zemlji.«

Pri Žvabeku zaustavi visok jez pot Drave. Zato je
njena površina tja gor do Velikovca podobna velikemu
jezeru. Okupator je njene vode porabil za pogon vojne
industrije tja gor do Linza. Sedaj čakajo te sile, da bodo
gnale kolesa napredka in sreče našega ljudstva.

Pod Zvabekom se Drava začne poslavljati od koro¬
ške dežele. Menda se njeni bregovi zato še zadnjikrat
stisnejo k njenim vodam, ko se zvija mimo tihe Suhe,
mimo Dramlje in Potoč, kjer se pri Labudu približa
versajskemu plotu, stari jugoslovansko-avstrijski meji.
Do tu pripelje Drava vse, kar je nabrala lepega med
koroškimi gorami in po koroških dobravah, vse pesmi, vse

535

Prežihov Voranc

vzdihe ter vse klevete in zaprisege slovenskega ljudstva
na Koroškem.

Okupator jo je v Labudu še zadnjikrat zajezil, ko da
bi hotel Dravi zabraniti tok proti vzhodu in prepre¬
čiti, da bi njene svetle vode v svobodni domovini šepe¬
tale bregovom, kaj se godi našim bratom na Koroškem.
Toda Drava se popne visoko in se vrže čez jez vsa živa
in jezna in se spusti pri Libeličah v Jugoslavijo. Odmev
njenih pen buči kakor grom. Potem se spustijo njene
vode, široke, svetle in zveste, dalje proti vzhodu.

536





v








DUNAJ

Dunaj — ti naš stari znanec!

Sedem sto let je bila usoda slovenskega naroda zve¬
zama s teboj, toda nobenega zunanjega videza ni zapustila
ta zveza. Nobenih cest in trgov, nobenih spomenikov, ki
bi spominjali na našo pripadnost tej lepi prestolnici. Imaš
mogočno Karntnerstrasse, imaš Grazerstrasse in vse mo¬
goče druge ceste, le ceste in trga ni, ki bi s svojim ime¬
nom spominjal na nas. Edino spomenik Anastazija Griina
stoji tam, toda ne kot pesnika naše dežele, ampak pesnika
nemške enotnosti. Če hočeš odkriti kak spomin na nas,
moraš že prodreti v hiše in muzeje. Tam je nakopičenih
polno spominov na našo neslavno preteklost, tam so iz¬
kopanine iz naših grobišč, tam so stare skrinje, tam so
naši ornamenti, tam so naši dokumenti. Nikjer pa ni
popisano, da izvirajo ti predmeti iz slovenske dežele, tem¬
več iz Kranjske, iz Primorske, iz Koroške in iz Štajerske.
Imena naroda, ki je vse to ohranil, ni nikjer. Ime »kranj¬
sko« je postalo pojem slovenske province. Za Dunajčane
smo postali Slovenci znameniti le zaradi kranjskih klobas
in kranjskega kislega zelja.

Ko hodiš po republikanskem Dunaju, se ti čudno zdi,
da so ostali nedotaknjeni vsi spomeniki habsburške
dinastije. Toda ne le spomeniki, tudi ceste in trgi še
nosijo imena vseh mogočih cesarjev, princev in vojvod.
Oficialni Dunaj ni čutil potrebe, da bi spremenil svoje
zunanje lice, ker tudi svoje notranjosti ni spreminjal. Toda
pečat nove dobe je le tu pa tam vtisnjen temu staremu

539

Prežihov Voranc

mestu: nekaj nepomembnih cest nosi imena velikih,
naprednih mož, kakor so Manc, Engels in drugi. Velikanski
kilometerski bloki stanovanjskih hiš, ki so cela mesta
zase in ki jih je postavil tako zvani rdeči Dunaj, nosijo
imena Roze Luxemburg, Karla Liebknechta in drugih za
napredek človeštva zaslužnih ljudi. KakO' je to pravza¬
prav tragično! V Berlinu so pod istim režimom klali ljudi,
katerim je isti režim na Dunaju postavil večne spomenike.

Več zaslug za napredek slovenskega naroda kakor
cesarski Dunaj ima napredni, delavski Dunaj. Prva rešilna
postaja vsakega naprednega političnega emigranta iz
Jugoslavije od leta 1920 dalje je bil Dunaj. Dve instituciji
poznam, ki sta nerazdružno povezani z našo borbo za
napredno Jugoslavijo. To sta: dunajska »Rdeča pomoč«
in pa centralni policijski arest »Elisabethpromenade«
ob Donavskem kanalu.

»Rdeča pomoč« je imela takrat, ko me je nazadnjaški
režim pregnal iz Jugoslavije, svojo pisarno nekje v
8. okraju, kjer je bil ves aparat stlačen v dva tesna pro¬
stora. Ali vsi se še spominjamo, na kako slabem glasu je
bila »Rdeča pomoč« pri nasprotnikih naprednega človeštva.

»To je podružnica Moskve, to je banka Kominterne,«
sem slišal tudi jaz razlagati, še preden sem postal sam
emigrant, in tudi pozneje. Res sem mislil tudi jaz, da bom
vozil gladko in brez gospodarskih težkoč, ko bom na tem
tiru. Toda ko sem vstopil v tesne, temačne prostore v
8. okraju, sem spoznal, da temu ni tako. Dve mizi sem
našel tam in dve ženski, ki sta delali pri njih. Prvi prostor
je bil malodane natlačen ljudi, kakršen sem bil sam. Bili
so begunci iz vseh dežel jugovzhodne Evrope. Dva zago¬
rela, zrela možakarja sta govorila madžarski. Trije razme¬
roma še mladi fantje so govorili italijanski. Štirje bratje
smo bili iz Jugoslavije. Trije begunci so bili iz Romunije.

540

Dunaj

Dva sta bila iz Bolgarije, eden pa iz Albanije. Torej
nas je čakalo petnajst na bratsko- pomoč. Kako enostavno
je bilo vsakemu dati ček za kakih sto šilingov. To so
bili časi, ko te nihče ni vprašal, odkod si, le da si imel
denar. Toda namesto da bi dobil denar na roke, sem iz
druge sobe, kjer sta sedeli ženski, slišal tale razgovor.

»Danes jih imamo petnajst. Če bo šlo tako dalje,
borno prišli na kant. Jaz ne vem več, kaj naj storim?«

»Toda ne pomaga nič, nekam jih moramo spraviti
pod streho. To so ljudje, ki mogoče že nekaj noči niso
spali in nekaj dni nič jedli.«

»Koliko imaš stanovanj?«

»Za deset ljudi jih spravim skupaj.« >— »Ali je še kaj
denarja v blagajni?« — »Niti počenega groša ni več.«

Kdo smo bili tisti, ki smo se tlačili v tej tesni, mračni
sobi? Bili smo ljudje, ki smo se borili proti vladajoči ne-
pravdi v svojih deželah, proti zasužnjenju naših narodov,
ljudje, ki so nas zasledovali s tiralicami, delavci, inteli¬
genca, kmetje, vojaki. Sedeli smo in čakali na pomoč, ki
bo prišla iz prve sobe. Govorili smo med seboj le brezpo¬
membne stvari, zakaj težko je bilo vsakemu zaupati.
Večkrat se je že zgodilo, da je policija sama poslala
svoje ljudi po tej poti v svet, da bi tako odkrila kdo ve
kakšne zveze in našla dozdevno nit do Moskve. Toda
namesto tega je tak ovaduh romal mesece in mesece
po delavskih stanovanjih, kjer so ga vzdrževali s tem,
kar so si gostitelji odtrgali od ust, in nazadnje se mu je
še zgodilo, da so ga zaprli. Potem je sedel po raznih
evropskih arestih, dokler ga policija, ki ga je poslala v
svet, ni končno izkopala. Drugič takega ovaduha nihče
več nil mogel spraviti na podobno pot.

Desetim ljudem bi tisti dve ženski že preskrbeli
streho; toda ostalo nas je še zmerom pet.

541

Prežihov Voranc

Danes petnajst. Jutri deset, pojutrišnjem osem in
tako naprej. Nekega dne bo nastal nov naval. Kje v Ju¬
goslaviji ali v Bolgariji ali v Italiji bodo proglasili proti
borcem za svobodo, proti komunistom in proti kaki kmečki
stranki nov pogrom in tedaj bo na Dunaju spet naval. Ne
bilo bi nič hudega, če bi emigranti tudi tako odhajali,
kakor prihajajo. Toda s to rečjo je križ, ker jih ni kam
spraviti. Skoraj vse evropske centralne države se branijo
političnih emigrantov. V Nemčiji je na pohodu fašizem.
Sovjetska Rusija, ki rada daje azil žrtvam fašizma in
reakcije, je daleč in ni lahko priti do njenih meja. Evrop¬
ska gospodarska kriza je za politične emigrante pogin.
Nikjer ni najti zaposlitve, povsod se branijo ljudi. V
Avstriji je gospodarska stiska najhujša; potem še poli¬
cijski teror, ki je v teh državah zelo hud. Begunci so
brez papirjev in brez sredstev. In vse beži na »Rdeči
Dunaj«.

Pet beguncev, kolikor nas je ostalo v tisti temačni
sobi, je čakalo ves popoldan na rešitev. Dva Italijana, dva
Bolgara in jaz. Sele proti večeru so spravili moje tovariše
iz hiše in ostal sem sam. Moral sem še čakati. Rdeča po¬
moč ni imela nobenega prijatelja več, ki bi me mogel
vzeti pod streho. Bila je že noč, ko me je vzela s seboj
ena od žena, ki sta bili tam zaposleni. Vozila sva se s
tramvajem po dolgih ulicah. Skozi središče mesta, po
Ringu in podobnih prometnih žilah vožnja s tramvajem ni
prijetna stvar. Gospodarska kriza se Dunaju povsod po¬
zna, toda v tramvaju je ravno narobe. Vstopijo kake
štiri ženske in tramvaj je poln, da pokajo stene. Kakšne
dimenzije imajo Dunajčanke, da se bogu smili! To je kriza
rodu, ne pa gospodarska kriza. Proti periferiji je s tem
nekoliko laže.

542

Dunaj

Nekje na koncu Ottakringa sva izstopila in šla v hišo
v neki stranski ulici. Prišla sva v stanovanje, kjer je bila
doma sama gospodinja. Stanovanje ni bilo preprostorno,
a takoj si vedel, da prebivalcem ne gre preslabo. Po¬
hištvo je bilo čedno in gospodinja naju je sprejela v
večerni halji. Otrok ni bilo videti. Moja spremljevalka
je začela prositi zame, da bi dobil prenočišče. Toda gospa
je napravila kisel obraz. Izgovarjala se je, da me nima
kam dati, da jo je obiskal brat in da ta spi na divanu.
Druge postelje pa ni.

Ker nisva nič opravila, sva šla dalje. Na cesti mi
je spremljevalka rekla:

»Ta družina je včasih koga sprejela pod streho, ali
zdaj so se nekako zaprli. Socialdemokrati so, mali urad¬
niki. Bojijo se, nič drugega ni. Če te ne bom mogla
nikamor spraviti, pojdeš k nam. Nekam te bomo že dali,
na cesti te ne pustimo.«

Ura je šla proti deseti in ob desetih zapirajo na
Dunaju hiše.

V neki drugi ulici sva vdrla v revno delavsko sta¬
novanje, ki je obstajalo iz kuhinje in majhne sobe.
Tudi tam je bila sama žena doma. A v hiši so bili tudi
otroci, menda trije. Bila je neka brezposelna družina,
tudi socialdemokrati, kakor je na Dunaju sploh ves pro¬
letariat bil pri tej stranki. A bili so ljudje, ki se nas niso
bali. Ženi se je poznalo, da trpi pomanjkanje, imela je
udrte oči in velik, viseč trebuh.

Mojo spremljevalko je žena poznala. Vedela je, kake
posle opravlja^ Komaj me je zagledala zraven nje, je že
rekla:

»Spali boste v kuhinji na letni postelji in jedli, kar
mi jemo. Brezposelni smo že tri leta. Revež ste, ker
ste emigrant. Moj mož pride takoj domov.«

543

Prežihov Voranc

Ostal sem pri njih. To je bila dobra družina. Ko
so se saimi spravili spat, sem lahko legel tudi jaz. Sredi
kuhinje so postavili zložljivo posteljo, ki se je na eni
strani dotikala štedilnika, na drugi strani pa vrat, ki so
se odpirala na hodnik.

Pri tej družini sem ostal ves mesec. Potem sem šel
stanovat k nekemu zdravniku, ki je bil Žid in kjer sem
imel celo svojo sobo in vso udobnost. Toda k brezposelni
družini sem še zahajal. Bili so domači, preprosti ljudje,
zato sem se zelo dobro počutil pri njih. To je bila torej
tista moskovska podružnica, to so bile tiste zlate jasli,
katere so nam očitali ljudje, ki so nas pregnali iz do¬
movine, od naših družin, da smo se potikali po svetu
kakor berači. Na Dunaju smo bili v breme najrevnejšemu
delu prebivalstva, v breme brezposelnim.

Glavna hrana brezposelnih ljudi in tudi naša glavna
hrana sta bila kava in kruh. Toda ne tista bela kava s
smetano, zaradi katere so dunajske kavarne postale sve¬
tovno znane, ampak bela kava čisto svoje vrste. Brez¬
poselne gospodinje so morale gledati na sleherni krajcar.
Plin je bil drag in je moral biti točno plačan. Zato so te
gospodinje kuhale pri enem ognju, kar največ so mogle.
Kavo in mleko so skuhale za tri dni in so jo potem le
pogrevale, kakor na primer na kmetih pogrevajo kislo
zelje. Taka pogreta stara kava že ni bila več podobna
kavi, ampak je bila nazadnje že neokusna rjava žlobudra.
Pri taki hrani je odraščala cela generacija dunajske
mladine.

Tri mesece, ki sem jih preživel sredi brezposelnih
Dunajčanov, sem spoznal, kako more brezposelnost
kvarno vplivati na delavski razred, kako ga lahko otopi
in razoroži, da postane lahko celo orodje fašistične dema-

544

Dunaj

gogije. Spoznal sem, kam lahko privede delavski stan
politika, kakršno je vodila socialna demokracija.

V družini, kjer sem od kraja živel, sta bila dva brez¬
poselna. Mož, ki je bil strugar, ter sin, ki je bil star šele
osemnajst let. Brezposeln je postal tisti dan, ko se je
izučil delati, ko je nehal biti ključavničarski vajenec.
Oba sta morala vsak teden nositi žigosati svoje delovne
karte, ker brez teh žigov ne bi bila dobila podpore za
brezposelne. Eden je moral hoditi na žigosanje v vzhodni
del mesta; to je bil mož. Sdtn pa je hodil še dalje, zakaj
vpisan je bil v register brezposelnih nekje v Floridsdorfu,
v najoddaljenejšem dunajskem predmestju. Za to sta
porabila vsak po ves dan.

Nekajkrat sem spremljal enega in drugega, da bi
videl, kaj se dogaja tam. Bilo je povsod enako. Povsod se
je zbralo po nekaj tisoč brezposelnih delavcev, ki se
čakali s svojimi kartami, da dobijo potrebne žige. Da bi
dobil kdo' kako delo, o tem ni bilo niti govora. Delavci
so čakali na žige po cele ure. In o čem so se pogovarjali?
O tem, kako je hudo biti brezposeln, so seveda tudi
razpravljali. Kako so jim znižali podporo za nekaj grošev
na dan in kako bo treba zdaj te krajcarje pristradati
pri kruhu, kako se bo menda spet podražil plin, kako
nič ne kaže, da bi se gospodarska kriza že končala.
Tu in tam je bilo vmes tudi že slišati, da je krize kriv
versajski mir.

Skoraj brez izjeme so bili ti brezposelni delavci
organizirani pri socialdemokratski stranki. Včasih si
slišal tudi kak očitek na račun vodstva te stranke, toda
takoj se je zadušil v splošni otopelosti. Vodstvo ne more
nič storiti, dasiravno bi seveda rado. Vse je brezizgledno,
topo, brezupno.

35

545

Prežihov Voranc

Potem so se ti delavci otopeli vračali k svojim šte¬
vilnim družinam, kjer jih je spet sprejel jok žena in
otrok, kjer se je nadaljevalo staro življene.

Čez teden so brezposelni igrali karte. Nikjer še
nisem videl toliko igrati na karte kakor na Dunaju v času
svetovne gospodarske krize. V brezupu so se ljudje
zatekali h kartam. Druge zabave si niso mogli privoščiti.

Dnevni red brezposelnega dunajskega delavca je bil
približno tale: zjutraj je vsa družina spala do desetih,
enajstih, razen otrok, ki so morebiti morali že prej v šolo.
Potem je brezposelni vstal, se umil in popil tisto prestano
reč, ki se je imenovala kava. Kruh je bil svež. Tak lonec
kave je bil zajtrk in tudi kosilo obenem. Po jedi so se
ljudje lotili kart. V nobeni hiši ni manjkalo igralcev.
Sčasoma so se izoblikovale stalne igralske družine, ve¬
dno isti ljudje, ki so se zbirali zdaj v tem stanovanju
zdaj v drugem in tako dalje. Potem so igrali pozno v
noč, vedno isto igro, vedno isti ljudje, monotono, brez
prestanka. Igrali so navadno za majhne vsote, za najnižje
šilingove enote ali pa za vžigalice, torej ne za kakršen
koli dobiček. Popoldne enkrat so mogoče spet zaužili lo¬
nec kave s kruhom, nato so igrali dalje. Zvečer, po
igranju, so povečerjali navadno zopet kavo in kruh. Nato
so legli in se pogreznili v staro, otopelo spanje brezup-
nežev. Tako spanje je bilo težko in naporno in ljudje so
zjutraj vstajali izmučenih lic. Včasih si ponoči slišal
stokanje žen in otrok.

Drugačen dan je bila dunajska nedelja; predvsem v
poletnem času. Takrat je šlo vse iz mesta. Dunaj ima še
vedno okrog 2 milijona prebivalcev. Vsako poletno ne¬
deljo gre iz mesta milijon ljudi: pol milijona v Wiener-
wald, to je v gozdove okrog mesta, pol milijona pa kopat
se v Donavo. Tako je matematično natančno vsako ne-

546

Dunaj

deljo. Ne bom trdil, da Dunajčan nima posebno razvitega
čuta za lepote narave ali za šport, toda ta množični naval
je organizirana stvar. Wienerwald in Donava sta ob ne¬
deljah natlačena z ljudmi.

Socialdemokratska stranka, ki je imela nalogo, da
po svetovni vojni drži v šahu dunajsko delavstvo, je bila
v psihološkem študiju množic prava umetnica. Preštu¬
dirala je vsako razpoloženje množic, vsak odtenek
njihovih strasti. Svoje skušnje je sijajno izkoristila za
vodstvo teh množic, toda vse z enim samim, edinim
namenom, da bi držala množice v ojnicah mirnega sožitja
z gospodujočo plastjo. In to se ji je domala lepo posrečilo.
Tako je znala lepo voziti z dve sto petdeset tisoči brez¬
poselnih, ne da bi enkrat samkrat prišlo do kakih
pomembnih sprememb.

Tako je tudi dunajski nedeljski šport služil cilju, kako
odtegniti množice od perečih vprašanj dnevnih potreb in
dnevne politike. Šport je bil samemu sebi namen. Ljudje
so se sprehajali po gozdovih in se kopali v valovih
Donave zato, da so pozabljali na vsakdanje težave.
Te težave so bile za Dunajčane nekje daleč, nekaka
posledica višje sile, ki je nadnaravna.

Kdor je po tem izletu še imel denar, da je lahko
šel v kinematograf, je zvečer videl na platnu kako slad¬
kobno ljubezensko zadevo, ki je raztajala srce še huje
kakor je to mogla storiti narava sama. Tako je rasla
množica v topo, brezupno gmoto, ki je živela od danes
do jutri, podobna lenemu oblaku, ki se potaplja za ob¬
zorje in se iz njega le kdaj pa kdaj oglasi zamolkel grom.

Tak grom je leta štiriintridesetega bila februarska
vstaja dunajskega proletariata. Bil sem očividec te vstaje
in zato mi bo ostala večno v spominu. Ta ogromna, oto¬
pela dunajska množica se je vsaj odlično poslovila od

35 *

547

Prežihov Voratic

dobe »rdečega Dunaja«. Desetletja je romala ta množica
k volivnim žaram in zmagovala šestdeset, sedemdeset,
osemdestodstotno in še več, a nikdar se stanje ni izbolj¬
šalo, še poslabšalo se je. To je res. Ali medtem je de¬
lavstvo izgubilo oblast v državi, tisto navidezno oblast,
za katero si je domišljalo, da jo ima. Vendar je Dunaj
še ostal trdnjava, v občinski hiši so socialdemokrati
ostali še absolutni gospodarji. To je tudi nekaj pome¬
nilo, nekaj tudi gospodarsko, še več pa čustveno, psiho¬
loško. »Rdeči Dunaj« je zidal, zidal zelo veliko, kakor
nobeno drugo velemesto v Evropi do takrat. Zgradil je
cele četrti, sto tisoče lepih, zdravih stanovanj; in kar je
bilo glavno, cenenih stanovanj. Nikjer v Evropi stano¬
vanja niso bila tako poceni kakor na Dunaju. To se je
sicer pozneje izkazalo kot posredna pomoč obstoječemu
redu nazadnjaštva, takrat pa je bil videz, kakor da skrbe
za blagostanje delovnih množic. Tako je množica to
ravnanje tudi razumela.

Februarja omenjenega leta pa je množica zavrela.
Dolfuss je napravil najprej državni udar, potem je udaril
po »rdečem Dunaju«. Februarja meseca je zasedel sedež
»Schutzbunda«, Rathaus, palačo »Arbeiterzeitung«, po¬
slopje socialdemokratskega vodstva in vse delavske
domove po okrajih. Najbolj boleča je bila zadeva
»Schutzbunda«. »Schutzbund« je bil strankina vojaška
organizacija. Z njeno pomočjo so socialdemokrati v letih
1918/19 na Dunaju preprečili, da bi prišlo na oblast
delovno ljudstvo, pozneje pa so imeli »Schutzbund« za
parado pri svojih prireditvah in obenem tudi za strašilo
desničarskim reakcionarnim organizacijam. Vendar je
imelo dunajsko delovno ljudstvo »Schutzbund« za svojo
organizacijo, ki jo je ljubilo. Zato je Dolfuss po nalogu

548

Dunaj

mednarodne reakcije, po nalogu Mussolinija, hotel naj¬
prej razbiti tO' organizacijo.

Sicer je že vsak slepec davno prej lahko videl, kaj
Dolfuss namerava, zakaj že dolgo pred udarom so nje¬
govi organi preganjali »Schutzbund«, delali preiskave,
plenili orožje. Vodstvo socialdemokratske stranke je
»Schutzbund« celo razpustilo^ in izročilo orožje oblastem,
da pokaže svojo dobro voljo. Toda delavstvo je orožje
navzlic temu prikrivalo. Ljudstvo je mrmralo.

V začetku meseca februarja je bila mera polna.
Signal za odpor delovnega ljudstva je dal sam Dolfuss
tisti dan, ko je zasedel poslopje »Arbeiterzeitung« in za¬
plenil orožje, ki ga je imel »Schutzbund« tam skritega.
Člani »Schutzbunda« niso hoteli izročiti orožja in so se
postavili po robu. To so storili tudi v delavskih domovih
po raznih okrajih. Čisto spontano je delavstvo začelo
tudi stavko, ki je bila prvi dan popolna v vseh večjih
podjetjih. Tekla je kri. Volkswehr, to je vojaštvo, ki ga
je Dolfuss pognal proti delovnemu ljudstvu, je streljal.
Delavstvo je odgovorilo in upor je zagorel najprej po
celem mestu, potem se je hitro razširil tudi po deželi.

Vodstvo strokovnih organizacij je boreče se delav¬
stvo pustilo na cedilu in ga sramotno izdalo. Razmerje
sil, ki so si stale nasproti, je bilo na dan vstaje abso¬
lutno ugodno za delovno ljudstvo. Dolfuss je imel za se¬
boj majhno kliko, ki je imela v rokah državni aparat,
toda ne celega, ampak le vrhove. Policija na Dunaju je
bila 60 odstotno organizirana pri strokovnih organizacijah
socialdemokratske stranke, državno uradništvo prav
tako, armada nameščencev dunajskega mesta pa skoraj v
celoti. Na dan, ko je Dolfuss napovedal boj »rdečemu
Dunaju«, je bilo samo v tem mestu okrog 600.000 ljudi
organiziranih pri socialdemokratski stranki, torej ena

549

Prezihov Voran c

tretjina prebivalstva. Če računamo, da so bili organizirani
večinoma le družinski poglavarji, si lahko predstavljamo
velikansko moč organizacij te stranke. Dolfuss je imel
proti njej le peščico ljudi.

Toda vodstvo strokovnih organizacij ni proglasilo
niti generalne stavke. Delavstvo je stavkalo brez orga¬
niziranega vodstva. Voditelji so ga v odločilnem tre¬
nutku pustili na cedilu. Če bi ta dan šli na ulico vsi,
kakor koli organizirani pristaši socialdemokratske sile,
bi že ta pojav sam zadušil vsakršno gibanje Dolfussove
peščice s Vojkswehrom vred, ki tudi ni bil stoodstotno
na strani Dolfussove reakcije. Toda nobenih takih na¬
vodil, ulice so bile prazne, izumrle.

Dopoldne tistega dne, ko je izbruhnila vstaja »Schutz-
bunda«, sem delal doma. Urejal sem list, ki ga je name¬
ravala izdati skupina koroških slovenskih dijakov —
visokošolcev na Dunaju. Imenoval naj bi se »Punt«. Pri¬
pravljena je bila prva številka. Napisali so jo dijaki sami.
List naj bi prikazal stanje slovenske narodne manjšine na
Koroškem v dobi, ko so se na obzorju že grmadili črni
oblaki fašizma. »Punt« je bil torej zadnji blisk pred
nevihto.

Proti poldnevu sem urejevanje za tisk končal in
rokopise je bilo treba odnesti v tiskamo. Moja ulica se
je stekala v Mariahilferstrasse, ki je ena izmed pogla¬
vitnih prometnih žil Dunaja. Mislil sem skočiti na tram¬
vaj, ki naj bi me pripeljal do mesta, kjer me je čakal
tiskamar. Toda tramvaja ni bilo od nikoder. Šele tedaj
sem postal pozoren. Nekaj se je moralo zgoditi. Na progi,
nedaleč stran, sta stala dva tramvajska voza — prazna.
Na bližnjem križišču sem opazil dvojno stražo z nasa¬
jenimi bajoneti. Poleg policaja je stal Volkswehrovec,

550

Dunaj

vojak. Policija ni bila zanesljiva, zato je Dolfuss poskrbel
za pomoč, ki je bila nekoliko zanesljivejša.

Strme sem se oziral, kaj neki se je zgodilo. Nad
mestom je ležalo neko čudno ozračje. Zdelo se mi je, da
odmevajo od nekod nenavadni glasovi, toda nisem si mo¬
gel razložiti, kaj naj bi to pomenilo. Vse je bilo nekako
skrivnostno. Tedaj šele sem opazil, da na ulicah skoraj
ni ljudi. Kar jih je bilo, so naglo in sklonjenih glav hiteli
dalje. K meni je pristopil postaren Dunajčan. Bil je
brezposelni delavec. To se je videlo na prvi pogled, po
obleki in po obrazu.

»Zaman čakate na tramvaj. Danes ga ne bo in jutri
tudi še ne,« mi je rekel skrivnostno in hotel dalje.

»Kaj pa je?« sem vprašal in stopil za njim.

»Tramvajci stavkajo. Dolfuss je zasedel delavske
domove. Ali nič ne slišite, kako streljajo?« mi je
odgovoril in se namenil dalje.

Meni še ni bilo dovolj in sem pohitel za njim. Tedaj
mi je delavec nalil čistega vina.

»Preki sod je, pojdite sami svojo pot. Ljudje se na
ulicah ne smejo zbirati in pogovarjati.«

Po žilah mi je švignila slastna vročina. Torej je le
prišlo, česar ni nihče pričakoval.

Ker ni bilo tramvaja, sem peš stopal dalje. Sprva se
še domislil nisem, da imam v žepu »Punt«. Pravočasno ga
moram spraviti v roke tiskarnarju, ki me čaka. Ravno v
teh časih je »Punt« potreben in mora iziti. Gotovo od¬
meva dunajska vstaja tudi na Koroškem.

Tiskamar me je čakal na drugem koncu mesta nekje
v 17. okraju. Krenil sem po bližnjici skozi Ottakring in
tako prišel v bližino delavskega doma tega okraja, ki je
bil najmočnejše središče dunajskega delavstva in času
vstaje tudi najtrša trdnjava. Niti zapazil nisem, da sem

551

Prežihov Voranc

zašel v bojno območje. Nenadoma me je ustavil Volks-
wehrovec in mi ukazal, naj ležem na cesto. Šele tedaj
sem dognal, da okrog mene poka. Iz bližnjega delavskega
doma so švigale krogle na trg, kjer sem ležal. Volkswehr
je napadal delavski dom, kjer so se delavci zabarikadi¬
rali. Nehote sem se torej znašel med napadalci. Kaka
ironija je bila to! Toda pomagati se ni dalo nič. Še dobro,
da mi Volkswehr ni pretresel žepov. Toda niso imeli
časa za to. Iz razvoja borbe sem takoj spoznal, da napa¬
dalci nimajo za boj nikakega veselja. Edino volks-
wehrovski oficir, ki je napad vodil, je bil vnet in je ves
nervozen poveljeval vojakom. Opazil sem, da še več
civilistov, ki so čisto po naključju prišli na bojišče, leži
na trgu za cestnimi robniki. Med njimi so bile tudi
ženske.

Ogenj iz delavskega doma je bil hud in nekaj vo¬
jakov je bilo že ranjenih. Branilci delavskega doma so
dobro obvladali trg. Kmalu sem ugotovil, da delavci ne
streljajo na civiliste. Nekaj se jih je namreč že umak¬
nilo čez cesto v stransko ulico. Volkswehrovci so jih celo
spodbujali k temu. Tedaj sem se tudi jaz začel umikati
in sem se po trebuhu preplazil čez cesto. Kmalu sem bil
toliko v zavetju, da sem jo lahko pobrisal v stransko- ulico
in dalje proti cilju, kamor sem prišel s precejšnjo
zamudo...

Tiskamar me je že ves nestrpen čakal.

Bil je dunajski debeluh, kakršni so pač v tem mestu
obrtniki. To so mali tipografi, ki so izšli iz delavskega
strokovnega gibanja in se sčasoma osamosvojili. Mno¬
gi izmed njih so se svoji stvari izneverili in postali
nasprotniki napredka, nekateri pa so ostali prijatelji
delovnega ljudstva in tiskali še nadalje njegove stvari.
Tiskamarja pobliže nisem poznal, le to sem vedel, da

552

Dunaj

njegova tiskarna tiska napredne stvari za drag denar.
Toda tiskamarjeve zunanjosti sem se ustrašil. Njegov
obraz ni kazal nobenih bojevitih potez. Bil je ravnodušen,
tolst mož z dvema podbradkoma.

»Ali ste prinesli?« me je vprašal z vnetim glasom.
Tedaj mi je odleglo.

»Imam s seboj,« sem dejal.

»Kako ste hodili? Jaz sem šel peš iz 19. okraja. Naj¬
manj desetkrat so me ti hudiki ustavili in pretresli.«

»Hudirja, imel sem srečo. Mene niso pretresali,
čeravno sem hodil peš.« Potem sva se menila o tisku;
seveda v naglici.

»Pri nas je stavka, mi stavkamo vsi, kajti to je
navadna svinjarija. Ali motijo se, če mislijo, da nas bodo
pohodili. Delovno ljudstvo se povsod bori. Vaše stvari
bomo tiskali, smo se že zmenili.« Njegove oči so se takrat
bojevito zabliskale; bil je le borec.

Potem sva se zmenila, da bo že prihodnji dan prinesel
korekture čisto na drug konec mesta. Določila sva čas
sestanka in se razšla.

Odšel sem k brezposelni družini, ki me je prva vzela
pod streho. Mislil sem, da bom pri njej kaj poizvedel in
mogoče tudi kaj pomagal. Nujno bi bilo, da bi se človek
vključil, ko gre za tako veliko stvar. Našel sem moža
doma. Odpravljal se je ravno, da gre žigosat svojo
karto v Floridsdorf. Odšel sem z njim. Mož ni vedel
drugega kakor to, da se nekje tolčejo, dasiravno je
bil organiziran. Ko sva šla po mestu, se nama je nudila
povsod ista slika: prazne ulice in tihe postave, ki so
hitele po njih... Srečavala sva patrulje, ustavljale so naju
in legitimirale. Toda čez most v Floridsdorf, čisto delav¬
ski okraj, naju že niso več pustili. Morala sva se vrniti.

553

Prežihov Voranc

Nazaj grede sva stopila na postajo za žigosanje v
devetem okraju. Bila je zaprta in pred njo je valovila
tisočglava množica brezposelnih delavcev, ki so jo skušali
razgnati policaji in vojaki. Množica je bila razburjena,
očitno pod vplivom dogodkov, ki jih je slutila. Culi so
se vzkliki tudi proti lastnemu vodstvu. Žalostno je bilo
poslušati prepire z vojaki.

»Ali vas ni sram, kar delate? Organizirani ste pri nas,
pa ste orodje reakcije!« so vpili delavci.

»Kaj se boste puntali, kje pa so vaši voditelji?
Potuhnili so se kakor zajci. Ali ima vse skupaj kak
smisel?« so odgovarjali vojaki.

Počasi je množica splahnela.

»Izzvali so nas, zamudili smo vse skupaj,« so govo¬
rili brezposelni in odhajali. Moj tovariš je šel pobit
domov in jaz z njim.

In to se je dogajalo takrat, ko so imeli socialisti orga¬
niziranega pol Dunaja, ko bi lahko z golimi rokami po¬
dušili vsak poizkus reakcije. Množica je bila vzgojena
tako, da je le »Schutzbund« zato tukaj, da se tolče. In
vodstvo je pustilo, da se je tolkel sam »Schutzbund«,
dokler ni tudi ta izkrvavel. Mala peščica ljudi z Dolfus-
som na čelu je obvladala položaj, ker je v odločilnem
trenutku vedela, kaj hoče.

»Schutzbund« se je potem tolkel še tri dni. Delavci so
utrdili bunkerje po stanovanjskih blokih in se bili
sami dalje. Dolfuss je pripeljal topove in začel obstre¬
ljevati stanovanjske bloke. Razrušil je cele trakte in bile
so žrtve med ženami in otroki. Sele čez pet, šest dni so
se vdali zadnji ostanki delavske brambe po periferiji.
Mesto jim ni pomagalo, dežela jim ni pomagala, ker je
bilo na deželi seveda tudi tako kakor na Dunaju, voastvo
delavskih organizacij je odpovedalo. Dolfuss je dal ustre-

554

An« i n

Dunaj

liti nekaj malih voditeljev, ki so ostali zvesti svoji
stvari, na stotine borcev je pometal v ječe, in dunajske
februarske vstaje je bilo konec.

Poraz februarske vstaje je pomenil rojstvo fašizma
na Dunaju, ki je že v juliju istega eta dvignil glavo,
dokler ni leta 1938 zagospodoval nad »rdečim Dunajem«.

Drugi dan borbe sem se spet sestal s tiskamarjem
zaradi korektur. Ta dan so že vozili avtomobili in tudi

nekateri tramvaji. Vozil sem se z avtom, da bi se izognil
legitimiranju. Imel sem srečo. Ko pridem na sestanek, mi
tiskarnar pravi

»Presneto mi je trda predla, vozil sem se z avto¬
mobilom, pa so me trikrat ustavili in pretresli. Toda
korekture sem nosil v čevljih.«

Še tistega dne sem mu vrnil korekture. Spet sem
imel neverjetno srečo, niso me pretaknili. Ko sem tretji
dan hotel prevzeti natiskani »Punt«, tiskamarja ni bilo
na sestanek, dasiravno sem ga čakal eno uro čez dolo¬
čeni čas. Še tistega dne sem zvedel, da so Dolfussovi
policaji vdrli v tiskamo, zaplenili vso naklado natiska¬
nega »Punta«, tiskamiško osebje pa zaprli. Takrat je
dunajska reakcija že sistematično začela z delom.

Tiskarnar me ni izdal.

»Punt«, koroški svetilnik, ni izšel. Zgorel je v
plamenu dunajske vstaje, v kateri se je rodil. Njegovo
rojstvo je bilo lepo. Mogoče bo kdo v arhivih dunajske
policije kdaj našel ta tisk, ki tudi dokazuje, da hočejo
koroški Slovenci živeti.

Druga postaja »moskovske podružnice« za emigrante
na Dunaju je bila Elizabetina promenada, policijski aresti
ob kanalu. Ime izhaja menda od tod, keT se je ob obali
rada sprehajala cesarica Elizabeta.

555

Prežihov Voranc

Nekega jutra so potrkali na vrata mojega stanovanja.
Bilo je še zelo zgodaj. Moja gospodinja je vsa zbegana
odprla.

»Dobro jutro, stanuje tukaj gospod Rauch?« sta vpra¬
šala dva gospoda.

Potem sta vstopila. Ko sem slišal i)me Rauch, sem bil
takoj na nogah. Ker mi moja država ni hotela dati doku¬
mentov, sem moral postati gospod Rauch.

»Bi hoteli stopiti z nama na policijo? Neke stvari
niso popolnoma jasne. Samo za kratek čas.«

Takoj sem vedel, koliko je ura. Rauch ni bil prijav¬
ljen na policiji. To še ni bila taka reč, toda huje je bilo,
da so kljub temu vedeli zame. Kako so le to zvedeli? Od
jugoslovanskih znancev nihče ni vedel za moje stano¬
vanje, tako me tudi kak domač provokator ne bi mogel
izdati. Torej me je moral izdati kak hišni stanovalec,
ker sem se mu zdel sumljiv.

V redu, sedaj sem bil na policiji. Tudi mojo gospo¬
dinjo so odpeljali, staro ženico, ki je Rauchu verjela, da
je Rauch, in je bila sedaj vsa obupana.

Potem se je začel pravi križev pot, dasiravno Dolfus-
sova policija še ni bila taka kakor Hitlerjeva. Dokler je
gospod Rauch sedel v okrajnih policijskih zaporih, je
še šlo. V zbiralnih celicah teh zaporov hitro mine čas.
V njih je odsevalo takratno dunajsko življenje, ki je
bilo zelo razburkano. »Rdeči Dunaj« je propadal politično,
moralno in gospodarsko. Bilo je vse polno kriminala.
Dolfuss si je takrat ustvaril svojo organizacijo, s katero
je mislil obvladati množice. To je bila tako imenovana
»domovinska fronta«. Aresti so bili polni socialistov,
komunistov, hitlerjancev, domovinskih frontašev, ki so
kradli, kriminalcev, zvodnikov in potepuhov.

556

Dunaj

Na »Elisabethpromenadi« so me najprej vtaknili v
samico, od koder so me potem prepeljali v skupno celico
za 10 ljudi. V tej celici je sedelo takrat pet hitlerjancev,
ki so terorizirali vso sobo. Bilo je tudi nekaj dunajskih
bogatih meščanov in nekaj znanih dunajskih voditeljev,
ki so dobivali v zapore velike pakete živil. Socialisti,
večinoma člani »Schutzbunda«, in komunisti so bili seveda
sami veliki reveži. Nacisti so uganjali demagogijo in
marsikateri nasprotnik sojetnik se je uklonil. Potem smo
jih politično pritisnili ob zid. Ko smo spoznali, da nam
po tej poti niso kos, so ubrali drugo taktiko^ Prepovedali
so svojim pristašem politizirati s komunisti. Pri tem jim
je pomagala tudi uprava zaporov sama, ker je prepo¬
vedala politične razgovore. Tako smo sedeli skupaj cele
tri mesece, ne da bi mnogo govorili. Terorja pa je bilo
z mojim prihodom konec, in zaprti dunajski naprednjaki
so se oddahnili.

Takrat je sedelo na »Elisabethpromenadi« več mojih
znancev iz Jugoslavije. Bilo nas je vseh skupaj osem, ki
smo v zaporih uživali dobrote dunajske »moskovske
podružnice« zato, ker smo se v Jugoslaviji borili za
napredek človeštva. Sedeli smo in čakali na obsodbo ali
vsaj na zaslišanje. Toda sedeli smo že pol leta, ne da bi
koga zaslišali in še manj obsodili. Nismo' vedeli, kaj bo
z nami. Ker se nam je tako ravnanje zdelo nezakonito in
neumno, smo se odločili, da začnemo z gladovno stavko
in z zahtevo:

»Obsodba ali izpustitev.«

Takoj so nas razvrstili v samice, kjer smo ostali ves
čas stavke. Uprava je hotela zlomiti stavko po vsi sili,
ker se je bala vpliva na tisoče drugih jetnikov. Nosili
so nam v celice dunajske zrezke, solato, žemlje in kdo ve
kaj še vse, ter nas silili k jedi. Ker nihče ni vzel niti

557

Prežihov Voranc

grižljaja, so nekatere poslali v inštitut profesorja Wag-
ner-Jauregga, kjer so jih potem umetno nakrmili s
»pumpanjem«. Mene to ni zadelo, a menda je to vražja
metoda. Oblast je poklicala na pomoč znanost, da zlomi
upravičeno borbo ljudi, ki so se zatekli k poslednjemu
sredstvu, ki jim je še ostalo. In znanost ni pomišljala,
nudila je pomoč. Nekateri tovariši so pri tej nasilni
operaciji sicer izgubili zobovje, toda svetovno znani
dunajski specialist je storil svojo dolžnost. Taka je
usoda znanosti v deželah, kjer vlada reakcija.

S to stavko na »Elizabethpromenadi« smo Jugoslo¬
vani zelo pridobili na ugledu. TO' je menda tudi pomagalo,
da so vse razen mene čez en teden predali sodišču. Tam
so moji tovariši šele začeli jesti. Ljubljančan Kidrič se
še na sodišču ni hotel dotakniti jedi, dokler ni zvedel iz
ust svojih tovarišev, da tudi oni jedo. Bilo je v tretjem
nadstropju, ostali so bili v nižjih nadstropjih. Kidrič je
stal na hodniku tretjega nadstropja in vpil v drugo
nadstropje, ne da bi mogel videti tovariša, ki ga je klical:

»Priča, ali ješ?«

»Jem, Boris, jej tudi ti, ker smo dosegli, kar smo
hoteli!« je odgovoril Priča iz Sarajeva.

Potem je Boris zavpil v prvo nadstropje:

»Karel, ali ješ?«

Trboveljčan Karel je odgovoril:

»Jem, ker so nas oddali sodniji! Boris, jej tudi ti!«

Po tem svojevrstnem razgovoru je začel jesti tudi
Kidrič.

Edino jaz nisem nič dosegel, mene niso zaslišali in
so me šele čez dober mesec predali sodišču. Ker sem
ostal sam, sem seveda moral nehati z gladovno stavko.

Mojo gospodinjo so izpustili čez mesec dni, vtem pa
je bilo stanovanje prazno. Policija je nastavila past. V

558

Dunaj

stanovanje sta se namreč vselila dva detektiva in ča¬
kala tam tri tedne, da bi odkrila kako zvezo ilegalca
Raucha. Takrat je bilo na Dunaju zelo hudo, berači, razni
mali prodajalci hišnih drobnjarij, razni dvoriščni pevci in
potepuhi so neprestano zvonili in pritiskali na kljuke sta¬
novanj. Tako je bilo tudi na mojem stanovanju. Detektiva
v pasti sta odpirala in vsakega, ki se je pojavil na pragu,
potegnila v stanovanje. Tako so v enem tednu nalovili
čez trideset nedolžnih siromakov, ki so jih potem po¬
slali na Elizabetino promenado. Seveda se je bila tako
nastavljena past kmalu komprimitirala med beraškim
svetom in po enem tednu ni bilo več žive duše blizu.

S polovljeno skupino beračev pa so me na Prome¬
nadi soočili. To je bilo zanimivo soočenje. Bledi otro¬
čički so kukali izza materinih kril na gospoda Raucha.
Nekatere ženske so imele celo dojenčke na prsih. To
so bile torej zveze, ki jih je imel »moskovski agent«
Rauch na Dunaju.

Jaz sem čakal, da me bodo začeli zasliševati zaradi
nekaterih drugih stvari. V stanovanju sem pustil tudi
precej denarja, ki ni bil moj. Poslali so mi ga prijatelji
iz Združenih držav, da ga spravim v Jugoslavijo za žrtve
šestojanuarskega režima. Denarja pri preiskavi ob are¬
taciji niso našli, čeprav je bil v mdznici v nočni omarici.
Toda nikdar me niso zaslišali zaradi tega denarja. Ko
se je gospodinja vrnila v stanovanje, ga tudi ni več
našla. Past, ki jo je policija nastavila v stanovanje, je
brez dvoma našla tisti denar, ga vtaknila v svoj žep in
molčala ko grob.

Po preteku enega meseca ali kaj so tudi mene predali
deželnemu sodišču. To je velikansko poslopje za nekaj
tisoč jetnikov, ki pa na Dunaju ni bilo edino, ampak eno

559

Prežihov Voranc

izmed dvajsetih. Spomenik toliko hvalisane stare avstrij¬
ske pravičnosti!

Sedel sem z nekim inženirjem iz Nemčije, znanim
antifašistom, ki so ga na Dunaju aretirali na zahtevo
Hitlerjeve Nemčije. Sezuli so mu čevlje in na drobno raz¬
rezali podplate, toda našli niso nič. Tega sojetnika so
potem izročili hitlerjevcem v Nemčijo. Pozneje sem zve¬
del, da so mu v zaporih polomili vse ude. Bil je eden
prvih pilotov prejšnje Nemčije in v tesni zvezi s ta¬
kratnim komandantom aviacije Milchom, predhodnikom
fašista Goninga. Bil je prvi, ki se je s padalom spustil iz
višine 8000 metrov in je ta svoj skok tudi opisal v
časnikih.

Na sodišču je zopet mrgolelo nacistov. Bilo jih je v
zaporih več kakor pa antifašistov. In priznati moram,
da je bilo med njimi vsaj polovica delavcev. Po vstaji
»Schutzbunda« so hitlerjanci napeli vse sile, da hi prido¬
bili razočarano delavstvo na svojo stran. In imeli so
uspeh. Uprizarjali so razne teroristične in demagoške
akcije, ki so vlekle. Nekoč so se vse celice napolnile z
bradatimi možmi. Hitlerjanci so napravili po »Ringu«
demonstracijo bradatih mož. Nad 5000 polnih brad so
spravili na cesto, ki jih je potem dunajska policija lovila
in tlačila v zapore. Tudi ves sodnijski aprat je bil po¬
vezan s hitlerjevskimi celicami. Sodniki, člani Hitlerjeve
stranke, so zasliševali zaprte hitlerjevce. Vse skupaj je
bilo že podobno komediji.

Čma dunajska reakcija se je vidno razkrajala pred
našimi očmi in iz nje je bohotno rastel hiitlerizem. Malo
pozneje je bila usoda Avstrije zapečatena.

Jetniški pazniki so bili večinoma na naši strani. Bili
so bivši socialdemokrati, ki so le zaradi kruha ostali v
službi. Nekoč so spravili Kidriča v nadstropje pod menoj,

560

Dunaj

tudi njegova celica je bila ravno pod mojo. V celicah
smo imeli angleška stranišča, ki so bila vertikalno pove¬
zana od vrha do tal skozi vsa nadstropja. Če smo iz njih
izplaknili vodo, smo se lahko pogovarjali iz pritličja v
tretje nadstropje. Zvečer po večerji, ko so se pazniki od¬
stranili, je bila ura pogovorov med nadstropji. Nekoč sva
se ravno pogovarjala s Kidričem. Jaz sem tičal s celo
glavo v školjki in vpil navzdol, ker se je tisti večer
nekoliko slabo slišalo. Nenadoma se odpro vrata. Ker
imam precej debelo glavo, je nisem mogel pravočasno
izdreti iz našega telefona. Paznik me je zalotil.

»Sodrug, ne tako glasno, da te sliši vsa hiša,« mi je
dejal in zopet zaprl vrata.

V celici sem smel pisati. Napisal sem skoraj ves
»Doberdob«, a ko sem končal, so mi ga vzeli v cenzuro,
kakor so rekli. Ko so me naposled izpustili, mi rokopisa
niso vrnili, ker so ga baje nekam založili. Ko sem potem
prišel v Pariz, sem poslal pismo dunajski policijski di¬
rekciji. Takrat ji je načeloval dr. Skubl, koroški Slo¬
venec iz Pliberka, a velik nemčur, ki je bil do leta 1918
policijski direktor v Ljubljani in znan po svoji dejavno¬
sti proti Slovencem. V pismu sem navedel primer veli¬
kega portugalskega pesnika Camoensa, ki so ga v
šestnajstem stoletju na neki ladji v Indijskem oceanu
zalotili indonezijski divjaki. Ti divjaki so zadavili
in požrli vso ladijsko posadko, pustili pa so živega
Camoensa, ki se jim je legitimiral s svežnjem rokopisov
svojih pesmi. Kopijo tega pisma sem poslal dunajski
vladi, rektorju dunajske univerze in avstrijskemu posla¬
ništvu v Parizu z grožnjo, da bom po preteku 14 dni pismo
objavil v časopisju. Medtem ko prej mojega rokopisa
nikjer ni bilo najti, sem ga zdaj po desetih dneh dobil

36

561

Prežihov V orane

nazaj. Sušnikova vlada se je takrat še morala ozirati na
take stvari, ker je bil njen mednarodni položaj zelo
trhel.

Na deželnem sodišču mi niso mogli napraviti pro¬
cesa, zato so me po dobrem letu dmi predali okrajnemu
sodišču v 2. okraj, kjer so me zaradi nedovoljenega pre¬
koračenja avstrijske meje obsodili na pet dni zapora. Ker
sem kazen presedel že nad osemdesetkrat, so me izpustili,
se pravi, izgnali iz Avstrije.

562

GENERALNA VAJA V MLINU

Naša organizacija je bila še mlada. Tudi še ni imela
velikih preizkušenj. Sicer še nihče izmed njenih članov
niti navadnega krsta ni imel za seboj, to se pravi, da še
nihče ni bil zaprt. BiH smo podobni mladim živalim, ki
so komaj spregledale.

Pa ti pride iz Ljubljane tisti, ki je z nami držal zvezo,
in ti reče:

»Organizirati morate prostore za petdeset ljudi.
Pripraviti morate zanesljivo mesto, pripraviti hrano,
pripraviti prenočišče, organizirati dohod in odhod,
organizirati stražo.«

Nam je zastala sapa. Kaj takega še res nismo delali
dosihmal. Tu pa tam smo malo zaropotali po gostilnah,
da smo komunisti, ker se je nam zdelo sila imenitno in
kar takrat še ni bilo nevarno.

»Kaj pa bo pri nas? Namreč toliko ljudi in skoraj
cel tedenl« smo' hoteli vedeti.

»Ne sprašujte in ne govorite preveč. Samo storite,
kakor sem vam rekel, pa bo prav,« je mimo odgovoril
tovariš.

Mi smo se praskali za ušesi.

»Če človek že kaj naredi, bi tudi rad vedel, kaj
dela,« smo si mislili, rekli pa nismo nič.

»Ali si upate to izpeljati? Kaj pravite?« je začel
znova naš tovariš.

Sedaj nas je zadel: mi, pa ne upati si! Kaj pa sploh
misli ta človek o nas?

36 *

563

Prežihov Voranc

»Izpeljali bomo,« smo se pridružili vsi zaporedoma.

»(Odgovornost, ki jo prevzemate, je zelo velika. Če
niste popolnoma gotovi, rajši prej povejte. Saj to nič
hudega ni. Če pa ga polomite, boste vsi od kraja izklju¬
čeni. To je za vas nekaka generalna vaja!«

Spogledali smo se.

»Prevzamete?« je nadaljeval tovariš.

»Prevzamemo, jasna stvar!«

»Veliko reč ste prevzeli, junaki ste. Saj smo vedeli,
da se ne boste ustrašili. In izpeljali jo tudi boste. Če jo
bo kdo, jo boste vi.«

Tovariš si je mel roke kakor Žid, ki napravi dobro
kupčijo. Vendar so pri tem njegove oči bile dobre. Tudi
nam je bilo dobro pri srcih, ko smo na stvar pristali.
Bili smo kakor otroci.

Potem smo se začeli meniti o podrobnostih tega veli¬
kega načrta.

Najprej je hotel tovariš vedeti, kje bo tista reč.

»To je naša stvar,« smo mu zabrusili nazaj. Sedaj
smo mu vrnili.

»Res je, to je vaša stvar!« je priznal.

Pravzaprav pa si še nismo bili na jasnem, kje bi
to reč organizirali. Moralo je biti na takem mestu, ki je
bilo za to pripravno. Vse drugo se napravi. Nato smo se
še zmenili, kar je bilo potrebno, in je tovariš šel. Ostali
smo sami s svojo skrbjo.

Potem smo šli na delo. V organizaciji nas tako ni bilo
več, kakor smo imeli prstov na rokah. Za razmetavanje
kakih letakov nas je bilo kmalu dovolj, to je bila zdaj
druga stvar.

Imeli smo nekega simpatizerja, ki je imel mlin v
samotnem grabnu. Velik mlin, kjer so ropotala tri kolesa

564

Generalna vaja  v mlinu

noč in dan in kjer je šumela voda. Nad mlinom je bil
gozd. Mimo mlina je šla samotna pot.

Dva sva šla v mlin, da se zmenimo. Bilo nama je
tesno pri srcu. In mlinar je bil še tako nesramen, da
se je režal:

»Mlin že dam, toda odgovarjate vi.«

Nad mlinom je bik* nekako prvo nadstropje, ki je
bilo prazno. Dostopno je bilo tudi z brega. Bilo je vse
kakor ustvarjeno za naš namen. Toda mlinar ni bil sam
pri hiši. Imel je ženo, imel je kup otrok in pri hiši je bila
tudi še stara preužitkarica, ki ni bila niti gluha niti slepa
niti mutasta.

Toda mlinar je bil res človek na mestu.

»To stvar prevzamem jaz, žena bo za celo reč vedela,
otroci in preužitkarica pa ne,« je odločil.

Tudi zaradi prehrane je bilo ugodno.

»Petdeset ljudi štiri, pet dni!« je vpil mlinar. »Ti
požro nekaj, ne boste mi pripovedovali kakih štorij. Malo
kruha pa kake solate, seveda! Kruh in krompir bo doma,
toda za meso morate skrbeti vi.«

»Saj ne bodo požrli celega vola,« je skušal ugovarjati
moj tovariš.

»Seveda ne,« je mimo dodal mlinar.

Zaradi denarja se nazadnje nismo menili, to je bila
že najmanjša stvar, toda huje je bilo nabaviti meso tako.
da bi ne postali sumljivi. Saj smo bili vsi organizatorji
mladi, brez družin, ki smo jedli po tujih kuhinjah. Do¬
menili smo se, da bomo nosili meso iz sosednjih krajev.
Glavne stvari smo torej pripravili.

Nekega dne se je spet prikazal naš znane'c iz Ljub¬
ljane in dejal:

»V ponedeljek začno prihajati.«

565

Prežihov Voranc

Tudi oni so bili previdni. Če bi vsa drhal .petdesetih
ljudi izstopila na naši postaji, bi nas žandarmerija kmalu
iztaknila. Centrala je določila za izstop vse postaje do
razdalje trideset' kilometrov od nas. Gostje bodo. prihajali
cela dva dneva z vsemi vlaki.

Sedaj smo imeli polne roke dela. Naš znanec, ki je
ostal pri nas, nas je gonil kakor lovske pse. Vsi smo
morali opraviti svoje vsakdanje delo, po delu pa smo
hodili na postaje, spremljati ljudi, ki smo jih spoznavali
s pomočjo dogovorjenih znakov, in jih po samotnih,
neopaznih poteh spravljali v mlin.

Vse je bilo tako silno skrivnostno in tako silno zani¬
mivo. Mi iz organizacije pravzaprav nismo natančno
vedeli, kaj bo, toda slutili smo, da se godi nekaj važnega,
da se pripravlja nekaj velikega. Zato smo se sami sebi
zdeli sila važni in smo se tega tudi zavedali.

Mene je zelo skrbelo, kakšni neki bodo tisti ljudje,
ki jih bom sprejel na postaji. To morajo biti neki po¬
sebni ljudje, če je treba za njih tako skrivnostnih pri¬
prav. Izstopili so trije, vsak iz svojega vagona. Eden
je bil oblečen v letni plašč, dva nista imela plaščev. Vsak
je imel v rokah nekaj aktovki ali kovčku podobnega.
Takoj sem spoznal tudi znake, ki so bili dogovorjeni.

Srce mi je začelo močno utripati. To so torej ti
čudoviti ljudje, ki prihajajo kdo ve od kod sem v naše
črne planine. Ko sem strmel vanje, se mi je zdelo, da jih
gledam skozi tančico. In nazadnje sem si moral pri¬
znati, da so čisto navadni ljudje, podobni meni in vsem
drugim, ki so bili na postaji. Eden je bil zelo slabo oble¬
čen, druga dva pa nekoliko boljše. Skoraj me je nekoliko
zadelo. Dalje se mi je zdelo čudno, da so vsi trije potniki
bili čisto mladi fantje, mlajši od mene. Jaz sem v resnici

566

Generalna vaja  v mlinu

pričakoval zrele možakarje z važnimi obrazi in besedami.
Pred menoj pa so stali čisto navadni, preprosti ljudje.

Na postaji je šlo popolnoma gladko. Potnikov ni
bilo veliko. Žandar, ki je na postaji opravljal službo,
ni zapazil ničesar sumljivega in se je hitro odstranil z
nekim dekletom. Tudi čas je bil ugoden. Po dolinah so
nastopale prve večerne sence in iz gozdov je prihajal
jesenski mrak. Kmalu bo noč in vsak je hitel svojo pot.

Moji trije potniki so me koj opazili po znaku, ki
sem ga nosil. Danes ne vem več, kakšno znamenje smo
imeli dogovorjeno. Jaz sem prvi zapustil postajo, tesno
za menoj je stopal tisti mladenič s plaščem, ostala dva
pa sta korakala za nama v dogovorjeni razdalji.

Meni je bilo nemalo vroče, dasi ni bilo vzroka za
živčnost. Še v vasi se mi je tisti s plaščem pridružil.

»Dober večer, tovariš.«

»Ha, dober večer, kam pa?« sem mu odzdravil kakor
staremu znancu.

Človek je govoril hrvatsko. Šla sva skupaj po cesti,
ki je vodila v dolini. Ona dva sta hitela za nama. Šele
ko se je cesta spustila v samotno globačo, sva malo
počakala, da sta naju dohitela.

Sedaj sem imel že vse tri skupaj.

»Vse v redu?« je vprašal tisti, ki je bil najslabše
oblečen.

»Brez skrbi, tovariš!« sem ga pomiril.

»Ali je še daleč?« je izpraševal drugi.

»Še dve uri hoda. Počasi bomo prišli tja.«

»Še dve uri hoda. To je veliko. Že tri dni potujem.«

Fant je govoril s čudnim naglasom neko srbsko
narečje.

567

Prežihov Voranc

In smo šli. Medtem je nastala noč. Jasno nebo je
bilo skoraj brez zvezd.

To se je enemu čudno zdelo.

»Kaka noč!« se je čudil.

A drugi je dodal: »Lepa noč vseeno. To je torej
Slovenija.«

Ko smo hodili skozi gozdove, sem čutil, da, jim pri¬
haja tesno. Desno in levo sence, nepredirne sence, za
njimi temne stene.

Dospeli smo nemoteno do mlina, kjer sem jih predal
našemu znancu iz Ljubljane. Nato sem šel spet na drugo
postajo. Prihajali so tri dni in tri noči in je vse šlo
gladko. Le naš tovariš Hren, ki je imel službo na neki
zakotni postaji, je skoraj imel smolo-. Pripeljal se je
neki mlad človek, ki je imel dolge lase. Segali so mu do
ramen. In obnašal se je zelo čudno, kar sumljivo. Gle¬
dal je skrivnostno okrog sebe in navzlic temu, da je
toliko gledal, sirota ni videl ničesar. Namesto za mojim
tovarišem, ki ga je prišel čakat, jo je urezal čisto v
nasprotno smer, tako da je moral tovariš za njim in ga
tako rekoč ulovil za suknjo, ki je bila čudnega kroja.
Imela sta srečo in sta naposled le prišla v mlin.

»Kaka nesreča pa je to?« je vprašal Hren našega
znanca, ki je sprejemal goste. Pripovedoval mu je, kake
križe in težave je imel z njim.

»Ah, to je neki pesnik,« mu je odgovoril tovariš.

»Pesnik!«

Kakšni ljudje so neki to?

Skozi moje srce je šla čudna vročina. Ali pesniki
tudi obiskujejo take tajne reči?

Kdor je prišel v mlin, ni smel več iz njega. Kmalu
je bilo v mlinu okrog petdeset ljudi, ki jih je imel mlinar

568

Generalna vaja  v mlinu

zaprte v prvem nadstropju, ki je bilo bolj podobno prazni
parni kakor človeškemu bivališču.

Mi, ki smo bili iz organizacije, bi bili kaj radi po¬
kukali v to parno, da bi videli, kaj tam počno, toda nismo
smeli. Naša pravica se je nehala na hišnem pragu. Tudi
od gostov nismo mogli ničesar zvedeti. Ti sploh niso
veliko govorili z nami.

Nato' se je začelo.

Nekega jutra pride mlinar k meni in mi reče:

»Prinesi petindvajset kil govejega mesa.«

Petindvajset kil govejega mesa!

Ce grem k enemu od domačih mesarjev na trgu, se
koj izdam. Zakaj bi jaz potreboval petindvajset kil mesa?

»Dobi ga, kjer ga hočeš, toda meso mora biti danes
v mlinu!«

Šel sem dve uri daleč v mesto in kupil meso.

»Pri vas se pa gotovo ženite, da potrebujete toliko
mesa,« se je režal mesar.

»Ženimo se,« sem mu hitro pritrdil in izginil z mesom.

Zelo sem bil srečen, ko sem porinil tisto meso v
mlinarjeve roke.

Tudi moji tovariši so hodili po meso, po suho sla¬
nino in klobase. Kazalo je, da , imajo skrivači v mlinu
dober apetit.

Mi smo mlin stražili, posebno ponoči. Takrat sva bila
vedno dva na straži. Imela sva nalogo, da takoj obves¬
tiva mlin, če bi zapazila kaj sumljivega. Vse dni se ni
zgodilo nič takega, kar bi bilo vredno naznanjati.

Nekega popoldneva pa se je zgodilo nekaj strašnega.
Takrat sta bila na straži dva naša mlada fanta, ki sta
ležala na robu gozda, skrita v grmovju. Že od daleč sta
videla, da prihajajo po poti, ki je vodila k mlinu, trije
žandarji. Na puškah so se jim bliskali bajoneti.

569

Prežihov Voranc

Ali je izdaja, ali kaj? Takoj sta javila v mlin, kaka
nevarnost se bliža. Toda bilo je že prepozno kaj ukre¬
niti, ker so žandarji že prišli na dvorišče. Tam so zadeli
na mlinarjevo ženo, ki je brez kake zle slutnje nesla na
glavi veliko mevtro pomij v svinjski hlev.

»Dober dan, mati. Prišli smo malo pogledat, če imate
v mlinu kakega komunista skritega,« je pozdravil žandar,
ki je imel glavno besedo.

»Križ božji, kaj pa govorite?« je skoraj zavpila mli¬
narica in vedro ji je od presenečenja zdrknilo z glave
ter padlo ravno pred orožnika, da je bil ves polit s po¬
mijami.

Uboga žena je bila prepričana, da so izdani in da
žandarji vedo, kaj se godi pri njih nad mlinom. S svojo
razburjenostjo' bi se bila res lahko izdala.

Žandarji pa niso imeli pojma o naši stvari in so
prišli mimo mlina brez kakega hudega namena. Tudi mli-
naričin preplah jih na našo veliko srečo 1  ni spravil na
druge misli.

»Pomirite se, mati, saj nisem tako hudo misiil,« se
je žandar začel opravičevati. »Kje imate pa očeta?«

Medtem je prišel iz mlina mlinar, ki je takoj spre¬
videl ves položaj. Povabil je žandarje na klop pred mlin
in jim prinesel vrč sadjevca. Postregel jim je tudi s
kruhom in slanino, ki smo jo prinesli v mlin za naše
skrivne goste v parni.

Žandarji so sedeli pred mlinom morda le pol ure,
toda mlinarju se je te pol ure vleklo kakor celo popoldne;
in ko so naposled nezaželeni obiskovalci zapustili so¬
tesko, je bil mož čisto moker.

»Več sreče smo imeli kakor pameti,« je mrmral, ko
je lezel po strmih stopnicah v prvo nadstropje.

570

Generalna vajo  y mlinu

Sestanek v mlinu je trajal štiri dni, nato smo goste
spet odpeljali po skrivnih, stranskih poteh na razne
postaje. Stvar se je končala odlično^. Naš prijatelj iz
centrale je kar žarel od veselja.

»To ste dobro izpeljali, fantje, čestitam vam in vaši
organizaciji. Tako mlada organizacija! Dobro ste napra¬
vili, tega vam naša Partija ne bo nikdar pozabila.«

Nam je rastla mast, kajpada. Generalno vajo smo
dobro prestali in napravili smo nekaj velikega, sodeč po
tem, koliko je bilo ljudi in kako se je naš znanec veselil.

»Radi bi pa le vedeli, kaj smo organizirali,« smo ga
zopet vprašali. »Zakaj nam ne poveš?«

»Sedaj vam že lahko povem, ko je vse že končano.
Pri nas je tako, da se take stvari ne razglašajo vnaprej.
To je previdnost, to je konspiracija. Veste, kaj ste orga¬
nizirali? II. kongres SKOJ-a — Saveza Komunistične
Omladine Jugoslavije — hi, ha, ha ...«

Pred odhodom nam je vsem zaporedoma stisnil roko
in mi smo mu ponosno odzdravili.

571

LISTNICA UREDNIŠTVA

Doma smo bili siromaki. Radi smo pili kavo, a de¬
narja zanjo ni bilo. Zato je oče naročal pravo Vydrovo
žitno kavo iz Prage, ki je prihajala v zavojčkih po pet kil.
Kdor je bil naročnik Vydrove kave, je prejemal zastonj
mesečnik »Domači prijatelj«. Ta mesečnik je urejevala
slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Prinašal je pri¬
spevke pisateljev začetnikov. Več kakor deset let je ta
družinski list izhajal in vzgajal mlade talente. Iz te šole
je izšla cela vrsta slovenskih književnikov, ki so zaslužni
za našo kulturo.

Ta »Domači prijatelj« je prihajal k hiši, ko sem bil
še čisto mlad, tako mlad, da ga še niseim znal brati.
Takrat, se spominjam, ga je prebirala moja mati ob
nedeljskih popoldnevih, in če je utegnila, je prebrala
tudi pesmi, ki so bile objavljene. Potem je preprosta in
uboga najemnica pripovedovala nam otrokom, kaj je
brala, kaj je bilo tam dobro in kaj je bilo slabo, kaj ji ni
ugajalo. Spominjam se dobro, da ji niso ugajale črtice
Ivana Laha, da pa je zelo rada brala prispevke urednice
Zofke Kvedrove.

Urednica Kvedrova je mnogo pisala o ženah in ma¬
terah, o svojih dveh hčerkah, o družinskem življenju in
take stvari. Mati je take reči zelo ljubila. Najbrž je našla
v črticah Zofke Kvedrove slike iz svojega življenja in
trpljenja. Shranjevala je posamezne številke »Domačega
prijatelja«, da smo imeli pri hiši cele letnike. Oče tega
mesečnika nikoli ni bral. Zdelo se mu je preotročje. Imel

572

Listnica uredništva

je naročen svoj tednik in bral ga je ob nedeljah; v njem
je našel duševne hrane. Ta tednik je bil »Mir« iz Celovca,
politično in gospodarsko glasilo koroških Slovencev. Oče
je bil hud pristaš Koroške slovenske stranke.

Pozneje sem začel tudi jaz stikati po »Domačem pri¬
jatelju«. Počasi so me začele zanimati razne črtice, med¬
tem ko me pesmi niso nikoli prav zanimale. Takrat sem
imel morda kakih deset, enajst let. Z leti je raslo veselje
do branja in vsakokrat sem težko čakal nove številke
»Domačega prijatelja«. Bral sem veliko, na paši, skrivaj
med delom, ker je bil oče hud, in zvečer pri luči, včasih
ob treskah, ker je oče varčeval petrolej. Bral sem »Mir«,
posebno pa Mohorjeve knjige; teh je imel oče cele pre¬
dale, ker je bil že od mladih let član Mohorjeve družbe.
Posebno me je vleklo leposlovje, Jurčičeve povesti in
tako dalje. Dalje sem se iz imenika članov v Koledarju,
razdeljenem po farah in dekanijah, učil tudi geografije
slovenske zemlje.

V »Domačem prijatelju« je bil tudi stalen predelek:
»Listnica uredništva«; v njej je urednica ocenjevala pri¬
spevke, ki jih ni objavljala v mesečniku. Kmalu me je ta
rubrika začela silno zanimati, ker je tamkaj brezobzirno
in odkrito govorila tistim, ki so ji pošiljali prispevke. Ne¬
katere je hvalila, jim dajala poguma, druge je grajala ali
pa jih naravnost odklanjala. Z zanimanjem sem prebiral
to rubriko, saj je zelo vzgojno vplivala name. Sčasoma
me je tako pritegnila, da sem jo v vsaki novi številki naj¬
prej prebral.

Še sem hodil v ljudsko šolo in sem si že mislil, kaj bi
bilo, če bi tudi jaz kaj poslal tej zanimivi urednici Zofki
Kvedrovi. Na natis kakega svojega prispevka si seveda
nisem upal misliti, ali upal sem, da mi bo odgovorila v
listnici uredništva. Nekoč sem se res odločil in začel

573

Prežihov Voranc

pisati neko sliko, ki bi po mojem mnenju ustrezala vsebini
»Domačega prijatelja«. Črtico sem pisal ves teden in na¬
skrivaj, ker sem moral krasti čas med delom. Moj oče je
bil na branje in pisarjenje zelo hud. Sekati sem moral
na primer steljo in rezati na šlajdrovec krmo za živino.
Če je bil opoldne ali zvečer kup premajhen, je oče koj
vedel, da sem kradel čas za kako pisanje. Potem je vpil
nad menoj:

»Kakega vraga pa kracljaš! S čim si boš pa kruh
služil? S kracljanjem sr ga ne boš. Ob delavnikih bomo
delali za kruh! To ti bom že iz glave izbil, zapomni si!«

Včasih sem jo komaj odnesel, da jih nisem izkupil.

Tako sem potreboval ves teden, da sem napisal črtico.
V nedeljo zjutraj, k maši grede, sem jo hotel odnesti
na pošto; k maši smo iz naše hiše obvezno vsi hodili.
Vstal sem zelo zgodaj in se odpravil k stari skrinji na
parni, kjer sem imel skrivno pisarno. Hotel sem zložiti
napisano črtico v kuverto in napisati še kratko spremno
pismo za urednico. S trepetajočim srcem sem se spravil
k skrinji. Svoj tedenski izdelek na kakih šestih, sedmih
straneh sem razgrnil po črnem pokrovu. Strahoma sem
še enkrat prebral stvar, če bi bilo treba še kaj popraviti,
preden jo oddam.

In takrat, o jo j! Ko sem bil nagnjen čez prvo, lepo
napisano stran, se mi je iz nosa naenkrat ulila kri in
cumila na prvo stran črtice. V tisti dobi moje mladosti
mi je zelo rada tekla kri iz nosa, včasih sem jo izgubil
kar cel liter.

To je bil strašanski poraz. Lepo napisana črtica je
bila uničena, polovica prve strani je bila krvavo po¬
packana, nekaj curkov je brizgnilo tudi po drugi strani.
Črtica je bila zanič, kajti take krvave reči vendar nisem
smel poslati strogi urednici. Ne spominjam se več na-

574

Listnica uredništva

tanko, kako je bilo, ali to vem, da so se mi od bridkosti
ulile solze in da je še teh par kapelj padlo na popisani
in okrvavljeni papir. Žalost in jeza sta me tako hudo pri¬
jeli, da sem zgrabil tistih šest ali sedem strani papirja in
jih zmečkal ter zagnal po tleh. Plod celotedenskega dela
je bil na mah uničen. Ves skrušen sem obsedel pred
skrinjo.

Bilo je še zgodaj in do odhoda k fari je bilo še
dobri dve uri časa. Vsa moja notranjost se je uprla ne¬
sreči. Nenadoma mi je prišla misel, da bi ta čas izkoristil
in v naglici do maše napisal drugo črtico. Sklenjeno,
storjeno. V eni uri sem tistega nedeljskega jutra, ki je
kukalo skozi špranje v prašno in temačno parno, napisal
kratko črtico, ki je bila za polovico krajša od prejšnje,
in ki tudi ni bila tako vestno in lepo napisana. Hitel
sem, samo da napišem in da nekaj pošljem. Opisal sem
smrt nekega pijanca in črtico tudi naslovil: »Smrt
pijanca.«

Ko je bila gotova, sem jo urno zmašil v kuverto, ne
da bi jo še prebiral in popravljal. S stvarjo sam nisem
imel nobenega veselja, moral pa sem dati duška svojemu
notranjemu nagonu, ki mi ni dal miru.

Potem sem se moral lotiti spremnega pisma. Brez
podpisa stvari nisem smel odposlati, ker urednica v svoji
listnici uredništva na nepodpisane pošiljke ni odgovarjala.
Medtem ko sem se na spremnem pismu pokvarjene
črtice podpisal s polnim imenom, sem pri drugi črtici
omahoval, ali naj to storim ali ne. Bil sem prepri¬
čan, da je črtica slaba in da me bo urednica potem v
listnici uredništva grajala. Tega bi me bilo sram, kajti
v naši soseski je bilo po hišah gotovo cel ducat »Domačih
prijateljev«. Ljudje bi brali in bi se mi gotovo škodo¬
željno režali. Nisem imel poguma, prenesti tako očitno

575

Prežihov Voranc

sramoto. V naglici sem namesto sebe podpisal sosedovega
sina, svojega sošolca enake starosti, ki se je pisal Ivan
Vastl in je bil tudi iz Kotelj doma.

Ko je bilo ime na papirju, sem pismo hlastno zmašil
v kuverto k črtici in zalepil. Končal sem stvar v zadnjem
času, kajti tedaj je pri fari že drugič vabilo in treba se je
bilo iti preoblačit. Utripajočega srca sem vzel pismo in ga
nesel v vas, kjer sem ga skrivaj stlačil v poštni nabiral¬
nik. Sam sebi sem se zdel tat ali človek, ki dela nekaj
nepoštenega. Na nesrečo je bila čeljust v nabiralniku za
moje pismo preozka in moral sem kuverto grdo zganiti in
zmečkati, preden sem jo stlačil skozi odprtino. Po tem
opravku sem postal še bolj črnogled zaradi svoje črtice.
Kaj si bo neki mislila urednica, ko bo prejela tako grdo,
zmečkano pismo? Ze s tem bom pri njej ob vse zaupanje.

Črtica, moja prva črtica je bila torej odposlana in
zdaj se je začelo duševno trpljenje. Seveda nisem ni¬
komur zaupal, da sem črtico odposlal, in še manj, da sem
za avtorja podpisal svojega sošolca. Pri mukah, ki sem
jih prenašal, me je še najmanj skrbelo, kaj bo ta rekel.
Ta negotovost, to težko pričakovanje je trajalo cel mesec,
dokler ni prišla nova številka mesečnika... Uredil sem
tako, da sem list dvignil na pošti jaz. Ko' sem bil že
na samem zunaj vasi, sem strahoma odprl najprej zad¬
njo stran, kjer je navadno bila listnica uredništva. Bil
sem prepričan, da bo moj prispevek omenjen na tem
mestu.

Toda, če sem še tako> napenjal oči, moja črtica tam
ni bila omenjena. Roke so mi odrevenele in skoraj mi
je list padel iz rok. Kaj neki je, ali črtica sploh ni pri¬
spela do Zagreba? Ali pa je mogoče zadeva še hujša. Mo¬
goče je bila stvar tako slaba, da se urednici ni zdelo
vredno omeniti. Črtica seveda tudi ni bila objavljena.

576

Listnica uredništva

Abotna misel, kako naj bi bila objavljena! Saj je vendar
smešno! Jaz, kmečki fantiček, ki odkidava gnoj izpod
krav in je do kolen obrozgan od gnojnice, pa pisatelj!

Zdelo se mi je, da me navdaja težka omotica. Postalo
me je samega sebe sram. Trdno sem sklenil, da ne bom
nikoli več poskušal pisateljevati in da bom rajši ostal
pri delu, ki mi ga je odmerila usoda, na našem polju, v
našem temnem hlevu, kar vse skupaj ni bilo naše, ker
smo tam živeli kot najemniki. Vse to se mi je zdaj ob
porazu zdelo še bridkejše. Toda kaj si hočemo, mi siro¬
maki, kakršni smo. V višje šole ne morem in tako osta¬
nem, kar sem.

Poln takih temnih misli sem se opotekal proti domu.
Doma sem se skril v hlev, kjer sem bil sam z živino, ki
ni o vseh mojih težavah nič vedela in pred katero se mi
ni bilo treba sramovati. Potem je prišel spet mesec dela,
med katerim sem počasi pozabil na neprijetno zadevo ter
se vdal v usodo. Ko je prišla spet nova številka »Doma¬
čega prijatelja«, me stvar že ni bolj zanimala kakor na¬
vadnega bralca. Prejšnja številka me je trdno prepričala,
da moj prispevek res ni bil omembe vreden niti v list¬
nici uredništva.

Tem strašnejše pa je bilo' zdaj moje presenečenje,
ko sem odprl številko novega lista in zagledal na prvi
strani natisnjeno črtico »Smrt pijanca« pod imenom Ivana
Vastla. Vsa kri mi je šinila v glavo kakor nedolžnemu
dekletu ob nenadnem zaželenem srečanju ... Res, moja
črtica je bila natisnjena, natisnjena na prvi strani v ce¬
loti, taka, kakršna je bila napisana. Menda se mi je za¬
meglilo pred očmi od same prevelike sreče. Vse se mi je
postavilo na glavo. Moj bog, ali je res? Seveda je, saj je
tu natisnjeno, saj berem. Hlastno sem preletel stvarco,

37

5?7

Prežihov Voranc

ki ni bila niti dve strani dolga. Videl sem, da ni bila
skoraj nič popravljena. Moj ponos se je začel dvigati in
bil sem ves prevzet od notranje sreče, od doseženega
uspeha. Pri tem sem čisto pozabil, da je za avtorja pod¬
pisan moj prijatelj Ivan Vastl in ne jaz. Na kake druge
posledice pri tem seveda nisem mislil.

Mati je brala mojo črtico in je rekla:

»Glej, glej, ta pisatelj se pa prav tako piše kakor
sosedov Anzej. Ali ni to čudno?«

Meni je zastajala sapa. Po ovinkih sem jo vprašal,
kako se ji zdi stvar napisana.

Njena sodba pa ni bilo odločna. Rekla je:

»Hm, je pač taka stvar.«

Torej je ni zavrgla in je tudi ni odobrila. Danes bi
rekel, da ni napravila nanjo nobenega vtisa. Na materino
sodbo sem dal mnogo, zato me je njena ndačnost neko¬
liko poparila. Moja mati je bila prvi kritik mojega
prvega dela.

Sedaj pa je sledilo nekaj najbolj zanimivega, na kar
pri vsej stvari nisem mislil. Prihodnjo nedeljo sva šla s
prijateljem Ivanom Vastlom od maše skupaj na pošto.
Ce za našoi hišo ni bilo drugega, je bil pač tednik »Mir«.
Prijatelj Vastl je šel z menoj kar tako iz navade. Za nji¬
hovo hišo je bila redkokdaj pošta, ker pri njih časopisov
niso brali. Do zdaj sem prijatelju lepo zamolčal, kako sem
zlorabil njegovo ime. Ko smo čakali v gruči pred oknom,
pa je poštarica naenkrat zaklicala njegovo ime.

»Denarno nakaznico imaš tukaj!«

Sosedov Anzej ali Ivan Vastl je imel na pošti de¬
narno' nakaznico — 7 zlatih kron. Fant je debelo gledal,
naposled okorno podpisal tisti papir in prinesel odrezek
in 7 kron. Na odrezku je bilo napisano: »Tu vam po-

578

Listnica uredništva

šiljamo honorar za vašo črtico v tej številki .Domačega
prijatelja'. Se priporočamo. Uredništvo.«

Honorar mi je popolnoma zmešal glavo. Na kak
denar pri vsej stvari nisem mislil. K pisanju me je vlekla
neka druga, notranja sila... Menda niti vedel nisem, da
tako pisanje sploh plačujejo. Bilo mi je že velikansko za¬
doščenje, da sem videl svojo pisano besedo natisnjeno na
papirju. Najsmelejše sanje so se mi zdele uresničene.
Pred menoj je rastel ves drugačen, fantastični svet, ve¬
liko lepši, kakor pa je bil svet okoli mene. In zdaj še ta
denar. Potem je bilo na odrezku še napisano: »Se pri¬
poročamo!« Torej uredništvo želi, da jim še pošljem.

Vsi ti občutki so me tako prevzeli, da sem šele čez
nekaj časa mislil na to, da denarja za črtico nimam jaz v
žepu, ampak moj prijatelj Ivan Vastl. Sedem kron je bilo
takrat za petnajstletnega dninarskega fantina lep denar.
Pri naši hiši je bil denar zelo zelo drag. Pridelali nismo
toliko, da bi zadostovalo za vse potrebe pri hiši. Če smo
hoteli biti oblečeni, smo morali iskati denarja drugod.
Največkrat pa še za najemnino ni bilo dovolj dohodka.
Oče si je nekaj zaslužil z dninami, največ pa s tem, da je
tesačil v bližnjih gozdovih. Pri tem sem mu pomagal tudi
jaz. Ko sem hodil še v šolo, sem lupil smreke. Če sem
zaslužil od smreke 10 krajcarjev in če sem jih na dan
izdelal recimo deset, sem imel goldinar. Ali treba je bilo
nategniti roke in delati od zore do mraka. Povrhu pa je
zaslužek šel v skupno domačo blagajno in ga nisem dobil
jaz. Sedaj pa je naenkrat padlo z neba 7 zlatih kron. Kaj
bi rekli k temu doma?

Ko so se polegli vsi drugi občutki, je stopila na plan
skrb za denar. Kako sedaj dobiti denar od prijatelja? Ko
sem gledal njegov obraz, nisem mogel na njem odkriti

37 *

579

Prežihov Voranc

kake zareze, ki bi mi razodevala način, kako mu denar
izpuliti iz žepa. Še roke ni izpustil iz tistega žepa, kjer
ga je stiskal. Pri sosedovih so bili še večji siromaki ko
pa pri nas.

Po dolgem omahovanju sem mu le razodel, kako je
s tistimi sedmimi kronami. Fant je strmel zatelebano
vame; o pisanju in takih rečeh ni imel pojma, toda ko
sem mu naposled pojasnil, da je torej tisti denar prav¬
zaprav moj, se mu je obraz uporno nakremžil. Moral
sem uporabiti vso svojo zgovornost, moral sem barantati,
preden je pristal na to, da mi je odstopil polovico ho¬
norarja. Ker sva bila ravno pred zadnjo krčmo na koncu
vasi, sva potem stopila vanjo in si naročila vsak en
vrček uva. Takrat sem prvič pil za svoj denar, in sicer
za denar, ki sem si ga zaslužil s pisanjem.

Odtihmal sem stalno sodeloval pri »Domačem pri¬
jatelju«, vse do prve svetovne vojne 1914. leta. V tem
mesečniku sem objavil gotovo nad dvajset črtic in slik
iz domačega življenja. Pri prvih črticah sem še uporabljal
psevdonim Ivan Vastl, le denar sem si dal pošiljati na
svoj naslov. Doma sem menda tudi šele po- drugi ali tretji
črtici razkril, da pišem in da prejemam nekak denar za
to. S tem sem napravil zase veliko neumnost, ker sem
odtihmal moral dajati honorarje večinoma očetu — v
skupno blagajno.

Z urednico Zofko Kvedrovo sva se v času mojega
sodelovanja tesneje povezala. Nekaj mojih črtic je že
takrat prevedla v nemščino in hrvaščino in jih objavljala
v zagrebškem »Morgenblattu« in v listu »iHrvatsko ra-
dište«. Meni je pisala nekaj lepih, spodbudnih pisem,
ki so mi dali novega poguma. Takrat je bila Zofka Kve¬
drova še pristaš naprednega, socialističnega gibanja, in

580

Listnica uredništva

je bila zelo simpatična osebnost. Pozneje je napravila
čuden razvoj nazaj v reakcijo.

Toda meni je ostala v spominu njena lepa podoba
iz prve dobe, tista podoba, ki sem jo poznal iz njene
listnice uredništva.

581

TISOČ IN EN DAN

Kadar me prijatelji vidijo v Ljubljani, me zmerom
napadajo:

»Ti, kaj pa ti? Nič ne delaš. Nikamor ne greš,
zavlekel si se v tiste planine in čepiš tam kakor jazbec.
Mi pa garamo, da se nam moti. Služba, propaganda,
potem umetnost, ki je tudi — ne zanemarjamo. Tako ne
sme več dalje.«

Nihče mi noče verjeti, da sem bolan.

»Kar siješ od zdravja, primojduši. Živiš kakor kulak.
Kaj pa ljudska oblast, dragi prijatelj Voranc?«

Tem prijateljem bi iz srca privoščil, da bi prišli za
en dan živet na Prežihov vrh, takrat, ko bi se jaz recimo
preselil v Ljubljano. Prežihov vrh je lep kraj, gozdovi,
čmičevec, ki po sami smoli diši, razgledi na Jamnico,
na Karavanke. Tu ni agitpropa, ni nobenih izvršnih od¬
borov, ni prireditev, ki skrbe za vsakodnevno vključitev
v delo in za to, da se človek pod ljudsko oblastjo ne
usmradi.

Vendar pa je tudi na Prežihovem vrhu neki dnevni
red, ki se začne že ob prvi jutranji zarji in se končuje
navadno šele pozno zvečer, ko se sonce že pogreza v
podjunske nižave.

Dovolite mi, dragi prijatelji, da vam en tak dan po¬
pišem, en sam dan, ki je podoben vsem drugim.

Pri Prežihu vstajamo poletni čas navadno zgodaj.
Vigredni čas je temu kriva setvena komisija na KLO,
ki sitnari zaradi krompirja, koruze in žita. Uršlja gora

582

Tisoč in en dan

je že vsa ožarjena od sončnih žarkov, medtem ko so glo¬
bače še pokrite s sencami. Počasi se preliva jutro v lep,
razkošen dan. Ko stopim pred hišo, zagledam na klopi
pod lipo postamega, a še krepkega moža. Torej se je že
tako zgodaj pričelo.

»Dobro jutro,« vrešči mož in pride bliže. »Ali me še
poznate?«

Mislim, da ga ne poznam več, toda v tem hipu se
mi zabliska.

»Dobro jutro, Blatnik. Kaj pa vi tako zgodaj?«

Videl ga nisem več kakor dvajset let.

Možu se razširi obraz. Še ga poznajo ljudje, ki ga
celo večnost niso videli. Sedaj je star skoraj osemdeset
let in navzlic temu ga poznajo.

Blatnik je bil v svoji mladosti hlapec in najemnik
kakor moj oče. Potem je kupil grunt v sosednji občini in
smo izgubili stike. Pozneje sem ga le redkokdaj videl.
Baje je začel barantati z lesom in je obogatel. Kdo ve,
kaj ga je prineslo tako zgodaj k meni. Kakor je podoba,
vstajajo pri Blatniku še bolj zgodaj kakor pri Prežihu.

Sedla sva k mizi. Črničevec pijemo ob taki zgodnji
uri, ker je pravzaprav medicina. Nato izsuje mož svoje
težave.

»Veste, ta agrarna reforma na Prevaljah. Tri grunte
imam, Blatnikovo, Sečnjakovo in Stemjakovo. Vsega
skupaj menda okoli sto trideset hektarov. Tu je posestni
list. Sedaj so mi pa nekaj vzeli; tisti svet, ki sem ga bil
kupil od Lesnika.«

»Koliko so vam pa vzeli?«

»Šest oralov so mi odtrgali. To, kar sem mislil dati
najmlajši hčerki za doto. Kaj je zdaj storiti?«

»Od sto trideset hektarov so vam vzeli šest oralov,
to je štiri hektare. Oče, kar tiho bodite, jaz bi vam vzel

583

Prežihov Voranc

gotovo veliko več. Saj imate mnogo preveč in gotovo
ne boste mogli obdelati.«

Mož se skrči kakor jež in se brani dalje:

»Do zdaj smo vedno vse obdelali. In potem so otroci
tukaj. Hčerka je že dvajset let gospodinja na Sečnjako-
vem, sin pa gospodari na Stemjakovem. Saj tisti svet,
ki so mi ga vzeli, ni veliko vreden, ker je skoraj samo
plazovje, toda vzeli so mi, meni... Otrokom bi rad iz¬
ročil.«

»Zakaj pa jim že prej niste izročili, pa bi se že dav¬
no lahko izognili tem sitnostim z agrarno reformo. Sedaj
ste pa še vi posestnik. In tistih šest oralov plazovja!«

Mož mi noče odgovoriti na vprašanje, zakaj ni že
davno razdelil premoženja med otroke — sedaj ima že
skoraj osemdeset let — temveč reče:

»Vi ste poslanec našega okraja. Ali bi se dala
napraviti kakšna pritožba?«

Dopovedujem mu, da se pri tako velikem posestvu
ne da narediti pritožbe. Razlagam mu, kaj je agrarna re¬
forma. Ko pridem do ljudske oblasti, skoči mož na noge.

»Tudi jaz sem za ljudsko oblast. Pri nas smo tri leta
imeli partizane v hiši. Vozili smo tako dobro, da nas
Nemci niso odkrili.«

Oči se mu svetijo kakor jazbecu, temu Blatniku.
Pripoveduje mi razne zgodbe iz okupacijskih let in pri
tem zaživi. Moj čmičevec plačuje pri tem svoj dolg.

Zmeniva se, kakor je potrebno: pritožbe Blatnik ne
bo delal. Posestva bo izročil svojim otrokom, naj se mla¬
dina ukvarja in bori s težavami sedanjega časa. Ko mož
odhaja, pravi:

»Skoda, da nisem mlad. To bi se dalo živeti. V moji
mladosti pa je bilo hudo. Pa zdravi ostanite!«

584

Tisoč in en dan

Vigredno sonce je medtem prodrlo s svojimi žarki
skozi cvetoči sadovnjak. Bogata rosa se iskri na vejevju
in po trati. Ptice pojo, kot da bi znorele.

Ena ura je sicer šla, toda če začnem zdaj pisati, bom
že kaj napravil. Toda komaj se usedem, me že spet
kličejo.

»Kaj pa je?«

»Ven pridi!«

Zunaj zagledam Potočnikovega bajtarja iz Dobrij.
Kaj pa je le-tega prineslo tako zgodaj? Ko me mož
zagleda, mi pravi:

»Ne zamerite, tovariš. Prišel sem tako zgodaj zato,
da bi vas še našel doma.«

Možakarja tudi že dvajset let nisem videl.

»Kaj pa se je zgodilo, prijatelj?«

»Posojilo bi rad in sem prišel k vam po nasvet.« Po¬
tem mi začne razlagati zadevo s posojilom. To traja
četrt ure, dasi mi je takoj jasno, za kaj gre. Poznam nje¬
govo bajto in njegove težave.

»Počakajte, prišli ste daleč. Tukaj imam ravno neko
žegnano vodo pri rokah,« ga skušam prekiniti. To se
mi tudi posreči.

Mož mora izplačati neko dediščino. Razen tega se
mu je pozimi podrl hlev. Mora se zadolžiti. Bajta Je zanič,
strmina prava kazen božja.

»Jaz bi vse to na kol obesil. Saj se ne izplača živeti
v tistem bregu,« mu pravim.

»Tudi jaz bi to storil, če bi bil mlajši. Enkrat so me
vrgli iz tovarne, potem sem ostal bajtar. Sedaj sem pre¬
star.«

»Kaj pa obnovitvena zadruga? Tja pristopite, pa bo
laže šlo.«

585

P r ežihov Voran c

Potem razpravljava o obnovitveni zadrugi. O teh
stvareh moj znanec ni dobro poučen.

Zopet je ena ura pri vragu, ko se mož poslovi. Sedaj
je zadnji čas, da se lotim dela, zakaj dopoldansko delo
veliko več izda kakor popoldansko. Ne sedim niti četrt
ure pri mizi, ko me zunaj spet kličejo. Toda zdaj s čisto
spremenjenim glasom. Kaj je neki zopet zdaj?

Pred hišo zagledam kakih trideset deklet, ki stojijo
in me gledajo. Komaj odkrijem med njimi bradatega
moža, ki mi razlaga:

»Gospodarska šola smo iz Maribora. Napravili smo
izlet v Kotlje in hočemo videti tudi Prežihov vrh. Opro¬
stite, tovariš.«

Kakšne šole neki vse imamo v naši novi Jugoslaviji?
Ko bi šlo za gospodinjsko šolo, bi človek razumel, toda
dekleta in gospodarska šola, ta je prehuda.

Dekleta so brhka, jutro okrog hiše je dobilo nov,
svetal obraz. Treba je z njimi govoriti. Vse hoče vedeti
ta mladina, ki je vstala že ob treh, ob štirih zjutraj. Kje
so se godili »Samorastniki«, kje »Jamnica«, kje »Stari
grad«. S čmičevcem tukaj ne moremo nič opraviti, zato
je treba iti po mošt. Tudi moštu sadjevcu ni kaj reči.
Nekaj grč izgine, ko da bi trenil. Dekleta zapojo, potem
se pa love — vse je tako prisrčno.

»Junija gremo v Šamac,« mi kličejo dekleta med od¬
hodom.

In spet ostanem sam.

Zopet je šla ena ura, toda te ure mi ni žal. Bilo je,
ko da bi kdo pri nas luč vžgal.

Pes že zopet laja. Že spet nosi hudir nekoga k hiši
In res, v veži že sprašuje nekdo:

»Ali je poslanec doma?«

To je ženski glas.

586

Tisoč in en dan

Zena me takoj izda:

»Je doma, kar naprej,« namesto da bi rekla, da me
ni doma in da me nikoli ne bo.

Zagledam žensko, ki še ni stara; ko prihaja bliže,
vidkn, da šepa. Ne poznam je.

»Noge nimam že deset let. Sedaj se mi je pokvarila
proteza in skoraj ne morem hoditi. Hudo je, ker sem za
deklo. Prišla sem k vam, da bi mi pomagali do nove pro¬
teze.«

Ubogi ženski se pozna, da je že veliko stala, preden
je prišla do nas. To so vendar tako preproste stvari v
naši ljudski državi. Zakaj so potem socialni odseki pri
vsakem upravnem odboru? Ljudje tega ne vedo, če pa
vedo, še nimajo zaupanja v te reči.

Zato se je z ženo* treba pogovoriti še o raznih drugih
rečeh, ki so koristne, ki ti pa vzamejo skoraj uro časa.
Je že tako.

Ura je pretekla, ali ta urica gotovo ni bila stran
vržena. Poldne je. Ko srno ravno pri mizi, je že spet
nekdo tu. Vstopi postaren možiček z okroglim klobučkom
in s hodno srajco.

»Ali sem prav prišel?« izprašuje in mežika z očmi.

»Prav, prav!« Kaj bi hodil po ovinkih, dasiravno
moža ne poznam. Gotovo želi govoriti s poslancem. Prav
ti je, zakaj pa živiš v okraju ..

Stari mož se usede, nato pa iztrese svojo bolečino:

»Star invalid sem iz prve svetovne vojne. Invalid¬
nine pa ne dobivam nobene. V stari Jugoslaviji sem
dobival petdeset odstotkov. Sedaj sem prišel k vam, da
mi pomagate, zakaj sam se nimam kam obrniti.«

Najprej je moral mož sesti in pojesti z nami skledo
juhe. Potem sva se pogovorila.

587

Prežihov Voranc

»Ali ste že bili na okraju v Prevaljah?«

»Še nisem bil,« mi zaupa mož.

Kaj bi se človek jezil. Ljudstvo še ne pozna našega
upravnega ustroja. Poti so še premalo shojene.

»Stanujem v samotnem mlinu v Reki pod Belšakom.
Med okupacijo ni bilo tako samotno pri meni. Takrat so
bili pri meni partizani redni gostje. Enega sem imel tri
mesece pod streho, ker je bil ranjen. Tudi Nemci so
vedno stikali pri meni, a me niso odkrili, ha, ha.«

Možu se smeji izmučeni obraz.

Končno sva se zmenila. Ljudje prihajajo k svojemu
poslancu največ zato, ker se sami ne spoznajo na uradni
postopek. Ne gre toliko za intervencijo kakor za nasvete.
Kam pa naj gredo, če ne k človeku, ki ga poznajo in ki
so ga volili. Zato smo prijatelji.

Sonjek Miha iz Št. Danijela se poslovi, ko se je son¬
ce že nagnilo.

Vsi pa niso tako skromni. Ko sem mislil, da bo že
mir pri hiši, nenadoma zaslišim v veži ropotati kmetico
iz Kotelj:

»Kje pa je ded?«

»Kaj pa je?« hoče posredovati žena.

»Deda hočem imeti. Zakaj so električarji kar naen¬
krat odšli iz naše hiše?«

S kmetico se poznava že iz šolskih klopi.

»Ti si predsednik odbora za elektrifikacijo. Kakšen
red pa je to? Do nas so potegnili žico, potem so pa odšli
na Sela. Kot da bi jim tam bolj stregli kakor mi. Ali nismo
mi tudi plačali?«

Poslanec gori ali doli, ti si za to odgovoren pa konec.
Red in pravica morata biti v novi, ljudski Jugoslaviji.

588

Tisoč in en dan

Navsezadnje se le pomeniva, kakor se spodobi. Po¬
sledica teh razgovorov pa je seveda, da se je sonce že
zelo približalo Peci.

In jaz še nisem nič napisal. Medtem je prišla pošta.
Od »Ludjske pravice« dobim telegram: »Pošlji rokopis
takoj.«

Sedaj bi bilo potrebno, da bi bral tudi časopise. Zve¬
čer, je seja živinorejske zadruge doli v vasi. Jutri mora¬
mo na okraj, kjer je ravno okrajna skupščina. Pojutriš¬
njem je seja lesne zadruge. Za danes pa še ni konec,
čeprav sem nad delom že obupal in se spravil pred hišo
A na vrsti so še hujše stvari. Kakšne težave vse ima
naše ljudstvo!

Dva Čmjena sta prišla k hiši. Enega poznam, ker
sva bila skupaj v Mauthausenu. Bil je odličen fant. Se¬
daj je on legitimacija za onega drugega, ki ga ne poznam.
In ta govori:

»Iveka so mi zaprli zadelj čme borze, oziroma zaradi
tega, ker ni prijavil blaga. Mogoče bi se dalo kaj nare¬
diti. Ni bil slab med okupacijo. Je pač smola.«

»Gotovo sta žejna, ker Črna je daleč. Mošt še kar
gre.«

Ko smo se vsi trije okrepčali, smo se lotili zadeve.

»Veste kaj, za črnoborzijance se pa ne potegujem.
Naša oblast še premilo postopa z njimi. Kakšen poslanec
pa bi potem bil? Konec in mir besedi. Kako pa vama
drugače gre?«

»Dobro, ne moremo kaj reči,« se pohvalita oba. Ti¬
sti, ki ga ne poznam še nekaj stiska:

»Mislil sem, če bi se dalo kaj napraviti. Mi bi tudi
ne gledali na kako stvar.« Pri tem me mož pomenljivo
pogleda.

589

Prežihov Voranc

Kajpada, ljudje še po starem mislijo in po starem
sodijo probleme. To mu moram odločno pojasniti. Potem
ga je sram.

»Ne zamerite,« mi pravi. »Jaz sem samo tako mislil-
Jaz vam ne zamerim, imate prav.«

Potem se smejimo vsi trije. Podoba je, da sta me
razumela in da sta istih misli kakor jaz, čeprav je bila
njuna dolga pot brez uspeha. Nato se spet obrnemo
k vrču.

Ko sta odšla, je sonce že začelo zahajati. Zahod je
zažarel visoko pod nebo in drobni, okrogli oblački, ki
jim pri nas pravijo »hlebčki«, so postali kakor korali.
Sredi te luči je stala Peca kakor nemi stražar na pragu
novega sveta. Ta podoba je prerokovala lepo vreme še
naprej. Okrog nas je cvetelo sadje neutrudljivo ves dan.
Zvečer je močan duh po cvetju ležal okrog hiše. S hriba
dol je silil vanj duh po smoli, ki je že začela kipeti.
Za en tak večer se že izplača prestati kak dan, ki se rav¬
no poslavlja. Sedaj bo mir tudi pri nas.

Toda že pred večerjo pride nov gost. Krepak mož
ima smejoč se obraz, čeravno se ne smeji. Počasi vstopa
in se dobrodušno obrača po ljudeh. Po obrazu se mi zdi
znan in je gotovo iz guštanjskih fužin, toda ne poznam
ga po imenu, ker mora že dolgo biti tega, kar sem ga
zadnjikrat videl.

»Dober večer, tovariš,« mi reče spodbudno in mi
kima.

»Dober večer, tovariš, tebe se pa ne morem spom¬
niti. Mi moraš že pomagati,« mu odgovorim in gledam
proti zahodu.

Mož gleda domačine, ki so mu menda napoti.

590

Tisoč in en dan

»No, Miha sem, iz Raven. Saj veš, ko sva včasih
skupaj delala za politiko,« mi reče in se zareži, da vidim
dve vrsti rumenih zob.

A, Miha je. Kako neizpremenjen je ostal. Nekoliko
je mlajši od mene. Ko smo nekoč nabili letake naše stran¬
ke, jih je Miha vso noč stražil. Imel je hude pesti.

»Nekaj bi rad s teboj na samem govoril,« sprego¬
vori Miha naravnost. Tak je bil vedno.

Sla sva v sobo, kjer pišem, kadar sem sam, in se
usedla. Žena je šla po mošt.

»Veš kaj, žena mi je ušla in sedaj sem sam. Ti si
poslanec...«

Cisto preprosto, brez ovinkov in zaupljivo je planilo
iz njega. Le glas, s katerim je govoril, je bil nekoliko
nezanesljiv.

Sedaj je bila vrsta na meni. Znano je, da imam zelo
žilavo naravo, toda Miha me je zrušil. Mrzel pot mi je
pokril čelo. To je napad na imuniteto. Žena mu je ušla
in jaz naj mu pomagam. Seveda, zakaj pa so poslanci
na svetu?

Miha sedi pred menoj in me gleda zaupljivo kakor
otrok. Dobro, da je ravno mošt prišel na mizo. En sam
požirek pomeni pol litra. Nato porinem vrč pred njega.
Miha se je napil, potem pa spet uprl oči vame in me
nepremično gledal.

»Torej si se ženil.« To je bilo vse, kar sem spravil
iz sebe. Sedaj se je odprlo tudi njemu.

»Da, toda šele pred nekaj leti. Do lanskega leta je
šlo vse v redu, potem pa je naenkrat postalo vse narobe.
Že pred nekaj dnevi je izginila. Ti si poslanec...«

»Kako pa misliš to...?«

»Nazaj jo moramo dobiti, saj so v naši novi državi
tudi postave. To so abotne kozlarije, ki jih v teh časih

591 '

Prežihov Voranc

ne moremo dovoljevati. Ali smo ali pa nismo. Zato sem
prišel k tebi, ti imaš vpliv, imaš razne zveze ...«

Miha se mi je zasmilil kot človeku, ne pa kot po¬
slancu. Vrag bi vedel, kaj se je zgodilo. Njegove žene
nisem poznal. Ostala sva skupaj pozno v noč in se pogo¬
varjala. Ko me je mož zapustil, je bil nekoliko mirnejši.
Dopovedal sem mu, da pride žena nazaj. Če je mogel
nastati fašizem in je moglo priti do svetovne vojne, se
kaj takega tudi lahko pripeti, kar se je pripetilo njemu.

Miha je odšel.

Ostal sem sam. Na Prežihovem vrhu je tiho. Le veter
vleče čez vrh, da se trese drevje. Macesni uporno ječijo.
Svet okrog vrha je poln mesečine, skozi katero se vlečejo
dolge sence. Nebo se blešči, čeprav na njem ni veliko
zvezd.

Minil je dan, ki pa je podoben vsem drugim dnevom.
Naredil nisem nič, toda ko takO' sedim in pogrezam
pogled na mesečno nižavo pred seboj, mi vest ničesar ne
očita. Napisal nisem nič, toda nekaj sem pa morda le
storil koristnega, dasiravno ni kaj videti. In od tega ne
bo ostalo nič pisanega. Nekaj malega, neznatnega dela
sem opravil tudi jaz za življenje našega ljudstva. In ker
več ne morem, naj bo ta betva dovolj.

592

JESIHOVANJE V JAMNICI

V naši državi bi se kar dalo živeti, ako bi ne bilo
vedno kakih novotarij, Tako pa sploh ni več moč dihati.
Mi smo resnično za ljudsko oblast, toda vsaj pustite nas,
da pridemo do sape.

Najprej Brčko—Banoviči, potem Šamae—Sarajevo.
Ta reč nas je stala deset fantov in deklet ob največjem
delu. Potem povodenj v Albaniji, zbrati v naši občini —
pardon, v našem kloju — deset jurjev, na primer. Potem
cesta tu, cesta tam. Navoziti kdo ve koliko kubikov gra¬
moza in prekopati kdo ve koliko- zemlje. Nato elektrifi¬
kacija, ki mora biti v treh mesecih gotova, medtem ko
je prej' veljalo, da smo nanjo čakali toliko let. Izkopati
nad štiri sto jam, postaviti toliko drogov, vse v treh
mesecih, prosim vas, in to- pozimi, ko je zemlja en meter
globoko zmrzla. Nato kongres ta, kongres oni, volitve
sem, volitve tja, množični sestanki gor, množični sestan¬
ki dol, delegati, zastopniki. Potem popisovanje, oddaja
žita, mleka in kdo ve česa vse, kontrahaža, davki, kriti¬
ke. Ti pa od hiše do hiše s papirji, samo da ni miru.

Včasih je bilo drugače. V deželi je bil mir in ljudje
so šli za svojim delom. Le vsakih nekaj let enkrat so
bile volitve in mogoče vsakih dvajset, trideset let je
prišla kakšna majhna svetovna vojna.

Hudir naj vzame še tiste stare čase, ki jih nekateri
ne morejo prehvaliti. Elektriko smo v Jamnici pa le do¬
bili, da nam sveti čisto gor pod goro. Človek skoraj sam
sebi ne more verjeti. Ko nam je potekel plačilni rok,

38

593

Prežihov Vorane

smo pri DES-u viseli še za več ko četrt milijona dinarjev.
Pa je šel tisti širokoustni Munk še s tremi drugimi na
okraj, kjer so mu brez kakih komedij našteli tistega če¬
trt milijona, da smo plačali, kar je bilo treba plačati.
Sedaj naj se pa pošten človek spozna, kateri časi so bili
boljši. Danes ima vsaka stara baba penzijo, včasih smo
jih pa vozili od hiše do hiše. Zato 1  pa pravimo ...

Pa je bilo včasih le lepše kakor danes. Kupil si, kar
si hotel, ako si imel denar. Danes pa imaš vezane cene,
karte, pike, bone, da se ti že kar meša. Včasih je bilo v
Jamnici pet gostiln, danes sta le še dve. Včasih je bilo
v Dobrijah sedem ali osem trgovin, danes je ena zadruga
s tremi prodajalnami. Včasih je vsako leto zdrknil kak
kmet skozi trebuh kake gostilne ali kake trgovine, danes
tega še nismo slišali.

Naj bo torej v božjem ali čigavem imenu, toda kar
se godi zdaj, presega že vse meje človeške pameti. Člo¬
vek gre lepo mimo v cerkev, da opravi svojo krščan¬
sko dolžnost. Iz cerkve padeš seveda na množični sesta¬
nek, kar še tudi gre, ker je ta v krajevni gostilni. Sam
zlomek vedi, od kod neki jemljejo tako vinsko kapljico,
ki je včasih ni bilo mogoče iztakniti. ..

Taki marnji so šli zadnji čas skozi vse globače po
Jamnici, da nazadnje nisi vedel, kaj si. Nekateri so za¬
čeli dvigati glave ... medtem ko so dmgi rekali:

»Zakaj smo doprinesli petinštirideset žrtev za ljudsko
oblast...?«

Kaj se je zgodilo?

Nič posebnega se ni zgodilo, le tisti govornik, ki
misli, da ima prvo in zadnjo besedo v Jamnici, je začel
čvekati, kako je prišel čas, da si mora tudi Jamnica po¬
staviti svoj zadružni dom, v katerem bo imela streho
naša domača zadruga, ki bo odslej opravljala vse posle,

594

Jesihovanje  v Jamnici

kar jih je včasih opravljalo sedem dobrijanskih in ne
vem koliko jamniških trgovcev. Pravil je, da nihče več
ne bo smel bogateti na račun drugih ljudi. Ko da bi sploh
kdo še mogel postati bogat v teh časih...! Lepo vas
prosimo: po vsej državi bodo letos gradili zadružne do¬
move. Jamnica je dala petinštirideset žrtev za svobodo
in pri tej akciji ne sme biti zadnja, ako nočemo, da se te
žrtve od sramote ne bodo v grobu obračale... Takoj je
treba izvoliti akcijski odbor in začeti z delom: zadružni
dom mora stati v treh mesecih, tak dom, da bo največja
hiša v Jamnici...

Včasih se človeku kar na vsem lepem zapro ušesa,
posebno, kadar je tako južno vreme, kakor je danes.
Zato je Kupljen vstal in vprašal z nejevernim glasom:

»Saj je vse v redu, mi smo za ljudsko oblast, moj
sin je pri Ozni, ne vem pa, če sem prav slišal. Do kdaj
ste rekli, naj postavimo to veliko hišo...?«

V natlačeni sobi je zavladala grobna tišina.

»V treh mesecih...« Govorniku se je bržkone zme¬
šalo, kar sicer ne bi bilo nobeno čudo.

Kupljen, ki je zdaj natančno slišal, se je visečih
ram spustil nazaj na svoj sedež.

»Toda kje ga boste postavili, saj še sveta nimate
za to ...«

Zdaj je Rudaf, ki sprašuje.

Govornik ni v zadregi: »Svet bomo dobili,« odgo¬
varja.

»Toda kje imate stavbni material?« sprašujeta hkrati
dva, in sicer Zabev in Adev.

»Tega si bomo sami preskrbeli...« vpije govornik
kakor brez uma.

»Kje je kamenje...?« Sedaj vpijejo že trije Jam-
ničani.

38 *

595 '

Prežihov Voranc

»V gori je najlepše kamenje v okraju. Nalomili ga
bomo sami!«

»Kje je pesek ...?« sprašujejo štirje z zmagoslavnimi
glasovi.

»Renar ima najlepši pesek v okraju. Navozili ga
bomo sama ...«

»Kje boste vzeli opeko...?« Sedaj sprašuje že cel
kup ljudi.

»Naredili jo bomo ali pa kupili!«

»Kje imate apno ...?« Nemogoče je prešteti glasove,
ki to vpijejo.

»Apno bomo sami skuhali. Pri nas je najboljši ka¬
men za to!«

»Kje je les ...?« Zdaj vpije že cela soba. Mudaf stoji
tam zadaj kakor strah.

»Jamnica je polna lesa, sami ga bomo dali...!« vpi¬
je govornik, ki že svoje besede ne more več slišati.

»Kdo pa bo delal...?« grmi vsa soba in še veža, ki
je polna zamudnikov. Sedaj bo govornika gotovo zadelo
v glavo; toda niti ne.

»Sami bomo delali, kdo pa drug, in delavci iz tovar¬
ne nam bodo pomagali. Udarniško bomo delali...«

Velikanski hrup, ki je stresal prostore, je mahoma
utihnil. Nastal je pravi preplah in v sobi je nastala
skoraj smrtna tišina. Lahko bi slišali miš hoditi, dasi-
ravno je bilo navzočih okrog dve sto ljudi. To niso no¬
bene šale: sedaj poleti, sredi največjega dela, ko ne veš,
česa bi se najprej lotil, naj Jamnica gre in z udarniškim
delom postavi zadružni dom! Kdo je še slišal kaj podob¬
nega? Pernjak je imel včasih po tri hlapce, zdaj je sam
pri hiši. Dvornik je imel nekoč po pet hlapcev, danes je
tam zadruga ali kakšna je že ta reč. Munk je imel včasih
po dva hlapca, danes sam vlači dva medla konja za rep .. •

596

Jesihovanje  v Jamnici

Očitno se je tudi govornik zgrozil ob svojih lastnih be¬
sedah, ker si je začel brisati znoj.

Kdo ve, kako dolgo bi še vladala tišina, ako bi je
ne bil prekinil učitelj Ocvirk:

»Ali bo zadružni dom imel tudi dvorano za prire¬
ditve ...?«  je vprašal s skromnim glasom.

»Imeti mora največjo dvorano v okraju, da nam bo
v ponos ..,«  vpije govornik, ki je spet dobil sapo.

»Potem sem jaz za to, da postavimo zadružni dom ...«
sklene Ocvirk in še dva glasova potegneta z njim. Ti so
vsi iz gledališke družine.

Na te besede izbruhne v prostorih znova velikanski
hrup. Preplah se je polegel in zdaj vse križem vpije:

»Ali ste znoreli.. .? V treh mesecih? To je nemo¬
goče, nemogoče-e-e...«

Ko se je hrup nekoliko polegel, se je začul Munkov
glas:

»Malo huda je, v treh mesecih, res. Toda če bomo
dobro v roke pljunili, jo še znamo zvoziti... Kljub te¬
mu . ..!« Munk je bil vedno tak: pri oddaji žita, pri od¬
daji živine, vedno ga je »polomil«. Ta glas je sobo za
nekaj minut pokropal, nato- so si glasovi zopet opomogli.

»Saj res,« je dejal Mudaf, ki s tem ni ničesar pove¬
dal. Nisi vedel, ali je za ali je proti zadružnemu domu.

Zdaj pa je prijel za besedo Pemjak. Podoba je bila,
ko da bi se govornik prestavil izza mize za vrata, kjer
je Pemjak stal ves širok.

»Kdo bo pa meni popravil hlev, ki ga sam ne mo¬
rem ...?  Polovica jamniških posestnikov ima na pol po¬
drte bajte in hleve. Ljudje in živina že komaj prebivajo
v teh poslopjih. Ali bi ne bilo pametneje, da bi se lotili
naših hiš in naših hlevov, ko pa da se lotimo zadružnega

597

Pr ežihov Voranc

doma, ki ga pravzajprav nihče ne potrebuje. Saj ima za¬
druga svoje prostore... Če pa jih ima premalo, zakaj
ste zaprli trgovino Apatu...? Do zdaj smo živeli brez
tega in tudi odsihmal bi lahko ... Ne rečem, kdaj pozneje
bi se lahko lotili tudi zadružnega doma, ko pride pravi
čas za to ...«

Novi govornik je žel vihamo odobravanje.

»Gačnica ima čisto podrto poslopje...« je pritegnil
neki glas.

Tedaj se je govornik za mizo spet znašel:

»Nimamo nič proti temu, če pomagamo Gačnici z
udarniškim delom obnoviti poslopje, ker je dobra go
spodinja.«

Tedaj pa je zasekala Kozjekinja s svojim zadirčnim
glasom, da je vsem šlo skozi ušesa:

»Kaj boste, siroteji, govorili o zadružnem domu, saj
še cokelskih žebljev nimate, da bi lahko obujo nako¬
vali .. .1«

In pri steni se je dvignila bosa, neokovana cokla
visoko pod strop.

PO' sobi je bruhnil škodoželjen smeh. Nekdo je zavpil:

»Ta vam je pa dala zadružni dom.«

Toda zdaj se je postavil Munk, ki te ženske ni mo¬
gel:

»Postavili bomo zadružni dom zato, da bomo dobili
cokelske žeblje.«

Nekdo pri mizi je začel razlagati, zakaj v državi ni
na razpolago cokelskih žebljev, toda podoba je bila, da
ga niti pristaši graditve zadružnega doma ne poslušajo,
kaj šele drugi. Zakaj čez nekoliko časa se je oglasil
Zabev:

»Les bom že dal, toda delati ne utegnem.«

598

J e sihov anj e  v Jamnici

»Koliko lesa boš dal?« ga je takoj prijel za besedo
Tumpež.

»Kakšna dva, tri kubike,« je počasi izknecal Zabev in
se ustrašil izgovorjenih besed.

»Jaz bom dal pa štiri kubike,« se je pohvalil Čemjak.

»Jaz bom dal štiri vožnje,« se je pohvalil Stražnik,
ki je imel par lepih konj.

»Jaz bom dal sto litrov mošta.« Munk ni mogel
molčati, kadar se je kdo hvalil.

Toda v tem trenutku je bilo te zanimive licitacije
konec. Stvar je namreč pokvaril tisti, ki je sestanek vodil

»Kdo je za to, da pri nas zidamo zadružni dom? Ta
naj dvigne roko,« je zaklical po' sobi, ker je upal, da je
led že prebit. Toda led še zdaleč ni bil prebit. Naj je
iztegoval glavo, kolikor je hotel, nikjer ni mogel zagle¬
dati roke, ki bi glasovala za predlog. Tudi tisti, ko so
še malo prej ponujali pomoč, so zdaj tiho obsedeli.

Predlagatelj si je otrl potne srage, ki SO' mu stopile
na čelo, nato pa hitro skočil k drugemu predmetu:

»Izvoliti si moramo akcijski odbor, ki bo delo' vodil.
Predlagajte koga!«

Zopet en akcijski odbor. Navsezadnje tO' ni taka reč;
če imamo že devet odborov v soseski, zakaj bi ne izvolili
še desetega, pa mir besedi. Toda Jamnica danes ni bila
pripravljena briti norce. Nekdo je predlagal nekaj imen
in pri mizi je zavpilo:

»Slišali ste predlog. Kdo je proti? ...«

Za zdaj nihče ni utegnil biti proti, ker so ljudje
trumoma zapuščali sobo in odhajali domov. Opozicija je
zmagala. Nekdo je sicer vpil:

»Ta bajta nas že ne bo strucala...« Toda poslu¬
šal ga ni nihče več. Tisti pri mizi so ostali sami in se
zabodeno gledali.

599

Prežihov Voranc

Tako so v Jamnici začeli graditi zadružni dom. Ši¬
roka gora v ozadju je mrko in nepremično' strmela na
Jamnico. Njene temne sence, ki so počivale v Jamniških
ravninah, so postale podobne temni mori, ki pije kri in
mozeg. Te sence dolgo niso hotele izginiti, dokler ni
prišel čas, da so se dvignile in se umaknile proti večni
gori.

Akcijski odbor za graditev zadružnega doma je med¬
tem pridobil stavbišče, na katerem je bila že velika
stavba, ter razglasil:

»To bo zadružni dom!«

To je bil zvest klic zvestih ljudi in se je zdelo, da
se sliši glas tistih petinštirideset Jamničanov, ki so se
medtem že drugič obrnili v zemlji pod goro. Toda ko je
odbor poklical ljudi na delo, ni bilo skoraj 1  nikogar, ki bi
prišel. Prišli pa so neki ljudje iz drugih krajev in začeli
meni nič tebi nič delati. Jamničani so hodili okrog s pove¬
šenimi glavami in buljili v tla. Jamnica pa se ni izogibala
le stavbišča zadružnega doma, ampak tudi pri Gačnici
ni bilo žive duše, ki bi kmetici pomagala popravljati
razpadlo poslopje. Medtem so posejali polja. Prišel je
maj, ko si kmet lahko nekoliko oddahne. Trije meseci,
o katerih so nekateri v začetku govorili, so se skoraj skr¬
čili že na en mesec. Kdo bo- zdaj še mislil na take reči,
ki jih vendar ni mogoče izvršiti.

Potem se je nenadoma tudi po Jamnici zasvitalo.
Tega svitanja je bil kriv Munk, ker je nenadoma začel
ženiti sina in hčer. Tema dvema paroma se je pridružil
še tretji, ki je bil prav tako z Munkom v sorodu. Ženili so
se torej trije pari hkrati in Jamnica je imela svojo zabavo.

Zelo nerodno je bilo seveda, da se je vse to zgo>-
dilo v času, ko je na kmetih največ dela. Okopavanja še
ni bilo konec in že se je začela košnja. Letos je trave,

600

Jesihovanje v Jamnici

da je ne bo mogoče spraviti pod streho. Zakaj se ljudje
ne ženijo takrat, kadar je čas za to? Ženitovanje bo
zaposlilo nad šestdeset parov ljudi cela dva dni. Prav
toliko bo oknarjev, ki bodo tudi praznovali. Kdo bo po¬
tem delal, prosimo vas?

Stare šege je treba varovati, če bi še hudir ne bil.
Bomo pa potem s košnjo malo bolj pritisnili in si v roke
pljunili. Ta reč Jamnice še ne bo spravila na kant, saj je
še hujše stvari niso, tudi okupacija ne.

Toda kaj bodo svatje ta dva dneva delali? Jamniška
godba je sicer znana daleč čez meje soseske, toda s
praznimi vampi se ne da plesati, treba bo preskrbeti za
jedačo in pijačo. To je nekoliko sitnejša stvar, posebno
v teh časih, ko pred tvojimi očmi toliko ljudi živi na
same karte. Ti neprestano vpijejo, kako težko je živeti,
kmetje se pa baje pogrezajo v živežu ...

Tako pogrezanje bi vsakemu privoščili, naj ga le
izkusijo. Žito ničemur ni podobno, pa že pridejo od
vseh strani z aktovkami pod pazduhami in trobijo:

»Koliko boš pa letos kontrahiral...? Koliko boš pa
letos oddal tega, drugega, tretjega...?«

Zato 1  je danes na kmetih zelo hudo. Toda za tako
svatbo bo le treba kaj ukreniti, saj tako na koncu tudi
še nismo, naj' rečejo delavci v tovarni, kar hočejo. Saj
vendar delamo od zore do mraka, ali ni res...? Če kar
dvoje otrok gre od hiše, se že izplača nekaj odriniti,
ali ne?

Toda za vse to se je treba dogovoriti. Glavno besedo
ima seveda Munk, ki ženi dva otroka. Zato reče prvi:

»Jaz dam enega vola in šest sto litrov mošta, več pa
betve ne ...«

»En vol bo premalo, če računamo, da bo jedlo čez
sto ljudi cela dva dneva...  Potem se kdo ve od kod

601

Prežihov Voranc

pritepejo še kaki oknarji. ..« ima pomisleke Čemjak
ki ženi sina.

»Jaz dam tele,« pravi Kovs, ki bo spravil hčerko
od hiše.

»Jaz dam tudi tele,« zakliče Šuler, ki bo prvi stare¬
šina na Oseki.

»Ali kake svinje nikjer ni mogoče dobiti?« meni
Černjak, prvovrsten strokovnjak za take stvari. Njegove
oči zaman iščejo od obraza do obraza, še potem, ko reče:
»Tri ženitovanja hkrati so za Jamnico velik dogodek.«

Jamnica se mora torej zadovoljiti z enim težkim vo¬
lom in z dvoje telet, ki so na razpolago. Treba se je
seveda ozirati tudi na težke čase. Ljudska oblast vedno
terja za oddajo mesa. Živina vendar ne raste kakor gobe
po dežju in je treba leta in leta krmiti in skrbeti, preden
kaj zraste. Bodite no pametni! Nihče ne zahteva kakih
bonov. Munk stopi pokonci in se zadere:

»Meni nihče nič ne more, jaz sem državi že oddal,
kar mi je predpisala.« Nato se zopet usede na staro mesto.

Toda Černjak in Tonejka, kjer bo gostija, še ne
mirujeta:

»Treba bo dati tudi pecivo, svati vendar ne morejo
živeti ob samem mesu .. .«

»Koliko bo treba pšenice ...?« se čuje slaboten glas.

»Kakih tri sto kil. ..« Tudi Čemjakov glas je zelo
slaboten, komaj slišen.

»Tri sto kil pšenice, ali ste znoreli...!« zaorje tedaj
Munk na ves glas. Ko se nekoliko pomiri, reče: »Jaz
sem že dal, kar sem dal. Pšenice nimam niti zrna...«

Nekaj časa strmijo posvetoval« drug v drugega in
ne najdejo izhoda. Potem se zasliši slaboten glas Per-
mance, ki pravi:

602

Jesihovanje  v Jamnici

»Lani je suša pri nas vse pobrala. Vendar bi je kakih
osemdeset kil še zmogla, pšenice ...« Permanca namreč
ženi hčerko.

»Osemdeset kil, to je že nekaj,« se sliši spodbudni
Čemakov glas. Njegove oči vrtajo dalje po omizju.

»Toliko pšenice bom tudi jaz natresel,« se oglasi
Kovs, in ko bi si hotel olajšati vest, nadaljuje čisto brez
potrebe: »Lani zaradi suše nisem mogel ničesar oddati...«

»Pri nas je bilo ravno tako. Jaz sem bila zato tri¬
krat na okraju...« se zopet oglasi Permanca.

Čemjak je nepopustljiv: »Potrebujemo še kakih sto
petdeset kil...«

»Po teh sto petdeset kil gremo pa na Sele...« pred¬
laga Munk, ki čisto natanko pozna razmere; Munkinja
pa sklene:

»Stvar je torej v redu...!«

»Ni še v redu!« poudari Cernjak. »Kje so še jajca,
mast, orehi...?«

»Koliko jajc bomo potrebovali?« sprašuje Kovsovka.

»Kakih pet sto jajc...« Čem jakov glas je zopet
malodušen.

»In koliko masti...?«

»Kakih dvajset kil...«

»In koliko orehov...?«

»Kake tri cajne ...«

Zopet se je zaustavilo in zopet je bil Černjak, ki je
spravil pogovor v tek:

»Kje pa je še smetana, kje so kompoti, kje je maslo,
kje so še druge stvari...?«

Ko so posvetovalci naposled spravili skupaj vse, kar
je za pojedino treh parov poročencev v Jamnici v teh
hudih časih potrebno, so si globoko oddahnili. Tedaj je
Šuler iz Sel zavpil Munku:

603

Prežihov Voranc

»Ti pa glej, da ne boš vode mešal k moštu, kakor
imaš navado!«

Perman je bil resnejši in je rekel:

»Da ne bo kdo mislil, kako gozdamo 1 .  Vse, kar smo
danes dali, smo si pravzaprav pristradali...«

V njegovem glasu je bilo mnogo resnice, zakaj če bi
Jamnica živela, kakor se spodobi, bi že davno nič ne
imela. Toda Jamnica se zna tudi odpovedati, če je treba.

Pri Toneju so bil gostilniški prostori veliko pre¬
majhni. Plesišče so z udarniškim delom napravili pred
hišo in ga lepo okrasili. Ljudje so švigali sem in tja in
pridno delali ne le čez dan, ampak še ponoči, da je bilo
vse pripravljeno, kakor se spodobi.

In prišel je tisti čas, ko so se nekega jutra od vseh
strani pričeli zbirati svatje. Nekateri so prihajali peš,
drugi so se pripeljali na okrašenih vozovih, po dolini je
pokalo in iz vseh globač je odmevala jamniška godba.
Ko so ljudje šli mimo gradbišča zadružnega doma, so
videli, da na njem dela en sam človek, to pa zato, ker
ni bil povabljen k svatom. Če bi ga bili povabili, bi še
ta ne delal sramote Jamnici. Zvečer pa je prišlo na okna
še to, kar ni bilo povabljeno k svatom, prišel je tudi tisti,
ki je čez dan delal na gradbišču.

Na svatbi so bili tudi taki, ki so še malo prej vedno
gnali svoj zadružni dom. Očitno so se imeli dobro in
jih prav nič ni motilo, da je gradbišče popolnoma prazno.
Jamnica je bila vesela, je živela skoraj dva dni brez¬
skrbno in se naplesala za nekaj časa. Predsodki so izginili,
nobenega mesta ni bilo več za slabe misli in hudi časi so
odšli za goro. Naj gredo, saj jih nihče ne pogreša. Zakaj

1  razmetujemo

604

J e sihov anj e v Jamnici

bi se človek ne smel kdaj tudi veseliti, saj smo vendar
v svobodni državi. Danes je še hudo, ker nas še tepejo
posledice vojne; le počakajte, da mine petletni plan,
potem bomo veliko laže dihali. Tako trdijo tisti, ki gotovo
več vedo kakor mi, saj so tudi vedeli, kako se bo vojna
končala. Edina sreča pri vsej veselici je bila ta, da nihče
ni bil pijan, dasiravno so popili šest sto litrov mošta,
ki ga je dal Munk. Skoraj pa bi bili pijani od tistih pet¬
deset litrov piva, ki ga je za svate in oknarje iztočila
krajevna gostilna... Munk je torej dobro skrbel za čast
Jamnice in je ostal sam sebi zvest...

Ko je Jamnica naposled pospravila vola in dvoje te¬
let, tri sto kil pšenice, dvajset kil masti, pet sto jajc, tri
cajne orehov in kdo ve kaj še, ter popila šest sto litrov
krščenega Munkovega mošta, ko so muzikanti zaslužili že
nad dvajset jurjev, je prišel čas poslovitve. Letos pozimi
smo sicer hudo zaropotali, ko je finančni odsek predpi¬
soval davke. Kje pa naj kmet, za božjodelj, vzame denar,
saj ste vendar pametni? Ljudska oblast je to res sprevi¬
dela in je pošteno odpisovala številke...

Lecman se imenuje tista navada, ko na svatbah po¬
birajo denar za svatovščino. Starešina hodi takrat z
godci od para do para ter nazdravlja in pobira denar
To je najveselejši čas vsakega ženitovanja, ker takrat
lahko nazdraviš svatom s čemerkoli in kakorkoli hočeš,
ne da bi se bilo treba bati zamere. Toda kaj je to? Ali
pošten človek res nikjer ni varen? Kaj govori ta dolgin,
ta Metamik...?

»...  Jamnica se je spet izkazala. Lepo smo se imeli,
veseli smo bili, znova smo pokazali, da smo kulturno
ljudstvo, da smo' trezno ljudstvo, za kar bodi zahvaljen
Munk. Sami nase nismo- pozabili, in to je prav. Bog je
najprej sebi ustvaril brado. Zahvaljujem se ženinom in

605

Prežihov Voranc

nevestam, zahvaljujem se starešinam, zahvaljujem se
vsem svatom, ki so pripomogli k taki veselici... V teh
časih pa ne smemo misliti samo nase. Poglejte, tam
na onem koncu naše lepe vasi postavljamo zadružni
dom. Mi smo tukaj dva dni gostovali, tam na stavbišču
pa je včeraj delal en sam človek. To ne sme biti. Zato
bomo vsi skupaj nekaj napravili. Po stari jamniški na¬
vadi bomo danes osem dni, torej prihodnjo nedeljo, ob¬
hajali jesih . 2  Vabljeni ste vsi svati, da gotovo pridete.
Z godbo na čelu bomo šli na gradbišče zadružnega
doma in bomo delali za skupno stvar. Nastop ob sedmi
uri zjutraj...«

Metamik je menda zgrabil pravi trenutek, zakaj svati
so nenadoma začeli ploskati. Zaslišali so se viharni klici:

»Vsi pojdemo...! V enem mesecu mora biti zadružni
dom gotov . ..!«

»Munk bo spet dal sto litrov mošta za jesihovanje . . .«
sporoča Metarnik na ves glas.

»V imenu Dobri j napovedujem tekmovanje Jamnici,
katerih bo več prišlo na gradbišče,« zakliče tedaj mlad
svat iz sosednjih Dobrij, ki se piše Vužnik.

»Dobro, tako pa Jamnice ne boste ugnali v kozji rog;
le počakajte, da pride nedelja.. .«

»Jaz napovedujem tekmovanje poslancu Prežihu, kdo
bo ta dan zvozil več samokolnic ...!« zavpije na ves glas
kmet Rihar. Svati vstajajo, se krohočejo in ploskajo.

»Jaz napovedujem tekmovanje s samokolnico* po¬
slancu Kotniku!« zavpije sedlar Žagar, ki je pravi hrust
in gleda poslanca Kotnika, ki mu sedi nasproti. Žagar je z
Dobrij doma. Prišel je na okne in je ostal kar do konca.

Zopet veselje in hrup.

2  Jesih je osemdnevnica svatbe

606

J e sihov anj e  v Jamnici

»Poslancema bom. jaz nalagal,« se glasno ponudi
Šuler iz Sel in bodrilno zasuče svoje velikanske brke.

Ko se je ta del svatbe polegel in so nekateri še grdo
gledali Metamika, medtem ko si je večina navdušeno
mela roke, se je začel lecman, ki je trajal celo uro. Na¬
zadnje je Metamik še vsem nazdravil in rekel:

»Tuš na zdravje Jamnice, ki bo prihodnjo nedeljo
obhajala naš jesih na gradbišču zadružnega doma ...«

»Tuš na zdravje Jamnici, ki bo do 21. julija tega leta
postavila svoj zadružni dom...!«

Tako se je Jamnica uvrstila med tiste, ki spontano
tekmujejo ob velikem prazniku naših narodov na dan
21. julija tega leta...

607

OPOMBE K IZDAJI

Pisateljska dediščina Lovra Kuharja - Prežihovega Vo-
ranca nam še ni dostopna v celoti. Poleg doslej izišlih knjig
(»Povesti«, izdala Zadružna založba v Ljubljani, 1925;
»Požganica«, izdala Naša založba, 1959 in SKZ 1946; iSamo¬
rastniki«, izdala Naša založba, 1940 in SKZ, 1946;  » Jamnica«,
'izdal SKZ, 1945; »Borba na tujih tleh«, izdal SKZ, 1946; »Od
Kotelj do Belih vod«, izdala DZS, 194?; »Doberdobt, izdala
Naša založba, 1940, in SKZ, 1950; »Naši mejniki«, izdala MK,
1946; »Solzice«, izdala MK, 1949), katerih večine danes ne
najdemo več na našem knjižnem trgu, je še mnogo drago¬
cenih drobcev Vorančevega dela, ki so raztreseni po raznih
slovenskih literarnih publikacijah. V dolgi pisateljski dobi
od leta 1909, ko se je Prežihov Vorane prvič predstavil slo-
oenskim bralcem, pa ose do njegove smrti leta 1950, je poleg
snovi za omenjene knjižne izdaje nastalo veliko število del,
ki še čakajo, da zbrana o knjigi zagledajo dan. Pričujoča
ljudska izdaja izbranih, doslej v knjižni obliki neobjavljenih
Prežihovih spisov naj bo torej prispevek k širšemu spozna¬
vanju njegovega pisateljskega dela, kakor tudi dragocenost
več, ki jo prilagamo k zakladnici slovenske literature.

Zaradi nenavadne oblikovne in tudi vsebinske pestrosti,
pa tudi zaradi ljudskega značaja te izdaje je bilo uredništvo
prisiljeno, poseči po kompromisu med kronološkim in vse¬
binskim vidikom urejevanja. Notranja zaključenost knjige in
značaj, 'ki ga naša izdaja ima, uredništvu namreč nista do¬
pustila, da bi ostalo vseskozi zvesto enemu ali drugemu
vidiku. Posamezne dele knjige je uredništvo sicer skušalo
razvrstiti po časovnem zaporedju nastanka posameznih spi¬
sov, vsebino teh delov pa je kolikor mogoče snovno zaokro¬
žilo. Razvrstitev črtic in novel v posameznih delih sta potem¬
takem narekovali predvsem snov in oblika.

Prvi del obsega pet povesti iz zgodnje dobe pisateljeve
literarne tvornosti. V mesečniku »Domači prijatelj« (izhajal
je od leta 1904 do 1912 leta), ki ga je urejevala Zofka  Kve¬
drova, srečamo leta 1909 prvič Prežihovo natisnjeno besedo.
Tega leta je mladi Lovro Kuhar objavil pod psevdonimom
Ivan Vastl črtico »Petkov Cene«. Ko je dosegel ta svoj prvi
literarni uspeh, ki je pomenil pravi prevrat v življenju mla-

608

dega kmečkega sinu (glej črtico »Listnica uredništva«, str. 572),
je postal stalni sodelavec »Domačega prijatelja«. Iz te dobe,
t. j. od 1.1909 do 1925, je tudi teh pet povesti. V celoti smo
jih ponatisnili iz knjižice »Povesti«, kajti več kot gotovo je,
da je mladi pisatelj za svojo prvo knjigo izbral najboljše
dotlej nastale literarne produkte.

V drugem delu so nekateri Prežihovi spisi, ki so nasta¬
jali od leta 1924 pa do začetka druge svetovne vojne; izjema
je le novela »Kanjuh iz Zagate«, ki smo jo  o rokopisni obliki
prejeli iz pisateljeve zapuščine. Povesti so izšle v različnih
slovenskih literarnih revijah, tako »V strugi« in »Dekle z
mandolino« v reviji Pod lipo  leta 1924 in »Sektor št. 5«
prav tam leta 1926. Povesti »Asasa«, »V kadunji«, »Veternik«,
»Kurjak«, »Dvojčki« in »Trije posvetnjaki« pa so izhajale v
Sodobnosti  o letih 1940 in 1941.

»Skrivna bralnica«, odlomek iz nedokončanega romana
Pristrah, zavzema tretji del naše knjige. Iz pričujočega frag¬
menta lahko sklepamo, da smo s smrtjo Prežihovega Voranca
prikrajšani za zanimiv roman iz daljne slovenske preteklosti.
Roman bi bil tudi karakterističen za pisateljev razvoj, saj je
snov za vsa druga dela neposredno jemal skoraj izključno
iz sodobne realnosti. Odlomek je prvič izšel v Novem
svetu  leta 1949.

Četrti del izpolnjujejo črtice, ki so po vojni izhajale
v raznih slovenskih revijah in časopisih (Nova obzorja,
Obzornik, Ljudska pravica).  Izjema je spet nedo¬
končana povest »Zadnji Volodej«, ki smo jo prav tako prejeli
iz pisateljeve rokopisne zapuščine. Izbrali smo najboljše in
za čas, iz katerega je pisatelj snov zajemal (trpljenje in borba
slovenskega ljudstva za osvoboditev), najbolj karakteristične
črtice.

Knjigo zaključuje peti del, v katerega smo uvrstili pet
avtobiografskih, reportažno napisanih spisov. Prva dva sta
spomina na borbe delavskega razreda (»Dunaj«, »Generalna
vaja v mlinu«), »Listnica uredništva« je, kakor smo že ome¬
nili, spomin na začetek Vorančeve literarne kariere, zadnja
dva spisa (»Tisoč in en dan« in  »Jesihovanje v Jamnici«) pa
sta sličici iz pisateljevega poslanskega delovanja po vojni in
iz obnove njegove ožje domovine.

F. S.

609

VSEBINA

Stran

v

Dunaj .539

Generalna vaja v mlinu. ... 563

Listnica uredništva.572

Tisoč in en dan.582

Jesihovanje v Jamnici.593

Opombe k izdaji.608

Prežihov V orane
KANJUH IZ ZAGATE
Povesti in črtice

Izbral in uredil
Ivan Skušek
Zunanja oprema
arh. Jakiča Accetto
Izdal

Slovenski knjižni zavod v Ljubljani
Za založbo
Zorka Kampos
Natisnila in vezala
Blasnikova tiskarna v Ljubljani
julija 1952 v 4000 izvodih



1

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000440145

\AV^


/\/vVV

Matej Bor:
BELE VODE
Vesela pesnitev iz davnih
dni

124 str.-Vezano din 120-

M a t e j Bor:
BRŠLJAN NAD JEZOM
128 str. Karton, din 125.—


Igo (ir u d e n :
PESNIKOVO SRCE
84' str. Vezano din 110.—

.

Mile Klopčič:

DIVJI GRM
Prevodi in prepesnitve
192 str. Bros. din 180.—,
vezano v platno din 260.—
Numerirana izdaja: ve¬
zano v platno din 350.— ,
v usnje din 450 —

KRI V PLAMENIH
Pesmi sta izbrala in ure¬
dila Filip Kalan in Cene
Vipotnik

232 str. Vezano v platno
din 270.—, v usnje

din 320.—

L