XL,V.. KATOLIŠKI MISIJONI LAS MISIONES CATOUCAS fV'' / MISION Y POBREZA Por MANUEL DE UNCITI (Continuaciön) No menos injusto es el desequilibrio existente en los paises subdesarrollados, por la que atane a los bienes del espiritu, a comenzar por el bien cultural de !a alfabetizacidn. Como doto general hay que decir que la poblaciön iberoamericana es analfabeta en un 40 por 100, y que este indice sube 'hasta un 80 por 100 en el conjunto de los pueblos del Africa y del Asia. Las estadisticas referidas a čada pais en concreto arrojan indices mucho mäs alarmanies. Unos ejemplos: Senegal . . . 94,4 % de cnalfabetos Pakistän . . . . . . .81,2 % de anälfabetos Jrän 87,2 % Egipta . . . .80,5 % Marruecos 86,2 % India . .. . . . . . .72,2 % Irak 85,5 % Turquia . . . . . . . 61,9 % Tunez . .. . 84,2 % Indonesia . . . . . 57,1 % Las tintas se cargan violentamente si miramos a las previsiones para el fyturo mäs inmediato: los paises pobres progresan en su pobreza. Las razones son multiples. Queda ya indicado el fenomena de la expansiön demogräfica explosive en casi todos los paises subdesarrollados. Las consecuencias de este galopante aumento de la poblaciön se dejan sentir inmediatamente. La producciön de materias alimenticias, por ejemplo, disminuye a un ritmo de 3 por 100 anual. Aumenta, indudablemente, el volumen absoluto de los ali-mentos en estos paises; pero las bocas crecen a una velocidad mayor y el hambre llega mäs intensamente a unas mesas ya harto probadas por la falta de pan. Los paises pobres son cada dia paises mäs hambrientos. Teöricamente, es cierto, en la mayor parte de los casos. El comercio internacional sirve para paliar esta deficiente producciön nacio-nal de comida; pero **♦**♦* *♦* *** *♦* *♦* *♦* *♦* *♦* *♦* 4t4 *+* *♦* *♦* *♦* *♦* **4 *44 ****** *** *♦* *♦* *** *£* BOŽJA MATEMATIKA Občutje zmagoslavja nas prevzame, ko prebiramo statistike, ki govore, kako je v kakem kraju misijonsko delo napredovalo. In kaj lahko si predstavljamo, kakšno zadoščenje je za misijonarje, ki lahko vsako leto krstijo celo vrsto novih katehumenov. S kakšnim ponosom lahko poročajo iz Zgornjega Volta (Severozapadna Afrika), da je bilo tam pred desetimi leti nekaj nad 20.000 katoličanov, danes pa jih je čez 64.000, pa še 20.000 katehumenov zraven. Afriške številke včasih res presenečajo in očarajo. Misijonarjem pa povzročajo skrb, ker vedo, da niso več kos niti krščenim, kaj šele da bi mogli nadaljevati z misijonskim delom. Če obrnemo list misijonskih statistik, bomo brali, kako je Kitajska popolnoma zaprla misijonskemu delu in Cerkev potisnjena v najbolj skrite katakombe. Brali smo in beremo, kako so morali misijonarji zapustiti cele pokrajine in kake se bodo morali tujci počasi umikati iz velike Indije. Z žalostjo sprejemamo sporočila, kako upadajo misijonski poklici in upadajo prav zdaj, ko misijoni kriče po njih. Dežele, ki smo jih v začetku stoletja imenovali misijonsko najbolj goreče, skoraj ne pošiljajo več misijonarjev in bo treba v najbližji bodočnost! pomisliti, kdo bo prevzemal njihove misijone, kjer zdanji misijonarji stare In umirajo. Matematično natančno moremo premeriti aktiva in pasiva misijonskega dela. S statistikami moremo spraševati vest vsemu misijonskemu zaledju. Koliko žrtvujejo za rast božjega kraljestva katoličani ob njih, ki milijarde trošijo za vesoljske polete? Tesnoba nas zajema in mladi ljudje se začenjajo spraševati: Je še vredno naprtiti sl tak poklic, ki ni več moderen? Ali je sploh mogoče ustvariti si kariero v misijonskem poklicu, ki izgublja vso privlačnost spričo drugih, sijajnih možnosti? Da, če bi bila na svetu samo človeška matematika, potem kljub mnogim sijajnim in pozitivnim statistikam začenja skrb glodati vse, ki ljubijo Cerkev. A Bog ima svojo matematiko. Zavel je binkoštni veter; se ne prodaja, se ne vsiljuje, deluje počasi, a je vendarle tu. Delovanja božjega Duha pa ni moč meriti, se ne da zajeti v statistike, niti ne moremo uganiti, kje vse veje! Koncilski očetje so nam povedali, da deluje Bog tudi med pogani, da milost lahko seže dlje kot vidna Cerkev. In če je nekoč zmogla Savla, kako ne bi vstali apostoli Iz vrst ljudi, o katerih mislimo, da so daleč od Boga. Težko si predstavljamo, da bi na tleh organiziranega brezboštva moglo kliti kaj božjega. Pa sta vendar v porastu duhovniških poklicev Poljska in Jugoslavija na prvem mestu, bolje: sta edini deželi, kjer so poklici sploh v porastu, razen misijonskih. Kaj se danes dogaja v Rusiji ali na Kitajskem, moremo samo slutiti. V trpljenju ljudi je Bog pričujoč na poseben način. Božja matematika je povsem drugačna. Božje roke ne zadrži nobena zavesa, nobeni človeški programi, nobeno nasilje. In danes je treba le močne vere vsem: misijonarjem v misijonih in misijonarjem v zaledju. In to vero je treba vliti naši mladini, ki skriva v sebi veliko idealizma, le Ideale jim je treba pokazati. Če se pravdamo za drobiž, potem je ne bomo pridobili; če pa ji odpiramo pogled v razsežnost božjih načrtov in zamisli, jo bo ogrelo in osrečilo in mnogi bodo kljub našemu pritoževanju o njihovem pomehkuženju zrasli v one može in žene, ki bodo pripravljeni žrtvovati sami sebe za božje kraljestvo. Morda je vredno ponoviti misel sv. Vincencija: Kadar je človeška onemoglost največja, takrat je božja prisotnost najbližja. Vsem nam bi koristilo, če bi se naučili čim več božje matematike. F. S. Cerkev sv. Antona v Ktišnanagarju v Bengaliji, kakor jo je narisal njen župnik o. Jože Cukale DJ. BIAFRA NA PRAGU NOVIH TEŽAV RUDA JURCEC Listi so te dni objavljali polno novic, da je blizu konec težav zaradi Biafre. Oborožene sile centralne vlade generala Gowana so prodrle globoko v zadnje obrambne postojanke, ki jih je še mogla držati vojska Biafre pod vodstvom Ojukwuja. Vladna letala še vedno sejejo grozo med prebivalstvo Biafre, umiranje sestradanih množic se nadaljuje — blizu bi bil torej razpad in propad biafrskega upora, ker se je medtem še zgodila tudi sprememba v Franciji — močni mož Francije general de Gaulle je prepustil oblast drugim, francoskega orožja za Biafro torej več ne bo. Govori se celo, da bo Ojukwu s svojimi oddelki odšel v gozdove in se vojskoval za samostojnost na gverilski način. Najbolj so se nad vsem tem v zadnjem času razpisali angleški listi. Nakrat se je pojavilo javno mnenje, da vojskovanja v Nigeriji verjetno ne bi bilo, vsaj ne v tolikšni meri, če bi angleška vlada ustavila pošiljke orožja generalu Gowanu. Ta kritika angleške vlade je zajela sedaj z vso sila delavsko laburistično stranko, kjer se že govori, da bo zaradi napak v Afriki, ne gre samo za Biafro, ampak tudi za Rodezijo — predsednik vlade Wilson moral odstopiti. Kriza v Londonu pa bo še bolj zapletla zadeve v Afriki, ker si bo novi predsednik vlade moral še dolgo utrjevati položaj in si pridobiti tolik ugled, da bo mogel nastopiti z zadostno avtoriteto tako doma kakor tudi v svetu. Stiska je velika in nekateri londonski kritiki silijo Wilsonovo vlado, da naj takoj ustavi pošiljanje orožja v Nigerijo. Vlada pa se brani, vendar menijo, da prešibko, ko Wilson izjavlja, da bi se moglo angleško pošiljanje orožja ustaviti, če bi se tudi sovjetska vlada obvezala storiti isto. Toda to bi se zavleklo še mesece in mesece, ker se je medtem odkrilo, da tudi druge evropske države pošiljajo obema strankama za drag denar velike količine orožja, seveda zastarelega. Potrebna bi bila zato posebna evropska konferenca, kjer bi se podpisal dogovor o ustavitvi vsega poseganja v nigerijske zadeve. Toda taka politična konferenca ne bi mnogo pomagala, ker dajejo denar za nabavo orožja razne svetovne petrolejske družbe. Evropsko pošiljanje orožja v Afriko je vzelo Evropi mnogo ugleda. Saj ga že ni ostalo mnogo, ko se je kopčala doba kolonializma. Toda strahotno trpljenje ljudstva v Biafri ni odprlo oči samo afriškim plemenom — tudi po vsem svetu se je razplamenel odpor; zlasti huda je postajala obsodba takega ravnanja med univerzitetno mladino po vseh univerzah Evrope in Amerike. Tako sc sedaj oglašajo razni strokovnjaki mednarodnega prava in socialnega skrbstva; trudijo se najti pravi izhod iz nevarne stiske. Londonski krogi priporočajo, naj se usmerijo vsi napori k temu, da bi vprašanje Biafre urejali afriški narodi sami, saj že imajo primerne ustanove ali dogovore med skupinami držav. Največ upov stavljajo v Zvezo afriških držav. Evropski in drugi zunanji vplivi naj se čimprej umaknejo, dokler se po zgledu gverile v Biafri tudi druga afriška plemena še ne dvignejo s terjatvami po avtonomiji ali popolni državni samostojnosti. Takšna razdrobljenost pa bi celo Afriko pognala v kaos, kajti takih plemen je na stotine, in bi na koncu zmago dejansko dosegli komunistični elementi. Na eni strani bi nekatere komunistične države osrednje vlade podpirale z orožjem (kakor sovjeti v Nigeriji), istočasno pa bi kitajski ali Castrovi agenti s Kube hujskali ostala plemena drugo proti drugemu. Če bi se to zgodilo, težav v Biafri še dolgo ne bi bilo konec, z raztegnitvijo na druge afriške države bi se pa kriza v novi, hujši obliki šele začela. Pesnik Senghor, črnski predsednik senegalske republike, uživa sloves enega najboljših sodobnih francoskih poetov: zdaj napoveduje še celo vrsto sporov in težav ter oznanja to dobo s pesniškim imenom: na pohodu je „renesance negritude“ — velik prerod črnstva, podoben renesanski'14. in 15. stoletja, ki je ustvarila temelje za moderno Evropo. Veličastna misel — izvedla pa se bo, če jo bodo afriški narodi izvajali sami. MISIJONARJI V BIAFRI: Misijonarjev je čez 80, večinoma so Irci Domačih duhovnikov čez 100 Sester: tujih 40, domačih okrog 200 Bratje Maristi: tuji 4, domačih 40. S E N G H O R, pesnik in predsednik Senegalije, e-den največjih mož v moderni Afriki Predsednik dobrodelne katoliške organizacije Caritas je na generalnem zboru v Rimu dejal: „Nekaj časa bom nesposoben prisostvovati kongresom in poslušati govore. Stalno so mi pred očmi prizori iz gozdov Biafre. Mislim, da smo dolžni ponavljati, kako nujno je treba storiti vse za ta dobrodelna središča v Biafri. Kako bodo čez sto let ljudje sodili tiste, ki so odgovorni za te strahote v letu 1969?“ Pripovedoval je, kako je na obeh straneh srečal poštene ljudi, ki si žele miru. A je dodal: „Za temi brez dvoma poštenimi ljudmi stoje drugi ljudje ali druge sile, ki imajo interes, da se ta strašna vojna nadaljuje. Cim dalj bo trajala, tem bolj bodo petrolejski vrelci dobivali na vrednosti. Ce bodo ti ljudje nekoč postavljeni pred sodišča, kdo jih bo sodil? A čakanje na to sodbo ■morajo ljudje doli v Afriki drago plačevati.“ ŽUPNIK V KHARIJU Oče STANKO PODER2AJ, Indija PASTIR Po skoraj dveh letih ponovnega misijonskega župnikovanja v Kha-riju — prvo je trajalo deset let, od 1946 do 1955 — se vam spet oglašam s „pastirskim“ pismom. Po devetletnem službovanju med večidel gosposkimi Čandernagorci in med še večjo gospodo v Durgapurju sem spet dobesedno postal pastir. Pasem šest volov. Po novem zakonu moraš namreč polja obdelovati sam, drugače jih izgubiš. Pripadejo obdelovalcu samemu. Misijon ima od tega obdelovanja bore malo prebitka. S kaplanom pač ne moreva sama za volovi po poplavljenih poljih brozgati. Treba je obdelovati zemljo z najetimi močmi. S temi pa je križ, zlasti ker je misijonarju kmetovanje pač le postransko opravilo. Pasem predvsem čez 2100 „ovac in koštrunov“ in jih pripravljam za poslednjo sodbo. Precejšnji del te črede sega v oddaljene, v Gangesovem porečju dostikrat zaradi viharjev nedosegljive vasi. Po vrnitvi v Khari sem hitro opazil, kako je prej vzorna fara v zadnjih nekaj letih duhovno oslabela. Zlasti žensk je pri maši zelo manjkalo. Spovedi je bilo razmeroma malo. Bolezni, naravne nezgode, lakota in pa vaški prepiri, vse skupaj je verski skupnosti zadalo globoke rane. Ljudje so postali nezadovoljni, razdražljivi, mlačni. Treba je bilo poseči v sršenovo gnezdo in biti pripravljen na pikanje. Tega ni manjkalo. Dosedanja bilanca je še kar zadovoljiva. Tudi ženska stran je zdaj ob nedeljah polna, čeprav si morajo nekatere naše „dame“ obleko, tj. kos blaga, dostikrat kar moževo ogrinjalo, vsakikrat izposoditi. KAMNIT PAŠNIK Kakor naravoslovci temu predelu Indije pripisujejo razmeroma največ kač na svetu, je tudi v misijonskem pogledu naša dežela ena najtrših, najnerodovitnejših. V misijonskih poročilih iz drugih dežel berete o tisočih spreobrnjenih tu in o stotinah krščencev tam, o prelepih pogojih in o zadovoljivih razmerah, ko en sam samcat misijonar isti dan lahko pohiti na tri, štiri, pet središč. . . Tukajšnjih razmer v zemljepisnem, vremenoslovskem in družbenem pogledu nikakor ni moč primerjati z razmerami v razvitejših deželah, kjer misijonar razpolaga s cestami in hitrimi vozili. Če bi mi danes darovali avtomobil, ali vsaj žip, bi ga moral spraviti v hlev: tam bi razpadel, saj v našem kharijskem okrožju niti s konjem nikamor ne morem. Samo motorno kolo mi služi, pa še to le v eno samo smer. Skoraj iste razmere so po drugih misijonskih postajah tega okrožja. Štiri milje južno od Kharija se že začne džungla: reke, blato do kolen, polja brez cest. Isto je na vzhodu in zapadu. Ko greš v deževni dobi samo v eno vas maševat, se izmučiš do kraja. Iti je treba peš, s privihanimi hlačami, v eni roki dežnik (ob nalivih nima nobene koristi), v drugi palico; da ne padeš, da se kače braniš. .. In ljudje? Res je, da so večinoma preprosti; a danes je tudi med njimi že mnogo polizobraženih, ki so naravnost prežeti z narodnostnimi predsodki. Takoj ti vzroji. Bije se proti vsakemu vplivu, ki bi mogel biti nepogoden vekoviti (hindu) veri. Tudi na podeželje že prihaja časopis. Kino je pa že skoraj v vsaki večji vasi. Iz slamnatih koč se derejo tranzistorni sprejemniki. Po eni strani spodkopujejo versko čutenje Indijca levičarski agitatorji, po drugi pa ga podpihujejo iz sovraštva do vsega ,,ne-domačega“ verski nestrpneži. Če imaš belo polt, si — navzlic indijskemu državljanstvu — tujec; če pa imaš potemnelo, si pa kot kristjan — renegat, odpadnik. . . Kaj pa bodoča paša? Bomo puške v koruzo pometali? Nikakor ne! ,,.laz sem svet premagal!. . .“ Ljubezen vse premore! Resnica bo zmagala. Kar zadene širjenje blagovesti, je zdaj v Indiji mnogo spraševanja vesti, trkanja na prsi in poskušanja novih načinov. Misijonom v starem pomenu je odklenkalo. Vsi iščemo novih poti, novih rešitev starim in novim vprašanjem. Ostane seveda ista potreba ljudi, sredstev in pomoči, Oče Poderžaj D.J. gradi Osnovna šola v misijonu p. Poderžaja D J. duhovne in gmotne. Misijonski prijatelji, ki naš položaj razumejo, bodo že zaradi naših izrednih težav in žrtev še rajši priskočili na pomoč. Nikar nam je ne odrecite. Bog vam povrni! ZELENI PREVRAT O tem se zdaj po indijskem časopisju mnogo piše. Indijskemu kmetu so se odprle oči. Umetna gnojila in boljša semena so zrevolucio-nirala njegovo starokopitno gledanje na kmetovanje. Ko je videl — tudi pri nas v Khariju —, kako zapovrstno obdelovanje polja skoraj vse leto in pa dvojna, trikratna žetev na isti njivi niso samo lepe sanje in sladko govoričenje mestnih škricev, je kmet pljunil v roke (dejansko tega seveda nihče ne stori, ker se jim pljunek neznansko studi!) pa zagrabil za motiko in plug... Sadovi ? Kjer ste prej, razen v deževni dobi, videli le sivkasto, razpokano zemljo, se zdaj zelenijo polja Tajčung, IR8 in drugih vrst bogato rodečega riža. Tisti, ki imajo kaj polja (med kharijskimi katoliškimi „kmeti“ jih 85 odstotkov ne premore niti pedi plodne zemlje), so si precej pomogli. Ko pešačim po deželi, se iz s slamo kritih koč oglašajo radijski sprejemniki na tranzistorje (misijonar ga nima!). Zadnjič sem videl kmeta, kako se je na majhnem kosu zemlje skoraj v krogu sukal za voliči, na rob polja pa si je postavil radijski sprejemnik in poslušal bengalske popevke iz Kalkute. . . Isto sem prejšnji teden opazil, ko sem šel maševat daleč čez dva Gangesova rokava: nekaj mojih faranov je z izdolbenim palmovim hlodom v ritmu črpalo vodo iz ribnika ob poti, medtem ko jim je za kratek čas tam blizu pel radijski sprejemnik. . . Na stezi že od daleč začujem popevko. Zagledam kmečko dekle, ki s sprejemnikom v roki prihaja, pa spet odhaja po poti naprej... Ko zdaj hodim po oddaljenih vaseh, mi katehisti povedo najnovejše novice iz Kalkute, Delhija in drugod. Ko je ob zadnjih volitvah rdeči val preplavil Bengalijo, sem bil ravno po vaseh, pa nisem prav nič zaostajal o volilnih izidih za Bengalci po velikih mestih! Misijonarji pomagamo, kjer le moremo. Polja sami obdelujemo po navodilih kmetijskega oddelka, Z vzorno kokošjerejo kmetom pomagamo pri reji boljše pasme. Še do nedavna je perutnina veljala za „nečisto“, pravoveren hindu se ni dotaknil kurjega jajca, pač pa so bila v veliki časti račja jajca... Ta predsodek je danes skorajda zamrl. Vsak dan pride po več hindov kupit jajca za valilnico. Celo pasmo, ki bi jo radi redili, si izbirajo: „Dajte mi toliko belih (Leghorn), toliko rdečih (Rhode Island), in toliko črnih (Minorca)...“ So še druge panoge delovanja, ki nam požre dosti časa in ki nimajo z .„zelenim prevratom“ prav nič opraviti, tako npr. hrana za delo najrevnejšim. . . zajtrk šolarjem. . . toplo mleko predšolarjem in potrebnim materam. . . Ni vprašanje, kako dobiti sodelavce, marveč, kje nehati! Nevarnost je, da namesto blagovestnikov postanemo zgolj producenti in družbeni delavci brez izrecno duhovnega poslanstva. Za budnega misijonskega delavca sicer to ni posebna težava, a je vseeno velika skušnjava v tem: širna polja, krave, voli, riž, kokoši, jajca... priznanja in čast vseokrog za umno kmetovanje.. . : „Vse to ti dam...“. Toda duše, duše, te nas potrebujejo. Pred leti sem se odpovedal dolžnostim in časti krajevnega tajnika za prehrano. Okrajni glavar pa me je neznansko in ponovno prosil, naj vendar še vztrajam na mestu. Pa sem mu dejal: „Ko je dežela umirala od lakote, smo to delali brez pridržkov in radi. Zdaj pa to delo tudi kdo drug lahko opravlja. Moje delo je duhovno.“ Misijonarji se zavedamo, da je tudi zdaj ob „zelenem prevratu“ naše polje predvsem tam, kjer zori žito in se beli za božjo žitnico. Naše brazde so iste, po katerih je hodil božji Odrešenik s križem na rami. Pri tem delu Kristus ni potreboval naših molitev, mi pa vaše zelo! PS.: Ilovnata cerkvica sv. Tomaža v vasi Čubrijhara (po slovensko: Postrgan lonec), ki služi 250 kharijskim faranom vsak teden in praznik vse leto, je doslužila. Potrebujejo novo! Da je ne bo treba znova vsakih 25 let postavljati, bi jim rad postavil zidano. . . DVA TISOČ PETSTO DOLARJEV potrebujemo. Prispevki v ameriških centih in dolarčkih so prav dobrodošlši! VESELO UPANJE PRED USTANOVITVIJO ZAMBIJSKE JEZUITSKE VICEPROVINCE P. JOŽE! KOKALJ DJ V Zambiji deluje okrog 150 jezuitov in to v dveh škofijah, v nadškofiji Lusaka in v škofiji Nonze. Nobene jezuitske hiše pa ni v drugih sedmih zambijskih škofijah, torej nismo zastopani na severu, kjer so beli očetje, na vzhodu, kjer so prav tako beli očetje, in na zahodu, kjer so frančiškani in kapucini. Jezuiti ne delujejo v bogatem predelu rudnikov bakra. Približno polovica jezuitov je v lusaški nadškofiji, tj. v srednji Zambiji, druga polovica pa je v škofiji Monze, v južni zambijski provinci. Prvotno je bil zambijski misijon poverjen poljskim jezuitom. Poljaki so bili ponosni na „svoj“ misijon. Pred nekaj leti pa so si poljski in irski jezuiti razdelili področje: Poljaki so obdržali lusaško nadškofijo z glavnim mestom in s poljskim nadškofom v njem, medtem ko so izključno irski jezuiti prevzeli skrb za škofijo Monze, kjer je škof postal irski jezuit. Irci so to zmogli, saj je polovica zambijskih jezuitov iz Irske. Drugačen je bil razvoj v lusaški nadškofiji. Poljskim jezuitom so se pridružili ameriški in slovenski ter hrvaški jezuiti, medtem ko je v misijonu že od začetka delovala tudi skupina Slovencev. Ko je pred dvemi leti predstojnik postal Amerikanec, je lusaški misijon prenehal biti poljski misijon in je postal mednaroden. Tudi nekaj kanadskih jezuitov je priskočilo v pomoč lusaški nadškofiji. Zambija je 1964. leta postala neodvisna država in predstojniki v Rimu so začeli misliti na možnost, da ustanove zambijsko viceprovinco — podobno kot šo ustanovljene province v Indiji, Kongu, na Japonskem in drugod. Načrt je dozorel in bo kmalu uresničen. Družba želi imeti v Zambiji neodvisno provinco (v začetku viceprovinco). Naj navedem nekaj razlogov za to: 1) Jezuiti so v Zambiji razdeljeni na dve neodvisni skupini in delujejo le v dveh škofijah. Njihovo delo bo bolje organizirano in bo imelo več možnosti za razširitev na vso Zambijo, če bodo jezuiti združeni pod vodstvom enega predstojnika. 2) Prvega maja 1969. je bil odprt v Lusaki noviciat za afriške jezuite iz angleško govorečih afriških držav. Zambijski fantje bodo vedeli, da vstopajo v svojo — zambijsko — viceprovinco, ne pa v več ali manj neodvisno skupino jezuitov, ki so razdeljeni po narodnostih. 3) Enotna zambijska viceprovinca bo laže urejevala svoje odnose do škofov in do državnih oblasti. 4) Povezanost misijonarjev, ki jih druži ista narodnost, ima seveda tudi svoje vrednosti. Zambijska viceprovinca bo to upoštevala in bodo misijonarji vsake narodne skupine obdržali ozko povezanost s svojimi provincami, med seboj in s svojim misijonskim zaledjem. Tako bodo Irci delovali predvsem v škofiji Monze, kjer so že razvili uspešen apostolat, slovenski in hrvaški misijonarji pa bomo predvsem na področju, kjer se sedaj razporejamo po misijonskih postajah. Vsak misijonar je na svoji misijonski postaji samostojen. Čeprav delujemo na različnih mestih, smo med seboj povezani, se obiskujemo, si pomagamo, se posvetujemo. .. Ko bo ustanovljena zambijska viceprovinca, bomo postali njeni Člani. Pred očmi bomo imeli dobro celotne Cerkve v Zambiji. Zgled takšne miselnosti je imenovanje p. Tomažina za superiorja v Katondwe. Ka-tndwe je velika misijonska postaja, kjer imajo bolnico, gimnazijo, devet podružnic in deset osnovnih šol. Enkrat ali dvakrat na mesec pride pater Tomažin v Lusako, kjer ima v Matero svoj dom. P. Rudež je župnik druge velike župnije v Lusaki, poleg tega pa oskrbuje podeželski del župnije Matero, medtem ko je br. Rovtar Jože desna roka nadzornika petdesetih katoliških šol v področju Kabwe, od katerih jih je veliko na našem področju. Mg. Stanko prihaja vsake počitnice v Matero, kjer nam pomaga s svojo spretnostjo in se obenem spočije. Tudi drugi misijonarji so redni gosti v Matero. Lusaka, 23. aprila 1969. TOŽBA PO MRTVI ŽENI Je zašumel mar plašč svilen tvoj? Pod marmornati je že poln prahu. Ta prazna soba zdaj je tiha in mrzla; ovenelo listje zbira na pragu se in piš ga ne razpiha. Kje najde naj srce mi zdaj pokoj? In vendar mislim, da si vedno tu. Vu-Ti (kitajski cesar, ki je vladal od 186 do 140 pred Kristusom) & mlö-i^ana^em a. Lama kino m. 2). J-. STANKO ROZMAN DJ. P. L. Tomažin in brat Rovtar D.J. P. Lovro Tomažin, eden slovenskih misijonarjev v Zambiji, je prišel v misijone pred letom in pol. Že v kratkem času se je tako izkazal, da je bil 2. marca 1969. imenovan za superjorja velike misijonske postaje KATONDWE. Misijonsko postajo Katondwe so ustanovili pregnani portugalski jezuiti iz Mozambika v začetku dvajsetega stoletja. Kasneje so v ta misijon vložili največ truda Poljaki. Katondwe pozna tudi p. Rudeža, saj je tam misijonarji sedem let. 29. februarja 1969. je Katondwe izgubilo svojega predstojnika p. Plaveckega, ki se je v Lusaki pri prehodu čez železniško progo smrtno ponesrečil. P. Tomažin je bil čez nekaj dni imenovan za predstojnika v Katondwe. O svojem imenovanju sodi takole: „Naložili so mi križ kot Simonu iz Cirene.“ Pater Tomažin sedaj pogosteje prihaja v Lusako nakupovat hrano in material za misijon. Je zelo zaposlen in težko najde čas za pisanje. Zato sva ga s p. Kokaljem nedavno zaprosila, naj bi nama povedal kaj več o sebi in o svojem delu. Prijetno smo kramljali. P. Tomažin pravi, da je Katondwe zelo obsežen misijon. Leži v plodni dolini reke Luangwa, ki je levi pritok Zambezi (ena največjih hfriških rek). Luangwa je v tem predelu mejna reka med Mozambikom, in Zambijo. Naseljena dolina je dolga 100 km. Sosednja misijonska postaja je 70 km daleč, medtem ko je do Lušake 250 km. V raztresenih vaseh živi 9.000 ljudi. Misijon Katondwe vključuje devet misijonskih podružnic, deset osnovpih šol, gimnazijo in bolnico. Misijonske podružnice oskrbuje p. Tomažin s .štirimi katehisti. Odkar pa je postal superior misijona, je odgovoren tudi za bolnico in šole. Šole so vse katoliške. V njih poučujejo izključno domači učitelji :— Zambijci, le dekliško šolo vodijo poljske sestre. Belomodri angeli oskrbujejo tudi bolnico s 50 posteljami, kar je očitno premalo. Bolnikov imajo tudi do 100 naenkrat.. Ena od treh evropskih sester je poklicna zdravnica. Dve afriški sestri pa zelo uspešno pomagata pri postrežbi bolnikov. Gimnazijo so odprli januarja letos. Ravnatelj je kanadski pater Jack Doyle. Patrovo pripovedovanje je postalo zanimivejše, ko je nanesla beseda na živali. Dolina je pravi raj za krokodile, povodne konje, kače, hijene, slonet in tudi leve. Redovni brat Jakob, ki je poljske narodnosti, najbolje pozna živalsko kraljestvo. Ubil je veliko krokodilov, srečal se je s sloni, ki so hodili v škodo, pred enim letom je ubil pitona, ki je najmočnejša kača. Presenetil ga je v trehutku, ko je pošast požrla psa. Brat Jakob zelo rad ponavlja zgodbe o svojih srečanjih z levi. L. 1944, je zver zvečer zagrabila njegovega sobrata. Ko se je zdanilo, je šel za krvavo sledjo. Precej daleč od naselja je zagledal leva s svojo žrtvijo, ki je ravno končaval svojo gostijo. Počil je strel in pošast je obležala mrtva ob razmesarjenem bratu. — Na enem svojih lovskih pohodov se mu je bil priplazil lev za hrbet. Samo obrnil se je, ko je zaslišal sumljiv šum, in sprožil petelina. Prvi strel je bil smrtonosen. $, civilizacijo se zveri umikajo v neobljudene predele, vendar ne popolnoma. Tudi p. Tomažin vidi sledove slonov, sliši rjovenje leva> vendar se z njim ne bi rad srečal. ,,Kaj pa podnebje?“ se je zanimal p. Kokalj. „Podnebje je zelo vreče, posebno oktobra in novembra (45 stop. C v senci). Z deževno dobo vročina popušča, vendar je v primeri z drugimi kraji v Zambiji še vedno visoka. Ker je Lusaka veliko hladnejša kot dolina reke Luangwa, se tu navadno prehladim.“ „Si kdaj zbolel ?“ „Vsak mesec se me nekajkrat loti lažje vrste mrzlica; podnebje v dolini izčrpa. Čutim pa posebno božjo pomoč, saj bi drugače ne mogel vzdržati vseh naporov.“ „Rekel si, da so napori veliki. Si mislil s tem na versko poučevanje?“ „Ob nedeljah mašujem trikrat, vsakokrat na drugi misijonski podružnici. Med tednom obiskujem misijonske podružnice, kjer se dlje časa zadržujem. Poučujem katekizem, delim zakramente in pomagam ljudem, kolikor pač morem. Potovanja utrujajo. Z imenovanjem za predstojnika sem prevzel še nove. dolžnosti. Kar sva prej delala dva, delam sedaj sam.“ „V kakšnem jeziku pa poučujete? Kateri je vaš pogovorni jezik?“ „Ves verski pouk je v činijanščini, ki je eden od bantu jezikov, činijanščine sem se učil v jezični šoli in sicer tri mesece, nakar so me predstojniki takoj poslali v Katondwe. V začetku je bilo precej težko, a sem se kmalu privadil.“ „Misijonarji so v Katondwe že dolgo časa. So uspeli globlje vsaditi vero in krščanska načela ?“ „Žal ne. Zaradi težkih pogojev so misijonarji umirali že po nekaj letih bivanja v dolini. Težko je bilo najti zamenjavo. Tako so bili verniki večkrat brez duhovnika. Ljudje se drže v veliki večini poganskih navad: pijančevanja, tatvine, zastrupljenja. Nekateri premožnejši možje (policaji, učitelji...) imajo po več žena. Mnogoženstvo je še vedno razširjeno, ker je v dolini 1000 žensk več kot moških, a žene brez moža si pri bantu-črncih ni mogoče misliti. Cerkvene poroke so redkost, saj je zakonska zvestoba zelo, zelo težka. Moški se na nekaterih misijonskih postajah ne udeležujejo radi službe božje, ker jih odpadli kristjani zasmehujejo. Najboljši so verniki v KA VAR A MANJA, ki so od Katondwe najbolj oddaljeni. V deževni dobi so odrezani od sveta štiri mesece. Bodočnost Cerkve je mladina, ki jo vzgajamo v naših šolah. Da bi vero vsadili čim globlje, pripravljamo katehumene na krst dve leti. Ce oče in mati, ki sta kristjana, nista prav poročena, otrok ne krstimo.“ „Se razveseliš pošte od svojih domačih in od svojih prijateljev ?“ „Gotovo. Tudi slovenski verski časopisi so mi v veliko vzpodbudo. Največkrat sem kar sam poštar, saj v dolini ni državne pošte. Poštni predal imamo v Lusaki. Misijon je pošta za vso dolino." „Mnoge bralce zanimajo vaša gospodarska vprašanja. Bi nam o njih kaj povedali ?" „Prav rad. Misijon ima lep sadni vrt, kjer uspeva tropsko sadje: banane, mango... tudi pomaranče, limone in mandarine. V njem je stalno zaposlenih šest delavcev. V okolici misijona se pase 60 glav živine: ovce, koze, krave. Imamo tudi jato kokoši. Električni generator napaja žarnice od šestih popoldne do pol ■enajstih zvečer: poganja tudi dve vodni črpalki. Z ustanovitvijo nove gimnazije z internatom se je potrošnja vode potrojila. Dve vodni črpalki ne zadostujeta več, morali bomo nabaviti tretjo. Ubogi stari generator peša, morali bomo kupiti novega. Stal bo 1.800 dolarjev. Štirinajst delavcev pripravlja opeko, ki jo bomo rabili za razširitev prenapolnjene bolnice. Šest zidarjev in deset težakov se bo v kratkem lotilo zidave. Delavci so vsi Zambijci. Bolnica bo stala 34.000 dolarjev. 75 procentov stroškov bo krila država, 25% pa lusaška nadškofija. Prav kmalu bomo morali graditi nove cerkve, saj šolski prostori ne zadoščajo več, v deževni dobi pa nas na prostem preganja dež. Odvisni smo od svojega lastnega transporta: imamo tovornjak, traktor in štiri avtomobile.“ S. p. Kokaljem sva se lepo zahvalila p. Tomažinu za izčrpne podatke o sebi in o svojem delu. Takšni pogovori nas zbližujejo in nam dajejo novih moči. Visokošolke iz Kharija (Indija), ki so v pomoč p. Poderžaju D.J. MISIJONSKI ZAVOD BARAGOVEGA MISIJONIŠČA Kako je v misijonskem zavodu, za to se zanimajo zlasti dobrotniki. Prav to je razlog, da spet nekaj malega poročamo. Trenutno ima Misijonski zavod Baragovega misijonišča v Buenos Airesu 37 gojencev, niso pa vsi v zavodu samem. Najstarejša dva,, lahko rečemo sad dolgoletnega truda, sta oba bogoslovca, ki trenutno v Ljubljani nadaljujeta pripravo na svoje bodoče misijonsko delo. Dva druga gojenca letos končujeta gimnazijo in bosta v kratkem pred odločitvijo, kakšen poklic si bosta izbrala. Saj zavod hoče ohranjati polno svobodo v vsakem gojencu in misijonska miselnost, ki je v zavodu vodilo, je potrebna bodočim laikom prav tako kot duhovnikom. Danes lahko vsak na svoj način sodeluje pri misijonskem dedu. Prav posebej pa ta dva gojenca zadnjega letnika priporočamo v molitev. Ostalih 33 gojencev živi v Misijonskem zavodu in od marca sem jih šola zaposli tako, da je komaj časa za „vragolije“, o katerih beremo in slišimo iz raznih šol in zavodov. V štirih gimnazijskih razredih (v Argentini ima gimnazija pet razredov) imamo v vsakem razredu po štiri gojence, le v tretjem jih je pet. Pripravljajo pa se na gimnazijo tudi gojenci v šestem in sedmem razredu osnovnice. V teh dveh letih naj pokažejo, če so sposobni za študij in če so primerni za Misijonski zavod. Zavod poleg uradnih šolskih predmetov želi dati čim večjo izobrazbo in kulturno razgledanost, Zato je močan poudarek na učenju jezikov (v četrti gimnaziji se uče špansko, slovensko, latinsko, francosko, angleško in na željo dijakov še nemško). In tudi to ni vse. Saj to naj bodo bodoči misijonski delavci, doma ali v zaledju. Zato je izvenšolsko delo zelo pisano. Pri okrogli mizi rešujejo fantje sami apostolske naloge v bližnji okolici. V misijonskem krožku pa si utirajo razgled v misijonski svet in tudi aktivno posegajo v misijonsko delo. Redni sestanki, na katerih skoro izključno že sami predavajo, jih seznanjajo z misijonskim vprašanjem, obenem pa prav na teh sestankih skušajo s praktičnim delom (znamke, zbiranje starine, malih darov, dopisovanje itd.) sodelovati pri določenih nalogah. Letos so si zastavili cilj: g. Francu Buhu CM, prvemu misijonarju iz Baragovega misijonišča, pozidati šolo ali celo cerkev. Ne vedo še, koliko bo stala. A v mladostnem pogumu so se kar sami ponudili misijonarju, naj si izbere eno ali drugo in pove, koliko potrebuje. Gotovo je treba upoštevati, da so fantje mladi, polni živjenja, krijejo v sebi veliko lepega in idealnega, pa prihajajo v zavod tudi s svojimi slabostmi in problemi. Od strani misijonskih prijateljev, ki so omogočili zidavo in pomagajo gmotno pri vzdrževanju zavoda, bo ta njihova pomoč prav gotovo še zelo dobrodošla. A morda še bolj ko to je treba veliko molitve. Kajti če Sveti Duh ne bo dvignil ves ta idealni svet naše mladine in preobrazil fante v misijonarje, tudi naše človeško delo ne bo rodilo sadov. Naj izrečem ob tem poročilu iskreno zahvalo vsem. Fantje vsak dan molijo za vse dobrotnike zavoda. Bog daj, da bi bili nagrajeni vsi, ki se za zavod žrtvujejo, z lepim številom misijonskih poklicev iz teh mladih vrst. PREFEKT Misijonski gojenci leto 1969 nast misijonarji pišejo SIAM Iz Bangkoka imamo tri pisma uršu-linke sestre MARIJE FRANČIŠKE NOVAK OSU. Prvo je iz srede leta 1967. Zahvaljuje se za poslane slovenske knjige in se opravičuje, da ne sodeluje več pri Katoliških misijonih s kakimi članki. Zelo je zaposlena, preveč dela imajo. A ne toži, ampak pravi: „Da delo tako pritiska na nas, je lepo. Včasih me zagrabi slutnja, da se lahko tudi pri nas in zlasti pri nas razmere kar brž spremene in bomo pričevali ne več z besedo in poukom, marveč s preganjanjem in trpljenjem. Tu v našem zavodu Regina Mundi se zdaj največ bavim s poukom večjih deklet, 17 do 18 let starih, v naši komaj dvanajst let stari šoli. Smo prvič organizirale tovrsten tečaj. Katoličanke so v veliki manjšini med mladino, zato jim moramo posvečati čim več pozornosti. Prihodnji teden bodo duhovne vaje zanje, to pot samo dvodnevne, ker more priti tajski duhovnik, ki jih bo vodil, samo za dva dni. 17 od deklet je članie Marijine legije, ki lepo deluje v šoli, na fari in drugod. Zdi se, da Marijina legija res odgovarjala potrebam katoliškega apostolata med mladino in drugod, kakor tudi društvo mladih katoliških dijakov dobiva vedno večji vpliv v svojem okolju.“ Drugo pismo je iz oktobra 1968. Delo se ji ni umirilo, ampak jo še bolj stiska. Več sester je odšlo v inozemstvo, tajske sestre študirat, misijonarke pa v domovino iskat okrepitve in deloma na študij. Dalje poroča: „Dežela se zelo boji rdeče nevarnosti. Vlada se trudi za ureditev in razvoj zanemarjenih predelov. Po drugi strani pa se zdi, da je največji naš sovražnik materialistično gledanje na življenje, zlasti tu v Bangkoku. 24. junija so razglasili novo ustavo. Skoraj deset let smo bili brez nje, da-si se imamo za demokratično deželo. Absolutistično monarhijo so ukinili že leta 1932 in v teh 36 letih je bilo razglašenih kar devet ustav. A naša dežela je šele na poti do m-ave demokracije, pravijo. Vsa ta dolga stoletja. od trinajstega do danes, je imel kralj vlogo očeta in zaščitnika vseh. In dežela je ponosna na to kraljevo pokroviteljstvo, kakor je ponosna na svoje žolte menihe, predstavnike Bude. Kakšna bo bodočnost, je pa veliko vprašanje. V drugi polovici avgusta smo imele v našem zavodu Mater Dei provincialni kapitelj naše družbe v pripravo na generalnega v Rimu spomladi 69. Kot v drugih redovnih družinah, tudi pri nas veje pokoncilski duh in se hočemo prilagoditi sedanjim razmeram, na drugi strani pa ostati zveste vzorom redovnega in apostolskega življenja. Katehistično delo je bolj in bolj važno, zlasti v oblikovanju domačih redovnic in katehistk. Tak tečaj vodijo v Mater Dei in prav lepo kaže. Tu v Regina Mundi pa šele pripravljamo teren. Lani je bilo v mojem razredu, prvo leto preduniver-ze (kot nekdanja naša 7. realna gimnazija), kar sedem sestra različnih domačih kongregacij. Poleg tega pa je naš zavod tu v kitajskem predmestju obdan od ‘slums’ in se mora naše delo prilagoditi vsaj nekoliko tudi temu dejstvu ter se dejansko kar lepo razvija, pri čemer nam pomagajo že tudi večje učenke, ki pridobe v stikih s človeško revo nemalo socialnega čutenja. Poleg tega je v našem zavodu farna cerkev, ki tudi terja naše sodelovanje in pomoč. 13. oktobra smo imeli lepo slovesnost svete birme, ki jo je prejelo 150 otrok in odraslih. Za tridnevnico v pripravo na prejem zakramenta nas je prišla obiskat Marija iz Fatime: eden od 12 kipov, ki jih je sv. oče lani blagoslovil, je prišel k nam. Tukajšnji katoličani imajo take proslave in procesije zelo radi in tudi na nekatoličane lepo vplivajo.“ V pismu na praznik Brezmadežne 1968 pa misijonarka tole piše: „Zavod Mater Dei je novembra letos praznoval lOletnico obstoja. Naše sestre so povabile kralja Phumipola, ki je bil nekaj časa učenec v otroškem vrtcu. A prav takrat je razsajala influenca in ni mogel priti. Mater Dei se je razvila v res lepo in slovečo šolo z nad 1300 učenkami. A kar je za katoliško Cerkev v tej deželi najbolj pomembno: s katehističnim tečajem in s formacijo domačih redovnic najrazličnejših družb dviga raven krščanskega nauka v deželi in ves ta apostolat oznanjanja zelo opira na Im S. Frančiška Novak OSU domače moči. Predviden je petletni tečaj takšne formacije domačih redovnic.“ Sestra KSAVERIJA PIRC OSU, ki je pionirka vsega tega krasnega dela uršulink v Siamu, saj je bila s s. Rafaelo Vurnik OSU tedaj v prvi skupini tistih uršulink, ki so prišle v deželo in takorekoč iz nič začele ustvarjati to, kar je danes v veliki meri vir krščanstva v Siamu, je pisala uredništvu, s katerim je ves čas svojega skoraj 45-letnega misijonarjenja v stalnem stiku, pred obiskom domovine pozdravno pismo. Iz pisma okrevajočega misijonarja lazarista KARLA KERŠEVANA CM, ki se pred ponovnim odhodom v misijone za nekaj tednov mudi v Ljubljani in v Trstu, zvemo, da je misijonarka srečno dospela v domovino in imela že v uršulinski cerkvi tudi predavanje o svojem misijonu. Pre- t da vanje je popestril lep barvni film, zraven pa še skioptične slike. Misijonar Kerševan piše, kako krepka je še 70-letna misijonarka in kako odločena je delovati še dolga leta v siamskem misijonu, kar je brata Kerševana podžgalo, da se zda