E. Gangl: Na  Gorenjskem.
Pode se misli bridke mu po glavi
In v mislih teh si stari Miha pravi:
„Ovenčan vračam  zopet se s planine;
A trnjev venec zdf se letos meni,
Ker tožne s saboj  nosim  si spomine.
Ko cede pol v planini bi zeleni
Nenadoma smrt bila mi požela,
Ne peklo bi tako  me v dno srca,
Ko peče grozna me nesreča ta,
Ki njega,  njo in  mene je zadela.  —
Zakaj  odšel  Matijče si v planine?
Zato,  —  ker mož si prave korenine!
Kako imel sem rad te —  kakor sina!
Lahko — seve — saj  bil si zlata duša,
In boljšega ne bo  dobila Mina,
Naj  v svetu  celem ga iskati skuša!
A prišel tisti je  —  odkod,  kdo  ve,
Ki zastrupiti hotel je srce,
Srce,  ki sveta zlobe ni poznalo,
In sladki govorici verovalo.
Oskrunil skoro  bi srca zlatnino,
Na  krivo pot zavel nedolžno Mino,
Da nisi preje Ti,  mogočni Bog,
V obrambo njeno dvignil svojih rok,
In  sodbo, trdo,  trdo  si dovršil
Nad njim, ki ji čistost srca je kršil.
Oj,  huda sodba,  huda, Ti,  moj  Bog, Kdo bi sledil stopinje tvojih nog! Sam  kmalu bom pred stolom tvojim, Oj  milost,  prosim,  milost grehom  svojim.
Pritekla solza je na staro lice — Bridkosti in kesanja grenka solza.
Za čedo šla je Rupnikova Mina. Vendar —  nikakor to  ne  more   biti -— To Mina ni,  oj  tista brdka Mina, Ki kot pomladi  živi gorski cvet, Kot ptica drobna,  ljubko žvrgoleča, Pred  kratkim z  doma Šla je na planino. Sedaj  kot cvet jesenski gre domov, Kot list poparjen od pekoče slane, Dekle — nesreče tožne jadna žrtev.
Potekala so leta bolni  Mini, Potekli z leti niso pa spomini. Zastonj  se mati zanjo je trudila, Zastonj  iskala zanjo je zdravila. Nikjer pomoči  deklici  potrti Drugje ni  bilo,   ko  v prezgodnji smrti.
Na Gorenjskem.
12. Nekemu dekletu.
Oolnce luči ne ugasne,
Žarke siplje v  solzni dol —
V srcu vir je sreče jasne, Ki prežene skrb in bol.
In  oblaki  hudourni
Z gromom  zemlji strah bude Jezni  čuti v  duši burni
Srcu vzbujajo gorje.
Cvetnih vrtov, plodne njive V žaru solnčnem vstaja kras
V srečnem srcu pesmi žive Vzbuja se veseli glas.
Pade klas in pade cvetje, Ko nevihta privihra  —¦
Radost, željo, up in petje Srčni nam vihar konča!
13. V Vratih.
V elikani na okoli
Naših so gora, Kakor kralj  zre na prestoli
Triglav vrata ta.
Čujem,  kot da klic razglaša Z  vrha se  mu v  svet:
Vse ob  meni last je vaša Že od davnih let!
E. Gangl.