30 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Predlogi za lepo starost Prilagoditev tipskih enodružinskih hiš v sobivanjske skupnosti starih ljudi Ana Belčič Nobena skrivnost ni, da živimo v starajoči se družbi. Delež ljudi, starejših od 65 let, hitro narašča (Vertot in Križman, 2010; Miklič, 2012; SURS, 2015) in je ja- nuarja 2021 znašal že 20,7 odstotka celotnega prebi- valstva (SURS, 2021). Slovensko prebivalstvo se sta- ra celo hitreje od evropskega povprečja (Kerbler, 2011). Čeprav je namestitev v domovih za starejše ljudi pri nas najbolj znana oblika bivanja za to prebi- valstvo, pravzaprav domovi lahko namestijo samo 3 do 5 odstotkov starih ljudi, zaradi svojih zgodovin- skih predhodnikov pa pogosto ohranjajo tudi nega- tivne konotacije s hiralnicami (Mali, 2008). Kapacite- te so omejene, domovi za stare ljudi pa so geografsko neenakomerno razporejeni, kar pomeni, da se mo- rajo stari ljudje pogosto preseliti daleč stran od svo- jega domačega okolja, da pridobijo prosto posteljo (Mali, 2013). Institucionalna namestitev je tako za stare ljudi pogosto manj privlačna, saj lahko razdre njihova socialna omrežja (Mali, 2013), obenem je težko dosegljiva zaradi visokih cen oskrbe, pomanj- kanja prostih postelj in dolgih čakalnih vrst – trenu- tno beležimo 12 tisoč aktualnih prošenj za zavodsko namestitev (SSZ, 2021). V luči navedenih podatkov se odpira vprašanje, kako omogočiti drugačne, skupnostno integrirane oblike bivanja za stare ljudi. To vprašanje je osrednji del doktorske disertacije »Metodologija množične- ga prilagajanja tipskih enodružinskih hiš za sobiva- nje starih ljudi«, ki nastaja pod mentorstvom izr. prof. Anje Planišček s FA UL in somentorstvom izr. prof. dr. Jane Mali s FSD UL. Kaj pomeni staranje v domačem okolju? Staranje v domačem okolju (angl. ageing in place) se nanaša na pretežno samostojno bivanje v izbrani skupnosti, namesto v institucijah, kot so domovi za stare ljudi (Wiles et al., 2011). Starim ljudem omogo- ča ohranjanje neodvisnosti, avtonomije in dostop do socialne podpore prijateljev in družine iz okolja. S tem se lahko tudi izognejo visokim cenam institucio- nalne oskrbe, zato gre po mnenju Svetovne zdra- vstvene organizacije (WHO) za ugodno alternativo zavodskemu bivanju, ki jo podpirajo številni strokov- njaki (Wiles et al., 2011). Tudi slovenske nacionalne strategije in dokumenti (NPSta, 2000; ReNSP15–25, 2015; UMAR, 2017) ter zastopniške organizacije sta- rih ljudi, med njimi tudi Zveza društev upokojencev Slovenije (Boljka in Ogrin, 2013), priporočajo razvoj bolj raznolikih in dostopnih oblik bivanja za staranje v domačem okolju. Kljub temu pri nas primanjkuje konkretnejših akcijskih načrtov in študij za reševanje stanovanjskega vprašanja starih ljudi. Kako bivajo stari ljudje v Sloveniji? Trenutno približno 90 odstotkov starih ljudi v Sloveni- ji živi v stanovanju oz. hiši, ki je v lasti članov gospo- dinjstva (Majcen in dr., 2017). Iz statističnih podatkov lahko ugotovimo, da povprečne bivalne površine sta- rih ljudi (53,7 m2 na osebo) dosegajo skoraj dvakra- tnik povprečne bivalne površine v splošni populaciji (28,6 m2 na osebo). To nakazuje, da stari ljudje pogo- sto bivajo v prevelikih bivališčih. Iz statističnih podat- kov lahko tudi razberemo, da približno 71.800 starih ljudi biva v enodružinski hiši, v kateri živijo samo ose- be, starejše od 65 let (SURS, 2015). Skoraj 70 tisoč starih ljudi živi samih (SURS, 2015). Veliko starih ljudi živi v tipskih enodružinskih hišah, ki so bile zgrajene v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni in nava- dno obsegajo med 120 m2 in 200 m2 bivalne površine (Brezar, 1995). Kot navaja Brezar (1995), so bile tip- ske hiše priljubljene, saj je bila cena nakupa tipskega načrta vsaj šestkrat nižja od izrisa načrta po naročilu. Lastniki, pogosto samograditelji, pa so jih ob izgradnji včasih tudi nekoliko prilagodili lastnim potrebam. Ži- vljenje v njih je danes lahko oteženo zaradi neprilago- jenosti prostorskih zasnov starim ljudem. Vzdrževa- nje je lahko naporno zaradi velikosti, dotrajanosti, slabše opremljenosti hiš (Majcen in dr., 2017; SURS, 2015), pa tudi finančno obremenjujoče za stare ljudi s pogosto nizkimi prihodki (ReNPSV13–20, 2013; Majcen in dr., 2017). Zakaj torej staranje v skupnosti? Pripadnost izbranim socialnim omrežjem starim lju- dem pomaga ohranjati zdravje in sposobnosti, med- tem ko socialna izolacija lahko celo pospeši staranje (Hlebec in dr. 2009; 221–235). Stari ljudje v Sloveniji so pogosto osamljeni (Sendi in dr., 2003). Kot opaža- jo nekateri strokovnjaki, je občutenje osamljenosti včasih povezano z lastnostmi prostorov (Daban in dr. 2021). Kar 67 odstotkov osamljenih oseb se doma redno srečuje s tremi ali več operativnimi ovirami (Majcen in dr., 2017). To pomeni, da je mogoče (in potrebno) vprašanje osamljenosti nasloviti tudi s prostorskimi intervencijami. Osredotočimo se torej na staranje v domačem okolju (angl. ageing in place) in v krogu izbrane skupnosti kot možno alternativo zavodski nastanitvi. Skupnost tu pomeni dobro povezano socialno omrežje, ki si nava- dno deli tudi ožji kraj bivanja – to so sosedje, prijatelji, znanci, tudi sorodniki (Tönnies, 1999). Neinstitucio- nalne oblike bivanja za stare ljudi se v tujini najpogo- steje pojavljajo kot: bivanje s podporo (angl. assisted living), skupinsko bivanje z oskrbo (angl. extra care group housing) in sobivanjska skupnost (angl. co-hou- sing) (Rosenfeld in Chapman, 2008; Andersson, 2011; Arentshorst in dr., 2019; Leung, 2019). V svojem delu se osredotočam na sobivanjske skupnosti, ki predsta- vljajo nehierarhično, socialno, ekonomsko in okoljsko vzdržno obliko bivanja, ki stanovalcem zagotavlja ustrezne zasebne prostore, prek skupnih prostorov pa spodbuja socialne interakcije. Gre za skupno bivanje oseb, ki jih ne vežejo sorodstvene vezi, temveč želja po medsebojni pomoči, souporabi virov in druženju. Stanujoči sobivanjsko skupnost soupravljajo (Labit, 2015) in lahko tudi prostorsko sooblikujejo (Jakobsen in Gutzon Larsen, 2019). Menim, da je reševanje stanovanjske problematike starih ljudi z novogradnjo v našem okolju manj verje- tno, obenem pa tipske enodružinske hiše predstavlja- jo priložnost za preoblikovanje po vzoru deljene hiše (angl. house sharing – Barry, 2019) oz. hiše za več oseb (nem. Mehrpersonenhäuser – Lindenthal in Mraz, 2015) ter umeščanje manjše sobivanjske skupnosti starih ljudi. Predpostavljam, da je staranje v sobivanj- ski skupnosti za stare ljudi lahko privlačnejše od biva- nja v zavodski nastanitvi. Predpostavljam tudi, da je v okviru tipskih enodružinskih hiš mogoče razviti arhi- tekturne rešitve, ki to omogočajo. Prav tako lahko pra- vilno usmerjene arhitekturne intervencije do neke mere prispevajo h kakovosti in pogostosti socialnih stikov uporabnikov prostora in tako pomagajo blažiti občutke osamljenosti. Socialne interakcije se okrepijo, ko imajo ljudje priložnosti za medsebojne stike in pri- merne, lahko dostopne prostore za druženje (Daban in dr. 2021, Williams, 2005). Ti omogočajo skupne de- javnosti in tako spodbujajo razvoj vzajemnosti in soci- alne opore ter medsebojno izmenjavo znanj in veščin med sobivajočimi (Jolanki in Vilkko, 2015). Williams (2005) govori tudi o »oblikovanju za socialno interak- cijo« (angl. design for social interaction), ki pozitivno vpliva na skupnostno rabo prostorov sobivanjskih sku- pnosti, ter na podlagi analize primerov navaja usmeri- tve za tovrstno projektiranje. Te lahko uporabimo v kontekstu preoblikovanja enodružinskih hiš – tudi v odnosu do okolice, saj je pomembna integracija sobi- vanjskih skupnosti starih ljudi v širše bivalno okolje. 31arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Ana Belčič Sosedstvo in staranje v skupnosti – raziskava o bivanju starih ljudi v občini Šenčur Z namenom poglobljenega razumevanja bivanja sta- rih ljudi v enodružinskih hišah je bila poleti 2021 izve- dena izvirna terenska kvalitativna raziskava pod men- torstvom izr. prof. dr. Marjana Hočevarja, FDV UL. Izvedeni so bili intervjuji s starimi ljudmi, lastniki eno- družinskih hiš, izbrano pa je bilo testno območje v občini Šenčur (kraj na Gorenjskem, vzhodno od Kra- nja), ki predstavlja primer tipičnega naselja s tovrstno pozidavo. Vprašalnik je bil sestavljen iz enajstih vpra- šanj, ki so se nanašala na podatke o bivajočih in o hiši, v kateri živijo: število etaž, leto izgradnje, zuna- nje mere hiše in podobno. Sledilo je trinajst vprašanj o stališčih glede samostojnega življenja v lastni hiši in lokalni skupnosti – ter v primerjavi z življenjem v domu za stare ljudi. Osem vprašanj je bilo osredoto- čenih na uporabo notranjih prostorov v hiši in zuna- njih prostorov na pripadajoči parceli – vrta, terase in podobno. Zadnjih pet vprašanj je zajemalo koncept sobivanja za stare ljudi (poznavanje tematike, stali- šča) in možnost prilagoditve obstoječih enodružin- skih hiš za ta namen. V raziskavo je bilo vključenih skupno 13 gospodinj- stev. Sodelovalo je osem moških in deset žensk. Naj- mlajša sodelujoča oseba je imela 64, najstarejša 90 let. Pet gospodinjstev je bilo dvočlanskih, osem pa enočlanskih. Šest sodelujočih je bilo ovdovelih, ena samska, prav tako je bilo obiskanih pet zakonskih pa- rov, ki še živijo skupaj, ter ena oseba, ki ne živi z za- konskim partnerjem zaradi selitve v dom za stare ljudi. Več kot polovica jih živi v hiši, kjer so nastanjeni že okrog 50 let. V večini primerov je prišlo le do ene selitve – iz primarnega doma ob poroki v sekundarni dom, kjer stanujejo sedaj. Eden od udeležencev živi v isti hiši celo od rojstva. Devet obiskanih hiš ima tri etaže – klet, pritličje in nadstropje. Najnovejša obi- skana hiša je bila zgrajena leta 1998, najstarejša pa približno leta 1880, lastnica točne letnice ni poznala. Večina hiš je bila zgrajena v sedemdesetih letih. Pov- prečne zunanje mere hiš so se gibale v običajnem razponu med 8x8 m in 10x10 m. Zaradi obsežnosti raziskave je mogoče znotraj tega prispevka zgolj povzeti poglavitne ugotovitve. Njihovi odgovori so potrdili, da so stari ljudje dobro vpeti v svoje lokalno okolje, ki jim pogosto predstavlja tudi primarno socialno okolje, vir pomoči in podpore. Ima- jo tesne stike s sosedi in so vključeni v lokalna društva ali interesne dejavnosti, pogosto živijo v bližini tudi njihovi sorodniki. Bivanje v lastni hiši, znotraj tega okolja, predstavlja pomembno vrednoto, ki jo večino- ma želijo ohraniti kar se da dolgo. Bivanje v domu za stare ljudi jim pomeni – v primerjavi s staranjem doma – še vedno manj zaželeno, čeprav pogosto neiz- ogibno obliko bivanja (takšno mnenje so izrazili neka- teri intervjuvanci). Neodvisnost, predvsem to, da se lahko sami “rihtajo”, kot so se številni izrazili, jim pred- stavlja pomembno vrednoto. To zajema tako samo- stojno življenje in zadovoljevanje telesnih potreb kot tudi upravljanje lastnega okolja in nadzorovanje soci- alnih stikov, ki jih gojijo. Imajo dobro razvite solidar- nostne mreže s sosedi in prijatelji iz okolice, k čemur prispevajo tudi priložnosti za neformalna srečanja v domačem okolju – pogovori preko vrtne ograje, na ulici, pred lokalno trgovino in podobno. Žal je dostop do tovrstnih stikov omejen za tiste, ki se ob neprilago- jenih hišah (pogosto takšnih z visokim pritličjem) sre- čujejo z zmanjšano mobilnostjo. Nekateri so si že delno prilagodili hiše za lažje biva- nje kljub preprekam, kar priča o tem, kako močna je želja po bivanju »na svojem«. Nekaj oseb mi je na- mreč zaupalo, da so se v celoti preselili v pritličje svoje hiše. Razlogi so bili različni – nekateri so to sto- rili zaradi zmanjšane mobilnosti, predvsem zaradi težav s premagovanjem stopnic, zaradi lastne bole- zni ali bolezni partnerja, celo zaradi želje po zmanj- šanju stroškov ogrevanja, včasih pa preprosto zaradi odhoda že odraslih otrok. Prav stroški vzdrževanja ob nizkih dohodkih so se pogosto pojavljali v odgo- vorih sodelujočih kot ena od največjih preprek, s ka- tero se soočajo pri vzdrževanju lastnega gospodinj- stva. Obenem je hiše težko samostojno prenoviti, saj stari ljudje težje pridobijo kredit s strani bank, kar priča tudi o nerazvitih finančnih podpornih ogrodjih. Tisti, ki živijo povsem sami (brez partnerja ali drugih družinskih članov), so posebej v času bolezni bolj iz- postavljeni osamljenosti in imajo večjo željo po dru- ženju, medsebojni pomoči in socialni opori. Predpo- stavljam, da so iz tega razloga takšne osebe (pogosto vdove in vdovci) tudi bolj zainteresirane za morebi- tno vzpostavitev sobivanjskih skupnosti. Z vidika uporabe enodružinskih hiš so pogosto omenili željo po tem, da bi svojcem vseeno nekaj zapustili – hiše vidijo tudi kot del zapuščine dedičem. Na splošno je bilo iz odgovorov razvidno, da je ideja o sobivanju starih ljudi relativno dobro poznana, večina vpraša- nih pa je imela o tem načinu bivanja pretežno pozi- tivno mnenje. Skupina, na katero bi se bilo najbolje osredotočiti z vidika vzpostavitve sobivanjskih sku- pnosti, so enočlanska gospodinjstva – torej stari lju- dje, ki živijo sami. Ti so najpogosteje menili, da bi bila sobivanjska skupnost zanje dobra rešitev, ob ohranjanju določene mere zasebnosti. Osebe, ki so izrazile zanimanje za sobivanje v sobivanjski skupno- sti, so kot primerno velikost skupine za sobivanje navajale v povprečju od tri do osem oseb. Kako omogočiti ljudem varno in prijetno staranje v skupnosti? V okviru tipskih enodružinskih hiš je torej po mojem mnenju mogoče in smiselno razviti arhitekturne reši- tve, ki omogočajo staranje v izbrani skupnosti. Predpo- stavljam, da jih je mogoče doseči s prenovo in prostor- sko prilagoditvijo, ki ju omogoča sistem množičnega prilagajanja tipskih enodružinskih hiš s pomočjo likov- nih slovnic. To odpira naslednja vprašanja: 1. Kateri so ključni arhitekturni dejavniki, ki vpliva- jo na samostojno, varno in skupnostno naravna- no rabo bivanjskih prostorov za stare ljudi? 2. Kako jih organizirati in uporabiti za namen mno- žičnega prilagajanja obstoječih tipskih enodru- žinskih hiš v sobivanjske skupnosti? 3. Kako lahko vključimo uporabnike (torej stare ljudi – stanovalce) v proces prilagajanja obstoječih tip- skih enodružinskih hiš v sobivanjske skupnosti? 4. Kako naj bo s pomočjo likovnih slovnic zasnovan sistem prilagajanja tipskih enodružinskih hiš, ki deluje na množični ravni in hkrati odgovarja po- trebam posameznega uporabnika? 5. Kateri so pravni, finančni in organizacijski dejav- niki, ki jih je treba upoštevati za uspešno organi- zacijo sobivanja in realizacijo projektov prenove in prostorske prilagoditve? Sl. 1: Kako bivajo stari ljudje v Sloveniji. Vir: Ana Belčič. Sl. 2: Podatki udeležencev raziskave Sosedstvo in staranje v skupnosti. Vir: Ana Belčič. ljudi +65 let 90% cca. 71.800 70.000 starostgospodinjstev 10 1 8 8x25x 13 64-90 leta izgradnje zunanje mere 9/13 1880 1970 1998 med 8 x 8 m in 10 x 10 m 50+ let (selitev ob poroki) 32 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Sooblikovanje uporabnikov in oblikovanje za socialno interakcijo S prilagoditvijo enodružinskih hiš bi lahko potencialno vzpostavili majhne sobivanjske skupnosti, ki bi bile za- nimive za nekatere stare ljudi. Pomembno pa je raz- misliti o načinih za vključevanje uporabnikov v obliko- valski proces. Sooblikovanje prostora z vključevanjem uporabnikov (angl. participatory design) spodbuja njihovo krepitev moči tako, da poskuša paradigme oblikovanja »za« uporabnika spremeniti v oblikovanje »skupaj z« uporabniki (Blundell Jones, Petrescu in Till, 2005; 15, 16). Da bi odgovorili na potrebo po perso- nalizaciji in vključevanju uporabnikov znotraj množič- ne, razširjene problematike bivanja starih ljudi v sku- pnosti, predlagam razvoj metodologije množičnega prilagajanja (angl. mass costumisation) tipskih eno- družinskih hiš. Množično prilagajanje je sistemsko podprta kreativna oblika načrtovanja (Blenkuš, 2003; 20), ki združuje principe množične, poenotene gra- dnje (ali prenove) s poosebljenim prilagajanjem konč- nemu uporabniku in okolju (Blenkuš, 2003; 247). Omogoča formaliziranje (Duarte, 2005) in obenem demokratizacijo oblikovalskega procesa (Kolarevic in Duarte, 2018). Metodologija množičnega prilagaja- nja bo z vidika prostorskih intervencij oblikovana s pomočjo likovnih slovnic (angl. shape grammars), z vidika mogoče realizacije pa s pomočjo ustreznih pravnih, finančnih in organizacijskih modelov. Likovne slovnice sta razvila raziskovalca Stiny in Gips leta 1972 (Eloy in Duarte, 2014). Omogočajo, da arhi- tekturne elemente (npr. prostore, opremo) posploši- mo na preproste likovne oblike in jim pripišemo la- stnosti, oznake in pogoje za preoblikovanje obstoječih ali tvorjenje novih kompozicij, kar lahko opišemo tudi kot računalniško obravnavanje oblik (angl. computing with shapes) (Knight in Stiny, 2015). Dovoljujejo gene- riranje širokega nabora možnih prostorskih rešitev, upoštevajoč izbrane predpostavke in kriterije (Eloy in Duarte, 2014). Tako omogočajo artikuliranje obliko- valskih alternativ, njihovo primerjanje ter evalvacijo primernosti in kakovosti rešitev. Likovne slovnice je tako mogoče uporabiti za nov paradigmatski pristop v arhitekturnem načrtovanju, ki nadgrajuje tradicional- no metodo študij primerov (angl. case study) in se po- mika od nje proti iskanju strateških principov obliko- vanja. Posledično postane arhitekturno znanje eksplicitno in lažje prenosljivo. Tako lahko razvijamo odprto metodologijo za iskanje prostorskih rešitev za določen problem – in ne zgolj končnih prostorskih re- šitev. Ponujajo širok spekter mogočih strokovnih apli- kacij, njihova raziskovalna vrednost pa leži predvsem v možnosti, da lahko s pomočjo likovnih slovnic v proce- su konceptualnega načrtovanja sprožimo lateralno razmišljanje (stransko, razvejano razmišljanje, ki omo- goča porajanje nepričakovanih rešitev) (Smyth in Ed- monds, 2000). To je najlažje razvidno s pomočjo gra- fične reprezentacije strategij za preoblikovanje s pomočjo drevesa likovne slovnice. Za funkcionalno prenovo obstoječih objektov je namreč mogoče upo- rabiti likovne slovnice za preoblikovanje arhitekture (angl. transformative shape grammars) (Eloy in Duar- te, 2011; Coimbra in Romão 2013). Vključujejo lahko tudi prostorski kontekst, orientacijo, lokacijske omeji- tve in podatke glede želenega tipa sobivanja, razmerja med zasebnim in skupnim prostorom ali stopnje fi- nančne in organizacijske zahtevnosti projekta. Sl. 3: Katalog tipskih enodružinskih hiš iz sedemdesetih. Vir: Mihailović, Živadin (1977). Katalog tipskih projekata sa preko 1300 tipova, Naš stan, Beograd. Sl. 4: Shema metodologije. Vir: Ana Belčič. Predlogi za lepo starost likovne slovnice organizacijski modeli - formalizacija oblikovalskega procesa - personalizacija znotraj sistemskega ogrodja - elementi arhitekturnega vokabularja - pravila sintakse 33arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Ana Belčič Delavnica – Preoblikovanje enodružinskih hiš v sobivanjske skupnosti starih ljudi Za preizkus izvedljivosti preoblikovanja enodružin- skih hiš v sobivanjske skupnosti starih ljudi s pomo- čjo likovnih slovnic je bila maja 2021 organizirana študentska delavnica v okviru seminarja izr. prof. Anje Planišček na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, delavnico je pomagala sooblikovati tudi izr. prof. dr. Sara Eloy, izvedenka za likovne slovnice iz Univerzitetnega inštituta v Lizboni (ISCTE). Sodelujo- či študenti so bili: Mina Mejač, Emilija Meserko, Mia Čebulj, Adelisa Rujović, Tina Božak, Teodora Petru- šević, Domen Peklar in Dina Pavlović. Izbrani so bili trije možni uporabniški scenariji, ki so jih študenti izmenično aplicirali na štiri različne enodružinske hiše. Načrte hiš sem pridobila nepo- sredno od lastnikov hiš in jih prerisala na podlagi dobljenega gradiva. Izbrani scenariji so se nanašali na potencialne lastnike enodružinskih hiš, njihove možne sostanovalce in različne sloge sobivanja. Na delavnici je bilo tako izdelanih dvanajst različic sobivanjskih skupnosti. Skozi analizo dobljenih prostorskih zasnov je bilo mogoče izluščiti nekatere ponavljajoče se rešitve. Cilj analize dobljenih zasnov je bil odkriti situacije in rešitve, ki jih je mogoče abstrahirati in aplicirati na več podobnih objektov. Nato so bila na podlagi ana- lize določena pravila za preoblikovanje, ki so lahko zapisana tako, da definirajo tudi pogoje za aplikaci- jo, npr. želene dimenzije posameznih prostorov, potrebno opremo, dostopne pogoje, odnos in bliži- no do drugih prostorov in podobno. Zapis pravila je lahko besedilo, grafični diagram ali matematični – algoritemski – zapis. V tem primeru smo se za na- men študentske delavnice omejili na preproste plo- skovne grafične diagrame, barvno kodiranje in zapis morebitnih pogojev uporabe pravil s prepro- stim besedilom. Opazili smo, na primer, možnost združevanja različnih sob za oblikovanje večjih skupnih prostorov, zlasti v pritličju, umeščanje dvigal ob obstoječe balkone ali pa prilagoditev in povečanje kopalnice, ki se lahko pripenja na dve spalnici. Tako je mogoče izluščiti in opredeliti ugodna pravila preoblikovanja prostorov, ki jih je mogoče ponoviti v drugih, podobnih projek- tih. Pravila lahko nato organiziramo, ovrednotimo in iz njih izpeljemo likovno slovnico za preoblikovanje, ki tvori oblikovalsko osnovo metodologije za množično prilagajanje. Proces raziskovanja in oblikovanja slov- nice še poteka, oblikujejo pa se nekatere zanimive ugotovitve. S pomočjo delavnice je bilo mogoče opaziti tudi zače- tek oblikovanja hierarhije apliciranja pravil za preobli- kovanje. Ugotovljeno je bilo, da je za določitev pozici- je dvigala pomembno prej določiti pozicijo skupnih prostorov, dvigalo pa je mogoče umestiti znotraj hiše, ali pa prek obstoječih fasadnih odprtin, npr. balkonov. Sl. 5: Drevo likovne slovnice za preoblikovanje tipične enodružinske hiše, razvito v enem od predhodnih poskusov. Vir: Ana Belčič. 34 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Sl. 6: Tipske hiše iz štirih regij v Sloveniji, načrti pridobljeni na terenu. Vir: Ana Belčič. Sl. 7: Dvanajst variacij preoblikovanja hiš iz delavnice s študenti. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Predlogi za lepo starost 35arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Skozi študije primerov smo opazili, da se pozicija ko- palnice redko spremeni, kar je tudi smiselno z vidika zahtevnosti prenove, je pa večinoma treba kopalni- co na obstoječi poziciji razširiti in prilagoditi za gibal- no ovirane osebe. Občasno se obstoječi kopalnici doda še ena v primeru, da zasnova predvidi dve lo- čeni, samostojni apartmajski enoti, namesto serije spalnic. V okviru iste hiše je mogoče izvesti različne prilagoditve tudi glede na orientacijo hiše po smeri neba – tipski projekti iste vrste se namreč pogosto pojavljajo v povsem različnih prostorskih kontekstih in na različnih terenih. Opaženi so bili tudi predlogi za vpeljavo vkopanih vrtov ali teras pri hišah, ki imajo le delno potopljeno klet, ki bi s tem potencialno lahko postala bivalni prostor – v primeru, da ima zadostno svetlo višino. Včasih to lahko predstavlja tudi rešitev za ureditev dostopa gibalno oviranim osebam. Nekatere prila- goditve so razkrile zanimive možne intervencije, na primer izrez stropne plošče med pritličjem in prvim nadstropjem, ki bi z vpeljavo dvovišinskega prostora omogočil nove vizualne in zvočne interakcije znotraj hiše, povečal vpad svetlobe, ter na splošno omogočil porajanje novih prostorskih kvalitet. Ugotovljeno je bilo, da mora personalizacija poleg že- lenih življenjskih slogov upoštevati tudi tehnično in finančno zahtevnost preoblikovanja posameznih hiš – vsak poseg bi lahko imel različico S, M ali L, glede na zmožnosti uporabnikov, pa tudi glede na pozicijo hiše, kontekst, okoliški teren in pogoje lokacijske informaci- je, ki velja za obravnavani objekt. Na splošno je delav- nica pokazala, da so enodružinske hiše dovolj prilago- dljive in omogočajo organizacijo sobivanja starih ljudi. Z uporabo likovnih slovnic bi bilo mogoče potencial enodružinskih hiš prek posplošenega, lahko razumlji- vega grafičnega vmesnika predstaviti strokovni in širši javnosti ter doseči boljšo participacijo uporabnikov arhitekture ali drugih deležnikov. Lahko bi postale orodje za prenos arhitekturnega znanja in predsta- vljale pomoč pri komunikaciji med arhitekti in starimi ljudmi – na ta način bi postale tudi način za opolno- močenje uporabnika in participacijo pri sooblikovanju svojega bivalnega okolja. Ana Belčič Sl. 8: Primer analize preoblikovanja tlorisa. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Sl. 9: Primer pravil likovne slovnice za preoblikovanje, izvlečenih na podlagi analize tlorisa. Vir: Študentska delavnica na FA UL. 36 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Cilji, priložnosti in prepreke Likovne slovnice lahko predstavljajo način za izdela- vo prostorskih rešitev, odprto pa za zdaj ostaja vpra- šanje razvoja organizacijskih modelov prenove in sobivanja. V prihodnosti bo treba nasloviti tudi za zdaj še nerazvite možnosti financiranja in poskrbeti za razreševanje pravnih vprašanj, kot so lastništvo nepremičnin ter dolžnosti in pravice sostanovalcev v skupnosti, tudi v odnosu do potencialnih dedičev enodružinskih hiš. Metodologija množičnega prila- gajanja tipskih enodružinskih hiš za sobivanje starih ljudi, razvita v okviru doktorske disertacije, bo pred- vidoma vključevala tako prostorske intervencije, raz- vite s pomočjo likovnih slovnic, kot tudi predlagane pravne, finančne in organizacijske modele sobivanja v funkcionalno celoto. Na množični, makroravni lahko ta metodologija na- slovi splošno problematiko bivanja starih ljudi v sku- pnosti in vprašanje številnega, starajočega se fonda pogosto neprilagojenih in neizkoriščenih tipskih enodružinskih hiš. Na mikroravni obravnava speci- fične potrebe in lastnosti, prilagojene posameznim uporabnikom arhitekture, lahko pa tudi lokalnemu kulturno-geografskemu kontekstu. Najpomembnej- še pa je, da omogoča strateški pristop k načrtovanju za razreševanje problematike bivanja starih ljudi v skupnosti, ki temelji na sistemizaciji in prenosljivosti arhitekturnega znanja. Likovne slovnice znotraj tega omogočijo, da z analizo in beleženjem posameznih oblikovalskih posegov oblikujemo rešitve, ki jih je mogoče zaradi podobnosti tipskih enodružinskih hiš uporabiti v več primerih, na več načinov. Tako lahko posamezne prostorske kompozicije delujejo podob- no kot fraze v jeziku, ki jih je mogoče uporabiti v več podobnih okoliščinah, včasih na že znane, včasih pa na kreativne, inovativne načine. Tovrstni pristop omogoča tudi neposreden vpliv uporabnika na obli- kovanje prostora in krepitev njegove odločevalske avtonomije. Z uporabo likovnih slovnic bi bilo mogoče doseči prek posplošenega, lahko razumljivega grafičnega vmesnika, boljšo participacijo uporabnikov ali dru- gih deležnikov, na primer podpornih organizacij, in- vestitorjev, tudi izvajalcev pomoči na domu. Različne strategije preoblikovanja je mogoče na najlažji način predstaviti že s pomočjo preprostega drevesa likov- ne slovnice, ob ustreznih virih pa je mogoče razviti programsko orodje za generiranje rešitev, podobno, kot je bilo to storjeno v primeru likovne slovnice na- selja Malagueira Alvara Size (Duarte, 1999). Na ta način bi lahko potencialnim uporabnikom predstavi- li več možnih scenarijev prilagajanja hiš, s čimer bi pridobili povratne informacije o tem, kaj najbolje ustreza njihovim potrebam, ter obenem poskrbeli za razvoj nabora možnih prostorskih rešitev in njihovo evalvacijo ter optimizacijo. Pristop omogoča, da bi ga bilo načeloma mogoče naknadno prilagoditi tudi uporabi v okolju BIM (Building Informatin Modeling) in tako poskrbeti za lažjo diseminacijo in dostopnost spoznanega širši strokovni javnosti. Sl. 10: Primeri različnih prilagoditev kopalnice novim spalnim prostorom. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Sl. 11: Primera dveh različnih orientacij glede na pozicijo hiše. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Sl. 12: Primera prilagoditve kleti – brez razširitve in z razširitvijo in vkopano teraso. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Sl. 13: Prikaz izreza stropne plošče ki tvori galerijo. Vir: Študentska delavnica na FA UL. Predlogi za lepo starost +2,70 A B B SPALNICA 1 KOPALNICA dvižna ploščad SPALNICA 3 SPALNICA 2 A B B+2,70 -2,40 A A B B DELAVNICA 14 m SAVNA 6,8 m WC 4,5 m PRALNICA 7 m FITNES 20 m DVIŽNA PLOŠČAD 22,7 m A A B B A -2,40 +4,19 B B A APARTMA 2 KNJIŽNICA ATELJE B H +1,39±0,0 +1,39 B A A APARTMA 1 SKUPNA KUHINJA JEDILNICA + DNEVNA SOBA TERASA DVIŽNA PLOŠČAD B A A B ±0,0 -1,03 A B B ±0,0 -0,83 KOPALNICA SPALNICA 1 SKUPNI BALKON -1,18 H možna dvižna ploščad dvižna ploščad +2,70 A A A A B B SPALNICA 22,5 m KOPALNICA 7,5 m SPALNICA 25,5 m DVIŽNA PLOŠČAD 22,7 m KOPALNICA 17,3 m A ±0,0 37arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Ana Belčič Viri in literatura Andersson, Jonas E., 2011. Architecture and Ageing – on the interaction between frail older people and the built environment, Stockholm: KTH, School of Architecture and the Built Environment, www.kth.diva-portal.org/smash/record.jsf?amp;dswid=-9233&pid =diva2%3A441455&dswid=-4324 (8. 10. 2019) Arentshorst, Marlous Elisabeth; Reinier Kloet, Roy in Peine, Alexander, 2019. Intergenerational Housing: The Case of Humani- tas Netherlands, Journal of Housing For the Elderly, 33:3, 244–256 Barry, Robyn Anne 2019. My house, our house, their house: A case study of house sharing for the over 65s, doktorska disertacija, The University of Auckland, https://api.semanticscholar.org/Corpu- sID:213590311(7. 5. 2021) Blenkuš, Matej, 2003. Uporabniku in okolju prilagojeno načrtovanje stanovanjske gradnje, doktorska disertacija, Fakulteta za arhitekturo UL Blundell Jones, Peter; Petrescu, Doina in Till, Jeremy, 2005. Architecture and Participation, Routledge, Taylor & Francis LTD Boljka, Urban in Ogrin, Alenka, 2013. Da je skupaj lažje biti sam: zbornik prispevkov o (so)bivanju starejših, Zveza društev upo- kojencev Slovenije, Ljubljana,www.zdus-zveza.si/da-je-skupaj-lazje- biti-sam-zbornik-prispevkov-o-sobivanju-starejsih (27. 3. 2019) Brezar, Vladimir, 1995. Stanovanjska gradnja v Sloveniji včeraj in danes. Urbani izziv, 28/29, 98–108. https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:doc-DZVVGY48 (11. 12. 2020) Coimbra, Eugénio in Romão, Luís, 2013. The Rehabilitation Design Process of the Bourgeois House of Oporto: Shape Grammar Simplification, Computation and Performance – Proceedings of the 31st eCAADe Conference – Volume 2, Faculty of Architecture, Delft University of Technology, Delft, The Netherlands, 18-20 September 2013, 677–685 Daban, Ferran; Garcia-Subirats, Irene; Porthé, Victoria; López, M. José; de-Eyto, Begoña; Pasarín, M. Isabel; Borrell, Carme; Artazcoz, Lucía; Pérez, Anna in Díez, Elia, 2021. Improving mental health and wellbeing in elderly people isolated at home due to architectural barriers: A community health intervention, Aten- ción Primaria, 53:5 Duarte, José Pinto, 1999. http://home.fa.utl.pt/~jduarte/ malag/ (6. 10. 2021) Duarte, José Pinto, 2005. Towards the mass customization of housing: The grammar Siza's houses at Malagueira, Environment and Planning B Planning and Design 32:3, 347–380 Eloy, Sara in Duarte, José Pinto, 2011. A Transformation Gram- mar for Housing Rehabilitation, Nexus Network Journal 13:1, 49–71 Eloy, Sara in Duarte, José Pinto, 2014. Inferring a shape gram- mar: Translating designer's knowledge, Intelligence for Engineering Design, Analysis and Manufacturing, 28, 153–168 Gromark, Sten in Andersson, Björn, 2020. Architecture for Residential Care and Ageing Communities - Spaces for Dwelling and Healthcare, Routledge, Taylor & Francis LTD Hlebec, Valentina in dr., 2009. Starejši ljudje v družbi spre- memb, Maribor: Aristej Jolanki, Outi in Vilkko, Anni, 2015. The Meaning of a “Sense of Community” in a Finnish Senior Co-Housing Community, Journal of Housing For the Elderly, 29:1-2, 111–125 Jakobsen, Peter in Gutzon Larsen, Henrik, 2019. An alterna- tive for whom? The evolution and socio-economy of Danish Co- housing - Department of Human Geography, Lund University, Lund, Sweden. Urban Research & Practice, 12:4, 414–430 Kerbler, Boštjan Kefo, 2011. Trajnostno bivanje starejših. Re- vija za geografijo, 6:2, 41–52. Knight, Terry in Stiny, George, 2015. Making grammars: From computing with shapes to computing with things, Design Studies, 41:A, 8–28 Kolarevic, Branko in Duarte, José Pinto, 2018. Mass Customi- zation and Design Democratization, Routledge, Taylor & Francis LTD Labit, Anne, 2015. Self-managed co-housing in the context of an ageing population in Europe, Urban Research & Practice, 8:1, 32–45, https://www.tandfonline.com/doi/citedby/10.1080/17535 069.2015.1011425?scroll=top&needAccess=true(7. 5. 2021) Leung, Monica, 2019. HOME: Housing Our Mature Elders. Har- vard: Society of Architectural Historians, H. Allen Brooks Travelling Fellowship 2018, https://issuu.com/monica2792/docs/brooks_re- port-issuu(5. 12. 2019) Lindenthal, Julia in Mraz, Gabriele, 2015. Neues Wohnen Im Alten Haus - Sanierungsoptionen mit Zukunft: vom Einfamilien- zum Mehrpersonenhaus, Herausgeber, Medieninhaber Österrei- chisches Ökologie-Institut, Wien, https://rehabitatprojekt.files. wordpress.com/2015/12/rehabitat_handbuch.pdf (7. 5. 2021) Majcen, B., Uršič, S., Srakar, A., Mašič, S., 2017. SHARE: Kako Slovenci živimo v drugi polovici življenja. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, http://www.share-slovenija.si/ (5. 1. 2020) Mali, Jana, 2008. Od hiralnic do domov za stare ljudi, Ljublja- na: Fakulteta za socialno delo UL Mali, Jana, 2013. Dolgotrajna oskrba v Mestni občini Ljublja- na, Ljubljana: Fakulteta za socialno delo UL Miklič, Erna, 2012. Stanovanjska problematika v Republiki Slo- veniji - Spremljajoče gradivo k osnutku Nacionalnega stanovanjskega programa 2013 – 2022, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor RS, www.stat.si/doc/sosvet/Sosvet_25/Sos25_s1900-2013.pdf(3. 1. 2021) Peace, Sheila M. in Holland, Caroline, 2001. Inclusive housing in an ageing society: innovative approaches, Policy Press, Bristol Rosenfeld, Jeffrey P. in Chapman, Wid, 2008. Home Design in an Ageing World, New York, Fairchild books Sendi, Richard; Černič Mali, Barbara; Jakoš, Aleksander in Filipovič Hrast, Maša, 2002, [i.e.] 2003. Stanovanjske potrebe upokojencev in drugih starejših oseb, Ljubljana: Urbanistični inšti- tut Republike Slovenije Smyth, Michael in Edmonds, Ernest A. (2000). Supporting de- sign through the strategic use of shape grammars, Knowledge- Based Systems 13, 385–393 Taira, Ellen D. in Carlson, Jodi, 1999. Aging in Place - Design- ing, Adapting, and Enhancing the Home Environment, Routledge, Taylor & Francis LTD Tönnies, Ferdinand, 1999. Skupnost in družba: temeljni pojmi čiste sociologije, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede UL Vertot, Nelka, Križman, Irena, 2010. Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Statistični urad Republike Slovenije, www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-BZ3DXFBF (3. 1. 2021) Wiles, Janine L.; Leibing, Annette; Guberman, Nancy; Reeve, Jeanne; Allen, Ruth E. S. (2011). The Meaning of “Aging in Place” to Older People, The Gerontologist Vol. 52, No. 3, 357–366 Williams, Joanna, 2005. Designing Neighbourhoods for Social Interaction: The Case of Cohousing, Journal of Urban Design 10:3, 195–227. https://www.researchgate.net/publication/32893817_De- signing_Neighbourhoods_for_Social_Interaction_The_Case_of_Co- housing (9. 12. 2020) Citirane institucije / dokumenti NPSta, 2000. Uradni list RS, št. 43/00, http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=NACP25(12. 10. 2019) ReNPSV13–20, 2013. Uradni list RS, št. 39/13, http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=NACP68(14. 10. 2019) ReNSP15–25, 2015. Uradni list RS, št. 92/15, http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO114 (12. 10. 2019) SSZ, 2021. Pregled prošenj in prostih mest v domovih za starejše in posebnih socialno varstvenih zavodih, https://servis.ssz- slo.si/ (4. 1. 2021) SURS, 2015 – podatki, poslani po e-pošti, prejeto 25. 3. 2019. SURS, 2021. https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/104(6. 10. 2021) UMAR, 2017. Strategija dolgožive družbe, www.umar.gov.si/ fileadmin/user_upload/publikacije/kratke_analize/Strategija_dol- gozive_druzbe/Osnutek_SDD_april_2017_prava_verzija.pdf(14. 10. 2019) Zbornik študentske delavnice, izvedene na FA UL, je dosto- pen na: https://issuu.com/anabelcic/docs/booklet_ca2re_ljublja- na_redesigning_single-family_ Sl. 14: Likovna slovnica prilagoditve naselja Malagueira Alvara Size, prilagojena za računalniški vmesnik. Vir: spletna stran projekta, José Pinto Duarte (1999).