komaj držala na nogah. Okorn je začudeno gledal za njo, zmajal z glavo in dejal: »Zdaj pa profesor ne bo obrazložil njenega slučaja. In vsa zaljubljena je bila vanj; že zjutraj sem to vedel!« »Eh, kaj veš!« je jezno dregnil vanj Be-ran, da bi s tem udušil solze, ki so mu hotele zaliti glas.
Skalarjeva se je, prišedši po stopnicah v avlo, ozrla mehanično nazaj ter dejala: »Prav takšne so one stopnice!« V glavi ji je kljuvalo, zmedeno so se ji podile misli in v srcu jo je tiščala neizmerna bridkost. S čudno naslado je ponovila, stopivši skozi glavni vhod: »Prav takšne so one stopnice in šest jih je in potem je voda!«
PRETRGANO SOGLASJE.
TONE SELIŠKAR.
Nevidna roka je risala na nebo Kandin-
skega inspiracije. Večer, ves prepojen s pojemajočo zarjo, je objemal noč
sladko, nebeške miline polno, z vso strastjo večne ljubezni, objemal jo in poljuboval ter jo božal z mehkimi dlanmi po svilenih laseh, da so se razprostrle od zemlje do neba in so se prelivale tam iz inspiracije v inspiracijo, dokler nista bila eno, noč in večer.
Godba, tako nepopisno lepa, kakor da bi
na mesečno srebrnino z zlatim kladevcem tolkel nekdo,
je padala iz godala, skritega v neskončnosti.
Ob vodometu v parku sem sedel
\ tej sladki noči
zadovoljen,   brez   sanj,   brez   misli,   brez
pesmi — o, kako srečen je človek takrat.
Ali, prišla je zavist od nekod.
Zaslišal sem nerodne korake po nežnem pesku
in izza palme je skočil hripav smeh pijanega moža,
ki se je zaletel v moje soglasje, da se je zamajalo kakor pajčolan v rahlem vetru.
Že sem se stresel od tesnobe in žalosten sem položil roko na svojo levo stran.
In še je
iz teme švignil ženski krik, zamolkel
kakor   nočne   ujede,   in   mi   je   izkljuval
soglasje v neštevilne kosce,
ki so se kakor jesensko listje razpodili po dolgem drevoredu.
Skočil sem po poti — pa nisem mogel
hiteti. Čudno težko sem vzdigoval noge in zaželel sem si Mefistovega plašča, da si ne bi nog omadeževal na umazanih človeških tleh.
IZPREHOD.
JOŽA LOVRENČIČ.
Prišla je pomlad in dva ptička,
da, ptička,
sta v grm zeleni zletala,
sta drobno gnezdo spletala
dva ptička.
Z neba premodrega je solnce,
da, solnce,
na grm zeleni sevalo,
še s cvetjem ga odevalo
to solnce!
Pa pridem jaz spresam po stezi,
da, stezi,
in gledam ptičici drobni
in gledam grm, ki zeleni
ob stezi.
In ptiček en dva tri zapel je
in pel je:
Le kdo bi se grdo držal,
ko Bog nam pomlad je poslal
v veselje!
In ko sem vračal se čez polje, da, polje,
Bog ve, da mislil sem na te, ki si se vkradla mi v srce, 145 in bil sem dobre volje!
10