-----   284   -----
Narodna pripovedka.
v
(Štajerska.)
Žaba poči, gospa viin poskoči.
Ednok je bio en grof, on je bio strahovito bogat. Imea je tri sine; te stareša dva sta vkup držala, te mlajši je bio eno malo nor, no so ga vsi zametavali. Te naj stareši se je zvao Tina, te sredji Hanzek, a te naj mlajši Hej n ek.
Da so že veliki bili no so se hteli oženiti, te jim reče oča: moji sini, keri bo mi naj lepšo pisanko prineso, tisti bo celo mojo grašino dobo. Zdaj se vsi trije opravido no so šli po pisanko, ta stareša dva vkup, te mlajši pak je mogo sam iti. Ta stareša dva pa sta hitro šla v en štaciin, no sta si prav lepe pisanke kupila. Te mlajši pa je samo tak sploh v en den so, no pride v eno veliko hosto. V toti hosti pa je bila ena strahovito velika mlaka. Kak on do te mlake pride, na enkrat vidi vse živo žab, na sredi pa je bila ena prav velika krota. Tota krota, kak ga je zagledala, na enkrat k njemi skoči no se jemi za nogo obesi. On začne skakati, jo proč trgati, ali je vse bio zabstoj, s kim duž, tim ga je sploh bol vjedala no drapala. On pa si hitro viin žepa nož vzeme no jo če zaklati. Ona pa jemi
-----    285   -----
reče: nož hitro ta zahiti, driigač ti bo zlo. Kak je on nož ta zabito, ona jemi reče: kiišni me, kajti driigač te vbijem. Hn! on si je bio strahi, kiišne jo, no ona vsa razpoči no ena prav lepa gospa viin poskoči. On se prestraši, no ona jemi reče: liibleni Hej nek, bog" ti Ione stotavženkrat, ka si me od tote nevole odrešo, kajti jaz sum bila či enega fiiršta. On je bio bogat, no je preveč siromake der, no je mene še notri v maternem telesi zaklea, no sum se do zdaj mogla tak tu mučiti; da ne bi ti bio sem prišo, jaz se ne bi bila nikol odrešila. Te pa seže v žep no jemi strahovito lepo pisanko iz žepa potegne no reče: zdaj pa le hitro reci: češ mene za ženo vzeti ali nej? On reče: ja, kaj bi vas vzea, ki ste tak lepi, a jaz nej? Ona jemi reče: kaj bi zato? samo reci, či me ti češ vzeti ali nej. On reče: jaz bi vas rad vzea, al samo toliko me počakate, ka bum domu šo po kočijo no ka bom oči to pisanko dao, kajti driigač jaz grašine ne dobim. Ona ga je počakala a on je hitro domu šo, oči no svojim bratom pisanko pokazo, no jim povedo kak je to pisanko dobo. Oča no ta stareša dva brata so bili žalostni no so nej vedali, kaj bi napravili ž njim. Oča jemi je mogo včasi grašino dati, a jaz sum pa hitro konje naprego no smo se po to gospo pelali. Tečas so pa doma ene velike gosti napravili. Tam smo pili, jeli plesali no vsako furmo pesmi peli, potle pa smo šli strelat no smo en strahovito veliki štiik nabili no smo streliii, a štiik je počo, ja sum pa sem skočo.
Zapisal M. Kračmanov.