SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN U A S I l O SLOMŠKOVE DRUŽBE •Slovenski Učitelj« Izhaja mesečno / Uredništvo (Fortnnat Lužar) je v Ljubljani, Postojnska ulica 14, »Stan m nom« ob TržaSkl cesti I UpravnlStvo je v Ljubljani. Jenkova ulica 6 / Naročnina znaSa 51 Din I Članke In dopise sprejema uredništvo, reklamacije, naročnino In članarino pa upravniStvo I Izdajatelj In lastnik je konzorcij »Slovenskega Učitelja« I Odgovorni urednik: Fortunat Lužar I Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ce& Vsebina št. 1.—2.; Katoliškim vernikom v Jugoslaviji, — Učitelj — praktičen metodik. Franc Petrič. — Deška predpubertetna doba. Ema Deisinger. — Irsko šolstvo. Dr. L. Sušnik. — Begavost misli pri odraslih. E, Deisinger. — Samomori mladine. Jandl France. — Jože Vrline. Ivan Hribsiki. — Stavkove besede, zlogi in glasovi, F. Lužar. — Jezikovni zaznamki, — Književne vesti. — Božično zborovanje. — Beležke. — Razglednik, Položnica poštne hranilnice za »Slovenskega Učitelja« ima št. 10.073. K tej številki so priložene položnice za poravnavo naročnine. Oni, ki so že plačali naročnino, naj blagovolijo položnice shraniti za drugo priliko. Pripominjamo pa, da znaša naročnina za list 50 Din, člani »Slomškove družbe« plačajo letno s članarino vred samo 52 Din. H. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE „Gremo v Korotan" (Zbirka koroških spominov za mladino.) — Priredil Rudolf Wagner. V spomin na desetletnico plebiscita na Kproškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled/popis slavnih koroških Slovencev, razne koroške pravljice in pripovedke, črtice iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjižica je opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo. Naslov knjige je iz pesmi A. Č.: V Korotan, katero je uglasbil monsignor profesor Stanko Premrl. Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20—, < Kot I, zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe je izšla Bevkova knjižica »Pastirčki pri kresu in plesu«/ Knjižico je ilustriral Fr. Kralj. Dobi se še nekaj izvodov po 5 Din. — Položnica »Slomškova družba, knjižnica«, št. 15.824. in. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE V zalogi Slomškove družbe je izšla knjiga »Poglejmo v beneško Slovenijo” Knjiga obsega popis dežele, narodne in umetne pesmi, članke o lepotah pokrajine, narodne pravljice in pripovedke. Knjiga je za mladino kakor za odrasle zanimiva, ker seznanja bralce z najzapadnejšo vejo slovenskega rodu, katere ne smemo pozabiti. Zato spada knjiga v vsako knjižnico, posebno v učiteljsko in šolarsko. Gotovo bo zanimala prav posebno one, ki so doma v bližini teh krajev, Cena knjigi je 20 Din. Dobiva se v vseh knjigarnah. ( SLOVENI KI . 1 z učitelj Leto XXXVI PEDAGOŠKA REVIJA IN GLA-Ljubljana, dne 31. januarja 1935 SILO SLOMŠKOVE DRUŽBE Katoliškim vernikom v Jugoslaviji V smislu sklepa katoliških škofov v Jugoslaviji vas najtopleje vabimo na II. EVHARISTIČNI KONGRES, ki se bo za vso kraljevino vršil v Ljubljani v dneh 28., 29. in 30. junija 1935. Pridite, da skupno izpričamo svojo vero v Boga in Gospoda našega v presvetem Rešnjem Telesu! Pa sedanji čas, ko je na svetu tako malo miru, srčne zadovoljnosti in tihe sreče, a toliko negotovosti, temnih slutenj in mračnih skrbi, ali ni kaj malo pripraven za tako veliko zunanje slavlje? A vprav sredi težav in tegob teh težkih dni stoji naš Odrešenik Jezus Kristus kakor nekoč med trpečim ljudstvom ter nas vse, ki so nam oči kalne od skrbi in ušesa naglušna od tarnanja, ljubeznivo vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil« (Mt 11, 28). Slušajmo ta sladki glas, ki nam obljublja olajšanje in moč, zberimo se kakor ovce okrog svojega Dobrega Pastirja in s sv. Petrom vdano recimo: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin božji« (Jn 6, 68. 69). Slej ko prej je resnično, da je tudi v časnem oziru rešenje narodov le v Kristusu, Odrešeniku sveta. Zakaj »srečno ljudstvo, ki mu je njegov Bog Gospod« (Ps 32, 12). To srečo iščemo sebi in svojemu narodu v krizi naših dni. Našli jo bomo le pri Kristusu. Kajti ni toliko krize kruha, saj ga je v obilju. Ni toliko krize dela, saj nas delo povsod kliče. Kriza duš je, zato nered in ob krivični obilici stradež milijonov. Kriza duš je, zato needinost, nemir in sovraštvo. Iz krize duš vodi le en izhod, Oni, ki je ob sebi dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14, 6). Kristus v presvetem Rešnjem Telesu je naše življenje. Iz njega zajemamo pogum v težavah, veselje v preskušnjah, upanje v brezupu, veliko vse premagujočo ljubezen do Boga in do bližnjega. Iz takšne ljubezni vzklije mir v narodu in med narodi. Iz takšne ljubezni se bo našla prava pomoč v tolikeri bedi in prava rešitev zamotanih vprašanj. Moramo in hočemo pripomagati, vsak po svojih močeh, da se svetovna stiska olajša vsaj v našem narodu in to po Jezusu, našem edinem Rešitelju. Zato pridite vsi, ki verujete v Jezusa Kristusa, v presvetem Rešnjem Telesu med nami živečega. Vabimo vse stanove, pred vsem vse delovne stanove, ki jih je teža naših dni najbolj zadela, da v Jezusu najdejo pot iz stiske. Vabimo katoliško- inteligenco, da v Jezusu najde resnico sredi sedanjih zmot. Vabimo zlasti mladino, da v Jezusu najde življenje, pravo, lepo in osrečujoče. Pridite, priredimo Jezusu, našemu Odrešeniku, zmagovito slavlje! Pridite, poklonimo se v molitvi in ljubezni našemu Bogu, ki ima svoje bivališče med namil Pridite, združimo se z Jezusom, ki je kruh življenja, zedinimo se po Njem v medsebojni ljubezni in v trajnem miru! Že sedaj pa pripravljamo svoja srca z molitvijo, sv. daritvijo in žrtvami na velike dni kongresa, da bodo res dnevi, ki po presv. Evharistiji odprejo našemu narodu vire nadnaravnega življenja v blagoslov naši domovini. V Ljubljani, na praznik Kristusa Kralja 1934. f Dr, Gregorij Rožman, škof ljubljanski. f Dr. Josip Srebrnič, škof krški, predsednik stalnega odbora za evharistične kongrese. Franc Petrič Učitelj - praktičen metodik Med drugimi splošnimi predmeti se poučuje na učiteljišču kot posebno važen predmet za bodoče vzgojitelje otrok tudi metodika. Ta predmet uvaja vse obiskovalce učiteljišča kot bodoče pedagoge v najboljši, najholj praktični in najuspešnejši način, kako naj se otrok poučuje, da bo uspeh najboljši. To je gotovo potrebno in prav primerno, da se večkrat praktično upošteva. Vsak vzgojitelj bi moral biti namreč ne samo metodik, ampak zares tudi praktičen metodik. Da pa to ni vselej, je kriva največkrat vzgojiteljeva osebnost. Pač niso vsi ljudje enaki, zato so seveda tudi med učiteljstvom razlike: nekateri so strogo metodični, drugi so popustljivi, tretji prikupljivo praktični, četrti zoprno nestrpni i, t. d. Zato tudi med učiteljstvom nimajo vsi učiteljskega poklica, četudi so se vsi enako pripravljali na ta stan. To nas sili torej, da moramo splošno razdeliti aktivno učiteljstvo v najmanj dve skupini: 1, v take, ki ljubijo šolo in se prav neradi ločijo od nje, in 2. v one, ki komaj pričakujejo dneva, ko bodo končno vendar že enkrat pokazali pouku hrbet. Prvih se tudi otroci veselijo in se le z žalostjo poslavljajo od njih, pozneje se jih pa tudi še pri vsaki priliki radi spominjajo, še bolj pa so jih veseli, če pridejo ž njimi še v osebno dotiko. Drugih pa ne marajo ne otroci, ne njihovi starši, ampak so veseli, če jih sploh nikdar več ne vidijo. Prvim ne bom omenjal v teh skromnih vrsticah ničesar, ker ti si že znajo sami dobiti ugled pri otrocih in njihovih starših, kakor tudi pri vseh občanih, pač pa bi rad učiteljem druge vrste dal nekoliko praktičnih nasvetov, ozir. opominov. Glavni moj nasvet je, da bodi vsak učitelj tudi zares učitelj-vzgojitelj, ki je vreden tega imena in ne samo neka posebna osebna formalnost, ki jemlje naravnost ugled sebi in drugim tovarišem in tovarišicam pri vsem ljudstvu. Učitelj bodi torej učitelj v pravem pomenu besede, zato pa tudi prikupljiv oče svojim učencem in ravnotako prikupljiv svetovalec njihovim staršem in vsem drugim znancem svojega šolskega okoliša. Če pa hočeš res tak biti, stori najprej v šolski sobi svojo dolžnost. Pa ne samo svojo dolžnost. Če hočeš imeti ugled pri vseh, ki te poznajo, ravnaj se po tistem pregovoru, ki pravi: Ne samo, kar veleva ti stan, kar more, to mož je storiti dolžan. Kaj spada sem, to pa že dobro ve vsak učitelj; samo nekoliko dobre volje je treba, več prave ljubezni do šole je treba, več smisla za tako važen stan. Svojemu stanu naj daruje učitelj več agilne sile v šoli in zunaj nje, ne morda pristransko, temveč v splošno strpljivost napram vsem občanom, ker sicer bi imel vedno nasprotnike, če ne ene vrste, pa druge vrste. Eni te dobo hvalili, drugi zametovali, pa bodi na videz še tako objektiven in nepristranski. V prvi vrsti si skušaj pridobiti ugled in priljubljenost med svojimi učenci, potem pa seveda tudi med vsem drugim ljudstvom s praktičnimi gospodarskimi nasveti, ali pa vsaj z zanimanjem za njihovo gospodarsko mnenje. Dolžan si kot katoličan, v prvi vrsti spolnjevati tudi verske dolžnosti, z verskimi nasprotniki pa. skušaj biti vsaj toleranten. Če boš tako ravnal, te bo spoštoval in cenil vsak pameten občan, četudi ni povsem tvojih misli in nazorov. Na tak način boš prej dobil njega na svojo stran, kakor z vsemi drugimi skrajnimi silami. Prava metoda deluje in zmaga tudi na tem polju čestokrat na neprisiljen način. Kdor pa te kljub temu zaničuje, pusti ga v miru, ne da bi mu hotel škodovati z besedo ali dejanjem. Tako si boš vzgojil najčistejšo vest, kajti vsem ni še nikdar nobeden ustregel. Izjeme so bile, so in bodo vedno in povsod. Ker pa je moj namen v smislu začetnega naslova govoriti v prvi vrsti o šolskem delu po pravi metodi, naj dodam nekaj praktičnih navodil v tem smislu. Učitelj bodi, kakor sem omenil, ljubezniv prijatelj svojim učencem, ker le na ta način si bo pridobil njihova srca v najvišji meri. Ne bodi torej pedant, ampak bodi simpatično-praktičen. To se pravi, da moraš porabiti vsako priliko, da svoje učence primerno poučiš, pa tudi razvedriš tako, da se bodo vsi šole veselili, ne pa bali. To se da storiti deloma pri vseh šolskih predmetih, največ pa pri jezikovnem in pri računstvu, katera dva predmeta sta sploh otrokom najbolj koristna v njihovem poznejšem življenju. Računstvo postane v tem oziru lahko nekaka podlaga za jezikovni pouk, oziroma posebno še za spisovne vaje v srednješolski dobi in pozneje. Pred leti se je n. pr. skušalo mnogo delovati v šoli in zunaj šole proti alkoholizmu. Ustanavljali so se po raznih krajih takozvani proti- alkoholni krožki s predavanji. Vse to je polagoma prenehalo, ker se ni dalo praktično izvajati, pač pa se je pokazalo, da so bile to le dobre in lepe misli in želje, ki so se pa zopet kmalu pozabile. Agilen učitelj vendar tudi tu lahko marsikaj dobrega stori. Pijančevanja sicer ne bo spravil popolnoma nikdo s sveta, a vendar lahko malim otrokom zasadi v srca gotovo trdno zavest, po kateri otroci spoznajo, da je vendarle zmernost v pijači vse kaj drugega, kakor pa grdo in razvajeno pijančevanje, ki celo posestnikom hiše podira, zdravje uničuje in življenje krajša. Seveda v prvi vrsti bodi tudi sam vsaj le zmeren pivec, ne pa morebiti pijanec. Kaj pomaga, če otrokom še tako govoriš o škodljivosti alkohola, če te pa sami vidijo ali pa po drugih ljudeh zvedo, da si ga imel kdaj tudi že sam pod kapo! Tu velja pač pregovor: Verba movent, exempla trahunt. Zato si pa upam trditi, da se da v tem oziru marsikaj dobrega storiti ob primernih prilikah. Če zveš, ozir. čitaš v časopisu o kakem grdem uboju ali celo samoumoru vsled alkohola, le povej to učencem in grajaj tako dejanje, kolikor moreš. Radi te bodo poslušali in zanimale jih bodo take novice. Istotako govori tudi proti nikotinu, ker se tudi s kajenjem precej težko pridobljenega denarja za vedno zapravi. Toda tudi o tem velja prej navedeni pregovor, kajti otroci ti ne bodo zaupali, če te bodo videli pri vsaki priliki s cigareto ali pa s pipo v ustih. Mislili si bodo pač: Nam govori učitelj tako in tako, sam pa dela ravno narobe. Kako naj se torej to razume, kar nam prepoveduje? — Učitelj bodi torej v tem oziru previden. Otroci naj se polagoma prično zavedati resničnega izreka, ki pravi: Pitje in kajenje krajša ti življenje. — Seveda se tu misli le o nezmernem pitju in kajenju, kar je treba tudi otrokom naglašati. V to svrho je posebno dobra prilika med računsko uro s tem, da se dajo učencem posebno v višjih razredih namesto golih številk izvršiti rajši praktični računi, ki že sami na sebi odkrivajo otrokom, koliko denarja se zapravi lahko z grdim pijančevanjem, ki bi se bil mnogo bolje uporabil lahko za kaj bolj pametnega in koristnega. Naj sledi tu par takih primerov, ki seveda ne spadajo vsi v isti razred, ampak učitelj naj jih prikroji primemo starosti in napredovanju svojih šolskih otrok ter posamezne uporabi večkrat na leto med drugimi nalogami. a) Seštevanje. Neki gospodar je zapil 1. 1930. 560 Din, 1. 1931, 482 Din, 1. 1932. 767 Din in 1. 1933. pa 697 Din. Koliko znaša to v vseh štirih letih? Neki rokodelec je v 10. letih zapil na vinu 3.548 Din, na pivu 1287 Din in na žganju 2465 Din. Koliko denarja je zapravil s pijačo v 10 letih? V Sloveniji se popije na leto: vina 30,400.000 1, kar stane 243,200.000 Din, piva 26,000.000 1, kar stane 104,000.000 Din, žganja 61,500.000 1, kar stane 457,200.000 Din. Izračunajte, koliko se popije v enem letu v Sloveniji in koliko stane vsa ta pijača. V vsej Jugoslaviji pa se popije na leto 582,300.000 1 opojnih pijač, kar stane 5.486,400.000 Din. b) Odštevanje. Neki trgovec je zapravil na pijači vse leto 1658 Din, s kajenjem pa 473 Din. Koliko je zapravil skupaj in koliko več s pijačo, nego s kajenjem? Dva soseda sta zapravila s pijančevanjem v enem letu: prvi 678 Din in drugi 949 Din. Koliko sta zapravila oba? Koliko je zapravil drugi več kot prvi? Koliko bi znašala ta razlika v petih letih? (V 8., v 10. i. t. d. letih?) (Dalje.) Zahvala. Za udanostno brzojavko Njeg. kralj. Visočanstvu knezu namestniku Pavlu je do'šla »Slomškovi družbi« naslednja zahvala: »Po najvišjem nalogu, ki mi je bil priobčen preko Ministrstva za notranje posle, mi je čast izjaviti Vam zahvalo za izraze vernosti in udanosti, ki ste jih poslali Njegovemu kraljevskemu Visočanstvu knezu namestniku o priliki božičnega zborovanja Vašega društva.« Ema Deisinger Dešha predpubertetna doba (od 11. do 14. leta) (Dalje.) Prilika se mi je tozadevno kar sama od sebe ponudila. V II. razredu čitamo pri slovenski uri kot priprava za božič neko povsem nedolžno berilce.1 Pri besedah: »Žena mi je pravkar rodila in zakuriti moram, da se ogrejeta mati in dete« že zapazim v očeh nekaterih dečkov neko opredeljevanje, že se zavedajo, da se skriva za temi besedami tisto, kar so sami zase tako skrivoma in žejno premozgavali, že vidim, kako je oko dečka spoprijelo z očesom njegovega soseda, že sledi prikrit nasmeh, suvanje s komolci, že se gnetejo misli samo okrog tega vprašanja. Povzdignem svoj glas, izkoristim svoj avtoritativni vpliv, intuicija mi je bila vodnik v tem usodno napetem vzdušju. Instiktivno nezmotljivo namreč začutim, da tu ne gre za noben spolni pouk in razjašnjavanje, katerega so že itak nekje pobrali na ulici, ampak da se je treba boriti zoper temno popačeno miselnost in ponižujoče mnenje o rojstvu, da je treba v prvi vrsti lečiti njih umazano domišljijo ter jo očistiti od najbolj umazanih predstav. Govorim zatorej nekako takole: »O dečki, učlovečenost je neizmeren čudež. Človekovo poreklo je iz božjih rok. Težko je razumeti to, če poznamo le vnanje oblike rojstva ter otrokovo nebogljenost. Toda čudež je njegovo rojstvo, kakor je čudež tudi nastanek cvetlice, ko iz neznatnega semenca zraste lepa, prijazno 1 Čitanka za II. razred srednjih in njim sorodnih šol. Sestavili dr. Anton Bajec, dr. H. Rupel, dr. Kolarič i. dr. dehteča cvetlica, katero občudujemo zbog njenih oblik, pisanih barv in lepe dovršenosti, Pesnik kakor znanstvenik se pečata s cvetlico, v šoli se učite o njej, toda ne pesnik in ne znanstvenik se ne moreta dovolj načuditi lepoti, ki jo očituje vnanjost cvetlice, njeni notranji zgradbi ter njenim sestavnim delom. Vsako človeško prizadevanje, da bi kemičnim potom ustvarili vsaj najpriprostejšo bilko, v kateri krožijo sokovi, je popolnoma izjalovljeno. Sodobna kemija ve le o snoveh, beljakovinah in elementih, ki se spajajo v cvetlici na prečudovit način med seboj, toda vsa znanost ne more razložiti nepoznane sile, ki vodijo samo neznatno semence, da ob primerni solnčni energiji v zemlji vzkali in razvije v njem skrito podobo bodoče cvetlice, ki jo občudujemo zbog njene umetniške dovršenosti in lepote. Vidite, dečki, rojstvo človeka pa je še večji in veličastnejši čudež. Človeku, ki mora priti na svet, je Bog najprej odbral mater, da skrbi zanj v njegovi nebogljenosti, ko si sam ne zna prav čisto nič pomagati, da ga hrani in oblači. Materi je Stvarnik zaupal tvoj prvi telesni in duševni razvoj in skrb za tvojo časno in večno srečo. Še preden si bil ti rojen, je mati našla pot do tebe, v tišini se je zate utrnila prva molitev, zaupna solza ji je zdrsela raz obraz, ko te je pred rojstvom priporočala Stvarniku. Še preden si privekal na svet, je ona sanjala o tvojih očkah in obrazčku, je trepetala zate, kako si boš v življenju klesal svojo pot do sreče, kako boš napredoval, kako boš poln vere, ljubljen od Stvarnika, hitel skozi življenje v naročje zmage in sreče; ti si drugoval vsem njenim mislim, še preden je videla kretnje tvojih nebogljenih ročic in tvoje prve okorne korake. Še preden je povijala tvoje drobno brezmočno telesce v pleničke, si bival ti v njenih mislih, je ona sanjala svoj topel sen o tebi, kako bo skrbela za tvojo mlado rast; bivajoč še v njenem telesu je tvoja dušica že prejemala ljubezen njene duše, je že srkala vase njeno čisto ljubezen do tebe, katera je postoterjala brigo in pozornost zate, ko si prvikrat s svojim dihom orosil zemski prah. Vse si tedaj našel že pripravljeno za tvoje novo zemsko domovanje. Seveda tedaj nisi še prav nič razumel zemske govorice, le ona, tvoja mati, je mislila zate in ti pela pesem uspavanko, kadar se nepokojen nisi hotel zazibati v sen. Ona ti je poklonila tedaj s svojo uspavanko svoj najtoplejši, najblažji smehljaj svoje duše, ta Stvarnikov večnostni pozdrav človeštvu. Ona je lila s svojo vročo materinsko ljubeznijo vate nekaj lepega in svetostnega, še preden si ji ti vrnil svoj prvi smehljaj. Njena ljubezen ti je sijala v srce, še preden si se zavedel svojega bivanja. Obračaš novorojenček le glavico in se ogleduješ okrog sebe, nič še ne veš o podobah in predmetih tega sveta, ves si še poln zamaknjenosti v tisti davni paradiž in ti dušica zre še v kraje neskaljene rajskosti. Božji otrok si! Stvarnik ti je daroval čisto, rajsko čisto dušo, ki še ni uzrla sence grešnosti, torej brezmadežno belo, polno čudovitih zakladov, da ž njimi nekoč oplemenitiš in poduhoviš svet ter stvari na zemlji ter tako poveličaš svoje rojstvo. Od Boga si! Ne zastrupljaj ure svojega zemskega življenja z grehom! Tvoja misel, dečko, naj bo čista in diha v one jasnine, kjer se spletajo podobe moči, lepote in vere, katero hrepenenje korenini v duši globlje od vseh zapisanih svetnih postav. Otrok večnosti, ki si zavzel svoj prostor na zemlji, bodi vsikdar miren v zavesti svoje večnostne vrednotnosti, svoje veličine božjega otroštva; tvoja zemska beseda naj zveni jasno in dobrote polno v svet večne Resnice, da boš sredi tega zemskega domovanja kot svoboden in resničen mož umno gospodoval z zakladi svoje duše, ne pa trepetal poln krivde v neutolažljivi bojazni kot nepošten hlapec Večnega pred dnevom obračuna, ko se iztečejo tvoji zemski dnevi. Kot skakljajoč in radosten potok brzi sedaj tvoje mlado življenje proti vseobsežni, brezkončni reki časa, ki se zliva v večnost. Ves nepočakan si, kakor ta skakljajoči potoček, ki ne ve, kam ga žene struga in kje naj si ureže novo, ko je vsepovsod po hribih, dolinah in globinah zemlje toliko tisočernih možnosti. Ves nepočakan si, kakor ta potoček, in ono ostro vprašanje, kaj si bil prej, davno pred tvojim rojstvom, ni še povsem skalilo tvoje žive vode. Vem, to vprašanje se je brusilo v tebi kakor brusijo šumljajoči valčki potočka kamenje na njegovem dnu. Nasloni se torej nazaj in pazljivo poslušaj, kar ti odgovorim na tisto vprašanje: kaj si bil nekoč, davno pred tvojim rojstvom, katero vprašanje se kotali v tebi kakor kamenje na dnu voda: Onkraj meja, kjer zlivajo v eno se zarje večerne in jutranje ter zvezde svoj blesk molče razdajajo po tihem vsemirju, tam, kjer brezdanji se prostor lovi v zasenčeno večnost, tam. kjer duh božji kot veter brezšumni le bdi nad krogotoki svetov in kroženjem nase Zemlje, onkraj meja, kjer lomi, drobi se ničeona materija in sprošča se v sestavne snovi, ki bile so njena narava, tamkaj in onkraj — kraji, o katerih človeški naš um le toliko ve, da tam neprestano se čudeži čudes gode,