766
Listek.
Od tebe me ne savershi,  ne zhasnu ne vezhnu Tebe,  o Bog zhem shiveti,  tvojo pomozh mi dai V tvoji gnadi Shelim vmreti,  to  .  .  .  (zabrisano).
Pesniške vrednosti nimajo te pesmi, kakor sploh ne slovenski proizvodi te vrste do Vodnikovih »Pesmi za poskušnjo« leta 1806.; najslabša utegne biti »Pessem Per Sakteremo Dellu id«, katero je morda zložil drug pesnik, ker piše »vfe« namesto »ufse«, dasi tudi drugje v pesmarici ne najdemo doslednega pravopisa. Narečje v obče je štajersko; to dokazujejo dajalniki na ,,o" n. pr. „Miklousho'-, ,,temo Detezo". Nahaja se tudi dolenjski „u'' namesto „ol; n. pr. ,,sazhellu"; tudi orodnik na ,,oj" pri samostalnikih ženskega spola kaže na narečje štajersko ob hrvatski meji, n. pr. „martroj". ,,Hmet" namesto ,,kmet" se ne govori na Štajerskem, kolikor je znano meni, morda je to organska posebnost dotičnega pisavca. Oblika ,,pouhen" tudi ni štajerska. Lepi so nekateri sedajuiki  v  pomenu  prihodnjikovem,  n.  pr. Jest  pa   ,,ponefsem"  i.  t.   d.
Zauimljiv je ponos,  s katerim naglašuje  „2Btltbt)"d)e§ Scmem Siebt":
Ta pervi Edelman je biti Paver Stvarjen na Svet.
Tu pa tam so se tudi stihi obnesli dobro. Kot rani poskusi posvetnega pesništva na Štajerskem iz dobe pred Vodnikom naj se ti  dve pesmici otmeta pozabnosti.
Kdo je cantor J. M. H., nisem mogel zvedeti, dasi sem vpraševal pri župniškem uradu  pri Sv. Barbari v  Halozah.                                                              Dr.  K.   Glaser.
Ivan Mažuranid, Smrt Smail-age Cengijiča. Protumačio F. Cherubin Segvic'. TJ Zagrebu Tisak dioničke tiskare. 1894. v. 8°. 58 str. — Minilo je skoraj pol veka, odkar je Ivan Mažuranič izdal svojo pesem (v »Iskri« leta 1846.) O tej pesmi se je mnogo pisalo, in sicer ,,najviše (— incredibile dictu !) o očinstvu njezinu!", kakor pravi g. Segvic, Politična antagonija je zaslepila srbske nasprotnike pesnikove, da so mu jemali avtorstvo te pesmi in da je moral še lani sin pesnikov od sodišča iskati brambe za razžaljeno čast očetovo nasproti nedostojnemu opadanju. Pisalo se je tudi priličuo dosti z estetskega in literarnega gledišča. Spominjam le razpravo dra. Fr, Markoviia (v šestem divot-izdanji. V Zagrebu leta 1876) in razprave J. Pasariča v različnih programih zagrebške gimnazije. Ali tolmača, katerega je brez sumnje nujno potrebovala velika množica čitateljev in katerega si je zaželel že Vj. Klaic (v programu zagrebške gimnazije za leto 1874./5.), tega ni bilo. Trebalo je skoraj dvajset let, predno se je izpolnila ta želja, premda se noben proizvod hrvaške književnosti ne čita tako obilo kakor baš Mažuraniceva Smrt Smail-age Cengijiča in dasi je bila potreba komentara očividna. Zatorej je g. Segvic vreden vsega priznanja, da se je lotil tega prekoristnega dela, katero mu je dobro uspelo, kar priznavamo brez okolišajev in zaradi česar njegov tolmač prav toplo priporočamo.
V uvodu govori pisatelj o vztočnem vprašanji, ki je v oni dobi zanimalo sosebno ,,Ilire", in o povodu, kije pesnika navdušil, da zasnuje svoje delo Pridejano je nekaj besed o tehniki te pesmi, potem pa je natisnjena pesem z obširnim komentarom, ki se nanaša na pesmi realno in jezikovno stran. Na konci uvoda (stran 6.) veli g. Šegvič: .,. . . čitatelj ... če uvidjeti namah, da nije ovo gorki izlijev mržnje protiv Muhame-dancima, koje je smatrao rodjenom bračom, nego živa slika mržnje, uesnošljivosti i okrutnog tiranstva, koje hoče, da se razara." V tolmači (stih 443.) pravi: ,,Nije Novica kakov obični pribjeg, on je junak i ako Turčin. Smutilo ga je tirjanstvo nemilog srdnika te u potlačenima nazrijeva svoju braču, ma koje vjere bili". Na konci komentara pa zopet uči, da je bil namen pesmi dokazati, kako iz kalnega blata mržnje ,,izviru jadi lijepe slovinske zemlje; ti če jadi prestati, kada se tiranstvo, oličeno u Smail-agi stade klanjati simbolu prave slobode,  Krstu,   kada mržnja potone   na dno  pakla,  a  zavlada si-
Listek.
767
novima te zemlje bratstvo i ljubav. Ostati če Turčin jošter pod čalmom, održati če svoje osebine, ali če prepoznati u raji braču svoju." Škoda bi bilo besed, ako bi hoteli dokazovati, da je to shvatanje pesmi povsem krivo, Vsi oduošaji, ki so vladali v oni dobi izmed kristjanov in muhamedovcev, vse mišljenje in čustvo jednih in drugih nam že a priori ne da misliti, da je hotel pesnik dati duška nekakvi sentimentalni ljubezni do brače, ma koje vjere bili. Isto nam potrjuje tudi vsebina pesmi same, kar je vsakomur jasno, ki ne gleda skozi motne naočnike najuovejše hrvaške narodne politike, ki hoče pridobiti muhamedovce za svoje politične težnje, pa zategadelj poskuša izbrisati ali pa vsaj ublažiti vsak spomin na prejšnje — žal da preveč upravičeno — sovraštvo izmed raje in  njenih   tiranov.
G. Segvič se je posebno trudil iznesti na videlo paralele iz narodne, dubrovniške, klasične in italijanske književnosti. Tudi ni sumnje, da se je pesnik okoristil s temi književnostmi, katere je dobro poznal; vender ne smemo misliti, da je vsaka sličnost v izrazu zajeta naravnost iz tujega vrela.
Ne da bi nas tolmač opozarjal na vsako govorniško in pesniško figuro v tekstu, želeli bi rajši kratke razprave o tem predmetu v estetskem uvodu. Tako podrobno tolmačenje je umestno v šoli, kjer se čitajo pesniki ne samo zato, da čitatelj uživa krasoto njih del, nego da se iz njih uči slovnice in nakičene sintakse (syutaxis ornata). Opazke, kakeršua je le-ta(ll). ,Jer su, reče, vlašad ljuta . . . Takovo slaganje zovemo analogom ili constructio ad sensum" so nepotrebne tudi za izobraženca srednje roke. — Nepotrebne so tudi nekatere etimološke razlage, n. pr (1104.) da je ,,izba" od staronem-škega ,,stuba". Saj tolmač;, ki bi hotel navajati vse besede tujega izvora, bil bi preobširen. Tudi ,,puška, orožje" so besede tujega izvora, a ni mu došlo na kraj pameti, da bi jih tolmačil, ker je njih značenje itak vsakomur znano. Rajši bi bili zvedeli, kako je dobil glagol ,,spodbiti"  (522.)  značenje  ,,grabiti '.
Nekatere opazke so celo naivne. Da je v 32. stihu ,,za krstovu vjeru" ,,vjera" = religio, ne pa = fides, to je tako samo ob sebi umevno, da ne vemo, čemu stoji ta opazka. Isto je reči o opombah (580). ,,Brana je sprava, sto se š njom ravna izoranu zemlju". (322). ,,Oltar je onaj dio cerkve, na kojem se Bogu žrtva prikazuje" (morebiti je ta opazka potrebna za muhamedovske čitatelje). (947). ,,Opisuje udesivanje gusala prama glasu.  To je potrebito učiniti  dvijek  pred pjevanjem."
Z nekaterimi razlagami se ne ujemamo: Besede ,,Vlah" ni izvajati od besede ,,Valachus (Rumunj)", nego iz stvn. ,,walah" = tujec (,,walah" pa je nastalo iz lat. ,,gal-licus"). S to besedo so nazivali Nemci sosebno Romane. Zato Slovenci še dandanes zovejo Italijane (V)lahe, in ,,vlaška ulica" v Zagrebu znači ulice, kjer so bili svoje dni naseljeni   Italijani.
Kaj pomeni ,.namaknuti vola", razjasnjeno je v 35. štev. letošnjega ,,Vienca", Nesrečnike so v resnici nasajali tako, da so bili vanje upreženi volovi. — ,,Lipov krst" (50.). Pravi se tudi ,,lipov svetac, lipov bog." Lipov čovjek = mlak, lijen (Vuk s. v. lipov). Podobe svetnikov in boga iz lipovega lesa so jako primitivne umetnosti, in baš take pokveke so bili pouižni in teptani kristjani proti ponositim Turkom. ,,Lipov krst" torej ne znači slabega človeka, nego človeka žalostne postave. — ,,Oko pasti" je prišlo v hrvaščino pač iz klasikov,  ali  preko nemškega  ,,das   auge vveideu".
Pisatelj (781 ) misli, da se razkošje v Smail-aginem čadorji ne ujema z njegovim junaštvom.  Priznana istina je vender,  da sta  razbludnost   in ¦ grozovitost blizanki.
,,Predlog ,,za" s innnitivom puki je italijanizam. Ovdje Mažuranič naumice se služi ovim idjotizmom, ... da oponaša Gundulica." (888.). Ne verjamem. V hrvaškem   Primorji se čuje ta   italijanizem   vsak čas.    Čemu  bi  bil  Mažuranič,  Primorec.
768
Listek,
baš na tem mestu hotel oponašati Gunduliča z italijanizmorn ? — »Udesne" ni „stegnut oblik" za ,,udesene", nego adjektiv ,,udesan, na, no", a particip od ,,udesiti" je ,,udešen". Adjektiva ,,udesen, ena, eno" nisem našel v Vukovem rečuiku. (949). — ,,Narazance" ne pomeni ,;aeque",  nego  ,,getrennt,   auseinander".
Izdajatelj je prepisal tekst pesmi v fonetskem pravopisu. Ker pesem ni izdana v filološke zvrhe, strinjamo se s tem ravnanjem. Vender nam ni jasno, zakaj piše isto besedo na dveh mestih različno. Primeri: ,,Ne zvekeče gvoždje svijetlo", (267.) in „Sto če momci ? što oružje sv'jetlo". (485.). Sploh glas ,,ije" moti pri čitanji, ker je sicer dvozložen,  a  v  naši pesmi ga je treba citati ponajvečkrat jednozložno.
Citati niso povsem verno navedeni. Tako čitamo (614.) citat: ,,Uzvišene prispodobe prikrivaju nam realnu grozotu svjetlom vizijoni" i. t. d., a Markovič (divot-izdanje, str. XXX.) je napisal te besede tako-le :   ,,.  .   .  grozotu realnu svjetlom vizije" i.  t.  d.
Idijotizem je sklanja tujih imen na ,,ijon", n. pr. ,,vizijon, opozicijon" po ženski j-sklanji. Priznavajoč upravičenost teh oblik namesto v knjigi navadnih ,,vizija, opozicija", mislimo ipak, da bi se povsod drugje na ozemlji hrvaškega in srbskega jezika, razven v  južni Dalmaciji,  taka imena sklanjala po moški a-sklanji.
V tolmači je ostalo tudi nekoliko tiskarskih pogreškov, sosebno v inojezičnih citatih str. 3. andaci n. audaci, str. 9. risov n. risovi, str. 20. facis 11. focis, str. 23. poSo-Sa/.xuXo; n' pooooav.TuAo;, str. 29. acchi n. occhi, str. 30. ushitije n. ushtije, str. 42. sloutti n. sluti, str. 45. leres n. leves, str. 48. nuhem n. nubem, str. 52. sržbu n. srdžbu, str.   53.  modo  n.  modi,  str.  55.  t:gtuov  n.  -6~[j.y/, avopotrjia n.  avoooTrjTa.
Ako smo tukaj naveli nekaj nedostatkov, nismo hoteli cene knjigi nikakor ponižati. Te malenkosti obilo naknaduje veliko število drugih vrlin, katere so v tem tolmači. Iz nova priporočamo tudi Slovencem, sosebno pa učiteljem, ki čitajo z dijaki ,,Smrt Smail-age Cengijiča", imenovani tolmač,  ki jim bode posel izdatno  olajšal.           J?.   P.
Znameniti grobovi. D116 20. m. m. je umrl v Peterhofu slavni ruski glasbenik Anton Grigorijevič Rubinstein. Porojen ja bil leta 1829. v Vihvotinci v Voliniji, odkoder so se njega roditelji skoro preselili v Moskvo. Tam je že v 10. letu javno nastopil kot pianist, kesneje pa je bil poldrugo leto v Parizu in je nato malone tri leta potoval po Evropi. Vrnil se je v Moskvo, nato bival v Berolinu in na Dunaji, leta 1848. pa prišel v Peterburg, kjer ga je velika kneginja Helena imenovala za svojega komornega virtuoza. Od leta 1854. je zopet potoval po Evropi in prirejal sijajne koncerte, od leta 1859. pa je vodil ruski konservatorij v Peterburgu. Umrl je za srčno kapjd. — Rubinstein je bil velik pianist in skladatelj. Zložil je več oper v ruskem jeziku, izmed katerih sosebno slovi »Demon«, nekaj v francoskem in nekaj v nemškem jeziku; znameniti so njega ora-toriji, katerim je pridružil tudi več nabožnih oper. Spisal je mimo tega ogromno skladeb za vsakovrstne instrumente, dokaj koncertov, sonat in sosebno nežnih pesmij. Zaradi tolikih mojsterskih del sluje po vsem svetu kot umetnik, katerega je prištevati prvim, glasbenim velikanom  vseh časov in  vseh narodov.
,,Lubljanski Zvon"
izhaja   po   4  pole   obsežen  v veliki osmerki   po jeden pot   na mesec  v zvezkih   ter stoji
vse leto 4 gld.  60 kr.,  pol leta 2 gld.  30.,  četrt leta   I  gld.   15  kr.
Za vse neavstrijske dežele   po  5  gld.  60 kr.  na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko  Kersnik.  —   Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo  »Narodna Tiskarna«   Kongresni   trg   št.   12.  v Ljubljani.
Tiska  »NaVodna Tiskarna«   v Ljubljani.