PREVERJAMO PRAKSO SKOZI MISEL EDVARDA KARDELJA
Kardeljeva in naša pot
Dialektično ustvarjalno povezo-vanje teorije in prakse je neizčr-pen vir revdlucionarne moči Kar-deljeve misli in imaginacije, in ga uvršča med največje marksi-stične mislece in revolucionarje v sodobnem mednarodnem ko-munističnem in delavskem giba-nju. Zato se je treba vedno zno-va vračati k tej misli in preverjati v njej tudi lastno prakso.
Še vedno so preveč sveže spremem-be v naši družbeni ureditvi, da bi lah-ko do kraja ocenili odločilno vlogo Edvarda Kardelja v vseh zgodovinskih procesih, ne samo pri teoretičnem in idejnem oblikovanju teorije in strate-gije razvoja socialističnega samou-pravljanja, ampak tudi v revolucionar-ni akciji za njihovo uresničevanje.
Jasno pa je, da so bile prav njegova globoka teoretična misel, moč analize in sinteze ter brezmejna revolucionar-na volja med najbolj odiočilnimi de-javniki socialističnih samoupravnih procesov in preobrazb zadnjega petde-setletja pri nas. Posebej še zato, ker se njegova misel nikoli ne omejuje samo na slovenske ali jugoslovanske razsež-nosti, ampak upošteva tudi svetovni okvir in razmerja sil v njem. Na takih predpostavkah temeljijo tudi njegova predvidevanja o bodočih smereh ra-zvoja socializma v Jugoslaviji in v svetu.
Kardelj se je večkrat vračal k proble-mu objektivnih pogojev razvoja socia-lizma v Jugoslaviji in v svetu. Cesto opozarja na nevarnosti, kakršne pred-stavljajo ostanki stare družbe in misel-nosti, ki izhaja iz socializmu tujih pro-izvodnih odnosov. Govori o omeji-tvah, ki slonijo na socialni strukturi prebivalstva, ravni izobraženosti ter miselnosti, ki se je bila oblikovala v pogojih mezdnih odnosov, pa tudi o težavah, ki jih predstavljata nezadost-na razvitost proizvajalnih sil in nuj-nost visoke akumulacije, da bi se zago-tovila hitrejša industrializacija. Raz-členjuje, kakšne posledice imajo vse te okoliščine na razvoj samoupravnih od-nosov in na samo revolucionarno mi-selnost ter na uresničevanje volje de-lavskega razreda in vseh delovnih Ijudi.
Opozarja na zgodovinske in družbe-no ekonomske vire birokratizma in te-hnokratizma, na objektivne in subjek-tivne vzroke malodušnosti in omaho-vanj, ki utegnejo biti »argumenti« za akcije abstraktnih humanistov in dru-ge vrste demagogov ter častilcev raz-nih izmov, ki vlečejo nazaj ali pa v neznano.
OBČINA V POLITIČNEM SISTEMU
Enotni tirez uniforme
Prav tako bi rad opozoril na to, da ne moremo in tudi ne smemo uniformirati graditve naših komun. Seveda moramo zagotoviti načelno enotnost sistema v deželi, se pravi tako enotnost komunal-nega sistema glede sredstev in notranjih odnosov, kakor tudi možnost skupnosti, tako na ravni republik, kakortudi na rav-ni federacije, za določene intervencije in povezovanje in usmerjanje, z namenom, zagotoviti zdrav razvoj skupnosti kot ce-lote. Toda znotraj teh okvirov se nam ni treba bati, če komune najdejo preko svo-jih statutov in drugače ustrezne rešitve in oblike dela in funkcioniranja na način, ki najbolj ustreza njihovim pogojem -seve-da z ustrezno pomočjo skupnosti - po-sebno republike.
Navsezadnje se razvita industrijska ko-muna loči od kake kmetijske komune. Popolnoma jasno je, da morajo biti tedaj določene raziike tudi glede metode dela in oblik njihove organizacije. Razlike v položaju zahtevajo tudi različnost v prak-si. Toda zagotoviti je treba, da te razlike ne bodo takšne, da bi ovirale enotnost administracije, planiranja družbenega si-stema itd.
Vendar mislim, da je znotraj tega treba pustiti dovolj prostora, da se bodo komu-ne lahko formirale v skladu s svojimi po-goji in potrebami. To bo v korist skupno-sti, ker se bodo tako lahko bolje izkoristi-la vsa sredstva in vsa človeška energija.
(Iz razprave E. Kardel|a Komuna In predosnutek naSe nove
ustave)