BRANKO ŠOMEN, PREKMURSKI ROKOPIS
Branko Šomen se v slovenski kulturni javnosti predstavlja že s tretjo pesniško zbirko Prekmurski rokopis, s čimer dopolnjuje v zadnjem času živo literarno aktivnost (filmski scenariji, publicistika, prevajanje). Zadnja zbirka je deloma zavezana lokalno obarvani tematiki, ki jo avtor najbolj pozna; oživlja jo kot intimen doživljalec, zato njegova poetična ustvarjalnost nima izrazitejših imaginarnih temeljev, kajti v tematskem okviru sili v ospredje (poleg prevladujoče intimno bivanjske problema-
(Branko Šomen, Prekmurski rokopis, Pomurska založba Murska Sobota 1976, oblikovalec Franc Mesaric, str. 60)
423
Milan Jesih, Kobalt
424
Marijan Zlobec
tike) tudi razviden svet okrog Mure in življenja ljudi ob njej. Šomnova poezija raste iz korenin pokrajinskega antropo-centrizma, zavedajoč se usodnosti te, na videz obrobne tematike, in daje celotnemu opusu pokrajinsko določeno tipiko, tako značilno pri slovenskih ustvarjalcih, ki grade lastno poetiko na temeljih izkustva iz kraja in pokrajine, ki jih je ustvarjalno rodila. Če je ta pokrajina »obrobna«, je lahko celo »eksotična«, vendar običajno daje avtorju več možnosti, da jo izrabi kot poetični element, kot pri avtorjih, ki take »pokrajine« »nimajo« ali pa jih v oblikovanju lastne poetike ne »prob-lematizira«. Ta dvojnost je še kako razvidna tudi danes, ko se del slovenske poezije zavezuje konkretni pokrajinski predstavljivosti, s prepričanjem, da je tudi v tej »snovi« velik del poetičnosti (in v resnici imajo po svoje prav): ta poezija je veliko bolj zavezana socialnim koreninam pokrajine, ki ji daje ustvarjalni navdih; diahroniji življenja, saj ga s tem osmišlja z dokazom pozitivne evolucije, v smislu socialnih in drugih sprememb. Taka poezija vključuje včasih tudi ideologijo narodnostne sotvornosti in pomembnosti po principu pokrajinskega priključevanja slovenski celoti, po drugi strani pa se izogiba stilne avantgardnosti, esteticizma in brezidejnosti.
Kakšna se nam kaže Šomnova poezija v Prekmurskem rokopisu? Prolog v zbirko predstavlja tekst Prekmurski rokopis, v katerem avtor napoveduje »izpoved« na »svoj način«, pa čeprav bo ob sklepnem tekstu Danes mora ugotoviti, da »danes sem to kar so drugi postali/na tekmi življenja stalna rezerva/cirkus ob uri ko spijo živali/.../ /danes sem včerajšnja ničla in jutri bom manj/danes nesmisel doslejšnjih iskanj/ /danes sem to kar drugi želijo naj bom/ /konfekcijski tepec v potrošniškem svetu/samo še številka odstotek in pešec v prometu /.../« (59).
Jedro zbirke Prekmurski rokopis sestavljajo štirje cikli: Patetični plesi, Žalostni soneti, Ravninski glagoli in Tišina za oči. Tematika prvega cikla ni enotna, vključuje zgodovinske motive iz Prekmurja (Načelni ugasli čardaš, Ša-marjanka za vaškega pajpeka), poljsko-židovske taboriščne (Prva židovska po-loneza, Druga židovska poloneza, Poljska mazurka) in celo povsem lirično (Valček v spominsko knjigo). Drugi cikel — Žalostni soneti — je po formalnem izrazu najbolj celovit, v devetih sonetih se običajna faktura preoblikuje v dvokitičnost: osem in šest verzov, ohranja pa klasični enajsterec in rimo: abacdedeffghhg (Let mrtve ptice), abacdefeghighg (Pogrebni marš), abcbdbefafcghc (Živa žalost), kar kaže na sprostitev strogih pravil. Enajsterec daje ciklu »prešer-novski« ton, melodičnost, blagoglasnost, elegičnost, povezano s tematiko osamljenega lirskega subjekta po nenadni ljubezenski izgubi. »Gradnikovsko« ele-mentarnost morda moti na posameznih mestih jokavo svetobolje, s čimer se poetičnost svojskega sonetnega cikla v sodobni slovenski poeziji kvari, izgublja mik izpovedne originalnosti in se spremeni v šablono (npr. »z odhodom tvojim v žalost zakopan I ... I stol te čaka vinjak je na mizi / ... / ne vem več kakšne so besede prave I ... I nenadoma je vse brezciljno tuje I ... I m kakor tujec že bežim pred sabo /.../« in še bi lahko naštevali).
Tretji cikel Ravninski glagoli nadaljuje tematiko iz prejšnjega cikla: izpovedovanja lirskega subjekta do meditacij o bivanjskih legah in iskanju avtentičnega človekovega jedra (naslovi tekstov opredeljujejo subjektivno psihofizično dejavnost: Opravičujem se, Spopadam se, Hvalim se, Peljem se, Smejem se, Slačim se, Izogibam se, Pomanjšujem se, Vračam se, Bojim se). Četrti cikel Tišina za oči meditativno izpovednost še razširja v tematiko preverjanja   subjektivnih   (ne)možnosti   v
425
sodobnem, zmehaniziranem, etablira-nem svetu, kjer se spopadata deloma rustikalna navzočnost in zavezanost izvornim temeljem s prisilo prilagajanja danosti.
Avtor zbirke ohranja izpovedni karakter do konca, s čimer pristaja na možnost upovedovanja misli, spoznanj, skozi besedni medij komunikacije, s pomočjo prvoosebnega lirskega subjekta kot nosilca meditativnosti. Šomnov Prekmurski rokopis ostaja zvest svoji poetični tradiciji iz prejšnjih zbirk, morda za sedanji okus in pesniško tradicijo preveč očitno izpovedno voljo, celo romantično skepso in verzno-lek-sično ohlapnostjo.
Denis Poniž, Dlonizove pesmi