otrpnilo, onemelo. Siv somrak je zabrisal daljne gozdove, nato bližnje. Potem je vse utonilo v neprozorni kopreni kakor v dimu. Ljudje, ki so šli iz cerkve domov, so bredli po petdesetih stopinjah do glež-njev... Takrat je bil vstal na pot Erazem Wasser-mannov v Kranju iz tegobe po Juti in Gertrudi. Šel je v zime in snegove. Njegov težki meč je rezal bridko gaz ob njem. Med Britofom in Brdom je mladec zašel in iskal dolgo. Pod mrak so mu grajski psi povedali smer. Obrnil se je v levo. Tegoba se mu je jemala v pesem ljubezni: »Es ist ein Schnee gefallen ...i Ustrašil se je sam svojega glasu in onemel. Ob prvem mraku pa je vzšel srečno na Brdo. IZ ZBIRKE »ZEMLJA«. STANKO MAJCEN. MLINI. Mlini, mlini! Zveneč, hreščeč, po starosti, po kreposti, žito drobe, koruzo hrustajo in žejno pomakajo v močo čeljust. Kadar nam noč upihne luč, tam mlini zapored stoje: mlini meljejo življenje, mlini meljejo čas. In čujemo, ko meljejo življenje, in čujemo, ko meljejo čas. Debelo se siplje, tenko leti, med vročima kamnoma se drobi, užiga se, gasne, vrti, vrti in pada v prah. O življenje, o čas! O mlini, mlini. . . Oličijo fižol za jutri, pometejo lupino. In v tihi krog pogleda Bog vseh dobrih znancev. Na vas, na nas spusti se lok in svetlih nog zbor sede nanj izbrancev. NJEN GROB. Njen krik gre od griča do griča, v hram vsak se zapiči vik. Odpro vrata: mesec stoji, blatno gaz srebri, prazno. Zamaje se luč, zasvira v svislih, napno se rože zaves. Čuden veter preišče vse kote, obvoha predale, obrne omote in — prazno. Zacvili pes. Zarožlja veriga. • V mehkem vrbovju se vzgane obraz. Za mesecem prepotuje dvorišče, pogleda v hlev, prešumi listnjak in — prazno. Prešteje rute, pospravi kučme, prestavi pod posteljo čeveljčkov par. Še vroča nategne rjuhe, vroča . . . »Ne strmite, otroci, spite! Jaz sem, jaz . . .« ROŽNI GRUNT. Rožni grunt je že onstran sveta, bela na rožnem nebu cerkvica. Nikdo ni bil tam. Nihče ne ve po skritih poteh, po strmih robeh do cvetja, do petja, do pravljice cerkvice v rožah. Zagrebli so mamico Julko. »Kam je šla?« »Na rožni grunt.« Dobili so sestrico Julko. »Odkod je prišla*?« »Z Rožnega grunta.« Le starec, ko leže vznak, zavije oči, zatuli v mrak. Boji se, boji pretežkega ila — še kamen na grob tišči! On ne vidi Rožnega grunta, blazen le tiplje v noč iz noči. LAN. Lan, lan, modri lan, gladi te veter, 200 sonči dan. Oblak pa debel stoji, razpiba se, zagrmi — in varno prejadra modro plan. Lan, lan, na vero, na upanje posejan! Še bom trla, še bom prela, v snežnih rokavcih za mizo sela. Pa se vstopi seljan, tisti z Goree, nosan: Tako in tako in dober dan. In sem in tja menca, naprej in nazaj vesla, razpiha se, zagrmi — in varno prejadra modro plan . . . VRH. Hram, hram, kot pod čistim steklom tam, šumeč, svetal. Sonce orgla v višini, buče slapovi luči, mesec po strmini vozi prazne oči. Zvezde se tro, sto glasov, črički pojo, sto rodov, v drevesa šviga sok in mavrica lok na lok na biserno seda roso. Kedaj zalaja volk samota, \ gluhi loži, kedaj zapleše mesec slepota v leščeči vozi . . . Le črička ni strah. Vrta in svira v pokoj prostranstva, srebrn sveder, srebrn prah škropeč v brezdanja neznanstva. In hram. Kot pod čistim steklom tam, šumeč, svetal. 201 CMUREK. Priziblje te čoln lehak mimo skale, v zeleni mrak. Vekovito skala štrli, grad v soncu obrača oči. Gospoda je to »zu Mureck«, ob vodi, v temini smrek. Gospoda, valpti, bič . . . Krivil se hrbet, vil kmetic. Še iz pluga je režal žig »von Mureck« in »siebenzigh«, Je tlaka žgala dlan, krvava smejala se plan. So sikala dekleta, pripaljena, pripeta na stopo, obroč . . . In tajna zabava za noč. Je pesem pela: molk! Požrlo srce golk. Zdaj ziblje te čoln lehak mimo skale, v ta zlati mrak. Vekovita se skala drobi, slep grad obrača oči. Dehteča je plan, sladka paša in zemlja naša, naša. ČAKAŠ ME. Čakaš me. V sladkem snu roma ti dete po zlatih poteh. Ti greš ž njim. Brez miru bega ti pogled po lehah, logeh. Čakaš me. Bije dež šipe in sence nama vsevdilj. Kam čez rob strmi speš? Tuj je i meni cilj. Tu sem ostal. Ne morem stran. Šla je na pot le misel moja. Gosta je noč, mokra plan — bo se li vrnila? Tu sem ostal. V sladkem snu roma ti dete v ta zlati dan. Pojdi za njim! Svet je na dnu z zvezdami posejan. ZEMLJA. Zapisano stoji: »Se boš vrnil domov nag in ubog in brez biriča.« Pa bom šel, potrkal na hram: K vam, k vam! In se bo hram odprl in se ne bo nihče ozrl in legel na postelj bom svojo. Pa ne bom več vstal. Bom pal, bom pal, kjer sto jih leži že. Bliže, bliže se stisnimo, niže, niže poležimo, kjer sto jih leži že! Prižgejo luč, opravijo živino. STEKLAR ŠIMEN. FRANCE BEVK. Bil je jesenski podvečer. Silen veter je zavil celo pokrajino v gost prah, nato se je ulilo neurje čez vsa polja in griče kot bi Bog pokončaval Sodomo in Gomoro. Drevje se je vilo, kot bi se hotelo odtrgati in bežati, a je stalo trdno v koreninah kot Lotova žena. Ljudje so bežali v hiše in risali svoje obraze na šipe pol v grozi pol v začudenju. Zakaj lepa je taka narava in polni človeka z veličastvom. Prve debele kaplje so mi udarile na pleča, ko lsem stopil v gostilno. Pravkar so prižgali luč in zagrnili okna. Izba je imela podobo visokega trapeca z ognjiščem v kotu; ob steni je bilo par miz; zakajen nizek strop in temne stene so tiščale v sredo, kot da se hočejo porušiti, a se niso premaknile. Ob ognjišču je sedela gostilničarka in dojila odraslo dete, ki se je igralo z njenimi nedri, ki jih ni skrivala. Stara ženica je molila sede na majhni pručici in se ob vsakem sunku dežja v okna prekrižala znova. Krčmar je pestoval majhno punčaro na kolenih, ki je grabila psa na stolici. Pri sosednji mizi sta si sedela dva človeka nasproti in pila vsak zase. Prvi je bil majhen, širok, starikav, poln gub po obrazu, ki so se mu neprestano pačile v smeh in ga delale pretirano dobrodušnega. Pil je pomalem, kapljo za kapljo, kot da hoče neizmerno podaljšati užitek kupljene pijače. Drugi je bil visok, suh, rdečelas, brez smeha in gostobeseden; pil je naglo, zduškoma, enako kot je govoril. Njegove oči so bile krvavo obrobljene. Že ko sem vstopil, sta bila v živem po-menku. Vendar je rdečelasec za hip prenehal in porabil to priliko, da je pil. Možiček pa se je smejal vame. Nazadnje, da bi imel kaj reči, je pritrdil: > Da, tako je . . .« Edečelasec me je pogledal, nato je z važnim poudarkom pokimal z glavo: »Ali ni res tako? Da bi tako ne bilo, bi danes . . . Eh, kaj! Samo par besed. Le ena črka bi bila zadostovala . . .« Možiček je zopet prikimal. Po kratkem molku, ki je bil obema nadležen, je stegnil rdečelasec kazalec desne roke in ga postavil kvišku. »Marko,« je dejal. »Marko, ali sem ti pa povedal vse od konca do kraja, kako je bilo? Ali sem ti povedal?« Marko je smeje se prikimal. Vendar je dejal: »Ne vem, če si mi vse povedal.« »Šimen,« je dejal krčmar. »Vsak večer slišimo trikrat. Povej kaj drugega.« Šimen je zamahnil z roko, ne da bi se ozrl, z enim očesom je poškilil name, z drugim je pomežiknil Marku. »Ne vem, če sem ti vse povedal. In če sem ti povedal, ali si razumel? Težko je raz- 7 202 »Ljubi, ljubi!« je hotela ona; on pa se je rahlo otresel njene sladke usiljivosti in sedel h knjigi. Sedla mu je nasproti. Njegov meč je ležal na mizi med njima. Tako sta bedela nemo, dolgo v noč. Proti polnoči ju je zdramil učitelj Dachs. # # # Učitelj je stopil k spečemu bogovcu in mu posvetil v obraz. Agata je stala za učiteljem in je vzdihnila: »Kako je lep!« »Lep?« se je ozrl učitelj strmeče po njej in jo jedva prepoznal. Ker pa je bil star in izkušen, jo je pregledal, pokimal z medlim nasmehom in dejal. »Kako bi bil grd človek, ki je videl smrt! Tudi ti boš dvakrat cvetela, ko jo boš videla.« Deklica je prebledela in vprašala plaho: »Zakaj govorite o smrti?« Ni odgovoril. Zato je odstopila in se obesila rahlo Erazmu za roko. Učitelj pa je bridko motril nezavednega bogovca in mrmral temno. Ni bil popolnoma trezen. »Spiš, Baertl. Prav. Saj nimam najboljših vesti, da bi ti jih moral povedati. Le to me skrbi, kako bo jutri s teboj. Dein Stark in Gottes Handt. Da boš vztrajal do zadnjega, si obljubil. Zares, prav po besedi si odlašal do zadnjega. Sodca si pričakal in bojce.« Kimal je z glavo in govoril kakor prej: > Spi, Baertl, to noč še smeš. Toda jutri bo treba na pot. Karlovec ni blizu in Zrinski so daleč. Kako boš dohodil? A da bi vsaj vedel, kam te skriti za silo v teh zimah, pa ne vem. Vem, pa se ti bo grajalo. V svinjaku pri obnožnji na Beli.« Stopil je k mizi in vprašal, ali je še kaj vina. Erazem mu je ponudil poln vre. Učitelj je pil dolgo. Potem je menil proti mladeniču. »Hrani s pijačo. Potrebna nam bo.« »Ne pijem!« — se je uveljavil Erazem. Učitelj je zopet stal ob bogovcu in govoril: »Pri obnožnji v svinjaku, sem rekel, Baertl, če se ti grajalo ne bo. Druge strehe ne vem. Pa se ne pohujšuj nad menoj. Vsaj pred vozo te otmem. Ponesem te, če treba, kakor mati hlapčiča v plenah. Na Beli te ne bodo iskali. Za Brdo pa si je baron že umil roke.« Prestal je za trenotje. Nato pa je vprašal čudno živo, iz svoje dobre volje: »Morda ti ni prav tako? Kakor hočeš. Imaš še drugo pot. In do jutri imaš čas. Umri!« Agata je zastokala od bolečine. »Ne nori,« je menil učitelj, »ali sem rekel, naj umre. Ne boj se zanj. Orožniki ne umirajo v spanju in nemi. Umirajo v boju. Pa še tedaj kličejo pred smrtjo svoje matere. In Baertl je še ni.« Zopet je pil. Omočen se je nato sesedel za mizo. Že drema je je rekel: »Preden se zdani, me zbudita, da pojdem v Kranj. Komisarji so v mestu, ki je vse polno žalostnih obrazov. Tudi prosjakov se je nateplo na vsak vogal. Vsi krmežljavi so. Naj vidijo komisarji in sveti Ljubljančan vsaj enega, ki bistro gleda in ni žalosten. Johannes Dachs bo taisti. Pa za noge naj ga obesijo, če ga bodo pogodili, da je.« »Bogovčev Ulises,« se je trudno nasmehnil Erazem. Sedel je zopet za knjigo in bral. Onstran je sedela Agata. Erazmov meč je ležal na mizi. Meč, prečudni hlap-čič, gol in brez plen, med možem in ženo z nespočito krvjo . . . sam, sam, bridek . . . In le še zunaj v polju razpelo otročnic je še samotneje in bridkeje trpelo v temi in laježu volkov, ki so se bili zatekli od koroške strani v gozdove za Brdom . . . IZ ZBIRKE »ZEMLJA«. STANKO MAJCEN. MURSKO POLJE. Tam so trgi, tam so mesta, v čistem soju sonca so, čoln lehak te ziblje v vodi, zlata vse do konca so. In bogastvo in brezdelje, tuj in blagrovit to rod, ponedeljki so nedelje in prosjak gospod. čoln lehak te ziblje v vodi, v čist vtaplja se pokoj, čisto tone leto v vodi, nagne zlat se sad in soj . . . GOSTU. Visoka jesen, čista do zvezd, po jabolkih dišiš, po senu. Kdor blodiš leden sred križev, sred cest, pod streho, pod varno, na senu! Že dalj se jasni, že sad rumeni in polni sta kasta in skrinja. In vince sladko iskri se gorko med bratci, drugovi, svetinja. Pokloni gospe se obilice te, darov nje ne zametu j mi! čistih je rok natočila obrok, za sladko bogastvo glasuj mi! IZ HLADNE KAMRE PRINESO. Iz hladne kamre prineso okrogle roke okrogel kruh. Molijo. Lomijo. Dobro je. Zvon razgiba tihoto, vas se nagne v mrak. Ko senca visoko zdaj topol plane v zrak. Stoji, stoji in se vrti na vse strani topol orjak. Kliče smrt, viče smrt in stiska srca. Mesec, čez vrt razlit, srebrna seje zrnca. Zibaje se zdaj grič zdaj dol prikaže v svečavi lune, zibaje se zvezdice straže opotekajo v noč, čez tomune. OBRAZI. CIRIL JEGLIČ. PISKA. (Mladi, radovedni Zori v spomin.) Premilostna grajska gospa ljubijo pse in imajo Buča, gospod Futschikati se radi poigrajčkajo z mucami, z debelimi, veselimi, in Flora, grajska teta, so kar do solz zaljubljeni v Peterčka, brkatega, ki je mucast in piha in je ljubosumen in v svedre repek zavija ko sam škrat. Hej, a stari vrtnar Vavrička ima piško, oj, nedolžno, majceno piško, da mu dela kratek čas! Zares fletna je ta piska in sam Bog mu jo je poslal. Je bilo že čez polnoč pa je šel Vavrička. da pod kotlom na ogenj pogleda, ko so tako strupene te zimske noči. Ledene sveče nič dobrega ne obetajo in lovci, ki so videli v Gozdiščih že medveda, ki je prilezel iz brloga, prorokujejo, da bo še huda zima. Kurjava pa nič ne zaleže; komaj za štiri ure še strpi gorkota, potlej pa, in še preden jutro napoči, že rožice-ubožice v cvetlič-njaku kar drgečejo in jedva dišejo. Va^ vrička pa tudi že nekam težko vstaja sredi noči; oh, kaj bo, kaj bol Ježešmarija! in ti čepi na pragu pred cvetličnjakom, drob-čkana in uboga, ter se že kar trese od samega mraza. » Sirotka, piska moja, kaj ti pa je, da tu čepiš?« Malko je zganila z glavico, rekla: »Kok, kok!« in ga tiho, žalostno pogledala. »Ja, seveda te zebe, živalca nespametna,« jo je sočutno pokaral, »ampak kam te je radovednost gnala, da si se šla potepat, kaj! To ni lepo, ko si še tako mlada, da ponočuješ! Glej, druge kurice in purice že toplo spančkajo — e, kar povej, zakaj pa nisi šla v tisto izbico nad svinjakom? Saj si naša, ne?« Vzel je ubožico v naročje in jo je spoznal po nožici. Nak, graščinska ni in oskrbni-kova tudi ne! Oskrbnikove piske nosijo prstan na nožici. Odkod se je pa potlej zatekla v ta samotni vrt? Ona je pa še bolj žalostno in bridko povedala: »Kok, kok gre meni na jok! Usmili se me, če imaš kaj srca!« »O, kar brez skrbi, kokodajček moj,« je nato dejal stari Vavra, »bomo pa že kako naredili! Ce si kaj pridna in marna, kaj?« »Kok!« je zdrhtela piska. In jo je nesel v cvetličnjak, kjer je v topli soparici dehtelo po vaniliji, jegličih in vijolicah, po zelenju in cvetju. »Potlej pa že, če si pridna! Ti bom kruhka prinesel, če si kaj lačna, le počakaj, in ti bom na mahu postlal, da boš med rožicami spančala ko prepelica v cvetoči detelji. Oh, seve, ker si pridna, srček moj! Veš, pa sem nekoč imel ježa, sila hvaležen je bil ta jež. Tam na kompostišču je revček prezebal in mrl od lakote, ker ni bilo ne polžev ne mrčesa. No, pa sem ga vzel v rastlinjak, da bi miške lovil in črviče hrustal, kajti 231 BALADA. TINE DEBELJAK. Jezero buči med gorami. čolnar vesla z bolnimi rokami, z mrtvimi očmi bega nad vodami. Iz globin kot zvon potopljeni zvoni. . . Čolnar vztrepeče — vesla zadrži — Iz globin kot zvon potopljeni zvoni: — Brez smeha begati, dragi, je hudo! Vkradla sem ga, ko si me pahnil v vodo! Če hočeš smehljaj, me poljubi na oko. — Čolnar se nagne prav nad vodo in oči. Iz globin kot zvon potopljeni zvoni. . . Iz globin čolnar se mrtev smeji . . . ČRNI DIJAMANT. MIRKO PRETNAR. Samotno je jezero in jaz samotar ob njem stojim; gledam v dalje in molčim. Z onega brega sem me pozdravlja solnce. Da bi bilo med menoj in njim le jezero in gora! ZEMLJA. STANKO MAJCEN. POŠTA. Kaplje mojega srca in kaplje tvojega srca na eno nit nanizane. Kako to v burji trepeta, prijema se in kliza . . . Kot ptičke so na žici o črne kaplje te. Se poti križajo, se žice nižajo in z burjo trgajo se za oblak. Hite, hite to eno pot, ne morejo zaiti, med srcema na drogih, med srcema na drogih ne morejo zgrešiti. ODISEJ. Kedaj te ugledam, streha v dimu, streha, ki dež od nje kaplja? Streha pod zvezdami, streha nad dobro mislijo? Na podboj naslonjena, ž njim na roki, meri svetlobo časa s pogledom, korak daljine s srcem, utrip bližine ji duša da. Je ogenj zaneten, prasketa; kot natrkljan stebri se dim v višavo. Komu li mar, da sive telesa neba, kale se zvezdne poti in mesec skozi »bukovo dušo« moten preliva svoj motni sij! Toplo je, po slivah diši (suši se zvesti sad) in nad pepelom pripravljena pruka. Sedimo! — Pa saj si ti sama, ti in on: pravkar še duh, izbljut, zgoščen, samo gledanje v daljavo, čakanje samo, brezupno, tja do roba zarje . . . Sedimo! Večerja vre — ne druge bluze! N aj ti vidim do golobic, do rdečekljunih golobic v zavetju . . . In pokaži ga, prigretega kot v gnezdu, prižetega, pripetega na tisto srce žensko: Njega! STARA PESEM. Solnce, mesec, zvezde zibelko obkrožajo. Zibelka, o vedno manjša, mož, o vedno večji. Z brado govoriš, iz oblakov misliš . . . Zibelko pa še obkrožajo 267 solnce, mesec, zvezde.