UPOKOJENCI IN DRAGINJA
Shajamo, ker smo skromni
Draginja prav gotovo udaripo žepu najprej tiste-ga, kiima najmanj. Medte-mije tudi veliko upokojen-cev, saj njihovi prejemki vse bolj in bolj zaostajajo za bezljajočimi cenami; Med sedanjimigeneracija-mi upokojencev je za na-meček še dosti takšnih, ki morajo preživljati tudi že-no, sajženske nekdaj niso bile tako množično zapo-slene kot so dandanes. Tako mora erta pokojnina zadoščati za dva. Nekaj smo jih povprašali, kako kaj shaja/o z bolj ali manj tankimi kuvertami, ki jih poštar prinaša vsak me-sec.
JANEZ KOŠENINA (77 let):
»Stroški za hrano se vse bolj in bolj zajedajo v pokojnino, čeravno ta ni med najmanjši-mi. Dobivam 17tisočdinarjev, vendar mora zadoščati za dva. Vrtička nimava, tako je treba odšteti denarce za vsako veji-co peteršilja. Ali varčujeva? Kje neki: jesti morava, stano-vati tudi; na dopust ne hodiva! Za nameček so stanovanja v Stari Ljubljani neudobna z vi-sokimi stropi in jih človek ni-kakor ne more pregreti, pa naj še tako kuri, kurjava pa straš-no veliko stane. Ni kaj, naš standard je precej spolzel navzdol - sicer pa smo bili va-jeni že tudi kaj hujšega.«
STANE   FLEGAR  (82  let):
»Celotni družbi gre prav goto-vo za nohte, zato se ne bi pri-toževal čez svojo pokojnino. Z
zeno sva zadovoljna, lahko si privoščiva marsikateri izlet v planine pa tudi na morje hodi-va. Res je draginja, vendar sva skromna in tudi žena zna vsak dinar dobro obrniti, pa je na-ma lepo, zlasti zavoljo trdnega zdravja. Nekateri so s svojimi prejemki resda že pravi reveži, vendar pa je vsakdo sit, oble-čen in ima kje živeti.«
DUŠAN VERBIČ (73 let): »Povprečne pokojnine so re-snično sila skromne, saj v kra-jevni skupnosti Stara Ljublja-na bojda ne dosežejo niti sta-rega milijona in z njim se dva resnično že težko prebijata iz meseca v mesec. Sam imam pokojnino   nekdaj   vodilnega
aeiavca v gospoaarsivu, ven-dar moram reči, da si z ženo razen vsakoletnih počitnic na morju kaj drugega ne privo-ščiva. V gostilne sva že davno prenehala hoditi, ker so pre-drage.«
LEON KAVČNIK (86 let): »Ko sem bil mlad, so me krstili za zadovoljnega Kranjca in to sem ostal navkljub skromni pokojnini. Če nimaš kaj spre-meniti, se pač vdaš usodi. Imel bi razlog, da se pritožim, a ni-
ma smisla. Glavnina prejem-kov gre za gospodinjstvo, edi-no, kar si privoščim, pa so vi-kendt enkrat pri hčeri na mor-ju, drugič pri daigi hčeri na Notranjskem. Sicer pa smo upokojenci skromni in bogati dobrovoljnosti, pa gre. Čudi-mo pa se, od kod nekaterim
kupi denarja, da si privoščijo naši družbi nerazumljiva, 6a ne rečem tuia razkošja.«
MILKA ADAMIČ: »Nekateri na veliko pišejo, kako je ne-mogoče živeti s starim milijo-nom, jaz pa z njim prav dobro shajam pa še za vnuka mi kaj ostane. Treba je znati obračati denar; kupovati malo, a do-bro, porabiti vso hrano, ki jo kupiš, tudi koščka kruha ne vržem proč; preveč živ je v meni spomin na lakoto v otroštvu. Ljudje pa so danes preveč razvajeni, nikoli jim ni zadosti in nimajo pojma, kako hudo je bilo v stari Jugoslaviji in koliko revežev se je potikalo naokoli. Kljub draginji nam gre vsem dobro, le zavesti o varčevanju še mnogim manj-ka. Jaz si na primer pozimi grejem en sam prostor, pa je v redu.«