Josip Fischer. Neusmiljeno ie začela smrtna kosa mahati po učiteljih celjskega okraja. Komaj je minilo nekaj tednov, kar smo položili v grob tovariša Košutnika, že je zaplapolala črna zastava raz šolsko poslopje v Št. Pavlu. Bliskoma se je raznesla po vsej Savinjski dolini pretresljiva novica, da je nadučitelj Fischer v nedeljo, dne 23. februarja nenadoma umrl na šenu. Velikanski in veličasten je bil njegov pogreb. Množica domačega prebivalstva, nad 60 učiteljev in učiteljic, mnogo njegovih prijateljev iz vseh krajev Savinjske doline se je zbralo ob njegovem grobu. Tiha žalost, ki se je vsem brala raz obraza, je prekipela v solze, ko je domači župnik v ganljivih in spošlljivih besedah vzel slovo od pokojnika. Meni je pa bila naložena bridka naloga, da sem se poslovil od Djega v imenu tovarišev in tovarišic. Te- žko sem se odzval temu pozivu. Hudo mi je bilo govoriti ob odprtem grobu tovariša, ki mi je bil obenem mil pobratim in sošoLec izza dijaških let. Mal spominek naj Ti, dragi mi pobratime, napišem tudi y »Tovarišu«! Zdi se mi, da si s tem olajšam srce. Spoznala sva se leta 1879., ko sva kot Hletna dečka vstopila v pripravljalni tečaj mariborskega učiteljišča. Skupaj sva stanovala. Ti si bil takrat čvrst dečko, zdravih, svežih lic. Pogosto Te je obhajalo globoko domotožje, kakršnega še nisem videl pri nikomur. Kako sanjavo se je oziralo Tvoje modro oko »nazaj v planinski raj«, v Tvoj rodni Gornji grad! Mene, ki sem prišel iz zaprtega hrastniškega jarka, so mikali novi vtiski. Lepa se mi je zdela veličastna mariborska stolna cerkev. »Oh, naša je lepša in večja«, si vzkliknil Ti. Široki hrbet zelenega Pohorja Tebi ni ugajal. »Moje Savinjske planine to ti je vse kaj drugega! Ta deroča Drava, kaj to! Srebrnočista Savinja z bistrimi postrvicami, to bi moral ti videti!« To hrepenenje po domači grudi Ti je ostalo do smrti. Vsako leto si moral pohiteti v svoj Gornji grad, da si se oddahnil pri svojih ljubljenih sorodnikih, da si se okrepčal v čisiem domačem zraku. V enem oziru Ti je bila usoda mila. Ko si postal učitelj, Te je samo za malo časa posadila doli ob Sotlo, potem pa Te je presadila gori ob bistro Savinjo, da si lahko gledal svoje Ijubljene gore. Tako je moralo biti, ker Ti bi bil drugače usahnil kakor rožica, ki ji primanjkuje vode. Po vrsti si služboval pri Ksaveriju, v Ljubnem, na Rečici in v Mozirju. Potem si se preselil doli ob Bolsko, najprej na Vransko, od tam pa za nadučitelja v Št. Pavel. In na tej krasni točki Savinjske doline Ti je rostlana Tvoja posledna posteljica. Mirno je teklo Tvoje blago življenje. V strastnem hrupu človeške družbe za Tebe ni bilo mesta. V mirnem zavetju, bolj zase, za svojo Ijubljeno familijo in za izročeno Ti mladino si živel in deloval. Vglabljal si se v krasoto prirode. Oh, kako globokočuteče si znal čitati iz prekrasne »knjige prirode«! Kot vzoren oče, kot izvrsten učitelj in vzgojevalec si se globcko zamislil v tajinstvenosti človeške duše. Bil si dober dušeslovec; odlomek svojih filozofskih šudij si svoj čas tudi objavil. Tvoj značaj je dičila fina plemenitost. Prepira nisi maral. Če Ti je kdo zagnal poleno, mu ga nisi vrgel nazaj. Za to si bil preiin. Rajši si potrpel, akoravno Ti je srce krvavelo. Onim, ki so Te žalili, si sproti odpuščal. Tovarištvo si visoko cenil. Prej si bil ud Gornjegrajskega in zdaj Savinjskega učiteljskega društva, ki ga je ustanovil Tvoj še živi tukajšnji prednik. Bolehavost Ti je zgodaj naredite globoke zareze v Tvoje telesno zdravje. A Ti se nisi mogel ozirati na to. Nisi še bil na cilju. precejšnji košček življenja si bil namenjcn še prehoditi. Kar plane nenadoma kruta smrt po Tebi. Veliko solza. veliko obupa si provzročila, o srepa smrt! Sprejmi, dragi mi pobratime, moj poslednji zbogom! Franc Brinar.