ERICH PRUNČ PESEM MIKLOVE ŽALE A častli \ zletijo iz naročja mojili misli ptice z dolgimi vratovi hrepenenj. Neme krožijo nad belimi okostnjaki hiš. ki jih glodajo stekleni psi dežja, iščejo v pepelu sledove svežih stopinj. Utrujene se vračajo med veje duše. Pozno v noč si pojejo temne, otožne pesmi o belih vrtovih, 0 ajdi na toplih nedrjih bakrene zemlje. II Iz mojega telesa rase divja trta janičarjev s toplimi grozdi lepke krvi, z očesi iz slepe groze. Njiva sem. ki brana bolečine ji trga maternice za tuje seme. Jalovi dež strasti svinčeno vame pada. III S krivimi meči sinov pošiljam pozdrave, samotna, kot žalost polnočnega morja s temno cvetočim dnom pod jadrom belih hrepenenj. Rezila prosim za otroško pest domače zemlje, za solzo vode iz sesutih studencev. 608 IV A racam se. Pod ranjenimi podplati kot rdeči nageljni cvetijo kamni. Pot gori — pijana tiliib ognjev njen e bližine. Oči pokrivam z roso teme. V Zidam ji. z opeko i/, žgane krvi bogat, ponosen dom. vezeni slemena z mrežo svojih žil. Slepim stenam vpletam blaženo toploto ženskih prsi. Kot sonce na visokem čelu dneva stoji, čutim, kako med žametnimi prsti postaja vse bolj težka, dozoreva kot neizprosen glas samotne smrti. ŽALIKŽENE I I.iina spi z glavo pod temnimi perutmi sanj. Zvezde iz medeninaste sredice noči zamolklo molijo srebrne rožne vence. V razčesanem zlatem slapu breze žalikžene si pletejo pesmi v lase. 609 II V belo platno vtkane nosijo srebrne tihe ure. Zlate prstane jim kuje mesečina, vstavlja kamne iz mehkega ognja žalosti. V dlaneh zorijo besede iz trpke resnice, težke kot biseri v ranjeni školjki. 111 Počasi umirajo besede. V njihovih očeh ugaša mlad Ijubičast plamen. Pepel polzi v krhkih belili kapljah preko zenic. V sencih, vse bolj in bolj prosojen, usiha votli topli ritem bolečine. V ustih poje nema ptica. ŽEJA Udarjani na suhi bron sonca. Sntidim sledove izžganih vek na slanem čelu zemlje. I ipljem po lepljivi rani pijanih muh. S slepim nožem trgam raskavo dlan njive, z usahlimi studenci močim nebu mrtvi, topi dlesni. Bulam ob nemi bron sonca. 610 Gustaa v J a nusch V MESTU Ko sem prišel v mesto. sem videl veliko hiš, ki so imele velika okna. videl sem avtomobile, veliko ljudi. ki so hiteli in mimogrede občudovali razkošne izložbe. Nikjer pa nisem videl češenj v cvetju. Prihodnjič bom vzel nekaj cvetja S seboj. OČI Včeraj sem bil v mestu in tudi v kavarni. Vsi ljudje, ki so imeli rjave, sive in črne oči so brali. Samo deklica, ki je imela modre oči ni brala. Večkrat so se srečale najine oči in v njih sem doživel hrepenenje pomladnega cvetja po soncu. nežnost in pesem prve ljubezni, veselje žuboročega potočka in razigranih metuljev poleti. tudi žalost jesenskega vetra na umirajoči livadi. Ko je odšla. sem bil žalosten, ker je vzela veliko življenja s seboj. 611 SPOMINI III ko je pomlad oživela - ko je pognala spet t i sla roža, ki je lani jeseni stara odcvetela — mlada in lepa kot redkokdaj prej — tedaj sem mislil na svojo mater, ki je lani umrla. STOL Skozi ozka hišna vrata sem vstopil v sobo, prižgal luč in sedel na klop. Stol, na katerem je sedela včasih mali je bil [»razen. Odnesel sem ga iz sobe. ker sem vedel, da matere ne bo več nazaj, ker lani je umrla in zdaj počiva tam na pokopališču. 612 HREPENENJE Draga — v tvojih temno rumenih laseh se je ujelo sonce -in zdaj /arijo. I voje ustnice so rdeči nageljni in zdaj cvetijo. I voja postava je sončnica polna življenja in zdaj rodi. Daj. pridi v mojo prazno sobo in podari mi svoje sonce, svoje nageljne, svoje življenje in v meni ho rojstvo. bo vstajenje že davno mrtve krvi. M a r k o K r a v o s PLESI, VILA! Na rezilu meča pušča vila rdeče stopinje. Svilenih gibov pleše pesem pleteno iz krikov. Jaiitarne prsi so mrzle, telo pa ji v potu zdrhteva slast do opoja. V rokah ima dvoje cvetov, mrtve oči svojega viteza, ki jo je videl golo. Na rezilu meča pleše vila svoj mavrični jok. 613 FANTAZIJA PO SREČNEM LOVU (afriška pesem) Ahoj. ahoj, večer ima nosorogove oči, debelokoži strice je mrtev. Alioj. alioj. ne tepta več trave, ne podira nam lovcev. Ahoj. alioj. padel je v sivo jamo z velikimi, velikimi koli Ahoj. ahoj. z ostrimi koli Kuvvaja oh blatu Leba-ta. Ahoj. ahoj. tolsti strice je padel v past, zdaj kruli v naših trebuhih. Ahoj. ahoj, rog njegov na sredi vasi, odganja glad in hude duhove. Ahoj. ahoj! VOJNA PESEM Obšel sem vse zasede, preplaval reko. v goščavah lazil. Zdaj sem tu. Roka je krvava od tuje in lastne krvi. Naloži na ogenj, zebe! Svobodo sem srečal tam spodaj. \ ršala je skozi temno mrežo glasov. Bila je visoka, vsa bela, s svetlo koso na rami. Naloži na ogenj. zebe. Reci mi kaj. 614 SAMOMORILKA Vse vode tečejo k tebi polja so ra\ na zemlja je mirna Ko boš jutri hodil ob reki pridem k tebi na velikem mrzlem konju Morda bom še iskrica topla morda le hladna pa me stisni stisni k sebi Potem boš odšel in me nič ne poznal saj to že davno vem Voda bo v ustih v prsih tišina a med rokami odtis tvoje glave BOLNICA Njen veliki obraz se zapira v trudnost. Nočem je videti same. Reci ji. da je sonce in da so ptice na oknu. Reci ji, da jo pobožam preko krvi in telesa. Nočem je videti same, kdor osami. umre. Svet postaja tišji: v zrklih m režijo veje. daljni duh po macesnih. Ona se oddaljuje. 615 VOJAK T/ven easa, izven sebe, nepremakljivost sveta, \ reteno teme. Sredi misli nenadoma — cltilm po rožah, duh po smrti zalesketa igla iz stekla. \ jarku gnije otrok. Senca postaja blaznost. odbija se ti od stene in temni. Sedemkrat osem. osemkrat sedem. kletev krat kri. ŽAREK Zudiši kot pri dekletu in je decembrski žarek. droben in trpek in svetel. Dlani so mi mehke, v njih je vgnezdena zemlja. belo golobje jajce. ki čaka pomladi. Upam v zeleno toploto. varujem krhko lupino, /ibljeni svoj veliki plod. V prsih me zati.šči mlado mleko. JUTRANJI VLAK Ljudje brez potez na obrazih. le z zadnjo toploto v mednožju. Vonji so spremešani, noč jih je zravnala in dodala svoje. Nihče ne ve. da diha. Vsak je sebi vse. 616 ZELENI SMEH Na mrzli plošči se sluzasti čas zvije v jezico. Voščena trava pegaste žuželke penasto se smeje na ves glas vrešči Moja deklica je na seciraj mizi, v d rob se ji krvavi nož zažira in v salo njenih belih prsi. 617