D 2 05 VlHWJ;K Če bo vsak član nove velike družine dal svoj doprinos, nam se ni bati jutrišnjega dne Leto 1973 je bilo nekoliko manj razburljivo kot prejšnje. Vreme nam je veliko bolj »služilo«, in je bilo manj problemov z realizacijo letošnjega plana. Imeli smo težave z naraščanjem stroškov ob zamrznjenih cenah. Sredi leta je sicer prišlo do sprememb v cenah gozdnih sortimentov, vendar le v takšnem obsegu, da smo že ob uveljavitvi vedeli za njihovo zastarelost. Medtem ko so se druge sorodne organizacije odločile za izvoz gozdnih sortimentov, kjer so dosegali višje cene, smo se na našem področju uspeli sporazumeti z lesno industrijo, da izvoz omejimo samo na drobne sortimente v interesu obeh podjetij. S tem smo preprečili pomanjkanje surovin za domačo industrijo. Seveda se bo moral ta izpad dohodka nadomestiti. Letos smo uspeli realizirati nekaj pomembnih objektov, ki smo jih zasnovali preteklo leto. Tako smo izgradili nove ceste, nekaj pomembnih turističnih objektov, kot so: samopostrežna restavracija na Mali Kopi, komunalno infrastrukturo, to je elektriko, vodo in dostopne komunikacije. V tej sezoni bodo začele obratovati tri nove turistične žičnice. Zal pa še nismo uspeli bistveno povečati nočitvene kapacitete, kar bo naša bodoča naloga. V pogonu in rednem obratovanju je naš največji objekt, tovarna ivernih plošč, ki je rezultat skupnih naložb več partnerjev. Seveda se je s tem še bolj povečala naša odgovornost za pravočasno dobavo surovine. Polni učinek tega velikega objekta se bo pokazal pri dohodku združenega podjetja šele letos. Leto 1973 predstavlja pomemben mejnik v povezovanju našega podjetja z drugimi gospodarskimi organizacijami. Tako je prišlo do ustanovitve konzorcija med gozdarskimi in lesno predelovalnimi podjetji v severovzhodni Sloveniji. Žal ta konzorcij ni zaživel v polni meri, tako da je ostal več ali manj na papirju, predvsem po krivdi organizacij izven našega območja. (Nadaljevanje na 2. strani) O.iiez cest in tiuUivijvv ni p tih vtltt vsti na Unteiijah Do ustanovitve podobnega konzorcija je prišlo v slovenjegraški občini med nekaterimi gospodarskimi in drugimi organizacijami z namenom čim hitrejšega in urejenega razvoja turizma. Rezultati še tudi tu niso povsem vidni. Morali bomo založiti vse sile, da bo v bodoče bolj zaživel, saj samo tako bo dosegel svoj smisel. Največji korak naprej je odločitev kolektiva, da poveže svojo usodo s kolektivom področnega Lesno industrijskega podjetja. Združili smo se v enotno podjetje. Nadaljnjo pot razvoja bomo načrtovali skupno, kar se bo pozitivno pokazalo za razvoj celotne regije. S to združitvijo smo uresničili večletno prizadevanje obeh kolektivov. Sedaj pričakujemo lepšo prihodnost. S to odločitvijo sta oba kolektiva in tudi združeni gozdni posestniki pokazali svojo zrelost. Na nas vseh pa leži, da bomo s prizadevanjem slehernega to dejanje tudi upravičili. To je toliko bolj pomembno, ker se bodo po nas zgledovale tudi druge sorodne organizacije. Pri povezovanju smo dosegli še en pomemben korak s tem, da smo sklenili samoupravni sporazum o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z največjo trgovsko-proizvajalno organizacijo lesne stroke v Sloveniji — s Slovenijalesom. Ta sporazum bo veljal s 1. januarjem 1974, tako da se bodo pozitivni rezultati pokazali v prihodnjem letu. Vsa povezovanja bi bila manj uspešna, če ne bi sledili sprejetim ustavnim amandmajem. Ustanovili smo temeljne organizacije združenega dela s kvalitetno spremenjenimi odnosi v obeh dosedanjih podjetjih. Šele ob teh spremembah so dozoreli pogoji za fizično združitev, saj to ne pomeni več zmanjševanja svobode posameznih delov enotne organizacije združenega dela, temveč obratno. Pridobile so večjo samostojnost, večji vpliv na razvoj celote, večjo stimulacijo za uspešnejše poslovanje. Morda se še ne zavedamo vseh pomembnih dogodkov v pravkar preteklem letu, ki bodo usodno posegli v življenje kolektivov. Eno je gotovo: če bomo uresničevali začrtane cilje, potem lahko pričakujemo samo lepšo bodočnost in boljše uspehe bodočega podjetja ter korist vseh članov delovnega kolektiva — uspeh svojega dela. Ob vstopu v novo leto 1974, ko se bodo morale pokazati vse pozitivne komponente naših odločitev, želim, da bi sleherni član velike družine dal svoj doprinos. Ce bo tako, potem se nam ni treba bati jutrišnjega dne. Prav tako se zahvaljujem vsem članom kolektiva in gozdnim posestnikom za njihovo požrtvovalno delo in sodelovanje ter želim vsem v novem letu še veliko uspehov. Janez Gornjec, dipl. inž. gozd. V soboto, 8. decembra se je zbralo v Slovenjem Gradcu veliko mladih iz vse Slovenije, med njimi pa so bili tudi pripadniki JLA. Mladi so pri- šli iz vseh krajev, kjer so se v Umetnostnem paviljonu v Slovenjem Gradcu udeležili prireditve ob koncu tekmovanja občinskih konferenc ZM in garnizije JLA za odličje »22. december 1973«, ki sta jih pripravili RK ZMS in poveljstvo ljubljanskega armadnega področja. Dopoldan so bili gostje navzoči pri otvoritvi razstave partizanskega tiska v Muzeju ljudske revolucije, ki prikazuje njegov razvoj od II. zasedanja AVNOJ do osvoboditve. V Umetnostnem paviljonu pa so odprli razstavo akademske- ga slikarja Janeza Pirnata iz Ljubljane in razstavo fotografij »30 let JLA«. Poveljnik ljubljanskega armadnega področja, generalpod- polkovnik Franc Tavčar-Rok se je pogovarjal s predstavniki mladinskih organizacij in vojaki o skupnem sodelovanju med armado in mladino pri uresničevanju koncepta splošnega ljudskega odpora. Popoldan pa je generalpodpolkovnik Franc Tavčar-Rok s svojimi sodelavci obiskal Blat- nikovo kmetijo na Vrheh pod Uršljo goro. Tu se je srečal z gospodarjem Ivanom Krajnčanom, obiska pa so se udeležili tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine Slovenj Gradec ter nekateri kmetje in predstavniki GG in KZ. Najprej je predsednik skupščine občine Slovenj Gradec inž. Peter Planinšeč, vse navzoče seznanil z uspehi in težavami, s katerimi se srečujejo zlasti hribovski kmetje, o tem pa so veliko govorili tudi kmetje sami. Generalpodpolkovnik Franc Tavčar-Rok je bil tako seznanjen, da je v slovenjegraški občini še vedno okoli 2600 kmečkih gospodarstev, od katerih je še okoli 1000 čistih kmetij, in da je od tega le dobra polovica sposobna sodobno kmetovati in stopiti na pot hitrejšega, predvsem pa preusmerjenega razvoja kmetijstva. V razgovoru so kmetje opozorili na marsikatere težave, s katerimi se hribovski kmetje še danes srečujejo. Na teh kmetijah je še 15 odstotkov kmetij, ki nimajo naslednika, da je cestna povezava med temi kmetijami še vedno slaba, čeprav se gozdno gospodarstvo trudi, da bi vse te kmetije povezali s cestami, s tem pa bi do njih prodrla tudi mehanizacija, brez katere si ni mogoče zamisliti prihodnosti naših kmetij. Direktor kmetijske zadruge inž. Ivan Uršič je v razgovoru povedal, da je kmetijska zadruga v zadnjih letih namenila velike vsote denarja kot pomoč kmetom pri nakupu kmetijske mehanizacije, vendar ostaja ta denar neizkoriščen, kajti te mehanizacije zlasti traktorjev ni mogoče dobiti. Kmetje sami pa so tudi opozorili na težave, s katerimi se srečujejo pri nakupu goriva. Povedali so, da to ni najbolj urejeno zlasti za tistega kmeta, visoko tam v hribih, kjer si ne more ustvariti zaloge goriva. Med kmeti, ki so sodelovali v razgovoru zlasti velja omeniti mladega gospodarja Ivana Glasenčnika, Zapečnikovega in Razborja. Z veseljem smo prisluhnili njegovemu pripovedovanju, kako gospodari visoko tam gori na Razborju, v tem strmem svetu med Uršljo in Pohorjem. Tudi njega je vleklo v dolino za boljšim življenjem, toda raje je ostal doma, kajti tudi kmečki poklic je lep. Najbolj zanimivo je bilo njegovo pripovedovanje tam, ko Predsednik skupščine občine inž. Peter Planinšec seznanja generalpodpolkovnika Franca Tavčarja-Roka o problemih hribovskih kmetij Generalpodpolkovnika Franca Tavčarja-Roka je zanimalo, kakšno je življenje kmetov tod okoli 2bvihaknik PRILOGA OB TEDNU GOZDOV Ob letošnjem tednu go zdo o Slovenjegraški gozdarji smo ob letošnjem tednu gozdov povabili k tekmovanju za najboljši spis o varstvu našega okolja vse učence osnovnih in srednjih šol na območju vseh štirih občin naše krajine. Nad uspehom razpisa nismo bili posebno veseli. Od dvaindvajsetih osnovnih šol so sodelovale le štiri osnovne šole. Mnogo več volje so pokazali dijaki na srednjih šolah, saj so sodelovale vse, predvsem pa gimnazija na Ravnah in ekonomska srednja šola v Slovenjem Gradcu. S tem razpisom smo gozdarji želeli vzpodbuditi pri mladini zanimanje in čut ter zdrav odnos do narave in našega življenjskega okolja nasploh. Nismo nameravali vzbujati pri mladini kakršnihkoli protiindustrijskih in protitehničnih namigovanj. Želeli smo le osvestiti mladino in nas vse o pomenu živega zelenja, o varovalni vlogi gozda, o naših vodah, ki postajajo vedno bolj umazane in mrtve, o našem zraku, ki postaja vedno bolj nasičen s prahom in nezdravimi plini, o našem življenjskem okolju nasploh, ki postaja vedno bolj ogroženo. Vemo, da so posredne negativne posledice razvoja civilizirane družbe nujnost in tudi to, da nas tehnika osvobaja in namesto nas opravlja razna zamotana in naporna dela. Človeški duh se v vrhunski tehniki spreminja iz vizije v materialno obličje. Sodimo, da razvoju tehnike skoraj ni meja. Nasprotno pa tudi vemo, da ne moremo razširiti našega elementarnega življenjskega prostora niti za ped. Razvoj tehnike pa gre ravno na račun našega življenjskega prostora in zdravega okolja. Vzpostavljati ravnotežje med naraščajočo industrijo na eni strani in zdravim življenjskim okoljem na drugi strani, pomeni skrbeti za naše življenjsko okolje. Gozdarji že dolgo ne gledamo na gozd kot na prostor, kjer pridobivamo samo les. Naša stroka postaja vedno bolj socialno-humano usmerjena, kakor to zahteva naš čas in razmere v današnji družbi. V nas je, da opozarjamo in se brigamo za varstvo okolja, čeprav ga včasih tudi sami kvarimo. Priznamo! Vemo pa, da ni časa za zamujanje in da se vsaka zamujena napaka izredno težko in z veliko izgubo časa popravi. Sicer pa rajši poglejmo nekaj misli iz spisov naših učencev, ki dovolj zgovorno kažejo, kaj misli o našem okolju naša mladina: »Leta so tekla in pod krošnjami starih dreves se je razvijala nova zgodovina.« »Spominjam se besed svojega starega očeta, ko sem ga vprašala, če se ne počuti osamljenega na planini: Poglej, saj nisem sam, moji gozdovi mi pojejo in nudijo mi varnost.« »Narava vedno bolj prehaja v človekove roke. Lahko jo varuje ali uničuje. Tega bi se morali zavedati. In če bi se vsakdo tega zavedal, bi naravo tudi ljubil in ji ne bi zadajal težkih bolečih ran.« »Na delavskih svetih se samo govori o morebitnih čistilnih napravah, toda dela se samo obljubljajo, v resnici pa se na tem ničesar ne stori.« »Matere in žene so tarnale o stanovanjih, ker niso smele odpreti oken, pa tudi zaradi oblek, ki so se hitreje umazale.« »Hiša se počasi ruši pod težo časa; les in zemlja sta polna svinca.« »Mislim, da bi morali ljudje bolj paziti na svojo okolje. To naj bi ne bila le skrb družbe, ampak skrb vsakega posameznika.« »Kmet, ki je visoko v gorah, črpa iz gozda življenje, da lahko z življenjem gozda živi sam.« »Gospod je s polnimi usti vprašal ženo, kam naj da vrečko in papir, v katerem je imel meso in drugo hrano. Čudno ga je pogledala, nato pa mu je odgovorila, ne da bi se dvignila z ležalnika: Kaj pa tako neumno vprašuješ? Jaz je vendar ne bom nosila nazaj domov. Vrzi jo proč, saj menda ne boš mazal sedežev v avtomobilu! Ubogal jo je, povrhu tega pa še zvrnil oglje s pečice na zeleno travo.« Andrej Sertel V naši prilogi o varstvu našega okolja objavljamo zaenkrat vseh osem nagrajenih prispevkov iz osnovnih in srednjih šol. Žirija je odbrala za objavo še pet nenagrajenih spisov naših učencev in dijakov. Objavljali jih bomo v prihodnjih številkah našega glasila. SVETLOBA TEMNEGA SONCA JE PADLA NA ZEMLJO Nekoč zelena pojoča dolina je zdaj zavita v rdeče saje. Namesto lesketajoče se modrine se z neba vleče siva nejasna megla, ki dela še sonce neprijazno. In tista ljubka prozorna rečica je umrla. Zdaj se vije po njeni strugi grozeča, težko tekoča gmota, ki požira življenje. Deblo pa je imelo samo še toliko moči, da se je posušilo. Preobrnili smo vsako ped zemlje, da smo iz nje iztisnili vse. Osiromašeno smo jo zavrgli in izkoriščali drugod. Napeli smo vse moči, da smo ji vzeli srce, vrnili pa niti poljuba! Zato se zdaj obrača proti nam in jemala nam bo kapljo za kapljo življenja. Naša sreča, so rekli, da je v udobju in brezdelju. Tri korake pred nami je ta cilj. Ampak takrat je bilo morje še peneče od čistosti, po cesti se je kadilo za konjsko vprego, na deželi je še dišalo po kravah in na planino si prišel samo peš ... Nerojena množica, ki čaka, da stopi na svet, bo živela od ljubezni, ali od umazanega zraka? Težko ji bo, to je gotovo, dali ji bomo življenje, vzeti ji ga ne smemo, ne, to bi bilo prekruto. Uničiti otroke in otrok otroke, to ni, za kar živimo. Svetloba temnega sonca je padla na Zemljo in grehot gobav človek je padel na kolena in se posekal. Obljubil je, da bo vrnil naravi vsaj del tega, kar ji je vzel. (Pa samo zato, ker ga je že začelo dušiti!) Polonca Smonig, gimnazija Ravne, 3. d SPREHOD PO GOZDU Pomlad. Gledam skozi okno. Zunaj sije sonce, drevje poganja mlado listje. Pred oknom je vrt. Tu rastejo prekrasno obarvane cvetlice. Nekatere so sinje modre, druge snežno bele, pa tudi rumene, kakor da bi se sonce zrcalilo v njih. Poleg njih pa so še rdeče v različnih barvnih odtenkih. V najbolj oddaljenem kotu vrta skriva svoje vijoličaste cvetove bezeg. Izpod njega se plaho ozira vijolica, ob njej pa modre spominčice, ki ne vem, kako so sploh prišle tja. Jaz jih že nisem vsadila. Nato se ozrem po sadovnjaku. Nekateri cvetovi so se že odprli, drugi se še sramežljivo skrivajo v popkih med mladim listjem. Ptički prirejajo »koncerte« po vseh drevesih. Na obzorju je nebo lepo modro, kot da ga je opral včerajšnji dež. Sonce je še visoko nad goro. S svojimi žarki me privablja na travnike in v zeleneče gozdove — ven! Na prosto! V naravo! Zdi se mi, da bom kar odletel v pomlad, kakor lastovka, ki nam jo pride naznanjat. Že hočem vstati, toda — joj! Začutim neko utrujenost. Niti sama ne vem, od kod je prišla. Noge nočejo in nočejo hoditi. Sedem na posteljo. Sklenila sem, da se najprej malo odpočijem, nato pa pojdem na sprehod. Res, vstala sem in odšla. Zavila sem po stezici v gozd. Toda glej! Nikjer ni papirčka, nikjer nobene smeti. Po tej poti je bilo vendar vedno vse razmetano. Na vsakem koraku so ležali papirčki, v katerih so bili zaviti bonboni, čokolada in napolitanke, a danes je vse čisto. Naredila sem še nekaj korakov naprej. Ob poti je stal hrast. Pod njim so bili zmeraj razbiti krožniki, skodelice in kozarci, neuporabne konserv-ne škatle, stari lonci in sklede, zamaški, rjaveče železo, prazne stekleničke in škatle zdravil, doze lakov in tube zobnih past ter podobni »okrasni« predmeti. Ampak danes ni tu ničesar. Pod hrastom raste lepa svetlo zelena trava, vmes pa ivanjščice in druge rože. Le kako se je moglo to zgoditi? Kdo je vendar odpeljal vse to? Prišla sem do jase. Tu je vedno ležalo nekaj plastičnih vrečk. Nedeljski izletniki so si tu pekli čevapčiče, vrečke pa so kar pustili. Danes tudi vrečk ni bilo. Kar čez noč pa tudi niso segnile, saj je znano, kako plastika počasi gnije. Odšla sem spet v gozd. Povsod je bilo vse čisto. Stopala sem počasi. Vdihavala sem svež zrak. Nikamor se mi ni mudilo. Naenkrat pa je nekaj zašumelo v najbližjem grmu, potem pa je skočilo mimo mene in vdir. Prestrašila sem se in odskočila. Toda joj! Spodrsnilo mi je in pričela sem padati v prepad. Padala sem, padala in končno padla na trda tla ob postelji. Pomela sem si oči. Saj to je nemogoče! Nisem spala, ne, nisem! Hodila sem po gozdu in vse je bilo čisto kot nikoli poprej. Cisto zares sem bila na jasi in potem sem se prestrašila zajčka. Zdaj pa sem naenkrat tu. Sicer pa lahko grem pogledat, če si že ne morem verjeti. Stečem po stopnicah in v gozd. Toda glej! Povsod ležijo papirčki, pod hrastom je še vedno prava razvalina neuporabnih predmetov. Na jasi še vedno ležijo vrečke. Vse je drugače kot prej. Da, res sem sanjala. Pogledam v nebo. Še vedno je sinje modro, še vedno je sonce nad goro, le da je sedaj že nižje, še vedno je okrog mene vse zeleno, povsod je pomlad. Okrog mene je narava. Le lepih sanj ni več. Sanj, ki bi se morale čim prej uresničiti, čeprav dobro vem, da se še dolgo ne bodo. Mogoče celo tako dolgo ne, da nas bo začela mati narava tepsti s svojo trdo šibo. Takrat se bomo šele pričeli zavedati, kaj smo ji storili. Sanjala sem prečudovite sanje. Rada bi jih še enkrat. Se bolj vesela pa bi bila, če bi to bila nekoč resničnost. Zdenka Grobelnik, Ekonomska srednja šola Slovenj Gradec MEŽIŠKA DOLINA Težko je opisati pokrajino, ki ti je ljuba in draga; pokrajino, ki jo je ovekovečilo že toliko znamenitih mož. Prežih je to napravil najbrž najlepše, toda tedaj so bile tudi naše hoste, lazi in odori bolj zeleni in lepši. Takrat zrak še ni bil nasičen z železarniškim prahom in v njem ni bilo svinčenih hlapov, ki se zažirajo v hoste in jih uničujejo. Tedaj, da, tedaj je po zeleni Mežiški dolini tekla Meža hitreje in živahneje; v njej je bilo življenje! — V tistih letih je dr. Sušnik zapisal: »in ljudje so ko lesovi postali!« Trdni kmetje so bili, lesovi so bili — strnili so se v eno z naravo, zaživeli so z zemljo v resnični harmoniji. Danes pa umirajo z lesom, sušijo se z njim. — Dobivajo pisma iz tovarn, v katerih jim sporočajo, naj pridejo po odškodnino. — »Ne, saj nočem denarja! Imejte ga za filter, s katerimi boste čistili zrak in vodo! — Denar nam ne rribre vrniti gozdov, ne more nam vrniti življenja!« Pa ni denarja za filtre, ni ga. Prah pa se še zmeraj zažira v drevje, Vvse kar je zelenega ter v človeka. In prahu se je letos pridružil še ogenj. Na pobočjih Pece in Uršlje gore so tako nastale nove ogromne rane, ki se bodo v desetletjih le stežka zacelile. Tam nekje pod Uršljo, na Strojni, v Topli, pod Peco, tam na trdnih kmetijah koroških rodov pa se v srcih ljudi širijo rane iz katerih neprestano kaplja rdeča, lepljiva tekočina, ki ji pravimo kri. Iz vsakega srca kaplja, noče se ustaviti — ne more se! Vztrajno kaplja, vse pogosteje iz vseh src, tudi iz Tomaževega. Tomaž je imel trden in premožen grunt, s katerim so se dobro preživljali. Imel je prikupno ženo Anco in dva otroka — Petra ter Mojco, tretji, Jernej ček pa je že zdavnaj pod rušo. Tisto pomlad so se ga tako zelo veselili. Odkar sta Peter in Mojca že skoraj odrasla, je bilo v hiši pusto. Pogrešali so otroški jok in čebljanje, zato so bili tako srečni, da se bo spet naselil v njihovi hiši. Tako težko so ga pričakovali. Aprila je Anca odšla v bolnišnico, da bi povila tretjega otroka. Želela si je sina. Dala mu je že ime: »Jernejček naj bo, Jernejček!« je tiho šepetala. Pa ni bilo Jernejčka; rodila se je deklica — mongolska deklica. Umrla je in z njo je umrla tudi sreča v Tomaževem srcu. Kako je preklinjal tiste klance in grape; kako zelo je preklinjal svinec, ki mu je zastrupil ženo in uničil otroka. Zanj ni ničesar več. Zanj je vse umrlo. Lani je pobralo Anco; Peter ter Mojca sta odšla — eden v Nemčijo, drugi v Ljubljano. Hiša se počasi ruši pod težo časa; les in zemlja sta polna svinca, vse je zastrupljeno, izgubljeno. Ostala bo le še »Dolina smrti«, siva in pusta s tovarniškimi dimniki brez filtrov. Dragica Juvan Zdravstvena šola Slovenj Gradec HRAST Hrast sem. Staro, osamljeno drevo v položnem bregu, ki se vzpenja ob manjšem mestu. Drevo sem. Človekov prijatelj, ladje, iz mene si naredi mizo Dajem mu les za domove, za katero je; izdela si posteljo v kateri se truden spočije. Drevo sem. Staro, ponosno drevo. Sto let je minilo, odkar je v meni vzklilo življenje — življenje hrasta. Sto pomladi zelenim in stoto jesen bo veter odnesel mojo rjavkasto, ponošeno obleko, ter jo položil na travo kraj me. Stojim tu sredi jase, na mojih vejah se spočijejo ptice, ko v jatah preletavajo gozd. Včasih me obišče žolna in me očisti nadležnih zajedalcev. Vsako pomlad si v zavetju vej napravi gnezdo drobna penica in pod mojim listjem pričnejo njeni mladiči prve samostojne korake. Poleti hodijo mimo mene ljudje, se ustavljajo in me občudujejo. Všeč sem jim, saj sem kljub letom in številnim strelam še nepoškodovan in imam trden les brez votlih mest, v katerih se tako rade vgnezdijo divje čebele. Otroci iščejo pod mano želod in se potem z njim igrajo. Večkrat me obišče veverica s sosedne smreke. Nabere si želoda za zimo in se vrne v svoje varno duplo. Tako stojim že stoto le- to. Ob mojem deblu so divjale vojske in divji požari so se zaman skušali polastiti mojega lesa. Še sedaj so vidni sledovi svinčenk, s katerimi so fašisti prekinili življenje petih talcev. Hrast sem. Sedaj že dvesto let stojim na tej jasi. Nisem več sam. Človek je ob meni postavil hišico in nasadil nova, mlada drevesa. Nič več se ne dolgočasim, saj se lahko pogovarjam z novimi sosedi. Mladi so še in neizkušeni, zato me s svojimi mislimi zabavajo. Sredi poletja je veter prinesel iz doline rjav dim, ki je vsem zaprl dih. Pljuča so kot okamenela obstala in dolgo nismo mogli vzdihniti. Mlajša drevesa so prebledela in žalostno povesila liste. Vendar je veter dim kmalu odnesel naprej in vsi smo zopet zaživeli. Toda dim je kmalu postal naš vsakdanji gost. Sosednja drevesa v gozdu so pričela veneti in izgubljati svoje liste in iglice. Najprej so podlegle smreke, kmalu nato bori, breze, macesni; sedaj pa smo na vrsti mi — hrasti. Mlajši sosedje že izgubljajo svoje liste, čeprav še ni jesen. Veter ves žalosten odnaša to naše življenje daleč naokoli. Čutim bližajočo se smrt. To ni tista prijetna smrt pod sekiro, temveč grozna smrt v dimu, ki dan in noč bruha iz visokih dimnikov nove tovarne. Pljuča mi hočejo zamašiti drobci prahu, plin pa se zajeda v moje liste, ki izgubljajo zeleno barvo in odpadajo. ČLOVEK!!! Tvoj pri j a tel j umira. Človek, ali slišiš klic vseh dreves, ki umirajo? Človek, veš kaj bo, ko bo propadel tvoj prijatelj — gozd? Človek, zresni se!!! In tako veter odnaša moje življenje, polagoma, list za listom in odlaga ostanke poleg mene. Vendar z mojim listjem odnaša tudi del človekovega življenja. Polagoma, leto za letom umirajo gozdovi in človek se vedno bolj duši v lastnem plinu. ČLOVEK!!!!! naj moja smrt ohrani pri življenju moje vrstnike po vsem svetu. Človek, prosim te, bodi prizanesljiv do gozdov. Človek!!!!! Umrl je dvestoleten hrast, katerega niso uničili ne vojske, ne požari in ne strele — uničil ga je strupen plin, katerega izvor si ti, najpopolnejše bitje ČLOVEK; vendar vedi da si tudi najbolj nizkoten, kajti moriš vse živo. Neuglašena kitara GOZD Kaj je gozd? Je to le beseda, ki se izgubi iz naših misli? Ne, to je življenje! Toda tega življenja mi ne znamo ceniti. Z razvijajočo se industrijo in z zbeganimi mislimi uničujemo to življenje. Narava slabi, njene moči pešajo, ne more se več upirati človeku. Ko v zimskem mrazu sedim na zapečku in dremljem, mi po glavi rojijo različne misli. Toda nikdar ne pomislim, kdo me greje v tem mrazu, kdo mi daje zrak. Moje misli so drugje. Vse naše nasilje s tehničnim napredkom premaguje z zadnjimi močmi gozd. Kljub temu nas spremlja kot prijatelj, daje nam zavetje, razvedrilo in še mnogo drugih stvari, za katere vemo in ne mislimo nanje. Kako dolgo bo še trajalo vse to? Ko veter zašumi med vrhovi dreves, v tihi bolečini gozda zaslišim pesem. Toda vsi te pesmi ne slišijo. Ptički pa čutijo to bolečino, ki nas opozarja: Človek, postoj, ozri se v nebo! Kaj vidiš? Vidiš temo. Črno temo, ki jo daješ meni za hrano. Ta strup ne bo uničil le mene... Tudi ti boš odšel z menoj v večni boj za življenje! Mi vsi tega opozorila ne slišimo, vse to gre mimo nas. Toda nekoč ga bomo slišali. Takrat bo morda že prepozno ... KUHELNIK Zvonko osnovna šola Franja Vrunča Slovenj Gradec VARUJMO SVOJE OKOLJE Človek veliko dela, njegovo okolje pa je v večini primerov onesnaženo. V takem okolju se slabo počuti, zato komaj čaka, da pride domov in si odpočije. Prosti čas preživi seveda vsak po svoje. Najraje pa se ljudje odpravijo v naravo, na izlete. Moj konjiček je branje knjig. Kadarkoli imam čas, vzamem v roke knjigo in berem. Tako mi čas hitro mine. Veliko pomagam tudi doma pri delu. K prijateljem in sošolkam ne hodim, ker nismo tako blizu skupaj. Za pot do njih in nazaj bi porabila preveč časa. Z njimi sem skupaj le takrat, ko gremo zjutraj v šolo in potem nazaj domov. Hodimo vedno po gozdni poti. S sošolkami in sošolci se zmenimo na poti o marsičemu. Vem, da bi bil marsikdo srečen, če bi bil na mojem mestu. Mnogi ljudje se odpravljajo v naravo na izlete in piknike. Take izlete si lahko privoščijo ob sobotah in nedeljah ter v prazničnih dneh. Nekateri vzamejo s seboj šotore in ostanejo tam več dni. Takrat se sprostijo in pustijo ob strani vse skrbi. Spominjam se nedelje, ko sva šli z mamo v Maribor obiskat mojo teto. Ura je bila devet, ko sva izstopili na glavni postaji. Tam je bilo veliko ljudi in tudi avtobusi so bili nabito polni. Potem sva odšli proti središču mesta. Tam je bilo pusto in prazno. Med potjo nisva srečali niti deset ljudi. Povsod so se dvigale sive stavbe, ki so dajale mestu še bolj mračen videz. Le tu in tam je bil še košček zelenega. Mesta, kjer naj bi bila lepa trava in posajene rože, so bila prazna in pohojena. Menim, da bi morali ljudje bolj paziti na svoje okolje. To pa naj bi bila skrb vsakega posameznika in ne le skrb splošne službe. Tudi mi na deželi tega ne bi smeli pozabiti. Irena Vauh OS Trbonje GOZDOVI NAŠE BOGATSTVO Naša domovina je zelo lepa. Ce potuješ, se ti za vsakim ovinkom, za vsakim hribom odpre čudovit svet. Mnogo te lepote pa odštejejo naši lepi gozdovi. Pri nas v Sloveniji je mnogo lepih gozdov in gozdičkov. V njih je vse polno življenja, katerega človeško oko komaj zazna. Pri tleh rastejo drobne črnice, ki jih prekrivajo bodli -kave maline, pod vsem tem pa imajo mravlje svoja skrivališča. Malo na desno zagledaš majhen potoček kako skaklja iz skale na skalo in vmes veselo žubori. Vrbe in drugo grmičevje je našlo v tem potočku dovolj za svoj obstoj. Ob mlaki, ki se polni iz potočka, se rastlinje še podvoji. V vodi pa se lesketa sonce, ki kuka skozi goste veje smrek, hrastov, macesnov in drugega drevja. Tudi, če se povzpneš visoko v gore, te gozd neprestano spremlja, dokler ima še kaj možnosti za svojo rast. Gozd je mnogim ljudem ne-obhodno potreben. Kmet, ki je visoko v gorah, črpa iz gozda življenje, da lahko z življenjem gozda živi sam. Gozdove pa precej izrablja naša industrija. Vendar so z zakonom določene količine lesa, ki se smejo posekati. Naši gozdovi privabljajo tudi veliko turistov. Z njimi prihaja k nam denar, ki ga ponavadi pustijo pri nas. Gozdovi so bili velikega pomena tudi med NOB. Stezice, ki jih danes ni več, ali pa so še in mi ne vemo zanje, so bile kurirjem zelo pri srcu, saj jih drugim skoraj ni bilo mogoče najti. Mah pod drevesi je bil borcem postelja, krošnje dreves streha, debla stene hiše in strelska jama ognjišče. Sovražnik, ki je hotel partizane spraviti iz gozda, je imel težko delo. Ni uspel! Gozd je bil premočan in neustrašni borci, ki so se usuli iz gozdov so ga pregnali za deseto goro. Tudi mi učenci bi za gozdove storili vse. Sedaj, ko ni vojne, jih vzgajamo in pogozdujemo. Vsi pa imamo tudi enotno misel: Čuvati gozdove. Marko Verčnik Osnovna šola Franja Vrunča Slovenj Gradec NAŠA TOVARNA MERIL Čeprav Slovenj Gradec ni veliko mesto, se deli na več posameznih delov. Jaz bi omenila samo en tak del, ki se imenuje Legen. To je kar veliko naselje privatnih hišic. Hiša, ki se nahaja v Zidanškovi ulici, je naša, oziroma očetova. Je lepa, pritlična, skratka prav za nas. Ima le eno »majhno« napako. Pod njo je »Tovarna meril«, ki daje veliko dima in prahu. Čeprav je naselje Legen na hribu, nas ta prah zelo moti. Posebno hudo je takrat kadar se pokvari kakšen filter. Nekega dne, zdi se mi, da je bilo v avgustu, se je v tovarni pokvaril filter in ves lesni prah se je usedel na našem vrtu. Kmalu za to nezgodo se je zgodila še druga. Pokvaril se je filter pri dimniku, kjer se kadijo črne umazane saje. Grozno je bilo! Ce si stopil takrat ven, si bil v trenutku tako umazan, da je bilo najboljše obrniti se in odkoracati v kopalno kad. Se sreča, da je bilo poleti, ker si se lahko okopal. Naš sosed, ki je bil bolj vročekrven, je naslednji dan po nezgodi prišel k nam in prosil očeta, naj gre z njim. Ko sta se vrnila, je oče povedal, da sta bila na občini in da je sosed šel na sodišče in tožil Tovarno meril glede onesnaževanja okolja. Dim se je po naši ulici valil še naprej. Vedno bolj je silil proti gornjemu delu Legna. Takrat je vsa naša ulica govorila o zakajeni tovarni. Matere in žene so tarnale o stanovanjih, ker niso smele odpreti oken, pa tudi zaradi oblek, ki so se hitreje umazale. Možje so skupno pripravljali tožbo. Skratka, vso naselje je bilo zaradi prahu in dima pokonci. Potem nam je direktor tovarne pokazal potrdilo, na katerem je pisalo, da je v Miinch-nu že rezerviran filter za njih in da bo prispel čez dve leti. Do takrat bomo že potrpeli. Za našo hišo pa je na srečo gozd, edini, ki nam zdaj čisti umazan zrak. Alenka Ravnikar, osnovna šola Franja Vrunča, Slovenj Gradec Gozdni požar v Črni Naj večji gozdni požar na našem gozdarskem območju se je pričel letos osemnajstega aprila zvečer med Žerjavom in Črno. Pet dni je ogenj požiral vse kar je rastlo in živelo na Sumahovih skalah in na Teb-ru nad Črno. Vsak dan se je spoprijemalo z ognjem okrog šesto ljudi. Bilo je izredno suho aprilsko vreme in povrhu še veter. Gorelo je noč in dan, najhuje v popoldnevih in večerih. Na pomoč so priskočili gozdni delavci in gozdarji iz vseh naših TOZD gozdarstva, iz vseh naših žag in tovarn, iz Železarne Ravne, Rudnika Mežica, iz naših šol, prihiteli so naši vojaki iz Maribora in Celja, gasili so kmetje. Nad pogoriščem je dan za dnem letelo letalo slovenjegraškega aerokluba in sproti poročalo v štab za gašenje, ki ga je vodil takratni predsednik ravenske občine tov. Ivan Strmčnik. Uprava javne varnosti iz Ljubljane je poslala nad pogorišče helikopter, ki je po potrebi pristajal tudi na Marholčevih travnikih nad Ladinkovim mostom. Do tam dol je segel požar po petih dnevih in so ga tam komaj, z ramo ob rami, ukrotili. Tiste dni je pogorelo okrog dvestotrideset hektarjev gozdov. Bili so to sami varovalni gozdovi, ki ščitijo dolino pred snežnimi plazovi in rušenjem kamenja, ki ščitijo tista borna tla pred izpiranjem in odnašanjem. Vso rastje je tod močno poškodovano od strupenih to-pilniških plinov; prav zato je tukaj sleherna zelena bilka in vsaka živa korenina, ki je še bila zmožna vzbrsteti, pomenila bogastvo zelenja in moč varovanja. Kolikšna je škoda v prizadetih gozdovih in kolikšna je škoda s stroški gašenja vred, do sedaj še ni znano. Ko bo komisija razpolagala s podatki o celotni škodi, bomo o tem poročali v eni izmed prihodnjih številk. Tekst: Andrej Sertel Slike: Franjo Jurač VSEM DELAVCEM, KMETOM LASTNIKOM GOZDOV, NAŠIM UPOKOJENCEM IN VSEM OSTALIM BRALCEM OBILO SREČE IN USPEHOV V LETU 1974. Tihi nauk naših pragozdov V naši republiki imamo enajst pragozdnih rezervatov, ki sicer niso zakonsko zaščiteni, vendar jih gozdarji budno varujejo Velik pomen za znanost — Mogočna stara drevesa in živali Pozna jesen je v slovenskih pragozdovih že osipala njihovo pozlato. V svoji goloti se nam bodo zazdeli dostopnejši. Nekateri med njimi so dovolj dostopni, da jih obiščemo. Vendar je treba biti sprejemljiv za tihe naravne resnice, ki jih nudi pragozd. Naši pragozdovi niso neprehodni, obsežni in divje zaraščeni, prepleteni z ovijalkami in polni krikov zveri, temveč razmeroma majhne deviške naravne združbe, ki jih še ni okrnila človekova roka. Imamo jih 11: pravzaprav so borni ostanki nekdanjih mogočnih pragozdov. Varujejo jih gozdarji kot dediščino nekaterih bolj prosvetljenih nekdanjih gozdnih lastnikov, pa tudi kot svojo učilnico. Njihova površina ne presega 350 hektarjev, kar je spričo obsežnosti in gospodarskega potenciala slovenskih gozdov zanemar- ljiva površina, ki pa je toliko bolj pomembna po znanstveni in kulturni plati. Pragozd je v Evropi zginil, razen nekaj ostankov v Sovjetski zvezi, Poljski, Češkoslovaški, Albaniji, Bolgariji in Jugoslaviji, kjer imamo največji in naj lepši pragozd Peračico ob Sutjeski, ki meri 1434 hektarjev. KJE JIH NAJDEMO Začetek varovanja naših pragozdov bi lahko postavili v leto 1888, ko je K. Auersperg, lastnik večine kočevskih gozdov, izločil iz gospodarjenja deset pragozdnih ostankov. Ohranilo se jih je pet: — Kočevski pragozd (15,68 ha) leži na južnem pobočju Stojne nad Kočevsko Reko; — Ravenski pragozd (72,72 ha), ki je naš največji rezervat to vrste; — Rajhenavski Rog (51,3 ha) na valoviti, okoli 900 metrov visoki kraški planoti; — Kopa (14,05 ha) nad Cr-mošnjicami; — Pečke (okoli 60 ha) — na prav tako visokem kraškem svetu. Imamo tudi dva pragozdova na Gorjancih. Prvi raste na Ravni gori (15 ha). Gozdarji so v njem pospravili doslej le nekaj vetrolomnih dreves. Drugega najdemo na Trdinovem vrhu (23,52 ha) na višini 1000 do 1100 metrov. Težko dostopen je pragozd na Donački gori pri Rogatcu (36 ha). Ostal je nedotaknjen le zaradi velike strmine, na kateri raste (35 do 45°). Isto velja za lobniški pragozd na Pohorju ali Šumik (20 ha), ki raste v hudi strmini ob soteski Lobnice, na pra-kameninski podlagi, v nadmorski višini 850 do 1050 metrov. Zanimiv je še krakovski je govoril, da imajo kmečki fantje velike težave preden pripeljejo k hiši »ta mlado«. Mlada dekleta, pa naj si bodo tudi kmečka, danes nočejo več na kmetije. Sicer pa pravi »ta mladi« Zapečnik: »Moral bom še višje od moje kmetije ponjo ...« Sobotno popoldne je v prijetnem kramljanju vse preveč hitro minilo. Čeprav je bilo pri Blatnikovih gostoljubja vse preveč ob dobro založeni mizi z domačimi specialitetami, nas je čas hitro preganjal. Zunaj se je že temnilo, ko smo se poslavljali od njih, s prepričanjem, da smo z razgovora in obiska odnesli veliko. Tekst in slike: F. Jurač Tako je bilo pred Blatnikovo domačijo. Prcdno so stopili v hišo, so jim postregli z domačim »šnopsom«. gozd pri Kostanjevici, sicer skrbno gojen gospodarski gozd, velik 7000 hektarjev, ki pa ima iz gospodarjenja izločenih 60 najbolje ohranjenih pragozdnih hektarjev. Sodi v najza-hodnejši del velikanskega območja slavonskega hrastovega gozda v Posavju in Podonavju, ki je samo tu ohranil svoj pragozdni značaj. Omeniti je treba še pragozd v Prelesnikovi koliševki na Kočevskem. Leži na dnu udor-ne jame, v območju Ušivih jam pod Rajhenavskim Rogom. Komaj za tričetrt hektarja ga je, vendar ima svoj znanstveni pomen — zaradi posebnega sestoja, ki se je ohranil v težko dostopni kraški jami. SPOKOJNA UČILNICA Kakor vidimo, so naši pragozdovi ohranjeni v različnih rastiščnih razmerah in so zato po ugotovitvi njihovega odličnega poznavalca, pokojnega znanstvenika dr. Maksa Wra-bra v tipološkem pogledu zelo različni. Večino je dr. Wraber označil kot nepristni ali sekundarni pragozd: človek je v njem namreč že posekal kakšno drevo, poskušal čistiti škodo po snegu in vetrovih, vendar sledov po njegovih posegih ni več zaslediti. Ni zagotovila, da so naši pragozdovi res nedotaknjeni. Kljub temu je njihova podoba enkratna in svojska. Nikjer ni tako bogate in tako mogočne združbe rastlin, a ne le mogočnih dreves, ampak tudi premnogih živali in mikroorganizmov. V njih domuje medved (v kočevskih pragozdovih), jelenjad in srnjad, divje mačke in kune, pisan ptičji svet: petelin, jereb, sova uharica, lesna sova itd. V nenehnem boju za obstanek in v medsebojnem prilagajanju vseh članov živ- (Nadaljevanje na 4. strani) viharniki 3 Volitve v organe upravljanja TOZD in podjetja Volilne komisije TOZD so po sklepih obratnih svetov izvedle volitve v delavski svet in svet kmetov lastnikov gozdov TOZD, delavski svet in svet kmetov lastnikov in izvršni odbor delavskega sveta podjetja Gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec, ki so potekale v času od 7. do 23. oktobra 1973. (TOZD je kratica za temeljno organizacijo združenega dela in jo bom zaradi enostavnosti in racionalnosti uporabljala v nadaljnjem besedilu.) Volitev v volilnih enotah se je udeležilo: vol. uprav. delavcev štev TOZD gozdarstvo Slov. Gradec 70 73 TOZD gozdarstvo Mislinja 83 91 TOZD gozdarstvo Ravne 55 58 TOZD gozdarstvo Črna 138 154 TOZD gozdarstvo Dravograd 37 40 TOZD gozdarstvo Radlje 148 174 TOZD gradnje in tur. dej. 59 64 TOZD transport in servisi 95 99 TOZD skupnih služb 170 191 Skupaj: 855 944 vol. uprav. kmetov števila TOZD gozdarstvo Slov. Gradec 675 877 TOZD gozdarstvo Mislinja 312 430 TOZD gozdarstvo Ravne 312 412 TOZD gozdarstvo Črna 58 99 TOZD gozdarstvo Dravograd 128 325 TOZD gozdarstvo Radlje 297 468 Skupaj: 1782 2611 Po večinskem načelu so bili izvoljeni ZA DELEGATE a) v delavski svet TOZD gozdarstvo Slovenj Gradec: 1. Stanko KREVH 2. Ivan VOVK 3. Franc GABERŠEK ml. 4. Marjan TRIPLAT 5. Franc JUVAN 6. Anton MIRKAC 7. Milan PIRNAT, dipl. inž. 8. Ivan SLATINEK 9. Kristi GABERŠEK (Nadaljevanje s 3. strani) ljenjske skupnosti pragozda se je tu izoblikovala neka ustaljenost, neka trajnost, dve lastnosti, ki »slonita na močno utrjenem življenjskem ravnotežju gozda« (dr. Wraber). Niso redke poldrugi meter debele bukve ali jelke. Njihova višina seže do 45 metrov. Ti velikani umirajo stoje. Poseka jih vihar ali strela, najpogosteje pa bogate združbe organizmov, ki se hranijo z njimi. Pod njimi pa težko čakajo na sončno svetlobo, svoj vir rasti, mlada drevesa. Velika učilnica narave! Najboljša šola za gozdarje in naravoslovce. Ob nemotenem snovanju matere narave lahko najdejo odgovore tudi na številna strokovna vprašanja, med drugim tudi na to, kako pridelati več lesa v gozdu. Kajti na gozd se danes ne gleda več kot na tovarno lesa, kjer lahko le z ustreznimi tehničnimi pripomočki povečuješ proizvodnjo. Zanimivo je, da naši pragozdovi še niso zakonsko zaščiteni, nemara tudi zato, ker jih ščiti gozdarska ljubezen. Seveda pragozdovi niso njihov zastražen fevd, v vsakem času čakajo na iznajdljive in vedoželjne ljudi. Željko Kozinc Delo, 27. 11.1973 PRAGOZDOVI — 1. Kočevski, 2. Ravenski, 3. Rajhenavski Rog, 4. Kopa, 5. Pečke, 6. Ravna gora na Gorjancih, 7. Trdinov vrh, 8. Donačka gora, 9. Lobniški pragozd ali Šumik, 10. Krakovski gozd, 11. Pragozd v Prelesnikovi koliševki. v delavski svet TOZD gozdarstvo Mislinja: 1. Ivan GOLOB 2. Karel RAClC 3. Stanko ODER 4. Viktor SEITL 5. Franc SOVIČ 6. Jože PRAPROTNIK 7. Jože PRININGER 8. Mirko PLEVNIK 9. Ivan ŠPEGU v delavski svet TOZD gozdarstvo Ravne: 1. Franc KOVŠE 2. Lojze SKERLOVNIK 3. Peter JUTERŠEK 4. Mirko KANOVNIK 5. Peter CARF 6. Lenart SVEČKO 7. Jože IGERC 8. Viktor SINRAJH 9. Jože ZABUKOVEC v delavski svet TOZD gozdarstvo Črna: 1. Slavko GERMADNIK 2. Stanko KLEMENC 3. Peter OBRETAN 4. Jože CAMLEK 5. Franc PUŠNIK 6. Boris IGLAR, dipl. inž. 7. Anton MAUC 8. Franjo KEBER 9. Franc PEČOVNIK 10. Gabrijel POLANŠEK 11. Ivan ZAŽE v delavski svet TOZD gozdarstvo Dravograd: 1. Franc TRAVER 2. Ivan PRILASNIK 3. Franc RAVNJAK 4. Emil KRIŠTOF 5. Ferdo KNEZ 6. Alojz POBERŽNIK 7. Ivanka POBERŽNIK 8. Slavko MRAVLJAK 9. Franc KANONIK v delavski svet TOZD gozdarstvo Radlje: 1. Simon ŠTRUC 2. Mirko GOSAK 3. Ivan MARTINI 4. Rudolf ŠMID 5. Ignac PERUŠ 6. Miha REPNIK 7. Peter PUŠNIK 8. Pavle FERLIČ, dipl. inž. 9. Franc TROBINA 10. Alojz KAŠPER 11. Ivan ŠPES 12. Rudi SALCMAN 13. Ivan BREZNIK 4bviharkik v delavski svet TOZD gradnje in turistična dejavnost: 1. Anton ŠMON 2. Maks NABERNIK 3. Ivan STUMPFL 4. Dušan VOLMAJER 5. Franjo MARKOTA 6. Manica LAMPRET 7. Adi ROSER 8. Ivan TOPIČ v delavski svet TOZD transport in servisi: 1. Jože LUŽNIK 2. Ivan SLEMENIH 3. Karel VAUDI 4. Jože VONČINA 5. Franc SLEMENIK 6. Franc VIVOD 7. Jožica KOTNIK 8. Jože OBRETAN 9. Franc SPEGEL 10. Marjan TIMOSEK 11. Milan MARHL 12. Jože POTOČNIK 13. Albert VERCKOVNIK v delavski svet TOZD skupnih služb: 1. Stanko RUDOLF 2. Jože Sopar 3. Ivan PRAPROTNIK 4. Mojca JAPELJ 5. Pavlina AREH, dipl. inž. 6. Janez SPOLJAR 7. Marija LEVC, dipl. inž. 8. Vida MAROSEK, oec. 9. Drago JURHAR 10. Franc PAJŽLAR 11. Rezika KREUH 12. Lojze KALIC 13. Marija SEKIRNIK, dipl. inž. b) v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Slovenj Gradec: V roškem pragozdu 1. Ivan C AS 2. Bernard KRESNIK 3. Jožef MRZEL 4. Ivan TURICNIK 5. Alojz ZORMAN 6. Milan STUMPFL 7. Albert VERDNIK 8. Zdravko PERŠE 9. Anton SKOBIR 10. Ivan GLASENCNIK ml. 11. Feliks KNEZ v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Mislinja: 1. Jože POTOČNIK 2. Jože SKOK 3. Jože ROSER 4. Franc VOCOVNIK 5. Alojz TAMSE 6. Bernard ORTER 7. Franc SOVIČ 8. Jože PLAZOVNIK 9. Vinko KREJAN v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Ravne: 1. Franc PAVŠE 2. Ivan HUDOPISK 3. Franc KOTNIK 4. Jakob ZAŽE 5. Franc ŠTERN 6. Ivan DRETNIK 7. Rudi MRAVLJAK 8. Martin MORI 9. Rudi HUDOPISK 10. Ivan VAVH 11. Albin DRETNIK 12. Peter DANIJEL 13. Albert GOSTENČNIK v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Črna: 1. Ivan PRAPER 2. Rado KLAVZ 3. Maks GRABNER 4. Ivan PEČOVNIK 5. Bogdan OBRETAN 6. Simon ČREŠNIK 7. Jože KUMER 8. Filip SEPUL 9. Jožica FORTIN v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Dravograd: 1. Jože KADIŠ 2. Jože KOGELNIK 3. Franc DOBNIK 4. Franc KNEZ 5. Milan GORŠEK 6. Jože MORI 7. Miha DOLER 8. Jurij MORI 9. Alojz RAVLJAN 10. Viktor VRBAC 11. Avgust VRHOVNIK 12. Anton IZAK 13. Anton KALIŠNIK ml. v svet kmetov lastnikov gozdov TOZD gozdarstvo Radlje: 1. Ivan GOLOB 2. Vinko RAVNJAK 3. Lovrenc GALER 4. Rudi PEČNIK 5. Stanko ČREŠNIK 6. Avgust NABERNIK 7. Viktor MRAVLJAK 8. Jože KOVAČ 9. Ivan PRAZNIK 10. Milan PETRUN 11. Ignac MEZNER c) v delavski svet podjetja: 1. Stefan BALEK 2. Vida VRHNJAK, dipl. inž. 3. Stanko STINJEK 4. Dominik PUNGARTNIK 5. Lojze SKERLOVNIK 6. Lenart SVEČKO 7. Franjo KEBER 8. Peter BLIMEN 9. Zdravko VILAR 10. Ivan VRHNJAK 11. Anton MATICKO 12. Drago ZAGORC, dipl. inž. 13. Boris ROKAVEC 14. Jože KOCIPER 15. Ivan VRHOVNIK 16. Andrej JEROMELJ 17. Marjan BAŠKOVIČ, inž. 18. Tone LEVC, dipl. inž. d) v svet kmetov lastnikov gozdov podjetja: 1. Andrej OSLOVNIK TOZD gozdarstvo Slov. Gradec 2. Alojz MRZEL TOZD gozdarstvo Slov. Gradec 3. Jože KOTNIK TOZD gozdarstvo Mislinja (Nadaljevanje na 6. strani) TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gradnje in tur. dej. TOZD gradnje in tur. dej. TOZD transport in servisi TOZD transport in servisi TOZD skupnih služb TOZD skupnih služb (Nadaljevanje s 5. strani) 4. Avgust KAC 5. Ivan DRETNIK 6. Franc ŠTERN 7. Ivan PRAPER 8. Jakob KORDEŽ 9. Julko RUPNIK 10. Franc GAŠPER 11. Otmar SIRNIK 12. Anton KORAT TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gozdarstvo Dravograd ZA NAMESTNIKE DELEGATOV a) v delavski svet podjetja: 1. Franc DULER 2. Edmund POHOVNIKAR 3. Oto SKOBIR 4. Rudolf ZALOŽNIK 5. Ludvik KOTNIK, dipl. inž. 6. Edi KOPMAJER 7. Peter OBRETAN 8. Alojz KREMZER 9. Tone PRIDIGAR, dipl. inž. 10. Martin KRAJNC 11. Jože PODSTENŠEK 12. Janez LORBER 13. Janko SKOBIR 14. Albert KOTNIK 15. Karel FICKO 16. Anton PEČOLAR 17. Nada POGORELČNIK, iur. 18. Franc BLATNIK TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gradnje in tur. dej. TOZD gradnje in tur. dej. TOZD transport in servisi TOZD transport in servisi TOZD skupnih služb TOZD skupnih služb b) v svet kmetov lastnikov gozdov podjetja: 1. Franc STRMČNIK 2. Miha KLANČNIK 3. Alojz MEH 4. Niko JAVORNIK 5. Ivan VOGL 6. Ivan HUDOPISK 7. Alojz GRABNER 8. Anton PAVLIČ 9. Anton POKER2NIK 10. Rupret KRANJC 11. Lovro GRUBELNIK 12. Franc STIH TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gozdarstvo Dravograd ZA ČLANE izvršnega odbora delavskega sveta podjetja: 1. Maks VONČINA, dipl. inž. 2. Ivan LEKŠE 3. Jože ZABUKOVEC 4. Milan ČURIN 5. Jože VERDNIK 6. Jože GOSTENČNIK 7. Maks NABERNIK 8. Franc VRBNJAK 9. Jožica ŠAVC, oec. TOZD gozdarstvo Slov. Gradec TOZD gozdarstvo Mislinja TOZD gozdarstvo Ravne TOZD gozdarstvo Črna TOZD gozdarstvo Radlje TOZD gozdarstvo Dravograd TOZD gradnje in tur. dej. TOZD transport in servisi TOZD skupnih služb Iz poročil volilnih komisij je razvidno, da so bile volitve opravljene z neposrednim tajnim glasovanjem in so potekale v redu. Udeležba na volitvah je bila 91 odstotkov delavcev in 68 odstotkov kmetov lastnikov gozdov.