Spored:
Miloj ević:	Japan
Manojlovic:	Moja draga . . .
Lajovic:	Mesec v izbi Spleen
Škerjanec:	Beli oblaki Jesenska pesem
Osterc:	Solnce v zavesah Obhajam se s tišino Oh, kako sem bolan (Iz cikla pesmi bednega poeta)
Gotovac:	Jur tri noči . . . Zvira voda iz kamena . . .
Grgosević:	Kolo . . . (slavonska)
P. Konjović:	Sunce bi sjalo (bosanska) Of aman, aman (južnosrbska)
Niko Štritof:	Narodne po zapiskih Stanka Vraza:
	Priša je cesarski pot , ,-7- , J y -afcr. ui- V tu r * • / Hodi da Anjčika . . . '%; Pa kaj to mora biti . . . ' 5- ^RlfiOFl Micka bi rada Jurka dobila
	(a
PEVSKI ZBOR UČITELJSTVA UJU V LJUBLJANI
V LJUBLJANI, DNE 10. MAJA 1930.
SPORED KONCERTA
OB PETLETNICI PEVSKEGA ZBORA
SODELUJEJO: SOPRAN SOLO GDČ. MEZE ANICA, PRI KLAVIRJU G. PROF. RAVNIK JANKO IN G, ŠIVIC PAVEL
DIRIGENT: PROF. KUMAR SREČKO
PROGRAM:
1.	Emil Adamič: 2.	Franjo Dugan ml.	Zabučale gore. (Teče voda . . .). : Dvije narodne iz Bosne. a)	Uzeh djugum. b)	Jel’ ti žao.
3. Franjo Dugan ml.	: Jurjevske pjesme iz Turopolja. a)	Jurjevska iz Dubranca. b)	Druga jurjevska iz Dubranca. c)	Jurjevska iz Buševca-Kuče.
4.	Emil Adamič: 5.	Anton Lajovic: 6.	Marij Kogoj:	Vragova nevesta. Zlato v Blatni vasi. Vrabci in strašilo. (Mešani zbor).
7. Zlatko Grgošević: „Okolo žnjačkoga venca“,
a) Posle žetve.
	b)	Po putu. c)	Pred vrati. d)	Molitva „okolo žnjačkoga venca“. e)	Za „zbogom“. (Ženski in mešani zbor in dvojni mešani zbor). O^D^M^OvsR
8. Josip Stolcer-Slavenski
9. Anton Lajovic:	Romarska popevka. Koledniki. a)	Žalostni koledniki. b)	Častitljivi koledniki. c)	Veseli koledniki.
10.	Anton Lajovic: 11.	Janko Ravnik: 12.	„	Žabe. (Ženski zbor a capella). Zimska pesem. Kmetiška. (Ženski zbor s spremljevanjem klavirja).
13. Boris Papandopulo-Pečič:
Pjesme svatovske.
14.	Vinko Žganec: 15.	„ ii 16.	„ D 17.	Emil Adamič: 18.	St. Mokranjac:	a)	Kad krenu svatovi. b)	Kad igra kolo. c)	Kad odvedu nevjestu. d)	Kad djevojka prima dobru molitvu. Jedna majka vumrla. Črne čizme z vuskimi petami. Dildil duda. Potrkan ples. Srbske narodne pesmi. (X. šopek).
Zabučale gore. (Teče voda . . .).
(Moravska narodna — prevedel O. Župančič — priredil v proslavo SOletnice gospoda prezidenta T. O. Masaryka Emil Adamič.)
Zabučale gore, zašumeli lesi, ah, mladost ti moja kam ušla si, kje si?
Ah, mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen voda potopila.
Časi, mladi časi neužiti krasi, moja mlada leta niso vžiia sveta.
Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja več nikdar ne vrne.
Dvije narodne iz Bosne.
Besedilo narodno.
a)	Uzeh djugum.
Uzeh djugum i maštraiu, podjoh na vodu! Aman!
b)	Jel ti žao.
Jel’ ti žao, draga, ej!
Jel’ ti žao, dušo, što se rastajemo?
Jurjevske pjesme iz Turopolja.
Besedilo narodno.
a)	Jurjevska iz Dubranca.
Lepi Juro kres nalaže, levom rukom venčec vij a, na Jurjevo na večer.
Levom rukom venčec vij a, desnom rukom kres nalaže, na Jurjevo na večer.
Nestalo mu malo zlata, malo zlata, za dva lata, na Jurjevo na večer.
b)	Druga jurjevska iz Dubranca.
Japo, mamo, hote gledat zelenoga Jurja.
Nije Juraj svaki dan, već u letu jedan dan.
Pisan vusem prošel, zelen vusem došel, iz zelene gore v ovo ravno polje.
c)	Jurjevska iz Buševca- Kuće,
Faljen Isus i Marija, kruto jako veseli se kano drvo zeleni se.
Sveti Juraj jake krvi med junaki bil je prvi.
Sveti Juraj sabljom kreće, pa pozoju glave seče.
Vragova nevesta.
* Besedilo narodno.
Sta živela stari oče, stara mati. Nista več otrok imela, kakor eno samo hčerko, po imenu Majdalenko: lepo ime Majdalenka.
Starši so jo pa prosili da b’ se bila omožila.
Kdor jo hoče, tega noče.
Kogar hoče, on je noče.
Pa je rekla stari mati:
»Po te pride vsa hudoba!« Komaj mat’ je zgovorila, polni vrt je črnih svatov.
Pa je rekla stari mati:
»Bom kadila in škropila!«
Tak je rekel starešina:
»Le kadite in škropite, Majdalenka je le naša!«
In so na konjiče sedli in trdo so oddirjali po skalovju in pečovju, ogenj jim spod nog je švigal. Tak je rekla Majdalenka:
»Kaj te prosim o moj ženin! Naj na črno zemljo stopim in zavpijem naj v nebesa!«
Pa je rekel starešina:
»Le zavpij enkrat, al’ dvakrat, saj t’ ne bo nič pomagalo! Majdalenka si le naša!« Stopila na črno zemljo, v svete vpila je nebesa:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!«
Strila se gosta meglica, polna nebeških angeljcov. že so vzeli Majdalenko, nesli jo v svete nebesa, gori k Očetu nebeškem.
Zlato v Blatni vasi.
Oton Župančič.
Prišli trgovci z novci za šalo v Blatno vas zares, na trgu sredi blata pustili pisker zlata, potem naprej, haha, zares, zares trgovci z novci!
Prišla je putka tutka za šalo v Blatno vas zares, vse blato potacala, zlato je pozobala, potem naprej, haha, zares, zares da putka tutka!
Vrabci in strašilo.
Oton Župančič.
Čiv-čiv, čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, živ-žav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa!
čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav! Čiv-čiv, čiv-čiv, saj nisem jaz kriv, živ-žav, živ-žav, če mož je brljav, če metlo ima, pa mesti ne zna.
Čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav!
„Okolo žnjačkoga venca“.
(Pučki obred.)
a)	Posle žetve.
Gore nam, gore, sončece!
Po tem drobnem pöleku, po tem tankem läseku!
Sonce nam sija prek vode, ftiček nam zleče prek gore!
Blagoslovi nas, Majka Božja, preljuba Devica Marija!
Na skali nam, ftiček te vode: naj se napije Jezuš z nje, svojoj lüblenoj Matrjoj, z luboj Devicoj Marijoj!
b)	Po putu.
»Višnja moja, višnja moja, jel’ si mi zelena?«
»Duša moja, duša moja, jel’ si mi lüblena?«
Vu te Černe gore, na kite borove, doletela tičica preljepa.
Vu te Černe gore stiha zapopeva, stiha zapopeva od dragega mojga!
Pri te ljepe rože stiha zapopeva, i pri Majke Božje, pri te ljepe rože. Pri te ljepe rože stiha päpopeva, stiha zapopeva od dragega mojga! — »Višnja moja, višnja moja, jel’ si mi zelena?«
»Duša moja, duša moja, jel’ si mi lublena?«
c)	Pred vrati.
Dime ideme, Boga molime,
Boga zmožnoga, suca ostroga Haj, žetva je!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Nösirne dar: »Pšeničen venčec, döma peljame mlade žnalice, zdälkega pota na däre čekame!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Ljepe pozdravljame, mi žnalice, preljepi dar Vam dime nosime, preljepi dar: Pšeničen venčec!
»Jel’ so nam doma visoka gospoda?« Dime ideme, Boga molime,
Boga zmožnoga, suca ostroga.
(Haj, žetva je!)
d)	Molitva „okolo žnjačkoga venca“.
Večer nam je rosa padala, nju Marija gledala, z lepega dvorca od Boga, od smilenoga Jezusa.
»Smileni, o Jezus, dojdi k nam,
pelaj nam duše v svetel raj. v svetel nam räju näjbole, gde so se duše vesele!«
e)	Za „zbogom“.
»Gazda, lehku noč, od Boga pomoč, od Majke Marije, prelehku dobru noč!« »Vaši dari su zebrani, naj vas Božja ruka brani, naj vam Bog je na pomoč!«
»Pustite nas, dragi gazda, pustite nas gazdarica, kaj bi išli spat!«
»Vsim skup lehku noč, od Boga pomoč, od Majke Marije, prelehku dobru noč!« »Lehku noč!«
Romarska popevka.
Besedilo narodno.
O Marija, majka božja, majko milosrdna, k Tebi moli moja duša: Marija, bistriška Marija, moli Boga za nas!
Koledniki.
Oton Župančič.
a)	Žalostni koledniki.
V dve gube vsi hodimo, milo Jero vodimo, venomer se cmiha, joče, Bog ga vedi, kaj si hoče, radi jo spečali bi,
dober kup jo dali bi: kdor naprti jo na rame, za nameček naj si vzame še čmerike butaro, kisa polno čutaro.
b)	Častitljivi koledniki.
Staro šego hranimo, novo leto znanimo: mladi Božič in Marija bodi naša tovaršija; dani so obeti nam,
zlata zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža krutega Herodeža!
c)	Veseli koledniki.
Čase pregledujemo, za se koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado.
Nič od vas ne prosimo,
mi darove nosimo,
meh za smeh in vrečo sreče
Ciciban za nami vleče,
ne za hišo zidano,
le za voljo židano!
Žabe,
Oton Župančič.
Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega! Kum kum, le pogum:
Slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak, glej oblak;
glej oblakov sivih vlak; vedro vode nosi vsak, kmalu bo vsč polno mlak!
Rega, rega, rega, rega,
Bog nas reši vsega zlega!
Kum kum le pogum!
Kvak, kvak, glej oblak!
Zimska pesem.
Fr. Zbašnik.
Tiho, lahno, tiho, lahno v noč snežinke letajo, kakor da metuljčki beli skozi zrak se šetajo ...
Roke vele, lica bleda žalost na obrazu v duši težke, težke sanje o otrocih gladu, mrazu ...
V sanjah mati roke sklepa glavo klöni, pläka ...
Ura bije in odbije zopet tikataka ...
Tiho, lahno, tiho, lahno v noč snežinke plešejo, kakor da si vile gorske zlate laske češejo.
Kmetiška.
Fr. Zbašnik.
Šla devojka v mlado jutro, v mlado jutro, v žitno polje, v žitno polje, dobre, dobre volje, ej najbolje.
Izpod neba jo škrjanček s pesmijo pozdravljal,
—	svetle zore poln do vrha — mak ji s čašo je nazdravljal. Kot kraljici je pšenica
vdano se ji klanjala:
»Ej devojka rožnolica, kaj si, kaj si sanjala?
Šla devojka v mlado jutro, cesta vsa je bela bila,
—	a devojka — rajske volje — da je pot zgrešila ...
Pjesme svatovske.
Besedilo narodno.
I.	Kad krenu svatovi.
Oj!
Oj, jabuko zeleniko, lijep li si rod rodila.
Na tri grane, tri jabuke, na četvrtu soko sjedi. Soko gleda ravno polje, a uz polje kita svata. Haj!
Plemeni se Pavo ženi, plemenitu ljubi vodi.
Haj!
Razgojenu kao jelu
i pitomu kao pčelu: puna su joj usta meda!
Oj!
U licu je bijela i rumena, iz daleka dvoru svjetlost dava. Oj!
Koliko je divna i lijepa!
Oj!
U kosu joj sunca donesite, pored sunca: jasnoga mjeseca! Haj!
Oba nam živi bili!
III. Kad odvedu nevestu.
II. Kad igra kolo.
Skoči kolo, da skočimo, haj!
Da bi nama u. čas dobar.
Skoči kolo ...
Fatajte se bjele ruke, gledajte se crne oči, haj!
Svatovi se svi skupiše, i divno se nakitiše.
Brze konje z; 'graše, haj.
Vrane konje osedlaše, britke sablje pripasaše.
Brze konje zaigraše, u djevojke odigraše! Skoči kolo!
U djevojke odigraše! Skoči kolo...
Oj!
Zlatni topi u grad uđanše; lijepu Maru u dvor odvedoše.
—	Lijepa Maro, jel’ ti žao majke?
—	Zašto bi mi žao bilo majke?
U mog dragog bolju majku kažu!
—	Lijepa Maro, jel’ ti žao babe? —
—	Zašto bi mi žao bilo babe?
U mog dragog boljeg babu kažu! Oj!
IV. Kad djevojka prima dobru molitvu.
U ime Boga, ü čas dobar, amin.
Nevjestice mlada u novome piru, da bi uživala sve danke u miru, amin.
Da bi se nazvala sedam sina majka svemu rodu i plemenu na veliko čast. Amin.
Jedna majka vumrla.
Besedilo narodno.
Jedna majka vumrla, detešče je stavila, detešče je stavila.
Otec se oženio, ženku si dopeljao, tu nesrečnu mačehu.
Dete prosi kruheka, dala mu je kamenca, mrsko ga izšibrala.
Črne čizme z vuskimi petami.
Besedilo narodno.
Črne čižme z vuskimi petami
ke je Herceg pogodil vüni pod vrbami.
Tulipan črleni
al da velka ljubav med nami.
Ljubil sam te, grličica draga,
dok si bila lepi cvet, dok si bila mlada.
Tulipan črleni
al da velka ljubav med nami.
Ar ne zraste žito na kočenju!
Popevajte snešice, ke ste vu poštenju. Tulipan črleni
al da velka ljubav.med nami.
Dildil duda.
Besedilo narodno.
Dildil duda, zletine cigani.
Aj, aj, to—to—to! Dildil duda, žena ti je huda.
Aj, aj, to—to—to! Dildil duda, zdrapana je bunda. Aj, aj, to—to—to!
Potrkan ples.
Besedilo narodno.
Polka je ukazana, tla so namazana; hoj haj, hoj haj kaj bo pa zdaj? Igra je ukazana, tla so namazana; hoj hej, hoj hej pod se ogrej!
Zahvaljen bod’ ljubi moj zet, ki prišel si pikasto vzet; je pikasta, lisasta, šepasta, vegasta, skrinjo pa polno ’ma suh’ga zlata.
Tolaži se dobri moj sin saj nisi edini trpin; tud’ moja je muhasta, sitna, jezikasta, trdih pesti in koščenih je rok.
Fantje, dekliči vi, bas že hudo renči; hoj hej, hoj hej kri se razgrej!
Roka naj roke se trdno drži; hoj hej, hoj hej lice žari.
Srbske narodne pesmi.
Besedilo narodno.
(X. šopek.)
Biljano platno beleše na ohridski te izvori.
Mi pominaha vinari vinari Belogradjani:
»Vinari more Belogradjani krotko terajte karvanot, da ne mi platno zgazite ot mi je platno darovsko.«
Biljano momo ubava!
Ako ti platno zgazime, so vino če go platime.
Vinari, more, Belogradjani, ne vi go sakam vinono. Tok vi go sakam ludano, što napred tera karvanot, što nosi fesot nad oko, Biljano gleda pod oko.
Do tri mi puški puknale,
do tri junaci padnale.
do tri mi majke, tugo, plakale.
Dinka dvori mete, drobni solzi roni.
Dinka popova Ikonomova.
Pušči me mila majko, do na dvor, da vidim.
Mi vrvi majko no ludo i mlado. Da nego, mila majko, ja šakam.
Niknalo, niknalo cveće šareno vo momi no to pendžerče. Denje go moma vardeše.
Noće go bećar kradeše.
De gidi bećar budala.
Ne znaješ Fanče da ljubiš, sam znaješ cveće da kradeš.
Pevski zbor učiteljstva UJU Ljubljana je osnoval leta 1925. g. prof. Kumar Srečko, s pomočjo g. prof. Marka Bajuka, pod okriljem Društva učiteljev glasbe. Po združitvi vsega učiteljstva v skupno organizacijo, je pristopil tudi pevski zbor kot sekcija k Udruženju Jugoslovenskega Učiteljstva (U. J. U.), Poverjeništvo Ljubljana.
Danes šteje zbor 80 članov in članic^ vse Dravske banovine, ki prihajajo k skupnim vajam predvsem v pouka prostih dneh. Zborov dirigent je Srečko Kumar, prof. na glasbeni akademiji v Zagrebu, a predseduje mu Grčar Tit, šolski upravitelj na Barju.
Srečko Kumar, dirigent pevskega zbora in profesor na Glasbeni Akademiji v Zagrebu ter ravnatelj privatne glasbene šole »Muzički tečajevi« je bil rojen leta 1888. v Kojskem pri Gorici. Absolviral je učiteljišče v Kopru, a glasbeno se je izobraževal na Tartinijevem konservatoriju v Trstu in v Lipskem pri prof. Jos. Pembauru.
Leta 1920. je ustanovil Pevski zbor slovenskih učiteljev v Julijski Benečiji s katerim je priredil več uspelih koncertov po severni Italiji. 1924. je prevzel mesto učitelja glasbe na Glasbeni Matici v Ljubljani in dirigentstvo pevskega zbora. 1926. je bil imenovan za prof. na Glasbeni akademiji v Zagrebu in za dirigenta pevskega zbora »Kolo«. S tem zborom je z velikim uspehom nastopil na mednarodnem festivalu za moderno glasbo v Frankfurtu. Dirigent in idejni voditelj pevskega, zbora UJU je od njega ustanovitve z velikim uspehom absolviral v marcu in aprilu 1930. turnejo po Češkoslovaški.
Franjo Dugan ml. rojen leta 1901. v Zagrebu. Od mladosti se bavi z glasbo, a posebno se zanima za ljudsko glasbo in glasbo primitivnih narodov. Nekatere njegove kompozicije so nagradili ob priliki raznih natečajev. Komponiral je nekoliko ciklusov pesmi za glas in klavir, veliko moških, ženskih in mešanih zborov, staroslovansko mašo za mešan zbor, ciklus narodnih bosanskih za moški zbor in pihalni orkester ter več medjimurskih in bosanskih narodnih za klavir, itd.
Boris Papandopulo - Pečič, rojen 25. februarja 1906. leta v Honnefu ob Reni. Gimnazijo in glasbeno akademijo je absolviral v Zagrebu. Leta 1926. ga pošlje Igor Strawinski, stari prijatelj njegove rodbine, s priporočilom holandskemu dirigentu Dirk Focku, da se priuči v »l’ar de conduire Forchestre« t. j. v vodstvu orkestra. Fock je ta čas bival na Dunaju, kjer je bil direktor »Konzerthausvereina« in upravnik odseka za dirigiranje na glasbeni akademiji. Papandopulo je z njim sodeloval nad leto dni kot asistent. Po Fockovem odhodu z Dunaja se je zanimal in proučeval način orkestralne interpretacije Rudolfa Nilinsa, koncertnega direktorja »Wiener Oratorienvereinigunga«, »Tonkünstlerorchestra« in profesor dirigiranja na »Wiener Neues Konservatorium«. Sedaj je dirigent pevskega društva »Kola« v Zagrebu.
Emil Adamič se je rodil 1877. leta na Dobrovi pri Ljubljani. Konservatorij je absolviral v Trstu, državni izpit iz glasbe pa na državnem konservatoriju v Ljubljani z odličnim uspehom. Službuje na drž. učiteljišču v Ljubljani kot profesor glasbe. Za časa vojne je bil na konservatoriju v Taškentu kot profesor za kompozicijo, a kasneje je