postal direktor tega zavoda, intendant opere in-vodja etnografskega oddelka za orientalsko folkloristiko, itd.
Po vojni je s pomočjo državne štipendije zbiral narodne pesmi po širni državi. Bil je dirigent orkestra Glasbene Matice v Ljubljani, sedaj pa deluje kot glasbeni kritik pri »Slov. Narodu« in »Jutru« ter redakter »Nove muzike«. G. Adamič je eden izmed najplodovitejših slovenskih skladateljev in zastopa v pretežni 'Večini nacijonalno smer v slovenski glasbi.	^
Josip Stolcer - Slavenski se je rodil v Čakovcu leta 1896. Samouk je napisal simfonijo za veliki orkester, s katero je vzbudil pozornost Cakovčanov, kateri so ga poslali na glasbeno akademijo v Budimpešto. Tu je bil učenec Herzfelda, Kodalyja, Siklosa, itd. Po vojni je bil tri leta pri Vitr	Pragi, sedaj pa je profesor na Glasbeni šoli
v Beogradu.
Napisal je: Nokturno za veliki orkester; zbore: Voda zvira, Romarska, Ftiček veli, Molitva dobrim očima, Nikad, itd. — Bavirsko suito za gosle in orgle, II. kvartet, kvintet in Balkanofonijo za veliki orkesteB
’Anton Lajovic, rojen 1878. leta v Vačah pri Litiji,, je izrazit pristaš novejše smeri v glasbi. Mnoge njegove skladbe so znane- tudi izven Slovenije, posebno v Hrvatski in Srbiji. Napisal je tudi več velikih del za orkester in zbor.
Zlatko Grgošević, rojen v Zagrebu 23. maja 1900., je študiral glasbo v Zagrebu pri Lhodku, 'Duganu, Dobroniču, Bersu, itd. Sedaj službuje kot profesor glasbe na privatni glasbeni šoli »Mužički Tečajevi« v Zagrebu..
Njegova najvažnejša dela so: ciklus- »Kajkavska lirika«, »Od kolijevke do motike«, »Dvije skice za komorni orkester«, »Žetva« v 6 delih. Razven tega več samostojnih kompozicij za zbor in nekoliko kratkih kompozicij za komorni ansambl.
»Stevana Mokranjca lahko nazivamo klasika jugoslovenske, predvsem srbske narodne glasbe. Njegova največja zasluga je v tem, da je seznanil svet s srbsko narodno pesmijo in to v tako dovršeni formi, kakor jo ne pozna niti ena glasbena literatura tujih in večjih, narodov. Njegovi rukoveti iz posameznih krajev srbske zemlje so najidealnejši predstavniki nacionalnega čustvovanja in dušenjsrbskega naroda. Rojen je bil 1858. v Mokranjcu. Umrl je 1914. v Skoplju.«	;
Janko Ravnik, rojen 1891. v Bohinjski Bistrici. Vstopil jej kot 12 leten deček v orglarsko šolo v Ljubljani in jo je po 3 letnem študiju absolviral!ter vstopil kot učenec v Glasbeno Matico. Konservatorij je absolviral v Pragi pri prof. Jiraneku. Po vojni je bil nekaj časa dirigent v Narodnem gledališču v Ljubljani, a danes službuje kot prof. klavirja na drž. konseP*^|^jjju v Ljubljani. V svojih skladbah je dosledno na višku svojega časa. Njegova posebnost leži v izredni harmonski koncepciji. Več skladb je objavljenih v glasbeni reviji »Novi akordi«. Izdal je tudi ciklus solospevov »Seguidile«.
Marij Kogoj, rojen 1895. v Trstu je obiskoval gimnazijo v Gorici, glasbeno akademijo na Dunaju pri Fd. Schickarju, pozneje pri Schönbergu. Sedaj je ,član Narodnega gledališča v Ljubljani. Njegovo glavno delo je opera »Crne maske«, z velikim uspehom izvajana v narodnem gedališču v Ljubljani. Komponiral. je mnogo del za klavir (dve suiti za klavir etc), samospeve in zbore: Requiem, Narodu, Slovo, Nageljni poljski, Barčica, Vrabci in strašilo etc.
Dr. Vinko Žganec je bil rojen 1890. leta v Vrašincih v Medjimurju. Absolviral je gimnazijo v VaLaždinu, na vseučilišču v Zagrebu pa teološko in pravno fakulteto. Zbral je več šopkov narodnih pesmi, predvsem medjimurskih in komponiral nekoliko zborov.
i t
Narodno gledališče v Lju blja ni
V petek dne 7. novembra 1930. ob 20. uri v dvorani „Uniona"
simfonični
koncert
Dirigent: ravn. g. Mirko Polič
Spored izvajajo: ga. Vilma Thierry-Kavcnikova (sopran), Karel Rupel (violina), operni orkester in orkester Orkestralnega društva Glasbene Matice v Ljubljani
S p o r e d:
1.	) A. K. Glazunov: Koncert za violino z orkestrom v a (solist
g. K. Rupel).
(Moderato-Andante-Kadenca-Allegro.)
2.	) G. Mahler: Žalne pesmi mrtvi deci.
(Pesmi Fr. Riickerta — prevedel O. Župančič.)
(Solo ga. V. Thierry-Kavcnikova.)
I.	Izhaja sonce, vstaja dan.
II.	Sedaj pač vem ...
III.	Kadar mama ...
IV.	Dejal bi...
V.	Tam zunaj burja...
3.	) P. 1. Čajkovski: Četrta simfonija f-mol za veliki orkester.
I. Andante sostenuto — Moderato con anima (in movi-mento di Valse).
II.	Andantino in modo di canzona.
III.	Scherzo, pizzicato ostinato.
IV.	Finale, Allegro con fuoco.
*
S2 Ljubtlane
o— Klavirski koncert Aleksandra Korovskega bo direvi ob 20. v veliki Filh, dvorani. Spored tega znamenitega koneertaega večera je naslednji: J. S. Baali: 2 preludija in fugi v g-molu in g-diuru in 3 predigre za irgle v klavirski priredbi Busonijevi. Beethoven: Sonata appaeionatta št. 57, po odmoru Prokofjev »Sarkazem« in »Preludij« v 5-duru. Medtner: Pravljica v f-molu. Stravinski: Plee voznikov k baleta »Petruška«, jiezt: Petrarkov sonet »An bond đ’une source* in »Ograka razeodija št. 10«. Aleksander Borovski je pianist evropskega slovesa, vsak njegov koncertni naetop je ve-ik praznik v koncertnem življenju. Prodaja .ediežev v knjigami Gl. Matice na Kongreßen) t«ru.
{fr	_
A. K. Glazunov (* 10. avgusta 1865. v Petrogradu) je mogoče najbolj nacijonalen izmed vseh novejših ruskih komponistov, čeprav je formelno in motivično najmanj odvisen od ruske narodne pesmi. Pač pa veje iz njegovih del široka slovanska duša, polna zdravega optimizma, veselja do življenja in njega uživanja. Vse je pri njem tako sveže in neprisiljeno, da se človek prav za prav ne zave, da je vse to, kar slišimo, produkt izrednega znanja, velike učenosti, kar poznavalca navduši, ne da bi pri tem povprečnega, neučenega poslušalca motilo. V njegovih delih kar mrgoli kontrapunktičnih kombinacij, kanonov, apartriih vezav različnih tem, toda vse je tako preprosto, tako naravno, da se zdi človeku samo ob sebi umevno.
Poleg osmih simfonij, ki so zelo uvaževane, in mnogih drugih različnih skladb spada violinski koncert (A) med najbolj izvajana njegova dela.
Koncert, v enem stavku, začenja z glavno temo v a-molu, ki ji kmalu sledi stranska tema v f-duru. Ekspoziciji, ki je kratka in lapidarna, sledi kratek stavek v formi izpeljave, ki nas dovede do druge glavne teme (andante % des-dur), katera se izživlja v lepi, plemeniti kantileni. Zopet se oglasita prve dve misli, ki uvajata daljšo izpeljavo v nebroj interesantnih detajlov. Tu se nudi solistu prilika, da pokaže svoje virtuozno obvladanje instrumenta. Stavek prehaja v bravurozno kadenco, tehnično kulminacijo koncerta in prehodno točko na finale (6/8 allegro a-duij. Ta stavek, zgrajen na temi živahnega značaja, ki spominja na lovske fanfare (prednašajo ga najprej trombe), se v stalni gradaciji razvije do šumnega in učinkovitega konca.
★
Gustav Mahler (* 7. julija I860, v Kalištu, j-19. maja 1911. na Dunaju) je znan našemu občinstvu po slovesu kot dirigent magične, rekel bi, demonske sile. Kot tak je deloval tudi nekaj časa v Ljubljani, seveda v dobi, ko je bil šele v razvoju (1881. leta). Kot dirigent je s svojo brezobzirnostjo, s katero je zahteval brezpogojno izpolnjevanje svojih umetniških idealov, naletel na hudo reakcijo, kateri se je moral po desetletnem obupnem boju na dunajski dvorni operi (1897.—1907.) ukloniti. Nič manj osovražen, zasmehovan in zapostavljen ni bil kot komponist. Njegova dela so polna nerva, polna najostrejših kontrastov, v njih pa zasledi človek poleg neke grenkobe tudi genljivo dobroto, enostavno prirodnost. Večina njegovih del je nastala pod vplivom Dostojevskega, ki ga je Mahler fanatično ljubil in visoko cenil.
«Žalne pesmi mrtvi deri», ki jih je komponiral kot neraz-družljivo celoto na pet pesmi Fr. Riickerta, so miniaturna slika prej omenjene karakteristike Mahlerjeve individualnosti. Vsa dobrota in mehkoba duše, ki jo je vsrkal vase še kot otrok iz svoje slovanske okolice (njegovi otroški doživljaji so mu vtisnili neizbrisen pečat za vse življenje), se izliva v teh biserih, ki napravijo na poslušalca globok vtis.
G. Mahler:
Žalne pesmi mrtvi deci.
(Pesmi Fr. Riickerta — prevedel O. Župančič.)
1.
Izhaja sonce, vstaja dan.
Izhaja sonce, vstaja dan kaj res prinesla ta noč ni ran?
Le jaz sem, jaz sam v srce zadet in sonce, to sonce vesoljni objema svet.
Nikari srca z bolestjo ne muči,
noč se prelije v dan, v bliščavo večne luči.
Kaj, če zamrl je borne svečke svit —
Zdrav, zdrav, zlati soj, posvod razlit, zdrav soj, povsod razlit!
2.
Sedaj pač vem.
Sedaj pač vem, zakaj oči žarele
ste k meni marsikdaj poglede mile
otožne, otožne,
vem, da ste strniti hotele
v en sam pogled vse svoje tajne sile.
A slutil ni mi duh, zavit v temino, ki vsoda ž njo slepeče nas obdaja, da vrača žarek že se v domovino, tja gor, odkoder vsa nam luč izhaja.
To mi je pravil vaš blesket sijajni: s teboj ostati si želimo, a kliče glas usode nas pretajni.
Zdaj nas še glej, kaj kmalu ti zbežimo.
Kar le oči so zdaj, ki zrejo vate, poslej v nočeh ti bodo zvezde zlate.
Kadar mama
Kadar mama zdaj stopi v sobo kdaj, in glavo okrenem, tja z očesom trenem, pogled moj najprej ne ozre se k njej, pogled gre mi nižje, proti pragu, malo bližje, tja, tja, kjer tvoj obraz sem ugledal jaz,
Kadar jasna, mila ti si prejšnji čas stopila, bči, med nas.
Kadar mama zdaj stopi v sobo kdaj, nese v roki svečo, poživi mi ječo; čujem tvoj korak, drobni skozi mrak, sanjam prejšnjo srečo. O ti, moj čar, očetu zvezda, ah nikdar več, nikdar ne bo sijal tvoj žar, ne bo sijal tvoj žar.
4.
Dejal bi.
Dejal bi: — iz hiše so stopili in kmalu se bodo domov mi vrnili! Krasan je dan, nič se ne boj!
Saj bodo doma nam še nocoj.
Saj vem: iz hiše so stopili in kmalu bodo k nam se vrnili.
Nič se ne boj, krasan je dan.
V višini tam jih vabi zlati stan.
Pred nami le so tja stopili, in vem, da ne bodo se k nam vrnili. Mi pridemo k njim tja v njihov stan— v ta sončni svit, v ta krasni dan, tam gor razlit!
Tam zunaj bur ja.
Tam zunaj burja, vihar strašan — jaz ne bi dovolil otrokom zdaj stran možje so odnesli, odnesli jih stran, molče jih v bur jo odnesli.
Tam zunaj burja, vihar strašan — jaz ne bi dovolil otrokom zdaj stran Kako bi lahko' zboleli, a čuti me niso hoteli.
Tam zunaj burja, vihar strašan — jaz ne bi dovolil otrokom zdaj stran Kako bi lahko pomrli — in zdaj'srce so mi strli.
Tam zunaj burja, vihar strašan ■— jaz ne bi dovolil otrokom zdaj stran Odnesli so jih od doma —
Kam duh za njimi naj roma!
Tam zunaj burja, vihar strašan —
jaz ne bi dovolil otrokom zdaj stran
Saj spe, saj spe,
našli so naročje in varen stan
ta svet jih več ne rani —
jih božja roka brani.
Četrta simfonija v f-molu (napisana v Italiji leta 1877. vzporedno z «Evgenijem Onjeginom») je važen mejnik v tvorbi P. I. Čajkovskega (* 7. maja 1840. v Votkinjsku, -j- 6. novembra 1893. v Petrogradu). Z njo se pričenja vrsta globoko občutenih, mogočnih del, ki so ženijalnemu mojstru zasigurale neminljivo slavo. Izvajana je bila prvič 10. februarja 1878. v Moskvi pod taktirko N. Rubinsteina.
To delo je začel pod težko duševno depresijo, posledico raz-poroke, ki je sledila komaj nekajtedenskemu nesrečnemu zakonu, kar se prav posebno zrcali v silnih, dramatičnih izbruhih I., in v elegičnem nastrojen ju II. stavka.
«Še nikoli v življenju me ni stalo nobeno delo toliko energije», piše iz Benetk 7. decembra 1877. svoji moskovski dobrotnici Mme. N. F. von Meck, ki ji je posvetil to delo. «Toda moram priznati, da nisem nikoli delal s toliko ljubeznijo. Zdi se mi, da je to delo eno najlepših, kar sem jih napisal...» In S. Tanejevu (svojemu učencu in ravnatelju moskovskega konzervatorija): «... ni je vrstice v tem delu, ki je ne bi bil globoko občutil.»
Delo, polno temperamenta, ki se mestoma stopnjuje naravnost do brutalnosti, začenja z energičnim uvodom pihalnih nastrojev. Ko se ta umiri, prinašajo godala (in pozneje pihala) glavno temo skoraj sentimentalnega značaja (in movi-mento di Valse), ki pa se kmalu razvije do dramatičnih zapletov. Elegantna stranska tema, ki jo uvaja klarineta, prinaša mirnejše in ljubeznivejše nastrojenje; slika se pa kmalu zopet zasenči. Po daljšem stopnjevanju se oglasijo zopet uvodne trobente, ki uvajajo precej obširno izpeljavo. Zopet se pojavi elegantna stranska tema (to pot v d-molu), ki ji sledi ponoven zagon do začetne teme. Kratka prehodna tema nas nato privede do Code (Molto piü mosso), katera v nebrzdanem zaletu zaključuje stavek.
Glavno misel drugega stavka (b-mol), kantileno mehkega značaja v narodnem tonu, prinaša najprej oboa. Prevzamejo jo Violoncelli, toda kmalu jo zamenja živahnejše ritmizirana misel, ki se v interesantnih modulacijah naglo stopnjuje. To stopnjevanje se kaj hitro razreši v lahki spiccato godal, ki okrašujejo prvotno temo, sedaj predvajano od viol in fagota. Zopet se pojavi živahnejša druga misel, to pot pa da uvede robustnejši in hitrejši srednji del stavka (f-dur). V mehkih sinkopah se ta polagoma umiri in prepušča polje zopet prvi misli, katera izzveni v mojstrsko izvedenem zaključku. Tu je toliko zares občutenega nastrojenja, toliko resnično lepe, plemenite melodike, da mora poslušalca prevzeti.
Poln živahnosti je ženijalno zamišljeni Scherzo. Godala, ki s svojim ostinatnim pizzicatom predstavljajo ogromno gitaro, izvajajo samostalno prvi del tega stavka, medtem ko je srednji del poverjen pihalnemu orkestru. Zaključek tega stavka tvori kombinacija prve in druge teme, ki jo izmenoma izvajajo tri skupine orkestra: lesena pihala, trobila in tolkala ter pizzicato godal, ki ležerno v prelomljenem f-durskem akordu zaključujejo ta efektni piece de resistance.