fZA__NEDElJO Na<ia podob^. V dominikanskem samostanu v Rimu je živel preprost redovnik brat Ardens. Bil je med vsemi najgorečnejši pri molitvi, pri postu, pri delu, bil je vsem v zgled v ponižnosti, prijaznosti, postrežIjivosti, krotkosti, potrpežljivosli. Vsi sobratje so občudovali njegovo življenje, in nekega dne ga vpraša njegov predslojnik, kaj ga neki vzpodbuja k njegovi veliki gorečnosli. Ardens pokaže na krasno sliko Kristusovega spremenjenja, ki je visela nad njegovim klečalnikoin in piavi: *Ta-le slika! Tukaj gledani vsak dan, k:ij Jc človek, ki živi v resnici krščausko. To srečo bi rad nosil ludi jaz v svoji duši. Odtod moje prizadevanje.« Naj bi stala podob-a Kristusa spremcnjenega, poveličanega, kakor se je pokazal na gori Tabor, velikokrat tudi pred našimi očmi. Kako ležko, da, žalostno in bridko se nam zdi včasih pravo krščansko življenje!. Podoba Kristusa spremenjenega nam kaže ceno, plačilo tega življenja, nam kaže, kak,i je naša nolranjost, kaka je naša duša, če živiino krščansko. Nosimo v sebi vsaj neki odsvit tislega veličastva, ki je bilo razlito nacl Kristusom pri njegov.7cm sprcmenjenju, ko se mu je obraz svetil kakor solnce in so bila njegova oblačila bela kakor sneg. »Gledamo kakor v ogledalu veličastvo Gospodovo in se spreminjamo v isto podobo«, pravi sv. pismo. Da, če smo se v svojem prizadevanju za krščansko življenje priborili vsaj tako daleč, da živimo brez velikega greha in imamo posvečujočo milost, je razlitega nad našo dušo nekaj tistega božjega sijaja, ki je sijal iz Kristusa na gori Tabor. Čimbolj skušamo postati v svojem žjvljenju podobni Kristusu, temveč Kristusovega sijaja nosi naša duša. Velikokrat ta notranji sijaj prodre tudi na zunaj, ko je na obrazu takega človeka razlita neka posebna duhovna lepota, nekak pečat, znamenje iz drugega, višjega sveta. Pri spremenjenem Kristusu so apostoli čutili tako veselje v svojih srcih, da je hotel Peter ostati kar na gori in rekel: »Gospod, dobro nam je tukaj biti; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore, tebi enega, Mozesu enega in Eliju enega.« Ali ne čuli takega veselja tudi duša, ki nosi v sebi božji, nebcški sijaj! Ali še nisi nikdar čutil tistega tako siadkega veselja po premagani skušnjavi, po dobrem delu?! To je tisti mir, o katerem je rekel Jezus Kristus, da ga svet ne more dati, to je tisti mir, ki ga je okusil sv. Avguštin, ki se je po svojih zablodah vrnil k Bogu in priznal: »Naše srce je nemirno, dokler ne počiva v tebi, o Bog.« Nad Kristusom poveličanem je govoril Bog: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam dopadenje.« S Kristusovim sijajem v svojih dušah smo ludi mi božji otroci, kot pravi skrivno razodelje: »Kdor bo zmagal, mu bom jaz Bog in on mi bo za otroka.« Je sedaj prikrito našim očem, kaj nosimo v sebi, ako živimo krščansko, kakor je bilo skrito tudi Kristusovo veličastvo v njegovem zemeljskem življenju. A kakor je Kristu* na gori Tabor zt Irenutak nueodel svoj boiji sijaj, tako je t tem tre nulku pokazal tudi našo ˇ božji luči poreličano nolranjost. A pride trenutek, ko bo lepota krščanskega življenja zažarela v vsem svojem sijaju. V skrivnem razodetju je gledal bv. Janez nepregledno množico, ki je nih če ni mogel šteti, v belih oblačilih, z zmagoslavnimi palmovimi vejami v rokah, ko pojejo radostno, blaženo pesem pred boijim prestolom. To je lepota, to je sre1», to je večno zmagoslavje krščanskega življenja. Ali razumeš sedaj, kako je mogla podoba Kristusa spremenjenega brata Ardensa tako vzpodbujati h gorečnosti? Ali razumeš pred to podobo, čemu vse premagovanje in ustavljanje strastem, čemu Tsa odpoved, čemu beg pred nevarnimi priložnostmi, čemu vsa velika, neprestana vojska? Radi božjega sijaja, ki naj bi sijal v tvoji duši! Če na to podobo misliš, ali ti bodo tako težki in neznosni življenjski križi? Ko so sv. škofa Karpa mučili na grmadi, se je smehljal. Vprašali so ga, zakaj se smeji. Odgovoril je: »Videl sem Gospodovo veličastvo in se veselim.« Glej tudi ti Gospodovo veličastvo, zavedaj se, da naj bo to veličastvo razlito tudi nad teboj, zavedaj se, da z vsakim križem, ki ga voljno trpiš, prideneš žarek temu veličastvu in lažje boš trpel. V začelku postnega časa nam kaže Cerkev Kristusa spremenjenega. Velik opomin je to, kaj naj se sedaj v pustu zgodi v naši duši, da zasije v njej sijaj Kristusov. Ravno v istem času, ko se je Kristus Bpremenil na gori, so dol v nižini pripeljali k apostolom obsedenega fanta, ki ga je mučil temni duh. Da, to dvoje je usoda človeške duše: ali sijaj Kristusov, ali tema iz nižin. Kaj naj bo usoda tvoje? Slovesno obhajanje šestletnice kronanja papeža Pija XI. Dne 12. februarja so po vsem katoliškem svetu zelo slovesno obhajali spomin, kar je bil sedanji papež pred šestimi leti kronan za poglavarja vse katoliške Cerkve. Posebno slovesno so to obletnico obhajali v Rimu in pa v glavnih mestih raznih držav, n. pr. v Parizu, Berlinu, Varšavi, Pragi in Dunaju. Zelo so se pri tej proslavi odlikovali tudi Hrvatje, ki so imeli po vseh večjlh krajih svečane službe božje in pa tudi izven cerkvene slavnostne priredltve. Vse to dokazuje, kako spoštovanje in ljubezen uživa papež Pij XI., ki se toliko trudi, da bi bil mir Kristusov v kraljestvu Krrstusovem, da bi bil mir, ki ga svet tako pofrebuje! Delo katoliškc Cerkve za pomirjenje narodov. Kakor katoliška Cerkev dela na to, da bi se pomirili med scboj razni stanovi, tako si tudi v zadnjih časih na vso moč prizadeva, da bi se zopet sprijaznili Sn pomirili vsaj sosedni katoliški narodi, Jcatere je razdvojila svetovna vojska. Veliko se dela za spravo med nemškimi in francoskimi katoličani. Zadnje leto skušajo upostaviti priiateljsko razmerje tudi med Nemci in Poljaki. Meseca septembra 60 imeli posebno zborovanje, na katerem so se posvetovali, kako to doseči. Med drugimi so na tem zborovanju sklenili, da hočejo eden mesec darovati vse molitve, vse sv. maše in vsa sv. obhajila v ta nameii. Zadnji mesec pa je obiskaJ polj- ski kardinal Hlond nemške škofe, da bi zopet navezal prijateljske odnoiaje. Katoliška Cerkev v Indiji. V Indiji katoliška Cerkev veselo napreduje. Veliko zaslugo za to imajo pred vsem katoliške Šole, ki jih vzdržujejo pred vsem jezuitski misijonarji in katere obiskujejo pred vsem fantje iz imenitnejših indijskih družin. V zadnjem času je papež za Indijo imenoval dva škofa domačina, kar bo razširjenje katoliške vere v Indiji gotovo še bolj pospešilo. To je sedaj tretji veliki narod v Aziji, ki že ima škofe domačine. Leta 1926 so jih dobili Kitajci, lani je bil v Rimu posvečen prvi japonski škof in letos prva dva indijska. Tako izvršuje katoliška Cerkev veliko povelje Kristusovo: Pojdite in učite vse narode!